Zgodnja
NIC
Katollšk cerkven list.
Danica Ishai' /sak petek na celi poli, in velji po poiti ta celo lito 4 gld. Ho kr., ca pol leta 2 gld. 40 kr., sa četert leta 1 gld. <0 kr. V tiskaraici sprejemana ia leto 4 gold., sa pol leta S gld., sa četert letu 1 gl; »ko zadene Da ta dan prunik. izide Danica dan poprej.
Tečaj XXXI.
V Ijubljani 13. kimovca 1878.
List 37.
i
O božjih potih.
(Dalje.)
2. Božje pota zabranuje gospodohlepnost, ki pa s tem sebe in ljudstvo poguolja.
Kralj Jeroboam bo je bil pervi soper božje pota vzdignil, in povod temu nasprotovanju je dala vlado hlepnost njegova. On namreč je bil pervi kralj od Davidove vladarake rodovine odpadlih rodov, in se je bal, da ne bi se njegovo ljudstvo, če bode se vse naprej hodilo v jeruzalemski tempelj na prasnike, njemu izneverilo, k Davidovi rodovini se poverniio, in s Roboamom, Salomcnovim sinom, se pomirilo in zedinilo. Zategadelj je sklenil, da ljudstvu božjo pot v Jeruzalem prepove, domd mu tempelj postavi tn malikovanje vatanovi. Sv isti-o govori • ,,ii» rekel je Jeroboam v svojem sercu." daj ae bo kraljestvo poverniio k Davidovi hiši. Če bo to ljudstvo hodilo, da bi opravljalo daritve v hiši Gospodovi v Jeruzalemu, obernilo se bo tudi serce tega ljudstva k svojemu gospodu Roboamu, kralju Judovemu, in me bodo umorili, ter se povernili k njemu. In smisli! si je svčt, in je naredil dvoje zlatih teičt, in jim je rekel: Nikar ne hodite nadalje v Jeruzalem! Glej, tvoji bogovi, Izrael! ki so te izpeljali iz egiptovske dežele. In postavil je eno v Betelu, eno pa v Danu; in ta reč je bila v greh; zakaj ljudstvo je hodilo molit tele celo do Dana. In napravil je tempeljne na višavab, in duhovne izmed na;sadnjih ljudstva; vpeljal je raznih praznikov, in z ljudstvom vred je daroval malikom." Tako sta on in ljudstvo pravega Boga sapustila. Ali prišla je kazen božja na oba; kralju je roka na žertveniku malikovem oterpnila, smert mu je sina pobrala. Na vse to je njemu in ljudstvu prerok napovedal šeto-le: „To nravi Gospod, Israelov Bog: Ker sem te povišal ismed ljudstva, in sem te dal vojvoda čes svoje ljudstvo Israel, ic sem razcepil kraljestvo hiše Davidove, in sem ga dal tebi, in niai bil kskor moj hlapec David, kteri je ohranil moje povelja, in jo hodil sa menoj z vsem svojim sercem, ter je delal, kar je bilo prijetno v mojih cččh; temuč si hudo delal, bolj kot vai, ki so bili pred teboj, in si si naredil bogov ptujih in viitih, da si me dražil k jezi, mene pa si vergel sa svoj herbet; satoraj, glej, jaz bom pripravil hudo nad Jeroboamovo hišo, in bom udaril smed Jeroboamovih njega, ki je sapert in sapu* ščen v Uraelu; in potrebil bom ostanke Jeroboamove hiše, kakor se trebi gnoj do čistega. Kteri bodo umerli zmed Jeroboamovih v mestu, jih bodo snedli psi; kteri pa bodo umerli na polju, jih bodo požerle ptice pod nebom; zakaj Gospod je govoril. In Gospod bo udaril
Izrael, kakor se maje terst v vodi; in on bo izroval Izrael iz te dobre semlje, ki jo je dal njih očctum, in ph bo prevel čes roko; ker so si napiaviii loge, da dražijo Gospoda. In Gospod bo isdai Izrael zavoljo grehov Jeroboama, ki je grešil, in je v greh zaneljal Israel."
Kazni božje so se točno spolnile na hiši Jeroboa-oaovi in na ljudstvu israelskem. Krivo tej pogubi je bilo malikovanje, povod malikovanju pa je daia prepoved, da mkdo ne smč več iti v tempelj jeruzalemski molit, ampak vsak naj ostane doma in v domačem tera-oeijnu moli, in tej prepovedi vsrok je bila vladohlep-nost Jeroboamova.
Aii ni tudi dan danes nekako tako tu in tam V Katoliški romarji in katoliška cerkev ae sumičijo, češ, da Mi deržavi neprijazni in nevarni. Ovirajo jih policaji iu 4i:jaVi (p ^r. na I.&^keifi in Pruskem), da li t-»ko r■-> msnje zaoranili. Povod temu daje pohlepnost, *akoi ča*a kralja izraelskega, potem strah in nejevolja, češ, da bi p'deg svetovne moči tudi duhovaka moč k«j veljala, in slednjič prederzno lastenje posvetne oblasti, ki hoče dušo in telo na svoji usdi imeti. Katoliki naj bi ne smeli romati v Jeruzalem, pač pa v Babilon, nič več k svetinjam sv. vere, pač pa v hrame svetnega Kaha-štva; službo edino pravega Boga, hočejo posvetnjaki, naj bi zamenjali a posvetnjaškim roalikovanjem! Oe bi se to brezbožno delo sveršiti dalo, bilo bi, kakor svoji dni v Izraeiu, tako tudi v Evropi kmalo po vseh višinah žortvenikov dajmonom (hudobnim duhovom) na čast postavljenih, in bi se žertvovalo kakor v černi noči poganstva. Toda, Bog se ne di sasmehovati! Izrael, k« kralje je do zadnjega israsteka Bog potrebil: n" bodo odšli njegovi svetosti in pravičnosti, njegovi vsevednosti in vsemogočnosti tudi novodobni posnemavci stare bi ez-božnosti, in o svojem času se bodo tudi oni pokorili za svoje sločinatva. Čudno pa je in nesapopadljivo, da no* kteri domišljavi velikaši liberalaki, Če so bili do stokrat verženi, vedno snova na nebesa navaljujejo, ter a" č ito nič nočejo smodriti, ds-si imajo toliko in tako ža'o-«»nih isgledov pred seboj.
3. Božje pota ovira prenapet narodni ponos, ali s tem ruši tudi vero dotičnega naroda.
Ko je bilo kraljestvo israelsko rasdjano, in je le sem ter tje po opustošenih krajih poostslo še nekoliko siromašnih Israeloev, naselili so se Asirci poganskih plemen po prašnih predelih. Ti naseljeni tujci so se sčasom pomešali z ostanki israelakimi, in so se odslej Samarijani imenovali. Staro sovraštvo med Israelom in Judo, ki se je bilo pričelo s razkolom za fa*a Roboama
in Jeroboama, terpelo je Se vse naprej, in tedaj ae je
•avoljo tega še pomnožilo. Kralja Eceh»ja in Julija ata maliko vanje aicer istrebiia ter Itraela in Juda na novo ■adinila, toda aovraitvo do Ssmsrijsnov m si dalo ii-trebiti. Ko ao Judje lidsli drugi tempelj, hoteli ao tudi Iaraeloi pomagati, kajti ao tudi oni ie vedno ae derisli Mosesove poatave in verovali, da pride obljubljeni Me-„ sija. Ali Judje ao ae tej posudbi u peri i, niao Iaraeloev bliao puatili, kar sid siao hoteli ft njimi občevati. Na to je Sanaballat, nameatoik perzijanakega kralja, vata-novil samosvoj« domače duhovatvo, in na gori Garicim postavil tempelj, kamor ao od alej vai Šamanjani todili molit. Valed tega ao tempelj jeruzalemski čedalje bolj opuščali in slednjič do cela ga opustili. Tako se je razkolstvo doveriilo, cel6 tudi ime Samarijan je bilo Judom huda psovka. In ialostni so bili nasledki tega raskolstva. Samarijani so a časom aabiodili v mnoge smote, od sv. pisma so si obderžaii samo bukve Mose-sove, preroke pa so savergli. Službo Boijo so ai po svoji glavi vredili, in doatikrat ao tudi v malikovanje zabredli. No in kaj je bilo krivo temu V Opuščanje božje
Soti v jeruzalemski tempelj, v tempelj edino pravega loga; božje pota pa so zastale zategadelj, ker so Judje Samarijaue a silo od sebe odrinili, ker ao jih prezirali, in povod temu preziranju je dal fanatični narodni ponos, ki ni mogel sterpeti, m mogel slišati, da ao se Izraelci v Samariji s pogani v eno ljudstvo sedinili, in pod tujim vladarjem živeli. In tako je oatalo do tje, da je prišel Jeaua Kristus, ki je a avojo ljubeznijo vea svet objel, tedaj tudi Samarijanov ae usmilil, k njim popotoval, in to a tega namena, da bi jih k zveličanju pripeljal. S tem pa je na naj krepkeji in Blovesniši način fanatični narodni ponos obsodil. Dalje vemo še to, da bo Samarijani radi poslušali pridige apostolov, ter ponižno in hvaležni sprejeli osnanovano resnico, ko nasproti so jo fanatični in ponosni Judje po svoji večini aavergli, ii< vso silo delali na to, da jo pobijajo io iztrebijo.
Ta fanatični narodni ponos je pa tudi pozneje za poganskih rimskih cesarjev, Perzijanov, in slednjič za časa Turkov božje pota v Jeruzalem oviral, in več potov tudi božjo pot v Kim pretergal. Pogubljivi nasledki tudi niso izostali nikdar, kajti zbog sabranjevanja božjih potov se sveta vera ni mogla vapešno razširjati in razcvetati, sv. cerkev je terpela dosti škode, in na roke se je šlo razkolstvu, krivoverju in nravakemu pro -padu cehi v katoliških pokrajinah.
(Dalje sledi.)
Obnašanje katoličanov s tlrugorerci•
(Spisal Janez Klupšic.)
Katoličani se imenujejo in so le aamo tisti, kteri so koračni, ki Kristusove nauke spoznajo, verujejo in bpolnujejo — in Be uobene smote ali pomote terdovratno ne deržijo. Vse druge, ki niso v omenjenem smislu pravi, ristni in resnični katoličani, imenujemo drugoveroe, akor so atari in novi pogani, ajdje, malikovavci, judje, mahomedani, brezbožniki, brezverci, odpadniki. Dalje bo: racijonalisti, materijalisti, ateisti, panteiati, socijaliati, komunisti; na krivoverci, kot lutranarji s več kot sto ločinami; razkolniki i. t. d. Ker drugoverci z besedo, zgledom in pisarijami Kristusu in njegovi cerkvi nasprotne reči učijo, jih zato imenujemo učitelje zmote, motitelje.
Zmote učitelji se že nahajajo ob času Kristusa in njegovih aposteljnov. Jezus jih imenuje (Mat. 7, 15. 24, 24.) ,,lažnjive preroke, zgrabljive volkove in krive kristuse". Sv. Pavel jih imenuje (2. Kor. 11, 13) „laž-
njive aposteljne, goljufive delavce". Sv. Peter (II. 2, 1.) pa: „!ažojive preroke, lažnjive učenike (smote učitelje), kteri bodo krive nauke pogubljenja vpeljevali, in bodo Goapods, kteri jih je odkupil, zatajili". — Sv. Jsses (1,2,18 in II, 7) pravi, ds ao »antikrieti in lapeljivoi". In Gregor (16. moral. o. 25) jih imenuje isto (2. Kor. 2, 17), ker boftjo besedo kaič, preieštnike, in njib Bmote p« pankerte.
Da bodo o vsih, posebno pa o poalednjiiih časih, prekanjeni imote učitelji na noge stopali, je Jeiua asm napovedal, ker (pri av. Mat. 24, 24-26) pravi: „Vatali bodo krivi kriatuai, in krivi preroki in bodo delali velike sn'\mnja in čuda, tako da bi bili zapeljani tudi is-voljeni, ko bi bilo mogoče. Glejte, pred 8em vam po-vedal. Ako vam tedaj porekč: glejte, v hramu je, ne verjemite". Ravno to terdi tudi av. Peter (II, 3, 2): „To najprej vedite, da bodo prišli poalednje doi goljufai ss-smehovaloi, kteri bodo po svojem lastnem poželenji fti-veli", ln a v. Pavel piše Timoteju (II, 3,1-9): „To pa vedi, ds bodo poslednje dni prišli nevarni čaai. Bodo ljudje, sebe ljubijoči, lakomni, napuhnjeni, prevzetni, preklinovavci, obrekovavci, izdajavci".
Ker so Jezus in njegovi aposteljni zapeljivce in ■mote učitelje tako zaznamovali, kakor da bi bili sedanje čase in dandanašnje zapeljivce in zmote učitelje pred očmi imeli, veljajo njih svetopisemski poduki in vodila še dan dsnea za obnašanje katoličanov s drugoverci.
I.
Kar naa dan danes k pozornosti, čujočnoati in akerbnoati za-se in sa svoje posebno priganjati mora, je:
1.	veliko število zapeljivcev in zmote učiteljev, ki nas okrog in okrog obdajajo, in se jim skorej kam uganiti ne moremo. Nahajamo tacih v deržavskih in deželskih zborih, po mestih, tergih, vaseh in selib, po šolah in vradnijab, po cestah in potih, po kavarnah in pivnicah, v vsih stanovih in v vsakem spolu in cel6 mea svojimi lastnimi brati; sorodci, tovarši in znanci „vaa bodo is-dajali". (Mat. 24, 9.)
2.	Kar na8 k čujočnoati in skerbnosti priganjati mora, je prihuljenoat in prekanjenost zapeljivcev in zmote učiteljev, kteri avoje zmote in strupene naklepe pod lagrinjalo resnice, pod plajš bratinatva, pod sladke in priliznjene besede, kraaoslovja prikrivajo in jih, kadar ljudje spijo, med nje saaevajo. (Mat. 13, 25—28.)
3.	Kar nas posebno k čujočnoati in akerbnoati priganjati mora, je veliko število tistih, kteri ao se ie is-peljati dali, in da vidimo apolnovati ae, kar je Jeiui (Mat. 24, U.) rekel: „Veliko lažnjivih prerokov bode vstalo, in bodo njih veliko zapeljali". Kolikor več je zapeljanih, toliko veči je nevarnost, da bi tudi mi utegnili premoteni in zapeljani biti. Da naši soverniki hu-dubno žive in slabe zglede dajajo; — da naši domaČi in sorodovinci sv. vere ne čislajo, nad njenimi reanicami in akrivnoatimi dvomijo, njenih povelj ne spolnujejo, in od nje od8topajo; — da mnogi vikši in predstojniki nad svojimi naj svetejšimi dolžnostimi in priaeienimi obljubami dremljejo, spijo... da se laž in zmota, ne-vmarljivost in nevčrs brez oporeke zasevati in ivirati smč, in ji resnica molčati mora; — da ae krivica pri mizi Bmeja, in pravica za durmi joka; — da ae napakam, ne8podobno8tim in razujsdanoatim skozi perate gleda; — da se gerdobije in hudobije zagovarjajo itd.: V6e to množi in zvišuje nevarnost premotenim in zapeljanim biti, in ta nevarnost je od dnč do dnč toliko več), kolikor je dan na dan veči število tistih, kteri se sape-Ijati dajejo.	(Dalje nasl.)
Ogled po Slovenskem In dopiši.
SlOfitVO. (Časopis katolickčho duhovenstva.) Slo-▼enci se premalo pečamo ta češko katoliško slovstvo. Za sedaj bodi zlasti priporočen omenjeni verli časnik, ki ga vreduje: Dr. Klemen Borov^, c. kr. prof. cerkv. prava a fundatn. theologia na oniv. PraŽkč itd. itd. — Izšel je ravnokar 5. zvezek letošnji, ki iteje le 19. letnik. Ooseg tega zvezka: Članki: O pottebi studia tilo-■ofickeho pro bohoslovoe. Boj PaHžske komuny s cirkvf. Papršlek čili znamenko stftžlivosti. Ptiprava Rnčse ka-toliokčho k občti novosakoci. Keči kateehetickich potreba a liprava. — Kronika: Je-li duchovni sprdvce povinnen dohližeti k naboft. cvičenim mlAdeže. Manžel-•tvi občanskč. Obnoveni hierarchie katol. ve Skotsku. — Literarni osnsmovatel: O atheizmu čili besbožectvf. Kočnik jednoty pro dostavčni hI. chrarau av. Vita. Svl-labus Pia IX. Otazky arcbaeolog. Geachicbte der Re-gierung Ferdinanda I. in Bohmeo. Devatero I*emeslo a desata žebrota. Obrazek do vinku. Cisaf- Karel IV. Rudiisruh. Neun Abende gewidm. dem Andenken Pius IX. Studien zur Nordbohm. Spezialgesch. Muž z lidu. Ne každemu otčinou. Vystčhovalci češti v Americe. Poeticka čitanka. Osnovy, vyfclady a l'eči duchovni. Encyklopčdie pHkladfiv. — Illidka časopituv. (Založništvo: „Knichtiskdrna Rohliček" in „Sievers knichklad v Praze".)
Na Rovih. [Blagoslovijo sv. kriUvega pota.) Rova ao dobro uro od Kamnika na strauski poti proti Berdu. Cerkev stoji na prijaznem griču, od koder je lep razgled proti Ljubljaui. Majhna je sioer, pa lepo opravljena, za kar gre vsa hvala administratorju č. g. Alojziju Staretu. Dal je napraviti tlak po vsi cerkvi. Ta tlak je mojstersko delo in Jož«, f Funtek in Jernej Lovec, mengiška kamnoseka, se smeta priporočiti vsem, ki bi imeli naročiti enako delo. Orgije je dal lani popraviti g. Nacetu Zupanu iz Krope in pojč prav vbrano. Obogatil je cerkev z raznimi dragimi paramenti; med temi naj imenujem samo prelepe dalmatike in plajš za večernice. To in še več druzega je oskerbel veleč, gospod ta svojo cerkev, in pa večji del v<=e iz lastnega premoženja. Manjkalo je samo še novega križevega pota, kte-rega je zdaj napravil tudi na lastne stroške.
Slovesno blagoslovljevanje je bilo 25. avg. Pričelo te je ob devetih, pa ob osmih je bilo že polno ljudstva
Sred farovžem. Prišla sta tudi biata, gg. Feliks in Miha tare. V farovži so se zbrali in napravili gg. duhovni, pa možje, ki so križev pot nosili, in družice. Ob devetih je bil prelepi dolgi sprevod sv. križevega pota iz iarovia v cerkev.
Na čelu so vihrale cerkvene zastave. Potem sta nesla po dva in dva možaka posamezne postaje. Ob strančh križevega pota je svetilo 68 ovenčanih družic. Tako število družic so ne vidi kmalo. In kedaj so slovenske deklice bolj hvale vredne, kakor ko spremljajo v vsem svojem kinču Jezusa na tistem britkem potu, na kterem so ga svoje dni judje zasramovali! Za postajami je Sel posvečevaleo č. o. Fortunat med asisten* oijo 6 gg. duhovnov; pozneje sta prišla še dvs. Zadej je sledila velika množica pobožnega ljudstva. Med svo-nenjem in streljanjem je prišel sprevod v cerkev; sa-donele ao orgije in milo petje.
O. Fortunat nato v kratkem jederoatem govoru pojasni imenitnost in slovesnost tega dneva. Rekel je, da bo križev pot tudi dosti pripomogel k osaljisnju cerkve, o kateri more gosp. administrator reči i psalmi-stom: „selui doma s mete commedit me". Potem je stopil pred oltar in pričelo se je blagoslovljevanje s na-
vadnimi molitvami. Ginljivo posebno je, ko častiti pater pri vsaki postaji, predenj se obesi, poljubi najprej kri-fteo na verhu io potem podobo. Po dokončanih obredih je prišel Čast. pater sopet os lečo io je dobro pojasnoval : 1. Kdo je kriv Jesasove emerti, in 2. ceno te •merti. Po pridigi je bilo dsrovsoje in potem slovesna ■v. maša.
O križevero potu se čaje le en glas, namreč, da je izverstno isdelan v vsakem oziru. Slikal ga je Loffller v Aussigu, okvire je pa napravil gosp. A. Oecelj v Ljubljani.
Nenavadno veliko pobožnih je opravljalo ev. križev pot precej pred litaoijami io potlej. Bog daj, da bi prelepi Rovski križev pot imel vedno dosti obiskovalcev, ki bi se vdeleievali preobilnih odpustkov, ki so v ta namen podeljeni.
S Trate. (Šolsko.) Vedno si skerbela, draga „Danica", sa pravo versko isobraževanje mladine sploh, posebno pa ti je keršanska odgoja šolske mladine na sercu. V ta namen si prinašala v preteklem tečaju mnugo ve-drilnega in podučnega berila šolski mladini. Gotovo bo čitatelje zanimalo tudi kako sporočilo is šolske poskušnje, pri kteri je rasvidno, kako se seme lepih oaukov in druzih vednosti v mladih sercih dobro prijema, poganja in rascveta ter že v sgodoji mladosti kaže lep sad. Kaj tacega sem imel priliko opasovati 2<i. vel. serpana pri sklepnem izpraševanji na Trati. O določenem času ne je zbrala mladina v šolski sobi, ktera je bila po oknih z malimi banderci osaljšana. Praznično oblečeni grejo paroma proti cerkvi; eden je nosil belo šolsko zastavo pred njimi. Ob 8 bila je sv. maša s prav lepim petjem in zahvalno pesmijo. Po službi Božji se poaa mladina zopet v šolo. Prične se izpraševanje z branjem. Tu je bilo viditi, da se čas ne trati s praznimi igračami iu čenčanjem, kakor večkrat po novih kopitih, kajti otroci so prav čversto in razločno či*ali, brano po svoje znali povedati. Slišati je bilo kaj lepih in spodbudnih pove-stic is njih usti, iz kakoršoih se otroci vadijo spoštovati vero, čednost, pošteno obnašanje, studiti pa divjačnost in pregreho. Naš verli g. učitelj res uroeva mladino blažiti in bistriti s primarnimi tvarinami, ki imajo dober vspčh tudi ea prihodnje leta. In kako potrebno je to dandanes, ko se vedno sliši o tolikih srovostih, pretepih in rogoviljenji. V šoli je mož na svojem mestu, kteri ve mladino lepo obdelovati za njeno časno in večno blaženost. Tudi pri drusih predmetih so se otroci dobro odrezovali, kakor pri keršanskem nauku, zemljepnji, številstvu. Mali deček je po svoje prav dobro sam izdelal na tabli pobotnico. Pri naslednjem rdkauji (dekla-movaoji) veljd, kar sem rekel o pripovedovanji: ves obsčg pesmic, govorčkov na pamet itd. je bil primeren mladim. „Dobro jutro ', — „Sirota", — »Nebeška glo-rija" itd. se je kaj lepo razlegalo v milih otročjih glasovih. Vsi poslušalci so bili zadovoljni; bilo je tudi pričujočega nekaj delavnega ljudstva, dasiravno je bilo o naj večem delu. S čverstim petjem in poslednjič s »Cesarsko" se je doveršilo spraševanje. Tudi v petji so se otroci dokaj isurili in to je prsv primčrno. Msdina dobi tako veselje do poštenega petja in se obvaruje berkla-rij, kakoršoe se večkrat slišijo is umssanih in nepoštenih ust Moram reči, da pri nas je sdaj slišati le malo taoega cčvkanja. Častiti gospod duhovni oče so poslednjič še s nekterimi besedami mladino poterjevali in vne-mali k pridnosti in lepem vedenju, in pridniii so bili obdarovani ■ podobicami. Molitev jo vse sklenila in mladina se raside vesela domii. To je bila res poskušnja ▼ slovenskem, katoliškem duhu. V zapisniku sem vidil število vsakdanjih učeDcev 166, nedeljskih (ponavljav-nih) 103, skupaj 269.	Eden poslnialcev.
Od Nekod nam pile nedubovaka roka o sedanji omiki: Z veseljem opazuje človek dan danes, koliko se dela za domovino in sa omiko slovenske mladine. (Naj bi pač res bilo! Vr.) Dober korak k omiki so bralne društva (če imajo res dobre časnike in knjige, ter ne iiejo olike le v pivi in plesu!), kakoršno je tudi pri nas prav iivabno. Bralne društva si naročajo mnogo raznoverstnih časnikov, jih dokaj marljivo prebirajo, in si tako rekoč iz časnikov serkajo mčd vednosti in omike. Ako pa človek natančneje opasuje, bode vidil, da se pri raznoterih časnikih radi pogrešajo cerkveni listi kakoršne bi jaz vsakemu katoličanu iz serca privošil in priporočil. Pa utegnil bi mi kdo ugovarjati z nekim narodnjakom (čudnim!), ki sem mu bil omenil cerkven list, in mi reče: „j& veate, tisti list je en malo preveč pobožen za bralno društva". *) Čuden odgovor, da človek, ki se trudi za omiko, pa se katoliškega časnika boji! Čudno, pravim, ker vemo, da Cerkev je začetek omike in da v katoliški veri je prav za prav vsa omika zapopadcna. Dober katoličan je vsakemu prijazen in poetrt žijiv, in ne bode razgrajal, ne preklinjal, ne kradel in sleparil, nikogar ne sovražil, ali mu škodo delal, in sploh, reči se sme, da lepše se obnaša naj bol] priprost človek, pa dober katoličan, kakor pa človek s turško oliko, če tudi vse cirarije posvetne olike nanj obesiš. **) Omika brez verske podlage je hiša na pesek zidana: pride ploha, vetrovi skušnjav prihajajo, in koča olike se podere, ker ni imela podlage. Hočete zgledov?... Imate jih poln svčt. Odborniki bralnih društev, ako vam je za oliko, sprejemajte v svoje društva tudi katoliške li3te. Porok sem vam, da vam ne bode žal, kakor meni ni, da jih berem. V njih je neomahljiva resnica, podlaga resnične sreče. Ves posvetni loš naglo obledi, dozdevna sreča mine. Kaj neki bo nam še pravo pot kazalo, mili bratje slovenski, v sedanjih mračnih časih, ako se katoliških verskih naukov ogibamo, ako se bojimo resnic prave Cerkve?
Iz Jeruzalema se naznanja, da tam je mirno, ali v Gazi so bili kervavi poboji, ter je jeruzalemski paša 15. avgusta s 800 vojaki tje šel mir delat. Beduini so neki ljudi pobijali in ropali, razbili po mestu vse, kar so dobili, tudi telegraf so razdjali. Bil je potem očiteu boj z Beduini, pa ob času pisanja se ni še vedel konec.
—	Ondi mislijo, kadar bo dokončana pariška razstava, se prične v Aziji vojska, zato vterjajo mnoge kraje. — Druga nadloga v Jeruzalemu so kobilice, kterih je toliko prihajalo iz Indije, da so terčale 7 dni in pol. Pota, hiše, polja — vse jih je bilo polno. S topovi celo ao med nje streljdi. — Vročina je tolika, da bi človek menil, zrak gori. — Napovedano je bilo kardelo francoskih romarjev, pa bili so takrat se na morji.
Iz Amerike. (Petindvajsetletnica P. Severina G ros a.) ,,Nordstern" od 1. avgusta v št. Klavdiju, ki nam je po prijateljski roki poslan, to-le piše:
Se je tukajšnim vernikom prav v živem spominu prelepa duhovstvena 251etnica prečast. g. škofa Seiden-buš-a, ki Be je nedavno obhajala, in včeraj smo zopet
*) So pač lju-.je pod solncem, ki bi sc precej naročili, ako bi ,,šantovi zelenec" danes naznanil, da bo raeel časnik ra svoje prijatle na svitlo dajati — pa sej jih tudi res daje odveč, ki se poželjivo berejo po bralnih društvih iu kavarnah
—	poštenega katoliškega lista se pa boje, kakor zelenec križa! Zato ae tako godi.	Vr.
**) Tega se prepričamo zlasti tudi iz življenja svetnikov; kako malo bo bili nekteri študirani, pa koliko dobrega so svetu storili, med tem, ko ao naj bolj osmukaui in izueeni brezverci dostikrat naj veči nepoštenjaki, švindlerji, tatovi, goljufi, oderuhi, brezserčni trinogi.	Pis.
imeli srečo enake slovesnosti. Visokospoštovaoi in častiti P. Severi n, duhovni pastir št Klavdiške srenje, so obhajali 251etni jubilej tistega imenitnega dneva, ko ao imeli srečo Bogu vsegamogočnemu pervikrat darovati sv. mašo. V predvečer in zjutraj zgodaj so moioarji naananovali to zalo alovesnost. Proti 9 je množica belo oblečenih deklic in duhovstvo s križem in zastavo na čelu prišla po čast. mašnika jubilanta in so jih v cerkev spremili. Pred cerkvenimi vrati so jih pozdravili trije mali otročiči in so jim izročili srebernomašni venec. Duhovni se potem podajo k altarju in prične se slovesna velika masa pričo škofa. P. Bernard, rojak g. jubilanta, je v primčrni pridigi popisoval častitljivost duhovskega stanu in je prav jasno in do či9tega pokazal, da mašnik pride od Boga in k Bogu vodi.
K temu popisovanju so pritaknili, kako se je bilo č. o. Severinu boriti, preden so bili povzdignjeni v sveti duhovski stan, ktere pritežnosti so jim nasprotovale, preden se jim je spolnila goreča želja, da morejo v daljni Ameriki kakor delavec Gospodov poslovati. Bili so v svoji domovini duhoven posvečeni in delali so ondi ne več let, in še le pred nekterimi leti so prišli v to dežeio, kjer so stopili v red sv. Benedikta. Ko so do-veršili novinstvo, jim je bilo na pervo izročeno duhovno pastirstvo pri sv. Jožefu, od koder so bili po dveletnem pridnem delu prestavljeni v št. Klavdij.
Pri slovesnosti je bilo več mašnikov iz reda. V svetišu so bili: č. g. opat Alež Edelbrock, leviti oo. Ulrih, Bernard, Simplicij, Vincencij, Vilibrord in Alojzij. Vernikov je bilo precejšna množica.... Pač da, vsi so b č. o. Bernardom molili: Bog daj, da bodo č. o. Se-verin nam v prid in zveličanje še dolgo med nami živeli; ker pod njih vodstvom varno bodimo pot po tej zemlji; pod njih vodstvom k Bogu pridemo.
Misijonske sporočila r. P. Voljavca.
LIX.
Blagoslovi presv, Serca Jezusovega v Leskovci od G. aušca do 30. mal. travna 1873.
Leto 1873 je za setev Gospodovo posebno rodovitno. Komaj par dni oddiha od enega misijona do druzega. 26. prosinca se je začelo pervo sv. poslanje letos, ta misijon pa je že sedmi in je komaj tiha nedelja tu. Bogu bodi hvala, da nam je letos toliko dela dal in verh tega Še na Kranjskem, kjer so se misijoni hotli že kar vstaviti. Kako to peče svoboduhe, si pač lahko misliti zamore slednji, ki o tej dobi poznd kranjsko zemljo, devico čisto, nezapeljano, nič poškodvano od trinoškega liberalizma. Koliko si prizadevajo posvetnjaki, vsak v svojem delokrogu, liberalizem vriniti med poštene naše Slovence kranjske, — pa so kaj malo dozdaj se storili pri vsem tem, da imajo mnogo pomočkov v svojih rokah. Le tu in tam omaga kak puhlež, kak šepavec na obe strani, ljudstvo no posluša posvetnjakov, ampak duhovne. Tako je do te ure po Gorenjskem. Po Dolenjskem je vsled starodavnih okolišin in ljudskega značaja marsikaj drugač... Vendar katoličanstvo je v narod vkoreninjeno.
Poslanje smo zdaj imeli v Leskovici, v bližnjavi Berditih nam nasprotnikov, in bili smo tudi opazovani, če bomo kaj govorili o politiki, o liberalizmu itd. itd. Govorili smo od Božjih in cerkvenih postav in ljudstvo nas je poslušalo rado vse dni, sosebno pa od srede naprej, od nauka stanovskega za možč.
Poprej smo se malo čudili, da duhovnija, ki šteje nad 6'K K) duš, svoje cerkve še ne napolni vae trikrat,
ki ni ravno naj večih ena. A, komaj ie nauk sa može prišel, Be je mož nagnjetlo v cerkev, da jih je bilo go-miloma čeroo po cerkvi. Od tega dneva se je cerkev polnila, so začeli leskovški dubovnijani misijon obiskovati. ^ Milost Božja je zdaj močno delsla v sercib po-slušajočih. Ljudje so odpirali serca, kakor se jim je v duši danilo. In tako je šlo nenehoma na bolje po vsi duhovniji. „Bestellti<( niso mogli cčmperca dobiti nad jezuiti, da nas bi ovadili. Imeli pa smo tudi prid pred velikim oltarjem — gospodov duhovnov vse černo. Pre-častiti g. dekan in častni kanonik leskovški ni nobenega govora misijonskega samudil, in skoro bres izjeme enako vsi v. č. gospodje župniki in duhovni pomočniki.
Sklepni dan ob desetih vse polno ljudi; popoldne
Ea jih je toliko se navrelo skupaj, da se je reklo: kar leskovec stoji še nikoli ni bilo skupaj tolikanj ljudi.
Prišli so k sklepu popoldne tudi nekteri čudni „naši prijatli iz Kerškega1', izmed tistih, ki narod zoper nas podpihujejo in od kterih smo bili mi jezuiti imenovani zapeljivci, in pitali so nas ti renegsti z naj ger-šimi psovkami. Po vsih vas6h so bili ljudje šuntani soper nas, rekali so od nas, da krivo vero učimo, da denar zbiramo v svoje žepe po misijonih. S početka se jei kazalo, kakor bi res ljudje to verjeli, kar so ti sužnji mavtarjev zbledli zoper nas: ker ni bilo skor nič moških v cerkvi... A presv. Serce Jezusovo ni ter-pelo sramote naše dalje kakor dobra 2 dni. Potem pa se je nabralo toliko moških zraven pobožnih ženskih, da je bilo nagomilanih mož okoli leče kakor tu in tam dečkov v kaki tesni cerkvici pred oltarjem. Ti so se kmalu prepričali od nas, kaj da smo — in sklepni dan se je nekomu že tesno godilo, ki je še sabavljal v Leskovci zoper nas. Ljudstvo se je ravno prav vnelo — mi pa smo že skončali sv. poslanje.
Da bo je veliko dobrega v tem kratkem čaBU sto-riio v Leskovci, je že to jssen doksz, ker smo mčgli še ljubega preč. g. kanonika in župnika leskovškega slušati ter ostati v Leskovci celi dan po skončanem sv. opravilu. Ni bilo to dosti. Akoravno smo imeli že voz iz Lokarjev naročen, da bi 7. mal. travna prišel po nas na južni ljubljanski kolodvor, smo mčgli še enkrat skerbnemu stsrčeku gospodu župniku voljo spolniti in še en celi dan namakniti, da smo spovedovali...
Prepričali smo se, kako dobro je, da smo ostali. Bilo bi Bploh koristno, prekoristno, ko bi na vsacem misijonu kaki dan še ostali, da bi se mogli ljudje prav čisto spovedati in dopolnili, kar je pomanjkijivega.
Šiba Božja.
V neki vasi, pripoveduje „Pilger", se je pred nekaj časom to le dogodilo: Duhovni pastir je eno nedeljo v začetku malega serpana prav živo pridigal, svaril in opominjal. Precej po pridigi so se jezili nekteri moški čez pridigo in psovali pridigo in duhovna, češ, treba bi ga bilo enkrat dobro pretepsti, potlej bo že mir. Zve-ččr se zbere veliko kmetov pri kerčmarji in se dalje Dosvetujejo, kaj bi bilo storiti. Nato reče kerčmar: Možje, ako me hočete poslušati, bi vam nekaj druzega nasvetoval. Župnika pričakati in ga pretepsti, to bi bilo za nas sramota. Bom pa se jaz bolnega naredil, se v posteljo vlegel in ga dal poklicati sa spoved: tukaj v 3tanici počnite potem, kar vam je drago in noben človek ne bo vedil. Vsi ao pohvalili ta bogoskrunski nasvet. Kerčmar se vleže v posteljo, duhovni pastir je poklican in pride s sv. Rešnjim Telesom. Stopi k postelji, pogleda kerčmarja in rečo kmetom, ki so bili že zbrani: „Kaj pa hočete, sej mož je že mertev!" Kmetje pristopijo bližej, se prepričajo, da je očitna ka-
zen Božja in jo arno popihajo, ker ni jih nič več mikalo kaj hudega početi.
Ta se je pa dobro iztekla!
Pri okrajni sodniji notranjega mesta Dunaja sta se pred nekterimi leti mlada tergovca tožila sa žaljeno poštenje in dobro ime. Rssun tega je eden tirjal od druzega 15 gl., da mu jih je bil pri igri dolžan ostal. Bila sta se večer poprej skregala in se pitala z besedami, ki so bile res žaljive. Naj bi bili vendar ljudje pametni in se nikoli nespodobno ne zmerjali, zakaj gerdo in pregrešno je, kadar kdo skorej ne more siniti, da bi bližnjega ne razžalil; pa tudi neumno je, če koga sa vsak nič pes pred sodnijo nese.
Vradnik tedaj je skušal una dva možaka pregovoriti, da naj se vmirita in zedinits. Ravno ko se to godi, stopi v sobo žena, vsa objokana in slabo oblečena, ter na glas tarna, da je mož njo in dva otroka zapustil v naj hujši revšini, ter jim ksr mervice v pomoč ne pošlje. Nadloga te žene je oba toživca globoko ginila, in tisti, ki se je plačevanje od njega tirjal«), je bil kar precej pripravljen petnajstere goldinarje našteti, ako se ne izplačajo nasprotniku, ampak ubožni ženi. Tudi drugi je bil b tem zadovoljen in ne manj pričujoči sodnik. Dobila je tedaj žena 15 gl., ktere je s hvaležnimi solzami sprejela, pokleknila in možema to zahvalo naznanila 8 toliko živoBtjo, da je eden rekel: To je Bog tako vrav-nal! in oba sta si roke podala, b sklenjenimi rokami iz aodnije šla, ter sta si pri zajutreku v novič prijatelstvo med seboj sklenila.
Slovenci, zapomnite si ta nauk, ne delajte Bovra-štva, ne jemljite vsske reči za hudo.
Razgled po svetu.
V Mlšbolco na Ogerskem, kar smo ob kratkem že omenili, se je bil v noči do 31. avgusta oblak utergsl in nastane huda povodenj, ktera se je nagloma čez vse mesto razlila, tako da so bile vse hiše po 2—3 sežnje v vodi in je bilo okoli 100 hiš podertih; cele družine so zginile, ker ljudje so spali in niso imeli časa se rešiti. Nekteri so na dimnike splezali in tako oteli golo življenje, — vse drugo je pa voda odnesla; 300—400 jih je v vodi poginilo. Na čudovit način so bili bolniki oteti v bolnišnici, v ktero je tudi voda priderla in vae sobe napolnila. Bolniki si niso mogli nič pomagati in k sreči niso mogli vstati, temuč so ostali v svojih posteljih, ktere pa je voda do verh stropa vzdignila; bolniške postelje so s bolniki vred več ur po sobah plavale, dokler ni voda proti jutru upadla in je postelje semtertje pustila. Razun strahu in nevšečne kopelje niso bolniki imeli druge nesreče.
Z bojišča. Sijajno zmago je priboril polk Ssapary s pomočjo pešcev (Moravcev) 5. sept. nad uporniki pri Doboju; G ur so stsli naši vojaki v strašnem ognju, zveččr pa so sovražnika premagali, mu uzeli vterjeno stanje, mnogo zaloge, mesa, kruha. Naši so s bajoneti prederli med vstaše, toraj je bilo tudi strašno prelivanje kervi, kajti naših je padlo tisti dan 130, in veliko je bilo ranjeuih; zguba znaša čez 400 mož. Ležali so po bojišču v mnogih kupih po (i— 20 merličev, večidel bres glav in ušes, — tako so namreč turki divjali, kterih je padlo še več memo naših, kajti 20 vozov ranjencev in merličev so odpeljali seboj, veiiko jih pa na bojišču popustili.
Poitenost današnjih ČaiOV. Laiiliberalci 80 ime-raj enaki buteži ali pa hudobneži. V Toškani so bili lani obsodili verlega duhovnega pastirja, ker je bil dal a svonika razviti zastavo Pija IX v prestavni dan 3. rožnika; letos 30. malega travna so pa v samem Rimu bres kasni smeli rudečkarji rszviti ru-dečkarsko zastavo. Rudečkarji, tudi slovanski, slavo priplosknjejo laškim rudečkarjem, dasiravno bo laških rudečkarjev eno pervih del to, da bodo iskali napadati tudi naše slovanske objadranske okrajine, ako njih reč čisto zmaga. Tudi je znano, kako ee godi našim slovenskim bratom ob št. Petru sa Gorico sastran na-rodovnosti. Vidi se očitno, kakošna je „narodnost v pervi versti" pri tistih, ki so hvalisali in bvalisajo oro-panje sv. Očeta in tako imenovano laško zedinjevanje!
Leon XIII v svoji eneikliki take dobro zaznam-njujejo z besedami: Eorum impudentia qui, cum maxime fallunt, id agant ut patriae, ut libertatia, et cujuslibet juris propugnatorea esse videantur. Ako jib poslušaš, je viditi, da oni sami ljubijo domovino in da vsi drugi so njeni sovrsžniki; da oni sami ljubijo svobodo, in drugi hočejo živeti pod trinoštvom; da ooi sami branijo pravico in pravo, drugi pa jo zaničujejo in teptajo. Toda v resnici zaničujejo vsako pravo, so naj bolj razbeljeni prenapeteži in sami domovino v škodo tirajo. Zakaj domovina je sedinjena, ljudstvo prosto, pravica zmago obhaja takrst, kadar oni pridejo do doželene ,,komande", do tolste službe, do poslanške ali druge mastne stopinje, čas je, pravi ,,Unitk", da se to farizejstvo odgerre in da ljudstva vidijo že, kdo so njih prijatli. Pravijo n. pr., da duhovni so brez domovine, vendar srečna domovina, ako bi jo vsi ljubili z ravnim sercem, kakor jo ljubijo papež in za njimi katoliški duhovni! Pravijo, da klerikalci studijo svobodo, in vendar jo ravno oni duhovni in vsi pravi katoličani zahtevajo in nc jeniajo gov« riti za naj drajši svobodo, namreč za svobod na-učno; liberalci pa jo odrekujejo iz strahu, da bodo premagani. Klerikalci branijo Cerkvi njene pravice, branijo pa 8 tim pravice vsih deržavljanov, svobodo družb, nežaljenja prava, in dobro umevano vestno svobodo.
Mladolaska prederznost je zopet novo tlačenj« Cerkve iz terte izvila. Nadškofa Al. R-fro v Chieti u in Sanfelice v Neapolu sta, od papeža zvoljena, med nezmernim veseljem vsega ljudstva nastopila svoji škofiji. Minister Corti pa je hotel papeževo volitev v nič djati, češ, da je svoje dni imel napolitanski kralj pravico te nadškofe voliti in mora torej tudi zdaj imeti pravico jih voliti novolaški kralj. Minister pa se jo s tim storil silo smešnega pred vsem svetom. Zakaj, če je papež poprešnjim kraljem, ki so mu marsikako povoljnost storili, dopustil to pravico, kdo smč pričakovati, da bi sv. Oče sedanjemu izobčenemu kralju tako cerkveno prijaznost in pravico podelili? Celo laški ercliberalni časnik „Liberta" zasmehuje ministra, in pravi, da le en sam človek ne vč, da duhoven Sanfelice je nspolitanski nadškof, — hotel je minister psa igrati, pa je le usta od-perl, da ]e pokasal, da zob nima. Nihče ga ni poslušal, ko je zakričal, da volitev gre kralju. Vsi so od papeža izvoljenega nadškofa spoznali, mu pridleakovali, mu spoštovanje skazovali. Časti vredni Conforti je dospel do lepega sklepa, da kraljeva izvolitev ni nič, in da papeževa volitev je vse."
Pa se jim tudi utepa, če ravno pozno. Lahi so sv. Očeta oropali vsega, morili njih služabnike, že v pervo zaklali zvestega Pijevega ministra Rossi a; zdaj pa so v Bosni razbojniki umorili in oropali laškega poslanca Perroda. — Naši „mladi" so hvalisali starega hsram-baša Garibalda, kakor tudi genueškega juda Gambetta. Zdaj pa Garibaldi rogovili tudi zoper našo Avstrijo,
rekoč: „Pripravljajmo Italijo" na življenje in smert za vojsko, ktero bo imela preterpeti zoper Avstrijo, in v kteri se bo ravnalo sa bitje ali nebitje v nadaljnih stoletjih." Gambetta pa snuje kulturno borbo zoper Cerkev na Francoskem, kakor dela Bizmark že nekaj lčfc na Nemškem. Že s silo grabijo redovne poslopja in posestva. V Previnquier-ih so uzeli samostan nunam, v Lambesell-ih pa mnihom, pregnali so tudi šolske brate v St. Quentin-u in pograbili njih premoženje, 40.000 frsnkov. Enako so te dni pregnani šoUki bratje v St. Pierre-Quitbognon-u in postavili so na njih mesto nekega deržavnega šolmojstra!
Tatovi v mestni hiši v Napol ju In nova laška sreča.
Kolikor huje mlado lahonstvo terpinči Cerkev, toliko več ima tatov, tolovajev, goljufov in stradeža. V velikem meBtu Napolju na južnem Laškem je poveljnik mestne strsže djan v ječo, ker je iz kaše za srenjsko stražništvo pokradel 20-22.000 lir.
V Rimu samem pa, piše „Unitk", so na dnevnem redu: lakota in „inštrukcijoni", zdehanje in „lekcijoni", posti in pojedine, obupanje in sklepi. Bil je tudi te dni naučni shod, na kterega so prišli: inšpektori, inšpektorice, direktorji in direktorice (vse kakor v „Luteraniji" in drugod). Po konferencah so imeli tolste gostije, kterim je predsedoval minister De Sanctis s pripravljenim govorom, ter je imel izbučati celi ognjometnik (vulkan) kipeče robe o pervotnem poduku z okrožnicami, postavami, vravnavami, kar vse šviga, gori in kipi, dokler se v zraku ne razletf. Sprožila se je bila misel na ženske vseučiliša, ali misel se je usmešila; ne govori se več o univerzah, ampak o 2 ženskih šolah za novošegne družbinske in vednostne študije, za jezike in moderne slovstva, pedagogije, zgodovino, matematiko, fiziko; izhajale bodo iz njih dihtarice (za met?o, grebljo in ku-havnico). To bo perva stopinja, potem bodo kandidata-rico pri volitvah in poskuševalke z drugim spolom za visoko časti; sedele bodo v zborih, kraljevih svetovalnicah, „asperirale" bodo na ministerske stole za mor-narstvo in vojsko (s kokošmi). Te šoli boste v Rimu in v Florenciji; pa Napolitankam se je kadilo, da zanje nič ni k ognju pristavil minister, in De Sanctis je imel zopet vojsko.
Druga lepa se je zgodila 4. t. m. Neki vseučiliš-nik je kradel (rubava) bukve v včliki bukvami Viktor Emanvelovi, ki je zrsstla iz bukev, ktere je laška nova vlada uzela mnihom. Rubava? praša „Unita"... Uzcl jih je in nesel na svoj dom. Bil je djan v zapor, osramoten, in zapoden iz univerze.... Lepe okolišine na tem Laškem!
Turško. Mehemed Ali, turški vikši general, je bil 6. t. m. od vstajnikov umorjen. Turška vlada ga je bila poslala v Albanijo, naj bi upornike zoper avstrijsko posadko v Bosni pomiril in pregovoril, da bi orožje odložili; pa vstaši ga razkličejo za izdajalca izlama (moha-medanske vere), za sovražnika korana (turškega sv. pisma), in ga zarotno umore z njegovim spremstvom vred, 20 oseb častnikov in stražnikov. Ta umor jasno spričuje grozoviti fanatizem tistih okrajev, kamor imajo naši vojaki prinesti zastavo omike in brambo vere. Le-ta general je bil rojen Prusijan, iz Magdeburga, njegovo prejšnje ime je bilo Karol Detroit; prišel je ko 131etni fante v Carigrad, kjer je kmalo odpadel k izlamu in dospel do najvišje Btopinje. Mohamed ga je torsj storil časno in večno nesrečnega.
Drobne novice. Sedmega t. m. so Rusi v posest vzeli znamenito terdnjavo in mesto Batum, o čimur je bilo že toliko pissnjs. General Nurid je zsčasno postal poglavar v Batumu. — V Sarajevu je bila v hiši ne-
kega tergovca najdena blagajnica vstašev, is ktere so vstajniki dobivali podporo, io je bilo v nji 137.000 pi-jastrov. — Vlak provijanta ta naše vojake, več ko 100 vosov, je bil na cesti od Maglaja do Vranduka napaden od vstašev; bud boj se voame, ki se srečno končA sa naše; 30 vstajoikov je ostalo mertvih, drugi so sbežali, potem ko so bili 60 vosov poškodovali. — Strašna nesreča se je perve dni tega mesca pripetila na Angleškem. Barka „Princese Alice", na kteri je bilo okoli 800 osčb, večidel otrčk in žčn, se je po reki Temsi peljala k neki veselici in je terčila ob drago barko tako nesrečno, da je bila čez sredo preklana in se je v petih minutah potopila; precej nastane grozovito tuljenje, mili jok otr6k in strašni krik žen; nekaj Časa plavajo po reki, stegujejo roke, ter skuša vsak se okleniti kake vervi ali deske, da bi sebe in otroke rešil. Samo kacih 100 osčb je bilo otetih, vsi drugi so utonili; več dni je reka iz globočine metala merliče, ktere so pobirali po bregu, pa vendar še niso vsih našli. — Iz Petrograda naznanjajo, da podpisi na posojilo za Jatrovo so v vsem svojem znesku že dopolnjeni, in na verb še 4 milijone in 300 tisuč rubljev. — „Times" vedd iz Carigrada: Todtleben, ruski general, je zapovedal, da potem ko se Rusi odmaknejo od Carigrada, naj Turki posedejo vso zemljo od Marmara-morja do meje vzhodnje Rumelije, to pa zato, da ne vstane kako rogovilstvo. Rusi pa so boje odmenjeni, v obličji avstrijskega obsedovanja, ob-sesti Rumelijo in Bulgarijo s sto tisuč mčž namesto 50 tisuč. (To pa se po nov. nazn. ne poterja.) — Govori se, da bi bila Karagjorgjevič (nekdanji serbski knez) in ruski Ignatjev kandidata za prestol v Bulgariji.
Cvet in sati zveste f no t it ve.
Zahvale.
Mesca maja 1. 1. sem molila vsaki dan en del rožnega venca in pri vsakdanji sv. maši med povzdigovanjem rekla: „Sin Davidov, usmili se nas", za dva brata, kterih eden že 10 lčt in drugi tudi dalj časa nista bila pri spovedi. Letos sta na priprošnjo Naše ljube Gospč presv. Serca oba opravila velikonočno sv. spoved. Pre ponižna čast in hvala Devici Mariji! Ker sem obljubila to, ako bom uslišana, v „Zg. Dan." naznaniti, prosim Vas, v. č. g. vrednik, dajte mojo prošnjo spolniti.
Prošnje.
Neki oče gorko priporočuje v bratovsko molitev svojo že dolgo bolehajočo dobro hčer, da bi se ozdravila, Če je Božja volja. — F. L. v Idriji oče več otrčk, hudo bolan, se serčno priporoča v bratovske molitve, da se ozuravi, če je Božja volja. — Brat serčno priporoča v bratovsko molitev svojo že dolgo bolno sestro za voljno poterpljenje in srečno zadnjo uro, ali Če je Božja volja, ae tudi za zdravje. — V hudi bolezni se priporoča neka oseba vsim udom v gorečo molitev k N. lj. G. presv. Serca z obljubo, ako bo uslišana, da bo po „Danici" razglasila dobroto Bogu na Čast, Mariji v zahvalo. N. G.
Bratovske zadeve.
Nameni in priporoČevanja pri sv. maši in sploh v molitvi za mesec kimovec.
I.	Glavni namen: Da bi resnica in pravica zopet jeli zmagovati.
II.	Posebni nameni:
18. kimovca. Sv. Jožef Kupertinski. Priporoč.: Obilniši spovedi, zlasti pri moških, in dušni pastirji. Cerkev na Laškem. Žalostni in nesrečni.
19.	Sv. Jsnuvsr (škof v Beneventa 305). Pripor.: Oživljenje sv. vere, slasti pri napčno olikanih. Več težavnih dušnih in telesnih zadev. TerpeČi. Odpravljenje divjačnosti in nečistih pregrčh.
20.	Sv. Evstahij (general L 120). Priporoč.: Turške in sploh jutrove zadeve v prid sv. Cerkve. Strah Božji pri mladini in pri zakonskih. Katoliško vojaštvo za zboljšanje v dušni prid.
21.	Sv. Matej ev. (1. 66). Priporoč.: Domači in zunanji misijoni. Poboljša nje katoličanov sploh in v vsem. Šolska mladina.
22.	Marija 7 žalost. Priporoč.: Cerkev na Nemškem. Keršanske matere, posebno nesrečne in terpeče. Bolniki in obupljivi. Duše v vieah.
23.	Sv. Lin papež. Priporoč.: Razširjanje sv. Cerkve. Vdovski in ubožni. Zatrenje grešnih in nevarnih znanj in drušinj.
24.	Marija D. Mercedske. Priporoč.: Stradajoči po tujih dežela. Vsi v smertnih grehih sa spreobernjenje. Zatrenje ponočevanja. Umirajoči.
25.	Blaž. Marija Sokoška. Priporoč.: Mašniki in obbajanci. Otroci. Vsi oa vojski. Vsi v nevarnosti smert-nega greha.
Listek za raznoterosti.
Iz Ljubljane- Lepe podobice po 15—20 kr. z natornimi jeruzalemskimi cvetlicami, kakor apomini iz Svete dežele, dobi na št. Peterskem predmestji h. št. 26, kdor želi s tim neki kranjski ubožni družini v Jeruzalemu dobro storiti.
Deželni zboi se je pričel 12. t. m. Ob 10 so imeli v ta vimen pontifikalno sv. mašo milgsp. stoljni prošt. Deželnega glavarja namestnik )e dr. Jan. Bleiiveis. Vsled spisa v vradni ,,Pressi" narodni Časniki sumijo, kako da namerava sedanja večina šole prestrojiti v duhu liberalizma in ponemčiti, slovenšiuo iz deželnega odbora odpraviti, narodnim vradnikom slovo dati..., česar ne moremo verjeti, ker to bi se reklo prusaetvu pot gladiti. Bog bodi z Avstrijo in z našo domovino.
Potetdilo. Od p. n. vredništva ,.Zgod. Danice" v Ljubljaoi je v pisarnici Severinske družbe za devet raznih misijonskih namenov oddanih tri sto in devetnajst gl. 1 kr. v bankovcih in deset frankov v slatu.
Na Dunaju, 18. avgusta 1878.
Za družb, blagajnika: Fr. Scherrstein, kancelist. Brezmadežno 8poietje. Naš domači umetnik gosp. Franke je te dni doveršil prav lepo in spodbudno podobo, namreč Marijo Devico brez madeža spočeto. Vsa tabla je Beženj visoka. Kompozicija je nova, mična, namenu prav primčma. Odmenjens je namreč v kapelo za novo malo semeniše „Maximilianum-Victo-rinum" v Mariboru.
Pa le Še poštenjak! Utegneš bližnjega sovražiti, obrekovati, mu denar, poštenje uzeti, ga v ječo spraviti, v pregnanje pahniti, na tujem ali skrivaje ga umoriti, — in vendar se moreš šteti še k olikanim; meso pa brez vilic jesti ali usekniti se brez rute, kolika neotesanost!
Kje je olika? Zakaj se je Faraonu v Egiptu tako prikupil egiptovski Jožef, da ga je povzdignil nad vse domače? Zakaj je Nebokadnezar si izvolil Daniela in druzih hebrejskih mladenčev za strežbo (pueros decoros et eruditos omni sapientia, cautos scientia et doetos disciplina)? Zakaj cel6 naj hujši liberalci in brezverci svoje otroke k jezuitom v šole in odrejo dajejo?... Zato, ker,
če tudi sami malomarneži, vendar spoznajo, da v veri je prava podlaga človeške sreče, resnična sreča. — „Pravičnega vodi Gospod po pravih potih, in pokaže mu vednost svetnikov; častnega stori v delih, in doveršuje njegove prisadevanja." (Uodr. 10.)
Rellgioosfreond II. Že smo lansko leto priporočili ta časnik č. o. Serapijona a S. Andrea, karmelita avstrijansko-ogerske okrajine. Sedaj je prišel na svitlo 2. zvesek s člankom in obravnavo: „Menschen-Tviirde". Ta zvezek na 108 strančh učeno, pa skoz in skoz umevno obravnava te-le stavke: A. Menschenver-gotterung: 1. Heidnisches Alterthum. 2. Neuheiden. B. Menschenentvviirdigung: 1. Grundsiitzlich. 2. Thatriich-lich. C. Menschenseele : 1. Vorhandensein der Seele. 2. Einfachheit der Seele itd. Dobiva se: Wien bei Meyer; Linz, Verlagshandlung des kathol. Presavereina.
Y resni prevdarek. V Mariboru „Slov. Gospodar1' 29. vel. serp. že spet naznanja to-le: „Hudo razsajali so fantje pri Vurbergu, kjer so posestnika J. Pihlarja ubili (nesramni divjaki, ostudni!), in pa v Ivanjkovcih, kjer so mlinarja Ježa napadli, ki se je s puško obranil; enemu je za kožo spustil 10 sivih zern."
Tudi od drugod se večkrat sliši o pretepih in pobojih. To je gerdo, gnjusno, nepošteno, vsemu narodu škodljivo na vse strani, strahovito pregrešno.
Ze otroci 3e pričkajo in zmčrjajo za vsaki nič, — hude ženske klepečejo za vsaki nič, — fantje se pretepajo in bi jejo za vsaki nič, — možje se pravdajo za vsaki nič, -— pijanci in robavsi preklinjajo za vsaki nič, — časnikarji se med sebej šipi je jo in ujedajo za vsaki nič! Čemu to V Je mar to človeško? keršan-s k o V slovensko?
Slovenec ni, slovenska je le spaka, Ki zdraži v ravs in kavs jo kozja dlaka!
Posnemanja vreden patron. Baron Rudolf jun. štil-
frid ima navado vsako leto obdarovati cerkve i *jega patronata s potrebnimi rečmi. L°.tos je cerkvi v Ruševu na Ilervaškem daroval: lep višnjev mašni piajš, srebern kelih ve3 pozlačen, albo s humeralom, 6 telesnikov, velum za ciborij in druzega, ki ec rabi pri blagoslovu.
Šolski napredek ntve dobe. V Vircburgu se je sošlo 20—30 šolskih smerkoiinov v mavtarako družbo. Shode ao imeli v zvoniku cerkve sv. Burkarda, in to lahko, ker je bil tudi cerkvenikov amcrkovec vmes. Ondi so hranili tudi znamnja svobodnozidarske: mertvaško glavo, nekak verč in kuhinsk nt ž; bile ste tam tudi dve svilni zastavi, na kterih je bilo goreče serce. Enako prismojeni so obredi sprejemanja io vse potepinsko neumno, ter je bilo pri pobalinih ravno tako očitno, kakor pri od-rašenih mavtarjib, da jc satan m ojster teh akupšin. Družbi so prišli na sled, ko ao mladi zidariči šli po okolici in so drcvcsca poškodovali. Poljski stražnik se je pa malo menil za goreče serce in kuhinaki nož ter je vjel kolovodje potepuhov. S šibo v šoli ae je dover-šila komedija. Eden časnikov pristavlja, da po vsaki ceni je to znamnje časa in porok, kako zdrav napredek, češ, da ae kaže pri mladini!
Torška grozovitost. Paša Pcžderac je dal majhnih otrok kristjanov pometati v kad in tesno zamašiti, da ni moglo nič zraka va njo, in so tako bili vsi zadušeni. Nekemu serbskemu duhovnu je dal obe očesi izkopati; v votlino desnega očesa je ukazal tinte, v votlino levega očesa pa petroleja vliti, kterega je potem prižgal in nato se je bahal, da je znašel novi tintnik. Vidite, naši turčini, kake pajdaše imate!
Razdjanja po Tnrkih. Turki so razdjali v lanski vojski v Bulgariji samo v dveh okrajinah, Filipopel in
Slivno, 38.904 hiš, 158 cerkva, 127 šol in 400 raznih poslopij; ljudi je poginilo po umoru 16.493, po ognju 65, obešenih 623. — Kdo ve, koliko keršanskih glav so ti gerduni na kole obesili, koliko terpinčenja in gnju-sobnosti počenjali z živimi in mertvimi kristjani!
? novem Orleanu in drugod v Ameriki še ni ponehala rumena merzlica. Po vradnem poročilu jih je v imenovanem mestu do 6. sept. obolelo 4609, in med njimi umerlo 1395; samo 5. t. m. jih je v novem Orleanu na novo zbolelo čez 200 in umerlo 86; v Wicks-burgu zbolelo 180, umerlo 43; v Memfis-u umerlo 89. Kužnost še vedno raste. Tedaj povsod šibe: na Turškem vojska; v Indiji, Kini na Zamurskem lakota; v Ameriki bolezen; po Evropi lažnjivi preroki in trenje Jezusove Cerkve.
Poslednje novice. Avsrrijanci so 7. t. m. obsedli Trebinje brez boja; posadka se je nepogojno udala. Ravno ta dan je 36. divizija obsedla Priedor in bila je od ljudstva veseio sprejeta. Novi in okolica je bilo razoroženo brez nesreče. General Samec je 6. t. m. napadel vstajnike pri Ključu in po hudi bitvi jih je pregnal z vterjeiiih staniš. — Kakor naznanjajo, ni bil od vatajnikov umorjen le 8amo Mehemet Ali z 20 vojaki, ampak tudi poglavar v Dipek-u in 10 viših vrad-nikov je od njih poklanib. — Iz Petrograda vč „Mor-ning Post", da je 100 študentov Kievskih in Petrogra-ških bilo zapertih in pregnanih, ker so v sumu, da so rogovileži nihilisti (ničverci). — Avstrijske kardela, ki ao napadale Bihač, so po znatnih zgubah bile prisiljene umakniti se pred večimi močmi in zapustiti pridobljene staje. — Sapari je 5. t. m. opoldne nadalje napadal vstajnike, bojevanje je terpelo do noči in uzeli so Avstrijanci naj močnejši vstajniško stajo z bajoneti; 6. t. m. ao nadaljevali boj in vstaiuiki so čisto zapustili svoje vterjece stališa; več vasi je razoroženih. — Turška vlada je odmenila ostro strabovati morilce Mehemet Aii-a v Albaniji in stari Serbi ji. — V Macedoniji kipi in Porta je poslala tje pomoč. — Avatrijanske kardela pri Trebinju so nadlegovane od vstašev. — Deržavni zbor v Berolinu se je pričel. Prestolni govor povdarja potrebo, da naj se store razmčre zoper socijaliate, ki so nevarni deržavi in družbinstvu, napoveduje predlog v tem oziru in razdeva nado, da ga zbor sprejme. — Mlada francoska tolovaja Barre in Lebiez sta smertno kazen sprejela akesana in z Bogom spravljena.
Volitve. V Ptujem je Herman velesijajno zmagah — V Slov. gradcu je zmagal dr. Š u c s 34 proti Šmitovun 31 glasovom.
Dobrotni darovi.
Za zapusene rodovine v vojaŠino poklicanih ra6ž: Iz Lašic po gosp. župniku: A. Gruden 50 kr.; neimenovan 1 gl.; nabirka od raznih 5 gl. 50 kr.; neimen. 1 gld.
Za pogorelce 7ia Verhniki: Iz Kamnika po p. n. gosp. dekanu 16 gl. — Neimenovan 2 gl. — Šmartno pri Kr. 11 gl. 55 kr.
Za sv. Očeta: Nekdo, proseč njih blagoslova, 1 gl.
Za afrikanski misijon: Neka ženska 1 gl.
Za sv. Detinstvo: Neka ženska 1 gl. — Neimenovana 1 gl. 5 kr. — Iz Mavčič 1 gl. 40 kr.
Za Božji grob v Jeruzalemu: S Podkraja 2 gl.
Odgovorni vrednik: Luka Jeran. — Tiskarji in založniki: Jožef iilaznlkoTl nasledniki v Ljubljani.