380 ■ Proteus 83/8 • April 2021 381Ekologija in varstvo okolja • Droben ptiček zaustavil gradnjo naftovoda »Kolibrij je ustvarjen za zrak. Na zemljo pride samo, kadar pije. Truden počiva na vejici skrit pod senčnim listjem. Po zra- ku leti tako hitro, da oko ne more ničesar razločiti, komaj se prikaže, že izgine kakor kaka muha ali sršen. Žareči iskri enak svrči od cveta do cveta ali pa trepetaje visi nad njim, no človek perutnic ne more razločiti, tako hitro z njimi trepeče. Sedaj leti naprej, sedaj se požene nazaj, zavije v stran, vrti se v krogu, visi v zraku, vznese se naravnost kvišku, zopet pade in pleše od veje do veje, Samica na gnezdu. Concord v Kaliforniji. Foto: Jurij Kurillo. Mladiča v gnezdu. Concord v Kaliforniji. Foto: Jurij Kurillo. Droben ptiček zaustavil gradnjo naftovoda • Ekologija in varstvo okolja Mihael Brenčič: Ljubljanska geološka šola • Nove knjige od cveta do cveta in naposled kakor misel zopet izgine. Viseč nad ali pod cvetom po- tika vanj svoj tenki kljunček, kakor bi cvet poljuboval ...« Biologi poznajo 319 vrst kolibrijev, ki so uvrščeni v 125 rodov. Najbolj pogosto živi- jo v toplih predelih Južne Amerike, in to od tihomorske obale do zasneženih Andov. Ne- katere vrste pridejo tudi v severnejše kraje, celo do Aljaske, vendar se v hladnih obdo- bjih odselijo na jug. Spadajo med najmanjše krilatce, saj tehta najbolj droben komaj dva grama! Ko se samci bleščijo v zeleni, modri, vijoličasti in zlati barvi z vsemi prelivi, so zelo privlačni ne le za skromneje odete sami- ce, marveč tudi za človeško oko. V hitrem, danes bi dejali, helikopterskem letu se kolibri spreletava, kot pripoveduje Erjavec, od cveta do cveta. Pri tem lahko utripa s krili celo do petinsedemdesetkrat na sekundo. Za prehra- no s svojim tankim, ukrivljenim kljunčkom ne srka zgolj medičine iz cvetnih čaš, pač pa mu teknejo tudi mušice in druge drobne žuželke. Pri nekaterih tropskih rastlinah so kolibriji pomembni opraševalci cvetov. Sam sem naletel na gnezdece Anninega ko- librija na sinovem vrtu v kraju Concord bli- zu San Francisca. Drobna bela skodelica na veji mehiškega ligustra je imela v premeru komaj dva do tri centimetre, na dnu pa sta ležala dva črvička, pozneje se je pokazalo, da sta bila mladička. Gnezdo je pogosto obiskovala skromno, sivkasto obarvana sa- mica, medtem ko sem imel priložnost vide- ti samca precej pozneje, na drugem kraju. Zanj je poleg običajnega mavričnega perja značilen rdeči podbradek. Zanimiv je starinski izvor imena tega v Ka- liforniji najpogostejšega kolibrija (Calypte anna), ki sega v davni začetek 19. stoletja. Imenovan je bil namreč po Anni Debelle, princesi d`Essling (1802-1887), prvi dvorni dami cesarice Eugenije, soproge francoskega cesarja Napoleona III. Njen plemiški mož François Victor Massena je bil amaterski ornitolog in je v življenju zbral kar 12.000 vrst ptic. Zaradi velike oddaljenosti »celine čez lužo« od Evrope plemenita Anna zago- tovo ni nikdar uzrla v naravi drobnega le- potca, krščenega po njej ... V letu 2019 je Univerza v Ljubljani slavila stoto obletnico delovanja. Oddelek za geo- logijo Naravoslovnotehniške fakultete sodi med ustanoviteljice naše najpomembnejše visokošolske izobraževalne ustanove. Prva obeleževanja tega pomembnega dogodka so se začela že v maju leta 2019 in se na- daljevala celo leto. Pripravili smo kar nekaj različnih dogodkov, med pomembnejše pa zagotovo sodi izid knjige rednega profesorja dr. Mihaela Brenčiča, diplomiranega inže- nirja, Ljubljanska geološka šola: zgodovina pouče- vanja geologije na Univerzi v Ljubljani (Naravo- slovnotehniška fakulteta, Ljubljana, 2019). V delu je prvič zbran in dokumentiran ra- zvoj poučevanja geologije v Sloveniji in hkrati Oddelka za geologijo. V začetnih poglavjih je Mihael Brenčič: Ljubljanska geološka šola: zgodovina poučevanja geologije na Univerzi v Ljubljani Nina Zupančič 382 ■ Proteus 83/8 • April 2021 383Mihael Brenčič: Ljubljanska geološka šola • Nove knjigeNove knjige • Mihael Brenčič: Ljubljanska geološka šola predstavljen razvoj poučevanja geologije v Slo- veniji, tako z vidika učbenikov kot pouka geo- logije v splošnih in specializiranih šolah. Sledi oris razvoja Univerze v Ljubljani in z njo tudi študija geologije. Geologijo so prvotno pouče- vali na dveh različnih fakultetah, Filozofski in Tehniški. Kasneje se je študij združil na Fakul- teti za naravoslovje in tehnologijo in po njenem razpadu ostal na Naravoslovnotehniški fakulteti. V nadaljevanju se je avtor posvetil razvoju orga- nizacijske sheme in pregledu strokovno-razisko- valnega dela, ki je potekalo v okviru Inštituta za geologijo. Poseben poudarek je namenjen ra- zvoju in pomenu zbirk. Danes so mineraloška, petrološka, rudna, paleontološka, osteološka in stratigrafska zbirka združene v stavbi Montani- stike in vabijo k ogledu tako študente kot tudi zunanje obiskovalce. S časom se je spreminjal tudi študijski program, se dopolnjeval z novimi vsebinami ter se pri- lagajal gospodarskim in družbenim razmeram. Profesor Karel Hinterlechner (sedi skrajno levo) in študentje na terenskih vajah. Zanimivo je, kako lahko je bilo študijske pro- grame spreminjati in prilagajati nekdaj v pri- merjavi z današnjim časom. Prav tako so bili tudi študentje bistveno bolj obremenjeni z ob- veznostmi. Študij geologije so vedno pomemb- no dopolnjevale tudi obštudijske dejavnosti, kot so študentska gibanja, Skok čez kožo, Sloven- sko geološko društvo in ogranizacije študentov geologije. Večino bralcev bo verjetno najbolj pritegnilo poglavje Življenjepisi, kjer je avtor predstavil vse učitelje, ki so na ljubljanski univerzi nekdaj poučevali geologijo, od pr- vega rednega predavatelja, prof. dr. Karla Hinterlech- nerja, do zadnjega, akad. prof. dr. Maria Pleničarja. Med njimi je kar nekaj tujcev, predvsem z ruskega govornega območja in iz sosednjih slovanskih re- publik, ter dve profesorici. Ljudmila Dolar Mantuani se je v zgodovino ljubljan- ske univerze zapisala tudi kot ena od prvih docentk. Kratek povzetek v angle- škem jeziku omogoči vsaj delen vpogled v zgodovino razvoja slovenske geološke šole tudi tujemu bralcu. Posebna popestritev knji- ge je slikovno gradivo, ki bi brez te publikacije še vedno ostalo raztreseno in morda tudi izgubljeno po najrazličnejših kotih in predalih. Pričujoča knjiga ni le zbir- ni dokument zgodovine poučevanja geologije, temveč je po zaslugi lepega jezika in spretne- ga izražanja avtorja tudi prijetno branje za vse, tudi tiste, ki niso neposredno povezani z geo- logijo ali Univerzo v Ljubljani. Odkriva nam zanimivo in pomembno dediščino, ki tako ne bo utonila v pozabo. Profesor Vasilij Vasiljevič Nikitin v Oplotnici na Pohorju med terensko razlago. 382 ■ Proteus 83/8 • April 2021 383Mihael Brenčič: Ljubljanska geološka šola • Nove knjigeNove knjige • Mihael Brenčič: Ljubljanska geološka šola predstavljen razvoj poučevanja geologije v Slo- veniji, tako z vidika učbenikov kot pouka geo- logije v splošnih in specializiranih šolah. Sledi oris razvoja Univerze v Ljubljani in z njo tudi študija geologije. Geologijo so prvotno pouče- vali na dveh različnih fakultetah, Filozofski in Tehniški. Kasneje se je študij združil na Fakul- teti za naravoslovje in tehnologijo in po njenem razpadu ostal na Naravoslovnotehniški fakulteti. V nadaljevanju se je avtor posvetil razvoju orga- nizacijske sheme in pregledu strokovno-razisko- valnega dela, ki je potekalo v okviru Inštituta za geologijo. Poseben poudarek je namenjen ra- zvoju in pomenu zbirk. Danes so mineraloška, petrološka, rudna, paleontološka, osteološka in stratigrafska zbirka združene v stavbi Montani- stike in vabijo k ogledu tako študente kot tudi zunanje obiskovalce. S časom se je spreminjal tudi študijski program, se dopolnjeval z novimi vsebinami ter se pri- lagajal gospodarskim in družbenim razmeram. Profesor Karel Hinterlechner (sedi skrajno levo) in študentje na terenskih vajah. Zanimivo je, kako lahko je bilo študijske pro- grame spreminjati in prilagajati nekdaj v pri- merjavi z današnjim časom. Prav tako so bili tudi študentje bistveno bolj obremenjeni z ob- veznostmi. Študij geologije so vedno pomemb- no dopolnjevale tudi obštudijske dejavnosti, kot so študentska gibanja, Skok čez kožo, Sloven- sko geološko društvo in ogranizacije študentov geologije. Večino bralcev bo verjetno najbolj pritegnilo poglavje Življenjepisi, kjer je avtor predstavil vse učitelje, ki so na ljubljanski univerzi nekdaj poučevali geologijo, od pr- vega rednega predavatelja, prof. dr. Karla Hinterlech- nerja, do zadnjega, akad. prof. dr. Maria Pleničarja. Med njimi je kar nekaj tujcev, predvsem z ruskega govornega območja in iz sosednjih slovanskih re- publik, ter dve profesorici. Ljudmila Dolar Mantuani se je v zgodovino ljubljan- ske univerze zapisala tudi kot ena od prvih docentk. Kratek povzetek v angle- škem jeziku omogoči vsaj delen vpogled v zgodovino razvoja slovenske geološke šole tudi tujemu bralcu. Posebna popestritev knji- ge je slikovno gradivo, ki bi brez te publikacije še vedno ostalo raztreseno in morda tudi izgubljeno po najrazličnejših kotih in predalih. Pričujoča knjiga ni le zbir- ni dokument zgodovine poučevanja geologije, temveč je po zaslugi lepega jezika in spretne- ga izražanja avtorja tudi prijetno branje za vse, tudi tiste, ki niso neposredno povezani z geo- logijo ali Univerzo v Ljubljani. Odkriva nam zanimivo in pomembno dediščino, ki tako ne bo utonila v pozabo. Profesor Vasilij Vasiljevič Nikitin v Oplotnici na Pohorju med terensko razlago.