2 0
Zdeslav :   Ne glej  me,  dekle ti!
in vse mu je godilo. Kar osupne in nas vpraša: »Kdo pa je oni tam spredi med gospemi v višnjevi halji z zlatim križcem?« — »To je škof,« zavrnemo mu kratko. Ali sedaj se je še bolj čudil in vprašal iz nova: »Kaj? Škof?« — »Posvečeni katoliški škof in vikarij ali namestnik zagrebškega nadškofa. Dober prijatelj in podpornik je glasbeni umetnosti in je bil mnogo let predsednik našemu društvu, letos pa smo ga zaradi velikih zaslug izvolili za zavetnika glasbenemu zavodu.« Videl si, kako so se Slovencu od veselja zaiskrile oči, ko je med poslušalci zapazil še več odličnih duhovnikov in se iz nova prepričal o lepi zlogi hrvaške duhovne in posvetne gospode, ki so vsi jednako navdušeni za vsak kulturni napredek   naroda svojega! —
Toda kam smo zašli! Prav ta trenutek čujemo zopet, da pod nami v hiši prepevajo »mladega kralja« ; bržkone imajo goste, pa so otroci prižgali božično drevesce. Spominjajo nas, da smo še v božičnem času. Radi se v duhu pridružimo njih veselju in pojemo ž njimi, rojakom svojim pa kličemo z besedami zadnje kitice:
»Daj nam Bog zdravlje,  k tomu  veselje, Na tom mladom ljetu svega  obilja. Na tom mladom ljetu  veselimo se, Mladoga  kralja mi molimo.«
H
Ne glej me, dekle, ti!
e glej  me,  dekle,  ti Z nebeškimi očmi! Ob  tebi sanjam sanje Ljubezenske nekdanje.
Umiril sem srce", Obraz pozabil nje", Pozabil nje čarobo, Prebolel nezvestobo.
Spominov zdaj  oko Ne budi  več  na njo !
K ljubezni me ne gane, A stare trga rane  .  .   .
Zdeslav.