Cerkvene zadeve. Prisrčna zahvala in mila prošnja. Ednajstega februvarija leta 1858 je bila štirnajstletna Bernardika tako srečna, da je na peeini Masabiel.ski pri Lurdu prvokrat zagledala nebeško prikazen, Marijo prečisto Devico, brez madeža spočeto. Kdo more prešteti pobožne romarje, ki so v 36 letih prihiteli na izvoljeno mesto, kjer je Bog po tolikih čudežih poveličal svojo deviško Mater, kjer je že na tisoče bolnikov doseglo Ijubo telesno zdra^je, in kjer jih je bilo še veliko večje število ozdravljenih od dušnih boleznij in rešenih od večne smrti? Kdo jih pa more tudi prešteti umetne in dragocene podobe Lurške Marije, ki se po naših katoliških eerkvah pobožno častijo in zaupanje do Matere milosti božje mogočno budijo? Kakor pa niso na nebu vse zvezde enako svetle, tako se tudi med nami eeščenje Marije prečiste Device ne more povsodi odlikovati po tistem sijaju, ki s svojo milo bliščobo obdaje kronano podobo Lurške Marije v frančiškanski cerkvi Mariborski. Kedar koli vstopiš v svetišče, vselej najdeš tam kraj Marijine podobe vsaj dve goreči sveči in večje ali manje število Marijinih otrok, ki svoje oči upirajo v nebeškomilo obličje brez madeža spočete Device. Da bi se pa pobožnost ne ohladila in da bi zaupanje do nebeške Pomočnice ne začelo pojemati, zato obhajajo pobožni menihi 11. februvarija obletnico prve Marijine prikazni s primerno svečanostjo. Letos se je namerila lurška oblet. li a ravno nn prvo postno nedeljo. Da bi se svečanosi . > bolje povzdignila, so poinagali očetom frančiškanom pri poveličevanju neomadeževane Device tudi trije govorniki iz prestolne cerkve, med njimi tudi lurški roraar, ki so Slovencem lurške čudeže v drobni knjižici tako prijetno popisali. Vse je bilo prav gandljivo in spodbudljivo. Motilo je prelepo pobožnost edino le to, da se ni opravljala v pravi cerkvi, ampak v samostanskih prostorih, ki so tako predelani, da stojijo nekateri obiskovalci na tleh, drugi pa na prvem in še drugi na drugem koru, kakor  na gredah, od koder vsi na oltar ne vidijo in tudi božje besede razumeti ne morejo. Zato pa napenjajo sinovi sv. Frančiška vse svojp inoči, da bi v kratkem posta- vili Mariji novo, dostojno svetišče. Zato so ustanovili posebno društvo za zidanje cerkve in božja pomoč jih je do zdaj prav očividno podpirala, kajti število društvenikov presega že 13 tisoč. Vpisovati se morejo ne samo živi, ampak tudi rajne lahko damo zapisali, da bodo tudi oni društvenih molitev in odpustkov deležni. Vsak društvenik plača na mesec po pet krajcarjev, ki jih celo revež ne bo pogrešal, ker Bog nikomur dolžen ne oslane. Bereta se pa za društvenike vsak dan dve sv. maši in sicer ena za vse žive in druga za vse rajne ude prelepe Marijine zaveze. Po presveti daritvi se torej vsem dobrotnikom njihova dobra dela povračajo z nebeškimi dobrotami. Ni prvokrat, da se Vam vsiljnjera, predragi slovenski rojaki, ki ste moji bratje in sestre v Kristusu Gospodu in najbrže tudi ni zadnjokrat, da trkara na Vaša vrata in prosim za miloščino v imenu nebeške Kraljice, ki je sedaj tako rekoč brez svoje strehe, brez lastnega doma v Mariboru. Bratje moji in sestre, Vi vsi ki Marijo zaupljivo svojo Mater imenujete in se zanašate na njeno mogočno priprošnjo, ki pri Bogu vse premore! Nikar se ne utrudimo, ampak vlagajmo le stanovitno vsak po svojih močeh in Bog bode z nami. V evangelju sv Lukeža beremo v 7. poglavju, od 1. do 5. vrste. »V mestu Kafarnaum je bil hudo bolan hlapec nekega stotnika in smrt se- mu je bližala; bil je pa svojemu gospodarju prav ljub. Ko je čul govoriti od Jezusa', poslal je k njemu starešine judovske, proseč ga, naj pride in reši hlapca njegovega. Ko so prišli do Jezusa, so ga lepo prosili in so mu rekli: Vrcden je, da mu to dobroto storiš, zakaj, on Ijubi nase Ijudstvo in nam je postavil hišo za molitev«. Tudi naše potovanje bode v kralkem končano in tudi nam se bo pnbliiala smrtna ura. Okrepčali se bomo s presveto popotnico in se izročili božjernu usmiljenju. Klicali bomo pa tudi Mater božjo ra pomoč in zaupljivo ponavljali tolažljive besede: Marija, prosi za nas zdaj in na našo smrtno uro; amen! — Kedar pa mi več ne bomo mogli, molili bodo pa drugi, — molila bode pa za nas tudi Mati božja, ki bode svojega Sina za nas prelepo prosda in mu bode govorila: »Vreden je, da se ga usmiliš! On je Ijubil moje duhovne otroke in nam je pomagnl staviti hiSo molitve in presvete daritve!« Tedaj bode pa tudi Sodnik živih in mrtvih, kakor zaupljivo pričakujemo, z nami ravnal po svoji neskončni milosti, ne pa po svoji ostri pravici in bo rekel: »Tujec sem bil z Materjo svojo, ti si me pa pod streho vzel; pojdi torej v veselje svojega GospodaU Marianus. Spomin vrlemu možu. (Konec.) Držal se je pokojni tudi zmirom neomahljivo slovenskega narodnega gesla, ter delal zmirom vse za vero in domovino. —• Da mu je bila vera nad vse, kazalo je vse njegovo življenje. — Akoravno mnogokrat preobložen s časnimi skrbmi, zato je vendar le na tanko spolnjeval verske dolžnosti, in v tem bil vsakemu v spodbudni izgled. Storil pa je tudi za domovino vse, kar že kmet storiti more. Poleg tega, da je rad podpiral slovenske naprave in bral slovenske podučne knjige, je bil dolga -'eta župan ali predstojnik občine Bunške, več let ud okrajnega zastopa Ljutomerskega, šolski ogleda ljudske šole Verženske do svoje smrti, in v vseh teh službah, ako se je trebalo pokazati, našel si ga v narodnem taboru. "regovor pravi: Kakor življenje, taka smert, in te besede so se popolnoma vresničile nad pokojnim Horvatom, kajti po izglednem življenju sledila še je izglednejša smert. Ze od svoje mladosti trpel je na neki telesni hibi, in ta ga je položila dne 5. jarmvarija t. 1. na smrtno posteljo. Ker je slutil, da mu je smrt pred durmi, dal se je hitro previditi s sv. zakramenti, trpel hude bolečine ves v božjo voljo udan, s čudno potrpežlivostjo, vsakemu, kdor ga je obiskal, dajal je najlepše nauke, in se, priporočivši mu v molitev, od njega za večnost poslovil. In tako je molil in trpel, dokler ni dne 7. januvarija proti deseti uri zvečer zatisnil svojih očij k veonerau počitku. Piscu teh vrstie sicer ni bila sreča dana, biti na\zočemu pri njegovi smrti, pa vsi, ki so bili zraven, trdijo, da tako blažene srarti še niso vidgli. Prijatelj, ki je* bil zraven, mi pravi, da je molil do zadnjega, sani zahteval blagoslovljeno svečo, in tako ves v Boga zamišljen tudi, kakor upamo, v Bogu zaspal. Dragi čitatelj, bral si menda, kako so si nepozabni škof rilomšek izbirali botra ali kuma za sv. birmo. Brumna mati njim je namreč dala ta svet, naj si taistega zberejo, kateri bo pri izpraševanju krščanskega nauka najbolj odgovarjal. Glej, taka se je godila tudi piscu teh vrstic. Ko še sem mali fant slišal Ivanovega Franca tako glasno krščanski nauk odgovarjati, sicer že nisem potreboval več botra za sv. birmo, ker sem jo že opravil, pa potreboval še sem dobrega prijatelja in tovariša v življenju, in to se mi je hvala Bogu posrečilo, našel sem ga v pokojnem Horvatu. Kar pa se rado druži v življenju, težko se loči v smrti, zatoraj pa vas prosim, gosp. urednik, da te vrstice natisnete prijatelju v spomin. Tebi, predragi France, ki že, kakor upam plačilo vživaš za svoj trud, kličem: Tu na zemlji so se vendar kedaj pa kedaj v kaki zadevi križali najini nazori, prosi pri Očetu za nas, da pridemo vsi srečno tje, kjer bomo vsi ene misli in enega srca! Bueečovski.