IVAN ALBREHT: NIHČE NE VE.                          325
IX.
In zopet sem se tiho sklonil nate, da bi vtopil se v tvojih lic smehljaju; in spet sem ljubil tvoje laske zlate; kot takrat, ko je rdelo solnce v maju.
In šel s teboj sem spet v zelene trate: tam zašumeli vetri so krog naju, nad nama letale so ptiči c jate, da nama je bilo, kot da sva v raju.
Potem še nama so iz srca srede zacvele nikdar slutene besede, in  iz zastora solnčnih lesketanj
— kot da bi bile iz vesoljstva srede! -v skrivnost se najinih pričakovanj razlilo je še tisoč zlatih san
iCjtuf,   -  iy,g   .    J%^1
IVAN ALBREHT:          /^up^^'   4±€*r**-'   *>   *   f*k
NIHČE NE VE.                                     '**
Nihče ne ve, kdo mu premeri pota in kaj mu vodi hip na hip korak, kje je resnica, v čem je zmota, kje boj divja, kje čaka mir sladak.
Vendar daruje včasih sveto mašo,
ko v slutnjah duša sama nad seboj medli,
hladilni balzam kane v bedo našo,
ko v temo — smrti svit naposled zagori.
Tako je pisano v srca zakonih skritih,
ki jih zaman razbiti hotel bi razum.
Smrt, sok moči, iz veka v vek prelitih,
tako te gleda, ljuhi moj pogum.                ,.     ;