------    332    -----
Zabavno berilo.
Kaj pomeni beseda ''kandidat?"
Pogovor med kmetom in fajmoštrom.
Kmet. Vsak čas beremo zdaj nove besede, pa ne vemo, kaj pomenijo. Tako zdaj, ko volitve zvonec nosijo po deželah, v eno mer pred nas stopa beseda kandidat. Drug za drugim jo klepeta; kaj pa prav za prav pomeni, menda nobeden nas ne ve\
Fajmoster. Prav imate, Martin, al tolažite se, da tudi marsikateri gospodi v mestih bolje ne gre* kakor vam kmetom na deželi. Tudi oni, kakor ste vi rekli, klepetajo besedo kandidat drug za drugim, pa ne ved6, od kod ta beseda. Mislijo si že, kaj utegne pomeniti, al od kod ta beseda, to pa je cel6 malo znano.
Kmet. Saj si tudi jaz mislim menda pravo, če berem: „grof Hohenwart je naš kandidat" ali ,?dr. Costa je naš kandidat", zakaj mislim si: Ho-henwart je oni mož, katerega hočejo za poslanca voliti, ali Costa je oni mož itd. Al vendar bi rad vedel, zakaj ravno beseda kandidat in samo ta beseda je tako navadna?
FajmoŠter. Navada je železna srajca, pravi star pregovor. In tako je tudi tukaj. In ravno pri besedi „kandidat" je srajca še le prav na pravem mestu. Poslušajte me tedaj.
Beseda kandidat je stara latinska beseda. Starodavni Rimljani, ki so namreč latinsko govorili in pri katerih je ljudstvo javne službe oddajalo, so prošnjika za vsako službo imenovali kandidata, in to zavoljo oblačila, v katero so se oblekli, ko so prišli službe prosit na mesto (forum), kjer so se službe dajale. Bel plajšč (toga) brez spodnje obleke (tunica) je bilo oblačilo prošnjikov, deloma zato, da so kazali po-hlevnost svojo,  deloma zato,  da so kazali rane,  ki so
1"ih morebiti na životu dobili v kakem boji za domovino, skanje služeb je trajalo večidel dve leti; prvo leto je kandidat skušal spričati svojo sposobnost za službo z očitnimi  govori, — v  drugem letu je  imž   svoje pri
konzulatu ali pretorju zapisati dal v listnico prošnjikov. Zdaj še le se je začel pohod (ambitus); kandidat je šei okoli vseh mestjanov , ki so imeli pravico , javne služabnike (uradnike) voliti in se jim je v belem plajšči priporočal z dušo in telesom.
Kmet. Zdaj pa za službo vendar še zmirom ne vem,   zakaj beseda kandidat?
Fajmoster. To sem vam hotel brž povedati, da vam le povem, kako so stari Rimljani službe oddajali. Belplajšč je bilo vnanje znamnje prošnjika in ker se beli a o po latinsko caildidus (izgovarjaj kandi-dus) pravi, je belooblečeni se kandidat imenoval pri Rimljanih, in od njih je ta beaeda šla do vseh dru-zih narodov. Ta beseda, veliko sto in sto let stara, je tedaj še dandanes povsod navadna, in zdaj pa tudi veste, kaj prav za prav pomeni.
Kmet. Rimljani so po takem imeli prav dobre navade. Ne vem, ali bi se pri nas marsikter kandidat upal v belo oblačilo obleči% ki je od zunaj in znotraj ves črn od samih laži, s katerimi se volilcem za poslanca ponuja. — Lepa hvala vam, gospod fajmoster! za to razjasnilo; vsaj meni je veliko lože pri srcu, če vem, kaj beseda pomeni, ki jo imam zdaj vsaki dan na jeziku.