Leto IX , UZ Slovenski Učitelj Glasilo slovenskih krščanskih učiteljskih ::: in katehetskih društev. ::: Last »Slomškove zveze“ in „Društva slovenskih katehetov". Letnik IX. V Ljubljani 15. marca 1908. Štev. 3. Kako soditi svobodomiselstvo? (Poročal pri zborovanju idrijske "Podružnice Slomškove zveze« župni upravitelj Lavre n c ij Lah.) Naš čas tiči globoko v liberalizmu. Herezija naše dobe ali popolno brezverstvo našega časa je liberalizem. Ta sicer ni noben sestav, pač pa je duševna smer, ki temelji na enotnem načelu, da človek ni odvisen od nobene višje avtoritete, ampak je a v t o n o m c h in zatorej uživa neomejeno svobodo. To načelo avtonomije in neomejene svobode izkuša liberalizem izvesti na polju versko-nravnega življenja, v družini in v šoli, na po-litično-socialnem in gospodarskem polju. a) Na v e r s k o - n r a v n e m polju se kaže to načelo v obliki absolutne verske svobode in neodvisne morale. Ljudje si sami določujejo verske nazore in ustvarjajo nravstvene predpise. Zato hoče vsak tako-zvani »liberalec« biti dober kristjan, čeprav si verske resnice po svoje prikroji, oziroma sam več ne ve, kaj veruje, kaj ne veruje. Zato govor o etičnih družbah in laiških katekizmih; če samoposebi ne bi bilo nobene določene obveznosti, potem bi si res družba lahko prikrojila etični nauk in etične predpise, kakor si sestavi kako društvo ali kaka zadruga svoja pravila, ki po njih meni doseči svoj smoter. b) Glede d r u ž i n e in šole zahteva liberalizem, sledeč svojemu temeljnemu načelu, da se vzame zakramentu sv. zakona nadnaravni zakramentalni značaj in se ga umesti med čisto svetne pogodbe in da se ustanove brezkonfesionalne šole. Dobro ve. da je treba, ako hoče doseči -svoj namen, zastaviti pri korenini; zato hoče razdreti krščanski zakon in vzgojo mladine odtegniti verskemu vplivu. Zaveda sc, da je največ odvisno od vzgoje, ki jo dobiva mlad naraščaj uprav v šoli in družini, zato tjekaj treba poseči, c) Na p o I i t i č n o - s o c i a I n c m polj u vladaj I j u d s k a v o 1 j a , samo na jasnem si niso, ali je ta ljudska volja v že obstoječih državnih zakonih, ali jo sproti naredi par plačanih pouličnih kričačev. Prejšnje čase ie veljalo prvo, dandanes je jelo prevladovati drugo. Ljudski volji se mora vsakdo ukloniti, nihče se ne more in nc sine sklicevati na kako višjo avtoriteto. Kar je postava, to je pravo. Pri tem spomnim na znane besede francoskega kralja »L' etat se moi«, na dobo jožefinizma in opozarjam na razpravo v nemški državni zbornici o razlastitvi Poljakov. Ako se umetno narejeni ljudski volji, ustavljaš, si nazadnjak, mračnjak itd. d) Na g o s p o d a r s k e m polj u se mora slehernemu dati priložnost, da razvije svojo i n d i v i d u a 1 n o s t. Pri prostem tekmovanju se bodo uveljavile vse gospodarske moči in sile. To hoče liberalizem izvesti, zato hoče odpraviti vse meje in ne vidi, da v takem boju propadajo in obubožajo celi ljudski sloji. Ako bi bil človek nekoliko angela, bi res na ta način šlo; ker je pa nagnjen k hudemu, zmaga v njem goli egoizem, ki si izkuša napraviti na zemlji raj, četudi pri tem koraka čez sveže grobove tisoč pomandranih sobojevnikov. Jasno je, da se cerkev ne more skladati s takimi načeli, da torej mora biti odločna nasprotnica liberalizmu. Cerkev uči, da je vse to treba podrejati najvišji božji avtoriteti in da je vse le v toliko dobro, v kolikor tej odgovarja. Zato je pa ravno liberalizem njen največji in najhujši sovražnik, zato ji napoveduje na vseh straneh neizprosen boj ter ga tudi izvaja z vsakim orožjem, poštenim in nepoštenim. In uprav v tem boju liberalizem kaže, kako umeva svobodo, za katero se bori. Pojem svobode je pri njem potvarjen; svoboda, ki jo pojmi liberalizem, je brezozirna moč pesti, je terorizem in despotizem. Ker je novejši čas ime liberalizem nekam na slabem glasu, so si njegovi privrženci nadeli lepodoneče ime svobodomiselci. Kaj je s temi? Ali so zagovorniki prave svobode in predstavniki pametnega mišljenja? Ali je opravičeno ime svobodomiselc? S v o b o d o -miselcinisozagovornikiprave svobode, kažejo malo modrega mišljenja, temveč so le heretiki, ali bolje rečeno, totalni brezverci našega časa V koliko pa je človek svoboden v m i š 1 j e n j u ? Človek ima prosto voljo. Ta se razteza tudi na delovanje razun a, da mislimo na nekaj, ali ne mislimo, da mislimo to ali ono, da stvar mislimo tako, ali drugače. Nekaj pa zdrav razum mora misliti. Zdrav razum ne more mirovati, to se pravi, človek nikdar nc more — nc misliti. Mislimo o vsaki reči, kakor hočemo; o vsaki resnici lahko mislimo tako, da jo pripoznamo, ali pa jo zanikamo. Lahko se zgodi, da je nespametno, ako je ne pripoznamo, toda svobodni smo vendarle, tako storiti. Razum lahko spozna kako resnico kot izvestno, kot dokazano, a pod vplivom volje, ki noče pritegniti, lahko dvomimo, ali jo naravnost zanika vam o. Vezani smo pa pri mišljenju, ako hočemo pametno misliti: I. na za k o ne miši j e n j a. Za vse, kar biva, so gotovi osnovni zakoni, in človek, ki to, kar /ima.! njega biva, vzame za predmet svojega mišljenja, mora tiste zakone- ontolojrične jih nazivljamo upoštevati. Na ta način ontologični zakoni postanejo obenem zakoni našega mišljenja. Trije glavni zakoni so; iz teti potekajo ali na teh slone vsi drugi: a) načelo istovetnosti in nasprotja, b) načelo izključenega tretjega in c) načelo zadostnega- razloga. Načelo istovetnovsti in nasprotja. Isto je isto. Isto ne more obenem in pod istim ozirom biti, da bi ne bilo isto. Obe obliki sta v bistvu enaki, le da je prva trdivna, druga nikavna. Smisel je: kar jc. je to, kar je in ne more obenem in pod istim ozirom ne biti to, kar je. A je A. Nikdar ne more isti trenutek in pod istim ozirom A biti, da bi bil ne A. Načelo izključenega tretjega. Stvar nekaj je, ali pa ni, drugo ni mogoče. Zid je bel, ali ni bel; z ozirom na kakovost »bel« drugače ni mogoče misliti; seveda je, če ne bel, lahko črn, toda o tem se ne vpraša, gre se le za kakovost »bel«. Načelo zadostnega razlog a. Kar je, je provzročeno. Ničesar ni, za kar bi ne bilo zadostnega vzroka. Ako ni vzroka, tudi stvari, ali provzročenega ni; prav tako mora biti vzrok, da nekaj ni tako. Ako provzročeno biva, je tudi vzrok; ako je vzrok, je tudi provzročeno. To so osnovni zakoni bivanja. Ker si, kadar mislimo, to imslim \ kar biva, si moramo tako misliti, kakor biva. Zato so zakoni bivanja obenem zakoni našega mišljenja. V tem ne moremo imeti svobodnih misli, ako hočemo imeti pametne misli. Stvari zunaj nas dajo torej našim mislim ne le predmet, temveč določajo tudi njih formalno stran. Ne le objektivni, tudi subjektivni vplivi so za naše mišljenje. Na prvem načelu sloni zakon trditve in zanikanja. Ako se gre za določilo kakemu subjektu, mu to pripisujemo, ali odrekamo. Ako vidimo provzročeno, vemo, da je bil vzrok; narobe, sklepamo, da je nekje provzročeno, ako vidimo vzrok. A je 13, ali ni B. Ako je A B, mora biti zadosten razlog, ako A ni B. Vezani smo v mišljenju: II. na dejstva (fakt a ). Pri stvareh, ki jih poznamo po izkustvu, nam pomagajo naši čuti. In kdor ima svojih petero čutov, ta jim verjame. Malo je norcev, ki hi svojim čutom ne hoteli verjeti. Pri resnicah in zaključkih, ki jili poznamo iz stvari, poznanih po čutih, imamo objektivno razvidnost. In kadar to imamo, neha vsaka svobodomiselnost, treba je pritrditi, ako hočemo veljati za pametnega človeka. To so resnice naravnega reda. Pri nadnaravnih resnicah, ki so nad človeško pametjo, objektivne razvidnosti ni, so pa zadostni nagibi, da jih po pameti verjamemo. Razvidno je, da je Bogu, ki se razodene, verjeti. Dalje se da razodetje razvidno dokazati, torej je tudi razvidno, da je razodetje, ali razodete resnice verovati, četudi ni objektivne razvidnosti. Iz tega sledi, da srno dolžni, da moramo, ako hočemo ostati pametni miselci, verjeti naravne resnice in verovati nadnaravne resnice. Kakor hitro zadobirno razvidnost, nismo več svobodni miselci. Seveda lahko pritegnemo, ali se upiramo. Saj je ravno zato, ker ni objektivne razvidnosti, vera akt volje in zaslužna. In vrhutega Bog še sam podpira človeka pri spoznavanju in pri sprejemanju verskih resnic s svojo milostjo. Naj sledi nekaj primer. Kdo si more misliti čveterooglat krog, okrogel čveterokotnik? Kdo bo sit, ako si misli, kadar je lačen, da zalaga košček za koščkom? Misli si, ako imaš prazen žep, da si milijonar; videl boš, koliko ti bo pomagalo. Učitelj v šoli razlaga prav nazorno, da je dvakrat dve štiri. Pa pravi eden izmed učencev: Tega mi ne pravite, tega ne bom verjel. Seve učitelj debelo gleda. Učenec pa odvrne, da je svobodomiselc, torej ne more zahtevati od njega, da misli, da je res dvakrat dve štiri. Pri abecedi pove učitelj začetnikom, da imamo za branje posebna znamenja. Pokaže prvo znamenje i. Kdo naj mu verjame, da je to i; katerega izmed svobodomiselnih učencev more on siliti, da naj misli, kakor on misli, da je to znamenje v resnici i. Zvezdoznanec razlaga svobodomiselnim poslušavcem o luni. Pripoveduje, da je to zgorelina ali izžgano nebno telo, da bo naša zemlja čez milijone in milijone let ravno taka. Kdo naj mu verjame? Ali ni smešno, da on meni pri svobodomiselcih najti vero? Iz takih in enakih primer vsakdo spozna, da bi bila svobodomiselnost istovetna z neumnostjo. Toda — odgovarjajo svolodomiselci — v teh stvareh mi nismo svobodomiselni, mi hočemo svobodo mišljenja le, kjer se gre za vero. A tako! Torej pa niste svobodomiselci, marveč brezverci; potem pa ne zlorabite te lepe besede, ki vam ne pristoja. Dobro, pa poglejmo, kakšni svobodomiselci ste vi v verskih zadevah. Pravijo, da mora biti mišljenje svobodno brez siljenja k veri. Zabavljajo čez tiste, ki velevajo in uče, kaj naj človek veruje. V istem trenutku pa sami narekujejo, kaj naj človek ne veruje. Torej načelo, ki so ga sami postavili, sami v isti sapi zametujejo. Verovati ne sme prostomiselc, da je Bog, da je Bog ustvaril svet. Verovati ne sme, da je posmrtno življenje, da ima človek neumrjočo dušo. Verovati ne sme, da je Kristus Sin božji, da je ustanovil cerkev, da ima ta cerkev naLogo, oznanjevati njegov nauk. Verovati ne sme, da je katolik tudi človek in da sme živeti kakor on. Vsega, kar ima sploh kako zvezo z vero ali cerkvijo, ne sme verovati. Sicer lahko verjame tudi največje neumnosti, ondi ga nihče ne ustavlja. Gorje pa, ako verjame eno izmed verskih resnic; tedaj je pa takoj norec, iievednež, farški hlapec itd. Kakšen razloček je torej med siljenjem k veri od naše strani in med siljenjem k zgoraj navedenemu? Ti gospodje hočejo svobodo zase. Hočejo se po svoje zveličati; ako isto hoče katolik, potem kriče, kot bi se kdove kaj zgodilo. Ako hočejo svobodo v mišljenju zase, naj jo puste tudi drugim. Ti ljudje cerkvi oponašajo fanatizem, sami so pa še bolj fanatični v sovraštvu do cerkve in do vere. Kdo pa one sili k veri? Ako planinsko društvo v nevarnih krajih postavi znamenja, ali koga sili, naj ne gre tje, kjer je nevarno? Cerkev v posesti božjega razodetja uči, opornima, svari; kdor hoče, posluša, kdor noče, svobodno mu. Nima pa pravice, da kriči na druge. Če gledam z visokega zvonika, je velik razgled; ako grem na visoko goro, je še večji. Ako gledam zvezdnato nebo s prostim očesom, koliko nebnih teles! Ako vzamem dober daljnogled, se mi vitli vse drugače, vidim mnogo več. Oko našega razuma vidi daleč, pa ne vsega; človeški razum je le brleča svetilka. Razum, ožarjen s svitom vere in razodetja, spozna več, spozna vse, kar je treba ne le za časno, ampak kar je treba za večno srečo. Kdo se more nad tem jeziti, spotikati, drugim zameriti, ako si to izkoristijo, dočim je sam toliko nespameten, da nalašč noče, da hote miži pri luči, da je ne opazi. Pa še poreče kak tak velik miselc: Nevredno je človeka, da daruje svoj razum. Ako verujem, 'ne darujem razuma, ga le uklonim višji avtoriteti, verjamem, da so stvari takšne ondi, kamor sam s svojim končnim razumom ne sežem. Ako koga, ki kaj ne ve in gotovo sam ne bo izvedel, podučiš, je-li sramotno zanj, ako se nate zanese ter ti verjame. Toda svoboda je le prva izmed vseh človeških dobrot. In tudi svoboda v mišljenju. Dobro, pustite jo vi drugim, kot jo drugi puste vam. Ko so leta 1905 imeli svobodomiselei v Parizu slovesen obhod povodom odkritja nekega spomenika, tedaj je bil neki duhovnik toliko nesrečen, da je srečal to divjo drulial. Ta ga je v imenu svobode in prostega mišljenja pobila na tla in trpinčila; malo preje pa so isti ljudje poveličevali kot junake svoje somišljenike, ki so zaradi barbarskega napada sedeli v ječi. Sploh če se hoče kdo prepričati, kakšno svobodo poznajo svobodo-niiselei, kako so svobodni v izrazih in v zabavljanju, naj vzame kak njih list v roko, predvsem kak spis njihovega poglavarja Hackla v Jeni. Videl bo, da je mišljenje res »prosto«, to je razbrzdano, neredno, brezumno. Spoznal bo, da se ti ljudje sklicujejo na svobodo mišljenja, zato da smejo potem pisati in verjeti največje neumnosti o cerkvi in veri. Kdor zasleduje delovanje današnjih svobodomiselcev, mora spoznati, da o pravi svobodi nimajo pojma; miselci so pa tudi jako majhni. Gre se jim za boj proti cerkvi in veri, zato niso svobodomiselei, temveč brezverci našega časa. Torej niti pametni miselci, še manj pa miselci niso takoimenovani svobodomiselei. Kdaj smemo pričakovati boljših časov? Predaval pri roditeljskem večeru c. kr. rud. deške ljudske šole v Idriji J. N. — (Konce.) Veliki zapravljivci so pijanci. No, 110, mi bo Kdo ugovarjal, saj šolski otroci še vendar niso pijanci. Res je, da še niso; toda pomisliti treba, da so mnogo pijancev starši vzgojili. Saj si oče in mati ne privoščita niti kozarca vina, da bi ga vsaj nekoliko ne dala pokusiti tudi svojemu ljubljenčku. Otrokom ne kaže dajati nobenih opojnih pijač! Zanje je najboljša pijača voda ali pa mleko. Če se otrok že doma navadi opojnih pijač, morebiti še celo žganja, potem pač ni mogoče drugače trditi, kakor da so starši izredili pijanca. Istotako nespametno je, če vodijo starši ali varihi mladino s seboj v gostilne in kavarne; tam se ne bodo nič dobrega naučili, pač pa mnogo slabega, zlasti pa pivskih navad. V svoji nevednosti in napačni dobrohotnosti store roditelji s takim ravnanjem dvojno zlo. Prvič pripravljajo zdrav želodček otrokov, da bo razpoložen za alkohol, za strup, ki bo pozneje otrokova potreba, pa tudi nesreča in poguba za njegovo zdravje, — drugič ga s tem vodijo na pot zapravljivosti. Zapravljivci so dalje tudi razne vrste toba k a r j i. Prav mnogo lepih novcev se zapravi na tobaku. Skušnja uči, da prav težko opusti to razvado, kdor se ji je enkrat vdal. Treba je skrbeti, da se mladini z vso strogostjo zabrani kajenje. Tobak škoduje otrokovemu zdravju, škoduje pa tudi njegovi dobri vzgoji. Navadno so mladoletni kadilci obenem tudi tatovi in sploh izprijenci. Ker nimajo denarja, da bi si kupili svalčic, skušajo si ga pridobiti na nepošten način. Šola mlade kadilce strogo kaznuje, enako naj bi storili tudi drugi odgojitelji, osobito starši. Če je bil sin v šoli zaradi kajenja kaznovan, naj ga ne zagovarjajo, ampak nalože naj mu tako kazen, da se mu bo tobak za vselej pristudil. Odgojitelji! Pazite, da vaši otroci ne bodo postali strastni igralci. Otroci naj nikdar ne igrajo za denar ali kako drugo denarno vrednost; tudi za orehe ne, ker s tem se vzbuja v njih pohlep po dobičku ter se daje povod jezi in prepiru. Prav je, da se mladini ob prostem času dovoljujejo poštene zabave in igre; pustimo jim nedolžno veselje ob primernem času. Toda igrajo naj se le take družinske igre, pri katerih se ne gre za dobiček ali izgubo, ampak je njih namen edinole zabava. In takih iger nam ne manjka; naj navedem le nekatere: »Gospod kapucin so kapco izgubili,« »Frči, frči golobček,« »Lisico uganjati,« »Špano vleči« itd. 'To so igre, ki napravljajo otrokom mnogo veselja, a jih ne zapeljujejo v pogubno strast igranja. Noben igralec ne more biti varčen človek, to potrjuje že star pregovor, ki veli, da »devet igralcev še enega petelina ne redi.« Zelo nevaren vzrok zapravljivosti je zlasti g i z d a v o s t. Hvaliti moramo starše, ki skrbe, da so mali otroci lepo in dostojno opravljeni. Dostikrat imajo sicer revni roditelji prav čedno in snažno oblečene otročiče; raztrganih in umazanih ne moreio videti. To je gotovo zanje najboljše izpričevalo. Oizdavost pa moramo po načelih pametne vzgoje kar odločno zametovati in iztrebiti iz družin. Slovenske matere! Navadite svoje ljubljenčke, da bodo zadovoljni s preprosto, pa snažno obleko. Naša dolžnost pa ni samo, da otroke odvračamo od zapravljivosti, temuč navajati jih moramo tudi k varčnosti, k štedenju. Že male otroke učimo, denar prav obračati. Ce dobi otrok kak denar, skrbimo, da Ra ne bo izdal za nepotrebne, znabiti celo škodljive reči, ampak da ga položi in spravi v liranilček ali skodelico. Tako delajo modri starši, ki jim je res na srcu dobra vzgoja njihovih otrok. Da pa denarja ne zapravimo tako lahko, zato imamo hranilnice, kjer denar ni samo varno spravljen, temveč tudi plodonosno naložen. Letos je ravno petindvajset let, kar je država ustanovila svojo poštno 'nranilnico, ki je v prvi vrsti namenjena mladini, da zamore s poštno-hra-nilnimi kartami celo majhne zneske, n. pr. 10 h plodonosno naložiti. Še bolj pripravne za šolske otroke so pa šolske hranilnice, ki so se po mnogih državah in tudi v Avstriji že docela udomačile. Navedel bi lahko s številkami, koliko šolskih hranilnic je n-pr na Angleškem v Belgiji, na Francoskem, v Švici itd., toda zadostuje naj, če povem, da je bilo v Avstriji (brez Ogrske) leta 1903 že 562 šolskih hranilnic. Že prej sem omenil, da ministrski ukaz naravnost naroča učiteljstvu, da mora otroke poučiti o piodonosnem nalaganju majhnih prihrankov. In kje se nudi učiteljstvu lepša prilika zato, kakor če je s šolo združena tudi šolska hranilnica? Toda če hoče šolska hranilnica doseči svoj namen, morajo zopet starši sodelovati ter otroke opozarjati na vsak vinar, da ga ne zapravijo, temveč da ga vlože v hranilnico. Starši naj se tudi vedno prepričajo, ali je otrok res toliko vložil, kolikor bi bil moral, ali ni znabiti kaj zapravil. Tudi bi brez dovoljenja staršev ne smel nihče nič vzdigniti. Ce otrok vidi, da se starši zanimajo za njegove prihranke, bo s tem večjim veseljem zbiral in množil svoje premoženje. Največji pomen pa ima mladostno varčevanje za poznejša leta. Ako so se otroci v mladosti naučili varčevati, tega tudi pozneje ne bodo pozabili. Uradna poročila dokazujejo, da sc je tam. kjer so šolske hranilnice, tudi pri odraslih varčevanje zelo povzdignilo. Ako zatorej starši navajajo svoje otroke k varčevanju, store le svojo vestno dolžnost. Ni potreba, da bi moral vsak otrok takoj imeti stotake v hranilnici; dovolj je, če dobi tisti čut, ki mu bo branil, da vinarja ne bo po nepotrebnem zapravil. Učiteljstvo bo gotovo vedno in povsod pripravljeno snovati tudi šolske hranilnice, ako bo videlo, da se tudi starši zanimajo za to. Naj bi našteti nasveti pripomogli, da bi vsi vzgojitelji skušali zatreti Pogubno zapravljivost med našim mladim naraščajem; pametna in modra varčnost bo zatrla marsikatero zlo in pregreho med slovenskim ljudstvom, obenem pa bo zagotovila vsaj prihodnjemu rodu boljše čase! Psihologija in pedagogikah (Predaval pri sestanku „D. S. K " profesorjA. Kržič.) Radi pritrdilno zahtevi: Sprejmimo tudi od nasprotnika, kar je pri njem dobrega! Vendar ne smemo ob tein pozabiti, da so imeli in imamo tudi^katoličani izvrstne miselce, modro-slovce in dušeslovce. Vsekako smo pa mi na dobičku, ker hvaležno vzpre-jemamo oboje: kar nam ponuja naša narava in kar nam je podarilo nad-naravno-božje razodetje. Živahno je gibanje pri pedagogih na obeh straneh; zlasti o metodah kar mrgoli navodilnih knjig in knjižic. Mnogo se jih postara in preživi kaj kmalu: nekaj se jih bo pa le ohranilo in pomagalo marljivim pedagogom dalje graditi na podlagi vrlih pridobitev preteklih časov. Izmed povodnji pedagoških in metodiških obravnav, govorov in spisov se v sedanjem času nekako najbolj glasno sliši klic: Metoda naj se gradi na podlagi psihologije! Otrokovo dušo natančneje proučujmo, če hočemo otroka pametno učiti in vzgajati. Temu občnemu pedagoškemu klicu so se že po mnogih krajih odzvali katehetje, in uprav zato, ker so izvolili psihologijo za podlago svojemu katehetskemu delovanju, so zvali svojo metodo, za katero so se odločili in jo hočejo čimdalje bolj izpopolniti — psihološko me-t o d o.**) Seveda moram pa tukaj pripomniti, da učitelj ne sme samega sebe pozabiti, ko se ozira na otroško dušo, t. j. ne sme zanemariti logike, kar se kaj rado primeri enostranski gorečnosti. Na oboje sc je treba ozirati: na otroka in na predmet. Če gledamo le na otroka, prevladajo zahteve psihologije; če se pa oziramo bolj na predmet, se oglašajo log iška pravila. Pedagogika pa ni uiti psihologija niti logika, marveč si mora le obe prav izkoriščati. Poprej so se vobče dobri katehetje tudi ozirali kolikor toliko na dušne zmožnosti otrokove, ali tega se niso zavedali tako jasno. Delali so prav, a le bolj po nekem naravnem nagibu, po metodi, ki jo narekuje takozvana »domača pamet«. Pa ta domača modrost ni povsod doma. In tako je bilo mogoče, da so n. pr. v 18. stoletju voditelji-katehetje smatrali otroka za malega filozofa, ki naj s katehetovo pomočio sam »sfabricira« verske in nravne zahteve. To je bilo nepsihološko. Enako nepsihološko so ravnali oni katehetje, katerim je bila preveč pri srcu logika in sistem, ter so mehanično ubijali v otroške glavice dolga naštevanja neumevanih '*) Viri: Dr. Fr. Lampe: Dušeslovje 1890: H Schreiner, Analiza duševnega obzorja otroš.%— •- —■—GE3=--------------------------E)--" .— Pedagoški in katehetski tečaj na Dunaju. V zadnjih letih se kaj pridno prire- mogli natančneje poročati o posameznih jajo katehetski tečaii v večjem obsegu, referatih, dasi imajo taki in enaki tečaji Za katehetski napredek velevažen je bil pravi in resnični pomen v prvi vrsti za tudi zadnji dunajski tečaj, ki se ga je udeležence. Za enkrat hočemo omenjati udeležilo mnogo domačih, pa tudi izven- le nekatere odlomke, avstrijskih veljakov na katehetskem po- prvem zborovanju je razbral {ju. Oddanih je bilo 430 vstopnic. Častno nadškof liilezevski vzroke in razloge, je bila zastopana mariborska škofija, ki zakaj se dandanes toliko dijakov odtuji je poslala k prireditvi tri ljudskošolske od vere in verskega življenja, ko zapu-in tri srednješolske katehete. Vrhovni ste srednje šole. Podal je tudi nekatera poglavar učeče cerkve, Pij X. sam je po- navodila, kako bi se ti žalostni pojavi kazal zanimanje za dunajske katehetske i c.tlpravili. Važno iu koristno je, da kate-zborovalce ter poslal pismo, ki v njem het svoje učence temeljito seznani z oni-poudarja, da se nahaja sv. cerkev v ne- mi verskimi resnicami, ki so z ozirom ugodnih, okoliščinah in razmerah, da je na zdajne okoliščine iu nevarnosti di-torej pouk mladine v verskih resnicah \ jaštva najvažnejše in naiodločivnejše. tem važnejša in odgovornejša dolžnost Ako se zna veroučitelj omejiti, mu bo vseh duhovnikov. dana prilika, da najvitalnejše stvari od Zborovanja je vodil vseučiliški pro-j raznih strani iu večkrat obravnava in fesor, prelat dr. Svoboda, ki je pri otvo- tako mladino z njimi do dobra seznani, ritvi s krepkimi besedami označil namen ! Katehet naj učencem živo in ognjevito in pomen katehetskega tečaja. Potrebno slika zlasti največji ideal: Jezusa in nje-je pred vsem, tako je zatrjeval, da skr- govo najsvetejšo Mater. »A k > ne zmore bimo v dobi strojev, v dobi brezsrčnosti, j vzbuditi v mladih srcih več občudovanja za o d go j o srca, volie in z n a-} in več ljubezni do Sina božjega in do čajnosti. Koristno bi bilo, ako bi’ nebeške Kraljice, kakor zna 11. pr. ogreti katerikoli boljši profesor učen cc za kakega pesnika potem ... ga Bog ni poklical za vzgojo mladine.« Govornik je nadalje poučeval, kako je treba zavračati in zamotavati zmote socialnih demokratov in drugih protiverskih bojevnikov, ter da se ne srne o osebah nikdar govoriti zaničljivo ali zbadljivo. Nadalje je treba učencem vcepiti v srce globoko spoštovanje do svetih zakramentov, ter jim pojasnjevati vsebino pastirskih listov. Ekshorte naj bodo dobro premišljene in proučene; da bodo kazali zanje učenci večje zanimanje, naj se o vsebini v šoli sempatje po-prašuje. - Katehetovo predavanje naj prešinja ljubezen do resnice ter ljubezen do učencev. Nadaljna dolžnost veroučite-ljeva je, skrbeti in paziti, da bodo učenci verske in moralne nauke takoj izvrševali ter svoje notranje in vnanje življenje po njih uravnali. Med raznimi praktičnimi nauki je visoki dostojanstvenik opozarjal zlasti še na individualno vzgojo učencev. Med vsestranskim odobravanjem je govoril cesarski svetnik dr. Klemen Kickh O. S. B. o vzgoji srca in z n a č a j 11 o s t i v starem veku in v dobi krščanstva. Kot nekako dopolnilo tega predavanja je bil referat profesorja dr. Seydl~a, ki je prav izborno in razbo-rito popisal s v. A v g u š t i 11 a k o t p c-d a g o g a. Pokazal je, kako je postal Avguštin cel človek, kristjan, in z 11 a-čaj. V drugem delu svojega govora pa je dokazal, kako je veliki svetnik vzgajal in likal značaje. Svoja izvajanja je končal govornik z logično posledico: 1. Osebni stik in vpliv učiteljev je za nravni razvoj izredne važnosti. 2. Neprecenljivega pomena pri tem je pa seveda tudi nadnaravna pomoč, milost božja. P r o i c s o r K r a u s s je kot nadaljnji govornik omenjal, da brez trdnega prepričanja ni značajev. Skrb srednje šole bodi torej, da s primernimi dokazi utrdi prepričanje. Radi tega je zelo važno, da se zmote razlože in raztolmačijo ne samo zgodovinsko, ampak tudi psihološko. Dokazovanje bodi kolikormoč kratko, jedrnato, točno in jasno. Tretji dan so imeli udeleženci priliko prisostvovati verskemu pouku na raznih dunajskih šolah. Na c. kr. Karol Ludovi-kovi gimnaziji je imel profesor dr D w o-rak poizkus v 6. razredu. Obdeloval je z učenci tvarino »O zakramentih sploh« in pokazal s svojim ljubeznivim nastopom in z umnim razvijanjem mnogo spretnosti. Razstava. O priliki katehetskega tc-, čaja so si udeleženci ogledali tudi bogato razstavo učil, ki sta jo oskrbela profesor L6wenstein in knjigotržec Kirsch. Razstavo je obiskal tudi naučili minister Marchet. Dne 23. februarja je predaval prof. d r. S \v o bo d a o tvoritelni.umetelnosti ■n o vplivu umetelnosti ter ponazoril na duševne zmožnosti. Odgovarjal je na | sledeča vprašanja: Kdo naj naredi nazo-rila ? Kakšna naj bodo ? Čemu, so ? . . . Za ponazorila ni vsak umetnik pripra-| ven; tudi ne sme samo znanstveno delati, pač pa umljivo za mladino. - Zatem je sledila razprava dvornega svetnika dr. Schindlerja o »e t i š k e m gibanj u«, in še bolj zanimiv referat znanega poslanca . D r e x 1 e r - j a, ki je obdelal snov: »Kako in s k a k-š n i m i p o 111 o č k i se vzgajajo značaji ?« Najprej, pravi govornik, je treba voljo utrditi ozir človeških strasti. Kjer je volja močna in trdna, tam je čvrsta podlaga za značajnost. - Učenca je treba nadalje vzgajati tako, da ne bo spoznaval le dobre strani človeškega življenja, ampak, da bo znal prenašati tudi to, kar ie grenkega, trdega, raskavega. Govornik je svaril, naj se mladini ne dovoljuje preveč takozvanih športnih zabav, kajti preobilni športi značajnost preje pokvarijo, nego c;likajo in okrepe. Pri vzgoji j značajnosti morajo seveda sodelovati vse učiteljske moči, in ne le veroučitelj, ki naj med drugim posebno neguje in j goji resnicoljubnost. Ako se učenec lali-, ko ponaša s to čednostjo, mora se mu priznati, da hrepeni po značajnosti, da bo postal značaj. Tudi je treba vpeljati | dobro, strogo disciplino pri mladini, da j se ne ruši pot do značajnosti. Ob sklepu prvega tedna, ki je bil namenjen srednješolskim veroučiteljem, so ; se zbrali vsi udeleženci k glavni diskusiji, kjer so razni govorniki sprožili še marsikaj novega. Priporočalo se je pri tej priliki, naj bi se poskrbelo, da bi se na dunajskih šolah uvedlo stalno hospi-tiranje. Govorilo se je še o učnih pripomočkih. o šolskih molitvenikih, o eks-hortah, ki naj bi se priobčevale, pa ne v obliki pridig, ampak v obliki zabavnih knjižic idr. (Dalje prih.) Katehetski pripomočki. Učne knjige za krščanski nauk. Podrobni učni načrti, praktične učne knjige, več časa za verski pouk, to so zahteve, ki jih vneti katehetje povsod in vedno ponavljajo. V Zagrebu se je izvolil odbor, ki je sestavil precej obširen osnutek, ki se naj po njeni prcurede dozdajne šolske knjige za verouk. Nad-biskupski duhovni stol v Zagrebu je odobril predlogo in je odredil, da se ima katekizem revidirati, odnosno sestaviti ix) predloženih nasvetih. Redakcija katekizma je poverjena profesorju učiteljske šole č. g. Ferd. Heffler-ju. Kaj pa pri nas? Ponavljamo še enkrat prvo točko resolucije, ki so jo soglasno odobrili člani nemškega katehetskega društva v praški nadškofiji: »Izrazi v avstrijskem katekizmu so pre-abstraktni, težki, jezikovno netočni, stvarno sempatje nepravilni, vsled tega ne ustreza ne katehetom kot učno navodilo, ne otrokom kot učna knjiga« ... Taisto priznava strokovnjak Pichler in še mnogo drugih veljavnih katehetov. V hrvatskem listu »Krščanska škola« pravi neki kritik: »Kar se tiče mene, sem z njim obračunil v petih minutah, ko sem ga dobil v roke. Avstrijski katekizem je »in capite et membris« vse prej nego »Memorierbuch« za osnovne šole.« — Te tožbe in obsodbe omenjamo, ker vidimo, kako veliko bolj pripravne, um-Ijivejše in po obsegu izdatno skrajšane | katekizme imajo drugod. Najnovejši J rimsko-katoliški katekizem, ki je izšel v i Budimpešti, je po vsebini, po sestavi in razdelitvi ter po umljivosti hvale vredna J šolska knjiga, ki se more prištevati med boljše te vrste. Kdo jo je sestavil in kako? Na Ogrskem katehetsko delovanje i prav dobro napreduje. Katehetsko društvo s sedežem v Budimpešti ima že 700 članov, ki so rabili doslej Deharbov ka-j tekizem. Klici po novi uredbi katehetske ' knjige so bili tudi ondi vedno glasnejši. Škofijstva so se zedinila in poverila nelahko delo znanemu, delavnemu in go- j rečemu škofu grofu pl. Majlath-u, ki je pa v delokrog poklical najboljše vero-učitelje; ti so se na večkratnih konfe- j renčali v Pešti dodobra razgovorili in domenili, kako naj bo nov katekizem osnovan in sestavljen. Na sestanku se jc dalje sklenilo, naj se skliče za nadaljnn delo ožji odbor, ki naj bodo v njem najboljši zastopniki-katehetje vseh škofij. Ta odbor je sestavil načrt, ki so ga dali tiskati, da so ga mogli vsi katehetje pregledati in da so mogli pristaviti še morebitne opazke. Seveda je bilo treba dosti časa, preden se je našlo soglasje v vsem in v vsakem, kajti vsaka stvarica, vsako vprašanje sc je dobro premislilo. Nov katekizem je izšel potem v ogrskem, hrvaškem, nemškem in slovaškem jeziku. Za podlago so vzeli Deharbov katekizem, vendar so pa snov znatno skrajšali in praktično za življenje uredili, obenem so se pa ozirali tudi na besedilo prejšnjih katekizmov. »Šolska knjiga za verouk naj bo pisana logično, pravilno, kratko, konkretno,« to je bilo glavno načelo, ki so sc po njem ravnali sodelo-vatclji. Vsaka nepotrebna beseda se je črtala, abstraktni pojmi in nepotrebne definicije so se izpustile. Knjiga je izšla v trojni izdaji ter ima tudi lepe, primerne in pripravne ilustracije, kakor avgsburški katekizem. Srednja izdaja ima H) strani raznih molitvic, 100 strani pravega nauka in sicer nauk overi, oz a povedih in o m i 1 o -s t i, ozir o m a o za k r a m e n t i h. Nekako 10 strani je dodejanih za razlago ! molitve in sv. maše. Ce vpoštevamo še sličice, moramo priznati, da so se ogrski učitelji znali dobro omejiti. Seveda ima tudi ta katekizem svoje pomanjkljivosti, povsod velja namreč stari rek; (,)uot capita, tot sententiae. Opozoriti smo le hoteli Tna to novost. Prihodnjič objavimo morda posamezne odlomke iz ogrskega srednjega katekizma za zgled in presojo. Poočitovanje pri razlagi sv. Trojice. Skrivnosti, ki so nam razodete od Boga in ki presegajo človeško umevanje, so trdi orehi, katerih jedra ne moremo popolnoma izluščiti in dati okusiti otrokom. Vendar pa najdemo bolj ali manj analogne predmete, ki z njimi tudi skrivnostne razodete resnice kolikortoliko pojasnimo in otroški doumljivosti približamo. Da upodobim razliko treh božjih oseb, (Vpr. 58 sred. kat.) predočujem si ogenj. Ogenj napravi luč (svetlobo), z lučjo prihaja pa od ognja obenem tudi g o r k o t a. Ogenj, luč in gorkota imajo eno bit. Potem pa primerjam: Oče, Sin ■ti Sv. Duh, ogenj, luč in gorkota. Kristus se sam imenuje v sv. pismu luč sveta. Sv. Duh obudi v naših srcih ljubezen, je takorekoč božja gorkota, ki povzroča vse dobro. Pri malih bi se morda poočitila skrivnost presv. Trojice z nepopolno primero, ki pa vsaj toliko pomaga, da otroci nekoliko mislijo. Primera kakor rečeno, nepopolna bi bila: Vzemimo kozarec. V ta kozarec vlijemo nekoliko vode, denemo kos ledu in navili se kepico snega. Kaj imamo v kupici? Vodo, led, sneg; tri reči, in vendar je le ena reč, namreč voda. Pojasnilo s troperesno deteljico je znano. Kot ponazorilo pri nauku o sv. Trojici je priporočila vredna Rubensova slika, v založbi Freitag in Berndt na Dunaju. Rabi se lahko po vseh razredih in oddelkih, osobito še pri malih. Slika je dosti velika, vidna in se ji ne da v umetniškem oziru nič ugovarjati. Tri božje osebe so vpodobljene v navadni obliki ; 'Ji Poziciji, obdaja jih oblak, noge pa se dotikajo oble, ki pomenja svet. Rubensova slika se da uporabiti prav dobro na primer pri razlagi nekaterih lastnosti božjih, kakor tudi pri nauku o angelih, kajti oblo — zemljo nosijo trije mali angelčki ter je s tem izražena marsikatera popolnost nebeških poslancev. Ko bi bili angelčki še malo bolj oblečeni, bi seveda "e bilo napačno, vendar se ni bati spojke, ker so v detetčni velikosti naslikani. Obrekovanje, — opravljanje. Pri ka- tehezi o osmi božji zapovedi sc je treba Precej pomuditi, preden se jasno dopove, kaj je obrekovanje in kaj opravljanje. Prvič je stvar važna že zaradi tega, ker se s tem mnogogreši in je velike važnosti, da se mladini dopove, kako pogostokrat si ljudie škodujejo na dobrem ""enu, osobito z opravljanjem, ali še ce-)° z obrekovanjem. Izkušnja uči, da 'majo ljudje nepotrebno govorjenje sploh za opravljanje in da si ne delajo dosti vesti, kadar raznašajo resnične ! skrivne napake drugih. Otroci pa sploh jnešajo oba pojma in devljejo vse v en 'Oš. Za razlago obeh pojmov služi prav dobro zgodba Egiptovskega Jožefa, otrokom se pove, kako grdo da je obrekovala Putifarjeva žena, kako | nude posledice je imelo to zlobno po-cetJe za Jožefa, kaj bi bila morala hu- I dobna žena storiti, da bi bila mogla upati odpuščenie pri Bogu. Egiptovski Jožef je pa tudi videl, kaj hudega so nekoč počeli njegovi bratje , na paši. Šel je in povedal očetu, ker si j jih sam ni upal posvariti. Praša se v šoli, ali je prav storil?... Zakaj?... 1 Ali je Jožef o hudobiji bratov pripovedoval tudi drugim znancem, sosedom, prijateljem?... Ne... Kako bi rekli o Jožefu, če bi bil pripovedoval slabosti i (resnične) bratov drugim ljudem ? . . . Da je bil opravljivec, da je opravljal... Pri izpraševanju je treba potem otroke samo spomniti na Jožefa, pa takoj i vedo, kaj ic opravljanje in kaj obreko-I vanje. Jeruzalemski tempelj. »Štirideseti dan (po rojstvu) je Marija Jezusa darovala v tempeljnu«. (Kat. 133.) Ta dogodek mora katehet razložiti že otrokom prvega šolskega leta. Tempelj je tem otrokom še popolnoma neznan pojem. Kako naj jim ga pojasni? O. Mcy ga v svoji knjigi »Vollstan-dige Katechesen« razlaga tako-le: »Der Tempel war eni groRc, sehr grotie Kir-che in der Stadt Jerusalem. Nur e i n c n Tempel hat es im ganzen Judenlande gegeben«. Za prvence ta razlaga popolnoma zadostuje. Ali pa ta pojem o tempeljnu zadostuje za vsa šolska leta in tudi za kristjana, ki je šolo že dovršil? Učenec sliši, da je Jezus našel v tempeljnu »ljudi, ki so prodajali vole, ovce in golobe, in menjavce«. Gotovo mu pride misel, kako je to mogoče, da so take reči počeli v cerkvi. Seveda misli na tako cerkev, kakor so naše. Reč se mu zdi zelo čudna. Dvanajstletni deček sedi v tempeljnu v sredi med učitelji in se ž njimi razgo-varja. In Marija tudi kar na glas govori z njim. Kako čudna »cerkev« je pač morala biti v Jeruzalemu! Meni se zdi, da otroka ne smemo pustiti iz šole s tako nejasnim pojmom o tenmeljnu. Beseda, ki io bo pozneje tolikokrat slišal pri raznih cerkvenih govorih. mu mora pomeniti to. kar ie bil tempelj v resnici, namreč tempeljsko poslopje, razdeljeno v dva dela, in štiri preddvore okoli tempeljskega poslopja z vsem, kar se ie nahajalo v teh prostorih. Zato naj bi katehet pri večjih učencih eno uro v letu porabil za popis jeru- zalemskega tempeljna. Kot nazorilo pri tem popisu bi mu služil tcmpeljnov tloris, ki bi ga otrokom narisal na tablo; potem podoba tempeljnova in podoba jeruzalemskega mesta, da otroci vidijo tudi lego tempeljnovo. Lepo podobo tempeljnovo dobiš v »Katoliški Bukvar-»i« za nizko ceno; na njej je tudi tloris. Brez te podobe naj bi ne bila nobena šola. Jeruzalem s tempeljnom je pa n. pr. lepo naslikan v »Zgodbah sv. pisma«, ki jili je izdala »Družba sv. Mohorja8, na strani 971. Ko bi se mogla dobiti ta slika v večji obliki, bli (katehetom izvrstno služila tudi pri razlagi Jezusovega trpljenja in pri cerkveni zgodovini. Popis jeruzalemskega tempeljna se dobi v raznih knjigah. Med njimi bi posebno priporočil drobno knjižico »Bibel-kunde fiir hoherc Lehranstalten von Dr. Andreas Briill, Herdersche Verla.gs-handlung.« Ta knjiga bi sploh dobro služila tudi pri razlagi bibličnih zgodb. N. Kako razlagaš trpljenje Jezusovo ? Gospodu Jezusu je bilo veliko do tega, da bi se kristjanje vedno spominjali njegovega trpljenja. Zato pa mora biti tudi katehetu veliko do tega, da si njegovi učenci trpljenje Jezusovo jasno predstavljajo; saj brez jasnih predstav ni pravega umevanja. Takega kateheta, mislim, da sploh ni več, ki bi učencem ne predočil Jezusovega trpljenja z dobrimi slikami. Saj ima vsaka šola take slike, in vsaka cerkev ima Križev pot. , Toda slike še ne zadostujejo. Poslužuje naj se še drugih nazoril. Kako živo se bo vtisnilo spominu Jezusovo trpljenje, če jim n. pr. trnjevo krono, žeblje, biče itd. pokaže ne samo na podobi, ampak na primernem modelu. Trnjevo krono lahko splete sam, tudi bič za bičanje si lahko naredi, in žebelj, ki je podoben onim žebljem pri Jezusovem križanju, imajo po mnogih cerkvah na steni obešen. če stoji vas, v kateri je šola, tako, da so na vsaki strani višave, mu lahko služi hrib na eni strani za goro Kalvarijo, višave na drugi strani pa za Oljsko goro. Morda bo našel tudi primero za potok Cedron in hiše velikih duhovnov Ane in Kajfe in Pilatove in tisle, v kateri je bila zadnja večerja, mu tudi nebo težko »markirati«. Dobra podoba jeruzalemskega mesta, vrta Getzemani itd., bi razlago še boli pojasnile. Prav koristen je tudi obris (Plan) jeruzalemskega mesta. Podoba jeruzalemskega mesta z okolico (ob času Jezusovem) se dobi v »Katoliški Bukvami«; majhen obris je pa tudi v »Zgodbah sv. pisma«. Katehet naj ga nariše na tablo, pa samo tisto, kar potrebuje pri pouku, namreč zidovje okoli starega Jeruzalema, na vzhodu potok Cedron in vrt Getzemani, na severnem zahodu goro Kalvarijo, v mestu pa hiše zadnje večerje, Anovo, Kajfovo in Pilatovo in tempelj; pri večjih učencih tudi posvetovavnico velikega zbora in Herodovo hišo. Pota, no kateri ie hodil Jezus, se predočiio s črtami iz pikic, križev pot pa z malimi križci. Zgledi, uporabni pri katehezi. Moč slabe tovarišije. (O priliki prvega sv. obhajila, ali pa o času priprave.) Pred več leti je bila v B. slovesnost prvega sv. obhajila. Med srečnimi prvo-obhajanci je bil tudi deček, ki je bil znan vsled lepega vedenja, ki ie s svojo pobožnostjo vzbujal pozornost vseli in ki mu je na ljubkem obrazu odsevala notranja čistost in nedolžnost. Zapustimo za hip kraj srečnih prvo-obhajancev in podajmo se na drug prostor. Tu zazremo pa drugačno sliko. V gostilni sedi tropa mladeničev, ki hrupno kriče ter razgrajajo. Na obrazih se jim berejo sledovi nezmernosti in strupenega alkohola; vsaka beseda, ki se čuje, izdaja izprijeno srce. Med to druhaljo opazimo mladeniča, ki sc zdi. da ima glavno besedo, da je voditelj te pivske, razposajene in razuzdane družbe, kajti z nesramnim in brezbožnim govorjenjem, z zaničevanjem vsega svetega prekaša vse svoje tovariše. Izustil je tudi te-le besede, ki si jih skoraj ne upamo ponoviti: »Povem vam,« tako je kričal, »f . . . e naj h . . . č vzame; ko bi jaz imel oblast, bi morali biti vsi obešeni«. Še enkrat se hočemo preseliti v duhu na drugi kraj. V temnem gozdu smo. Več mož stoji v tihem molku pri drevesu, na katerem visi nesrečnež, ki si je sani kcnčal življenje. Snamejo ga z drevesa in ga oproste vrvi. »Kakršno življenje, taka smrt,« izusti eden izmed njih. Položili so mrtvo truplo na voziček in so ga peljali v mrtvašnico. Ne bomo popisovali in razlagali podrobno posameznosti. Nesrečnež, ki je tako žalostno končal, mladenič brezbožnega govorjenja in pobožni dečko pri prvem sv. obhajilu, ie ena in ista oseba. Izprememba, ki bi je ne pričakovali, se je izvršila tekom šestih let. Šest let je zadostovalo, da je iz angelsko-čistega dečka postal pravi satan. Kako je to možno?, boste vprašali. In vendar to, kar smo povedali, ni le pravljica, ni le domišljija, ampak čista resnica. Starši otrokovi so bili toli neprevidni, da so ga dali za vajenca k mojstru, ki je bil sicer na glasu, da je strokovnjak v svoji obrti, toda za Boga in za božje zapovedi se ni nič menil. Njegovi pomočniki so v tej zadevi z mojstrom tekmovali. V delavnici je deček polagoma izgubil vero in čednost, pogrezal se je vedno globlje toliko časa, da si je slednjič ovil vrv okrog vratu, ki mu je Pretrgala mlado življenje. Doslednost in nedoslednost. Pri vpraš. 303., ali pa 367.. v Sred. katekizmu. Nadarjen mladenič v Raveni je že v zgodnjih, mladostnih letih dobil v roke brezverske spise in sc je mnogo Pečal z moderno literaturo. Svobodomiselne in revolucijonarne ideje so mu prešle v meso in kri; kar je bral, to je tudi zagovarjal in skušal v resnici izpeljati tudi v življenju. Bil ie dosleden in zvest svojim krivim načelom ter je kot tak postal zločinec, ropar in celo načelnik roparske drhali, ki ie vzbujala strah v ravenski okolici, — dasi je bi! star šele 22 let. Udeležil se je tudi roparskega in morilskega napada na državnega prokuratorja Coppo; toda zalotila ga je roka pravice, — prišel .ie pred sodišče. Tu sc je zagovarjal po svoje popolnoma pravilno, — a izpregovoril je besede, ki so zadele njegove učenike in zapeljivce z vso ostrino. Rekel je: »Gospodje! Jaz sem delal, kakor so me knjige učile. Tudi vi zametujete vsako višjo oblast in ne verujete drugega nego to, kar razumevate. Menim, da imam jaz isto pravico, kot vi. Prav tako mi ne gre v glavo, zakaj ste vi brez truda in težav tako bogati in zakaj jaz tako reven! Sodim in upam, da ste tudi vi z menoj enih misli, — saj verujete, kar hočete — sodim, da imam pravico do nekoliko večje sreče na zemlji. Upanje do nebes ste mi vzeli. — vžgali pa ste mi polil e p p o v ž i v a n i u in vživati hočem. Mislim, da imam pravico, saj mislim, kar hočem. To je moje prepričanje, ki je ne smete zavreči, sa,j tudi vi pravite: »Mi spoštujemo vsako prepričanje !« Kaznovana tatvina. Febr. 1908 se »Iilasu Ndroda« poroča: Na poseben način je umrl v Jiterni te dni delavec Matija Trklin. Nesel je ponoči ukradeno drevo iz gozda domov in nedaleč svojega stanovanja sc je spoteknil; drevo mu je padlo na glavo ter prebilo lobanjo. Zjutraj so našli umirajočega moža pri njegovi hišici. Raznoterosti. Mesečni sestanek. Na pepelnično sredo sc je zopet zbralo lepo število (25) j srednje- in ljudskošolskih katehetov v Uubljani. Izvenljubljanskih zastopnikov ie bilo sedem. Culi smo dovršeno predavanje strokovnjaka - kateheta I g n. N a d r a h a. Izbral si je snov: »N a-z o r n o s t pri poučevanju krščanskega nauka.« Jasno in temeljito je razložil najprej pojem nazornosti, potem je obširno dokazoval njeno Potrebo. Pouk naj ne bo nikjer popolnoma abstrakten, niti v bogoslovnici. ■Jezus sam je učil nazorno, saj pravi sv. pismo, »da je govoril v prilikah, in brez prilik ni govoril«. V tretjem delu pa je podal govornik mnogo praktičnih navodil, kako naj poučuje katehet, da bo njegovo poučevanje v resnici nazorno. Pokazal je, kako naj se nazorujejo predmeti, ki so čutom dostopni, ali pa samo deloma dostopni in slednjič, kako je možno ponazoriti predmete, ki so popolnoma nadčutni. Iz predavanja smo dobili tudi ta vtis in ta nauk, da si katehet dostikrat sam prav lahko pomaga iz zadrege, ako se pripravlja za svoj poklic, ako mnogo bere in premišljuje. Ako misli, preiskuje, primerja, dela analogije in abstrahira, bo vedno našel kakov pomoček, ki bo z njim ponazoril to, kar se ne vidi in se ne da pokazati. Vedno resničen je pa gotovo nauk, da glavno ponazorilo bodi katehet sam, ki naj bi mogel govoriti s sv. Pavlom: »Bodite moji posnemavci, kakor sem jaz Kristusov«. Razgovor ob koncu predavanja ni bil dolg, ker so vsi navzoči soglasno odobravili praktična izvajanja g. govornika. Referat priobčimo v celotnem obsegu. Pri prihodnjem sestanku, dne 1. aprila, pride na vrsto podrobni učni načrt za tretji razred, ki ga je izdelal katehet Janko Mlakar. Pri točki slučajnosti je bil pogovor o nekaterih dopisih in o prošnji, ki jo predloži katehetsko društvo deželnemu šolskemu svetu, naj bi dovolil, da bo dan prvega sv. obhajila na ljudskih šolah, kjer se vrši ta slovesnost ob delavnikih, pouka prost za vso mladino dotične šole. Tretja cerkvena zapoved da vsakemu katehetu mnogo opraviti, pa slednjič je vendar le malo otrok, ki bi bili na jasnem, kako in kdaj se je treba postiti. Težava je že v tem, ker katekizem ne našteje polajšav, ki se iili lahko poslužujemo, drugič ima pa tudi škofijski list drugačen modus, ko našteva postne dni, oziroma razne vrste posta, kakor je v katekizmu. umevno, ker upošteva tudi polajšave, ki so dane za škofijo. Želeti bi b'lo, da bf sc tudi ozir olajšav poskrbelo za e n o tn ost po vse h a v s r i j s k i h škofijah, in da bi se potem lahko natisnila postna postava v celoti v katekizmu, ki je drugače enoten za vso Avstrijo. Dandanes sc ljudje vedno selijo iz ene škofije v drugo, iz ene dežele v drugo deželo, zato nastane glede postne postave dostikrat zmešnjava. Pri današnjih razmerah odrasli ljudje osobito v mestih, kijer radi opuščajo pridige - prav malo vedo o postu in postni postavi, zato naj bi škofijstvo poskrbelo, da bi se celotna postava natisnila na listkih, ki bi imeli velikost kate-kizmovih listkov, ter naj bi se prilep-Ijali vsakemu katek'zmu. V cerkvi se res prebere postna postava enkrat za celo leto, toda malo jih je, ki bi si zapomnili, kar se jim v naglici našteje. Omenjenih listov želimo zlasti mestni katehetje. Prošnja. Kdo izmed gg. katehetov bi imel veselje, napraviti točno, umevno, praktično kate-liczo o tretji cerkveni zapovedi? Bomo natisnili! Verouk in italijanski parlament. Socialisti in vsi oni »bratje«, ki rujejo zoper oltar in prestol, so se združili tudi v italijanski državni zbornici, da bi po zgledu francoskih prekucuhov delali politiko »svobode« (?) Prišli so s predlogom, naj sc verouk odpravi iz šol. Razvnela se jc ognjevita debata; katoliški poslanci so s prepričevalnimi dokazi in z navdušenimi zagovori verske šole dosegli premoč in velikansko odobravanje. Zbornica je z veliko večino o d k I o 11 i 1 a predlo g B i s s o 1 a t i j e v za svobo d n o š o-1 o. Ker se je pa sprejel vladni načrt, naj se krščanski nauk poučuje v šolah po občinah, kjer imajo katoličani večino, dočim si morajo drugod na lastne stroške poskrbeti za verski pouk, — zato sc bo vršil 28., 29. in 30. sušca kongres katoliških društev iz cele Italije v Genovi, da se posvetujejo o stališču katoličanov nasproti omenjenemu sklepu parlamenta. Veronauk v društvih. O priliki, ko je prvikrat zborovala rimska katoliška mladina (29. dec. 1907), se je načrtal tudi skupen program, po katerem naj se vrši izobrazba ljudstva v verskih, socialnih in gospodarskih vprašanjih. Sklenilo se je tudi, naj sc neguje v vsakem društvu ali krožku pouk v veronauku in apologetiki. Ogromno delo imajo dunajski duhovniki in spovedniki, kadar pridejo na vrsto šolske spovedi. Neki katehet je zra-čunal no statističnih podatkih, da je treba na Dunaju spovedati v enem šolskem letu okroglo 280.000 otrok ljudskih in meščanskih šol. Svetnih duhovnikov, ki delujejo v šoli in v dušnem pastirstvu je 415. Praktična izobrazba za šolo. Bogoslovci breslavskc in limbnrške škofije se bodo odslej pripravljali za katehezi-ranje v šoli s tem, da bodo liospit'rali na vadnici in da se jim bodo prirejala pedagoška iu metodiška predavanja. Gotovo bo ta naprava imela najboljše posledice. - 69 - Šolske vesti. V začasni pokoj sta stopili učiteljica v Velenju gdčna Anica Pfeifer in učiteljica v Zagorju gdčna Marija Š k r-i a n e c. Dopust zaradi bolezni so dobili gospodična Marija Novak v Polhovem gradcu, gospa Gabrijela Erker - J e-r e b v Cermošnjieah, g. Anton Arko, učitelj na II. mestni deški ljudski šoli v Ljubljani, gdčna Amalija P o 1 j a n e c, učiteljica v Brusnicah. Umrla je dne 7. febr. t. I. gospa Ivanka Perušek-Modrij a n, učiteljica v Starem trgu pri Ložu. — V Gorici je umrl vpokojeni realčni profesor gospod Karol S c h w a r z e r. — V Ljubljani je umrl dne 9. febr. t. 1. vpokojeni nadučitelj g. Franc pa k tel j v 75. letu svoje starosti. Služboval je v Starem trgu, v Cerknici, na Blokah, v Radovljici, na Bobrovi in v Ljubljani. — Dne 7. febr. t- 1. je umrl na Bregu pri Polzeli umirov-bcni šolski vodja g. Blaž Čebul v 82. •etu svoje dobe. Na Polzeli je služboval 36 let. — V Kopru je umrl dne 14. febr. t- 1. bivši ravnatelj učiteljišča v Kopru gosp. Revelante. — Dne 4. febr. t. 1. je v Studenicah umrl nadučitelj gospod Anton V o b i č. Osebne vesti. Ravnateljem gimnazije Y Pulju je imenovan profesor na 1. državni gimnaziji v Gradcu gosp. Jožef n o l z e r. - Profesorski izpit je napravil. na dunajski univerzi suplent na hrvaški gimnaziji v Pazinu g. Rudolf P r e-S e l j. — Minister za bogočastje in nauk Je imenoval začasnega vadniškega učitelja na ljudski šoli v Celovcu gospoda Roberta Kovačiča definitivnim in Roberta Kohle nb r e in a začasnim vadni.škim učiteljem na c. kr. učiteljišču v Celovcu. —- Profesorski izpit iz francoščine je napravil z odličnim uspehom »a dunajskem vseučilišču g. Vincencij M a r in k o. - Dr. Vatroslav .1 a g i č, profesor slovanskega jezikoslovja na dunajskem vseučilišču pojde letos v po-_°j. ker bode dne 6. julija t. I. dosegel /0- leto svoje starosti. Profesor .lagič je Predaval na vseučiliščih v Odesi, Petrogradu in Berolinu, od koder je prišel • 1886 na dunajsko vseuč lišče. Učiteljske izpreiiKMiibe. (Kranjsko:) '•Rudolf D os tal, provizorični učitelj v Ljutomeru je postal definitivni učitelj ' Senožečah ter je dodeljen v službo- vanje na ljubljansko gluhonemnico. Za suplentko v Polhovem Gradcu je imenovana izprašana učiteljska kandidatinja gospodična Marija Koša k. Suplen-tinja gdčna Marija B e n i g a r v Ribnici je imenovana za provizorično učiteljico istotam, kot suplentinja pa pride v Ribnico absolvirana učiteljska kandidatinja gdčna Ana Šišk a. Učitelj g. Bogomir P e g i c v Knežaku je imenovan za nadučitelja v Studenem, na njegovo mesto pride provizorični učitelj g. Fran Starin a n iz Studenega. Suplentinja gdčna Julijana Kobal v Rovtah je imenovana za provizorično učiteljico istotam. Za suplentinjo v Cermošnjieah je imenovana pomožna učiteljica gdčna Leopol-dina Zdešar. Izprašana učiteljska kandidatinja gdč. Margareta Bor to-, 1 o 11 i je pripuščena kot šolska prakti-kantinja v Tržiču. Za suplentinjo na I. mestno deško ljudsko šoto v Ljubljano pride izprašana učiteljska kandidatinja gdč. Franja Triller, za suplentinjo v Brusnice pa gdč. Marija Hab ev (Štajersko.) Nadučiteljem v Št. Petru na Medvedjem selu je imenovan gosp. Franc K o r b a r, doslej šolski vodia pri Sv. Primožu na Poli., definitivnim učiteljem v Reki g. Radovan M a j o v š e k, provizorični učitelj istotam. Od Sv. Jakoba v Slov. goricah je prestavljena v Št. lij gdč. Antonija R a u n i c h e r. Za nadučitelja pri Sv. Kunigundi na Pohorju je imenovan g. Matej 2 g a j n e r, šolski vodja v Resniku. (Koroško.) Nadučiteljem sta imenovana : za Malborget tamošnji učitelj g. Ernest R a u s c h, za Pontabelj učitelj g. Kristijan S c h e i f 1 i n g e r v Podklošt-ru. Prestavljena sta podučitelj g. Anton Sc h m i d t iz Št. Jakoba v Rožu v Sele in g. Peter W r u I i c h iz Sel v Št. Jakob v Rožu^ Iz učiteljske službe je izstopila gdč. Štefanija L e u g e r v Zitari-vasi. Prestavljeni so: učitelj g. Karol M r i b e r ii i k v Št. Juriju na Žili v Črneče kot začasni šolski vodja, učitelj v Domačalah g. Friderik S c h r e i e r v Merše kot začasni šolski vodja in podučitelj g. Jožef H e r m c 11 e r iz Črneč v Libeliče. Razpisane učiteljske službe. (Kranjsko.) Na trirazrednici v Tržišču ie razpisana učiteljska služba v stalno name-ščenje. Prošnje do 18. marca 1908 na c. kr. okrajni šolski svet v Krškem. — Na štirirazrednici v Senožečah je raz-; pisano mesto učitelja v stalno namešče-nje. Prošnje do 2. aprila 1908 na c. kr. okrajni šolski svet v Postojni. — Na enorazrednici v R a d o v i c i je razpisano učno mesto v stalno nameščenje. Prošnje do 24. marca 1908 na c. kr. okr. šolski svet v Črnomlju. — Na enorazrednici v Podgradu je razpisano učno mesto v stalno nameščenje. Prošnjo do 24. marca 1908 na c. kr. okrajni šolski svet v Novem mestu. -— Na dvorazred-nici v Šmihelu je razpisano učno mesto v stalno nameščenje. Prošnje do 24. marca 1908 na c. kr. okrajni šolski svet v Novem mestu. — Na dvorazrednici v V a 11 a vasi je razpisano učno mesto v stalno nameščenje. Prošnje do 24. marca 1908 na c. kr. okrajni šolski svet v Novem mestu. (Štajersko.) Na dvorazrednici v Š m a r j e t i na Dravskem polju, pošta Rače (III. plačilni razred) je razpisano definitivno mesto učiteljice. Prošnje do 15. marca 1908 na krajni šolski svet. • Na trorazrednici v Št. II j u pod Turjakom (II. plačilni razred) je razpisano definitivno učiteljsko mesto. Prošnje do 30. marca 1908 na krajni šolski svet. Prihodnje usposobljenostne preizkušnje za obče l judske in za meščanske šole se prično pri c. kr. izpraševalni komisiji v' Ljubljani dne I. maja 1908 ob 8. uri zjutraj na c. kr. učiteljišču. — Pravilno opremljene prošnje za pripust k uspo-sobljenostni preizkušnji je po predpisanem službenem potu vložiti pravočasno tako, da bodo do 25. aprila v rokah iz-praševalne komisije. Odlikovanje. Minister za bogočastje in nauk je podelil g. Antonu B e n i g a r-j u, nadučitelju v pok., sedaj učitelju na zasebni šoli v »Šolskem Domu« v Gorici, v priznanje njegovega dolgoletnega in uspešnega delovanja v šolski službi naslov ravnatelja. Gregorčičev Doni v Gorici. Odbor »Šolskega Doma« v Gorici je sklenil zgraditi še tretje poslopje, posvečeno pouku slovenske mladine, ker sedanji poslopji »Šolski Dom« in »Mali Dom« ne zadoščata več. Novo poslopje se bo zgradilo tam, kjer so bili prej prostori »Centralne posojilnice« v ulici Vetturini, \ in sicer v spomin 60 letnega vladanja cesarja Franca Jožefa I., posvečeno pa bo največjemu geniju goriškili Slovencev, pesniku Simonu Gregorčiču. Risarski tečaj. Naučno ministrstvo je z razpisom z dne 29. oktobra 1907 štev. 43.024 dovolilo, da vodi profesor Franc Suher v času od 20. avgusta do 10. septembra t. I. na ljubljanskem učiteljišču risarski tečaj za ljudske učitelje, katerih število je na 30 omejeno. Zeli se, da bi se iz vsakega okraja udeležili vsaj dve posebno sposobni učni moči, ki bi potem pri hospitacijali lahko svoje tovariše poučevali v risanju po prostejših metodah. Zglasiti se je najkasneje do 15. maja 1.1. C. kr. okrajni šolski svet v Logatcu je v svoji seji dne 24. febr. t. I. imenoval za provizorično učiteljico v Rovtah ta-mošnjo suplentinjo gdčno Julijano Kobal. Stavijo se terno-predlogi glede definitivnega nameščenja nadučiteljske službe v Rovtah ter učiteljskih služb v Godoviču in Črnem vrhu. Prošnja učitelja neke zasilne šole za povišanje nagrade se s priporočilom predloži višji oblasti. Ker je šola v Starem trgu prenapolnjena, se sklene potrebno ukreniti, da se razbremeni. Reši se še nekaj osebnih zadev ter zavrne zahteva neke disciplinarne preiskave kot neutemeljena. Okrajne učiteljske konference. Za logaški okraj se bo vršila dne 1 .julija 1908 v Dolenjem Logatcu. Teme: 1. Slovniški pouk v ljudski šoli. Poročevalec g. Josip Kostanjevec, c. kr. vadniški učitelj v Ljubljani. 2. Kako praznuj ljudska šola dostojno 60 letnico vladanja presvetlega cesarja Franca Jožefa L? Ta referat mora izdelati učiteljstvo v krajnih učiteljskih konferencah, oziroma voditelji enorazrednic ter ga predložiti c. kr. okr. šol. nadzorniku najkasneje do dne 15. maja 1908. Referent se določi pri konfnrenci. 3. Razvitek šolstva v logaškem okraju za vladanja presvetlega cesarja Franca Jožefa I. Poročevalec g. nadučitelj Leopold Punčuh. — Za go r-n j e g r a j s k i in vranski okraj se bo vršila dne 24. julija 1908 v Mozirju. Teme: I. Važnost šolskih izletov. 2. Kako se naj oblikoslovje v ljudski šoli obravnava, da koristi kmetijstvu in obrtništvu? 3. Sestava vzornih razredb učnega časa za eno do šestrazredne ljudske šole v smislu S 17 izvršilne naredbe k defenitivnemu šolsk. in učnemu redu. — 71 — Drobtine. Večer za starše. Na 1. mestni deški ljudski šoli v Ljubljani je imel 29. februarja predavanje šolski svetnik prof dr. J. Bezjak. Izbral si je znano snov, kako naj ravnajo starši in vzgojitelji, kadar treba kaznovati? Prav je, da se o tej stvari mnogo govori, mnogo piše, saj se kljub temu veliko pokvari pri vzgoji z napačnim kaznovanjem, kar je g. govornik jasno, temeljito in logično dokazal. Marsikje se ue rabijo prave kazni, kar je strup za otroka; kaznuje se brez vzroka in brez Pravega povoda, nalaga se prevelika časih premajhna kazen, kaznuje se brez; Premisleka, je-li otrok kazen zaslužil, ali Pe, ne preiskuje se, če je prestopek nar stal lastnovoljno. namenoma, premišlje-1 po, ali po nesreči. Kazen mora biti v z g o j n o j sredstvo, kar pa je samo takrat, če j se kaznuje modro, pametno in previdno.! Kazni namen bodi vselej — ot r o k a Poboljšati. Kako doseči ta namen? Star pregovor veli: Natura optima magister, — narava je najboljša učiteljica. To misel, ki se pa le malokdaj poudarja, je g. predavatelj prav dobro izpeljal in z mnogimi zgledi pojasnil. Dokazal je, da narava vselej kaznuje in ne dela nobenih izjem; narava ne kaznuje j eez mero, ampak v takem razmerju, v j katerem se zoper njo greši. Cc se do- i takneš razbeljene peči, se boš opekel in I to tembolj, čimbolj prideš v nevarno do-j t*ko s pečjo. Kmet, vinogradnik bo čutil tembolj hude posledice svoje nedelavnosti, čimbolj je len in čimbolj zane-Piarja skrbno obdelovanje zemlje, vinogradov . . . Narava bodi učiteljica tudi pri vzgo-P- Mnogokrat narava sama kaznuje napako, pogrešek, zlobnost otrokovo. Cc nraven še starši kaj prid mejo, je dostikrat krivično, morda nevarno. Ce pravi °c'e sinčcku: Ne jej nezrelega sadja, —I Pa otrok ne uboga, bo čutil zle posle- I dice, bo trpel bolečine. Prav je, če ga Pozneje oče še pokara in svari, toda brez kazni. Ak° je otrok prepirljiv, trmoglav in j Jugajiv, je naravno, da ga odstranim od zabave, od igre, da se odtegne igrača, v%Sc .nc dovoli izlet, izprehod itd. Naj- nejšo vlogo pri vzgoji ima gotovo j P' c t n a k a z e n ; ta pa bo imela naj- več uspeha in veljave, ako se kolikor-moč približuje naravni. Če otrok napravi škodo, ne takoj tepsti. Če je res sam povzročil poškodbo, naj sam plača. Kako? S tem, da se mu ne kupi, kar mu je sicer obljubljeno, ali da mora kaj lahnega delati, ali da se mu izprazni hranilček. Kako naj se kaznuje laž? Kdor laže, naj se mu ne verjame. Z lenuhom naj se ravna, kakor veli pregovor: »Kdor ne dela, naj tudi ne je!« Če je kazen naravna ali naravni podobna, bodo otroci prišli tudi do prepričanja, da sc kazen zaslužili, bodo se poboljšali. Prepričali se bodo, da so starši pravični in utrdila se bo medsebojna ljubezen, kar je glavno pri vzgoji. (j. predavatelj je k sklepu dodal še nekaj navodil, kako naj se kaznuje. — Kazen bodi primerna prestopku. — Če zadostuje pogled, ne karaj; če shajaš s karanjem, ne segaj po šibi. — Ko kaznuješ, ne kaži strankarstva, ampak bodi enako pravičen, enako ljubezniv do vseh! Preden kaznuješ, preišči krivdo, ne prenagli se. — Kar obljubiš ali zapretiš, izpolni; glej pa tudi, da ne pretiš s stvarmi, ki so neizvedljive. — Pri kaznovanju bodita edina in složna oba roditelja: oče in mati. Zanimivo, z mnogimi zgledi iz skušnje in življenja podprto predavanje je trajalo skoro poldrugo uro. (j. govornik je govoril prisrčno, živahno ter je s svojimi vzgojnimi nauki gotovo mnogo koristil hvaležnim staršem. Stavka učiteljiščnikov v Kopru. Slovenski in hrvatski učiteljiščniki so za-htevali, da se nai poučujejo v zavodu j vsi predmeti v materinščini in da naj se opuste laški cerkveni govori, namesto | teh pa naj se vpeljejo slovenske, oziroma hrvaške ekshorte. Zahteve svoje so * hoteli izvesti potom stavke. Vodstvo šole jim je dalo ultimatum do 9. sušca s pripornnjo, da so izključeni iz zavoda, ako se ne udeleže pouka. Učiteljske plače v Avstriji. (Dalje.) _ 2. O o r n j e A v s t r i j s k o. Nad-učiteljeva plača 1600 K; opravilne doklade do štirirazrednice 200 K. na pet-razrednicah do osemrazrednice 300 K, 8 in večrazrednice 400 K; službene starostne doklade v znesku 1200 K; naj-\ išja plača brez stanarine 3200 K. Uči- telji I. plač. razreda 1600 K, starostne do 500 K. učitelji 100 K, 200 K, 300 K. doklade do zneska 1200 K; najvišja! Prejemki uičteljic so odmerjeni z 80% plača brez stanarine 2800 K. Učitelji učiteljskih plač. Na prvi pogled je razil. plačilnega razreda 1200 K. starostne j vidno, da zanemarjena Dalmacija boljše doklade tudi 1200 K. to je 2400 K brez | plačuje učiteljstvo, kakor pa napredu- stanarine. Provizorično učiteljstvo dobi joča Kranjska. letnih 800 K, z izpričevalom učne usposobljenosti 1000 K. Vse učiteljstvo ima pravico do prostega stanovanja ali do stanarine v zneskih 15, 20, 25, 30 in 35 odstotkov temeljne plače ravnaje se po številu prebivalcev v posameznih krajih. Dohodki učiteljic so izjednačeni z dohodki učiteljev. V pokojnino se štejejo tudi provizorična službena leta. 3. Češko: Zakon z dne 27. januarja 1903, dež. zak. št. 16. Provizorično učiteljstvo z zrelostnim izpričevalom dobi na leto 900 K. Plača učitelja z izpričevalom učne usposobljenosti, bodisi provizoričen ali defenitiven, II. razreda 1200 K, I. razreda 1600 K. Učitelji II. razreda se pomaknejo pa 10 službenih letih v I. plačilni razred; starostnih doklad je šest po 200 K, ki sc štejejo od učne usposobljenosti; opravilne doklade: za I. in II. razrednica 200 K, IH- raz-rcdnica 250 K, IV. razr. 300 K, V. in več-razrednica 400 K- Vse učiteljstvo ima pravico do stanovanja v naturi ali do odškodnine od 200—800 K- Poleg vsega tega imajo na Češkem tudi aktivitetne doklade, ki sc odmerijo po 15, 20, 30, 40% temeljne plače. Tudi na Češkem je moško in žensko učiteljstvo izjedna-čeno. 4. Dalmacija: Zakon z dne 24. dcc. 1905, dež. zak. št. 6. Provizorični učitelji dobe letno 860 K, učiteljice 780 K ; J definitivno učiteljstvo je razdeljeno v tri plačilne razrede: I. razred 1200 K do 10. službenega leta, II. razred 1300 K do 20. službenega leta; tretji razred 1400K j nad 20. službeno leto; petletnice: prve 1 štiri po 150 K, zadnji dve po 200 K; računajo se od izpita učne usposobljenosti; opravilne doklade: za I. iti Il.razrcdnico , 100 K, III. razr.J50 K, IV. razr. 200 K, V. razr. 250 K- Šolski voditelji dobe naturalno stanovanje ali pa stanarino 150 Skrb za mladino. Avstrijski cesar je izrazil željo, naj bi se njegova šestdesetletnica vladanja proslavila z dobrodelnimi čini, namesto da bi se denar razmetaval za razne slavnostne prireditve. Ministrski svet je vsled tega že stopil pred javnost s pozivom, da se započne obširno delo v korist zanemarjeni mladini. Ustanoviti nameravajo šole za matere, domove za dojenčke, zavode za jetične in neozdravljive. Doneske za te človekoljubne namene bodo sprejemala vsa namestništva in vse deželne vlade. Hvaležni moramo biti presvetlemu cesarju za ta migljaj in upamo, da bodo vsi sloji podpirali to občekoristno namero, saj je tudi v naši deželi mladinska skrb nujno potrebna. Šestdesetletnica cesarjeva sc bo s tem najlepše proslavila, cesar sam si bo pa postavil z jubilejnim karitativnim delom za mladino v srcu vseh podanikov in vsega olikanega sveta neminljiv spomenik. Matura. Objavila se je nova ministrska naredba glede mature na gimnazijah in realkah, ki določa: Na gimnaziji odpade p:smena prestava iz nemščine v latinščino, na realki iz francoščine v r.emščino. Na obeh zavodih odpade pismena matematična naloga. Kar se tiče nemške (in menda tudi slovenske) naloge, dobe maturanti tri naloge, med katerimi lahko poljubno izberejo. Ustmena izkušnja sc bo za vse absolvente brez izjeme nanašala na štiri predmete in sicer na gimnazijah: učni jezik, latinščina ali grščina, domovinoznanstvo in matematika; na realkah: učni jezik, domovinoznanstvo, matematika in fizika. Matura bo imela značaj neprisiljenega kolokvija, memoriranja bo jako malo, izpričevalo pa bo vsebovalo samo sodbo, ali je dotični kandidat zrel ali ne za aka-1 demiško nadaljno izobrazbo. ^lr»vAncH iz*laia sriidi vsakega meseca. Celoletna naročnina 4 K. Roko- ,,olOVcflSKl ULIlclJ pjsj u£{teljskc stroke naj se pošiljajo c. kr. učitelju Jož. Novaku, Idrija; rokopisi za „Katehetski vestnik'1 pa katehetu A. Čaiežu, Settieniške ulice 2 v Ljubljani. Naročnino in reklamacije sprejema: Uredništvo ,Slovenskega Učitelja" v Ljubljani. Urednika: J. Novak in A. Čadež. Tiska Kat. Tiskarna. Obl. odgovoren: Iv. Rakovec. Slovstvo in glasba. Pedagoški Letopis. VII. zvezek. Na svetlo daje Slovenska šolska Matica v Ljubljani. Uredila H. Schreiner in dr. ■los. Tominšek. V Ljubljani, 19 0 7. N a ti s n i 1 a »Učiteljska tiskar na« v Ljubljani. Enako prejšnjim letnikom, ima tudi ta zelo raznovrstno vsebino. Pod naslovom »Pedagoško slovstvo« čitamo hrvaški sestavek »Prijegled savremene lirvatske omladinske književnosti,« ki ga je napisal Rudolfe Franjin Magjer. Pisatelj podaje v uvodu nekaj splošnih misli o mladinski književnosti, v nadaljnjih poglavjih pa se bavi z mladinskimi pesniki, pripovedniki in časniki. Prav je, da nas je Slovenska Šolska Matica vsaj nekoliko seznanila z mladinskim slovstvom bratskega nam naroda. Za tem slede tri razprave, in sicer: »O fonetiki v ljudski šoli« (H. Druzovič), »Potopis — najprimernejša oblika pri podavaniu zemljepisne tvarine v ljudski šoli« (M. Lichten-\vallner) in »Gimnazijske študije v dobi našega preporoda« (dr. Fran Ilešič). Vse tri razprave so zelo skrbno sestavljene jn bi naj zlasti prvih dveh ne prezrl noben učitelj. Tretja razprava bo sicer bolj zanimala srednješolske profesorje a tudi ljudskošolski učitelj naj jo čita, ker bo 'zvedel marsikaj novega. — Tretji del •jam podaje »Teme in teze poročil pri društvenih in uradnih učiteljskih skupščinah leta 1907.« Pregledno sestavljeno Poročilo kaže, koliko in kako raznovrst-110 gradivo je učiteljstvo prerešetavalo P/J. svojih skupščinah. In prav je tako! Učiteljstvo naj le marljivo skrbi za svojo 'jadaijnjo izobrazbo ter naj vestno izvršuje svoje stanovske dolžnosti, potem »o vedno lahko in po pravici zahtevalo tudi primerno plačilo. — V naslednjem oddelku nam podaje Fr. Gabršek »Poročno o delovanju Slovenske Šolske Ma-t'ce leta 1907.«, kateremu sledi »Imenik jHjštvenikov«, ki kaže, da je bilo leta l. ^ ustanovnih in 1557 letnih, torej skupaj 1594 društvenikov. Sicer je to že Precej veliko število, vendar ž njim ni-K'akor ne moremo biti zadovoljni, zlasti ‘tko natančneje pregledujemo imenik ter ?ni zapazimo, kako malo se še Slovenko učiteljstvo zanima za to društvo. Naravnost sramotno je, da n. pr. v črno-'Peljskem okraju razven poverjenika ni zastopan kot član noben učitelj in nobena učiteljica. Enako je s sodnim okrajem Sodražica. Opazili smo v imeniku še celo okraje ,kjer niti poverjsuik ni član tega društva. Ali ni to največja brezbrižnost? 125 članov je plačalo tudi polovico letiiine za knjige »Hrvatskega pe-dagoško-književnega zbora« v Zagrebu. Koncem »Letopisa« ie pridejano še »Letno izvestje« »Društva slovenskih profesorjev« za poslovno leto 1906/07, ki sta je sestavila dr. Fr. Ilešič in prof. Fr. Vajda. Tu je natančno očrtano delovanje tega društva, ki je stopilo v najožjo zvezo s Slovensko Šolsko Matico. Ivan Podlesnik: Knjigovodstvo. I. del. Cena 3 K 20 vin. V Ljubljani 1907. Založila »Katoliška Bukvama«. Tiskala »Katoliška Tiskarna«. To je naslov 127 strani obsegajoči knjigi, ki ima namen tudi manj izobražene Slovence seznaniti s knjigovodstvom. Dandanes, ko imamo že toliko raznih društev, zlasti hranilnic in zadrug, je pač potreba, da se osobito tisti, ki se jim poveri kako častno mesto v odboru društva ali v načelništvu zadruge, kolikor mogoče dobro pouče o pravilnem knjigovodstvu. In ta namen ima Podlesnikova knjiga. Na najpripro-stejši način hoče pisatelj vpeljati svoje učence v umevanje knjigovodstva. V uvodu z vprašanji in odgovori pojasnuje najobičajnejše pojme, ki jih srečujemo v knjigovodstvu. Na strani 13. in 14. pogrešamo le nekaj vzorcev o notranji obliki knjig. Dalje se peča knjiga s knjigovodstvom za društva, »Čebelice«, mladeniče in gospodarje. Vsak oddelek je razdeljen v dva pododdelka, namreč: v teoretično in v praktično navodilo. Vse jako dopada, le zgled na strani 63 ne ugaja popolnoma. Zaradi lažjega izračunavanja obresti, naj bi se takoj za vlogami vpisovale obresti, ki bi narasle do konca leta, za dvigi pa naj bi še vpisovale obresti, ki se ravno vsled dviga izgube. Tako ravnajo vse hranilnice in enako naj bi se uvedlo tudi pri -Čebelicah«. Pisatelj teh vrstic vodi tudi »Čebelico« ter ima koncem leta jako malo dela z določevanjem končnega stanja, ker prirasle in odpadle obresti sproti vpisuje. Knjigo priporočamo vsem učiteljem, ki imajo opravila v kakem izobraževalnem ali drugem društvu. —k. Kirchengeschiclite in QueIIen mid Te\te. 1. Teil. A 11 e r t u m u n d M i t-telalter. — Dr. theol. Gregor Seli vv a m b o r n. Ncus a. Rh. 1908. — Na to izborno knjigo, ki je vsled svojega formata jako priročna, opozarjamo v prvi vrsti gg. katehete. To je dozdaj edino berivo na podlagi cerkvenozgodo-vinskega gradiva; pripravno za porabo v meščanskih in srednjih šolah. I. del obsega cerkveno zgodovino do Husa. Knjiga je mnogo boljša od dozdajnih učnih knjig o cerkveni zgodovini, ker jc I. pisana kritično, 2. navaja zgodovinske vire, 3. obravnava zgolj bistvene stvari, 4. vvaja v umevanje notranjih činiteljev zgodovine, 5. podaja kratek, a točen zgodovinski pregled, tem temeljitejše pa podaja sliko posameznih kulturnih dob, teženj in stremljenj, 6. je pisana v zanimivem in lepem slogu. — Krasno je obdelana patriotiška doba in vzroki ter razširjanje herezij. Katehetje bodo po j tej knjigi segli s tem večjo vnemo, čim-(bolj v naši dobi nasprotniki dijake zavajajo ravno z zgodovinskimi izmišljotinami. — Cena I. dela 2 K 16 vin. — Dobi se v »Katoliški Bukvami« v Ljubljani. To in ono. Katoliško učiteljišče v Olomucu. Češko učiteljstvo se zbira najraje okrog rdeče zastave'socialistov ali pa pobira stopinje za mogočniakom Massary-kom. Zato je pred 7. leti ustanovil marljivi poslanec liruban »Matico sv. Cirila in Metoda«, ki ima namen vzbuditi in pokrepiti krščansko misel med ljudstvom. Omenjeno društvo se je tudi odločilo, da ustanovi v Olomucu katoliško učiteljišče, ki bo najbrž že otvorjeno prihodnjo jesen. — Omenjamo, da imajo Cehi na Moravskem v Kepcinu pri Olomucu že eno žensko katoliško učiteljišče, na Češkem pa enak zavod v Kutni gori in v Chrudimu. Šola v prirodi. Leta 1905. je ustanovilo mesto Manchester za mestno mla- 1 dino šolo na deželi, da bi bilo otrokom , mogoče spoznavati prirodo. Poslopje je | stalo 3000 funtov šterlingov ter druži v sebi dve veliki spalnici, učilnico, sobo za učitelja in kuhinjo. V šoli je prostora za 60 učencev. Učitelji prihajajo semkaj s svojim razredom in ostanejo tu po H dni. Zjutraj se poučuje, popoldne izpre-haja po prirodi, da jo učenci spoznavajo. Po 14. dneh pride zopet drug razred. Proti svobodni šoli. V Turinu na Laškem se je vršilo veliko ljudsko glasovanje glede na svobodno šolo. Glasovalo je 27.000 staršev in od teh 27.000 jih je bilo le 550 za svobodno šolo, vsi drugi so bili proti in zahtevajo, da bodi šola krščanska.