141
Odgovor
na besedo gosp. P. Hicingerja zavoljo vpeljanja slovenšine v pisarnice.
(Poglej Novice 2. veliciga serpana 1848.) Po resničnih postavah pravice vsacimu umnimu človeku v serce zapisanih , je vsakterimu dano , kar je prav in dobro storiti, brez de bi ga kdor v tem smel motiti. Ravno take pravice, kakor jih ima človek med ljudmi, jih ima tudi narod med narodi, in od nekdaj so tisti ukazi večne pravice za vse narode in njih ravnanje veljali, po kterih smo mi Adamovi sinovi med seboj živeti dolžni. Postavim: Kar je človeku po pravici moč v svojo last pridobiti 9 si svobodno vlasti — s komur narod, brez de bi družica kratil, obogateti zamore, tega mu nihče ne bo branil; s svojimi rečmi vselej po svoje ravnati smem ; svoj jezik smem vselej govoriti, nobedin mi druziga ne more siliti; svojiga jezika se vedno der-žati tudi narodu ni prepovedano , — in tacih pravic je se dosti, ki jih vsakdo ve, in ki so narodam prirojene, kakor posameznim človekam.
Ostanimo pri pravici svobodne rabe lastniga jezika. Prav in dobro je, de vsaki narod po vsi svoji moči domači jezik varje, brani, gladi, čisti, terdi in ga časti. Vsak narod ima tedej tudi gotovo pravico, to storiti, in nihče mu je pošteno ne more vzeti. Skerb za občno srečo celiga naroda in ohranjenje njegovih pravic pa je izročena naroda pooblastnikam in vladarjem, tistim ki v imenu in namesti celiga ljudstva so se tega po njegovi volji lotili. Komu neki morajo potem njih dela vstreči? Kakošni namen naj ima njih trud? Ali ne vvsim v prid domovine? Ali ne bodo zastran domačiga jezika tudi le v tem namenu delali? Ga ne bodo tedej berž ko berž v šolah svojim in svojih bratov otrokam dali učiti , ali ne — ker le ž njim veliki domovini služijo — po vsih kancelijah ga vpeljati ukazali? Nikjer paše ni nobedin učenik pravice tega terdil, de bi naroda vla-darstvo moglo prid in srečo vsaciga deželniga prebivavca posebej  oskerbeti,  de  bi clo množica ptujcov narodu
bolj pri sercu bila, kot njegove lastne potrebe. IVaroda pooblastniki morajo le osrečenje in pravice cele velike občnosti v skerbi imeti, in tako bo prav za nar veči množico prebivavcov.
Kaj tedej, če ptujci med nami žive, kteri bi v pi-sarnicah in šolah raji kakošne ptuje jezike imeli ? — Ako hočejo pri nas biti in ostati, se morajo tistim postavam vkloniti, ki so za občni prid nar bolji, tistim, ki po sklepu in pravicah naroda domovini strežejo. Ako tega nočejo, mislijo gosti biti, kteri so sreči naroda nasproti. Ali bo narod take protivne gosti sprejel? jih bo gledal na svoji zemlji? — Menim de ne! Ce se pa ptujci mirno domačim postavam vdajo, bodo vsakimu postenimu narodu dopadljivi sosedje. De bi se pa težav-niga znebili, kar jih zavolj občne rabe domačiga, njim neznaniga jezika doleti, bodo dovelj pripomočkov našli; se bodo, postavim, jezik naučili, prestavljavce najeli i. t. n. Tacih pripomočkov pa narod nemore in ne sme za vsaciga ptujca oskerbovati, ker bi tega ne konca in ne kraja ne bilo, in bi se tako kmalo domače potrebe pozabile, ali saj domovine prid kratil.
(Konec sledi.)
145
Odgovor
na besedo gosp. P. Hicingerja zavoljo vpeljanja slovenšine v pisarnice.
(Poglej  Novice 2. veliciga serpana 1818.) (Konec.~)
V svoj prid se svojiga jezika poslužiti, povsod kjer mu kaže, je gotova pravica vsaciga naroda. Ali mu jo zamorejo ptujci vzeti? Kako bi bilo z domačim jezikam, ko bi kak narod le skerbel v ti reči bolj ptujcam kot sam sebi vstreči ? Ali je mogoče za ptujce mnogih narodov tudi mnoge jezike v šole in pisarnice vpeljati?
Ne zapopadem potem, kako de more gosp. P. II i-cinger po »Novicah" vprašati, kaj de bo z Italijani, Nemci in Furlani na slovenski zemlji, ako se po željah vsih dobrih Slovencov naš jezik v šole in pisarnice vvede? Jez pa nasproti vprašam: Kaj bo z našimi dragimi Slovenci, ako bi se le dozdanja nemšina in laščina na vkradenim prestolu pri nas še pustila ? Na to ne vem druziga odgovora, kot žalostniga dati. S love nskinarodbi mogel na svoji mate mi zemlji popolnama konec vzeti.
Mi na slovenski zemlji nobenigarodii ne spoznamo za svojiga gospodarja, mi smo tukaj doma, za naš narod nam gre' nar perva skerb — potem bodemo še le za ptujca skerbeli.
Sleherni Slovenec pa bo vender prijaznost, mir in spravo ptujcam ponudil; sleherni praviga slovenskiga rodu jim bo, ne le kar je po pravici, tudi kar je po dobroti dal, dokler s tem svoje matere Slovenije ne vdari. Torej se ptujcam, kjer koli jih za to primerna množica pri nas vkupej stanuje, njih jezik v šolah zraven našiga učil bode, zato, ker Slovenec nobenimu ne bo branil, se po pripravni poti izobraziti. V p'i8arnicah pa naj po mojih mislih, kjer je več ptujcov vkupej, prestavljavec ali uradnik, ki oba jezika zna, jim kar je treba, k razumljenju pomaga, in pisma naj se za nje v obeh jezikih delajo , zato ker lahko v roke Slovencov in slovenskih uradnikov pridejo , kteri bi jih v svojo škodo, ali v škodo pravice, ne razumeli.
Tako bomo ptujcam pri nas pravico skazovali po pravih in pametnih postavah, in nobedin moder mož nas ne bo grajal. Oj, de bi se bilo nam, akoravno domačim, v težkih, dolgih letih nekdanje (?) sužnosti saj tako godilo , ne pa temu ravno nasproti!
Janez Bučar.