GLAS
LETO XXI. ŠT. 50 (1014) / TRST, GORICA
ČETRTEK, 22. DECEMBRA 2016
NOVI
CENA 1,20 EVRA 
NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996
SETTIMANALE
Poste Italiane S.p.a. - Spedizione in abbonamento postale
D.L. 353/2003 (conv. in L. 27/02/2004 n. 46)
art. 1, comma 1, NE/PD
ISSN 1124 – 6596
TAXE PERCUE - TASSA RISCOSSA
UFFICIO POSTALE GORIZIA - ITALY
Stolnica sv. Boštjana pri vojaškem ordinariatu, Bratislava, Slovaška / Iz Koledarja z mozaiki p. Marka Rupnika, Založba Družina / Foto Center Aletti 
www.noviglas.eu
Slovenska skupnost, zbirna stranka 
Slovencev v Italiji, vosˇcˇi rojakinjam in
rojakom blagoslovljene bozˇicˇne praznike
in srecˇe ter zadosˇcˇenja 
polno novo leto 2017. SLOVENSKA SKUPNOST
ZBIRNA STRANKA SLOVENCEV V ITALIJI
Staro leto gre h koncu.
Za njim ne bomo žalovali.
Novo leto prihaja in nam prinaša
upanje, da se bodo strukturalne
težave naše Zadruge začele reševati.
Zaradi nujnega krčenja števila
neizkoriščenih dopustov bo naše
uredništvo zaprto 
do 4. januarja 2017.
Prva številka Novega glasa bo 
v novem letu izšla v četrtek, 
12. januarja 2017.
Uprava pa bo v teh decembrskih
dneh vedno odprta, razen v petek,
23., in petek, 30. decembra 2016.
Sveti večer je pred vrati. Novorojeni
naj vsej naši skupnosti prinese 
polnost Božjega blagoslova 
in notranjega miru.
Blagoslovljen Božič in srečno 2017!
Želita uredništvo in uprava
Svet okrog nas22. decembra 20162
Povejmo na glas
Da bi dosegli mir
Prejeli smo (glej gloso Za spravni objem, Primorski dnevnik, 13. X. 2016)
Tridelni odgovor zgodovinarju
Jožetu Pirjevcu (3)
  ragi Jože, spoštovani
mag. Brecelj in dr. Zajc
sin, kaj pravite, ali ne bi
bilo najbolj enostavno te tri mo-
teče elemente, ki so se javili za v
partizane, povabiti vse skupaj ali
samo enega v kakšen tržaški bar
in se z njim tam zmeniti na štiri
oči, kje jih bo kakšen ilegalec
prevzel in popeljal varno v hosto,
daleč od vrataric, tudi od bolj ali
manj radovednih sostanovalcev
in zelo prometne ulice, še rajši
vsakega posebej na različnih me-
stih bolj na samem, da ne bi zbu-
jali po nepotrebnem pozornosti
pasantov, in od tam – bolj kot
brezskrbni izletniki kakor pa kon-
spirativno – bi jo ubrali v gozd,
pohiteli v kakšen njegov najmanj
obiskani kotiček, bogu in ljudem
za hrbtom, s kakšnim primernim
D breznom v neposredni bližini, dane bi jim bilo treba ročno izkopa-vati jam. In tam bi naročeni mo-
rilci, stoodstotno zavarovani, ma-
lodane igraje opravili zadano jim
partijsko pim-pum-pam misijo.
Ne morem si misliti, da partiza-
nom, gozdov vajenim, ni prišla
na misel taka enostavna rešitev
problema. Morali bi biti prav tep-
ci, da bi se odločili za vižo, ki jim
jo zdaj vsiljujete vi trije. Bojim se,
da ste nespametni naivkoti prej vi,
pa brez zamere. Jaz sem vsaj pe-
tim sogovornikom postavila ta
problem, a niti eden se ne bi
odločil za način, ki ga partizan-
skim morilcem pripisujete vi. Po-
vedano na kratko: imam tudi ne-
kaj daljših in prav detajliranih sce-
narijev, če vas ta kratki povzetek
ne prepriča.
Ti, Jože, pa mi to povej, da malce
potešiš mojo prirojeno radoved-
nost: Zakaj si v slovenski verziji
knjige o breznih ta velepomem-
bni podatek črtal? Ker si začel
dvomiti o verodostojnosti rečene-
ga? Zamolčal si ga, ker se nisi ho-
tel doma izpostaviti? Zaradi
kakšnega drugega... nečastnega
razloga, kot je napisal Lojze Rebu-
la? Saj ko ne bi bilo Alejandra Bre-
clja, Martinovega brata, ki je to
bral v italijanski knjigi in je Mar-
tinu omenil, kar si napisal – nje-
mu pa se je šele nato porodila za-
misel, da se je lotil raziskave in jo
je začel objavljati v Primorskem
dnevniku s kronskim odkritjem,
ki ste ga, malodane oberoč, spre-
jeli vsi trije, ja, ne samo Brecelj,
tudi ti in Zajčev sin, da si je roke
najbolj umazal Albert Gruden –
  a bi dosegli mir, da bi
vsi skupaj dosegli mir
in bili deležni njego-
vih darov, to, kot da je božja
želja, ki naj bi se uresničila tu-
di v človeku. Mir zunaj in
znotraj nas, mir v ozkem kro-
gu vsakogar od nas in mir v
velikih prostorih tja do sveta
v celoti. In ne nazadnje da bi
dosegli mir prav v naši no-
tranjosti, v naši duši, ali kakor
pravi naš največji pesnik, da
“ne bil viharjev notranjih
b'igrača”. In mir nam želi pri-
ti naproti v najlepši luči, pri-
haja namreč v obliki otroka,
komaj rojenega in vendar ta-
ko zgovornega in tako blago-
dejnega. Mir, ki je presunljiva
nežnost in s katero se komaj
lahko primerjajo najlepše
stvari v naravi, nežnost, ki bo
nekega dne močnejša od vse-
ga in bo osvojila človeka in
svet. Napolnila bo vse duše s
spoznanjem, da smo nekje na
dnu vsi enaki, vsi v iskanju
sreče in vsi obteženi s težo
življenja in dejstvom minlji-
vosti in minevanja. In se za-
radi te podobnosti želimo
zbližati, biti skupaj drug z
drugim ter zavreči vsakršno
medsebojno nerazumevanje,
vsakršno slabo misel o dru-
gem in toliko bolj vsakršno
brezčutnost, mržnjo in so-
vraštvo, ki se še vedno boho-
tijo po tej naši materi zemlji.
V resnici, nam pravi izbrani
otrok, smo si vsi bratje in se-
stre, bratje in sestre zares,
bratje in sestre, ki šele v na-
klonjenosti drug do drugega
zares ustvarjamo dobro za vse
in prav vsakega človeka. Da-
rilo tega neumrljivega otroka
je neizmerno in mu ni mo-
goče izmeriti širino in dalj, to
darilo nam daje možnost, da
smo hvaležni, hvaležni in s
tem miroljubni in ljubeči in
so lahko vsi miroljubni in lju-
beči do nas. To darilo nas reši
vsakršnega strahu, saj nam
odkriva tisto največjo srečo,
ki je v tem, kadar so srečni tu-
di drugi, kadar je srečen moj
bližnji. In potem smo zado-
voljni s tem, kar imamo, in
imamo toliko, da lahko daje-
mo drugim, in drugi imajo
toliko, da dajejo meni in
nam. Ker vemo, kako se sami
ne moremo rešiti in se rešimo
šele tedaj, ko rešimo ali
rešujemo druge - in to sploh
ni težko, saj smo vendar brat-
je in sestre, vsi v zavetju istega
očeta, ki ljubi vse in skrbi za
vse. In zato si še močneje želi-
mo, da bi bilo razumevanja
med vsemi še več, da bi bilo
prijateljstva še več, zadovol-
jnih in srečnih ljudi še več, da
bi bilo še več potolaženih in
spet polnih zaupanja in bi bi-
le zato stiske manjše, življen-
jski udarci ozdravljivi in naša
prihodnost svetlejša. Mir
božjega otroka, mir, ki si ga
želi naše srce, nam vse to in
še marsikaj drugega podarja,
in če te darove sprejmemo in
prispevamo svoj delež tej bla-
gohotni volji, ki je edina
srečna pot, potem smo za to
svoje privoljenje bogato po-
plačani, kot znajo poplačati le
nebesa. In če ima res katera
stvar smisel, da si zanjo z vse-
mi, ampak zares z vsemi
močmi prizadevamo, če lah-
ko izbiramo med mnogimi
načrti, ki jih potem ure-
sničujemo, potem je to mir in
še enkrat samo mir. Samo v
njem je tolažba za vse, je
olajšanje in zagotovljena
sreča za vse, je edina skupna
sreča mene, tebe in vseh lju-
di. Ker dokler sreča ni skupna
in ni sreča vseh in za vse,
sreče še ni.
Janez Povše
D
ZVEZA SLOVENSKE
KATOLIŠKE PROSVETE
želi članom, 
društvom, pevskim 
zborom, 
organizacijam 
in vsem, ki njeno 
delo podpirajo 
in spremljajo, 
duhovno bogat praznik 
Gospodovega 
rojstva in 
Božji blagoslov 
v novem letu 2017
Blagoslovljen 
in vesel Božič 
Vam želi
KULTURNI 
CENTER 
LOJZE 
BRATUŽ
Združenje ARS,
ki Vas bo 
tudi v prihodnje
osrečilo z odličnimi 
razstavami naših umetnikov,
Vam vošči vesele božične
praznike, miru in dobrega
v novem letu!
ZDRUŽENJE 
CERKVENIH 
PEVSKIH 
ZBOROV
želi vsem svojim 
članom, sodelavcem
in prijateljem 
blagoslovljene 
božične praznike 
in uspešno 
novo leto 2017
Vsem svojim članicam, sodelavcem in prijateljem  
voščita srečen Božič in zdravja polno 
novo leto 2017
. . .
SLOVENSKA 
PROSVETA
ZALOŽBA MLADIKA
Blisk, on in nihče drug, ker tako
vam je bilo povedano, tebi najpo-
prej in nato tudi piscu Anatomije.
In bi pri tej vaši dokaj samovoljni
in iz trte izviti zmoti ali usodni
pomoti ostalo. No, če ne bi bilo
vmes mojega... “gobca”, ki je kar
naprej terjal dokaze – o katerih pa
ni ne duha ne sluha v Anatomiji,
Brecelj napiše in pove, zdi se, kar
mu paše, kar mu ni pogodi, pa
rajši preskoči, kar ni ravno hvale-
vredno pri iskateljih resnice – se
sploh ne bi srečno prebili do Lju-
bljane, obtičali bi v Šempolaju, in
med poveljniki partizanstva ne bi
odkrili naročnikov, med katerimi
je kraljevala in zlasti ukazovala
Zdenka Kidrič s pomagači, ki so
dali promptno glave skupaj in de-
kretirali uboj. Vlogo morilcev – to
je samo po sebi umevno – je ta
spektakularni preobrat domala
minimaliziral v vršilce dolžnosti,
saj če bi se ti trije fantje uprli, bi
jih verjetno eksekutiral kakšen za
to kazen izbran izvršilni vod. Moj
oče, ki je bil vojak v prvi svetovni
vojni, je večkrat povedal, da so se
najbolj bali, da jih določijo za
strelce kakšnih zalotenih dezer-
terjev ali neposlušnih vojakov, s
katerimi so največkrat delili do-
bro in hudo v jarkih.
/ str. 20
Jolka Milič
Prejeli smo
Odziv na 2. del
odgovora Jolke Milič
  poštovano uredništvo!
Rad bi se odzval na drugi del
Tridelnega odgovora zgodo-
vinarju Jožetu Pirjevcu izpod pe-
resa Jolke Milič, ki ga je Novi glas
objavil 15. t. m. V normalnih oko-
liščinah bi počakal na objavo tret-
jega dela, a raje tvegam, da se bom
moral znova oglasiti, kot pa da ne-
katere trditve Miličeve, ki me ne-
posredno zadevajo, obvisijo v jav-
nosti brez odgovora skoraj mesec
dni, saj bo prihodnja številka
vašega cenjenega lista po napove-
dih izšla šele 12. juanuarja 2017.
Najprej naj ugotovim, da je z Jol-
ko Milič težko voditi tvorno raz-
pravo, vsaj okrog umora dr. Stan-
ka Vuka, Danice Tomažič in dr.
Draga Zajca 10. marca 1944 v
Trstu. Naj to ponazorim s prime-
S rom. Potem ko sem 20. aprila2014 v Primorskem dnevniku ob-javil razkritje anonimne pričeval-
ke, po kateri je bil v umor nepo-
sredno vpleten Albert Gruden –
Blisk, je Jolka Milič v svojih pole-
mičnih odzivih začela podtikati
meni, prof. Jožetu Pirjevcu in na-
posled dr. Dragu Zajcu ml. sta-
lišče, češ da naj bi bil Gruden edi-
ni morilec. Njena izmišljija je de-
bela, saj je že površnemu pozna-
valcu zločina v Rossettijevi ul.
znano, da so bili krvniki trije. Ko
sem zdaj v knjigi Anatomija poli-
tičnega zločina navedel imeni
ostalih dveh, pa je Miličeva v svo-
jem zapisu z dne 15. t. m. zmago-
slavno ugotovila, da smo se s Pir-
jevcem in Zajcem motili. V resnici
je le ujela balon, ki ga je sama na-
pihnila.
A naj preidem k sržu problemati-
ke, okrog katere se suče drugi del
njenega zapisa. V svoji knjigi
večkrat poudarjam, da moje delo
želi biti prispevek k odkrivanju
zgodovinske resnice o trojnem
umoru v Rossettijevi ul. Kakor
lahko opazi sleherni bralec, sem
vsako pomembnejšo tezo v njem
utemeljil z argumenti, sicer pa
sem tudi opozoril na meje, prek
katerih moja raziskava ne seže,
npr. pri iskanju naročnikov
zločina.
/ str. 23
Martin Brecelj
Akademija ob 40-letnici SSO 22. decembra 2016 3
Predsednik SSO Walter Bandelj se je zazrl v prihodnost
“Danes smo tu, da si pogledamo v
oči, da razmislimo, kako naprej!”
  Trstu se nas je v Kultur-
nem domu v petek
zvečer, 16. t. m., zbralo
lepo število povabljenih, ki smo
prisostvovali sodobni odrski po-
stavitvi, med katero je režiserki
Jasmin Kovic z mladimi igralci,
pevci in drugimi nastopajočimi
uspelo prikazati 40 let plodnega
dela Sveta slovenskih organiza-
cij. Izjemno petje mladih pevk,
dobra igralska zasedba, čudovita
glasba nadarjenih mladih, pre-
mišljen tekst, v katerem ni man-
jkalo tudi drznih sosledij misli
in izjav mislecev, literatov in
pričevalcev našega časa, sodob-
V na režija, ki jo je odlikovalo ob-vladovanje zahtevnega odratržaškega Kulturnega doma, vse
to in še več je označevalo slove-
sno akademijo, ki nam je spre-
govorila o svetlih, a tudi temnih
časih zadnjih 40 let, v katerih je
bil SSO eden od protagonistov
našega skupnega časa in življen-
ja. Ker objavljamo celoten govor
predsednika SSO, bomo izposta-
vili samo pozdravno misel dr.
Benjamina Žekša, višjega sveto-
valca slovenskega predsednika
Pahorja in našega prijatelja, ki je
dejal, da naj nehamo že enkrat
s ponavljanjem tega, kako bi
lahko bili enot-
ni za vsako ce-
no, naj pa v za-
meno iščemo
poti povezo-
vanj, spošto-
vanja različno-
sti in iskanja
rešitev za boljši
jutri in za skup-
no dobro! V
tem duhu je tu-
di zazvenel lep
praznični večer
v Trstu!
JUP
Cenjeni gostje,
župan občine
Trst Roberto
Dipiazza, mini-
ster Republike
Slovenije za
Slovence v za-
mejstvu in po
svetu Gorazd
Žmavc,
svetovalec
predsednika
Republike
Boštjan Žekš,
škofov vikar za slovenske verni-
ke v Trstu Anton Bedenčič, po-
slanki v republiki Italiji Tamara
Blažina in Serena Pellegrino, se-
natorka v republiki Italiji Laura
Fasiolo, evropska poslanka Pa-
tricija Šulin, veleposlanik repu-
blike Slovenije Bogdan Benko in
nekdanji veleposlanik Iztok Mi-
rošič, podpredsednik deželnega
sveta Furlanije Julijske krajine in
tajnik Slovenske skupnosti Igor
Gabrovec, poslanka v državnem
zboru republike Slovenije Ljud-
mila Novak, državni sekretar Re-
publike Slovenije Tilen Božič,
generalna konzulka Republike
Slovenije Ingrid Sergaš, predsed-
nica paritetnega odbora Ksenija
Dobrila, predragi člani, nekdan-
ji predsedniki in nekdanji člani
odbora in uslužbenci Sveta slo-
venskih organizacij, predragi
kolega in predsednik Sloven-
ske kulturno gospodarske
zveze Rudi Pavšič, kolega in
predsednik Italijanske unije
Maurizio Tremul, podpred-
sednik Narodnega sveta ko-
roških Slovencev Nanti Olip,
ravnatelj Furlanskega filo-
loškega društva Feliciano
Medeot, deželni predsednik
Slovenske skupnosti Peter
Močnik, predsedniki organi-
zacij in društev, predrage pri-
jateljice in prijatelji, spošto-
vani predstavniki medijev,
dober večer vsem vam!
Dovolite mi nekaj kratkih
misli ob 40-letnici naše krov-
ne organizacije, Sveta sloven-
skih organizacij.
Dolžan sem in v čast mi je,
da se ob tej priložnosti najprej
spomnim na vse tiste, ki so nas
zapustili in ki so na temelju
naših vrednot delali za našo slo-
vensko narodno skupnost. Bog
jim povrni!
Prav na današnji dan, pred štiri-
desetimi leti, je nastal Svet slo-
venskih organizacij, in to na te-
melju vrednot demokracije,
krščanstva in slovenstva. Te so
obraz in odraz našega časa, zato
je temu primeren naslov da-
našnjega kulturnega programa,
ki ga je hvalevredno režirala Ja-
smin Kovic. Njej in vsej ekipi
naša iskrena zahvala.
Te vrednote so del našega truda
in so skupne vsem tistim, ki ver-
jamejo v naše delo, zato so del
vseh nas. To naj bo v ponos Re-
publiki Sloveniji in Republiki
Italiji, tako kot je italijanska
manjšina ponos Sloveniji in
Hrvaški. Smo del mostu, ki je
lahko aktiven subjekt v
meddržavnih odnosih.
Demokracija, ki je nastala po
padcu diktatur nacizma, fašiz-
ma in komunizma, je danes še
bolj aktualna. Ne smemo poza-
biti na preteklost, na vsa pregan-
janja, na vse žrtve, na naše ljudi,
ki so bili vsakdanja tarča. Izgu-
bili so življenje, ker so verjeli v
demokracijo in ker je bil njihov
“izvirni greh” krščanska vera.
Vsega tega ne smemo pozabiti
iz enostavnega razloga, da se kaj
podobnega ne pripeti nikoli več.
Hvala Slovenija, pred 25 leti si
postala demokratična država!
Prinesla si nam novo vizijo, nov
način življenja. Prinesla si nam
Zdravljico, tisti “prijatlji obrodi-
le so trte vince nam sladko”
Franceta Prešerna, ki je prinesel
novega duha v naše zamejstvo.
Postala si polnopravna članica
Evropske unije. Od Republike
Italije smo dobili zaščitni zakon
38/2001, za katerega se trudimo,
da bi se v celoti izvajal. Odpra-
vljene so bile meje, dobili smo
skupno valuto evro
in še in še.
Danes imamo v Ita-
liji spet novo vlado,
napovedujejo se vo-
litve in pri tem se
žal populizem
razširja. V nekaterih
glavah se pojavljajo
zaprtje mej in po-
novna vrnitev ko-
lon na mejah, ukin-
jenje evra in vrnitev
k nacionalnim valu-
tam. Krize ni še ko-
nec, pa čeprav vsi
ponujajo recepte,
kako bi rešili brez-
poselnost. Ni vse to
nekoliko smešno?
“Politik misli na na-
slednje volitve,
državnik pa na pri-
hodnjo generacijo”!
je pomenljiv citat,
ker je danes pravi trenutek za
skupno razmišljanje vseh nas, ki
smo del italijanske države. Da-
nes smo tu, da si pogledamo v
oči, razmislimo, kako naprej, ka-
teri so načrti za našo slovensko
narodno skupnost v Italiji.
Večkrat poudarjamo, da mora-
mo misliti na naše mlade. Kaj
bo z njimi? Kako oni vidijo nov
svet? Vendar so večkrat vsa ta
vprašanja samo pesek v oči. O
tem pišemo v časopise, a žal
ostane samo tiskana beseda. To
se pojavlja tudi v društvenem
življenju. Nekatera društva za-
starajo in nimajo mladih, da bi
pripomogli z novimi močmi do-
seči rezultate. Beseda rezultat, ki
ga v ekonomiji večkrat upora-
bljamo, pa je mogoče tu med
nami čista tujka. Razumem, ker
je najlažje, da vse ostane v istih
kalupih, da za društvo skrbi ena
in ista skupina ljudi, ker se boji-
mo sprememb. Mladina pa
hoče postati aktiven član in zato
išče nova obzorja, nov način de-
la, ne boji se sprememb. Ali smo
mi, ki trenutno vodimo našo ci-
vilno družbo, pripravljeni na
vse to? Status quo je najlažji
način dela, vendar je to po-
končna smrt za našo identiteto.
Spremembe so potrebne, tako
kot v vsaki družbi in kot v vsaki
družini; ta svojemu otroku želi,
da obiskuje najboljšo šolo, da
uspeva z najlepšimi rezultati.
Spet beseda rezultat. Želimo si
rezultat, tako kot v kateremkoli
podjetju. Društva morajo biti
uspešnejša, iskati moramo vse
pogoje, da bodo rezultati naj-
boljši. Seveda lahko pride tu-
di do napake, kot pri katerem
koli človeku, ki dela, vendar
se z napakami tudi učimo in
tako lahko katerikoli dogodek
dvignemo na višje kakovo-
stne stopničke. Sam opažam,
kako so nekatera društva po-
stala bolj učinkovita od kate-
rekoli profesionalne ustano-
ve, ki se z določeno dejavno-
stjo ukvarja vsakodnevno.
Danes potrebujemo spre-
membe s konkretnimi dej-
stvi, brez tega ne gre. Svet slo-
venskih organizacij si mora
prizadevati za to skupaj z dru-
go krovno organizacijo, Slo-
vensko kulturno gospodarsko
zvezo. Zato imava jaz in pred-
sednik Pavšič veliko dela, ki bo
prineslo zadoščenje in bo lahko
tudi tarča kakšne kritike. Pripra-
vljena sva na spremembe,
predvsem tako, kot si jih želi tu-
di mladina. V tem smislu bosta
izvršna odbora SSO in SKGZ ak-
tivno delala z narodnim nago-
nom in v prid slovenski narodni
skupnosti od Kanalske doline,
Benečije do goriškega in tržaške-
ga predela.
Čestitke naj gredo štirim nek-
danjim predsednikom Damjanu
Paulinu, Mariji Ferletič, Sergiju
Pahorju in Dragu Štoki, ki je bil
zame zagon in spodbuda.
Hvala uslužbencem, ki so
večkrat deležni kake kritike, a
brez njih ne bi bilo nič pripra-
vljenega, ter pokrajinskim pred-
sednikom, članom odbora in
vsem, ki verjamejo v Svet slo-
venskih organizacij.
Ob pričakovanju Božiča in no-
vega leta želim vsem vam polno
miru in radosti!
Foto damj@n
Foto damj@n
Foto damj@n
režija: Jasmin Kovic
glasba: Patrick Quaggiato
scenografija: Ana Rahela Klopčič, Jasmin Kovic
posnetki: Sašo Štih
asistentka režije: Elena Husu
kostumistka: Carlotta Nanut
maskerka: Irina Giormani
luč: Marko Kovač
ton: Vasja Križmančič
projiciranje: Janez Terpin
izbor besedil: Jasmin Kovic
zgodovinski časovni pregledi: Julijan Čavdek
prevodi: Katja Vončina
avtorski posnetki obrazov in fotografije: Sašo Štih
zgodovinski posnetki: arhivski posnetki sedeža RAI
za FJK
montaža zgodovinskih posnetkov: Aleks Purič
grafično oblikovanje: Sintesi/Hub
igralec in povezovalec: Tadej Pišek
vodja seminarja: Primož Forte
radijski voditelj: Janez Beličič
dopisnica in tv voditeljica: Valentina Oblak
ljubiteljski politik: Marko Brajnik
solistka: Valentina Sancin
vokalna skupina Vikra pod vodstvom Petre Grassi
pianist: Eva Dolinšek
violončelistka: Irene Ferro Casagrande
Akademijo so pripravili:
Drago Štoka, Walter Bandelj in Damjan Paulin (Foto damj@n)
Kristjani in družba22. decembra 20164
  Srečanje pod lipami / Msgr. Anton Stres
“Biti človek je nekaj
neskončno velikega”
GORICA 
  ožično Srečanje pod lipa-
mi v komorni dvorani
Kulturnega centra Lojze
Bratuž v Gorici je letos oblikoval
upokojeni ljubljanski nadškof
msgr. Anton Stres. Profesor, teo-
log in filozof je 15. decembra na
spodbudo moderatorke večera,
časnikarke Erike Jazbar, najprej
spregovoril o sodobnih dilemah
zahodnega sveta. Če ljudje navz-
ven pogosto ne kažejo krščanske
pripadnosti, pa vendar včasih le
zaidejo v cerkev, posebno ob
Božiču, je razlogov več, je dejal.
Ne moremo pričakovati, da bi bi-
li vedno dosledni do svojih besed
in dejanj. Božič je “romantičen
praznik”, otrok v jaslicah nago-
varja vsakogar, je pa tudi nekaj
atavizma, “spomin na mladost,
kako smo včasih delali jaslice in
obhajali Božič v družini”. Neka-
tere vrednote so še vedno del
naše kulture in jih zagovarjajo tu-
di tisti, ki so krščanstvo že zavrni-
li. “Če pa ne bo miselne, verske
in nazorske podpore vrednotam,
na katere še želimo pristajati, bo-
do počasi zbledele”. Današnja
kultura je presegla fazo, ko naj bi
bila znanost vrednostno nevtral-
na, “razum in srce, volja in ra-
zum gresta skupaj”. Zato “samo
kreposten človek vidi prav”. Pred
200 leti je bil sicer celoten
B družbeni prostor “prežarjen skrščansko svetlobo”; danes je tamoč izžarevanja manjša. Še ved-
no pa imamo močna krščanska
jedra, kot so redovne skupnosti,
dobre župnije, gibanja, dobre
krščanske družine, katoliške šole
itd. Vprašanje je le, koliko uspejo
izžarevati svojo duhovno moč,
ideje in zgled. Okolje namreč ni
homogeno, je pluralistično. Tu
gre za “konkurenčen boj” med
različnimi duhovnimi, idejnimi
oz. ideološkimi silami.
Kaj je še krščanskega v našem
svetu? “Za politično rabo je prav
gotovo odločilno dosledno
spoštovanje dostojanstva člo-
veške osebe”: to je temeljna ka-
tegorija, ki je tudi božična. So
stvari, ki jih ne moremo manipu-
lirati. Strah, da bo zahodna omi-
ka, ki je v bistvu krščanska, po-
polnoma propadla, ni brez osno-
ve, “vendar ni rečeno, da je nuj-
no tako”. Evropska sekularizacija
ni nujno ateizem, pomeni pa, da
javno življenje ne upošteva ver-
skih vrednot. Zamolčujejo se
stvari, ki so izvorno krščanske, iz
javnega prostora se skuša izločiti,
odstraniti krščanstvo kot refe-
renčna točka, na katero bi se na-
našali. Zanimivo, da je ta sekula-
rizacija pojav Evrope in svetov-
nih elit. Na stari celini so verjet-
no bile speci-
fične oko-
liščine, ki so to
omogočile: po
mnenju msgr.
Stresa so med
glavnimi de-
javniki franco-
ska revolucija,
nekatera gi-
banja in dejstvo, da je bila v Evro-
pi religija zelo tesno povezana s
politiko. Sekularizacija sicer ni
nič novega, kristjani smo jo že
doživeli v času rimskega cesar-
stva, preživeli preganjanje in izšli
zmagoviti. “Zato nimamo razlo-
ga, da bi se bali prihodnosti”.
Na vprašanje Erike Jazbar o mar-
ksizmu, ki je za sabo pustil cini-
zem in nihilizem, je gost dejal,
da je bistvo marksizma v prepro-
sti trditvi, ki je izrazito dogma-
tična in znanstveno nedokazljiva
in se neverjetno ujema z do-
ločeno vrsto liberalizma: da je
gospodarska dejavnost, proizvod-
nja in izmenjava dobrin za tele-
sno preživetje odločilna dejav-
nost v življenju posameznika in
družbe. Da to določa v odločilni
meri vse ostalo v življenju, “da
ekonomija vodi vse”.
Desetletja marksizma so pustila
veliko različnih posledic v narod-
nem značaju, je dejal msgr. Stres.
Eden je gotovo materializem; ker
se marksizem tako ujema z libe-
ralizmom, “ni čudno, da so
prejšnji marksisti velikokrat po-
stali čez noč liberalci”, saj pri
obojih gre za ekonomizem. Mar-
ksizem je učil, da je vsa duhovna
nadgradnja samo odsev družbe-
no-ekonomskih razmer, torej ni
absolutnih vrednot. Zaskrbljujoč
je vidik, ki je žal neverjetno
značilen za Slovenijo: ljudje po-
stanejo lenuhi in pričakujejo, da
jim bo država vse prinesla na
krožniku. Po avstrijski anketi je
Slovenija glede tega vidika med
postkomunističnimi državami
na prvem mestu. Ljudje, ki jih oz-
načujejo “neverjetna pasivnost,
odvisnost in infantilnost”, še
vedno volijo stranke, ki to oblju-
bljajo, ker je to v njihovi ideolo-
giji. “Važno je, da je meni do-
bro”, iskanje osebnega udobja.
To stanje pa je popolnoma v na-
sprotju z demokracijo, ki pomeni
  lice po mestih so že
vse razsvetljene, lučke
krasijo tudi velika, bo-
gato okrašena božična dreve-
sa. Izložbe ponujajo vse, kar si
človek lahko poželi, le v denar-
nico je treba seči … Vse žari od
prazničnega blišča, ki ga po-
nuja naša potrošniška družba, hlepeča le
po trenutnem užitku. A vse te puhle,
kratkotrajne zemeljske vabe in bleščave
ne morejo zapolniti praznine, ki zeva v
našem srcu, če vanj ne posije resnična
svetloba, tista, ki prihaja od zgoraj, na
katero opozarjajo štiri svečke na adven-
tnem venčku. “Zaman bi se Jezus rodil
tudi tisočkrat v Betlehemu, če mu ne do-
voliš, da se rodi v tvojem srcu”, opominja
urednik Pastirčka Marijan Markežič mla-
de Pastirčkove bralce v decembrski šte-
vilki priljubljene otroške revije in vabi,
naj Jezusovo rojstvo pričakamo s svojimi
dobrimi deli. Vsem namenja topla
voščila z rimano besedo pokojnega du-
hovnika Jožka Kraglja: Sveto božje Dete
// blagoslove svete // naj nad nas natrese
// in miru prinese, // da bo novo leto //
z Bogom spet začeto // in bo naše delo //
lep uspeh imelo. Bog daj, da bi bilo ta-
ko!
S strani četrte Pastirčkove številke veje
nemirni duh pričakovanja tega velikega
otrokom – pa tudi odraslim - najljubšega
praznika v letu. Nekakšna koledniška pe-
smica poje o sveti noči, ko Marija hodi
mimo koč in nosi blagoslov. Rojstvo ne-
bogljenega Božjega otroka sta v rubriki
Zgodbe iz Sv. pisma s poseb-
nim žarom osvetlila
Walter Grudina z be-
sednim opisom,
Paola Bertolini
pa v nežnih ilu-
stracijah, ob ka-
terih se bralčevo
oko tako rado
zaustavi. Ista ilu-
stratorka vabi
najmlajše Pa-
stirčkove prijatel-
je, naj vzamejo
barvice v roke in naj
čim bolj prisrčno po-
barvajo njene jaslice in
božično drevesce, pa še zvezdo repatico,
ki se je ustavila nad borno štalico. Tudi
pujsek Bine, ki si ga je zamislila Danila
Komjanc, prosi malčke, naj mu pomaga-
jo poiskati okraske na smrečici in naj jih
preštejejo – to bo tudi matematična vaja!
– in naj čim lepše pobarvajo smrečico.
Kako naj bi družina preživela večer pred
odhodom na polnočnico,
zgovorno in ljubeče pred-
stavlja zapis Sveti večer. O
tisti svetlobi, ki prihaja iz
človeškega srca in ki naj-
bolj slavi Boga, piše Berta
Golob. Podobo stare petro-
lejke je zgodbi pridala Da-
nila Komjanc, kot še marsikatero drugo
ilustracijo v tej decembrski številki Pa-
stirčka: vse čakajo, da jih v tople
barve odene otroška roka.
Dobri sv. Miklavž je
že obredel Zemljo
in obdaril otroke.
Tudi Matjažek iz
zgodbe Marize
Perat, Mi-
klavževo darilo,
ga je pričakal in
dočakal to, po
čemer je hrepenelo
njegovo srce: da bi
očka in mamica ime-
la več časa zanj, da bi
se skupaj pogovarjali.
Njiju je najbolj po-
treboval!! Verjet-
no bi si tudi marsi-
kateri naš otrok naj-
bolj srčno želel isto:
igrače, računalniki …, nič ne od-
tehta ljubezni in prisotnosti staršev. Av-
torica Peratova je v pripoved spet kanila
dragoceno resnico in poučno misel za
mlade, pa tudi manj mlade starše.
Še nekaj časa imajo otroci, da se naučijo
pesmico Advent; besedilo Berte Golob je
na notno črtovje prestavil Patrick Quag-
giato. Tudi Pastirček slaščičar se vneto
pripravlja na božične praznike, najprej v
srcu, seveda, a tudi med kuhinjskimi lon-
ci, kozicami, pečico … Omislil si je nam-
reč lešnikove piškote, da bo tudi v kuhin-
ji zadišalo po prazničnih vonjavah. Peka
piškotov pa je lahko čudovita priložnost,
da otroci preživijo nekaj časa v družbi
mamice, nonice …
Nerodni Pacek v svoji zmeraj bolj obupni
spakedranščini vabi vse, naj pridejo na
šolsko božičnico … Kdor bi rad poslal
čisto posebno voščilnico v obliki ovčke,
pa naj za njeno izdelavo pokuka na 25.
stran decembrske številke in sledi navo-
dilom Tatjane Ban. Šegava pesmica
Miškin repek, ki jo je stkala Barbara Ru-
stja, narisala pa Svetlana Brecelj, bo na
lička priklicala smeh, kakor ga bo tudi
hudomušna pesmica Klicaj, ki ga kot
neustavljivega “kričaja” predstavlja Berta
Golob ob ilustraciji Marjana Mančka. Ko-
mično obarvan utrinek o rabi ločil bo
koristen za vsakega šolarja, kakor so ime-
nitne lekcije jezikoslovja stihi Majde Ar-
tač Sklanjatev in Stopnjevanje – pesmici
sta pravšnji za današnji čas, ko znanje slo-
venščine pri nas zmeraj bolj peša. Med
primere stopnjevanja pridevnikov je Ar-
tačeva vpletla tudi domoljubno misel.
Četrta kitica se glasi: SLADEK je med, //
SLADKA je medica, // še SLAJŠA je potica,
// a NAJSLAJŠA – // slovenska govorica.
Kot po navadi vsebuje močno vzgojno
noto strip, ki ga piše Walter Grudina, ilu-
strira pa Paola Bertolini Grudina. Tokrat
mora protagonist izbirati med tem, naj
pomaga mamici pri pospravljanju ali naj
se temu brezbrižno izogne. Bralci naj po-
mislijo, kaj bi po vesti sami naredili!
Da ima strah velike oči, je razvidno iz
zgodbice Strah izpod peresa Katerine
Czerny.
Ker se bližajo božične počitnice, bodo
otroci imeli več časa za igro, tudi za to,
da se preizkusijo v šahu. Vaje za začetnike
in težje preizkušnje za spretne šahiste bo-
do našli v Šahovskem kotičku na 30. in
31. strani decembrske številke Pastirčka,
ki je malim šolarjem namenil matema-
tični kotiček.
Med Pastirčkovo pošto je zvrhan koš
čudovitih risbic. Poleg teh so še zapisi in
pesmice malih dopisnikov in fotografija
učencev OŠ I. Grbec in M. G. Stepančič
ter malčkov iz škedenjskega vrtca. V no-
vembrskih dneh so obiskali grobove za-
vednih Slovencev, ki so živeli in delovali
v Škednju: s pesmijo in recitacijami so se
poklonili Marici Gregorič Stepančič, Iva-
nu Grbcu ob 50-letnici smrti in duhov-
nikoma Jakobu Ukmarju ter Dušanu Ja-
kominu.
Vzemite v roke Pastirčka, topleje vam bo
pri srcu!
IK
U
  ahteva, da morajo biti vse žrtve
iz prikritih grobišč identificirane,
je po besedah predsednika vlad-
ne komisije za reševanje vprašanj pri-
kritih grobišč Jožeta Dežmana plod hu-
de nevednosti. Kot je dejal v pogovoru
za Delo, so individualne identifikacije
žrtev iz Hude Jame komaj verjetne, ne-
katere najdbe pa kažejo, da gre tudi za
Slovence.
Dežman je v pogovoru za Ozadja v Delu
pojasnil, da se je ob odkritju žrtev našel
kos papirja, na katerem je bil del prav-
nega besedila v slovenskem jeziku. Naj-
den je bil molitvenik, v katerem je ber-
ljiva samo ena beseda, in sicer Jezus.
“To sta dva neposredna dokaza, da gre
za Slovence. Zdaj je bila na globini 16
metrov najdena beležka s slovenskim
besedilom, trenutno jo konzervirajo”,
je dejal in dodal, da kriminalisti te do-
kaze obravnavajo v procesu odkrivanja
novih dejstev
o identiteti
umorjenih.
Individualne
identifikacije
žrtev iz Hude
Jame pa so komaj verjetne.
Za zahtevo, da morajo biti vse žrtve
identificirane, Dežman pravi, da je plod
hude nevednosti. Kot je dejal, bi neka-
tere družine seveda rade pokopale svoje
žrtve. Vendar bodo imeli
veliko težav, da bodo od-
krili prave sorodnike. Do-
slej so bile identifikacije
v večini primerov neu-
spešne.
Po njegovih besedah se je
letos premaknilo. Mini-
strstvo za notranje zadeve
je uvedlo režim, po kate-
rem vzorec za identifika-
cijo - desne stegnenice -
hrani nacionalni foren-
zični laboratorij. Še ved-
no pa je ključno, da najdejo verjetne
svojce.
“Ko bomo odkrili zadostno število so-
rodnikov z zadostno verjetnostjo, da
imajo sorodnike pokopane na omenje-
nih prikritih grobiščih, bodo povablje-
ni k odvzemu vzorcev in identifikacije
bodo stekle”, je dejal.
Na poziv svojcem okoli 125 žrtev iz le-
tos raziskanih grobišč (Koželj, Krimska
jama, Žiglovica, Mačkovec in Zakriž), ki
ga je pred časom objavil na Radiu
Ognjišče, se ni javil še nihče, govoril je
z dvema. Ko so leta 2013 iskali svojce
žrtev iz Krimske jame, se je javilo le ne-
kaj oseb, je navedel in dodal, da jih čaka
težko delo.
“Meni govoriti, da nočem identificirati,
pa sem se v zvezi z iskanjem žrtev in nji-
hovih svojcev deset let izpostavljal in
bil dvakrat odstavljen, je smešno ali pa
barabinsko”, je še dejal Dežman, ki se
strinja z oceno, da so nekakšna kolate-
ralna škoda v spopadih na desnici.
Z
Jože Dežman o izkopavanju žrtev  skupnih grobišč
“Individualne identifikacije žrtev iz
Hude Jame so komaj verjetne!”
Četrta številka otroške revije Pastirček
Bliža se blagoslovljen
božični čas …
odgovornost in prizadevanje za
skupno dobro.
Kar se tiče kristjanov v današnji
slovenski družbi, msgr. Stres me-
ni, da je “v teoriji” prišlo do bi-
stvenih sprememb, “v praksi pa
zelo malo”. Stara socialistična
ustava je opredeljevala vero kot
zasebno stvar, nova slovenska
ustava pa pravno ne more izrin-
jati vernosti iz javnosti. To je bi-
stvena sprememba. Marksistični
teoretiki so se čez noč prelevili v
zagovornike sekularizma, ker z
idejo sekularizacije zagovarjajo
isto: v imenu svobode in enako-
pravnosti ter zaradi nevtralnosti
države je treba izključiti vernost
in navzočnost krščanskih vred-
not iz javnega prostora... Vernost
se še vedno tolerira, ne pa spoštu-
je. Hoteli bi jo reducirati na raven
hobija. “Država ne želi samostoj-
ne civilne družbe, da lahko kon-
trolira in vpliva”, je pripomnil
nadškof. V sklepni božični misli
je poudaril, da Božje učlovečenje
morda sprejemamo kot nekaj
normalnega. Če se pa skušamo
vživeti v nekoga, ki to prvič sliši,
se zdi neverjetno. Prva značilnost
krščanstva je “Bog-z-nami”. Bog,
ki postane človek, postavi naše
predstave popolnoma na glavo.
Bog ni oddaljen in neskončno
vzvišen gospodar, ki se valja po
svilenih blazinah v svojem blišču
in sijaju, ampak nekdo, ki nam
je neposredno blizu, ki je naš
oče. Ker mu ne more biti vseeno,
kako je z nami, je postal eden iz-
med nas. Tako kristjan spozna
svoje dostojanstvo. V svetu, v ka-
terem živimo, je ideja človeškega
dostojanstva izvor ideje človeko-
vih pravic. Človekovo dostojan-
stvo ima svojo največjo potrditev
v stvarjenju po Božji podobi in
sličnosti, potem pa tudi v tem, da
je Bog postal človek. Biti človek
je torej nekaj tako velikega, da se
Bogu samemu ni zdelo za malo,
da je postal eden izmed nas. “Biti
človek je nekaj neskončno veli-
kega”. Ljudje stalno razmišljamo
o tem, kakšen je Bog, kaj lahko
rečemo o njem itd. Od Jezusa
dalje, če hočemo vedeti, kdo je
Bog, ni treba več filozofirati, saj
je on povedal: “Kdor vidi mene,
vidi Očeta”. Jezus je navzočnost
Boga med nami, je knjiga, iz ka-
tere lahko beremo, kdo je Bog. Ta
knjiga se začne pri tem, da Bog
postane otrok, najbolj neboglje-
no bitje na svetu, in ne more
preživeti brez pomoči drugih.
Bog nas torej potrebuje, ne more
nas odrešiti brez nas, pričakuje
naše sodelovanje, je sklenil
nadškof in prisotnim podelil svoj
blagoslov. / DD
Msgr. Anton Stres in Erika Jazbar (foto dpd)
Kristjani in družba 22. decembra 2016 5
  časih se pa le zgodi, da vzameš v
roke knjigo, na katero si v hipu
ponosen in si je takoj vesel.
Konec novembra 2016 je pri založbi izšlo
obsežno delo Svetnik za vsak dan. To je
knjiga in pol, to je knjiga, o kateri lahko
zapišemo, da je izjemno delo! Pravzaprav
gre za dve knjigi po več kot 400 strani in
nista ponatis prejšnje knjige z enakim na-
slovom, ampak je to nova, prenovljena
in obogatena izdaja.
Knjigo Svetnik za vsak dan sta pripravila
naša dolgoletna kolega in prijatelja, le-
gendarni Silvester Čuk in Marko Čuk,
oba nepogrešljivi osebi pri Ognjišču.
“Na prelomu tisočletja je pri Celjski Mo-
horjevi izšlo posodobljeno Leto svetni-
kov (v petih knjigah), v katerem so že
upoštevali preureditev bogoslužnega ko-
ledarja, vključili nove svetnike, blažene,
domače svetniške kandidate … Zdelo se
mi je primerno, da bi tudi našo izdajo
svetnikov posodobili in ne zgolj ponati-
snili: najprej tako, da bi bili svetniki ‘na
pravih mestih’ … da bi malce raziskali
vzroke za premike drugam, ali za njihovo
črtanje iz bogoslužnega koledarja. Ob
tem preurejanju sem predlagal še več vse-
bine: najprej dodatne svetnike za vsak
dan, potem razlago imena (s pomočjo
člankov dr. Janeza Kebra – Ime veliko po-
ve v Ognjišču 2007–15), njegovo razšir-
jenost pri nas (Statistični urad RS) …, da
bi pomagali poiskati godovne zavetnike,
priprošnjike …, spomnili na zanimive
ljudske navade …, poiskali ljudska rekla,
pregovore v zvezi z njimi …, svetniki pa
naj bi nas tudi nagovarjali s kakšno
poučno mislijo, razmišljanjem … K temu
so nas vse od ponatisa (2004) spodbujala
tudi razna vprašanja naših bralcev”, je
svoje veliko in večletno delo pri knjigi
opisal Marko Čuk.
Brez pretiravanja lahko zapišemo, da je
Silvester Čuk prava legenda med časni-
karji, saj si brez njegovega vztrajnega de-
la pri Ognjišču niti revije same ne more-
mo predstavljati, leta in leta dolgotraj-
nega in nevsiljivega dela so iz njega na-
redila vzor vsem nam, ki delamo v me-
dijih.
Na vprašanje, kako se spominja časov
svojega otroštva, ko so doma brali
življenja svetnikov, je duhovnik Sil-
vester Čuk tako odgovoril:
“Doma smo imeli dve debeli knjigi z
naslovom Življenje svetnikov in svet-
nic božjih, ki sta izšli pred več kot sto
leti. Lahko rečem, da sta bili napisani
prav za glasno branje v družini, saj so
bile svetniške zgodbe sestavljene v
obliki pripovedi, tudi z dialogi, veliko
je bilo tudi legendarnih primesi. Bral
nam je oče, mi pa smo poslušali. Pri
kakšnem skoraj nazornem opisu
muk, ki so jih prestajali mučenci, je
bil včasih kar ganjen in mu je jemalo
glas. Če je opazil, da ne poslušamo, je
‘za kazen’ moral namesto njega brati
kdo od nas otrok. Ti ‘svetniški večeri’
so bili nekakšna družinska kateheza.
Ko gledam nazaj, moram priznati, da
se župnijskega verouka komajda spo-
minjam, očetov ‘verouk’ pa mi je za
vedno ostal v spominu”.
Dodal je še: “Moja rojstna vas šteje nekaj
nad trideset hiš, ki pa so raztresene, ter je
od prve do zadnje uro hoda. Zaradi te
osamljenosti se niso uveljavili kakšni
‘skupinski’ običaji, ampak bolj družinski.
Zelo lepa je bila navada, da je tisti član
družine na god svojega krstnega zavetni-
ka – na svoj godovni dan – šel k maši in
k zakramentom, da se priporoči svetni-
kovemu varstvu. Doma pa so ga ‘počasti-
li’ s štruklji za kosilo. Iz
otroštva se spo-
minjam, da nikoli nismo praznovali roj-
stnih dnevov, ampak samo godovne, ki
so spomin na sveti krst”.
V zbirki Žepna knjižnica Ognjišča, ki je
začela izhajati leta 1967, so izšli priljublje-
ni življenjepisi svetnikov. Silvester Čuk je
o tem povedal tole:
“Gledali smo na to, da je bil svetnik pri-
kazan privlačno, v obliki pripovedi. V
tem je bil mojster nemški pisatelj Wil-
helm Hünermann in v omenjeni zbirki
je izšlo kar nekaj svetniških ‘povesti’
(Plamteči ogenj – sv. Pij X. , Berač iz Gra-
nade – sv. Janez od Boga, Oče Damijan –
bl. Damijan de Veuster). Začeli smo s
knjigama o papežu Janezu XXII. in sv.
Maksimilijanu Kolbeju, obe sta izšli (v
ponatisih) v nakladi blizu 50.000 izvo-
dov! Seveda pa moramo vedeti, da je bilo
takrat verskega tiska bolj malo in so ga
bili ljudje ‘lačni’. Knjiga Svetnik za vsak
dan, ki je izšla pred kratkim, je nastajala
počasi. ‘Spočeta’ je bila leta 1994 kot ru-
brika ‘svetnik dneva’ za Radio Ognjišče.
V knjižni obliki je izšla (v dveh delih) leta
1999 in bila leta 2004 ponatisnjena. Zdaj
pa imamo v rokah dopolnjeno in tudi
grafično privlačno izdajo v dveh zajetnih
knjigah.
Pri sprotnem pisanju za Radio Ognjišče
sem uporabljal več virov. Glavni vir je bi-
lo zajetno Leto svetnikov, ki je izšlo v šti-
rih knjigah v letih 1968–1973. V tem te-
meljitem delu je za vsak dan predstavlje-
nih več svetnikov/svetnic; izbral sem sa-
mo enega, in sicer tistega, ki je pri nas
bolj znan in med našim vernim ljud-
stvom bolj češčen. Tam so svetniki prika-
zani ‘kritično’, s kar se da točnimi zgo-
dovinskimi podatki, pri svojem pisanju
sem jih skušal predstaviti čim preprosteje
in seveda na kratko. Za knjižno izdajo je
bilo besedilo nekoliko dopolnjeno in vsa-
kemu svetniku/svetnici je v knjigi odmer-
jena poldruga stran. Na koncu obeh de-
lov so tudi razna kazala, ki jih je ‘izdelal’
sodelavec Marko Čuk, naš urednik.
Sad njegovega večletnega vztrajnega dela
so številne dopolnitve, ki jih v prvih dveh
knjigah ni bilo. Za vsakega svetnika/svet-
nico je poiskal razlago imena, razširje-
nost/priljubljenost tega imena pri Sloven-
cih danes. Brskal je po vseh mogočih vi-
rih, da odkrije, kateri svetniki/svetnice so
zavetniki raznih poklicev in dejavnosti,
kateri so priprošnjiki v raznih potrebah
in stiskah. Iskanje vsega naštetega in še
marsikaj drugega olajšuje vrsta izčrpnih
kazal. Oba dela knjige Svetnik za vsak dan
(januar–junij, julij–december) sta se ‘ode-
belila’ in sta potrebovala novo ‘obleko’,
ki je zelo privlačna. Vsak svetnik/svetnica
je predstavljen/a tudi s sliko”.
Knjiga pa je lepa tudi na zunaj, lepo obli-
kovana, za kar gre zasluga tudi tehnične-
mu uredniku Benjaminu Pezdirju, tiskala
pa jo je Grafika Soča.
JUP
V
Pred nekaj dnevi se je v Rimu sestal nov odbor Državne
zveze italijanskih katoliških tednikov FISC, ki smo ga
izvolili na občnem zboru konec novembra, prav tako v
Rimu. Iz svoje sredine so odborniki izbrali novo ožje
vodstvo za prihodnja tri leta, predsednik FISC je postal
Adriano Bianchi, duhovnik, urednik tednika Voce del
Popolo, ki izhaja v mestu Brescia, medtem ko so
postali: namestnica podpredsednika Chiara Genisio
(“Agenzia giornali diocesani” iz Piemonta),
podpredsednik don Enzo Gabrieli (“Parola di Vita”,
Cosenza - Bisignano), blagajnik Carlo Cammoranesi
(“L’Azione”, Fabriano - Matelica), medtem ko je Mauro
Ungaro (“Voce Isontina”, Gorica) postal generalni tajnik.
Tudi Novi glas je dejavno sodeloval pri izvolitvi novega
vodstva in iskreno čestita prijatelju in kolegi Mauru in
novemu vodstvu, ki se bo zavzemalo za večjo
prisotnost naših časnikov na svetovnem spletu.
Nov odbor Državne zveze 
italijanskih katoliških tednikov
  enjeni prijatelji in do-
brotniki mojega tridese-
tletnega misijonskega
dela ob velikih jezerih v Afriki!
Težko je povzeti v nekaj besedah
obdobje tridesetih let. Tisti, ki
so mi pomagali, so me povabili,
da naredimo neke vrste bilanco,
prikaz uresničenega v prid
ogroženim otrokom, begun-
cem, fantom in dekletom z uli-
ce v tem obdobju. Od današnje-
ga Konga, Burundija, Rwande in
zdaj Ugande. Okrog 50 prosto-
voljcev je prišlo na pomoč iz do-
movine pri uresničitvi naših
skupnih načrtov. Še večje število
pomagačev je v domovini pod
okriljem Karitas in Misijonskega
središča Slovenije skrbelo za zbi-
ranje pomoči v zaledju in jih
usmerjalo v Kongo po izbruhu
vulkanov, v državljanski vojni
trpečega Burundija in Rwande
ter po 20-letni vojni na severu
Ugande med ljudstvom Acholi,
kjer je po dobroti Slovenije zra-
sel nov misijon Atede kot spomin na pionirja Po-
nilskih misijonov našega rojaka Ignacija Knoble-
harja.
Zahvaljujem se vodstvu Kulturnega doma v Novi
Gorici, ki nam je omogočilo, da v praznični obli-
ki naše skupno delo predstavimo Goriški in Vi-
pavski dolini ter širši Sloveniji z zamejstvom. Tudi
medijske hiše in časopisi od Trsta in Gorice do
Ljubljane so ovrednotili ta dogodek, ki nas je
spomnil, da smo Slovenci plemeniti in dobri, ko
gre za ogroženega soseda doma
in tudi v misijonskih deželah
naših misijonarjev.
Poleg pisnega, slikovnega in fil-
mskega gradiva so nas nagovo-
rile tudi številke, ki jim sam sko-
raj nisem mogel verjeti. Vipav-
ska Karitas, od koder so usmer-
jali zabojnike/kontejnerje v Afri-
ko iz skladišča v Ajdovščini, je
zabeležila 11 naloženih in od-
poslanih zabojnikov v 3 letih s
skupno težo nad 240 ton. Tem
sta se pridružila še dva zabojni-
ka iz Kanade in občasne pošil-
jke, poslane čez Italijo, in opre-
ma, poslana po strokovnih so-
delavcih, ki so prišli pomagat pri izgradnji in
opremi misijonov, sirotišnic in šol.
Gotovo gre moja posebna zahvala prostovoljcem,
ki so tudi do tri leta pomagali v misijonih tako v
Kongu, Burundiju, Rwandi
in zdaj na severu Ugande.
Naj omenim dva odmevna
filma gospoda Jožeta
Možine, dva novejša filma
sošolca gospoda Iva Saksi-
de in člankov novinarjev.
Pravi podvig je bil začetni
doprinos misijonu Atede
skupine “Bejž če v’jdeš” iz
Pivke in pomoč vlade Slo-
venije iz evropskih skladov.
Vse je izzvenelo v eno sa-
mo zahvalo Bogu, ki je po
rokah dobrih in pridnih
ljudi blažil rane afriškega
človeka, ogroženih mladih
in prinašal upanje v svetlo
prihodnost, ki so jo začeli
graditi ob naši pomoči.
Čakajo nas novi načrti, po-
sebej tu na severu Ugande,
kjer je 20-letna vojna pusti-
la rušilne posledice tako
duhovno kot materialno. V
petih letih smo poskrbeli,
da se počasi gradi občestvo
ob na novo zgrajenih ob-
jektih: Internat, župnijska cerkev, 3 vrtci in 12
kapel. Zdaj je na vrsti vzgoja; nova osnovna šola,
poklicna šola / šola za življenje za dekleta in fante
in ambulanta za ljudi iz našega misijona / 400
kvadratnih kilometrov. Letošnja Trikraljevska ak-
cija otrok obljublja pomoč za uresničitev teh po-
trebnih načrtov. Hvala vsem duhovnikom, kate-
hetinjam in staršem za skrbno in redno pomoč
misijonom pod vodstvom Misijonskega središča
Slovenije.
Vsi skupaj gradimo boljši svet po naši dobroti in
odprtosti. Jezus, ki ga pričakujemo, je največji
Dar in v njegovi moči zmoremo delati ‘čudeže’
odprtosti, solidarnosti, odpuščanja, praktične po-
moči in duhovne bližine trpečim v naši sredini.
Z našimi otroki in ljudmi v misijonu ob Nilu bo-
mo peli, plesali in molili za vas, za vaše skrbi,
načrte in trpljenje. Iskreno vam voščim lepe praz-
nike in zdravo novo leto!
6. decembra 2016
Danilo Lisjak
na začetkih Nila
C
Škofijska Karitas Koper, Skalniška 1, Solkan
TRR SI56 2450 0900 4155 438, sklic: SI00 29009
Namen: Sirote v Ugandi
ali na
Misijonsko središče Slovenije, Kristanova 1, 1000 Ljubljana
TRR SI56 0201 4005 1368 933
SWIFT: LJBASI2X, Koda namena: CHAR
sklic: SI00 279279624
ali na
Kerečev sklad
SI56 2420 0900 4141 717
sklic: SI00 500 03 za Danila Lisjaka
Svoje prispevke za misijon 
Danila Lisjaka lahko nakažete na:
Ga čuješ, ki z novim te glasom ta Božič
spet vabi, da prideš Ga v hlevček iskat?
Vstopnine ti Jožef nikdar ne naloži;
Marija smehljaje bo rekla: “Glej, Brat”!
In z novim Ti glasom spet bodo zapeli
taisti orkestra Nebes Angeli.
Verjemi mi, da so resnično veseli,
ker romamo k Jezuščku sredi noči.
In z novim te glasom iz jaslic na slami
v srce te pozdravil Marijin bo Sin,
Očetov od vekov, odslej pa ob Mami,
s smehljajem, ki poln je ljubezni zlatnin.
Ker dober si človek, Ga čul boš v zvonovih,
ki s hvalnico stvarstva nam polnijo zrak.
In v tvojem imenu, da z glasom boš novim
“Te ljubim” pošepnil v usmiljeni mrak.
Vladimir Kos
Že vabi, čuj, z novim te glasom
Pismo iz Ugande misijonarja Danila Lisjaka
Skupaj gradimo boljši svet!
Avtorja monumentalnega dela Marko in Silvester Čuk
Pri Ognjišču je izšla imenitna knjiga
Svetnik za vsak dan
Goriška22. decembra 20166
  Županja občine Števerjan Franca Padovan
Sedanji politični trenutek je vreden
resnega razmisleka
POGOVOR 
  bčina Števerjan še ni
stopila v “medobčinsko
teritorialno unijo” za
Brda in Gornje Posočje. Koraka
zavestno ni storila (skupno z
občino Sovodnje), ker zveza ni
imela tudi slovenskega naziva.
Prejšnji teden je bil le sprejet po-
pravek k deželnemu zakonu
26/2014, ki bo to končno omo-
gočil. O tem in drugem smo se
pogovorili z županjo briške
občine Franco Padovan, ki se je
sredi svojega drugega - in zad-
njega - mandata znašla pred tem
kočljivim vprašanjem.
V deželi Furlaniji Julijski kra-
jini je “na pohodu” reforma
krajevnih uprav. Kaj nam lah-
ko poveste o njej in o zakonu,
ki jo uvaja?
Sedanjo predsednico deželne
uprave Deboro Serracchiani
smo podprli, saj smo kot stranka
Slovenska skupnost videli v njej
osebo, ki bi ji lahko zaupali. Šte-
verjanci smo znani po tem, da
odločno podpremo, kar svetuje
naša slovenska stranka. Tokrat
pa žal nismo dosegli tega, kar
smo pričakovali. Da smo jasni:
smo za reforme, potrebno je, da
se uprave in stroški racionalizi-
rajo, toda pomembno je, da se
take reforme uvajajo postopoma
in z določenimi kriteriji.
V Italiji je bil pred dvema letoma
odobren odlok Delrio o reformi
krajevnih uprav, ki dovoljuje, da
se občine poslužujejo skupnih
servisov, tako da si občine lahko
pomagajo za razne usluge. To v
Števerjanu že delamo, saj ima-
mo npr. servis za plače skupno
z občino Gorica, servis za davke
z občino Krmin. Predsednica
Serracchiani pa je izrecno želela
deželni zakon, ki bi drugače ure-
jal občine v FJK in jim vsilil me-
dobčinske unije (UTI, Unione
territoriale intercomunale). Ko
je bil odobren zakon 26/2014,
smo takoj razumeli, da bi s to re-
formo lahko izgubili upravno
avtonomijo naše občine, dej-
stvo, da jo lahko upravljamo sa-
mi, pa tudi pravico do uporabe
slovenskega jezika. Ko smo bolje
analizirali zakon, smo ugotovili,
da je v njem veliko nedorečeno-
sti.
Ko so občine, vključene v unijo
Brda-Gornje Posočje, pripravlja-
le statut, smo bili zraven, prisot-
na sem bila na vseh sejah;
skušali smo vključiti tudi po-
stavke, ki zadevajo našo
manjšinsko skupnost. Do neka-
terih sprememb je prišlo, ne pa
do vsega, kar smo pričakovali in
želeli. Ko smo namreč razpra-
vljali o imenu medobčinske zve-
ze, je prišlo do spora in župan
Ettore Romoli ni sprejel, da bi
bilo poimenovanje tudi sloven-
sko, kot sva predlagali sovoden-
jska županja Alenka Florenin in
jaz. Priznati moram, da sem v
sporu z desnosredinskim župa-
nom pričakovala kaj več podpo-
re vsaj od kolegov županov iz
vrst Demokratske stranke, a tega
žal ni bilo.
In kako se je stvar razpletla?
Na Deželno upravno sodišče
smo vložili priziv. Tega - kot tudi
prizive drugih občin - so sodniki
zavrnili, češ da zakon že piše ve-
liko o manjšini in da bo pač tre-
ba biti pozorni do manjšine pri
izvajanju zakonskih norm. Saj
sem pričakovala, da nam ne bo
O uspelo, smo pa želeli vsaj posku-siti. Tako vsaj vedo, da obstaja-mo…
Kasneje sem se dvakrat srečala s
predsednico Serracchiani. Ko
sem jo spomnila na naše stanje,
mi je povedala, da je pač prav,
da skrbim za svojo občino in
svoje ljudi… Drugega nič.
Ponavljam: nismo proti reformi,
ta pa naj bo narejena na pame-
ten način. Dežela je ukinila gor-
ske skupnosti in pokrajine ter
ustanovila 18 medobčinskih
zvez. Vsaka zveza ima svojega
predsednika, direktorja itd.
Sprašujem se, ali bodo res pri-
hranili, kolikor pričakujejo…
Kolegi tudi sami ugotavljajo in
potrjujejo, da goriška unija ni
začela delovati na polno paro.
Veliko je nedorečenosti in nela-
godja, še zlasti za manjše občine.
Pred kratkim so mnoge imele
npr. težave z občinsko redarsko
službo.
Kakšne namene torej imate
vi?
Zadovoljna sem, da smo do zdaj
vztrajali na svojih pozicijah; se-
veda bi še najraje ostali samo-
stojni, ko bi nam to le dopustili.
Postavljajo pa se številne težave,
nalagajo nam veliko nalog. Gor-
skih skupnosti ni več; kar so prej
imele, bo verjetno šlo unijam.
Občine, ki se ne vključijo v zve-
zo, bodo gotovo za kaj pri-
krajšane. Problem se postavlja
tudi pri sociali itd. Poraja se nam
veliko vprašanj: z novim letom
bomo morda jasneje razumeli,
kaj nas čaka. Ponavljam: glavna
skrb je in bo naša upravna avto-
nomija, da bi naš teritorij ne šel
v tuje roke.
S kolegico iz Sovodenj sva zah-
tevali večjezični naziv: poleg ita-
lijanskega še slovenskega in fur-
lanskega. Z amandmajem, ki so
ga odobrili pred nekaj dnevi, bo
deželni zakon to končno do-
puščal. Neprijetno pa je bilo vi-
deti, kako so se nekateri “bali”,
da bi morali voditi občine v uni-
ji tudi v slovenskem in furlan-
skem jeziku. Toda to ni res. Slo-
venski jezik bi se uporabljal sa-
mo v unijah, katerih članice so
tudi občine, ki imajo po statutu
italijanski in slovenski naziv. Kar
se tiče Gorice, še razumem te
pomisleke, saj jo upravlja desno-
sredinska večina, so pač na svo-
jih pozicijah…
Kdo torej ni vstopil v to zve-
zo?
V unijo Brda-Gornje Posočje se
nismo vključili mi, Sovodnje in
Dolenje.
In do kdaj “si lahko pri-
voščite” ostati zunaj?
Menda še malo... Dežela nam še
ni vzela finančnih dotacij, se pa
govori tudi o tem. Če bomo pri-
morani, se bomo pač morali
odločati drugače, vedno seveda
zaradi obstoja in koristi same
občine. Če bomo šli v to, bomo
vse obrazložili našim občanom.
Mislite, da bo to edina pot?
V tem trenutku vedno bolj mi-
slim, da ja. Marsikaj sicer ostaja
nedorečeno. Bomo videli, v
kakšno smer mislijo iti, ali bo ta
reforma sploh še obstala. Treba
bo videti tudi, ali se bo kaj spre-
menilo v vodstvu naše dežele.
Trenutek po referendumu je za
zdaj še zelo negotov. Vsaj v
občinah, ki jih vodi Demokrat-
ska stranka, sem pričakovala, da
bo zmagal DA, toda skoraj pov-
sod je prevladal NE. To je močan
znak, ki ga ni mogoče prezreti.
V goriški pokrajini so se vse
občine opredelile za NE. V naši
deželi se je ljudskega glasovanja
udeležil visok odstotek volivcev,
kar ni zanemarljivo.
Renzi se je - morda na malo pre-
drzen način - dotaknil repu-
bliške ustave, za katero je mar-
sikdo dal življenje. Reforma je
potrebna, saj vsi
vidimo, kaj se
npr. dogaja v Ri-
mu; morda pa bi
jo bilo treba izve-
sti na drugačen
način.
Vedno pravim, da
nisem politik, v
politiki pa vidim
veliko spletkarij.
Osebno skušam
biti poštena, a
ugotavljam, da v
teh krogih moraš
biti tudi malo pre-
kanjen. V Rimu
deluje vse po
načelu “jaz dam
tebi, ti daš meni”.
Drugače ne prideš
nikamor. Zato
moramo videti,
kako se stvari raz-
vijejo, kakšni bo-
do možni scenari-
ji. Za zdaj se ne
bomo prenaglili.
Koliko prebi-
valcev ima Šte-
verjan?
Naša občina ima okrog 800 pre-
bivalcev. Dolenje je še manjše,
Sovodnje pa jih ima okrog 1700.
Priključiti se morajo občine, ki
imajo več kot pet tisoč prebival-
cev; v goratih območjih tri tisoč.
Ko smo sestavljali statut me-
dobčinske zveze in sva bili z
Alenko prisotni, sva si priborili,
da bo v upravnem odboru petih
oz. šestih tudi en predstavnik
slovenske občine. To je v statutu
zapisano, toda predsedniški od-
bor so že sestavili, trenutno ni
slovenskega predstavnika …
Morda bo v prihodnje.
Kakšna bi bila vaša vloga, ko
bi občina Števerjan vstopila v
unijo?
Ostala bom županja občine, nič
se ne bi spremenilo, kar se tiče
upravljanja. V odboru unije pa
bi imela en sam glas. Goriška
občina jih ima trinajst! Občine,
ki imajo nad deset tisoč prebi-
valcev, imajo tri glasove; manjše
pa po en sam glas. Kaj malega bi
lahko naredila, ko bi bila v pred-
sedniškem odboru oz. ko bi
imela podporo kolegov. Dru-
gače bolj malo …
Že pred leti se je pripravljala re-
forma, že takrat smo bili proti.
Debora Serracchiani pa je hotela
narediti svojo. In na polotoku
smo ostali kot edina dežela brez
pokrajin. In kaj bo zdaj? Kako
bodo zdaj upravljali ceste, višje
šole in številne druge zadeve?
Odprtih vprašanj je veliko. Uki-
nili so štiri pokrajine in postavili
osemnajst unij … Je to res lo-
gično in koristno? Sprašujem se,
ali bodo tako res kaj prihranili
ali ne.
Saj je prav, da se reformira, saj
po starem ni moglo iti naprej.
Škoda samo, ker nimajo poslu-
ha za majhne. Kot občina smo
za marsikaj prikrajšani. Če ima-
mo kdaj goste, sežemo vedno v
lasten žep, saj pri nas reprezen-
tančni stroški niso predvideni
kot v velikih občinah. Župani v
občinah s pod tisoč prebivalci
imamo plačo, ki komaj krije go-
le stroške. Jaz to delam za našo
občino, delam, da bi od tega kaj
imeli naši ljudje.
Vaše stališče je torej jasno: v
unijo še niste vstopili, ker ni-
so bile priznane pravice
občanov. Kako je po vašem
možno, da se požvižgajo na
mednarodne sporazume,
zaščitni zakon itd.?
Pravijo, da itak imamo zakon
38, v katerem je zadosti omen-
jena manjšina, da se nimamo
česa bati. In trojezično poime-
novanje jih vedno moti. To je
absurdno, saj je poimenovanje
unije v Trstu (!) dvojezično, na
Tržiškem tudi.
Saj statut je preveden tudi v slo-
venščino in furlanščino. Lahko
bi uporabljali trojezičen naslo-
vljen papir. Ne razumem, kaj je
tako spornega. Slovenci smo
vendar tukaj od nekdaj. Zdi se
mi nesmiselno trditi, da je naša
zemlja bogata, ker imamo jezi-
kovne skupnosti, zadeva se je pa
zataknila prav pri vprašanju
večjezičnega poimenovanja.
Kaj menita slovenska kolega
iz Sovodenj in Doberdoba?
V Doberdobu je bilo lažje, ker so
skupaj pripravljali statut in ni bi-
lo težav pri dvojezičnem poime-
novanju unije. So sodelovali in
so del unije, katere statut govori
tudi o manjšini. Kolega Vizintin
ni imel niti pomislekov, da bi
vstopil. Najbolj skeptična sem
bila jaz. Tudi Alenka v Sovod-
njah ni vstopila zaradi troje-
zičnega naziva. Še pred dobrim
mesecem sva se srečali skupaj s
člani dveh odborov in z načel-
niki svetovalskih skupin opozi-
cije, da bi se pogovorili kako na-
prej. Zmenili smo se, da bomo
pisali pismo predsednici Serrac-
chiani, deželnemu odborniku
Panontinu, svetnikoma Gabrov-
cu in Ukmarju ter županu Ro-
moliju in drugim kolegom
županom. Napisali sva, da bi bili
pripravljeni vstopiti, če bi se kaj
premaknilo pri nazivu me-
dobčinske zveze. S pismom sva
očitno nekaj dosegli, odobren je
bil popravek, ki sta ga vložila
deželna svetnika Igor Gabrovec
in Stefano Ukmar. Zavedava se,
da bomo morali sodelovati na
več ravneh, saj že sodelujeva.
Politično ima vsaka svojo barvo,
pri praktičnem upravljanju
občine pa si morava pomagati.
Marsičesa ena sama občina ne
zmore, že v dvoje je lažje.
Kaj pa meni Gabrovec?
Z njim sem redno v stikih, saj je
naš deželni svetnik. Tudi v stran-
kinem tajništvu se veliko pogo-
varjava. O svojem delu redno
seznanjam stranko; pomem-
bnejših stvari ne delam sama;
prav se mi zdi, da je vodstvo sez-
nanjeno. Gabrovec pravi, da
moramo sami videti, kaj in ka-
ko, ničesar nam ne vsiljujejo, to-
da zakon je zakon. Zato si je tudi
sam dejav-
no prizade-
val za
amandma
o večje-
zičnem
poimeno-
vanju unij.
Sicer pa tu-
di on v
deželnem
svetu nima
lahkega de-
la, prav nič
mu ne zavi-
dam. Je pa
tam in zato
je prav, da
nam zago-
tavlja svojo
podporo.
Repenta-
brski župan
Marko Pisa-
ni je pristo-
pil v unijo:
verjetno so
našli ugod-
no rešitev.
Upam, da
imajo kaj od tega.
Kakšni so možni scenariji?
V tem trenutku težko rečem kar-
koli. Referendum se je izšel, kot
se je izšel, sama Demokratska
stranka je imela težave v svojih
vrstah že pred njim, saj niso
složni. Vprašanje je, kaj name-
rava predsednica Serracchiani,
saj tudi ona nima lahkega dela
in - kot smo videli tudi prejšnji
teden - tako med politiki kot
med ljudmi ne uživa veliko pod-
pore. Sploh pa se sprašujemo, ali
bo zdržala do konca mandata,
do pomladi 2018.
V vrhu DS so bili verjetno pre-
pričani, da bo referendum šel
drugače. Smo pa v demokraciji,
ljudje so očitno občutljivi, ko se
kdo dotakne tako pomembne li-
stine, kot je ustava. Saj ustavna
reforma ni bila v vsem slaba,
morda pa je bila zastavljena pre-
več arogantno. In ljudje so
obrnili hrbet. Demokracija po-
meni tudi sprejeti tak poraz, ki
ni enostaven, in biti malo bolj
ponižni. Zdaj imamo novo vla-
do; zdi se, da se je stanje malce
uravnovesilo. Kar se tiče nas, pa
bomo v naslednjih tednih in v
začetku novega leta videli, kaj se
je in se bo še spremenilo, potem
pa bomo odločali o naslednjih
korakih. Sicer pa vidim, da ko-
legom, ki so že v uniji, ni vse ja-
sno, kaj je in kaj ni, kaj sploh
imajo od tega.
Ko bi pristopili do septembra, bi
nam bili dodelili neke prispev-
ke; goriški župan Ettore Romoli,
predsednik unije, mi je povedal,
da so prejeli neka sredstva za vse
občine, tudi za našo in sovoden-
jsko. Pravi, da jih drži pri strani
in si jih niso porazdelile občine
v uniji…
Zanimivo, s čim vsem se mo-
rajo spopadati naše slovenske
občine, ki s težavo najdejo
podporo tako na desni kot na
levi …
Morda so celo dogovorjeni…
Goriški župan pač pripada desni
sredini, “igra” svojo vlogo. Sicer
pa upam, da bo šlo bolje, potem
ko je deželni zakon določil, naj
medobčinske unije upoštevajo
večjezično poimenovanje
občin. Dovolj je bilo dodati en
sam stavek!
Poznate izkušnje medobčin-
skih zvez v drugih deželah?
Poznam župana v Emilii Roma-
gni, ki je vodil občino v taki zve-
zi, pa je iz nje izstopil, ker prav
ni delovala. Za druge ne vem.
Kdaj pa kdaj se skoraj vsiljuje
misel, da nam levosredinske
uprave, ki smo jih podprli
Slovenci v FJK, niso dale kaj
dosti več kot desnosredin-
ske…
Med drugim se sprašujem, ali bi
prišlo do tega deželnega zakona
in unij, ko bi še vladala desna
sredina. Res ne moremo reči, da
bi bilo slabše, ko bi ne bilo leve
sredine. Bojim pa se, da bo
kakšna prihodnja desnosredin-
ska uprava šla še korak dlje, ko
bo videla, kako malo je za nas
naredila leva sredina, ki naj bi
nam bila naklonjena. Prejšnji
deželni predsednik nas je obi-
skal v Števerjanu, obnašal se je
zelo gosposko in ni imel do nas
tako omalovažujočega odnosa
kot sedanja predsednica. Jaz si-
cer institucionalno spoštujem
vse nadrejene, toda žal imam
vtis, da deželna predsednica ne
pozna naše krajevne stvarnosti,
kot bi morda želeli. Nezaupanje
so ji izrazili tudi župani iz njene
stranke, saj je v večini občin z le-
vosredinsko upravo na referen-
dumu prevladal NE. Tudi to je
jasen signal. Vse je pozvala, naj
volimo DA, tudi nas, da bi se po-
tem lahko še kaj pogovorili o vo-
lilnem zakonu. Ker je zmagal
NE, ne moremo pričakovati nič
boljšega...
Referendum je torej šel, kot je
šel, ljudje so množično in ja-
sno izrazili, kaj so mislili o
Renzijevi vladi; v naši deželi
je bil še nedavno Romoli edi-
ni desnosredinski župan, zdaj
pa ima kar veliko kolegov z
iste strani; v ZDA “se je zgo-
dil” Trump… Kako gledate na
širšo politično sceno, kjer se
vrstijo pomembni preokreti?
Mislim, da so se ljudje naveličali
politikov, ki jih imajo za norca.
Renzi z ustavno reformo očitno
ni prepričal. Kdor doživi kaj ta-
kega, naj se zamisli, kaj ne gre v
njegovem načinu upravljanja.
Podobno velja za deželo in
občine. Tržič, ki ga je leta in leta
kot pravo trdnjavo vodila levo-
sredinska uprava, se je obrnil de-
sno?! In upravitelji se nad tem
ne zamislijo? V naši deželi so vsa
večja mesta v rokah desnosre-
dinskih sil. Torej? Ljudje očitno
zavračajo upravitelje, ki uvajajo
vse večji centralizem in tako
zmanjšujejo demokratičnost. Ko
bi na referendumu zmagal DA,
bi vsa naša dežela, ki je avto-
nomna (!), imela samo dva se-
natorja. Nas bi sploh ne bilo,
itak! Ponavljam: neke reforme
so potrebne. Upam, da jih bo
bolj preudarno pripravila nova
vlada. Volivci so dali politikom
dovolj jasen znak; ti naj zdaj raz-
mislijo, kaj so morda zgrešili. Na
napakah naj potem gradijo.
To je moja želja, ko v božičnem
času iskreno voščim veliko
zdravja in Božjega blagoslova
vsem slovenskim izvoljenim
predstavnikom, kolegom, od-
bornikom, svetnikom, pa tudi
kulturnim in prosvetnim delav-
cem ter vsem, ki se trudijo za
vsestransko dobro naše skupno-
sti.
Danijel Devetak
Goriška 22. decembra 2016 7
In memoriam
Gorica se je poslovila od
ravnateljice Rozalije Simčič Lojk
  soboto, 10. decembra
2016, je v 84. letu staro-
sti umrla v Gorici dolgo-
letna ravnateljica Rozalija-
Rožica Simčič Lojk. Rodila se je
v Gorici 16. avgusta 1932 mate-
ri Leopoldi Mrak in očetu Fran-
cu Simčiču, znanemu gradbe-
nemu podjetniku. V Gorici je
obiskovala osnovno in nižjo
srednjo šolo v zavodu Notre Da-
me. Študij je nadaljevala na slo-
venskem učiteljišču in maturi-
rala leta 1949. Diplomirala je iz
slovstvenih ved na univerzi v
Turinu. Leta 1958 se je poročila
z učiteljem Mirom Lojkom. Ro-
V dil se jima je sin Aleš, danesprofesor na slovenskih višjihšolah. Ga. Rožica se je posvetila
poučevanju na slovenski nižji
srednji šoli in na učiteljišču v
Gorici, eno leto tudi v Krminu.
V letu 1966/67 ji je bilo pover-
jeno ravnateljsko mesto na
srednji šoli Trinko. Leta 1971 je
opravila ravnateljski izpit in po-
stala redna ravnateljica. Štiri le-
ta (od 1969 do 1973) je vodila
novoustanovljeni zavod za
trgovino I. Cankar. Največ let
pa je ravnateljevala na šoli Trin-
ko. Upokojila se je po 43 letih
službovanja. V obdobju njene-
ga ravnateljevanja je šola Trin-
ko doživljala več sprememb.
Največji problem je bil poman-
jkanje primernega in stalnega
sedeža, zato se je zvrstilo šest se-
litev šolskega sedeža od ul. Ran-
daccio do ul. Grabizio. Ravna-
teljica je bila med opravljanjem
službe nekaj let članica komisi-
je za vprašanja slovenskih šol
pri šolskem uradu dežele Furla-
nije Julijske krajine v Trstu in
predsednica komisij za profe-
sorske izpite in v raznih drugih
komisijah ter odborih. Na Ra-
diu Trst A je od leta 1966 do
1976 vodilla okrog 30 poučnih
oddaj za dijake srednje šole. Z
možem se je posvečala tudi pre-
vajanju posebno iz italijanščine
v slovenščino.
Na Goriškem je na slovenskih
šolah delovalo mnogo vzgoji-
teljskih osebnosti, ki so se raz-
dajale izobraževalnemu po-
slanstvu in zapuščale za seboj
neizbrisno sled v skrbi za du-
hovno rast naše goriške mladi-
ne. Ena od teh osebnosti je bila
tudi Rozalija Simčič. Dobro so
jo poznale številne generacije.
Pogreb je bil 14. decembra ob
9.30 v cerkvi sv. Ivana ob nav-
Pieris / Srečanje pobratenih občin
Tradicionalni prižig lučk
in tkanje prijateljstev
  nedeljo, 11. decembra, je
bilo v Pierisu v občini
Škocjan ob Soči (San Can-
zian d’Isonzo) tradicionalno pred-
božično občinsko praznovanje, ki
je spet poudarilo, kako so trdne ve-
zi, ki jo vežejo s pobratenima
občinama Divača in s koroško
dvojezično občino St. Kanzian am
Klopeiner See (Škocjan v Podjuni).
Prireditev, poimenovana Mir in
solidarnost pod drevesom, je po-
stala že lepa tradicija in poteka iz-
menično po raznih vaseh občine
Škocjan. Lani je bila prav v Škocja-
nu. Tokrat so se v popoldanskem
programu, ki je bil najprej v občin-
ski telovadnici v ul. A. Frank v Pie-
risu, zvrstili gosti in domačini. V
uvodu je zapel šolski zborček kra-
jevne osnovne šole, nato pa so na-
stopili avstrijski šolarji. Za njimi so
svoje veščine pokazali domači ko-
talkarji in glasbeni duo, klavir in
violina, ki sta ga sestavljala Cristian
Cosolo in Rocco Astone. Posebno
V vzdušje so ustvarili plesalci in mla-di glasbeniki iz glasbene šole iz Di-vače. Nekaj pred 17. uro so se vsi
skupaj v družbi harmonikarja iz
Divače odpravili na glavni trg Ga-
ribaldi pred občino. Tu so po pri-
ložnostnih pozdravih in nagovo-
rih, ob spremljavi godbe na pihala
Vittorio Candotti, župani Silvia
Caruso, Thomas Krainz in Alenka
Štrucl Dovgan pritisnili na gumb
in prižgali razsvetljavo na okrašeni
smreki, ki jo vsako leto podarjajo
Avstrijci. Praznovanje se je nadal-
jevalo v bližnji gostilni Bepi Mejo.
Tu so si predstavniki občin izmen-
jali darila in voščila. Pri praz-
ničnem dogodku so sodelovali tu-
di nekateri predstavniki društva Ja-
dro, ki jih vsakič na prireditev vabi
laška občina. Še sami se tako lahko
srečaujejo s predstavniki sloven-
skega koroškega društva Vinko
Poljanec, ki so vedno prisotni ob
takih prijateljskih snidenjih.
KM
Obvestila
DVS Bodeča Neža vabi na božični
koncert Gaudete et cantate v
petek, 23.12.2016, ob 20.30 v
cerkvi sv. Roka v Nabrežini.
Koncert v sodelovanju s SKD Igo
Gruden in župnijo svetega Roka.
Slovensko pastoralno središče
sporoča, da bo polnočnica pri sv.
Ivanu ob 22. uri, v Pevmi ob 20.,
ob 24. pa v Štandrežu, na Kapeli,
v Novi Gorici in Solkanu. Za Božič
bodo v mestu maše kot ob
nedeljah. Za sv. Štefana bo ob 16.
uri v stolnici božičnica, zato maša
na Travniku odpade. Na silvestrovo
bo pri sv. Ivanu zahvalna maša ob
18. uri, blagoslov otrok ob jaslicah
pa 8. januarja 2017.
Društvo slovenskih upokojencev
za Goriško sporoča udeležencem
silvestrovanja, ki bo 29. decembra
v kraju Remanzacco, da bo
avtobus št. 1 odpeljal ob 17. uri iz
Gorice s trga Medaglie d'oro/z
Goriščka, nato s postanki pri
“vagi” blizu pevmskega mosta, v
Podgori pri telovadnici, v
Štandrežu pri lekarni in na Pilošču.
Avtobus št. 2 pa bo odpeljal iz
Doberdoba ob16.45, nato s
postanki na Poljanah, v Sovodnjah
pri cerkvi in lekarni ter v Štandrežu
na Pilošču. Organizatorji
priporočajo točnost.
Občina Sovodnje ob Soči
obvešča, da od ponedeljka, 12.
decembra, dalje uradne ure
tehničnega urada bodo:
ponedeljek 12.00 -13.00, sreda
16.00-17.30.
Zveza slovenske katoliške
prosvete in Združenje cerkvenih
pevskih zborov Gorica
obveščata, da je skupni urad z
novembrom začel delovati po
naslednjem urniku: ponedeljek,
torek, četrtek in petek od 8. do 14.
ure, ob sredah: od 8. do 18. ure
nepretrgoma.
Društvo slovenskih upokojencev
za Goriško prireja šestdnevni izlet,
od 16. do 21. maja 2017, v
Nemčijo - 25 LET PO PADCU ZIDU
za ogled Berlina in drugih
pomembnih mest. Predvpis na
društvenem sedežu na korzu Verdi
51/int. ob sredah od 10. do 11.
ure do 31. januarja.
PD Rupa-Peč vabi na izlet v
London in Kornovalijo ter v kraje
legendarnega kralja Arturja od 23.
do 30. avgusta 2017. Za
informacije Ivo Kovic 0481
882285.
Prispevke za Slovenski center za gla-
sbeno vzgojo Emil Komel v spomin na
ravnatelja prof. Silvana Kerševana lah-
ko nakažete na bančni tekoči račun:
Banca di Cividale (Via Kugy, 2, Gorica)
IBAN IT 30 C 05484 12402 003 570
036 225; SWIFT CIVIIT2C s pripisom:
za SKLAD SILVANA KERŠEVANA. Infor-
macije na tajništvu SCGV Emil Komel,
tel. št. 0481 532163 ali 0481 547569.
Gospa z izkušnjami išče 24-urno
delo, varstvo starejših oseb. Tel.
00386 31 382152.
Vabilo
Gospe, ki bi želele razgibavati
mišice in na splošno poživljati telo
s primerno vadbo pod strokovnim
vodstvom profesorice telesne
vzgoje Maje Leban, se lahko
pridružijo veseli druščini telovadk,
ki se vsako sredo srečujejo na uro
in pol trajajočem telesnem
razgibavanju, od 15.30 do 17.00,
v Domu Franc Močnik ob cerkvi sv.
Ivana v Gorici. Po decembrskem
premoru se bodo telovadne ure
spet začele v sredo, 11. januarja
2017. Prisrčno vabljene vse, ki bi
rade kaj storile za boljše počutje!
Darovi
V spomin na drage starše Elviro
in Teodorja-Dojota Devetaka
daruje 50 evrov za Novi glas
Davorin z družino.
Za misijonarja Danila Lisjaka 100
evrov, za p. Pedra Opeko pa 50
evrov daruje A. H.
Voščila
Rojakom na Goriškem, Tržaškem
in v Kanadi ob božičnih in
novoletnih praznikih želi vse dobro
Lucijan Lučo Mozetič iz Mirna.
Članom in prijateljem želi prijetne
božične in novoletne praznike
Društvo goriških upokojencev.
Zahvale
Ob boleči izgubi našega dragega
Jožefa Ferletiča se iskreno
zahvaljujemo vsem, ki so nam stali
ob strani v tem težkem trenutku in
so z nami pospremili našega
dragega očeta na zadnji poti.
Posebna zahvala vsem
delegacijam prostovoljnih
krvodajalcev s te in druge strani
meje, Moškemu pevskemu zboru
Jezero, Mešanemu pevskemu
zboru Hrast in g. Ambružu Kodelji.
Iskreno se zahvaljujemo tudi dr.
Borutu Spacalu za človekoljubno
pomoč, ki jo je v dolgih letih
bolezni izkazal našemu očetu.
Družina
Dekanijska Karitas iz Štandreža
se zahvaljuje SCGV E. Komel, ki je
ob božičnem koncertu izredno
veliko daroval.
Sožalje
Ob izgubi dragega nonota Jožefa
Ferletiča sočustvujemo s kolegico
Katjo Ferletič ter izrekamo njej in
svojcem iskreno sožalje vsi pri
Novem glasu.
RADIO SPAZIO
Vrata proti vzhodu
(od 23.12. 2016 do 29.12.2016)
Radijska postaja iz Vidma oddaja
na ultrakratkem valu s
frekvencami za Goriško 97.5, 91.9
Mhz; za Furlanijo 103.7, 103.9
Mhz; za Kanalsko dolino 95.7,
99.5 Mhz; za spodnjo dolino Bele
98.2 Mhz; za Karnijo 97.4, 91,
103.6 Mhz; na internetu www.
radiospazio103. it. Slovenske
oddaje so na sporedu vsak dan
razen ob sobotah od 20.00 do
21.00. Spored:
Petek, 23. decembra (v studiu Niko
Klanjšček): Zvočni zapis: posnetki
z naših kulturnih prireditev -
Glasba iz studia 2.
Nedelja, 25. decembra, ob 21. uri
(vodi Ilaria Banchig): Okno v
Benečijo: oddaja v benečanskem,
rezijanskem in ziljskem narečju.
Ponedeljek, 26. decembra (v studiu
Stefania Beretta): Le spomin...
Torek, 27. decembra (v studiu Matjaž
Pintar): Utrinki v našem prostoru -
Glasbena oddaja z Matjažem.
Sreda, 28. decembra (v studiu Danilo
Čotar): Pogled v dušo in svet: Bela
omela in srečno novo leto - Izbor
melodij.
Četrtek, 29. decembra (v studiu
Andrej Baucon): Četrtkov večer z
glasbo - Zanimivosti, obvestila in
humor.
PROSVETNO DRUŠTVO PODGORA
vabi na
SPOMINSKO MASˇO
ob 80. obletnici zastrupitve
LOJZETA BRATUŽA
po maši bo na sporedu
KULTURNI PROGRAM
Izvajalci:
MePZ Vrtojba - dirigent Zdravko Leban
Recitatorji gledališke skupine O’Klapa iz Gorice
MePZ Mirko Špacapan Podgora - dirigent Peter Pirih
Priložnostni govor: prof. Slavica Radinja
cerkev sv. Justa mučenca v Podgori
torek, 27. decembra 2016, ob 19.30
Pred mašo ob 19. uri bo poklon pred stavbo nekdanje pošte (ul. IV. novembra, 32), 
kjer so fašisti zastrupili Lojzeta Bratuža
V sodelovanju z ZVEZO SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE - Gorica
Pod pokroviteljstvom SVETA SLOVENSKIH ORGANIZACIJ
zočnosti številnih profesorjev,
kolegov, prijateljev in znancev.
Maševala sta dekan Marijan
Markežič in vikar za slovenske
vernike g. Karlo Bolčina.
epd
V duhovniji sv. Ivana v Gorici je
župnik Marijan Markežič med
mašo na četrto adventno nedeljo,
18. decembra, s krajšim obredom
sprejel “v službo” sedem novih
malih ministrantov. Ti so se v
zadnjem poldrugem mesecu
skrbno pripravili na ta korak,
tokrat pa svoj namen - z veseljem
služiti Jezusu - ob oltarju tudi
soglasno potrdili pred župnikom
in vsem občestvom. G. Marijan jih
je spodbudil, naj bodo zvesti in
vztrajni, oni pa so si nadeli
ministrantsko obleko in stopili
okrog oltarja. Sedmih novih ministrantov (med njimi so kar tri dvojice
bratcev) je iskreno vesela vsa župnijska skupnost.
Gorica / Duhovnija sv. Ivana
Goriška22. decembra 20168
Doberdob / Godalni orkester mladih
glasbenikov
Ob tradicionalnih nastopih glasbenih šol v božični in predbožični
dobi so v četrtek, 24. novembra, v Doberdobu doživeli pravo
presenečenje: na sedežu SKD Hrast je po nastopu gojencev prof.
Frančiška Tavčarja z glasbene šole Emil Komel prvič nastopil v
javnosti godalni orkester mladih glasbenikov. Pod vodstvom
profesorja Tavčarja in ob spremstvu violončela profesorja Federica
Magrisa in druge violine Riccarda Conteja so kot prve violine
zaporedoma zaigrali Lucia Vrtovec, Lia Mikluž in Irenej Vezjak. Mladi
orkester je ponudil dve božični in eno ljudsko skladbo.
Ko že glasbeno igranje ozavešča in plemeniti človeka, je skupno
igranje tako mladih otrok še korak naprej, ker vzpostavlja poznanje
in prijateljske vezi med samimi izvajalci in vzbuja skupen čut za
lepoto in harmonijo.
Lepote in harmonije pa smo v tej sedanji zbegani in plitvi družbi
žejni vsi.
Goriški vrtiljak / Abonma Mali polžek
Pogumna Unanana
V daljno afriško savano je Goriški vrtiljak abonente Malega polžka,
otroke iz vrtca in prvošolčke iz Večstopenjskih šol goriškega in
doberdobskega ravnateljstva, odpeljal v četrtek, 24. novembra
2016, ko je na velikem odru Kulturnega centra Lojze Bratuž, ki je
organizator abonmaja predstav za otroke, na dveh jutranjih
ponovitvah – na prvi so bili tudi malčki iz goriških slovenskih jasli
Tika Taka -, zaživela predstava Unanana in velikanski slon z enim
oklom. Po južnoafriški ljudski pravljici sta jo dramatizirali in na oder
postavili Karin Komljanec, ki je v predstavi odigrala Unanano in vse
nastopajoče živali, zelo povedno poudarjajoč njihove značilnosti, in
Katja Komljanec Koritnik, ki je igrala na tolkala pa še vlogo Ame,
Unananine nečakinje, in si zamislila in izdelala lično likovno podobo,
zelo dobro odslikavajočo vročo afriško pokrajino in značilnost
tamkajšnjih koč. Glasbo, uglašeno na afriške ritme, in besedila
songov je spisal Nebojša Pop-Tasič. Predstava je kot produkcija
Zavoda Zofka in KUD France Prešeren, Ljubljana, premiero doživela
l. 2015. Otroci so pazljivo spremljali odrsko dogajanje in se z
ritmičnim ploskanjem
odzivali na glasbene
trenutke in
“pomagali” Unanani
iti po slonovih sledeh.
Jezni slon z enim
oklom je namreč
ugrabil Unananina
otroka in ju pojedel, a
njuna pogumna
mamica ga je, tudi po
sicer zelo splošnih
navodilih nežne antilope, modrega pavijana in drznega leoparda,
našla in ju rešila. Kot vse lepe pravljice je tudi ta imela srečen konec
in otroci so ob njej spoznali nekaj afriškega sveta in kulture, pa tudi
to, da s pogumom in trdno voljo lahko marsikaj dosežemo. / IK
Štandrež / V pravljičnem vrtincu med kozlički
in volkom
Vsakič ob praznovanju farnega zavetnika sv. Andreja apostola, med
pobožnostmi in raznolikimi prireditvami, pridejo na svoj račun tudi
najmlajši, katerim je vselej namenjena gledališka pravljična
pustolovščina. Zveza kulturnih društev Nova Gorica v sodelovanju s
Prosvetnim društvom Štandrež in Župnijo sv. Andreja apostala je
priredila gostovanje Gledališča na vrvici, ki je bilo v župnijski dvorani
Anton Gregorčič v Štandrežu, v torek, 29. novembra 2016, za malčke
iz vrtca Pika Nogavička in učence OŠ Fran Erjavec iz Štandreža.
Gledališče na vrvici že šestnajst let bogati dramsko ponudbo za
najmlajše v širšem goriškem prostoru. Od vsega začetka ga vodi
režiser, mentor in pedagog Emil Aberšek, ki je največji del svoje
poklicne gledališke poti z vnemo in srcem namenil mladim
ljubiteljskim igralcem. Tudi v Gledališču na vrvici so člani zelo mladi
gledališki navdušenci. Na oder so postavili že celo vrsto uspešnih
predstav. Ena izmed teh je Mogoče stare koze ni doma?, ki jo je
Aberšek priredil po dobro poznani pravljici bratov Grimm Volk in
kozlički. Iz pravljice je odstranil vsakršno poanto, odslikavajočo
krvoločnost volka, glede na to, da je v našem času vsepovsod preveč
nasilja. Volk se gledalcem pravzaprav zasmili, saj ga mučita nahod
in zobobol, tako da mu po kozličkih lahko samo še cedijo sline.
Otroci so tako uživali ob dobri igri Nejke Berce Čeligoj, Maje Petrović,
Petre Ušaj in Urše Zlobec ter se tako zelo vživeli v pravljično odrsko
dogajanje in spontano posegali vanj, da so jih mlade nastopajoče
morale prav miriti, da se je vsebina lahko razvijala dalje. Poleg
nastopajočih so prikupno predstavo v domiselni Aberškovi predelavi
oblikovali avtor izvirne glasbe Matej Petejan, oblikovalec luči Zorko
Kenda in kostumografka Nevenka Tomašević, vodja šiviljske
delavnice SNG Nova Gorica, ki je kot vedno odbrala ali sešila zelo
lepe kostume.
Tako so se tudi tokrat v veselem vzdušju končali praznični dnevi
v tej naši obsoški vasi, v kateri se sicer zmeraj dogaja kaj
lepega. / IK
Kratke Nova Gorica
Priznanja turističnih društev
za urejeno okolje
  uristična društva iz Nove
Gorice, Šempetra - Vrtojbe
in Solkana so pripravila
slavnostno prireditev, ki je bila 9.
decembra v veliki dvorani MO
Nova Gorica, na kateri so podelili
priznanja posameznikom in usta-
novam za pospeševanje turizma
in za prizadevanja za urejeno
okolje, v katerem živimo. Priredi-
tev pod oznako Ogledalo mojega
okolja je čezmejnega značaja in je
bila letošnja že trideseta in so ji za-
to organizatorji dali poseben slav-
nostni pečat. Prisotna sta bila
župana MO Nova Gorica Matej
Arčon in občine Šempeter - Vrtoj-
ba Milan Turk. V svojih posegih
sta se zahvalila turističnim
društvom, ki skrbijo za turistično
promocijo, saj imata obe občini
veliko zanimivosti, ki so vredne
ogleda. Poudarila sta, da je okolje,
tako mestno kot vaško, vedno bolj
cenjeno in si zato upravi prizade-
vata, da bi čim lepše uredili ne sa-
mo mestna središča, ampak tudi
T okoliška neselja. V zadnjih letih jebilo za človeku prijazno okolje ve-liko narejenega in občini se bosta
naprej trudili, da bi to še izboljšali.
Ljubezen do narave in okolja je
treba začeti gojiti pri najmlajših
občanih in pri tem imajo osnov-
ne šole pomembno vlogo. Zato so
ob letošnji jubilejni prireditvi raz-
pisali tudi likovni natečaj za učen-
ce in dijake osnovnih šol iz obeh
Goric in iz občine Šempeter -
Vrtojba na temo Moja najlepša
ulica ali trg. Na natečaju so sode-
lovale vse osnovne šole iz novo-
goriškega področja in osnovne
šole Josip Abram iz Pevme, Fran
Erjavec iz Štandreža, Oton
Župančič iz Gorice in nižja sred-
nja šola Ivan Trinko iz Gorice. Na-
grajene risbe so bile razstavljene v
prostorih novogoriške občine. Na-
grajence so poimensko predstavili
pred številno publiko in jim
izročili darila.
Tudi slikarskega ex-tempore za
odrasle se je udeležilo lepo število
umetnikov. Prvo nagrado je pre-
jela risba z motivom solkanskega
kamnitega mostu.
Priznanji sta prejela tudi učiteljica
Majda Gergolet in Lovrenc Peršol-
ja za vsestransko sodelovanje s
krajevno skupnostjo iz Solkana.
Priznanja so prejeli lastniki ali
upravitelji urejenih prostorov in
okolice gostinskih lokalov, trgo-
vin, mestne četrti, ulic, poslovnih
objektov, sakralnih prostorov, ho-
telov in drugih objektov.
Podelili so tudi osate za manj ure-
jene objekte. Ta neravno prilju-
bljena priznanja so podelili Uni-
verzi iz Nove Gorice za zanemar-
jene prostore in za neurejeno
okolje sedeža v Rožni Dolini ter za
zapuščen spomenik Goriške fron-
te v Vrtojbi.
Ob koncu so se z vrtnico spomnili
članov turističnih društev, ki so v
tridesetih letih veliko prispevali k
razvoju turizma.
Med govori in nagrajevanji so
učenci osnovnih šol iz Nove Go-
rice pripravili lep pevsko ritmični
program.
DP
  35 let rednega delovanja
Božično srečanje mladih odbojkarjev
ŠZ SOČA   portno združenje Soča letos
beleži 35 let rednega delo-
vanja in izrazit porast števi-
la najmlajših članov, saj vsak te-
den redno zbira nad 30 miniod-
bojkarjev ter 30 deklic in dečkov,
ki bodo letos nastopili v prven-
stvih under 12, under 13 in un-
der 14. Poleg deklet, ki nastopajo
v prvenstvu under 18 in 1. divi-
ziji, ŠZ Soča tekmuje letos tudi v
1. moški diviziji, tako da letos tre-
nira več kot sto članov! Predsed-
nik Igor Tomsič je ob Božiču
voščil članom in se zahvalil tre-
nerjem, še posebej pa odborni-
kom in staršem, ki s prostovoljno
pomočjo omogočajo redno delo-
vanje društva. Voščilom je sledila
priložnostna slika, najmlajši pa
so prejeli majhno darilo. / IC
Š
  nedeljo, 27. novembra
2016, pod večer je bilo v
veliki dvorani goriškega
Kulturnega doma še posebno
slovesno, obenem pa tudi
sproščujoče ozračje. Občutili so
ga gotovo vsi poslušalci, ki sicer
niso zasedli vseh razpoložljivih
sedežev v dvorani. S koncertom
odličnega novogoriškega orke-
stra Big Banda Nova je namreč ta
goriški hram kulture, ki ga že
dolga leta učinkovito vodi Igor
Komel, obeležil 35. obletnico de-
lovanja. Koncertni večer je nastal
v sodelovanju s kulturno zadru-
go Maja ter Kulturnim domom
Nova Gorica in ob pokrovitel-
jstvu SKGZ, MO Nova Gorica, go-
riške pokrajine in Dežele FJK. Kot
je v daljšem nagovoru povedal ar-
hitekt Cej, ki se je v začetku na-
vezal na besede listine, vgrajene
v temeljni kamen, Kulturni dom
je v vseh teh letih ostal zvest svo-
jim namenom in smernicam:
gojiti identiteto, hkrati pa biti od-
prti do vseh in za vse, posvečati
se mladim in jih spodbujati pri
kulturnih in športnih dejavno-
stih, predvsem pa širiti svoje de-
lovanje in imeti ustvarjalne čez-
mejne vezi. Cej je omenil tudi
zadnjo uresničeno zamisel, kate-
V re pobudnik je bil Kulturni dom,postavitev spomenika v Dober-dobu slovenskim padlim voja-
kom v prvi svetovni vojni. To bo
ostal neizbrisen do-
godek v naši zgodo-
vini. Cej je pre-
pričano dejal, da,
kot si ne moremo
zamisliti Gorice
brez gradu, tako si
je ne moremo več
niti brez Kulturnega
doma. Da je ta slo-
venska ustanova v
samem središču po-
membna vez pove-
zovanja, je potrdil v
svojih čestitkah tudi
novogoriški župan
Matej Arčon. Med
občinstvom je bilo
kar nekaj predstav-
nikov kulturnih domov, obeh
krovnih organizacij, krajevnih
uprav, kulturnih ustanov in
društev, kakor je v uvodnih bese-
dah povedala mlada napovedo-
valka Marija Milanese. V veznem
besedilu je tudi ponovila misli,
ki jih je izgovoril Andrej
Gabršček ob odprtju Trgovskega
doma l. 1904, in sicer, da goriški
Slovenci potrebujejo kraj, v kate-
rem se lahko srečujejo. To
je zdaj Kulturni dom, v
katerega radi zahajajo tu-
di Italijani in Furlani.
Levji delež je na večeru
imela glasba. Odlično se
je izkazal Big Band Nova
iz Nove Gorice pod taktir-
ko Damijana Valentinuzzija.
Med člani je veliko mladih obra-
zov, ki suvereno obvladajo svoje
instrumente, od pihal, brenkal
do tolkal, in se sproščeno spreha-
jajo od swinga, jazza do bluesa.
Da se z notami lahko tudi ime-
nitno poigravajo, so dokazali, ko
je na oder, nenapovedan, stopil
Gal Gjurin (1978), slovenski pe-
vec, multiinstrumentalist, gla-
sbeni producent, skladatelj … in
je z njimi stkal improvizacijo, v
kateri so se prelivali pisani afriški
zvoki in ritmi. Poslušalce so pri-
tegnile tudi pesmi, ki jih je odpe-
la Tinkara Kovač in nekatere po-
spremila s flavto. Ob sebi je ime-
la vokalistko Barbaro Šinigoj s
polnim, lepo izoblikovanim gla-
som. Slavko Ivančič je občinstvu
podaril nekaj svojih uspešnih
skladb in ob tem prinesel malce
otožen odmev valovanja morja
in let, ki minevajo. Na oder sta
stopila tudi dva mlada talenta iz
naših logov, David Croselli iz Do-
la in Paola Rossato iz Gorice. Še
posebno ta pevka in kantavtori-
ca, ki bo v februarju izdala svojo
prvo zgoščenko, je presenetila s
svojim markantnim glasom in
izrazito interpretacijo skladb.
Udeleženci koncerta so iz dvora-
ne odhajali vidno zadovoljni, da
so tako lepo preživeli nedeljski
popoldan.
IK
Nagrajeni šole Ivan Trinko (foto DP)
  Koncert ob 35-letnici delovanja
Sproščujoč glasbeni večer
z odličnimi glasbeniki
KULTURNI DOM 
Foto David Verlič / E-fronta
  e pred nekaj leti je v decembru
snežilo, čeprav je sneg hitro skop-
nel in ni ostala niti krpa snega. Le-
tošnji december pa je bil sodoben, mo-
deren, v čisto drugačni (pre) obleki: v
prvi polovici je pohaj-
koval po naših primor-
skih vaseh samo v pu-
loverčku in srajci, brez
kravate, v lahkem suk-
njiču – in seveda v kav-
bojkah. Mrzla jutra se
ob mehkih sončnih
žarkih kaj kmalu prete-
gnejo in raztegnejo v
lep dan. Dnevi so pre-
težno sončni, prijetno
mlačni, v duhu dru-
gačnih časov, v duhu
klimatskih sprememb.
Toda vse se zna blisko-
vito obrniti, ni da bi se
človek zanašal. Novi
časi, nove navade. Mar-
sikaj poteka danes drugače kot včasih:
kdo pa še piše in po pošti pošilja božična
in novoletna voščila, koliko spretnih rok
še plete doma volnene šale, kape, roka-
vice in brezrokavnike? Vendar bo še kdaj
prišel prav topel šal.
Popoldnevi se lahkotno odvijajo in ovi-
jajo v vatirane kodraste oblačke na sin-
jem, s sanjami obarvanem nebu. Takrat
se zdi, kot da bi se snežinke spomina
ogrele, ogrnile v nadih nekdanjosti, ki
jo odrasla fantazija olepša, dodaja drob-
ce, spreminja v nemogoči želji, da bi čas
ne mineval tako neizprosno … V zraku
lebdi neki nedoločljiv odtenek lepote, ki
ga ne moreš zajeti v besedo. Nekaj se la-
godno dogaja: neko počasno, prijetno
kodranje nebesnih franž in sprehajanje
ovčic. Sinje, sivkasto bele, nežno rožnate
z neslišnim korakom drsijo preko narav-
nega ekrana. Ne zamudi televizijskega
programa v živo!
Vlaga ovija ostanek dneva. Po megle-
nem jutru in jasnem popoldnevu se me-
glice spopadajo s snežinkami spomina.
Če ne sneži, ti kosme preteklosti pričara
spomin. Zahajajoče nebo se predaja ti-
palkam mraka, vlažne resice večernega
pregrinjala padajo prav nate, te poščege-
tajo po nosu in te spomnijo na mine-
vanje minut, sekund, desetink, stotink
sekunde. Čas je, da se
umakneš k toplemu čaju,
k lepi knjigi, k dobri ra-
dijski oddaji – da kot
včasih podoživljaš čar
otroškega pričakovanja.
Ko je deklica nestrpno
pričakovala Božič. Z veli-
ko začetnico tudi v času,
ko ga na mnogih koledar-
jih ni smelo bilo. Pa je bil,
še posebno v notranjosti
srca, v povezavi s tistimi,
ki jih niso mogli obiskati
zaradi daljave.
Zasnežene strehe, kadeči
se dimniki, luč v oknih
hiš, veseli otroci na sa-
neh. Morda praznično
okrašena “jelka” ali kaka smrečica v goz-
du ob svilenih poljanah. Vse to je priha-
jalo v njen dom po pošti, od daleč on-
kraj, onkraj meje, onkraj oceana. Če je
bil sneg ali ne. Deklica je občudovala
bleščečo belino na razglednicah, ki so
prihajale od blizu in daleč. Kako ne-
strpno je pričakovala poštarja, zbirala
voščilnice, pa tudi s posebno previdno-
stjo odlepila znamke, tako da je odrezek
kuverte z znamko namočila v mlačni vo-
di in nato posušila dragocenost! Zbirala
je tudi znamke.
Božična voščila so prinašala v hišo želje
po zdravju, sreči, toplini. Toplo je bilo v
srcih in tudi v kuhinji, kjer je kipela po-
tica. Snežinke spomina danes niso hlad-
ne, mrzle, čudež jih je kristaliziral v tople
utrinke otroških dni. Na voščilnicah se
smejejo dimnikarčki z lestvijo, okrogli
prašički, podkve in štiriperesne deteljice.
Včasih so posipane z zlatim prahom. Idi-
lični pejsaži zimskih pokrajin s cerkvico,
z belimi smrekami, od ledu otrplimi re-
kami pa se iskrijo v odtenkih srebrne.
Deklica ob štedilniku, na toplem, sanja
o sankanju, smučati ne zna in ne more.
Zbira voščilnice, zbira znamke, veseli se
praznikov, prostih dni, snega, božičnih
okraskov na okrašenem boru z gmajne,
zazira se v lučke, ki utripajo iz jaslic. Do-
ma so pripravljene jaslice. Najlepše da-
rilo.
Nekdaj je snežilo, praznični škratje so si-
pali sneg in led na ceste in marsikomu
prekrižali načrte. Treba se je bilo tiščati
doma zaradi poledice, zaradi snežnih
metežev in mrzle burje. Pa saj je bilo le-
po …
Tudi letos pada praznični zastor, ustvar-
jajo ga snežinke spomina. Ogrinjajo se
v nadih nekdanjosti, ki jo odrasla fanta-
zija olepša in ji dodaja drobce … Tople
so snežinke spomina.
Majda Artač Sturman
Š
Kot da bi se vile dotaknile
končičkov smrek s prsti,
po vrsti so zablestele zvezdice
v belo srebrnem zlatu
in stkale zavese tisočerih nitk.
Spustijo se angelci po njih
in zaiskri se, zablešči
zvezda z dolgimi lasmi.
Srebrni kodri spletajo
pajčolan ljubezni
in polagajo v zibelke
brez rjuhic, brez odej
v gole zibelke -
življenja,
polagajo v slamo deteta
na širnih straneh sveta.
Tudi zanje se je že zdavna
rodilo Dete -
in zajokalo v svet.
Majda Artač Sturman
Rojstva
Kultura 22. decembra 2016 9
  e ob samem pogledu na
oder, ki je prekipeval od
mladih obrazov, je gledalcu
v dvorani radostno zaigralo srce in
veselje ga je prešinilo, ko je spoz-
nal, da je na naših koncih, tu in ta-
koj čez mejo, toliko mladih nav-
dušenih pevcev. Sodeč po tem, bo
še kako živ in živahen pevski utrip
pri nas!
V nedeljo popoldan, 18. decembra
2016, so oder velike dvorane Kul-
turnega centra Lojze Bratuž, na ka-
terem sta zimsko idilo ustvarjala
pomirjujoča luč in smrekov gozdič,
ki ga je sneg pobelil, prekrili mladi
pevci in nekaj glasbenikov. Kultur-
ni center Lojze Bratuž in Združenje
cerkvenih pevskih zborov Gorica
je po že zakoreninjeni navadi v pro-
gramu letošnje koncertne sezone
ponudil Božični koncert. Pod na-
slovom Tiha noč in blažen mir, ki
zgovorno nakazuje izbiro sporeda,
so se tokrat predstavili mladi pevci
od osnovnošolcev do višješolskih
dijakov, ki jih je veselje do petja zva-
bilo, da so se odločili za vstop v
zborovski sestav. Sto dvajset mla-
dih grl je nežno, pa tudi veselo in
razgibano, zapelo pod taktirko
mladega dirigenta Mirka Ferlana,
ki mu glasbenih talentov in spo-
sobnosti res ne manjka. Že sama
njegova prisotnost na odru vliva
pevcem neko gotovost in samoza-
vest, da bodo pevskemu izzivu kos.
In tako je tudi bilo.
Kot je zapisal David Bandelj v kon-
certnem listu, je “program stekel
skozi različna doživljanja Jezusove-
ga rojstva, od razmišljujočega,
pričakovanjskega vse do veselega
ali celo šegavega. Več obrazov
Božiča, kot je več obrazov petja v
današnjem času”.
Najprej sta poslušalcem violinist
Aleš Lavrenčič, čigar glasbene spo-
sobnosti potrjujejo marsikatera
priznanja in nagrade, in harmoni-
kar Manuel Persoglia, ki je že
večkrat zelo pozitivno opozoril na-
se, zaigrala Ave Mario Astorja Piaz-
zolle (1921-1992). Za tem je
odličen kvintet harmonik, Dejan
Vidovič, Manuel Figheli, Manuel
Persoglia, Jure Bužinel in Mirko
Ferlan, ob spremljavi tolkal Patric-
ka Quaggiata, zaigral znano slo-
vensko božično Kaj se vam zdi v
priredbi Aleksandra Ipavca.
Božična Brede Šček je toplo zazve-
nela iz lepega soprana Nade Tavčar,
ki je spet presenetila z zelo občute-
no izvedbo skladbe Madre en la
puerta, ki jo je po španski ljudski
pesmi iz Cordobe priredil Quaggia-
to. Adventni himni iz 15. stoletja
Veni Emmanuel neznanega skla-
datelja je sledila nemška Mariae
Wiegenlied (Max Reger - Patrick
Quaggiato); pri njej je bil solistični
nastop zaupan Nataši Jakopič. Mez-
zosopranistka Martina Kocina je
odpela Le spi, nebeško dete ti Stan-
ka Premrla pa še Slavka Mihelčiča
Veselo vse. Angleško ljudsko Tih
večer so pevci odpeli, kakor jo je
priredil Quaggiato, ki je res zelo
plodovit glasbeni ustvarjalec. Lepo
je zazvenela O holy night! (Adol-
phe Adam / P. Quaggiato) s sopra-
nistko Natašo Jakopič. V “sanjavi”
skladbi Christmas song (Mel Tor-
me‘) je mladi Luka Paljk, učenec
pri prof. Maticu Mikoli na SCGV E.
Komel v Gorici, s solidnim soli-
stičnim nastopom ob spremljavi
harmonike Manuela Fighelija do-
kazal, da mu je baritonski saksofon
postal prav res domač, kot tudi pri
spremljavi pesmi Jingle bell rock
(Joe Beal, Jim Boothe) v priredbi
Patricka Quaggiata, ki je zaradi rit-
mičnih poudarkov razvnela občin-
stvo. Ob vztrajnem, večminutnem
ploskanju so mladi pevci poklonili
poslušalcem še dodatka, občuteno
Sveto noč in Jingle bell rock, ki je
udeležence izvrstnega koncerta v
izvedbi domačih ustvarjalcev tako
navdušila, da so jo spremljali z rit-
mičnim ploskanjem in seveda
bučnim končnim aplavzom.
Mladi nastopajoči - pri prvi zapeti
pesmi so bili razvrščeni na odru sa-
mo moški glasovi, vzdolž sten dvo-
rane pa (soprani in alti) - se pevsko
izobražujejo v zborovskih sestavih:
Dekliški pevski zbor Bodeče nežice,
Vrh Sv. Mihaela (zborovodja Mate-
ja Černic); Dekliški pevski zbor Zar-
ja, Dornberk (Anja Šinigoj); Mla-
dinski mešani pevski zbor SCGV
Emil Komel, Gorica (David Ban-
delj); Mladinski pevski zbor Emil
Komel, Gorica (Damijana Čevdek
Jug); Otroški pevski zbor Veseljaki,
Doberdob (Lucija Lavrenčič Ter-
pin); Dekliški pevski zbor Igo Gru-
den, Nabrežina (Mirko Ferlan);
Mladinski pevski zbor Šempeter -
Vrtojba (Mojca Maver Podberšič).
Prav med vajami posameznih zbo-
rov se je najprej kalil nedeljski pro-
gram, nato je seveda polno zaživel
pod vodstvom mladega, a že krep-
ko uveljavljenega dirigenta Mirka
Ferlana.
Pevci so s svojimi lepimi zlitimi gla-
sovi pod natančnim in zanesljivim
Ferlanovim vodstvom ustvarili res
pravo vzdušje, ki ga je obetal naslov
koncerta: pričarali so tišino skriv-
nostne decembrske noči in blažen
mir, ki objema zemljo ob Božjem
rojstvu.
Božični koncert so prav tako nav-
dušujoče ponovili v ponedeljek,
19. decembra 2016.
Slovenska TV deželnega sedeža RAI
bo posnetek nedeljskega božičnega
koncerta predvajala na Božič, 25.
decembra, po poročilih približno
ob 20.50, ponovitev posnetka kon-
certa pa bo v četrtek, 29. decembra,
ob isti uri.
IK
Ž
Tudi letos pada praznični zastor
Tople snežinke spomina
KCLB  – ZCPZ Gorica / Božični koncert
Božični utrinki iz utripajočih mladih src
foto dpd
ZAHVALA
KULTURNI CENTER LOJZE BRATUŽ
se iskreno zahvaljuje 
vsem sodelujočim zborovskim pevcem
in njihovim zborovodjem, pevkam solistkam 
in instrumentalistom, dirigentu Mirku Ferlanu
in vsem, ki so nam pomagali, 
da smo na najlepši način 
poklonili božično voščilo.
  začetku septembra je Mestna
občina Nova Gorica v sodelo-
vanju s Krajevno skupnostjo
Gradišče nad Prvačino priredila slove-
snost, s katero so se kar najlepše spom-
nili na slikarja Jožefa Tominca ob nje-
govi 150. obletnici smrti. Da bi tudi
pri nas zabeležili ta pomembni jubilej,
se je Kulturni dom v Gorici, v sklopu
praznovanj 35-letnice delovanja,
odločil, da povabi v goste to svoje-
vrstno uprizoritev. Gostovanje se je
uresničilo v torek, 29. novembra 2016.
Čeprav je ta lepi in kakovostni gleda-
liško glasbeni dogodek spadal tudi v
letošnji goriški abonmajski program
Slovenskega stalnega gledališča Trst,
kot glasbena ponudba goriškega Kul-
turnega doma, je v veliki dvorani žal
zevalo mnogo praznih sedežev. Škoda!
Res je bila vredna ogleda ta “glasbena
poema” z naslovom Lepota v očeh, za
katero je žlahtno besedilo sestavil in
celoto zrežiral Emil Aberšek, ustvarjal-
no pronicljiva in za aktualne proble-
me zelo občutljiva duša. V Aberškovi
zamisli so se glasbeni deli spletali in
prepletali okrog osebe Jožefa Tomin-
ca, ki ga je prodorno, kot je njemu la-
stno, z jasnim in izpovedno občute-
nim podajanjem besedila in seveda s
svojo močno odrsko osebnostjo, poo-
sebil igralec Bine Matoh. Iz njegovega
izvajanja se je izrisoval lik slikarja
Tominca, odličnega portretista,
enega izmed najvidnejših iz njego-
vega časa. Medtem ko je Bine Ma-
toh, nosilec Borštnikovega prstana
od l. 2004, razpredal tekst, so se na
tridelnem platnu vrstile projekcije
Tominčevih del, njegovi čudoviti
portreti, ki so tako natančno izde-
lani v najmanjših detajlih, da so
izjemno lepo prikazane obleke, ki
so bile “takrat v modi”, vse gube,
gubice, našitki, čipke, in seveda
pričeske dam, kjer je vsak las na
svojem mestu. Vmes je skupina
glasbenikov iz Šole glasbe in umet-
nosti Ozlinka iz Šempasa – vsi so
bili oblečeni v stilne kostume - za-
pela marsikateri družbenokritični
song, za katere je besedilo prispe-
valo kritično Aberškovo pero, pri-
meno glasbeno opremo pa jim je
pripisal Matej Petejan, dolgoletni
Aberškov sodelavec, ki je tudi sam
nastopal pri klavirski spremljavi. Od
časa do časa so se z vso odrsko “skico”
enkratno zlivali zvoki violine, iz kate-
re je mile melodije izvabljala mlada
solistka Ana Cotič. Vse, besedilo, gla-
sba, scenska podoba, se je zlilo v har-
monično celoto, ki je s svojevrstnim
liričnim nadihom segala do srca vsa-
kega gledalca in poslušalca. Tako je
vsakdo v tej poetični govorici spoznal
izseke iz življenja in dela Jožefa To-
minca, omenjenega tudi kot Jakoba ali
Josipa ali Giuseppeja Tominza, ki se je
rodil 6. julija 1790 v Gorici očetu Iva-
nu, trgovcu z železnino in posestniku,
in materi Marjani Janežič, umrl pa 22.
aprila l. 1866 na Gradišču nad
Prvačino. Tominc, o katerem je kratek
življenjepis v slovenščini in itali-
janščini prebral ljubiteljski igralec Ro-
bert Cotič, je bil v sorodstvu z arhitek-
tom Maxom Fabianijem in s slikarsko
družino Šantel iz Gorice. Risanja se je
verjetno začel učiti pri Johannu Zei-
dlu, nato pri Karlu Kebru. Po posredo-
vanju goriškega grofa Francesca della
Torre je odšel v Rim študirat slikarstvo
in l. 1814 je prejel srebrno odličje za
slikarstvo. Po rimskem obdobju, v
katerem se je tudi poročil z Mario
Ricci, se je vrnil v Gorico l. 1818.
Po ženini smrti l. 1827 se je prese-
lil v Trst, nato spet v Gorico in na-
zadnje na svoje posestvo na Gra-
dišče, kjer je umrl jetičen in skoraj
slep. Tominc je poleg portretov
slikal tudi nabožne in historične
ter žanrske motive. Naročniki por-
tretov so bili dostojanstveniki iz
cerkvenih krogov in bogati goriški
in tržaški meščani ter plemiči.
“Tominc je v izrazit osebni stil
vključil klasicistične, bidermajer-
ske in rahlo romantično obarvane
značilnosti z novim posluhom za
realizem. Z ljubljanskima sodob-
nikoma Strojem in Langusom
predstavlja zaokroženo poglavje v
slovenski umetnosti 19. stoletja.
Njegova dela se odlikujejo po vir-
tuozni izvedbi portretirancev,
predvsem obrazov in oblačil”, je
zapisala v Primorski slovenski biograf-
ski leksikon Verena Koršič (V-č).
IK
V
Kultura22. decembra 201610
Kulturni dom Gorica / Gostovanje glasbene pesnitve
Liričen poklon slikarju Jožefu Tomincu
  erjetno že dolgo ni bila
Goriška Mohorjeva družba
deležna toliko iskrenih pohval
v samem osrčju Slovenije.
Upravičeno smo lahko ponosni
nanjo in v čast nam mora biti, da je v
sončnem dopoldnevu v sredo, 14.
decembra 2016, v Mestni knjižnici
Ljubljana bila pri zbranem omizju
enakopravno obravnavana kot
slovita Cankarjeva založba. V
središču slovenske prestolnice ob
prisotnosti velikega števila
knjižničarjev z vseh koncev
Slovenije so spet zablestele štiri
knjige, namenjene otrokom in
mladini, ki so v novembru
prejele priznanje zlata hruška kot
najboljše izmed 782 otroških in
mladinskih knjig, ki so izšle l.
2015. To so: Kdo je danes glavni
(Nataša Konc Lorenzutti / Tanja
Komadina, založba Miš), v
kategoriji izvirno slovensko
mladinsko leposlovje; Ukulele
jam (Alen Mešković, založba
Miš), v kategoriji prevedeno
mladinsko leposlovje; in dve
knjigi v kategoriji izvirna
slovenska poučna knjiga: Od
genov do zvezd (Sašo Dolenc /
Igor Šinkovec), Mladinska knjiga,
Ptičje kvatre (Danijel Čotar /
Matej Susič, Goriška Mohorjeva
družba v sodelovanju s Celjsko).
Medtem ko so se na platnu zvrščali
posnetki iz nagrajenih knjig, so
prisotni lahko poslušali utemeljitve
priznanj zlata hruška. Kot je napisal
Vojko Zadravec v Bukli, imajo te štiri
knjige nekaj skupnega:
pripovedujejo o poteh iz varnih
gnezd v svet vse tja do zvezd.
Govorijo o višavah, po katerih sega
naša vedoželjnost. Prav o nagrajenih
knjigah je tekla beseda v ljubljanski
Mestni knjižnici Otona Župančiča, v
kateri je Župančičeva spominska in
muzejska zbirka. Sredino strokovno
srečanje, zelo prijeten jutranji klepet,
navihano poimenovan Jezična zlata
hruška, z dobitniki priznanj zlata
hruška 2016, ki je bilo nekak
podaljšek prazničnega ozračja na
podelitvi zlatih hrušk, je vodila mag.
Darija Lavrenčič Vrabec iz
uredniškega odbora priročnika za
branje kakovostnih knjig. Pogovor
med pisci, ilustratorji in predstavniki
založb se je najprej osredinil na
knjigo Kdo je danes glavni in
Ukulele jam, nato pa so “zamejsko”
omizje ob kramljanju o Ptičjih
kvatrah sestavljali prof. Marija
Češčut, urednica in predstavnica
GMD, Danijel Čotar, avtor knjige, in
Jurij Paljk, pisec spremne besede, pa
še ustvarjalci druge nagrajene
poučne knjige, Sašo Dolenc, Igor
Šinkovec in urednica Ana Ogrinovič.
Ptičje kvatre izpod jezikovno
izbrušenega in v čustva namakanega
peresa Danijela Čotarja ter odlične
ilustratorske roke Mateja Susiča so
izšle v lanskem letu kot del knjižnega
daru GMD za l. 2016. Mag.
Lavrenčičeva je čestitala za tako
imenitno poučno knjigo, v kateri
prijetno presenetijo natančne
ilustracije obravnavanih ptičev in
seveda besedila. Avtor Čotar zmore o
živalih v lepem jeziku napisati tako
lirično leposlovne zgodbe, v katere
vplete tudi literaturo in z njimi v
malih in odraslih bralcih zbudi
radovednost, da si tovrstne tematike
poiščejo še drugje. Pohvalila je tudi
spremno besedo, ki je pravi poklon
avtorju, saj tako lepo povzame bistvo
zgodb, ki nikdar ne zapadejo v
sentimentalnost. Takih zgodb ni
dosti na Slovenskem. Dejala je, da je
dosti lažje prevesti tujo strokovno
knjigo, jo opremiti s fotografijami s
spleta in je vse narejeno! Ptičje
kvatre pa so negovana, dodelana
knjiga slovenskih avtorjev, ki so se
trudili, da bi bila čim lepša in
privlačnejša. Pravo darilo! Zato upa,
da ji bo zlata hruška pomagala pri
prepoznavnosti na poti do bralcev. V
Mestni knjižnici že opažajo, kako se
bralci zanimajo zanjo. Na vprašanje,
od kod pogum, da so se lotili izdaje
take knjige, je prof. Marija Češčut
dejala, da pri GMD dobro poznajo
Čotarja, ker so pred leti že izdali
njegovo knjigo, ki je doživela nato
kar dva ponatisa, in zato poznajo
njegove odlike. Po njenem mnenju
je Čotar strokovnjak, hkrati pa po
svoje umetnik, lirik, pesnik. Treba ga
je bilo vzpodbujati, skoraj siliti, da je
knjigo sestavil, ker je skromen, zato
ga ni bilo na podelitvi zlatih hrušk.
Danijel Čotar je potrdil, kar je rekla
Češčutova, in se oprostil, ker ni vajen
javnega nastopanja, sam je namreč
samotar. Sploh si ne domišlja, da je
pisatelj. Ta beseda je zanj preveč
vzvišena in ne more seči do nje.
Pisanja se je sicer lotil že kot otrok in
včasih so ga profesorji pohvalili za
kakšen spis. Na klasičnem liceju v
Trstu je imel nekaj odličnih
profesorjev, ki so dijake spodbujali k
znanju jezika, to sta bila predvsem
pisatelj Alojz Rebula, prof. latinščine
in grščine, in Pavle Merku‘, ki je
poučeval slovenščino. Bila sta
zahtevna, a sta veliko dala. Njemu ni
bila nikoli všeč slovnica, zdela se mu
je suhoparna in dolgočasna. Tudi
profesorja nista imela rada
slovnice in sta bila prepričana,
da jo licejci že znajo. S tem so
bili dijaki zadovoljni in zato je
med njimi nastalo prijetno
sožitje. “Tudi zato, ker živim v
Italiji, sem vedno spoštoval materni
jezik in ga skušal čim bolje znati.
Raje kot slovnico sem prebiral
jezikovne priročnike, ki sta jih pisala
Janez Gradišnik in France Vrbinc, žal
že oba pokojna”. Pred kakimi
desetimi leti je Čotar napisal
strokovno knjigo s svojega
poklicnega področja, sirarstva. Ko se
je upokojil, je želel svoje
znanje preliti v priročnik, saj
se je na Slovenskem takrat
začelo razvijati domače
sirarstvo. Zato je spisal knjigo
Domače sirarstvo za zabavo
in zares, ki je naletela na
ugodna tla, ker je bila v
tistem trenutku potrebna.
“Takrat sem si zadal nalogo,
da moram knjigo napisati v
slovenščini, brez uporabe
tujk. Zato je morda
strokovnjaki ne cenijo
preveč, ker so strokovne
knjige polne tujih izrazov, v
moji ni niti enega; vse
izrazoslovje je napisano v
sloveščini. Uspelo mi je in po
toliko letih sem se odločil še
za Ptičje kvatre. Nisem
ornitolog, to je moje
ljubiteljsko zanimanje za
ptiče. V njej niso znanstveni
opisi”. Sam si želi, da bi
knjiga, ki je izšla v tisoč izvodih,
našla pot do mladih bralcev. Jurij
Paljk je opozoril, da GMD nima
nikogar zaposlenega; vse delo je na
prostovoljni ravni. V GMD so le
knjižni navdušenci, zato je ta njen
uspeh še toliko bolj vreden. Paljk je
razkril, da je te zapise o ptičih želel
objavljati v Novem glasu kot
podlistek, a mu to ni uspelo. Vesel je,
da je knjigo ilustriral Matej Susič, ki
si je likovno znanje nabiral v Urbinu
in ustvarja majhne, fine umetnine.
O Čotarju meni, da je človek burje,
Krasa, morja, odprtega pogleda na
svet, ljubitelj narave, človek iz tistega
sveta, ki ga ni več, ker ni več tistega
jezika, ker ni več navad ne družbe. V
njegovem pisanju je veliko sonca in
vse je opisal in napisal v krasni
slovenščini. Sam je prepričan, kot
“knjigožer”, da v sodobni slovenski
literaturi ni niti enega, ki bi na tak
način tako strnjeno opisal svet, ki ga
danes ne doživljamo, ker smo
zatopljeni v digitalnost spleta, ki nas
spreminja. Ne vidimo jutranje rose...
Vesel sem, je dejal Paljk, da je to
“goriška knjiga”, na goriškem
pokopališču je namreč pokopan Fran
Erjavec, mojster zapisov o živalih.
Paljk je svetoval, naj se kdo loti
posodabljanja Erjavčevega jezika, ker
je pač zastarel in zaradi tega ga
današnji otroci nočejo brati, ker ga
ne razumejo. Ptičje kvatre imajo na
koncu tudi slovarček ptičjih imen v
petih jezikih (slovenščini, latinščini,
italijanščini, nemščini in angleščini),
kar je res dobro. Take znanstvene
knjige nadgrajujejo učbenike in
bogatijo, česar ni na spletu.
Tone Ozbič iz Mestne knjižnice je
zaupal, da so Ptičje kvatre njegova
srčna knjiga prejšnjega leta, sam je
član uredniškega odbora in še
marsikaj, “nekaj vem o knjigah, zato
lahko zatrdim, da Ptičje kvatre niso
zgodbice, ampak so eseji (!). Ker
delam na mladinskem oddelku, to
knjigo ponujam v branje. Ko pride
kak odrasel in si zaželi nekaj lepega,
mu dam Ptičje kvatre. Nihče se ni še
pritožil, da sem mu napak svetoval.
Ljubljanski otroci znajo več o
dinozavrih kot o pticah, ki letijo nad
njimi! Ta knjiga se zelo lepo bere,
tako lepa je, neupadljiva, nekričeča,
nekičasta. To je odlična knjiga, ki te
spodbudi k temu, da spoznaš svoje
bližnje okolje in odnos do narave in
drobnih živalic. Ob koncu je še
zatrdil, “ta knjiga je živ dokaz, da vas
(zamejce) v bistvu mi rabimo, ne
obratno! Od vas se moramo naučiti
odnosa do jezika, kulture, zemlje, po
kateri hodimo, smo namreč povsod
in smo vse, samo Slovenci nismo
več”! Gospa Darja Valenčič Vrabec se
je Čotarju zahvalila za knjigo s
spodbudo, naj še piše. Avtorju je bilo
nelagodno ob teh laskavih besed, ki
so ga spravile skoraj do solz, a vesel
je bil, da jo radi berejo tudi starejši,
saj je med pisanjem mislil prav
nanje. Rečeno je bilo: “Bolj kot jo
človek bere, boljša je. Kot taka sodi
na domačo knjižno polico. Tudi
zapletene stvari se namreč lahko
povejo s preprostimi besedami. S
pomočjo pravih spodbujevalcev pa
jo lahko širimo med bralce”! “Če je v
vaši knjižnici ni”, je naglasil Ozbič,
“pomeni, da knjižnica ni dobra”!
Ob koncu je bil vsak gost deležen
lepe debele hruške za pogum in
nadaljnje delo.
Srečanje je z glasbenimi zvoki obžaril
multiinstrumentalist Andrej Fon, ki
je zaigral na “kamrco”, staroversko
glasbilo s tremi luknjicami, in na
makedonske dude, diple, vezane še
na starodavne bakanalije.
IK
V
Mestna knjižnica Ljubljana / Srečanje z “zlatimi” avtorji 
Zlate Ptičje kvatre so pravi eseji!
BODI ČLOVEK!, LETNIK 6, ŠT. 3
PRILOGA TEDNIKA NOVI GLAS
LETNIK XXI., ŠT. 50 (1014) / TRST, GORICA
ČETRTEK, 22. DECEMBRA 2016
Stražar pravi: “Prišlo bo jutro, četudi je noč!” (Iz 21,12)
BODI
ČLOVEK!
  te kdaj razmišljali, zakaj so jaslice tako
privlačne? Zakaj, ko jih zagledamo, se
nam zasvetijo oči? Zanimivo je
opazovati, kako pri otrocih, mladih,
odraslih in starejših, pa tudi pri tistih, ki
ne verujejo ali so celo sovražni do Cerkve,
pogled na jaslice prebudi posebno nežnost
in prijaznost.
Pred tremi leti sem od dragega prijatelja
dobil za rojstni dan glinene jaslice. Kdo pa
ti danes še podari nabožen predmet ali
jaslice? Vesel sem jih bil in to zanimivo
darilo je seveda dobilo mesto pod
smrekico in vsako leto me pogled na sveto
družino tudi spominja na osebo, ki mi jih
je podarila. Tak dar ni dragocen samo
zaradi materialne ali umetniške vrednosti,
ampak nosi v sebi izredno simbolno moč.
Verjetno je po naših
domovih precej “kitajske
plastike”, ki nima nobene
ekonomske vrednosti, a
zagotovo predstavlja
spomin na družinskega
člana, prijatelja ali morda
na drago osebo, ki je ni
več med nami.
Jaslice so edinstven
simbol Božiča,
predstavljajo prisotnost
Boga v našem domu in
obenem odsevajo željo po
svetem in božjem, ki je v
nas. Temu lahko
pripišemo razlog za veselje
ob jaslicah, saj se nehote
zavemo, da je Bog v svoji
nežnosti, kot nebogljen
otrok, prisoten v našem
domu in vsakdanjem
življenju. Ta vidik gotovo
nagovarja tudi t. i.
oddaljene kristjane ali
tiste, ki trdijo, da ne
verujejo, saj vsak od nas se razveseli
občutka, da je nekaj presežnega v
njegovem življenju.
Verniki ob jaslicah ne smemo pozabiti, da
tiste figurice predstavljajo odgovor
mladega dekleta na Božje povabilo, da bi
postala mati Stvarnika; tako se bo Božja
beseda naselila v zgodovino človeštva in
vsakega od nas. Postavljanje jaslic v dobi,
ko so socialne krivice na dnevnem redu
vsakdana, ko je upanje samo še abstrakten
pojem in ko je človeško življenje merjeno
samo še skozi ekonomsko vrednost,
predstavlja točko preloma z negativnim in
naš odgovor na Božje povabilo, da upamo
v boljše življenje.
Vsake jaslice so kraj srečevanja družine,
morda kraj tihe molitve ali premišljevanja
o Bogu, so kraj umirjenosti in
povabilo k spoštovanju in
ljubezni. Morda vse to zveni zelo
idealno in oddaljeno, toda tukaj
lahko najdemo odgovor na svojo
osamljenost ali vsakdanje težave.
Ne smemo si pustiti vzeti tega
svetega okolja, ki nas vabi k
drugačnemu življenju, ki v nas
prebuja upanje. Popusti,
javnomnenjske ankete, stavke,
gibanja vrednosti delnic,
dokapitalizacija bank ali število
všečkov na Facebooku niso
vrednote, kakor nam želijo
prikazati številni mediji, ampak
skušnjave, da bi postavili
minljivo na mesto, ki pripada
večnemu.
Jaslice ne oddajajo slepilne
svetlobe, ampak so svetilnik
vrednot, ki nam ponuja luč za
plovbo v pravo smer in nas
odvrača od slepilne svetlobe
lažnih prerokov. So svetilnik, ki mlade
usmerjajo k pravim vrednotam, ki vabijo
vse generacije k zasledovanju družinske
povezanosti.
Kakor je spomnil papež Frančišek v eni
izmed svojih sredinih avdienc “v pravkar
rojenem otroku, ki potrebuje vse, ki je
zavit v plenice in položen v jasli, je
vsebovana vsa moč Boga, ki rešuje. Treba
je odpreti srca za mnogo majhnosti in
mnogo čudovitosti, ki sta v tistem otroku.
To je čudovitost Božiča”. Verjetno ni
enostavno postati “mnogo majhni” v
svetu, ki nas sili k veličini, napihnjenosti
in napuhu, k razkazovanju moči in blišča.
Zagotovo pa je to zelo koristno in
dragoceno.
Naj bodo moje, tvoje, naše jaslice točka
srečevanja, druženja in prijateljevanja med
nami in z novorojenim Jezusom. Tiste
skromne plastične ali umetelno izdelane
figurice naj bodo povod zgodb in
dragocenih spominov, njihova svetloba pa
naj nas spodbudi, da bi vedno iskali luč.
Sveta Družina naj nas spomni, da je
upanje v Božjo pomoč večje od slepilne
svetlobe lažnih prerokov in da smo tudi
mi, kakor sveto Dete, neizmerno ljubljeni
v Očetovih očeh.
Aljoša Vodopivec
S
Verjetno ni enostavno postati “mnogo majhni” v svetu, ki nas sili k veličini
Moje jaslice
  utri bo Božič.
Čakal sem ga tako dolgo, da je noč
postala najdaljša in najtemnejša.
Verjetno je hotel priti tako pozno.
Preprosto zato, ker nisem zdržal in sem
začel prižigati luči, najprej obupno majhen
plamen, ki se je v mesecu dni početveril in
se potem počasi, ampak res počasi začel
bleščati tudi v mojih, od sebe in sveta
ugaslih očeh. Da bo morda pa kaj drugače …
Ne vem, ali sem se v tem času spremenil.
Človek se težko spremeni, ko ga tema ne
prizadene več. A začel sem si želeti luči,
prave, neugasljive luči. Menda je v vsakem
človeku nekaj tega hrepenenja, pa čeprav je
to pohojeno in poteptano od toliko
razočaranj, skozi katera mora stopati iz
dneva v dan. In ko sem ga čakal, sem si ga
zaželel. Velika stvar je to. Dokler ga nisem
čakal, nisem vedel, da ga pogrešam. Da ga
potrebujem. Da je moj manjkajoči del
življenja, da pravzaprav ne morem brez
njega. Ker je tema tudi v meni vse daljša in
vse gostejša, jaz pa kot nemiren otrok
oprezam, ali luč za vrati vendarle še vedno
gori. Morda je to tisto. Morda se luč prižge
takrat, ko začenjaš razumeti, da jo
potrebuješ.
Jutri bo Božič. Vem, da ne bo nič drugače.
Še naprej bodo pokale bombe, še naprej
bodo nove in nove sirote in vdove, še naprej
bodo bogati še bolj bogati in
reveži še bolj revni in tudi jaz
bom še naprej grešil in ljubil
temo bolj, kot si danes želim
luči. Božič je sicer res trenutek,
ko je dan premagal noč, dies natalis
solis invicti, toda to ni dan
najdaljšega in najsvetlejšega dne.
Dan majhne, drobne, kakor
sramežljive svetlobe je. Dan rase
počasi. Še dolgo bo treba, da se bo
kaj poznalo, da bo dan daljši vsaj za
petelinov krempelj. Toda luč bo
vsejana in nič je ne bo več moglo
izruvati. Moja tema bo okužena.
Tam spodaj, na dnu, sredi njenega
najtemnejšega brezna, kamor si
sam ne upam pogledati, bo zrasla
zvezda z repom. Brez hrupa bo
živela tam, samo svetila bo, vsa
lepa, in čakala, da se zaljubim
vanjo. Tako me bo učila ljubiti
zvezde, da si jih bom želel videti, da
jih bom začel iskati in da jih bom v
noči začel odkrivati. Kdor namreč
najde eno zvezdo, si želi najti še
drugo, še tretjo … Tako jih bo vse
več in več … do jutra.
Kako ljubim to Božjo počasnost!
Nobenih revolucij, nobenih
prevratov, nobenih ofenziv. Samo
ljubeznivo čakanje, dolgo kot
človeško življenje.
Jutri bo Božič. Marija bo rodila
Jezusa in Rimsko cesarstvo bo spalo
naprej, kakor da se ni nič zgodilo.
Neka nepoznana družina, daleč na obrobju
sveta, pa bo imela odtlej veliko težav.
Toliko, da bi se temu otroku odpovedala, če
ne bi nekje globoko v sebi do njega čutila
nenavadno naklonjenost, že skoraj noro
zaljubljenost v to moč povsem nemočnega
bitja. Tako bo Otrok ostal tu, rasel in se
krepil, kot dan, in počasi bo bolj svetlo.
Nocoj postavim jaslice. Jutri bo Božič.
Marko Rijavec
J
“Božič je sicer res trenutek, ko je dan premagal noč, dies natalis solis invicti, 
toda to ni dan najdaljšega in najsvetlejšega dne.”
Ljubeznivo čakanje 
Jutri bo Božič
“Jaslice ne oddajajo slepilne svetlobe,
ampak so svetilnik vrednot, ki nam
ponuja luč za plovbo v pravo smer in
nas odvrača od slepilne svetlobe
lažnih prerokov. So svetilnik, ki
mlade usmerjajo k pravim vredno-
tam, ki vabijo vse generacije k zasle-
dovanju družinske povezanosti.”
Bodi človek!22. decembra 201612
  rejšnji teden sem v povsem
razprodani kinodvorani tržaškega
multipleksa Thespace Cinema v
trgovskem centru Torri d'Europa
občudoval zadnji trud Clinta Eastwooda
Sully, z enkratnim Tomom Hanksom.
Predvajali so ga v okviru promocije
Cinema2Day (vsako drugo sredo v
mesecu), ki jo sofinancira ministrstvo za
kulturo v sodelovanju z nacionalnimi
kinematografskimi organizacijami. Pravi
užitek je bilo spremljati bolj popularno
delo veterana Clinta (letnik 1930) z eno od
največjih hollywoodskih zvezd v nabito
polni dvorani s pretežno mladim
občinstvom. Komentar navdušene
najstniške sosede, ob koncu napete in lepe
zgodbe, je bil: “Si nisem predstavljala, res
krasen film. Se je res splačalo priti, za
samo dva evra”.
Jaz pa Clinta poznam, pravzaprav ga cenim
kot enega največjih živečih režiserjev in se
strinjam s tistimi, ki ga povezujejo s
“klasičnim” slogom in pripovednim
nabojem Johna Forda. Njegovi filmi, naj v
njih nastopa ali ne, so prežeti z velikim
humanizmom, jasno etično držo in skoro
neopazno rabo filmske kamere in
fotografije, kjer se zgodba harmonično
spaja z lepoto podob in izraznostjo
igralcev. Rekli boste, ni mogoče, Clint je
“ledenooki” samotni vitez Leonejevih
kavbojk, brezkompromisni konservativec
Sieglovih kriminalk in ponarodele sage o
komisarju Callahanu, “umazani Harry”. To
bo držalo, saj je na zadnjih volitvah v ZDA
povsem proti toku in eden redkih
hollywoodskih zvezdnikov nastopil za
Trumpa. Ampak Clint predstavlja tudi
zapleteno umetniško osebnost, kot je
zapletena ameriška in naša družba.
Tudi v najbolj razvpitih“hardboiled” zgod-
bah, če mu scenarij dopušča ali ne, sredi
najbolj spektakularnih akcij in streljanj na
velikem ekranu, utrne v gledalcu senco
dvoma in stranski pogled v nesmisle
našega “perfektnega sveta” in “absolutne
oblasti”. To so že naslovi del, ki jih je Clint
soustvaril kot režiser in obenem igralec,
denimo Punčke za milijon dolarjev in
Gran Torino ali pa filmov, ki jih je samo
režiral: Bledi konjenik, Bird (o jazzistu
Charlieju Parkerju), Mystic River, krasni
zgodovinski elegiji o absurdnosti vojne Za-
stave naših očetov (z vidika ameriških vo-
jakov) in Pisma z Ivo Jime (z vidika Japon-
cev), apolog o očetu južnoafriške revoluci-
je “Madibi”, Nelsonu Mandeli, Invictus,
metafizični vpogled v onstranstvo Hereaf-
ter (z Mattom Damonom), trpko pričevan-
je in razmišljanje iz iraške vojne Ostrostre-
lec (American Sniper) in sedaj Sully...
Eastwood je prejel “le” štiri oskarje, dva za
western Unforgiven (Gli spietati) , dva za
Punčko za milijon dolarjev in enega za
lastno svojsko producentsko kariero.
Uspešnica Ostrostrelec je zbrala pet
nominacij in nobenega oskarja. Zakaj?
Clint je preveč iskren in neposreden, ko
uprizarja ameriško družbo, ne pozna
olepšav, ne ovinkari in zadene občutljive,
boleče točke. Tudi v najnovejšem delu
nam predstavi lik nenavadnega junaka,
pilota, ki opravlja z vestjo in
odgovornostjo zgolj svoje delo. Ko mora v
205 sekundah od vzleta iz newyorškega
letališča, po okvari letala, do zasilnega
pristanka na ledenih vodah reke Hudson,
odločati o usodi 155 potnikov in ukrepati,
je sam. Tedaj zaupa svoji izkušenosti in
izbere najmanj pričakovano opcijo, ki ni
predvidena v letalskem protokolu. Ta se
izkaže za pravilno, reši vseh 155 potnikov,
a uniči letalo. Gre za resničen dogodek.
Sully je pilot Chesley Sullenberger, ki je
15. januarja 2009 rešil vse potnike leta US
Airways 1549 na reki Hudson in o tem
napisal skupaj z novinarjem Jeffreyem
Zaslowom knjigo, po kateri je nastal film.
V značilni dramaturški strukturi se sproži
in stopnjuje običajni medijski cirkus,
sodno-preiskovalni moloh, ki s svojo
računalniško topo
racionalnostjo skuša
pomendrati nenavadnega
heroja. Tom Hanks tu dosega
nov vrhunec v galeriji svojih
zrelih dramatičnih interpretacij
(Pot v pogubo in Most
vohunov) . Pod pritiskom
morečih flashbackov in vizij
raztreščenega letala med
newyorškimi nebotičniki se
globoko sprašuje, ali je ravnal
pravilno ali neodgovorno tvegal
življenja potnikov. V
Eastwoodovih filmih se estetika
prepleta z etiko, v danem
trenutku se bivanjska razsežnost
prikrade v vsakdanjo, nevsiljivo.
V hopperjevskem nočnem baru
se “sojeni” junak zrcali v svoji
podobi v zadnjih vesteh na tv
zaslonu, ob točaju in gostih
lokala, ki mu nazdravljajo s
koktajlom, naslovljenim po
njem. Ta navdušenost in
solidarnost mu ne pomagata,
tudi razplet zgodbe ne. Ostane sam s sabo,
v prepričanju, da je ravnal po vesti in
znanju, da je ukrenil, kar je bilo treba, ne
glede na sodbo in mnenje ostalih,
podobno kot drugi Clintovi samohodci in
junaki iz prejšnjih del, kot Gran Torino,
Ostrostrelec idr.
Davorin Devetak
P
Junaštvo današnjih časov
Sully Clinta Eastwooda
  godovina krščanstva na Slovenskem je
posejana z imeni takih, ki so v svojem
času tako ali drugače izstopali. Če se
omejimo le na zadnje stoletje, moramo
omeniti Janeza Evangelista Kreka, Edvarda
Kocbeka in Vekoslava Grmiča. V nasprotju z
nekaterimi predstavniki etablirane Cerkve,
denimo, škofom Mahničem, pa tudi
mnogimi drugimi, se našteti niso
prepoznavali v klerikalizmu in kdaj tudi
sektaštvu, ampak so venomer iskali svoje
alternativne poti. Krek je bil občutljiv
predvsem za družbeno stanje tedanjega
slovenskega človeka, Kocbek je med drugo
svetovno vojno v imenu narodne
osvoboditve in duhovne
preobrazbe slovenskega naroda
poiskal sodelovanje s komunisti,
Grmič pa je vseskozi zagovarjal
pravilnost odporniškega gibanja
in zmoto kolaboracije.
Med alternativnejše krščanske
mislece na Slovenskem lahko
seveda uvrstimo marsikoga. Tu
izstopa predvsem Vinko Ošlak, ki
se je pred desetletjem odločil za
prelom s katoliško Cerkvijo,
Branko Cestnik, ki na področju
mladinske pastorale uvaja kup
novosti, zaporniški duhovnik
Robert Friškovec, ne nazadnje pa
še pater Karel Gržan, kateremu
bomo posvetili ta prispevek.
Gržan je aktiven predvsem pri
delu z zasvojenci, katerim sledi v
komuni z namenom, da bi se
osvobodili suženjstva drog ter
zaživeli novo življenje s pomočjo
Kristusovega nauka in njegovega
usmiljenja.
Gržan je sicer pred dvema letoma pri
založbi Sanje objavil svojo uspešnico z
naslovom Le kaj počne Bog v nebesih, ko je
na zemlji toliko trpečih? , tokrat pa se
bralcu predstavlja z že drugim tovrstnim
delom, ki nosi nekoliko provokativen
naslov Vstanimo, v suženjstvo zakleti.
Zapisali smo provokativen, saj je na mah
podoben prvemu verzu delavske himne
Internacionale. Kot pravi avtor, se ti dve
deli umeščata v trilogijo pod geslom
Slovenska sprava, ki jo ima namen z
naslednjo knjigo tudi dokončati.
V svojem prvem delu je Gržan skušal
povrniti Bogu takšno podobo, kakršna naj
mu v družbi pripada (ne pa le tiste, na
kateri je Cerkev predolgo utemeljevala svoj
prestiž in nezmotljivost), se v svoji drugi
knjigi osredotoča na tri pomembnejše
tematike, in sicer na problem vse večje
polarizacije v družbi, nenehno pogrevanje
medsebojnih zamer, ki na Slovenskem
izvirajo še iz časa druge svetovne vojne,
predvsem pa na pomembnost sprave
oziroma odpuščanja. Vse skupaj začini še s
svojo bogato osebno izkušnjo, ki jo bomo
nekoliko podrobneje razčlenili v
nadaljevanju.
Preden gremo k obravnavi same vsebine
Gržanovega dela, moramo poudariti, da gre
pri obeh knjigah za svojevrstno sodelovanje
med dvema religijama, ki sta si v marsičem
povsem različni. Pater Karel Gržan je
namreč član katoliške Cerkve, medtem ko
se založba Sanje in njen ustanovitelj Rok
Zavrtanik prepoznavata v Čezvesoljski
zombi cerkvi blaženega zvonjenja, ki se je
rodila iz vstajniškega gibanja jeseni 2012.
Čeprav se 'zombiji' imajo za versko
skupnost in so kot taka tudi registrirani, sta
njihovo delo in
poslanstvo
predvsem
karitativnega
značaja (pomoč
ljudem v stiski,
pro bono
ambulante ipd.).
Osebna zgodba
Karla Gržana je
sicer zelo pestra.
Najprej je prebival
v samostanu z
drugimi patri,
nato se je odločil
za izstop in začel
iskati svojo pot v
Kristusovem
nauku. Med
vrsticami omenja
tudi podatek, da je
v preteklosti
doživel tudi
marsikatero krizo, ki ga je kot človeka
naredila še močnejšega, predvsem tedaj, ko
je tistim ljudem, ki so mu povzročali gorje,
zmogel odpustiti. Veliko se v knjigi, ki jo
predstavljamo, posveča temu problemu.
Izhajajoč iz evangelija, ko Jezus Petru
zapoveduje, da mora sedem krat
sedemdeset odpuščati tistim, ki so ga
razžalili, trdi, da človek, ki ni sposoben
odpustiti greha ali hudega dejanja svojemu
bližnjemu, še vedno živi v primežu zla, saj
se mu ni sposoben, pripravljen ali odločen
odpovedati.
V človeku je namreč že po naravi vrojena
polarizacija, ki skuša vsiljevati manihejske
poglede na svet: naši so dobri, njihovi so
slabi itd. Posebno poslanstvo v tem oziru
Gržan priznava pojmu Svete Trojice, ki je v
evangelijih ne bomo zasledili, saj
jo je Cerkev utemeljila na koncilu
v Nikeji leta 325. Vlogo Svetega
Duha vidi predvsem v
povezovanju med ostalima
prvinama, torej Očetom in
Sinom. V dejanskem pomenu je
torej tretji element tisti, ki nam
pomaga premoščati razlike, tako
med dobrim in zlom v nas samih
– dokazano je namreč, da je
človek sposoben marsičesa
hudega – pa tudi med
posamezniki in skupnostmi.
Kot smo že zapisali, veliko
pozornost namenja avtor
nerazrešenim vprašanjem iz
slovenske preteklosti. V poskusih
sprave, ki so se zgodili doslej in ki
so po večini spodleteli, vidi Gržan
predvsem eno temeljno napako.
Na Slovenskem so se med drugo
svetovno vojno spopadli partizani
in domobranci, sprava pa se
poskuša delati med državo in Cerkvijo, kar
je po njegovem povsem napačno. Cerkev
namreč ne more predstavljati
domobrancev, saj je bilo vsaj 70%
partizanov vernih, pa tudi sodobna
demokratična Slovenija ne more biti dedič
enopartijskega režima, ki je izšel iz
revolucije. Lahko je kvečjemu otrok
osvobodilnega boja in demokratičnih
sprememb ter osamosvojitve izpred
poltretjega desetletja.
Mrtve je treba seveda pokopati in jim vrniti
dostojanstvo, katerega so bili oropani, saj
niso imeli pravice do groba, med sabo pa
naj se simbolično spravita Zveza združenj
borcev in Nova slovenska zaveza. Cerkev in
država lahko v tem primeru odigrata vlogo
tretjega, torej tistega, ki obe prvini
povezuje, kakor je to v Sveti Trojici Sveti
Duh.
Primož Sturman
Z
Karel Gržan - Vstanimo, v suženjstvo zakleti
Pomembnost sprave in odpuščanja
Bodi človek! 22. decembra 2016 13
  b letošnji pripravi na Božič še posebej
opazujem družbo, v kateri živimo.
Zagotovo je ob teh adventih, ki so se raje
spremenili v “veseli december”, pravih žurkah ob
priložnosti prižiganja prazničnih lučk in
podobnih neumnostih, neko spoznanje zelo
jasno – naša družba ni več ista, kot je bila prej. Ko
o tem govorimo, ne mislimo na tisto pred sto leti,
temveč je dovolj, če gremo nazaj morda samo za
kako desetletje. Spomnim se, kako se nam je
zdelo vsem, ki smo vendarle prihajali s
“province” v glavno mesto, Ljubljano, nekaj
močno čudnega, ko so tam praznovali “veseli
december”, zdaj je zadeva že vsesplošna. Ob
iskanju materiala, ki bi mi služil za podlago pri
pisanju, sem našel reklamni plakat, ki je lani visel
v Vidmu, mestu torej, ki nam je precej blizu, tako
da se kdaj pa kdaj tja tudi odpravimo. Na plakatu
torej najdemo postavljeno na praktično isto raven
praznovanje dveh rojstev, eno je Mohamedovo,
drugo pa Kristusovo. Snov tega plakata nam tako
daje vpogled v družbo, v kateri živimo. Nekoč, v
bistvu še ne pred dolgo leti, pa četudi smo v
političnem smislu živeli v komunističnem
sistemu, je vseeno veljala neka tako kulturna kot
tudi verska enoznačnost, v smislu pač, da smo
bili precej enotni kot Slovenci in katoliki,
podobno pa bi veljalo reči za drugo stran meje, pa
če govorimo o Italijanih ali Furlanih, lahko pa
tudi o Avstrijcih, če komu bolj ustreza. Vsekakor
je zdaj že nekaj let tako, tudi v Sloveniji, da je ta
“uniformnost” izginila, namesto nje pa je prišel
neki pluralizem, ki je vse bolj pisan, pa človek ne
ve več, ali samo iz leta v leto bolj, ali pa celo vsak
dan bolj. Odzivi so lahko različni, vsekakor pa bi
napačno bilo tisto, da bi se skušali “vrniti nazaj”,
kot pravimo. V trenutnem položaju to ni mogoče,
ker je vseeno treba “iti naprej”, vendar je pri tem
treba imeti določena načela in kriterije, ne pa
samo z improvizacijo, ki je seveda več kot očitna
in vse večja pri politikih, a kaj, ko podobno
gibanje najdemo tudi drugod, lahko rečemo, da v
celotni družbi, zato pa tudi v Cerkvi. Imeti bi
torej vseeno morali določene kriterije, vsi, sicer
plujemo brez smeri, brez kompasa. Eden prvih
kriterijev bi tako moral biti tisti, po katerem bi
razlikovali zlasti dva vidika – čisto
človeški vidik in verski vidik. S čisto
človeškega vidika ima vsak človek
pravico, da ima spoštovanje in da je
zadoščeno njegovim potrebam v tisti
meri, v kakršni je neka družba to
sposobna. Tu mora vladati načelo
skupnega dobrega, ki mora vselej biti
dobro vseh, ne pa samo dela
prebivalstva. Vendar, kam pridemo, če
tu ne upoštevamo tudi verskega
vidika? Neko ljudstvo ima namreč tudi
neko lastno kulturo, ki so jo v veliki
meri oblikovale tudi verske okoliščine,
zato ni mogoče, da bi gledali na to
brezbrižno, celo indiferentistično,
sploh pa tega ne smemo delati tisti, ki
se prištevamo k nekemu verstvu. Tu
nimamo prostora, da bi natančneje šli
v same zadeve, vsekakor pa smo prišli
do tega, da se postavljajo na isto raven
vsa verstva, tako da ni nobene težave v
tem, da se na isto raven postavlja
Kristusovo in Mohamedovo rojstvo.
Zanimivo je zlasti to, da so kristjani ob
tem danes bodisi brezbrižni bodisi to
celo odobravajo. Zanimivo pa, da tako
delajo tudi verske oblasti, saj je potem
lani generalni vikar videmske
nadškofije dejal, da bi oglas “lahko bil
dobra stvar”. Če pa je tako zmedena,
brezbrižna ali celo odobravajoča
cerkvena oblast, kaj bo šele veljalo za
vernike? Kako je mogoče, da je danes
vse na isti ravni? Ker je v današnjega
človeka, tudi kristjana, prišel neki
pogled na svet, ki je močno
počlovečen, tako da današnji človek
nima praktično nobenega notranjega
in duhovnega uvida. Res je samo tisto,
kar se vidi, sliši in čuti. Tako je danes za
mnoge verovati v Boga nič več kot le
to, da delamo dobro
in se ogibamo
slabega, pa seveda,
da se imamo radi
med seboj. Nič več
kot to. V takšnem
kontekstu je postal Kristus neki družbeni delavec,
neka moralna in načelna osnova, neki zgled, pa
nič več kot to. Zato pa je na isti ravni z
Ghandijem, Martinom Luthrom Kingom in
drugimi. Za veliko večino katoliškega sveta
Kristus pravzaprav ni več Bog, temveč le še zelo
dober človek. Če ga tako postavimo na isto raven
s prerokom, ne le Mohamedom, ampak lahko tu
govorimo o katerikoli religiji, ni v tem nobene
težave, niti za duhovščino, v tem primeru
videmsko. Hkrati smo vse bolj priča
temu, kako se mnogi, ki so bili
krščeni v katoliški Cerkvi, od te
oddaljujejo, ker ne najdejo v njej
ničesar, kar bi jim lahko koristilo za
življenje, kaj šele, da bi jih dvignilo
na višjo versko ali duhovno raven. V
bistvu sporočajo, da med Kristusom
in lučkami, katerih prižiganje se tako
slavi, ni nobene razlike. Ne vem vam,
a meni se zadeva zdi zastrašujoča.
Tako ni težko dobiti nekdanjih
katolikov, ki so postali muslimani,
hinduisti, budisti, protestanti in
karkoli že, če niti ne govorimo o vseh
tistih, ki so enostavno odšli, pa ne
spadajo nikamor. Krščanstvo, ki se
odreže od svojih korenin, postane le
še neka humanistična filozofija z
neko blago religiozno noto. Tako bo
tudi letos za veliko večino Božič le še
neki “družinski” praznik, v smislu,
da se družina pač dobi skupaj.
Vprašanje, ali se res dobi skupaj ali pa
je to samo nekaj fizičnega, sicer pa je
vsakdo oddaljen v svojem virtualnem
svetu. Komu tako pomaga Božič, ki je
le še neka “lepa misel”, “bleščeče
lučke”, “prijetna čustva”. Koliko vse
to zares razsvetljuje in greje človeka?
In, v primeru, da to velja, koliko časa
to traja? Še se spomnim nekdanjih
veroučencev na Krasu, ki so dejali, da
je v bistvu vse, kar pričakujejo, samo
novo leto, da pa so že dan potem le
še prazni in razočarani, kot sicer vsak
dan. Materiala za razmišljanje je tako
dovolj, vendar pa nam to ne bo prav
nič koristilo, če ne bomo naredili
koraka naprej, če se ne bomo vsaj
malo notranje in duhovno poglobili.
Andrej Vončina
O
Današnja družba in božično praznovanje 
Kristus ali kdo drug? Eno in isto.
V današnji zmedeni družbi je vseeno smiselno »iti naprej«, 
a s pomočjo kriterijev in načel, ki temeljijo na »Resnični Luči«.
  spominu mi je ostal pogovor izpred
kakšnih sedmih let. Srečal sem se z
možem in ženo iz Izraela, ki sta hodila po
Slovenski Jakobovi poti. Povedala sta mi, da kot
upokojenca pogosto prihajata v Evropo za dva
meseca ali več? “Zakaj”? “Ker se tu čutiva varna.
Vi ne veste, kaj imate. V Izraelu živimo v
neprestani napetosti zaradi atentatov. Pri vas se
drugače diha, drugače spi. Ne moreva razumeti,
da ste tako žalostni ljudje in se ne
veselite tega, kar imate”.
V zadnjih letih se je občutek varnosti
tudi v Evropi zmanjšal. Od takrat do
danes smo postali še bolj zaskrbljeni in
žalostni. Seveda se to pozna predvsem v
večjih mestih. Ko sem letos, po več letih,
ponovno obiskal Rim, je bilo v njem
precej drugačno vzdušje, kot sem ga bil
vajen. Vsepovsod so bili prisotni vojaki z
brzostrelkami, za ogled pomembnih
spomenikov smo morali skozi
elektronsko kontrolo. Na Trastevere ni
bilo več tistega vzdušja kot pred leti;
tamkajšnji lokali so samevali, tudi s
higieno je škripalo. Je to podoba
prihodnje Evrope, podoba, ki bo postala
za nas nekaj normalnega? Ali pa nas
čaka še kaj hujšega?
Ni čudno, da nekateri vidijo rešitev v
novih zidovih, ki bi poskrbeli za
varnost. Glede na neodgovorno in
manipulativno obnašanje levice se mi
zdi povsem normalno, da vedno več
podpore dobivajo desne stranke. Tudi
sam sem bil, ker sem bil kritičen do
islamskega totalitarizma, razglašen za
nestrpneža. Nisem med tistimi, ki so že
vnaprej proti obrambnim zidovom,
vojski in policiji. Vsekakor je potrebno
skrbeti za varnost in zaščito državljanov,
za zakone, ki bodo preprečevali nasilje … Toda ali
so razne ograje, dodatno usposabljanje vojske in
policije, vojaki na javnih mestih, kontrole na
letališčih, izgon beguncev, ki niso begunci …,
dovolj veliki ukrepi? Se lahko zapremo v svoj
svet? Mar nima vendarle prav papež Frančišek, ki
pravi, da gradnja zidov ne more odpraviti
temeljnega vzroka za strah in negotovost, kajti
strah ni le posledica zunanjih vzrokov? Je danes
sploh mogoče zgraditi tak zid, ki nas bo
obvaroval pred raznimi atomskimi in biološkimi
bombami? Kaj pa, če se bomo na koncu pobijali
znotraj obzidja in prav zaradi tega zidu?
Nasprotniki gradnje zidov poudarjajo, da je
rešitev v dialogu, v pogovoru o vsem, kar se
dogaja. Toda, je dialog v določenih primerih
sploh možen? Kaj dialog v resnici sploh je? Kaj
narediti, ko kdo dialog zlorablja in ga zgolj igra, v
resnici pa ima drugačne načrte? Sam sem do
nekaterih opevanih dialogov zelo skeptičen.
Morda tudi zaradi izkušenj z jugoslovanskim
bratstvom. Ne zdi se mi prav, da bi iz koledarja
svetnikov črtali sv. Janeza Kapistrana in bl. Marka
iz Aviana. Tudi križarske vojne zame niso bile
samo slabe, kot jih prikazuje marksistična in
laicistična literatura.
Kljub vsemu zgoraj povedanemu pa je dejstvo, da
si mnogi kristjani prizadevajo za iskren in pristen
dialog. Tudi mnoga cerkvena gibanja, kot npr.
Marijino delo, Skupnost sv. Egidija, Občestvo in
osvoboditev … Prizadevajo si tudi za dialog z
ljudmi, ki pripadajo drugim kulturam in veram.
Ocenjujem, da njihova prizadevanja niso brez
napak in spodrsljajev, a vendarle so dragocena.
Tudi med muslimani je veliko ljudi, ki so
dialoško naravnani. Če ne bi bilo tako, bi se
človeštvo že pokončalo in povsem uničilo tudi
planet, na katerem živi. Predsednik papeškega
sveta za medverski dialog, kardinal Jean-Louis
Pierre Tauran, je v nekem intervjuju dejal: “Na
dialog smo obsojeni”. Kaj je dialog? V prvi vrsti
dialog ni le za razumsko, filozofsko ali teološko
razglabljanje o določenih vprašanjih. Najprej smo
izzvani, da skupaj živimo, se pogovarjamo, se
spoštujemo, skupaj skrbimo za varnost. Dialog je
to, da se imamo radi, čeprav smo različnih ver in
političnih prepričanj. Brez tega dialoga nas tudi
najsodobnejši varnostni zidovi ne morejo
obvarovati pred uničenjem. Brez pristnega
dialoga je onemogočen naš osebni razvoj.
Kaj ima z vsem tem vera? Vera nam je bila
posredovana. Bi danes obstajalo krščanstvo, če se
Bog ne bi učlovečil? Se znamo temu čuditi? Bog,
ki je ustvaril svet iz nič in je po svoji podobi
naredil tudi človeka, je napravil še naslednji
nezaslišan korak: se je učlovečil in postal del
stvarstva, ki ga je On naredil iz nič. Kakšen
dialog Boga s človekom! In vse to zastonj!
Med nas je prišel brez orožja. Mi pa smo ga
pribili na križ in umorili. Ker nas je ogrožal,
ker je rušil ustaljene navade, ker ni v vsem in
do potankosti soglašal z verskimi in
političnimi oblastmi. Smo kristjani še zares
kristjani, če se ne trudimo po svojih močeh
posnemati te Božje logike? Živimo iz vere v
Vstalega, ki je Prisoten? Mu pripadamo?
Kaj pa, če kristjani Cerkev razumemo
drugače, kot si jo je zamislil njen
ustanovitelj? Ni morda Cerkev za nas zgolj
obrambni zid ali bunker, kamor se bomo
zatekli pred “turškimi napadi” in pred
raznimi ideologijami, ki so na pohodu? Taka
Cerkev bi temeljila na strahu in bi bila naše
delo. V tem primeru bi evangelija ne
oznanjali, temveč bi se skrivali ter sanjali o
tem, da bi postali močni in bi tako lahko
drugim vsiljevali našo vero, ki bi bila v resnici
ideologija. Hoteli bi rešiti vse probleme in
svet uskladiti z Božjimi zapovedmi, če je
potrebno tudi na silo. Tega pa nam Jezus ni
naročil!
Prebudimo v nas žejo po odrešenju! Zakaj sta
na začetku omenjena Izraelca prišla v
Slovenijo? Zato, ker je bila v njima žeja po
varnosti. Hrepenenje po druženju, pogovoru,
medsebojnem spoštovanju, varnosti in po
Bogu, ki je Lepota, Dobrota, Resnica, Dialog in
Usmiljenje, je v vsakem človeškem srcu. Temelj
naše resnične varnosti je prav to hrepenenje,
čeprav še tako drobceno, šibko in majhno ter
Božji odgovor nanj.
Bogdan Vidmar
V
Skavti na Velikem trgu v Trstu – luč miru (Foto Matic Slemič)
Prebudimo žejo po pristnem dialogu
Temeljni izziv našega časa

Kultura 22. decembra 2016 15
  sakdo izmed nas se prej
ali slej znajde pred “tisti-
mi” zaprtimi vrati in
čaka, kdaj bo on na vrsti …
Saj je pravzaprav naše življenje
eno samo čakanje na prehod
skozi tista skrivnostna
vrata … v nepoznano, v
onstrastvo. Prav tako so
se pred tistimi vrati, v za-
tohli, temni čakalnici
brez oken znašli trije po-
starani klovni; dva sta
nekoč delala v dvojici,
tretji pa je bil njun nek-
danji učitelj. Vsi trije so
brali časopisni oglas in
so se znašli tam, kjer naj
bi bila avdicija za enega
klovna. Vsak od njih
upa, da bo lahko spet
stopil na oder in pokazal
svoj talent. Vsi trije so si-
cer bili bolj na obrobju,
čeprav se vsak hvali, da
je delal v slavnih gleda-
liščih. V tistem morečem
čakanju, med katerim
vsak upa, da bodo prav
njega poklicali, vsak od njih
hoče pokazati trike in vragolije,
ki jih je najraje in najbolj
uspešno izvajal na odru, da je
zabaval občinstvo. Čeprav se
V trudijo, da bi bili v tem smešni,njihovo izvajanje presevajo ne-ka žalost, bridkost, osamljenost,
nezmožnost priznati si, da je
njihov čas že minil … Te tri stare
klovne, upajoče v zadnji od-
blesk uspeha, kot si jih je zami-
slil in jih v igri Stari klovni opi-
sal Matei Visniec, je na oder kot
slovensko praizvedbo v
odličnem prevodu Ane Barič
Moder postavilo na oder Slo-
vensko narodno gledališče No-
va Gorica. Nadvse odobrava-
joče je predstava doživela slo-
vensko krstno izvedbo 16. no-
vembra 2016 na velikem odru
SNG Nova Gorica. Pisec te gren-
ke, črne komedije Matei Visniec
(1956) se je iz rodne Romunije
– takrat jo je še tlačil Ceausescu
in njegova policija je zalezovala
umetnike, ki so bili kritični do
režima – v 80. letih izselil v
Francijo za študij in tam vprašal
za politično zatočišče. Zdaj dela
v redakciji programa Radio
France internationale in piše
poezijo, romane in gledališka
besedila. S temi, tudi prevede-
nimi v različne jezike, doživlja
uspehe na marsikaterem evrop-
skem odru. V SNG Nova Gorica
so l. 2014 prvič postavili
na oder njegovo delo, li-
rično Zgodbo o pandah,
ki jo pove saksofonist z
ljubico v Frankfurtu, v
režiji Marka Sosiča. Kot v
tisti igri nas tudi v tej sez-
nanja z drugim, nam
neznanim, metafi-
zičnim svetom. Klovni
naj bi vzbujali smeh s
svojim smešnim nasto-
pom in obrabljenimi tri-
ki, a sami so žalost vzbu-
jajoče figure. Filippo, Ni-
collo in Peppino, brez
prebite pare v žepu, upa-
jo v poslednjo iskrico sla-
ve, kot so jo doživljali v
času svojega najbolj
uspešnega nastopanja.
Zdi se, da živijo še zmeraj
v tem svojem svetu, ki ga
že zdavnaj ni več. Ne morejo in
nočejo se sprijazniti z mislijo,
da je njihov čas že potekel, am-
pak še upajo in čakajo …, čaka-
jo, da se bodo vendarle odprla
tista neznansko visoka vrata v
tisti tesni sobi brez izhoda.
Scensko je izredno povedno in
posrečeno ta velika vrata z režo
za ključe, nameščeno zelo viso-
ko, upodobila scenografka Va-
silija Fišer (poskrbela je tudi za
kostume) in prizorišče dogajan-
ja postavila na privzdignjeno
pedano v ospredju odra; vse to
deluje zelo utesnjujoče. Taktir-
ka Jaše Jamnika predstavi nare-
kuje realistično podajanje pri-
povedi treh klovnov, ki se izteka
v življenjsko metaforo in ab-
surd čakanja. Tisto čakanje, ki
naj bi prineslo odrešitev, tako
dobro poznamo iz Beckettove
drame Čakajoč Godoja(ta) .
Tri čakajoče klovne so izredno
mojstrsko z različnimi izrazni-
mi podrobnostmi poosebili tri-
je nadvse žlahtni komedijanti,
Radoš Bolčina, Iztok Mlakar,
člana SNG Nova Gorica, in Goj-
mir Lešnjak Gojc, ki je že nekaj-
krat zelo uspešno sodeloval z
novogoriškim igralskim ansam-
blom. Vsak izmed njih je v svoj
lik prilil nekaj svojih občutkov,
saj imajo vsi trije dolgo vrsto
odrskih izkušenj, pa tudi sami
so že skoro v tistih letih, ko člo-
veka začenjajo prešinjati misli
na starost. Tudi zaradi tega in
seveda zaradi njihovih izvrstnih
igralskih veščin so poglobljeno
upodobili te tri od življenjske
poti izčrpane ljudi in izrisali nji-
hove usode. Radoš Bolčina je Fi-
lippa prikazal kot godrnjavega,
ciničnega, surovega človeka, ki
se zdi skregan s celim svetom in
se omehča le, ko prikaže trik z
baloni in želi vso pozornost. Iz-
tok Mlakar je, kot le on zna, ori-
sal mirnega, nostalgičnega, ne-
močnega in neodločnega Ni-
colloja, ki prvi pride pred vrata,
a si ne upa potrkati. Rad bi bil
vrhunski klovn in sebe in druga
dva prepričuje, da je res tak, pa
čeprav ni. Mlakar je pri upodo-
bitvi Nicolloja uporabil tudi
svoje izpovedno zelo močne
pantomimske spretnosti, ki
nam prikličejo v spomin legen-
darno figuro Charlota Charliea
Chaplina. Gojmir Lešnjak pa je
svojega Peppina odel z ne-
kakšnim učeno zvišenim
plaščem. On je tisti, ki nadkral-
juje ostala dva, saj je bil vendar
njun učitelj in je zato prepričan
o lastnih sposobnostih.
Predstava o iztekajoči se življen-
jski poti treh klovnov, pri kateri
ob komičnih situacijah smeh le
sramežljivo zaigra na ustih in
takoj kot grenka kepa zdrsi v
grlo, razpira marsikatera
vprašanja, ki se tičejo vseh nas.
Ne daje sicer odgovorov, ampak
nas vabi, da sami razmislimo o
njih, saj jesen življenja pride vse
prekmalu in z njo se je težko
sprijazniti …
Iva Koršič
SNG Nova Gorica / Premiera: Stari klovni 
Ko pridemo do tistih vrat …
Kulturnozgodovinski priročnik MOJ DUNAJ Mojce Gätz
Pregleden opis Dunaja 
v lepem jeziku
  ri Mohorjevi založbi v Ce-
lovcu je nedavno izšel
obširen kulturnozgodo-
vinski priročnik Moj Dunaj – Po
sledeh slovenskega in univerzal-
nega Dunaja. Avtorica publika-
cije Mojca Gätz je edina sloven-
ska turistična vodnica z avstrij-
sko državno licenco za vodenje
po Dunaju in Avstriji. Knjigo, ki
obsega okrog 380 strani, dodat-
no bogati 190 barvnih fotografij
o velikem mestu ob Donavi.
Avtorica opisuje Dunaj na pre-
gleden način in v lepem jeziku.
Predstavi ga zelo učinkovito in
podrobno, z njegovo silovito
usodo in neštetimi zgodovinski-
mi vrtinci, ki so skozi stoletja
krojili tudi slovensko identiteto
in mentaliteto. Mojca Gätz se je
namreč še posebej poglobila v
slovensko kulturno, znanstveno
in umetniško delovanje na Du-
naju in v slovenski duhovni do-
prinos avstrijskemu glavnemu
mestu. Knjiga je poleg tega stro-
kovno podkovana. Avtorica, ki
vodi zainteresirane obiskovalce
po znamenitostih avstrijske pre-
stolnice v slovenskem,
hrvaškem, srbskem, nemškem
in angleškem jeziku, jo je nam-
reč napisala iz svojih dolgolet-
nih izkušenj.
O Dunaju je izšlo v knjižnih
oblikah že nekaj orisov njego-
vih kulturnih in zgodovinskih
posebnosti. Že pred desetletji so
pri nekdanji koroški literarni re-
viji Mladje izdali krajši vodnik
po avstrijskem glavnem mestu,
precej pozornosti pa je vzbudila
zlasti knjiga zdaj že pokojnega
Draga Medveda o slovenskem
Dunaju, vendar ponuja najno-
vejša publikacija Mojce Gätz ak-
tualen pristop z novim zornim
kotom.
Obširna knjiga je namreč veliko
več kakor običajni priročnik ozi-
roma vodnik po velemestu ob
Donavi. Kot je zapisano na plat-
P nicah publikacije, je “Moj Du-naj” “z občutkom napisano po-ročilo o razsežnostih ožjega in
univerzalnega Dunaja v kontek-
stu zgodovinskega in kulturne-
ga evropskega in svetovnega do-
gajanja in razvoja”. Avtorica po-
leg tega vrača Dunaj, ki je bil
skozi stoletja kot središče Svete-
ga rimskega cesarstva in pozneje
kot prestolnica mnogonarodne
Avstro-Ogrske ne le ena glavnih
točk evropskega in svetovnega
dogajanja, temveč tudi osišče
slovenske narodne usode, nazaj
k Sloveniji in Slovencem.
V knjigi je, kot dodatna vred-
nost, objavljenih kar okrog 190
barvnih fotografij, ki jih je prav
tako posnela in pripravila Mojca
Gätz. Mnoge prikazujejo dunaj-
ske motive z različnih novih ali
nenavadnih zornih kotov in so
objavljene na panoramski način
čez celo stran. Te fotografije bo-
do obiskovalcu Dunaja še bolj
nazorno in intenzivno pri-
bližale posebnosti in značilnosti
kulturnih spomenikov in dru-
gih znamenitosti avstrijskega
glavnega mesta.
Knjiga je razdeljena na šest de-
lov. Na začetku se srečamo s
“slovenskim Dunajem” in kul-
turnozgodovinskimi spomeni-
ki, ki so jih Slovenci ustvarili na
Dunaju. V sliki in besedi je med
drugim predstavljeno delo obeh
velikih arhitektov Jožeta Plečni-
ka in Maksa Fabianija, a tudi se-
danji stavbarski posegi uvelja-
vljenega arhitekta Borisa Po-
drecce. Pred bralcem zaživi pro-
letarski Dunaj ob koncu hab-
sburške monarhije z izkoriščani-
mi malimi ljudmi pisatelja
Ivana Cankarja, a tudi Dunaj kot
slovito mesto glasbe, v katerem
se je med drugimi uveljavil
komponist okoli 350 pesmi in
opere Hugo Wolf iz Slovenj
Gradca.
Posebno pozornost je avtorica
namenila različnim kulturnim
ustanovam, cesarski dvorni
knjižnici (sedanji avstrijski na-
cionalni biblioteki), v kateri je
med drugim znanstveno delo-
val Jernej Kopitar, predvsem pa
se je posvetila dunajski univerzi,
kjer so skozi stoletja študirali, a
tudi poučevali številni Slovenci,
med njimi pomembna profesor-
ja in znanstvenika, jezikoslovec
Franc Miklošič in fizik
Jožef Stefan.
V drugem delu nam av-
torica približa “značaj
mesta” in poudari, “da
ni na svetu mesta s tako
različnim značajem”:
“Sanje in resničnost, kul-
tura in podlost – vse to je
zaznamovalo v preteklo-
sti in zaznamuje danes
genius loci te donavske
metropole”. Vsekakor je
Dunaj od nekdaj dajal
svobodo za duhovni raz-
voj talentiranim ljudem
iz najrazličnejših dežel.
Kot središče Svetega Rim-
skega cesarstva in pozne-
je avstro-ogrske monar-
hije, v katero so bile
vključene vse dežele s
slovenskim prebival-
stvom, je bil več stoletij
ena glavnih točk evrop-
skega in svetovnega do-
gajanja, v katerem se je
oblikovala tudi sloven-
ska narodna usoda.
V tretjem delu “Dunaj po struk-
turi” je opisan geografski in po-
litični značaj mesta ob Donavi.
Zahodni del avstrijske metropo-
le je obdan z zadnjimi obronki
Alp, proti severu in vzhodu pa
se Dunajska kotlina začenja pre-
livati v Panonsko nižino oziro-
ma prehaja v Karpate.
Poglavje “Dunajski okraji” uvaja
zemljevid s prikazom vseh triin-
dvajsetih mestnih okrajev. Sko-
raj v vsakem od teh je Mojca
Gätz odkrila tudi kaj slovenske-
ga. V tretjem okraju na primer
stoji na Trgu Karla Boromejske-
ga imeniten vodnjak, ki ga je
ustvaril Jože Plečnik s kiparjem
Josefom Engelhartom. V istem
okraju krasi okolico z nenavad-
no zeleno barvo secesijska hiša
Maksa Fabianija. V osmem okra-
ju Josefstadt je na primer na pia-
ristovski gimnaziji vse do upo-
kojitve poučeval pisatelj Josip
Stritar. V istem okraju je pesnik
France Prešeren kot vzgojitelj v
katoliškem zavodu za plemiško
mladino navdušil mladega lju-
bljanskega grofa Auersperga, ki
si je kot nemški pesnik nadel
ime Anastasius Grün, za svobo-
doljubno literarno ustvarjanje.
V obsežnem poglavju “Zgodo-
vina mesta” je predstavljeno
zgodovinsko dogajanje v mestu
od njegovih začetkov in rimske-
ga časa vse do avstrijskega ob-
dobja z Babenberžani in Hab-
sburžani. Bralec se seznani s po-
membnimi dunajskimi kultur-
nimi spomeniki od romanike in
gotike do baroka in novih mo-
dernih stilov. Tu so omenjeni
tudi svetovno znani dunajski
glasbeniki Mozart, Beethoven,
Schubert in drugi ter slikarji
Klimt, Schiele ali Kokoschka in
druge osebnosti.
Na slikovit način so predstavlje-
ni pomembni cesarji Friderik
III., Maksimilijan I., Karel VI. in
njegova slovita hči Marija Tere-
zija, tudi cesar velikih
reform Jožef II. in dvoj-
ni cesar Franc II. kot do
leta 1806 zadnji mo-
narh Svetega rimskega
cesarstva in od leta
1804 kot Franc I. prvi
cesar Avstrije.
Precej pozornosti na-
menja avtorica pred sto
leti sredi prve svetovne
vojne umrlemu pred-
zadnjemu cesarju Fran-
cu Jožefu I. in ga pri-
kaže v boljši luči kot
nekateri zgodovinarji.
Posveti se tudi njegovi
tragično umrli ženi Eli-
zabeti ter liberalnemu
sinu prestolonasledniku Rudol-
fu, ki je naredil samomor. Ome-
ni Rudolfovega priljubljenega
učitelja Jožefa Čižmana, ki je ba-
je v mladih letih kot tedaj mno-
gi prišel peš iz Ljubljane na Du-
naj. Ne zamolči tudi najno-
vejšega dogajanja s koncem mo-
narhije in kratko, a grozno stra-
hovlado Adolfa Hitlerja in na-
cionalnih socialistov, ki so
pregnali ali umorili večino te-
danjega judovskega prebival-
stva, ki je štelo okoli 175. 000
oseb. Mnogi dunajski Judje so
vtisnili Dunaju in svetu (med
drugim Stefan Zweig, Sigmund
Freud, Viktor Frankl, Ludwig
Wittgenstein, Gustav Mahler) s
svojim kulturnim in duhov-
nim delom nezamenljiv
pečat. Njim avtorica name-
ni posebno pozornost. Zgo-
dovinski pregled konča z
opisom dogajanja v sedanji
drugi avstrijski republiki.
V posebnem vmesnem po-
glavju predstavi tudi Trst, ki
je bil že leta 1384 priključen
k Avstriji in se je v njenem
okviru razvil v pomembno
in nekdaj izrazito kozmopo-
litsko mesto. Trst omenja
Mojca Gätz tudi v zvezi z v
Mehiki ubitim bratom ce-
sarja Franca Jožefa Maksimi-
lijanom, ki je imel, preden
je postal cesar Mehike, v
dvorcu Miramar pri Trstu
svojo rezidenco.
Med opise dunajskega me-
sta in njegovih posebnosti
vpleta avtorica tudi anekdo-
te in mestne legende, na
primer pravljico o Baziliskovi
hiši oziroma pošasti v vodnjaku
v prvem okraju. V “Madžarski
hiši” nasproti Avguštinske cer-
kve v prvem okraju baje straši.
Tu je občasno bivala zelo bogata
madžarska “krvava grofica” Eli-
zabeta Bathory (1560 – 1614), ki
je bila nagnjena k sadizmu. Baje
je mučila in ubila nad sto
služabnic in služabnikov. Leta
1611 so jo obsodili na smrt in
živo zazidali v njenem gradu
Čachtice (zdaj na Slovaškem).
V poglavju “Znamenitosti me-
sta” slede opisi velikih kultur-
nih spomenikov, stolnice sv.
Štefana in drugih cerkva, dvor-
cev Schönbrunn in Hofburg,
Belvedera in številnih drugih za-
nimivosti.
Na koncu je v posebnem oddel-
ku opisana še okolica Dunaja v
Nižji Avstriji, Salzburg in na
kratko Avstrija na splošno.
Mojca Gätz je kulturni priročnik
“Moj Dunaj” napisala na pregle-
den način, v tekočem in lepem
jeziku, z mnogimi poetično
oblikovanimi opisi različnih po-
membnih zgodovinskih oseb-
nosti in mestnih značilnosti.
Lev Detela
Kultura22. decembra 201616
  birka kratkih zgodb Les Gori-
ciennes solkanske literarne
ustvarjalke Darinke Kozinc po-
nuja izseke iz življenjskih zgodb deve-
tih žensk, ki se jih je dotaknil feno-
men aleksandrinstva; oblika ženske
ekonomske migracije, ki je v Egipt
(predvsem Aleksandrijo in Kairo) vo-
dila številna dekleta in žene. V Egiptu
so bile znane kot Goričanke ali Les
Goriciennes, saj je bila ta oblika eko-
nomske migracije značilna za goriški
prostor, predvsem za spodnjo Vipav-
sko dolino. Fenomen aleksandrinstva
je zaznamoval predvsem čas okoli
druge svetovne vojne, ko so bile eko-
nomske in gospodarske razmere na
tem območju zelo slabe in nestabilne.
Aleksandrinke, ki so bile plod družin-
skih in kolektivnih ekonomskih
načrtov in so kot delavke odhajale v
Egipt, večinoma k bogatim evropskim
družinam, so pogosto reševale prebi-
valstvo revščine, zadolžene kmetije in
omogočile marsikateri družini obsta-
nek na svoji zemlji ter preprečile od-
selitev. Fenomen je bil v slovenski
književnosti že problematiziran, ven-
dar enoznačno in tudi stereotipno pri-
kazan. Avtorica Darinka Kozinc z raz-
nolikostjo, ki jo izpostavlja v svojih
pripovedih, pojav prikaže v novi in ve-
liko bolj stvarni luči, v vseh odtenkih,
paradoksih in nasprotovanjih, ki jih
vsebuje, v vsej nepredvidljivosti, take
so bile ne nazadnje usode aleksan-
drink in njihova življenja sama.
Preko izkušenj in zgodb Marije, Marte,
Vesne, Ane, Bernardine, Zore, Irene,
Jelke in Darje ter številnih drugih
žensk, ki so vpletene v pripovedi de-
vetih kratkih zgodb zbirke, se zrcalijo
različne plasti fenomena aleksandrin-
stva, ki je zaznamoval usode številnih
žensk in celotnih družin spodnje Vi-
pavske doline. Ženske so s svojo mi-
gracijo v Egipt in delom pri bogatih
družinah pripomogle h kolektivnim
spremembam, k boljšemu gospodar-
skemu položaju v domovini. Hkrati
pa je ta fenomen, kot vsaka izkušnja
migracije, izrazito individualnega
značaja in je pogosto usodno zazna-
moval življenja posameznic in njiho-
vih bližnjih. Prenekatere ženske so do-
ma s težkim srcem in v hudih dušev-
nih mukah puščale može, partnerje
in otroke, nemalo zgodb je bilo zato
žalostnih, nostalgija in domotožje sta
bila tako pogosto zvesta spremljevalca
aleksandrink. Tudi z vidika otrok, ki
so ostajali doma, medtem ko so nji-
hove matere odhajale kot gospodinje,
guvernante, sobarice, dojilje in va-
ruške, je bil fenomen aleksandrinstva
izjemno čustveno obarvan, pogosto s
priokusom pomanjkanja lika matere
in mladih žensk nasploh v življenju
otrok in celotnih vasi. Nemalo mla-
dih žensk pa je v Egipt odhajalo iz
mladostne radovednosti, v želji, da bi
spoznale nov in vznemirljiv svet, ki se
jim je ponujal preko morja, druge za-
to, da bi si lahko privoščile bogato ba-
lo in se nato doma poročile. Nekatere
je svet, ki se jim je odkrival v Egiptu
in Aleksandriji, posrkal vase, večkul-
turno in večjezilno okolje, kjer so se
vaška dekleta in žene lahko veliko
naučile, dobro zaslužile, kjer so živele
dobro in udobno, je postalo del nji-
hovega novega življenja in neka-
tere se nikdar več niso vrnile. V
novem okolju so si mnoge ustva-
rile nov dom in družino. Spet
druge so se vrnile, saj jih je nekaj
izrazito vezalo na domače kraje.
Ob vrnitvi so se nekatere soočile
s tragiko izgube partnerjev in
vsega, kar jih je še vezalo na to
zemljo, saj je tu vojna terjala šte-
vilne žrtve in razdrla preštevilne
upe in obete o srečni prihodno-
sti. Pogosto so ob odhajanjih in
vračanjih mlade ženske doživlja-
le kulturni šok in trk predstav in
realnosti, prav tako so bile razlike
med novim okoljem in udobnim
načinom življenja ter stvarnostjo
v njihovi primarni domovini ta-
ko velike, da so jih težko harmo-
nizirale in se ponovno privadile
na okolje, ki je nekoč predstavlja-
lo njihov dom. Avtorica v kratkih
zgodbah prikaže tudi vpliv tega
fenomena na sodobno stvarnost,
poudari, da se vplivi aleksandrinstva
še vedno kažejo. Sam fenomen tudi
izrazito aktualizira, ekonomske migra-
cije in želja po zaslužku tudi danes
žene številne žene in dekleta v svet, v
iskanje boljših življenjskih priložno-
sti.
Vsi ti drobci raznolikosti in komplek-
snosti so vtkani v krat-
ke zgodbe zbirke Les
Goriciennes. Bralcu
odkrivajo vznemirljiv
svet, ki so ga spoznava-
le aleksandrinke in v
njem živele, arabski
svet z njegovo speci-
fično kulturo, kulina-
riko, geografskimi
značilnostmi in drugi-
mi posebnostmi, ki so
jih aleksandrinke
vsrkavale in jih pre-
našale tudi v domače
okolje in ga s tem bogatile. Ti izjemni
ženski liki, ki so vtkani v kratke zgod-
be zbirke, pričajo tudi o pomembni
vlogi aleksandrink kot kulturnih po-
srednic med dvema socialno in kul-
turno tako različnima okoljema, prav
s svojim posredništvom in prehajan-
jem med obema okoljema so ju vza-
jemno bogati-
le.
Kratke zgodbe
so posebej dra-
gocene, saj fe-
nomen, ki je
navidez časov-
no odmak-
njen in ga lah-
ko zapisujemo
in datiramo v
določena ob-
dobja zgodovi-
ne, aktualizi-
rajo in vzpo-
stavljajo tudi
zelo pomem-
bno vez s se-
danjostjo;
vpliv, ki ga
ima ta fenomen in njegovo razume-
vanje na sodobne generacije. Ta feno-
men se uteleša in neizbrisno odraža
tudi v življenju današnjih generacij,
preko potomcev aleksandrink, ki ra-
ziskujejo svojo genološko preteklost
in odkrivajo bogato dediščino svojih
babic in tet. Poleg tega pa je vez s se-
danjosto pomembna tudi z vidika
opozarjanja na sodobno aleksandrin-
stvo, ki tudi danes v upanju na boljše
življenjske in ekonomske možnosti v
svet žene številne mlade ljudi.
Številne in raznolike so zgodbe, ki jih
zbirka odkriva, in kljub svojim veli-
kim ambicijam in raznolikosti, ki jo
zaznamuje, lahko zajame le drobce iz
množice aleksandrinskih zgodb. Na
to tudi opozarja in opominja, številne
namreč ostajajo zamolčane, nezapisa-
ne, neizgovorjene, potlačene. Zbirka
Darinke Kozinc je izjemno dobro-
došla, saj poskuša ujeti vsaj delček te
raznolikosti in širine, ki jo fenomen
aleksandrinstva ponuja in ki ga lahko
razumemo le, če prisluhnemo indivi-
dualnim zgodbam aleksandrink.
Megi Rožič
Z
Goriška Mohorjeva družba, 2016 / Darinka Kozinc: Les Goriciennes
“/…/ v svet, ki je ponujal
priložnosti in nastavljal pasti”
Tržaška 22. decembra 2016 17
   rehod na zadnje obdobje moje
življenjske poti me je v mar-
sičem presenetil. Nisem
pričakoval, da bom po 70. letu doživljal to,
za kar človek v svojem življenju najmanj
skrbi, za zdravje. Naenkrat so se pojavile ve-
like vrzeli, ki so me streznile in tudi spom-
nile na psalmistovo opozorilo: 'Sedemdeset
let je doba našega življenja, osemdeset let,
če smo krepki'!  (Prim. Ps 90 /89/, 10) ”.
Tako nam je odgovoril openski župnik, g.
Franc Pohajač, na prvo vprašanje intervjuja,
ki smo mu ga napravili ob njegovi letošnji
75-letnici. V njegovo življenjsko izkušnjo se
strnejo duhovniška pot, pripadnost salezi-
janskemu redu, glasba, petje in ljubezen do
slovenstva in življenja, predvsem pa zau-
panje in predanost Gospodu.
“V vseh teh letih sem se večkrat vprašal, ka-
ko je mogoče, da ima Bog z menoj toliko
potrpljenja. Tolikokrat bi lahko nad sabo
obupal, se prepustil samemu sebi. Vedno
mi je v ključnem trenutku, na izviren
način, podaril svoj Očetovski pogled. Dal
mi je vedeti, da dar duhovništva, ki mi ga
je pred 48 leti zaupal, brez Njega ne zmo-
rem razumeti, udejanjati, še manj pa posre-
dovati”.
Rodili in odraščali ste na Štajerskem.
Kakšne spomine ohranjate na svojo
družino? Kako pa se spominjate tedan-
jega slovenskega podeželja in kako se je
to zdaj spremenilo?
Pred 75 leti sem se rodil v Celju. V tam-
kajšnji opatijski cerkvi sv. Danijela, danes
stolnici, sem bil krščen 7. febrarja 1941. S
starši, dvema bratoma in tremi sestrami
sem živel v vasici Hrenovi, ki spada v žup-
nijo Nova Cerkev. V spomine na otroška le-
ta je močno zarezala vojna vihra. Naša vas
je cela pogorela. Znašla se je med dvema
sovražnima ognjema. Najhuje pa je bilo, ko
sem imel 4 leta. Nemški vojaki so celo
družino postavili pred hišo in grozili, da
nas bodo postrelili. Pri mojem očetu so
namreč opazili, da šepa. Imel je rano na no-
gi in sumili so, da je bil ranjen pri partiza-
nih. Ker je znal nekaj nemščine, mu je
uspelo jim dopovedati, da se je ranil s koso
pri košnji, da nas niso postrelili. Do 14. leta
sva bila z očetom od časa do časa poklicana
na zališanje. Tudi vsa leta pozneje so moje-
ga očeta zasledovali. Podoba naše vasi se je
do današnjih dni dokaj spremenila. Postala
je kraj, kjer zemljo vedno manj obdelujejo,
večina so to domačije tistih, ki hodijo na
delo in v službo v Celje in druge kraje Slo-
venije in seveda v Avstrijo in Nemčijo.
Kdaj ste začutili Božji klic in kaj je vpli-
valo na odločitev, da postanete duhov-
nik?
Posebne izkušnje, kdaj in kako me je Bog
poklical, nimam. Doraščal sem z vsakod-
nevno molitvijo v družini, z rednim obi-
skom nedeljske sv. maše. Tudi med tednom
sva večkrat z mamo hodila peš k sv. maši v
Novo Cerkev. Pol ure hoda. Ko so v raznih
župnijah bile nove maše, smo se redno od-
pravili na novomašno slavje. V našo žup-
nijo so občasno prihajali pomagat salezi-
janski duhovniki, predvsen za spovedovan-
je. Na Dobrni je bila župnija zaupana sale-
zijancem. Tu sem obiskoval srednjo nižjo
šolo in v župniji verouk, ki je bil zelo nav-
dušujoč. Občudoval sem mladega kaplana,
ki nam ga je podajal. Ko sem končal srednjo
šolo na Dobrni, sem doma povedal, da bi
rad šel k salezijancem. Oče me je z začuden-
jem pogledal in dejal: “Prav! Jaz ti ne bra-
nim in tudi ne silim. Upam, da veš, za kaj
se odločaš”. Napotil sem se k župniku na
Dobrno, ki mi je natančno obrazložil, kdo
so salezijanci. In leta 1955 me je oče sprem-
ljal v Ljubljano k salezijancem na Rakovnik.
Od tod sem odšel v Zadar, kjer so slovenski
salezijanski pripravniki obiskovali klasično
gimnazijo. Tako se je začela dolga pot do
duhovništva.
Kaj je to pomenilo za človeka, ki je
odraščal v socialistični državi?
Kot sem omenil, našo družino so zelo za-
sledovali, posebno, potem ko so izvedeli,
da sem jaz šel “študirat za duhovnika”. Po-
sebna izkušnja je bila zame tudi 24-me-
sečna vojaška služba. Tam sem marsikaj
doživel. Že prvi dan prihoda me je pred vse-
mi vojaki izpostavil odgovoren vodnik, ko
je odkril, da sem imel v kovčku rožni venec.
Še toliko drugih stvari se je dogajalo na ta
račun. Priznam pa, da to ni načelo moje iz-
bire, nasprotno, utrdilo me je. Vsekakor so
dogovorni na vse mogoče načine poskušali,
da bi me preusmerili. V meni so videli vzor-
nega vojaka in mi na koncu celo dali čin
“razvodnika”.
Lep del svojega življenja ste preživeli v
našem manjšinskem okolju. Kako ste
sprejeli novico, da boste kot duhovnik
nadaljevali svojo pot čez mejo?
Ko sem leta 1969 končal bogoslovne študije
na naši salezijanski univerzi v Rimu, ki se
je takrat imenovala Salezijanski Atenej, sem
se junija vrnil v Slovenijo. Tu bi preživel
kakšen mesec počitnic in se jeseni vrnil na
študij Sv. pisma v Rim. Medtem je iz Trsta
prišla prošnja takratnega škofa Antonia
Santina, ali bi naš predstojnik, inšpektor g.
Martin Jurčak, poslal mlajšega duhovnika
za pomoč na Opčine s pripombo, da zna
italijanščino. Izbira je padla name. Naš
predstojnik mi je napisal list pokorščine z
dopisom za eno leto. Poslušal sem. Ta moja
poslušnost traja že 47 let.
Kako se spominjate prihoda k nam? Ka-
ko ste se v zamejsko stvarnost vživeli, kje
so bile težave in kaj vas je tu morda prev-
zelo?
Moj prihod v ta, zame nikoli dovolj razum-
ljen, slovenski zamejski prostor je bil neko-
liko nedorečen. Prišel sem namreč v Mari-
janišče, v katerem sta domovala naša sobra-
ta g. Ivan Doberšek in Jože Peterlin. Ko sem
vstopil v stavbo in me je zagledal g. Peterlin,
se je nekoliko začudil, kako da prihajam jaz.
Priti bi moral namreč nekdo drug. Hitro se
je sprijaznil z mojim prihodom in seveda
me takoj opozoril, da sem dodeljen za po-
moč v župniji in da v zavodu, ki je takrat
bil za otroke – sirote iz raznih krajev, nimam
nobene zadolžitve. S prvim oktobrom sem
prevzel službo kaplana v župniji sv. Jerneja
na Opčinah, kjer me je res prijateljsko spre-
jel takratni župnik g. Viljem Žerjal. Tudi ver-
niki so me sprejeli zelo prisrčno in obenem
začudeno. Izgledal sem namreč tako mla-
dostno, da so me imeli bolj za strežnika kot
za duhovnika. Drugo, kar jih je zelo nago-
vorilo, in marsikoga še danes, je moj prii-
mek. V župniji mi je bila takoj zaupana pri-
prava otrok na prejem zakramentov prvega
obhajila in birme. Prevzel naj bi tudi ve-
rouk na šoli. Ovira je bila moja neiz-
kušenost. Vsekakor naslednje šolsko leto
1970/71 sem prevzel poučevanje verouka
na slovenski osnovni šoli na Opčinah. Za-
mikalo pa me je, kako se spoprijeti z mladi-
mi. Kaj hitro smo se ujeli, in sicer s po-
močjo glasbe.
Od septembra 1969 ste službovali na
Opčinah, najprej kot kaplan, nato pa kot
župnik: se pravi, da ste več desetletij ‘di-
hali’ skupno in v sozvočju s svojimi ver-
niki. Kako se je openska verska skupnost
spremenila od takrat, kako ste vi kot člo-
vek in duhovnik rastli v njej?
Od leta 1969 do 1991 mi je kot kaplanu s
svojo pokončno držo in s svojim človeškim
in prijateljskim odnosom stal ob strani in
me podpiral takratni župnik g. Viljem Žer-
jal. Openska župnija, največja v tem zamej-
skem prostoru, je zahtevala in še zahteva v
odnosu do slovenskih vernikov in do itali-
janskih izreden pastoralni napor. Obe veji
župnije imata celotno pastoralno oskrbo.
Za italijanske vernike je do leta 2010 bil za-
dolžen italijanski škofijski duhovnik – ka-
plan. Po tem letu smo salezijanci, ki nam
je leta 1991 župnijo zaupal takratni škof Ev-
gen Ravignani, prevzeli tudi italijanski del.
To je omogočilo odgovornemu v župniji,
župniku, da ima celovitejši pogled na do-
gajanje. Zahteva pa dodatni napor, predv-
sem glede pastoralnega usklajevanja in
ustvarjanja tistega sožitja, ki ga dve različni
kuturno-jezikovni skupnosti narekujeta.
Italijanski verniki se čutijo poklicane in s
svojo dejavno prisotnostjo težijo k plod-
nejšemu in čim pogostejšemu sodelovanju.
Prav ta njihova namera zahteva veliko pa-
storalne modrosti s strani slovenskih du-
hovnikov in njihovih sodelavcev. Od tega
je odvisno tudi nadaljnje delovanje župnije,
ki goji in ohranja svoje slovenske verske in
kulturne prvine. Odkar sem leta 2000 prev-
zel odgovornost v župniji, sem vedno bolj
prepričan, da v župniji ne moremo govoriti
o slovenski manjšini in italijanski večini,
ampak o prvinah, ki so lastne obema naro-
doma, in o vernikih, ki jih dosledno živijo
in prenašajo na prihodnje rodove. Prihajam
pa tudi do spoznanja, da bi italijanski ver-
niki svojo poklicanost morali pokazati tudi
tako, da bi slovenske vernike podpirali pri
ohranjevanju njihove izvirnosti.
Veliko ste tudi dali tukajšnji mladini kot
mentor na različnih področjih. Bili ste
med drugim veroučitelj na slovenskih
šolah. Kaj vam pomeni danes in vam je
v preteklosti pomenilo delo z mladimi?
Ko mi je leta 1970 bilo omogočeno
poučevanje verouka na slovenski osnovni
šoli na Opčinah, sem dejansko zadihal in v
navezi z otroki kmalu dobil dokaj celostno
sliko Opčin. Veliko mi je pri tem pomagala
izkušena in priljubljena učiteljica gospa
Draga Lupinc. Nagajivost in otroška živah-
nost sta mi v začetku delali kar precej težav.
Kmalu pa mi je uspelo to omejiti s petjem.
Med veroučno uro so otroci vsaj 10 minut
namenjali petju. Dogajalo se je, da so včasih
prepevali kar večji del veroučne ure. Uvedel
sem VVL (versko vzgojne liste), ki so jih
otroci dobivali pri vsaki veroučni uri. Na
teh listih so bile s črno-belo risbo predsta-
vljene različne verske vsebine, naslanjajoče
se na dogodke iz Svetega pisma, na cerkve-
no leto, na svetnike itd. O teh risbah smo
se pogovarjali, otroci so jih oživljali (obli-
kovali) in bili s posebno nalepko ocenjeni.
Razbremenil sem jih pisanja domačih na-
log z vodilom: kar delamo pri verouku, de-
lamo v šoli. Vaše delovno mesto je šola.
Priznati moram, da so otroci ta način zelo
dobro sprejemali. Ta izkušnja me utrjuje v
prepričanju, kako je nekaj dragocenega, da
je v okviru šolskih struktur omogočen tudi
verouk. Za duhovnika je zlata priložnost,
da se kot vzgojitelj preizkuša in obenem s
kolegi-součitelji deli izkušnje. Je tudi nepo-
sredna povezava z zakramentalno razsežno-
stjo, s katero se otroci in mladi vključujejo
v župnijsko skupnost.
Kot močna osebnost ste poleg duhovne
razsežnosti openske mladine globoko
oblikovali glasbeno in pevsko podobo
različnih generacij. Bili ste ustanovitelj
številnih skupin - Taimsov, Galebov,
Zvezd, Rdečih nageljnov, Pevskega terce-
ta Mavrica. Kako je prišlo do tako pestre-
ga glasbenega vrenja?
Omenil bi, da sem že leta 1969, decembra
nagovoril skupino mladih, ki so zahajali v
Marijanišče in radi poslušali glasbo, ali bi
tudi sami kaj zaigrali. Odziv je bil nav-
dušujoč. Iz tega zametka so nastale omen-
jene skupine. Dotaknil bi se samo skupine
TAIMS. Ime je namreč zelo motilo, imeli so
ga za tujko. Povezovali so ga namreč z revijo
TIMES. A v resnici je to sestavljenka iz začet-
nic imen, ki so skupino sestavljali: T- Tone,
A-Anica, I- Igor, M-Marko, S-Sergij. Omen-
jeno delovanje z glasbo in petjem je v meni
ustalilo prepričanje, da je to sredstvo, ki
mladega, če mu je primerno posredovano,
ne bo nikoli razočaralo. Sredstvo, ki ga no-
tranje bogati, ga usmerja v večplastno
doživljanje in dviga k Tistemu, ki je vir brez-
mejnih Lepot. Petje in glasba, oboje v tesni
navezi, sta brez duhovne in verske raz-
sežnosti le brneč bron, ki človeka razose-
blja. Z vsemi skupinami so tesno sodelovali
starši in vodstvo Finžgarjevega doma,
predvsem, velika navdušenka mladih, go-
spa Gabrijela Eržen Beličič.
Poznamo vas tudi kot učinkovitega pev-
skega pedagoga, ki je mladim znal pri-
bližati pevsko kulturo. Od kod vaša lju-
bezen do glasbe in zborovskega petja?
Priznati moram, da osebno nisem posebno
nadarjen glasbenik. Tudi s posluhom se ne
morem pohvaliti. Tudi kot pevec je boljše,
da se ne postavljam v ospredje. Nosim pa v
sebi od najnežnejših let nagnjenje do gla-
sbe; ko slišim petje, glasbo, se v meni nekaj
prebudi, me vznemiri, v meni ustvari zelo
pozitivno počutje. To me je spodbudilo, da
sem se, kot salezijanski gojenec v Zadru, rad
lotil študija harmonija in pozneje na Ra-
kovniku v Ljubljani orgel. To mi je poma-
galo, da sem se lahko lotil dela z mladimi
prav s pomočjo glasbe in petja. Z nastajan-
jem raznih skupin sem se tudi osebno iz-
popolnjeval in skupaj z njmi tudi sam do-
zoreval. Petje in glasba sta mi omogočala,
da sem ju znal tudi vzgojno posredovati. To
naj bi bila za salezijanca bistvena poklica-
nost. Vse, kar namenjaš mladim, naj bo
vzgojno usmerjeno.
“Začetna in današnja vizija Vesele pom-
ladi je prostodušno iskala predvsem pri-
stne vrednote slovenske civilizacije, svo-
jo dušo kot tako, brez oklevanja pa je ob
strani puščala vse, kar je omejujoče
dišalo po nacionalizmu ali po tej ali oni
ideologiji”, je glede Vesele pomladi ne-
koč zapisal skladatelj Ivan Florjanc. Kako
bi nam predstavili temelje, na katerih je
nastal vzgojni projekt Vesela pomlad?
Dne 12. decembra 1978 je bilo v dvorani
Finžgarjevega doma v Marijanišču ustanov-
no srečanje s starši. Ustanovljen je bil
otroški pevski zbor. Že naslednji dan sem
začel delo, ki se je hitro razvijalo in traja še
danes v okviru Slovenskega otroškega in
mladinskega pevskega društva (SOMPD)
Vesela pomlad. Ime so si pevci sami izbrali.
Veliko časa sem pri vsem tem namenjal te-
mu, kako otroku približati “svet petja po
notah”, in sicer po klasičnih notah, ne po
kakih drugih oblikah. Gradil sem na treh
stopnjah. Na 'kakšnosti': kako izgledajo no-
te in kje so zapisane; na kolikosti: koliko
časa jih pojemo, kako hitro jih pojemo, to
sem naslonil na utrip srca, in kakovosti: ka-
ko jih pojemo. Tretjo stopnjo, kako jih po-
jemo, sem naslonil na tako imenovano pre-
mično DO lestvico za dur in premično LA
lestvico za mol. Izhodišče petja durove le-
stvice sem naslonil na otrokov naravni glas.
Pozneje sem tega naslonil na ton LA gla-
sbenih vilic. To je bil tudi edini glasbeni
tempirani ton, na katerega sem naslanjal
razvoj glasu. Pevci so počasi sami z razvo-
jem posluha prišli do pravilnih razmerij
med zveni durove in molove lestvice. S tem
načinom uvajanja v petje po notah so se
mladi z navdušenjem soočali. Vse to je se-
veda od mene zahtevalo veliko osebnega
dela. Veliko časa sem posvečal branju bese-
dila, naprej prosto, nato po notah in
končno s petjem. Kot pripomoček sem
uporabljal tako imenovane PVL,  (pevsko
vzgojne liste), podobnbo kot VVL pri ve-
roučnih urah v šoli. Izbiro pesmi sem na-
slonil na štiri področja: narodno, versko,
umetno in sodobno. Pri tem sem izrazito
gledal na vsebino besedila, ki so ga podpi-
rali melodični, ritmični in agogični pristopi
skladateljev.
Kakšen odnos ste vzpostavljali do pev-
cev, kako ste jih nagovarjali, kakšno vlo-
go so imeli pri tem njihovi starši?
Ko so starši izrazili željo, da bi se otrok rad
vključil v pevski zbor, smo določili dan za
avdicijo – poskušnjo glasu. Pri tem sem k
otroku pristopil tako, da je začutil, da mu
želim s petjem pomagati, da se bo lepo
počutil in z veseljem pel skupaj z drugimi.
Med bistvene lastnosti pevskega delovanja
Vesele pomladi spada ta, da so bili aktivno
vključeni starši od trenutka avdicije in skozi
vsa leta petja. Brez njih je delo z otroki in
tudi z mladimi, predsem z vzgojnega vidi-
ka, neučinkovito. Že ob sami ustanovitvi je
nastal poseben Svet staršev, ki so skrbeli za
vse, kar je bilo povezano z delovanjem. Za
vsakim otrokom, ki je bil vključen v kakšno
od pevskih skupin, so bili nagovorjeni starši
in izbrali predstavnika za člana Sveta
staršev. Pozneje se je ta Svet staršev preime-
noval v Odbor staršev, ko je bilo pevsko de-
lovanje spremenjeno v društvo. Sicer oseb-
no nisem nikoli bil navdušen nad službeno
ustanovljenimi društvi. Veliko več sodelo-
vanja in odgovornosti nudijo starši s pro-
stovoljnim pristopom.
Kako bi ocenili to izkušnjo in kaj je po
vašem mnenju le-ta prispevala zamejske-
mu pevskemu okolju?
Izkušnjo pevskega delovanja v okviru Vese-
le pomladi ne morem presojati po tem, ko-
liko je bilo učinkovito in je vplivalo na tu-
kajšnje okolje. Poudaril bi pa, da je delo na
področju otroškega petja izjemnega pome-
na. Žal moramo priznati, da čas, v katerem
živimo, temu delu ni naklonjen. Zahteva
namreč tako od zborovodij kot od otrok in
staršev velik napor. Danes bi radi vsi takoj
dosegli zaželjene uspehe in cilje. Petje s hi-
tenjem nima kaj opraviti. Petje, omejeno
na zgolj enkrattedensko enourno pevsko
vajo ne more, predvsem z vgojnega vidika,
v globini nagovoriti niti otroška, kje pa še
mladostna in odrasla leta.
Ali je k temu pevskemu mladinskemu
projektu prispevala tudi vaša duhov-
niška izhodiščna pripadnost salezijan-
skemu redu? Kaj vam pravzaprav pome-
ni duhovniški poklic in kaj biti duhov-
nik-salezijanec?
Preventivni način vzgoje sv. Janeza Boska
je gotovo v meni pustil neizbrisno sled.
Osebno sem ga globlje odkril prav z iz-
kušnjami pri veroučnem šolskem in žup-
nijsken delu ter seveda s petjem in glasbo,
ki sta v salezijanskih središčih med najbolj
prisotnimi. Da mi je bil pri tem dar duhov-
ništva v nenadomestljivo oporo, sem naj-
bolj začutil v letih, ko sem z ansambli in
pevskimi skupinami prepotoval skoraj vse
kraje v tem zamejskem prostoru. Z ansam-
bli sem doživel številne koncerte po dvora-
nah in preko sto “šager”. S študijskimi dne-
vi Vesele pomladi sem spoznal velik del Slo-
venije. Med gostovanji pri Slovencih po
Evropi, Kanadi in Ameriki sem doživljal
iskren in prijateljski sprejem. Nikoli sam.
Vedno z mladimi v navezi z njihovimi
starši.
Odgovorom bi dodal dragoceno izkušen-
jsko soočanje z nekdanjimi in zdajšnjimi
sobrati salezijanci, ki so bili in so zadolženi
z različnimi odgovornostmi.
V vseh 47 letih svojega bivanja na Opčinah
ne morem mimo ustanove Marijanišče, ki
je sedež naše salezijanske skupnosti Marije
Pomočnice od leta 1959. Tu se je tudi do-
gajalo in se še vse glasbeno in pevsko delo-
vanje. Močno je v to vpeto Društvo Finžgar-
jev dom, ki ima sedež v Marijanišču od leta
1967, ko je bilo ustanovljeno. Od leta 1975
pa do danes je vpet v delovanje g. Tone Be-
denčič, ki je vodil korenito prenovo Mari-
janišča in še danes skrbi, poleg župnije na
Repentabru, openskega dekanata, in kot
škofov vikar za slovenske vernike v tržaški
škofiji, da ustanova Marijanišča tudi z go-
spodarskega vidika kljubuje velikim
stroškom. Leta 1980 je iz Rima prišel v našo
skupnost dr. Jože Sraka, ki je opravljal razne
službe; oskrboval je tudi župnijo sv. Andreja
v Trebčah. Leta 1991 se nam je pridružil dr.
Zvone Štrubelj, ki je prevzel odgovornost
openske župnije in jo vodil do leta 2000.
Leta 2001 je prišel v Marijanišče g. Ivo Mi-
klavc, ki je gradil in vodil novoustanovljeno
župnijo sv. Nikolaja v Ankaranu in prevzel
župnijo sv. Andreja v Trebčah. Leta 2012 je
med nas prišel dolgoletni profesor sociolo-
gije religije na naši salezijanski papeški uni-
verzi v Rimu, dr. Jože Bajzek, ki mu je zau-
pana služba vikarja v openski župniji.
IG
“P
  Franc Pohajač SDB
Petje in glasba sta brez duhovne in verske
razsežnosti le brneč bron, ki človeka razoseblja
INTERVJU 
Tržaška22. decembra 201618
29. Nagrado Dušana Černeta bo prejelo
Društvo Rojanski Marijin dom
Nagrada Dušana Černeta, ki jo poseben odbor pri Knjižnici
Dušana Černeta v Trstu podeljuje, kot piše v pravilniku, “Slovencu
oz. Slovenki ali slovenski organizaciji kot priznanje za zasluge v
boju za ideje, za katere se je boril Dušan Černe: slovenstvo,
demokracija, krščanstvo”, ima za sabo že dolgo pot, saj je bila
prvič podeljena pred 40 leti, in sicer leta 1976 beneškemu
časopisu Dom.
Nagrado za leto 2016, ki bo 29. po vrsti, bo prejelo Društvo
Rojanski Marijin dom.
Gre za društvo, ki je nastalo leta 2003, po smrti priljubljenega
dolgoletnega dušnega pastirja msgr. Stanka Zorka, da bi poživilo
kulturno delovanje v domačem Marijinem domu in da bi v
narodnostno ogroženem tržaškem mestnem predelu povezovalo
naše ljudi ter spodbujalo njihovo narodnostno, versko in kulturno
rast. Svoje dragoceno poslanstvo uresničuje predvsem z
odmevnimi kulturnimi prireditvami in drugimi pobudami, z
izdajanjem lista Med nami, z živahnim delom Misijonskega krožka.
Vseskozi je tesno povezano z domačim cerkvenim pevskim
zborom in s cerkvijo ter slovenskim dušnim pastirjem v Rojanu.
Za izročitev nagrade, ki jo sestavljata diploma in denarni znesek,
bo odbor, ki jo podeljuje, “izkoristil” dolgoletno priljubljeno
prireditev v rojanskem Marijinem domu Veselo praznično
popoldne, ki bo na sporedu na praznik svetih treh kraljev, 6.
januarja, ob 16. uri.
Nekdanji študenti se spominjajo prof.
Claudia Magrisa
Kulturni krožek Menocchio bo izdal zbirko spominov in pričevanj
študentov, ki jih je prof. Claudio Magris zaznamoval med njihovo
univerzitetno kariero. Gre za poklon slovitemu germanistu kot
potrditev tega, da je še prej kot raziskovalec srednjeevropske
književnosti in pisatelj svojo pot začel ravno kot profesor, ki je v
desetletjih poučevanja po Italiji, zlasti v Turinu in Trstu, vzbudil v
svojih študentih čut za milje in lepoto ključnega vretena kulturnega
stičišča stare celine, vse od nemške romantike prek monografskih
tečajev, posvečenih Josephu Rothu, Robertu Musilu, Karlu
Krausu, E. T. A. Hoffmannu, vse do sodobnejših Canettija,
Bernharda in Jandla. V zbirki spominov z naslovom Quisquilie.
Claudio Magris raccontato dai suoi studenti (izkupiček bo
namenjen Središču sv. Martina g. Maria Vatte) pa ni le to, saj se
pripovedovanje nekaterih izmed 22 avtorjev dotika tudi manj
znanih razsežnosti Magrisovega življenja. Med pisci je tudi nekaj
Slovencev: to so Veronika Brecelj, Barbara Gruden, Maja Lapornik
in Igor Pison.
Prejeli smo / Zahvalno pismo Nabrežincem
in ostalim
Dragi Nabrežinci, kot božično darilo Vam pošiljam zahvalo, ker
ste se tako številčno odzvali mojemu pismu, v katerem sem Vam
poročal o gradnji novega naselja v Nabrežini.
Zahvalujem se tudi naši krovni organizaciji SKGZ in SSO, ki skrbita
za slovenski živelj, ker so se tako močno upirali gradnji novih hiš.
Posebna zahvala gre Družbi dom, saj bo zdaj od prodaje zemljišča
poravnala svoje stroške, denar se porabi, stroški pa ostanejo.
Zahvala gre tudi našim političnim strankam in politikom, saj mi je
tajnik Slovenske skupnosti osebno dejal, da je to problem
Nabrežincev in ne slovenske skupnosti. Hvala lepa.
Nazadnje se moram zahvaliti naši matični domovini, gospodu
predsedniku in Uradu za Slovence po svetu, ki so s tako vnemo
prepričevali Družbo dom, da vrne zemljišče tistim, katerim je bilo
namenjeno, to je Nabrežincem, kjer bi tam Društvo Igo Gruden
uredilo otroško igrišče in sprehajališče in bi park imenovali po
našem pesniku Igu Grudnu.
Lepe zelene oaze na ''novih nivah'', tako se imenuje ledinsko ime
zemljišča, ni več, kajti buldožer je vse razril. Ne bojte se, saj bodo
tam kmalu kot gobe po dežju zrasle nove hiše, ki bodo kot ''okras''
stari vasi.
Ne zamerite mi, če sem koga pozabil, saj z leti spomin opeša,
spomnim pa se besede pesnika Iga Grudna, ki v svoji pesmi pravi:
'' Boste prodali in zatajili v narodu tujem propali-utonili ter vedi
zemlja, ta je naša, tvoji dedi spijo v njej, zanjo bori se naprej''.
Toda borci so vsi pomrli.
Vsem Vam želim vesele praznike in srečno novo leto 2017. / Dr.
Dušan Gruden, zdravnik v pokoju
Kratke O beatifikacijskem postopku Jakoba Ukmarja 
Pomembna je predvsem
molitev!
  začetku meseca decem-
bra je bila v naših krajih
dr. Serenella Del Cinque,
ki je bila svojčas tesna sodelavka
msgr. Dušana Jakomina, tedan-
jega škofijske-
ga postulator-
ja za beatifi-
kacijo Božje-
ga služabnika
Jakoba Uk-
marja. Po
smrti škeden-
jskega kapla-
na spremlja
drugi del bea-
tifikacijskega
postopka v
Vatikanu go-
spa Del Cin-
que, ki pripa-
da laični organizaciji reda po-
svečenih devic in je zaposlena
pri Kongregaciji zavodov za po-
svečeno življenje ter spremlja
številne kanonizacijske primere.
Po koncu beatifikacijskega po-
stopka na škofijski ravni leta
2009 je dokumentacija, zbrana
v treh velikih zabojih, romala v
Rim, da bi v Vatikanu Kongrega-
cija za zadeve svetnikov izvedla
svojo presojo. Novi postulatorji
so se vrstili, dokler ni na priza-
devanje kard. Rodeta postala re-
ferenčna oseba za postopek bea-
tifikacije Jakoba Ukmarja pred
petimi leti dr. Del Cinque. Njena
vloga pa je bila formalno okrnje-
na, saj lahko v tem primeru po-
stane postulator le oseba, ki je bi-
la za to imenovana na podlagi
škofovega dekreta. Kljub temu je
dr. Del Cinque svoje delo nadal-
V jevala, trenutno pa je proces zabeatifikacijo našega velikega du-hovnika ustavljen. Serenella Del
Cinque razlaga, da v Rimu še ni-
so vzeli v pretres vsebinskega vi-
dika priloženega gradiva. Vse je
šele na nivoju ugotavljanj for-
malne legitimnosti. “Se pravi, ali
so bili na škofijski ravni zares
opravljeni vsi potrebni po-
stopki? Ocena zasluženosti bo
stekla šele, ko bo izdan dekret
o veljavnosti vloženih aktov.
Šele tedaj bo stekel tisti del po-
stopka, ki bo namenjen po-
drobnemu proučevanju vseh
besedil in samega Ukmarjeve-
ga življenja, da bi pokazali
njegove nadpovprečne
krščanske kreposti”, je dejala
postulatorka. Pri pregledu gradi-
va, zbranega na škofijski ravni in
ki so ga v Rimu zložili v 37 zvez-
kov, pa je bilo ugotovljeno, da
manjka nekaj elementov: se pra-
vi prisega škofijske zgodovinske
pravne komisije in še nekaj do-
datnih pričevanj, da bi jih prište-
li dosedanjim. Če je prvi vidik
lahko premostljiv, je z drugim
nekoliko težje.
Kot nam je povedal g. Klemen
Zalar, ki je dr. Del Cinque gostil
v svoji oddaji Vera in naš
čas ter se z njo pogovarjal
na srečanju, ki je bilo v Uk-
marjevem domu v Škednju,
je namreč problem v tem,
da je število dosedanjih prič
preskromno. “Zaradi doka-
zljivosti Ukmarjevih
krščanskih kreposti bi po-
trebovali še najmanj osem
pričevanj. Te naj bi izrekle
osebe, ki so msgr. Ukmarja
neposredno poznale. Vemo
pa, da je takih ljudi malo, še
živeči pa so v visoki staro-
sti”, je dejal g. Zalar, ki pa je
prejel zagotovilo, da bo tržaška
škofija z nadškofom Crepaldijem
podprla prizadevanja v to smer.
Poleg tega je dr. Del Cinque
mnenja, da je treba pri sloven-
skih vernikih spodbuditi večje
ozaveščanje glede pomena bea-
tifikacije msgr. Ukmarja. “Te-
meljnega pomena je molitev: v
postopku za razglasitev blaženo-
sti in kanonizacije ima namreč
zelo važno vlogo sloves svetosti.
Potrebno je, da verniki Božjega
služabnika prepoznajo za zgled-
no osebnost, v kateri je že pre-
poznaven klic svetosti. Potrebno
je spodbujati, da med ljudmi na-
preduje vedenje o svetniških la-
stnostih kandidata. Ne glede na
to, da je potrebno za dosego
blaženosti predstaviti tudi doka-
ze o enem čudežu, za kanoniza-
cijo pa dokaze za dva čudeža, je
predhodno potrebna molitev in
zato priprošnja v oporo Božjemu
služabniku”, je mnenja dr. Del
Cinque.
Zadeva pa bo trajala dolgo. Tudi
v primeru, da bi danes razpola-
gali z vsemi potrebnimi rekviziti,
bi beatifikacijski postopek trajal
najmanj deset let!
O Bog, v Jakobu Ukmarju
si dal svojemu ljudstvu
zvestega pastirja
in pogumnega pričevalca
za vero v času preizkušenj.
Prosimo te, proslavi ga
pred vesoljno Cerkvijo,
da bo pred nami
še močneje zablestel
njegov zgled in bosta
ob njem rasla naša vera
v tvojo očetovsko previdnost
in zaupanje
v Marijino varstvo.
Po Kristusu, našem Gospodu.
Amen.
Molitev za beatifikacijo
Jakoba Ukmarja
  rostor vzdolž slovensko-ita-
lijanske meje ima posebno
mesto v slovenskem zgodo-
vinopisju, saj je po mnenju prof.
Egona Pelikana to področje zaradi
prepletanja različnih danosti pravi
'laboratorij' zgodovinskega razi-
skovanja. Tema meje je v evrop-
skem zgodovinopisju zelo aktual-
na in kaže, da je razumevanje pre-
pletanja zgodovinskih, političnih
in antropoloških kontekstov na
področjih, kjer se prepletajo usode
različnih narodov in kultur potreb-
no tudi za razumevanje sedanjih
dinamik znotraj Evropske unije. To
misel je na večeru v Tržaš kem
knjiž nem središču, ki ga je v torek,
P 6. decembra, vodila profesoricaMarta Verginella, izrazil dr. BorutKlabjan. Med problemi, s katerimi
se so oča jo zgodovinarji, je po Klab-
janovem mnenju tudi poznavanje
jezikov narodov, ki ži vijo na tem
območju, saj se so oča jo z gradi-
vom, ki je pisano v nem ščini, ita -
lijan šči ni, mad žar ščini, hrva šči ni
in slovenščini. Zanimivo stališče je
izrisal Matjaž Štibilj, avtor študije
Bratstvo na delu - delovne enote
Cone A Julijske kra jine, ki je opo-
zoril na potrebo po raziskovanju
odnosov, v svojem delu je med
drugim ugotavljal, da so se italijan-
ski brigadirji z visokimi ideali o
bratstvu med Italijani in Slovenci
vključevali v delovne
brigade za gradnjo so-
cializma in boljše dru -
žbe, a so nato doživeli
huda razo čaranja še
zlasti ob Informbiroju. Problema-
tiko mejnega zgodovinopisja so
izrisali še dr. Egon Pelikan, ki je ne-
davno objavil knjigo z naslovom
Tone Kralj in prostor meje, ker je ta
znani slikar s svojimi poslikavami
cerkva dejansko zarisal tudi sloven-
sko narodnostno mejo, a tej knjigi
in temi so v Tržaškem knjižnem
središču posvetili posebno predsta-
vitev naslednjega dne. V sredo, 7.
decembra, je namreč v istih prosto-
rih do živela tržaško predstavitev
knjiga Tone Kralj in prostor meje,
najnovejše delo zgodovinarja Ego-
na Pelikana. Gre za pomembno
študijo o prostorskem obratu, ki
predstavlja kulturno zgodovino
našega zemljepisnega prostora. V
imenu Cankarjeve založbe je uvo-
doma prisotne nagovoril urednik
Tine Logar, Pelikan pa je v svojem
prikazu izpostavil načrtnost tega u -
metniškega dela, ki ima ob pasto-
ralnih ciljih tudi namen, da obe-
leži slovensko narodnostno mejo,
kar je bil osnovni namen tajne du-
hovniške organizacije Zbora sve -
čeni kov svetega Pavla.
Oba večera sta bila vsekakor zani-
miva in izzivalna ter vabita k bolj
poglobljenemu razmišljanju tudi o
tem, kako znamo ohranjati zavest
o naši narodni meji in pomenu
ozaveščanja tega dejstva. S sosedi
se soočamo v zavesti, da na teh po-
ložajih lahko samozavestno in
trdno stojimo, ker poznamo svoje
korenine in meje in ob taki trdi za-
vesti lahko gradimo mostove kul-
turnega pretakanja.
Tržaško knjižno središče
Tema meje in narodne meje
  nani slovenski časnikar,
publicist in nekdanji
vodja slovenskega infor-
mativnega oddelka deželnega
sedeža RAI v slovenskem jezi-
ku, Saša Rudolf, je bil v času
zadnjih vojn na Balkanu in
osamosvajanja Slovenije prota-
gonist časa in takratnih dogod-
kov. Lahko bi rekli, da je bil
vojni poročevalec, pa čeprav se
tega naziva sam otepa, ker je
bil pretežni del svojega plodne-
ga časnikarskega dela zavezan
predvsem športnemu novinar-
stvu. O tem in njegovi knjigi z
zgovornim naslovom Samo-
stojni je bil govor v Tržaškem
Z knjižnem središču 360, v kate-rem je bilo polno ljubiteljevknjig kot že dolgo ne.
Višja kustosinja Muzeja za no-
vejšo zgodovino Irena Uršič in
legendarni slovenski novinar
Tone Hočevar sta spregovorila
o delu, knjigah in časnikar-
skem poklicu Saše Rudolfa,
sam avtor pa je priznal, da je
bila zanj meja med športnim
in vojnim časnikarstvom
predvsem stvar potreb in na-
ključja.
Samostojni je pripoved člove-
ka, ki je vestno in, hvala Bogu,
tudi z odnosom do dogajanj
poročal z vojnih območij nek-
danje Jugoslavije, predvsem pa
se postavil pred 25 leti na stran
slovenskega osamosvajanja in
skupaj s slovenskimi kolegi
deželnega sedeža RAI naredil
veliko dobrega za uspeh le-tega
v Italiji. Glavnino zapisov, ki so
objavljeni v knjigi Samostojni,
je Saša Rudolf prijazno dal na
razpolago pred časom našemu
Novemu glasu; z veseljem smo
jih objavljali, pri bralkah in
bralcih so naleteli na več kot
lep sprejem, za kar se mu zah-
valjujemo.
Tone Hočevar je svojega prija-
telja in kolego Sašo Rudolfa
spraševal in drezal vanj, da je
povedal nekaj več o svojem de-
lu, Irena Uršič pa je predvsem
izpostavila pomen njegovih za-
pisov za sodobno slovensko
zgodovinopisje, kot je tudi na-
povedala za prihodnje leto ve-
lik simpozij in zbornik o
Saševem očetu Ivanu Rudolfu
Učenikovu, človeku, ki je pod
egipčanskimi piramidami iz-
dajal med vojno slovenski
časnik Bazovica. Ko lahko zares
rečeš, da kri ni voda!
JUP
Foto JMP
Prisotne je pozdravil vodja TS360 Ivo Corva (foto JMP)
TS360 / Predstavitev knjige Saša Rudolfa
Samostojni
Tržaška 22. decembra 2016 19
Obvestila
Slovensko pastoralno središče
prireja tradicionalno sv. mašo, ki
bo 26. decembra, ob 16. uri v
cerkvi Novega sv. Antona.
Maševal bo stolni župnik v Kopru
g. Primož Krečič, pel bo združeni
zbor ZCPZ.
Maša v spomin na Miro Bole ob
prvi obletnici smrti bo v četrtek,
29.12.2016, ob 16.30 v cerkvi v
Rojanu.
Društvo Rojanski Marijin dom
prireja 6. januarja, na praznik Sv.
treh kraljev, tradicionalno
novoletno srečanje VESELO
PRAZNIČNO POPOLDNE. Ob
glasbi, tomboli in obloženih mizah
se bomo imeli lepo. Začetek ob
16. uri v Rojanskem Marijinem
domu.
V nedeljo, 8. januarja 2017, bo v
Marijinem domu, v ul. Risorta 3,
prva Marijina pobožnost v novem
letu, na katero so vabljeni vsi
Marijini častilci, ob shodu članic
Marijine družbe Marije Milostljive;
začetek ob 16. uri v domski kapeli,
ob koncu pa prijateljsko druženje.
Prva mesečna maša v l. 2017 v
slovenskem jeziku v domu ITIS, ul.
Pascoli 31, bo v torek, 10.
januarja, ob 16.15; vabita
Področni svet Pastoralnega
središča in Vincencijeva
konferenca.
Vincencijeva konferenca vabi na
dva božična zborovska koncerta,
ki ju DVS Primorsko (pod
vodstvom Aleksandre Pertot)
poklanja starejšim: v domu za
starejše Ieralla na Padričah v
četrtek, 12.1.2017, ob 16. uri in v
domu ITIS, ul. Pascoli 31, v veliki
dvorani, v torek, 17.1.2017, ob
16.45. S koncertoma se bomo
tudi spomnili ustanovitve naše
ustanove 8.1 1947.
Zanesljiva in resna gospa z
izkušnjami išče delo: likanje,
pospravljanje, varstvo starejših
tudi 24 ur ali samo vikende. Tel.
št. 00386 31 297566.
Darovi
Za Slovensko Vincencijevo
konferenco daruje Silva
Gasperčič 50 evrov.
Misijonski krožek Rojan je prejel:
za riž otrokom p. Pedra Opeke –
Madagaskar: Vincencijeva
konferenca – Barkovlje 100 evrov.
Darove lahko nakažete tudi na:
ZADRUŽNO KRAŠKO BANKO
IBAN: IT22 L089 2802 2010
2000 0086 948
Codice BIC: CCTSIT2TXXX
Misijonski krožek Rojan
ul. Cordaroli 29
34135 Trst
DSI in Mladika
Predstavili so kar štiri
pesniške zbirke
  oezija je najbolj iskren izraz
človeške duše, december
pa je ravno pravi čas, da se
vanjo poglobimo. Na pesniškem
večeru v soorganizaciji Društva
slovenskih izobražencev in Za-
ložbe Mladika je urednica Nadia
Roncelli predstavila štiri pesniške
zbirke, ki so izšle pri tržaški za-
ložbi ob koncu leta. Večer v Pe-
terlinovi dvorani je zaokrožil
Moški pevski zbor F. Venturini od
Domja, ki je uvodno zapel Tem-
no noč Ignacija Ote in ljudsko pe-
sem Lastovki v slovo v priredbi
Rada Simonitija.
Marija Kostnapfel s svojo pe-
sniško zbirko Pesmi predstavlja
nov doprinos v prostor slovenske
poezije v Italiji. Spremno besedo
je napisala Marija Pirjevec, ki je
skupaj z Magdo Jevnikar prva pre-
brala poezije. Besedni ustvarjalki
je všeč strnjenost, skrčenost na
sporočilnost in pomenska nabi-
tost. Vse pesmi razen treh so brez
naslova, ker pojmuje to kot ome-
jevalne. Govorijo o življenjski
streznitvi, o izgubi gotovosti v
odraslem obdobju preko iskrene
pesniške govorice. Marija Ko-
P stnapfel je v Peterlinovi dvoranipovedala, da noče gostobesedno-sti, saj je poezija zanjo na meji
med molkom in povedanim.
Iskala je ravnovesje z obliko. Poe-
zija ji je všeč, ker je večplastna,
medtem ko določene stvari težko
razložiš s prozo.
21-letni Tržačan Alessandro Lut-
man, ki živi v Gorici in je študent
leposlovne fakultete v Vidmu, je
bil nagrajen na natečaju za poe-
zijo, ki ga je razpisal Coro Filar-
monico di Udine. Njegovo pe-
sniško zbirko Jesenske pesmi. O
sebi v verzih sta v slovenščino
prevedla David Bandelj in Slavica
Radinja, izdajo pa je podprlo ita-
lijansko Ministrstvo za zunanje
zadeve. Mladi Tržačan se nima za
pesnika, njegova vzornika pa sta
Dante in Leopardi. Pesniška zbir-
ka je bila doslej prevedena v an-
gleščino, francoščino in ruščino,
z njo je Lutman gostoval v Alžiriji,
Franciji, Danski, Kitajski in Rusiji,
v kratkem bo odpotoval tudi v In-
dijo. Kot pesnik se sprehaja v so-
dobni vsakdanjosti, za nevesto pa
bi si rad vzel naravo. Trstu je po-
svetil poezijo, saj mu predstavlja
“velik teritorij v miniaturi”.
Pesniško zbirko Jožice Štimac
Glavina, naslovljeno Srečno srce
je srce polno ljubezni, ki je izšla
posthumno, je predstavila prof.
Marija Cenda. Gospod Glavina je
namreč prinesel pesmi pokojne
žene v uredništvo. Naslov je iz-
brala urednica, in sicer po zad-
njem verzu uvodne pesmi. Jožica
Štimac Glavina se je rodila v Lju-
bljani leta 1946, poročila se je s
tržaškim Slovencem in bila
vzgojiteljica v naših vrtcih.
Njena glavna navdihovalka je
ljubezen. Zbirka ima več raz-
delkov: otroške poezije, iz na-
rave, verska tematika, bivan-
jska tematika in materinska
ljubezen. Platnico je posrečeno
oblikoval Danilo Pahor.
Četrto pesniško zbirko Trst in
njegove krošnje / Trieste e le
sue fronde je predstavila Nadia
Roncelli. Gre za antološki iz-
bor ob 80. letnici Aleksija Pre-
garca, ki ga je pripravil sam av-
tor. Pesmi sta v italijanščino
prevedli Jolka Milič in Darja
Betocchi. Posamezne pesniške
razdelke v knjigi ilustrirajo sli-
ke tržaških likovnih umetnikov.
Zbirka dokazuje, da je Aleksij Pre-
garc sodobni pesnik, ki že dolgo
uživa ugled tako someščanov kot
sosedov.
Moški pevski zbor F. Venturini z
dirigentom Kraljem je sklenil
večer s tremi pesmimi.
Metka Šinigoj
ZVEZA CERKVENIH PEVSKIH ZBOROV
želi pevovodjem, organistom, 
pevkam in pevcem ter njihovim družinam 
blagoslovljen Božič 
in srečno novo leto 2017
SLOVENSKA 
VINCENCIJEVA 
KONFERENCA V TRSTU
želi vsem rojakom, svojim
članom in dobrotnikom,
lepe miru polne in 
blagoslovljene božične
praznike ter srečno, uspeha
polno novo leto 2017
Vsem Slovenkam
in Slovencem 
vesel Božič, zdravja 
in zadovoljstva
v novem letu 2017 želi
IGOR ŠVAB
tržaški občinski svetnik 
in podpredsednik 
občinskega sveta
Blagoslovljene
in miru polne
božične praznike
vošči
MoPZ FANTJE 
IZPOD GRMADE
SLOVENSKO PASTORALNO SREDIŠČE V TRSTU
ob obletnici učlovečenja Božjega Sina
ŽELI VSEM SVOJIM ROJAKOM
BLAGOSLOVLJEN BOŽIČ IN
VSE DOBRO V LETU GOSPODOVEM 2017
70 let Radijskega odra
Božič v radijski igri
  adijski oder je božičnemu
času, njegovim vredno-
tam, iskanju občutja miru
in radostnega pričakovanja od
nekdaj namenjal veliko pozor-
nost. Ni ga bilo Božiča brez ra-
dijske igre. Koliko piscev, režiser-
jev, igralcev, glasbenih asisten-
tov, tehnikov je v sedemdesetlet-
ni zgodovini te skupine svoje
umetniške in ustvarjalne napore
posvetilo prav temu prazniku in
koliko prijetnih odmevov s stra-
ni poslušalcev se je tako ali dru-
gače vračalo k skupini.
Zato ni slučaj, da smo tudi ob le-
tošnjem božičnem in novolet-
nem času pripravili nekaj poseb-
nih oddaj. Letošnjo umetniško
simbiozo Božiča in radijske igre
zaznamuje kar dvoje izvirnih
dramskih besedil, ki sta ju avtor-
ja napisala prav za Radijski oder.
R Odraslim je letos namenjena iz-virna radijska igra Pomoč, ki joje napisal Andrej Arko, dolgolet-
ni znanec poslušalcev Radia Trst
A, ki je pisatelj in živi ter ustvarja
v Ljubljani in je tudi avtor mar-
sikatere radijske igre. Njegova le-
tošnja radijska pripoved se osre-
dotoča na problem bolnih in
osamljenih, ki jih v tokratni ra-
dijski igri srečamo v bolnišnici.
V plejadi malih zgodb o potreb-
nih in trpečih ljudeh, v ospredju
katerih je skrivnostni glasbenik,
se izkristalizira osrednje avtorje-
vo sporočilo – v pomoči drugim
lahko najdemo rešitev za lastne
tegobe. V radijski igri, ki jo je
režirala Maja Lapornik, nastopa-
jo Marjan Kravos, Andrej Pisani,
Marjetica Puntar, Lučka Susič,
Helena Pertot in Tadej Lutman.
Tonski tehnik je bil Samuel Si-
monovič. Radijska igra bo na
sporedu na valovih Radia Trst A
v soboto, 24. decembra 2016, ob
18.00.
Na svoj račun pa bodo prišli tudi
najmlajši. Zanje smo pripravili
kar dve oddaji, ki jih je vodstvo
našega radia uvrstilo na sam
začetek oddaje za božični večer,
prav tako v soboto, 24. decem-
bra 2016, ob 19.50. Najprej bo-
mo v oddaji Božič v otroških
očeh spoznali, kako o magiji
božičnega časa in praznikih v
današnjem času iskrivo in hudo-
mušno razmišljajo naši otroci,
točneje osnovnošolci iz Škednja
in od Sv. Jakoba. Z njimi se je po-
govarjala avtorica oddaje Nadia
Roncelli, ki ob Božiču vsako leto
pripravlja lepe pogovore z otro-
ki, tonski tehnik pa je bil letos
Maksim Vergan. Pogovoru z
najmlajšimi bo sledila radijska
igra z naslovom Božiček v zamu-
di, ki jo je za Radijski oder napi-
sala Mira Susič, avtorica otroške
književnosti, ki se vse bolj uvel-
javlja. Igro o tem, da si igračke,
plišasti medvedki in druge žival-
ce, čim prej želijo do otrok, da
jih obdarijo in jim obogatijo nji-
hov vsakdan, so umetniško po-
dali Ivan Buzečan, Nejc Kravos,
Tomaž Susič, Helena Pertot, An-
drej Pisani, Marjetica Puntar, Va-
lentina Oblak, režijo je podpisa-
la Tatjana Oletič, tehnik je bil Sa-
muel Simonovič.
Prepričani smo, da bodo omen-
jene oddaje, ki jih uresničujemo
v sodelovanju z vodstvom Radia
Trst A, dobrodošle in da bodo
našle lep odmev pri naših po-
slušalcih.
mlp
Božično voščilo tržaškega škofa, nadškofa Giampaola Crepaldija
Luč, ki odseva v božičnem času,
je luč Božje Ljubezni do človeka
   ospodov angel je
stopil k pastirjem
in Gospodova sla-
va jih je obsijala” (Lk 2,9). Ta
odlomek iz Lukovega evangeli-
ja nam pripoveduje, da so bili
pastirji, zatopljeni v poslušanje
angelovega glasu, ki je napove-
doval Jezusovo rojstvo, skrivno-
stno in čudežno odeti v luč. Luč
je namreč temeljnega pomena
za dojemanje in osvetlitev skriv-
nostnega Jezusovega rojstva.
Vprašajmo se: kaj nam želi spo-
ročiti evangelist Luka s tem, da
nam Jezusovo rojstvo predsta-
vlja kot vdor sijajne luči v svet
teme in negotovosti? Luč in te-
ma od nekdaj zaznamujeta dve
življenjski pogojenosti, ki ju
vsakdo izkusi: luč pomeni spoz-
nanje, resnico, ki odganja temo
zmot in nevednosti. Zakaj torej
ravno Jezusovo rojstvo v Betle-
hemu povzroči, da v naš svet in
“G v našo vest vdre luč, ki odganjatemo zmot in nevednosti? Vsakod nas čuti globoko željo po
tem, da dobi odgovore na svoje
iskanje žvljenjskega smisla.
Vsakdo želi pogledati onkraj
predzadnjih reči življenja, da bi
se tako poglobil v poslednje. Z
Jezusovim rojstvom dobimo
odgovor na to hrepenenje: Bog
je tisti otrok, položen v jasli.
Bog nas ljubi tako močno, da se
rodi na najponižnejši način, da
se človek ne bi bal se mu pri-
bližati in deliti z Njim svoje
življenjske zgodbe. Luč, ki sveti
na Božič, je luč Božje ljubezni
do človeka.
Ko sem pred nekaj dnevi
prečkal Veliki trg, sta me prijet-
no presenetili dve dolgi vrsti
božičnih jelk, ki sta bili močno
razsvetljeni, pa sem hvaležno in
spontano ta lepi prizor povezal
z globokim pomenom Jezuso-
vega rojstva. “Bog je luč in no-
bene teme ni v njem” (1 Jan
1,5), nam pravi sv. Janez. Luč je
vir življenja. Tako nam luč daje
živeti, nam kaže pot. Poleg tega
pa nam luč, zato, ker daje toplo-
to, pomeni tudi ljubezen. Kjer
je ljubezen, tam luč prodira v
svet, kjer pa je sovraštvo, tam je
svet v temi. V betlehemskem
hlevu se je pojavila tista velika
luč, ki jo je svet dolgo pričako-
val. V Jezuščku Bog pokaže svo-
jo slavo, slavo ljubezni. Proti zlu
tega sveta Bog, preko tistega
otroka, odgovarja s svojo do-
broto. Luč in ljubezen sta stebra
Jezusovega rojstva. Samo ta dva
lahko vlivata upanje tistim, ki
ga nimajo več; lahko spodbuja-
ta naše družine, da bi živele
združene v plodnosti in zvesto-
bi; lahko prežemata naše mesto
v duhu solidarnosti in prijatel-
jstva; lahko podpreta tiste, ki so
izgubili službo, osamljene, ne-
zaželene priseljence, ostarele in
zapuščene, tiste, ki so jim vsa
vrata zaprta; le ta dva stebra lah-
ko osvetlita um tistega, ki se-
bično skrbi le za osebne privi-
legije v škodo skupnemu dobre-
mu; le ta dva stebra lahko vne-
seta luč v umore, kriminalna
dejanja in krivice, za katere se
še niso našli odgovorni; lahko
pokažeta varne poti, ki ščitijo
življenje, družino in svobodo;
le ta dva stebra lahko obnovita
naše srce in v naše življenje v
znamenju dobrote. Srečen in
blagoslovljen Božič vsem!
Foto damj@n
ZAHVALA
MARJAN SLOKAR
Ob izgubi našega 
dragega brata in strica
se zahvaljujemo vsem, 
ki so počastili njegov 
spomin. 
Družina
V novi cerkvi sv. Ivana v Štivanu bo na štefanovo, 
v ponedeljek, 26. decembra, ob 17. uri
TRADICIONALNI KONCERT
BOŽIČNIH PESMI
Oblikovali ga bodo:
OPZ Ladjica, MlPZ Devin, Fantje izpod Grmade
in MeCPZ Devin
Aktualno22. decembra 201620
  Deskle so 13. junija
1945 vkorakali anglo-
ameriški vojaki in vas je
prišla pod cono A. Razmejitve-
na črta med cono A in B je tekla
v Paljevem ob cerkvi sv. Kviri-
na. Cerkev samo pa so se nase-
lile zasedbene čete. Vojaki so
zavzeli vojaške postojanke. Naj-
prej so bili sami Indijci, razen
dveh oficirjev, ki sta bila belca.
Deskle so dobile dve šoli. To je
bil menda edinstven primer v
tedanji Julijski krajini. V Goren-
jih Desklah je bila partizanska
šola, v spodnjih pa anglo-ame-
riška; obe seveda s slovenskim
učnim jezikom. V partizanski
šoli so poučevale tovarišice,
nad tablo je visel križ, ob njem
pa Titova in Stalinova slika. V
anglo-ameriški šoli pa je bil nad
tablo samo križ. Učiteljice pa
smo imenovali: gospodične!
Ob raznih spominskih dogod-
kih so anglo-ameriški vojaki
prinesli ameriško zastavo, ne-
kajkrat tudi Roosveltovo in
Churchillovo sliko. Ob takšnih
priložnostih smo dobili tudi
slaščice – čokolado in bombo-
ne. Še danes se čudim, kako
nam je prišlo na misel, da smo
te slaščice, ki so bile namenjene
nam v tistem času vsaj za nas
redkost, razdelili na dva dela.
En del je pripadal nam, druge-
ga pa smo dali učencem parti-
zanske šole. Verjetno je to bil
plod domače vzgoje? Po dol-
gem času je krajevni duhovnik
zopet imel verouk v obeh
šolah.
Na prvi pogled je med krajani
vladalo lepo vzdušje. Kmetje so
obdelovali tista prgišča njiv, ki
so jih imeli, obiskovali smo Go-
rico, tja vozili pridelke in les,
nazaj pa v glavnem to, kar se je
rabilo za normalno preživetje.
Bili pa so tudi vaščani, ki so
občasno šušljali o tem ali
onem, predvsem pa o tem, da,
če pridemo pod one tam zgoraj
– mišljena je bila cona B –, ne
bo dobro … Po vaseh je bila do-
ločena propaganda za Tita, kot
se je tedaj reklo, prav tako tudi
proti Italiji, saj so jo imeli do-
volj s fašizmom vred …
Ljudsko razpoloženje pa je raz-
burkala smrt gorenjepoljskega
duhovnika Vinka Zaletela. Na
Marijinem Celju – Ligu je bil
praznik na Žalostno Mater
Božjo, 15. septembra 1946. Raz-
položenje po maši ob cerkvi
med ljudmi, ki so prišli iz doli-
V ne, je bilo nenavadno. Nikoliniso govorili, po kateri poti bo-do šli v dolino, tokrat pa so. Ko
danes “premlevam” to početje,
z lahkoto spoznam, da je bila
duhovnikova smrt načrtovana
prav na tisti dan. Prevladalo je
mnenje, da bodo tokrat šli po
daljši poti in ne po krajši. Po
krajši poti pa je odšel duhovnik
Izidor Zavadlav. Zakaj? Kje je bil
vzrok, da se ni pridružil glavni-
ni? Menda so pred njim šla še
tri dekleta, vendar to ni potrje-
no. Ali je bil ubit res 15. avgusta
1946 ali pozneje, o tem ni do-
kazov, prav tako tudi, kje so ga
ubili. Ker ga pač ni bilo, so ga
šli iskat in ga našli šele 5. okto-
bra 1946. Ob stezi so najprej
našli očala z zlatim okvirjem,
kar je zadostovalo, da so njego-
va, on pa je bil verjetno nekje v
bližini mrtev. To se je kmalu iz-
kazalo, saj so ga morilci pokrili
z listjem in vejami.
Dne 8. oktobra 1946 so ga po-
kopali v Vrtojbi v družinski
grob. Na pogreb je prišel tudi
nadškof msgr. Carlo Margotti.
Pripeljal se je v oklepnem vozi-
lu s še dvema oklepnima avto-
mobiloma fašistov.
Po maši je takoj odšel, obnašal
se je zelo mrko in rezervirano
tudi do prisotnih duhovnikov.
Ob koncu maše ni nikogar poz-
dravil, ampak sedel v avto, ob-
krožen z vojaki, in se odpeljal
… Pogreb je nato vodil kanalski
dekan Ivan Semič. Pogreba se
je udeležilo kar precej župlja-
nov iz Gorenjega polja, Deskel
in okoliških vasi. Nekateri so
prišli v Vrtojbo že prejšnji večer
in so prespali po raznih štalah
in senikih, kar je bilo za tisti čas
normalno. V glavnem so prišli
peš. Tistim, ki so se udeležili
pogreba, je ostal ob njem na
obiskovalce iz Posočja grenak
spomin. Vrtojbenci so jih zelo
slabo sprejeli, nekako tako, kot
da bi se vprašali, po kaj ste
prišli, saj ste ga vi ubili! O tem
se je še veliko let govorilo in ne-
kateri so celo znali povedati ne-
katere očitke, ki so ob pogrebu
“padali po njih”… Časovno je
tudi ta grenki spomin že precej
oddaljen …
Razumljivo je, da so zavezniki
imeli tudi svojo propagando.
Zavezniške vojake v Desklah sta
nadzorovala dva oficirja.
Občasno pa je prihajal še tretji,
menda po činu višlji od teh
dveh. Imel je osebnega šoferja
in vojaka-zapi-
snikarja. Temu
je narekoval,
kaj naj napiše v
angleščini, ko
je kje koga kaj
spraševal ali pa
po kakšen pogovoru, ko je
strnil vsebino v zapisnik. Ta
višji oficir je govoril tudi slo-
venski jezik, vendar z nekim
trdim naglasom. Morda je bil
kakšen Korošec???
Kmalu po pogrebu Izidorja Za-
vadlava (8. oktober 1946) je
prišel v deskljansko župnišče k
duhovniku Filipu Kavčiču za-
vezniški oficir in začel pogovor
v italijanščini: “Ali ne veste, da
Vam grozijo? Vi imate sovražni-
ka v neposredni bližini. Ovadi-
te ga in mi ga bomo zaprli. Vam
pa damo zatočišče”! Povedal je
ime moža, ki je stanoval na-
sproti župnišča. To je bil Rudolf
Mavrič, mož najstarejše De-
sklanke, ki je bila pokopana
pred leti. Duhovnik pa je odgo-
voril: “Ne vem, zakaj naj bi bil
ta mož moj sovražnik? Ovadil
ga ne bom, ker nočem, da bi bil
kdo zaprt zaradi mene. Vi boste
odšli, jaz pa ostanem na svojem
mestu tudi po vašem odhodu.
Tudi tedaj želim vsakemu po-
gledati v oči”! Oficir je odšel
nejevoljen. Duhovnik g. Filip
Kavčič pa ob tem oficirjevem
obisku ni izvedel nič novega,
saj mu je vse to bilo dobro poz-
nano.
Danes ni nobena skrivnost, da
sta si obe obveščevalni službi
izmenjavali podatke. Anglo-
Američani so določene podatke
posredovali jugoslovanski voj-
ski (tedaj smo jim rekli partiza-
ni) v cono B, oni pa so jim v za-
meno dajali svoje. Deskle so v
tistem času imele kar nekaj po-
litičnih prenapetežev. Ti so pri-
rejali demonstracije proti zavez-
nikom, obenem pa budno
spremljali, kaj se je dogajalo v
vasi in okolici, in vse to po-
ročali v cono B. Anglo-ameriški
vojaki se niso nikoli vtikali v te
demostracije, kot tudi ne v
življenje krajanov. Nekaj je te-
mu bil kriv jezik, pa drugačna
kultura, saj je večina vojakov bi-
lo Indijcev. Po 15. septembru
1947, ko je Jugoslavija zasedla
cono A, pa so začeli ljudje “iz-
ginjati”. Rekli smo: “Vzela ga je
noč”! To je pomenilo, ali da je
odšel čez mejo v Italijo in je za
kakšen mesec prišlo skopo spo-
ročilo, da je v Italiji, ali pa da se
je za njim za vselej izgubila vsa-
ka sled, kar je pomenilo, da je
bil v imenu jugosvobode od-
peljan in likvidiran.
/ konec
Ambrož Kodelja
  riimek Kosovel je vipavski, čeprav je
največji Kosovel Kraševec. In čeprav je
na Krasu zaselek Kosovelje. Le redki
namreč vedo, da je bil Anton Kosovel (1860-
1933), učitelj in oče petih otrok, med kateri-
mi je bil najmlajši pesnik Srečko Kosovel
(1904-1926), rojen v Črničah.
Še stoletje poprej pa najdemo njihove pred-
nike v Ravnah, bližnjem črniškem zaselku.
Tam je v prvi polovici 18. stoletja živel Tomaž
Kosovel. Tomaž je imel sina Gregorja, Gregor
Valentina, Valentin Valentina, Valentin Va-
lentina, Valentin Antona, Anton pa Srečka.
Precej zapleteno se
sliši, mar ne?
Trije Valentini Ko-
soveli so bili zapo-
red, Antonov oče,
ded in praded. Va-
lentin I. je dobil to
ime, ker je bil ro-
jen na dan sv. Va-
lentina leta 1770.
Prvorojencu ni dal
imena po sebi, kot
bi najprej pomisli-
li, ampak ga je poimenoval Jožef. Ko pa se
mu je sin rodil ravno na njegov rojstni dan,
14. februarja 1802, mu je seveda dal ime –
Valentin. Valentin II. pa ni
imel te sreče, da bi se mu sin
rodil na rojstni dan. Čeprav se
je rodil decembra, mu je ven-
darle dal ime Valentin. Tudi
Valentin III. je naredil enako.
Prvorojencu je dal ime Valen-
tin. A Valentin IV.  (1856-1925)
se je odselil v Trst, kjer se je
uveljavil kot zborovodja in
skladatelj in tako se je “valen-
tinovanje” v Črničah končalo.
Rod Valentina III. se je v do-
mači hiši nadaljeval po drugo-
rojencu Jožefu, tretjerojenec
Anton pa je šel v šole, postal
učitelj in pristal na Krasu. V
Črničah pa še danes živijo Ko-
sovelovi, potomci Tomaža Ko-
sovela.
Priimek Kosovel je nastal iz ko-
se oziroma kosca. Pavle Mer-
ku' razlaga, da gre za redek
način sestavljenega priimka.
Tako kot kraški priimek Pero-
vel (danes Parovel) je tudi Ko-
sovel nastal zaradi dela, Pero-
vel je tisti, ki vleče pero (bra-
no), Kosovel pa tisti, ki vleče
koso. Oba priimka danes napačno naglašuje-
mo na prvem zlogu. V resnici sta se nekdaj
naglaševala na zadnjem. Kosovel bi pravza-
prav moral biti zapisan kot Kosoveu, saj so
ga nekoč tako iz-
govarjali in zapi-
sovali. Potem pa
se je zapis spre-
menil v končnico
EL, v zadnjih de-
setletjih pa smo
zaradi zapisa spremenili še izgovarjavo.
Obstaja različica priimka, Kosovelj, ki ga nosi
ducat ljudi. Njegov izvor je na Krasu. Najde-
mo ga zapisanega že leta 1494 kot KOSO-
WELL v Ivanjem Gradu. Povezava med Koso-
veli in Kosovelji še ni raziskana. Ver-
jetno pa je priimek povezan z zasel-
kom Kosovelje pri Pliskovici in ni-
ma nobene zveze s Kosoveli iz Vi-
pavske doline.
Priimek Kosovel je izvorno vipavski.
V Sloveniji je Kosovelov 98 in njih
število rahlo upada. Največ jih je na
Vipavskem in na Krasu. In prav vsi
so v sorodu s pesnikom Srečkom
Kosovelom. So pravi srečkoti, vsi
Kosoveli po vrsti, kajne?
Naj omenimo še anekdoto iz let po
drugi svetovni vojni, v kateri je ju-
goslovanska vojašnica v Šturjah nosila ime
Srečka Kosovela. Ljudem se je zdelo precej za-
nimivo, da nosi vojašnica ime po pesniku,
po tihem pa so si pripovedovali zgodbico, ka-
ko je do poimenovanja prišlo. Vojaški vrh je
odredil, da se bo imenovala po narodnem he-
roju Ivanu Kosovelu iz
Sela, ki je umrl kot par-
tizan v Vrtovinu. Lokal-
ni oficirji so ime pre-
slišali in na tablo dali
napisati vojašnica
Srečka Kosovela. Da ne
bi bilo posmehovanja
so ime ohranili tudi po
tem, ko so spoznali na-
pako.
Med partizani pa najde-
mo še nekaj znanih Ko-
sovelov. Prej omenjeni
Ivan Kosovel (1910-
1918) je bil Srečkov tret-
ji bratranec. Tu je še An-
ton Kosovel, partizan, ki
je napisal zanimivo
knjigo Zločin brez kaz-
ni, ki se začne med voj-
no, nadaljuje s povojni-
mi sodišči in razreši ob
prihodu demokracije. V
njej omenja tudi zločine
Vinka Kosovela, pripad-
nika partizanske tajne
službe VOS, s katerim,
kot pravi v knjigi, nista
v sorodu. V resnica sta sorodnika, vendar ta-
ko daljna, da tega nista vedela. Anton Kosovel
je pred sodiščem sprožil postopek zaradi
dveh likvidacij civilistov, vendar je novogo-
rišče sodišče obtoženega leta 1998
oprostilo. A odločitev sodišča je bila
nekaj let kasneje, ko sta tako Vinko
kot Anton Kosovel že umrla, ovržena.
Vrhovno sodišče je ugotovilo “bistve-
ne kršitve kazenskega postopka”. Mi-
mogrede, čeprav so sodbo v medijih
precej dobro spremljali, danes na
spletu o njej ne najdemo skorajda
ničesar.
Med znanimi Kosoveli najdemo še
župnika Jožefa Kosovela (1858-1949),
kulturnega in narodnega delavca ter
profesorja Josipa Kosovela (1901-
1963), obsojenega na 2. tržaškem
procesu. V Srečkovi družini pa sta po-
leg njegovega očeta šolnika in glasbe-
nika Antona znana tudi starejši brat,
pesnik in novinar Stano Kosovel
(1895-1976), ter starejša sestra, piani-
stka Karmela Kosovel (1899-1990).
P
VIPAVSKI PRIIMKI (22)
KOSOVEL
Črniška družina Kosovel je živela na številki 31. Družinsko knjigo
(Status animarum) hrani Škofijski arhiv koper.
V krstnem vpisu Srečkovega pra-pradeda Valetnina iz 1770 najdemo še imeni dveh generacij
nazaj, kar se bolj redko zgodi. V Črničah se sicer lahko pohvalijo z matičnimi knjigami, ki so
med najstarejšimi v državi. Če izvzamemo knjige istrskih župnij, kjer je živelo večinoma
romansko prebivalstvo, je črniška krstna knjiga, ki so jo začeli pisati leta 1597, druga
slovenska najstarejša knjiga. V Črničah pa imajo hkrati najstarejšo v celoti ohranjeno zbirko
slovenskih matičnih knjig. Dragocene knjige so danes v Škofijskem arhivu Koper.
Srečko Kosovel je daljni sorodnik vseh
slovenskih Kosovelov. Njegov portret
novejšega datuma, ki ga hrani sežanska
knjižnica Srečka Kosovela, je narisal Igor
Race.
Tino
 M
a
m
ić
Črniče izpred 200 let z oznako, kje je stala hiša številka 31. Zemljevid
hrani Državni arhiv Trst.
  Ob obletnici smrti duhovnika Izidorja Zavadlava
Šelestenje listja (2)
PREJELI SMO 
Z 2. strani
Tridelni odgovor ...
  kratka, vso reč v zvezi z Bli-
skom je raziskava postavila
na glavo – javno le boste mo-
rali priznati, da ste ga krivo in neu-
temeljeno osumili, ga nelaskavo
prikazali kot malo pošast in mu
pripisali zdaleč več grehov, kot jih
je v svojem življenju storil. To bi
se navsezadnje spodobilo, ne gle-
de na izid te krvave in včasih tudi
klavrno prikazane štorije s prena-
gljenimi obsodbami in zaključki.
In vrh tega pomnite, ljudje, da Bre-
celj še ni niti prišel do konca razi-
skave, saj ta po eni strani dragoce-
na publikacija in dober pripo-
moček nadaljnjim raziskovalcem
je le nekakšen zbir iz samih indi-
cev, sklepanj, ugibanj, domnev in
morda avtorjevih pobožnih želja,
ki pa bodo morale še malo
počakati do uresničitve, če jo bodo
S doživele.Me pa srčno veseli, da brez mojihugovorov in protestov v Primor-
skem dnevniku te Brecljeve študi-
je-raziskave ne bi bilo in bi vsi sku-
paj še vedno tavali v temi in, kar
je še hujše, v zmoti, da je to krvavo
rihto zakuhal le serijski zločinec
Berto. Vse arhive bi bilo treba tako
rekoč v celoti pregledati in do
pičice prebrskati. Vesoljno sloven-
stvo ne bi vedelo, še sanjalo se mu
ne bi, da gre za konstrukte brez
vsake veljave, tisoč milj daleč od
resnice, ki niti zdaj po izidu publi-
kacije ni še prikukala na obzorju,
na žalost.
Avtorju Anatomije polagam na
srce, da, ko se odpočije, in malce
tudi strezni od nenadne popular-
nosti in ploskanja ne posebno kri-
tičnega občinstva in pristranskih
somišljenikov, skratka od varljive-
ga prepričanja, da se je dokopal do
resnice, jo tako rekoč prijel za ro-
ge..., se ponovno izroči ali preda
raziskovalni žilici in prehodi, lah-
ko s tujo pomočjo, še manjkajoči
del poti do nje. Iz prevajalske iz-
kušnje vem, da so zadnji kilometri
– usklajevanja, preverjanja, pri-
merjanja, črtanja nedoslednosti pa
škratov, odstranjevanja napačnih
razlag, ponesrečenih tolmačenj pa
narobe branj in iskanja pogrešk
najtežji, saj terjajo natančnost
urarja – najbolj duhomorni, na
smrt utrudljivi, vendar so ne samo
nujni, pač pa neizogibni in neo-
vrgljivi. Vseh teh, večkrat malen-
kostnih alias minucioznih stvari
ne moreš, da si olajšaš življenje,
pomesti kar pod preprogo in mir-
na Bosna. Prej ko slej bi prikukale
na dan in adijo ves tvoj trud. Želim
mu srečno pot, tudi vsem drugim,
ki se mu bodo pridružili ali se zan-
jo samostojno odločili.
/ konec
Slovenija 22. decembra 2016 21
  Sloveniji se duh in izročila ad-
venta, Božiča, 25. decembra, Je-
zusovega rojstva, uresničujejo in
potrjujejo v tihi zbranosti in razmišljan-
ju vernih ljudi, pa tudi v dogodkh jav-
nega značaja. Mednje sodijo postavljan-
je jaslic, božičnih dreves in voščila raz-
nih osebnosti in ustanov iz občestva
Cerkve in organizacij katoliškega navdi-
ha. Franc Kramberger, upo-
kojeni nad škof, je v raz-
mišljanju o Kristusovem
rojstvu, objavljenem na
prvi strani božično-novolet-
ne številke katoliškega ted-
nika Družina zapisal: “Ne
dopustimo, da bi vsebino
bo ži čnega praznika izgubili
ali da bi zaradi mlačnosti v
nas zbledela, postala samo
lep običaj in zmaterializira-
no porabni štvo. Kdor vidi
vsebino božiča samo v bar-
vnih lučkah, kogar skrbi sa-
mo nakupovanje ali ga pre-
moti komercializem, je bli -
že poganstvu kot krščanst -
vu, je bliže videzu in blišču, kot pa re-
snici. Božič se je zgodil ob robu človeške
družbe, v hlevu, v jaslih, daleč stran od
politike, ideologije, porabništva. Zgodil
se je na križišču visokih kultur, vendar
daleč stran od njihovih zabav, uživanja
in izživljanja. Skrivnost in vsebina
božiča sta skrita v uboštvu dveh potni-
kov, Marije in Jožefa. Sta pod podobo
deteta, v plenice povitega in v jasli po-
loženega. Vsi se rodimo, da bi živeli, edi-
no On se je rodil, da bi za nas umrl”.
Slovenski škofje v svojem voščilu pou-
darjajo božično skrivnost, “ki je res ne-
doumljiva”, zelo aktualen in pomem-
ben pa je komentar o prazničnem de-
cembru, ki ga je za božično-novoletno
številko slovenskega katoliškega tednika
Družina napisal Franci Petrič, odgovor-
ni urednik omenjenega časnika. Spom-
nil je na misli iz prvega radijskega
voščila, ki ga je pred tridesetimi leti, na
sveti večer, 24. decembra 1986, smel
prvič izreči dr. Alojzij Šuštar, tedanji lju-
bljanski nadškof. Dogodek, ki je bil po
drugi svetovni vojni, še posebej pa po
letu 1952, ko je komunistična oblast
ukinila božič kot praznik, skoraj ne-
pojmljiv, je že napovedoval zlom trde
komunistične oblasti in drugačne čase.
Pisec pa se je v svojem komentarju tudi
vprašal, kaj je še ostalo od tiste zdrave
božične ubranosti, ki smo jo na Sloven-
skem negovali do druge svetovne vojne
in je niti leta enoumja niso mogla od-
plakniti. Ali smo kristjani po letu 1990
kaj drugačni od drugih? Mar se nismo
tudi mi pustili zapeljati potrošniški
mrzlici, ki bolj kot v cerkev vleče v trgo-
vine in zabavišča? Kje je naša po-
končnost? Na nacio-
nalnem Radiu se še
vedno otepajo sloven-
ske božične glasbe, te-
levizijski prenosi ne-
deljskih maš so še
zmeraj samo v sosed-
njih državah, radijske
oddaje za verne ljudi
pa so zelo okrnjene.
Zadnja leta se je spet
razširilo ideološko “u -
ravnoteženo” vo šči lo,
ki govori le o “prazni-
kih” ali o “novoletnih
praznikih”, ne pa o
božičnih. Celo trgov-
ska podjetja, ki sicer
pridobivajo dobiček na račun božiča,
pošiljajo in izrekajo samo “novoletna”
voščila, da ne bi prizadela čustev neve-
rujočih ali drugače verujočih, pa čeprav
je velika večina ljudi na Slovenskem še
vedno kristjanov. Za nas je Bog pisan z
veliko začetnico, za nas je božič Jezusov
rojstni dan. Rojstni dan Jezusa, ki je zgo-
dovinska oseba in naš Odrešenik. Žalijo
nas, ko tega ne upoštevajo. Žal pa smo
se prehitro sprijaznili s takim ozračjem
in sprejemamo vsilje-
no strpnost, ki je ne-
strpna do nas.
Sicer Slovenijo v praz-
ničnem decembru
krasi in razveseljuje
izredno veliko število
jaslic in božičnih dre-
ves, kot pričevalcev
Božiča in Jezusovega
rojstva. Zaradi tega so povečali Muzej ja-
slic, ki deluje v okviru bazilike Marije
pomagaj na Brezjah. Znane in zelo obi-
skane so t. i. Žive jaslice, ki jih po tradi-
ciji postavijo v Postojnski jami. Na Sveti
Gori nad Novo Gorico pa so tudi letos,
petnajstič zapored, priredili mednarod-
no razstavo jaslic.
V Sloveniji so v večini okolij, marsikje
tudi v okoljih z neverujočimi, z občudo-
vanjem in hvaležnostjo počastili papeža
Frančiška ob 80-letnici njegovega roj-
stva, 17. decembra. V časniku Družina
so ga izbrali za osebnost tedna in ga poi-
menovali kot papeža “presenečenj, ve-
like bližine človeku v stiski, skromnosti,
ponižnosti, preprostosti, poguma,
predvsem pa usmiljenosti”. Kardinal
Franc Rode je papeža Frančiška v tedni-
ku Družina takole ocenil: “Frančišek je
srečen papež, ima lepe uspehe na sve-
tovni ravni. Tudi slovenski voditelji ga
radi obiščejo. Nedavno je poljski filozof
Zvgmunt Bauman dejal, da je sedanji
papež Frančišek pravo darilo sodobne-
mu krhkemu človeku”.
V prostorih ljubljanske nadškofije so ob
udeležbi številne publike predstavili
knjigo z naslovom Naš nadškof Šuštar,
o enem od očetov slovenske samostoj-
nosti. Poleg glavnega avtorja, dr. Antona
Jamnika, ljubljanskega pomožnega ško-
fa, ki je bil v času demokratizacije in osa-
mosvajanja Slovenije tajnik nadškofa dr.
Alojzija Šuštarja, sta knjigo predstavila
tudi državni poglavar Borut Pahor in lju-
bljanski nadškof, metropolit Stanislav
Zore. Predsednik Slovenije Borut Pahor
je tudi na podlagi osebnih izkušenj za-
trdil, “da je nadškof Šuštar v prelomnih
časih rojevanja demokracije in države v
slovenski prostor na vseh ravneh pri-
našal mirnost, zbranost in prepričlji-
vost”. To pa je bilo po prepričanju
nadškofa metropolita Stanislava Zoreta
mogoče, “ker je bil dr. Alojzij Šuštar
izredno duhoven človek”.
O drugih dogodkih v prazničnem de-
cembru navajam, da je Državni zbor 2.
januar znova razglasil za dela prost dan.
Po mnenju nekaterih gre za populistični
ukrep vlade in koalicije, po prepričanju
drugih pa je razglasitev 2. januarja za de-
la prost dan dokaz, da je slovensko go-
spodarstvo na poti okrevanja. To trditev
vztrajno ponavlja tudi premier Miro Ce-
rar, vendar jo pomembna dejstva ne po-
trjujejo. Ugotovljeno je, denimo, da se
je zadolženost države v preteklih dveh
letih povečala za skoraj 2 milijardi evrov,
tako da zdaj že presega 32 milijard evrov.
Tudi državne naložbe v produktivne sek-
torje se zmanjšujejo. Letos je država zan-
je namenila 1,15 milijarde evrov, kar je
manj, kot bo treba plačati obresti na po-
sojila. Za te obresti je Slovenija letos mo-
rala plačati kar 1,17 milijarde evrov.
In za konec bolj radostna novica. Slo-
venska matica, znanstvena, kulturna in
založniška ustanova, je s predavanjem
akademika prof. dr. Andreja Kranjca
počastila Žigo Herbersteina, diplomata
in naravoslovca, ob 530-letnici njegove-
ga rojstva. Ta naš rojak iz Vipave je bil
znan in pomemben avstrijski diplomat
svojega časa. Najbolj znan je po svojem
opisu Rusije, kamor je večkrat potoval
kot poslanec nemškega cesarja. Svoja
potovanja je opisal v knjigi z naslovom
Moskovski zapiski. To je bilo sploh prvo
delo, ki podrobno opisuje omenjeno ve-
liko državo. Diplomat in politik Žiga
Herberstein je bil tudi naravoslovec in
je avtor najstarejšega opisa in zemljevida
Cerkniškega jezera.
Marijan Drobež
V
  r. Dimitrija Rupla nikomur ni
potrebno posebej predstavljati,
saj ga poznamo kot enega
“očetov samostojne slovenske države”,
predvsem pa kot dolgoletnega sloven-
skega zunanjega ministra, nazadnje tu-
di generalnega konzula Republike Slo-
venije v Trstu, predvsem pa kot izjem-
nega slovenskega politika in javnega
človeka. Dr. Dimitrij Rupel pa tudi
poučuje na Evropski pravni fakulteti v
Novi Gorici in prav tu smo se z njim
srečali in pogovorili o zanimivem pre-
dlogu: dr. Rupel se namreč skupaj s Fo-
rumom za Goriško, ki ga vodi mag. Bo-
ris Nemec, in drugimi novogoriškimi
pobudniki, zavzema, da bi prišlo v obeh
Goricah do ustanovitve evropske uni-
verze.
Zanimivo, da prihaja do tega predlo-
ga prav na Goriškem, kjer smo se ne-
kako vdali v to, da se ničesar ne da
narediti. Predstavite nam, prosim, to
idejo za evropsko univerzo!
Ideja o univerzi EU ali evropski univerzi
ni moja izvirna ideja, ampak je to ideja,
ki je že dalj časa med nami. Njen idejni
oče je dr. Karel Bonutti, ki je z njemu
lastno poštenostjo in idealizmom mi-
slil, da bo vse lahko uredil, če bo nago-
voril nekaj ljudi, med njimi je nagovar-
jal Romana Prodija, mene osebno in
druge, ideja je stara več kot deset let.
Idejno smo vsi za, saj bi tako univerzo
potrebovali. Seveda je bilo takoj
vprašanje denarja za izvedbo. Najprej
smo pri nas mislili, da bi lahko dobili
sredstva za evro-mediteransko univer-
zo, kar se je tudi zgodilo, a velikih do-
sežkov za zdaj ni. Dr. Karel Bonutti in
še marsikateri smo mislili, da je Gorica
najbolj primeren prostor, saj bi bila v
Novi Gorici in v Gorici, povezala bi me-
sti, predsodke bi dali lahko na stran, saj
so tudi v Sloveniji še vedno ljudje, ki
mislijo, da se je treba angažirati proti
fašizmu...
Vi ste bili takoj za to idejo?
Meni se je zdela ta ideja zelo dobra, lo-
kacija je več kot primerna. Gospod Ne-
mec je seveda bil somišljenik tega pro-
jekta. Govorim o času, ko so Američani
ponujali precej denarja za ta prostor, v
času naše vlade so razmišljali o širitvi
igralništva in drugih turističnih prosto-
rov, žal do uresničitve tega ni prišlo za-
radi lokalnih ovir. Sam sem bil mnenja,
da bi to razširilo turistično ponudbo,
obe Gorici bi med seboj še bolj inten-
zivno sodelovali, vstop v Schengen se
je zgodil, meje so padle,
tu je čudovit prostor:
bližnje morje, Brda in ce-
lotna Goriška so tu, imeli
smo upanje, da bi se dalo
narediti tudi to akadem-
sko ustanovo. Stvari so
potem zaspale, naslednja
vlada ni bila zainteresira-
na za ta načrt, čeprav bi
človek pričakoval več za-
nimanja od Boruta Pahor-
ja za ta prostor, končno je
le Goričan po rodu. A on
je imel pač druge predno-
stne naloge.
Kdaj ste se ponovno
ogreli za to idejo?
Začeli smo ponovno raz-
mišljati v okviru EZTS,
spominjam se, da sem ta-
krat bil konzul v Trstu in
sem govoril s Frattinijem,
ki je bil takrat predsednik
skupščine. On je bil nav-
dušen za to, obstaja neka
korespondenca. Skupaj z dr. Jambre-
kom in drugimi, tudi gospod Nemec je
bil pri tem podjetju, smo sestavili neko
pismo. K vsem, ki so podpirali to idejo,
smo poskušali pridobiti še Frattinija, ki
je moj dobri prijatelj. On je bil naklon-
jen temu, a je imel takrat druge ideje o
svoji karieri...
Kako se je zadeva nadaljevala?
Razen teh papirjev, dobre volje in do-
bronamernih iz-
jav vseh ni bilo
kaj veliko poka-
zati, to je dejstvo.
Zadnje čase so se
spet prebudile te
ideje, tu moram izrecno povedati, da je
gospod Nemec motor tega gibanja. Sam
se zavedam, da je EZTS mogoče preozek
okvir za to, da se postavi neka univerza
Evropske unije, ampak nekje je treba
začeti; če bi mi pridobili soglasje EZTS-
ja, županov obeh Goric in župana Šem-
petra Vrtojbe, bi bil to dober kapital, do-
ber začetek, s katerim bi se potem lahko
približali kakšnim bolj finančo sposob-
nim ustanovam, firmam, posamezni-
kom.
V čem je ta ideja koristna, privlačna?
Najprej je lokacija, ki je pomembna, saj
gre tu za sodelovanje med Italijo in Slo-
venijo, med dvema področjema, ki sta
bili razdeljeni iz političnih razlogov, a
sta imeli skupno zgodovino. Lokacija je
torej ena stvar, sodelovanje med dvema
državama in obmejnimi kraji druga,
tretja stvar pa je, da je zdaj nastopil čas
o novih premislekih o novem sodelo-
vanju. Dr. Jambrek, ki je eden od naših
“sopromotorjev”, je akademik in on je
prepričan, da je potrebno narediti novo
evropsko ustavo, da je potrebno v
Evropksi uniji narediti neke temeljne
spremembe, saj vidimo, kaj se dogaja:
tu so velike finančne krize v Španiji, na
Portugalskem, v Grčiji, zdaj je tu še bri-
tanski izstop in tako naprej. Mi smo po-
zabili, da v Evropi poteka neka zelo za-
nimiva razprava o tem, kaj se z Evropo
dogaja, ko se poveča število članic. Že
leta 1994 sta Schäuble in Lammers, gre
za tisti zgodovinski papir Schäuble-
Lammers, opozarjala, da je treba najprej
Evropsko unijo poglobiti, preden jo
razširijo. To so bili takrat glasovi vpi-
jočega v puščavi, Evropska unija se je
širila in danes ima
28 članic in dejan-
sko bi bilo treba te
države povezati na
drugačen način
kot doslej. Migran-
tska kriza je nare-
dila seveda svoje.
Imate ljudi, ki da-
nes mislijo, da bo
Evropa boljša in
bolj trdna, če bodo
državne meje zno-
traj bolj trdne in če
bodo države bolj
zaprte druga pred
drugo. Jaz pa mi-
slim, in najbrž vsi
mi za to mizo, pa
tudi ljudje okrog
dr. Jambreka, da je
treba krepiti zu-
nanje meje Evrop-
ske unije in naredi-
ti življenje v Evropi
čim bolj prehodno
in sproščeno. Gre za ideje, ki jih imamo
o prihodnosti Evropske unije v Sloveni-
ji, in menimo, da bi se te ideje lahko
ujele s tako pobudo za evropsko univer-
zo. Istočasno pa je še druga stvar: v Go-
rici se je začelo razvijati akademsko
življenje, tu je Evropska pravna fakulte-
ta, tu je Zavrtanikova univerza. Pred
kratkim smo dobili potrditev, da for-
malno obstaja nova univerza, za katero
ni nujno, da je locirana samo v Novi
Gorici, del je v Ljubljani in velik del na
Brdu. Pomembno je, da to novo aka-
demsko kolesje olajšuje debato o more-
bitni evropski univerzi tu na Goriškem.
Kako ocenjujete zadnje dogodke v
Evropi, ko se dosedanji politiki umi-
kajo, Renzi pa odstopi po zanj poraz-
nem referendumu?
To je vprašanje za dolgo razpravo... Kar
se Italije tiče, sem mnenja, da je še no-
bena podobna zgodba, kot je ta z Ren-
zijem, ni vrgla s tira. Italija ima sicer ve-
like probleme, velikanski javni dolg in
tako naprej, a Italija je očarljiva in v bi-
stvu zelo stabilna država, ki pogosto
menjuje vlade. Sam ne pripisujem temu
dogodku kakšnega epohalnega pome-
na. Ko sem spremljal Renzijeve debate
z Bersanijem, sem videl, da je bil Renzi
kar zelo pogumen takrat, a je zdaj prav
ta pogum doživel neko svojo revanšo,
kaj naj rečem drugega. O Evropi lažje
govorim. Danes je na neki način razdel-
jena na levico in konservativce, na
stranki, ki se med seboj pogovarjata,
kdo bo imel oblast, enkrat je to ena,
drugič druga. Med tema dvema stran-
kama ni bistvenih razlik. Prostor za izra-
zito desne stranke se je pojavil, ko je
prišlo do splošne krize, gospodarske kri-
ze in pojava velikega števila emigrantov,
veliko drugih problemov je še tu. Ko se
ti povečujejo, nastaja prostor za poeno-
stavljene odgovore za zelo komplicira-
ne, zapletene zadeve. Javnost s simpati-
jo sprejema ta malce prestrašeni jezik,
še posebej ta svarila glede migrantov in
beguncev. Že leta 2001 je avtor zname-
nite knjige Spopad civilizacij Samuel P.
Huntington v New Yor Times zapisal,
da je največji problem sodobnega časa
problem migracij, imigrantov. Danes je
on mrtev, a meni se zdi, da smo bili v
tem času vsi skupaj brezbrižni. Bližnji
vzhod je itak problem, od tam bežijo
ljudje, med njimi so seveda taki, ki
bežijo pred smrtno nevarnostjo, a veli-
ka večina je takih, ki iščejo boljše
življenje. Takih je na svetu milijarda in
Evropa vseh teh ne more sprejeti, to je
jasno. Italija ima s tem strašne težave.
To so izzivi za vse nas.
Jurij Paljk
D
Foto JMP
Jaslice in božično drevo sporočilo upanja in ljubezni
V Sloveniji občudovanje in zahvale
papežu Frančišku ob njegovi 80-letnici
  Dr. Dimitrij Rupel
Za evropsko univerzo na Goriškem!
POGOVOR 
Aktualno22. decembra 201622
NATUROPATSKI NASVETI (137)Erika Brajnik
ODPRAVIMO MRZLE ROKE 
IN NOGE
Veliko ljudi pozimi trpi zaradi mrzlih nog in
rok. V roke in noge jih zebe do bolečine ali celo
tako močno, da se na noben način ne morejo
ogreti. Poleg mraza je lahko prisotna še vlaga
oziroma so mrzle roke in noge pogosto tudi pot-
ne. Le-to kaže na deficit ledvic. Ljudje smo si
podobni, nismo pa
enaki; eni so suhi,
drugi debeli, eni vi-
soki, drugi nizki,
enim je nenehno
vroče, drugim pa
mraz.
Tisti ljudje, ki jim je
nenehno mraz, so
ledvični tip človeka,
ki ima že biološko
predispozicijo, da bo
prej imel mrzle roke
ali noge.
Kako se nam kaže
ledvični tip človeka?
Pokojni predsednik Drnovšek je bil ledvični tip!
Po kitajski tradicionalni medicini vemo, da se
ledvični tip človeka fizično kaže kot suh, visok,
bled, s tankimi ustnicami, tankimi kostmi, malo
oziroma šibkimi lasmi, malo energije, vedno
mu je mraz, je sramežljiv, introvertiran, asocia-
len, bojazljiv, neodločen, negotov, nestabilen, se
vedno oblači v črno, ne mara biti v središču po-
zornosti in mu kronično primanjkuje vitami-
nov in mineralov.
Taki ljudje so že rojeni s premalo energije. Lah-
ko so nedonošenčki, lahko je bil pri porodu pri-
soten določen zaplet. Takšen človek potrebuje
skozi celo življenjsko obdobje več pomoči kot
ostali, pa naj bo to vitaminska, mineralna, pro-
biotična ali psihološka.
Podzavestno se ledvični tip človeka zaveda, da
ima malo rezerve in se mora “čuvati”. Zato bo
čez celo življenje previdnejši. Taki ljudje so zelo
občutljivi na mraz in bodo trpeli zaradi mrzlih
rok in stopal. Že kot otroci se ne bodo hoteli ko-
pati v mrzli vo-
di, saj nezaved-
no vedo, da jim
hlad jemlje
energijo. Zato
bodo sovražili
kopanje v
mrzlem morju,
smučanje ali pa
zimo na
splošno.
Ledvični tip je
nagnjen predv-
sem k vnetju
sečil, mehurja
in rodil oziro-
ma genitalij, zato je priporočljivo, da pogosto
jemlje sredstva za krepitev imunskega sistema.
Da povzamem: emocionalni del in fizična bole-
zen sta tesno povezana. Ledvični tip, ki je
plašen, negotov idr., bo pogosteje zbolel za bo-
leznimi depresivnega stanja, epilepsijo, panični-
mi napadi itd.
Vse zgoraj opisane težave, zaradi katerih pogo-
sto trpi ledvični tip človeka, predvsem mrzle
okončine, lahko segrejemo s preslično kopeljo.
/ dalje
www.saeka.si
ODGOVORNI UREDNIK Jurij Paljk, e-mail paljk@noviglas.eu
Izdajatelj Zadruga Goriška Mohorjeva - Pravni zastopnik Marko Tavčar
Registriran na sodišču v Gorici 28.1.1949 pod zaporedno številko 5 - št. ROC 3385
Uredništvo v Gorici: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 550330, faks  0481 548808, e-mail gorica@noviglas.eu  
Uredništvo v Trstu: Ulica Donizetti 3, 34133 Trst, tel. 040 365473, faks 040 775419, e-mail trst@noviglas.eu
Uprava: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 533177, faks  0481 548276, e-mail uprava@noviglas.eu
www.noviglas.eu
TISK: Centro Stampa delle Venezie Soc. Coop. a.r.l., Via Austria, 19/B - 35129 Padova PD, 
tel. 049 8700713 - faks 049 8073868; e-mail cdascv@libero.it 
LETNA NAROČNINA: Italija 50 evrov, Slovenija 50 evrov, inozemstvo 100 evrov - Poštni tekoči račun 10647493
PODPORNA LETNA NAROČNINA: 100 evrov
Bančni podatki: IBAN: IT 19 F 08532 12400 000000730643, SWIFT ali BIC koda: ICRAITRRES0
ali IBAN: IT 67 M 05484 12401 001570069280, SWIFT ali BIC koda: CIVIIT2C
naslovljen na: Zadruga Goriška Mohorjeva - P.zza Vittoria/Travnik 25 – 34170 GORICA.
OGLAŠEVANJE: Oglaševalska agencija Publistar, ul. Treppo 5/B – Videm. 
Tel. št. 0039 0432 299664 – Faks 0039 0432 512095 – E-mail info@publistarudine.com
Jamčenje zasebnih podatkov: v smislu zakonskega odloka št. 196/03 (varstvo osebnih podatkov) jamčimo največjo 
zasebnost in tajnost za osebne podatke, ki so jih bralci posredovali Novemu glasu. Bralci lahko brezplačno zaprosijo 
za spremembo ali izbris podatkov, ki jih zadevajo, kakor tudi izrazijo svoje nasprotovanje rabi le-teh.
Novi glas je član Združenja periodičnega tiska v Italiji USPI in Zveze katoliških tednikov v Italiji FISC
Izdajanje našega tednika Novi glas podpira tudi Urad Vlade Republike Slovenije za Slovencev v zamejstvu in po svetu
Tednik Novi glas prejema neposredni državni prispevek v skladu z zakonom 7.8.1990 št. 250
To številko smo poslali v tisk v torek, 20. decembra, ob 14. uri
  adventnem času, ko je v
zraku slutiti hrepeneče
pričakovanje velikega do-
godka, in v prazničnem božičnem
vzdušju, ko se veselimo Gospodo-
vega rojstva, si srce zaželi miline in
mehkobe tudi ob poslušanju naših
prelepih božičnih pesmi, pa tudi
tujih melodij, takih, ki pričarajo
zasneženo idilo ob pozvanjanju
kraguljčkov ali oglašanju zvonov.
Zato si ne moremo prazničnega
ozračja zamišljati brez božičnih
koncertov, ki nas navdajajo z rado-
stnimi občutki. Tak čudovit gla-
sbeni dogodek je bil v sobani s sta-
rinskim nadihom prepojene pa-
lače Lanthieri na Trgu sv. Antona
v Gorici. Na to očarljivo prizorišče
so ljubitelje petja, ki so vabilo rade
volje sprejeli v velikem številu, po-
vabile pevke Dekliške vokalne sku-
pine Bodeča Neža z Vrha Sv. Mi-
haela, ki združuje mlade pevske
navdušenke z raznih koncev Go-
riške in tudi tržaškega Krasa. Kon-
cert, v četrtek, 16. decembra 2016,
je bil izvirna predstavitev nove
zgoščenke, ki jo je 24 pevk z zbo-
rovodkinjo Matejo Černic posnelo
v cerkvi sv. Nikolaja v Gabrjah (So-
vodnje ob Soči), oktobra in no-
vembra 2016. Izbor posnetkov je
opravila pevovodkinja Mateja Čer-
nic, ki je ta glasbeni sestav s stro-
kovnim pristopom in vztrajnim
delom ponesla na zavidljivo raven.
Producenta zgoščenke sta Marko
Sancin in Mirko Ferlan. Posnel jo
je Aleksander Govekar, mastering
V
  Predstavitev nove zgoščenke Gaudete et cantate
Božič v raznolikih čarobnih
zvočnih odtenkih
DVS BODEČA NEŽA 
Deželni svet Furlanije Julijske krajine 
Razprava o novem
finančnem zakonu
  eželni svet FJK je teden
pred Božičem namenil
razpravi in sprejemanju
novega finančnega zakona, ki
prinaša kar nekaj zanimivih no-
vosti tudi za slovenko narodno
skupnost. “Naj navedem le glav-
ne postavke: z deželnim zako-
nom smo v celoti potrdili poraz-
delitve prispevkov slovenskim
organizacijam in ustanovam, ta-
ko kot jih je določila za to pokli-
cana posvetovalna komisija. V
sklad za obnovitvena dela na se-
dežih kulturnih in športnih
društev smo zapisali dodatnih
700 tisoč evro (prej je bilo temu
namenjenih 300 tisoč) za finan-
ciranje prošenj na zdajšnji lestvi-
D ci, medtem ko je dodatnih 200tisoč evro predvidenih za novrazpis v letu 2017. Deželni svet je
sprejel tudi dodatek k zakonu o
skupni lastnini, ki v pričakovanju
na celovito preureditev zadevne
zakonodaje (s tem se bomo uk-
varjali že takoj po praznikih)
spodbuja sklepanje dogovorov
med občinskimi upravami in ju-
si-srenjami ter posledično pre-
moščanje sporov. Trgovski dom
v Gorici bo deležen sredstev za
dokončanje obnovitvenih del,
medtem ko se sicer počasi nadal-
juje postopek za obnavljanje Na-
rodnega doma pri Sv. Ivanu.
Dežela bo objavila nagradni raz-
pis za idejni načrt, ki naj ovred-
noti nekdanje fašistično tabo-
rišče v Viscu. Glasbenima šolama
je termin za uresničitev načrta o
skupni organizaciji podaljšan za
zdaj do konca 2017. Posebej za
Goriško pa je pomembna spre-
memba k zakonu o medobčin-
skih zvezah, saj uvede obvezen
večjezični naziv, tako kot sta zah-
tevali Števerjan in Sovodnje”, z
zadovoljstvom poudarja deželni
svetnik SSk Igor Gabrovec, ki pa
v isti sapi priznava ponovno ra-
zočaranje v političnem poglavju
celovitega spoštovanja deželnih
in državnih obvez do razvoja
tržaškega Krasa. “Deželna večina
se je tudi tokrat omejila na spre-
jetje obljube, da bo poiskala do-
datna sredstva za preurejanje
opuščenih terasastih vinogradov
na kraškem robu, medtem ko
ostaja popolnoma gluha glede
zahteve po dodatnih sredstvih za
financiranje investicij, ki so za-
objete v t. i. kraški masterplan”
pravi Gabrovec.
je opravil Martin Žvelc, koordina-
tor zahtevnega podviga je bila Lu-
cija Tavčar. Besedila sta prispevali
Tavčarjeva in Rossana Paliaga, lek-
torirali so Nina Pahor, Lorenzo
Drascek in Melita Valič. Obliko-
vanje si je zamislila
Martina Grižančič.
(Tisk in izdelava Rac-
mand. O. O., Ljublja-
na). Zgoščenko je iz-
dalo in založilo Pro-
svetno društvo Vrh Sv.
Mihaela. Pod veselim
vzklikom Gaudete et
cantate (Veselite se in
pojte) se poslušalci
lahko prepustijo do-
mačim in tradicional-
nim melodijam, brez
katerih se nam Božič
ne zdi Božič, npr. ne-
pogrešljivi Sveti noči,
in tujim napevom, kot
so popevka Johna
Lennona ali gospel
pesmi. Gotovo bodo
uživali, tako kot je
četrtkovo občinstvo, ob pesmih, ki
so jih pevke enako jasno in inter-
pretativno doživeto enakovredno
zapele v latinščini, slovenščini, an-
gleščini, španščini in francoščini.
V programu CD-ja so “potovale
skozi slovaški, anglosaški, roman-
ski in germanski svet, ki se večkrat
prepletajo, tako kot staro in mo-
derno, v iskanju ustvarjalnih alki-
mij”, je po prvih notah premišlje-
no odbranega in odlično odpetega
programa ubesedila glasbeno raz-
mišljanje pevk muzikologinja Ros-
sana Paliaga. Paliaga je čarobni
večer v vili Lanthieri požlahtnila z
domiselnim veznim besedilom. V
njem se je dotaknila tudi imena
Bodeča Neža, ki označuje te pevke
in zborovodkinjo: “vedno so ugla-
jene, a nikoli dolgočasne, elegan-
tne brez prevzetnosti, pikolovsko
natančne in sproščeno čustvene,
žensko spogledljive, hkrati pa pol-
ne odločnosti, poguma, tempera-
menta, bodeče skrivnosti. Prav za-
radi vsega tega “njihov Božič ne
more biti banalen, preprosta ljud-
ska pesem lahko postane pri-
ložnost za mednarodno sodelo-
vanje /... /, in če je Božič praznik
radosti, radujmo se tudi v
drum&bass stilu”; v skladbah ga
izvajata David Šuligoj in Patrick
Quaggiato, ki je zanje priredil kar
nekaj pesmi. “In to ni kompromis
z neko božično ali narodno
'dolžnostjo', to, kar vsak pričakuje
od božičnega CD-ja slovenskega
zbora iz naše dežele je za Bodeče
Neže iztočnica, odskočna deska
njihove raziskovalne žilice in krea-
tivnosti. Tako dobi poslušalec, kar
je pričakoval, na nepričakovan
način. In dobi tudi to, kar danes
spada v zvočno podobo globalne-
ga božičnega vzdušja, kjer sta naši
tudi ameriška Jingle Bells ali fran-
coska Ding dong”. Pevke so večer
uvedle s poznano Hitite kristjani
(Matija Tomc / Matevž Fabijan), za
njo so nam razkrile delček
nemškega božičnega občutja s pe-
smijo Maria durch ein' Dornwald
ging (prir. Wolfram Buchenberg).
Božično podoživljanje so ustvarile
s pesmimi iz slovenske (Jaz vem,
priredba Janez Močnik), hrvaške
Oj djetešce (prir. Antun Čelar) in
italijanske ljudske zakladnice. Po-
kojnega priljubljenega glasbenika
Marca Sofianopula so se spomnile
s tremi njegovimi priredbami: In
notte placida, Tu scendi dalle stelle
(italijanska ponarodela), Madre en
la puerta (španska narodna). Pri tej
se je z lepo barvo glasu in izrazito
interpretacijo ter temperamentom
izkazala kot solistka Nada Tavčar,
ob spremljavi harmonike Mirka
Ferlana. V nadaljevanju so Bodeče
Neže zapele angleško ljudsko Tihi
večer v priredbi Tomaža Habeta,
Počivaj milo Detece (France Ačko
/ Patrick Quaggiato), Blažena noč
M. Elizabete Kremžar (Vinko Vo-
dopivec / Patrick Quaggiato). Ob
koncu so se oglasile Gaudete (Pie
cantiones, XIV, prir. Quaggiato) in
v prikupni interpretaciji Carol of
the bells (Mykola Leontovich / Pa-
trick Quaggiato) ter francoska na-
rodna Ding Dong merrily on
high, ki je navdušila poslušalce z
igrivostjo in ritmično razgibano-
stjo priredbe Luce Pe-
rinija. Drum&bass
project basista Davi-
da Šuligoja, ki ga vsi
poznamo kot sprem-
ljevalca pri nastopih
Iztoka Mlakarja, in
spretnega tolkalista
Patricka Quaggiata,
ki uglasbitve kar stre-
sa iz rokava, je učin-
kovito deloval na
občinstvo. Prav Šuli-
goju se je porodila za-
misel o zvočni kom-
binaciji zbora, bassa
in tolkal, ki je dobila
ime The Modern
Hard Choir, Dru-
m'n' Bass Project.
“Božič našega stolet-
ja je pač tak: zveni
baročno, ljudsko, umetno, pop,
gospel. Različnih stilov in govoric
je nešteto, sporočilo pa od nekdaj
samo eno: globoka, mestoma raz-
mišljujoča, najpogosteje pa sveta,
sproščena radost”, je pojasnila Pa-
liaga.
Nekatere pesmi je na klavir sprem-
ljala Eva Dolinšek, izvrstna orga-
nistka in klavičembalistka, ki je
pred kratkim predstavila lastno
zgoščenko, in pa duo iz Arsatelier-
ja, Simon Gerin (violina), Ivana
Gerin (flavta).
Paliaga se je ob povezovanju pro-
grama zaustavila tudi pri estetskem
videzu celote. Estetika je tudi “este-
tika lepo podanega zvoka, žlahtne
vokalnosti, urejene postavitve na
odru, natančno odmerjenih in or-
ganiziranih premikov, enotnega
videza”. In ta čut skupine za lep in
uglajen videz se odraža tudi na
ovitku CD-ja, na katerem sta ele-
gantna snežinka kot simbol zime
in zlato lesketanje božičnih okra-
skov, ki je lahko tudi odraz nekega
notranjega leska, je mnenja Palia-
ga. Trdi ovoj zgoščenke je pol bel
pol zlat, kot je dvodelen tudi pro-
gram CD-ja: na eni strani so kla-
sične skladbe za koncertno dvora-
no, na drugi pa take, ki jih je lepo
poslušati tudi med vožnjo z avto-
mobilom ali v sproščeni družbi.
Dve muhi na en mah: pevke Bo-
deče Neže so tako ugodile pevskim
sladokuscem, pa tudi okusom
širšega kroga poslušalcev.
Ko se je med koncertom petje za
kratek čas umaknilo v ozadje, je za-
blestela domiselno zamišljena po-
vezovalna nit, ki jo je v slovenščini
in italijanščini ter deloma tudi v
angleščini odvijala Rossana Palia-
ga, zdaj pri klavirju, zdaj med pu-
bliko... sede ali stoje... Zaslišali so
se izseki iz besedil Calvina, Shake-
speara, Achilleja Campanileja in
neznanega avtorja iz 16. stoletja.
Vse se je skladno ujemalo. Paliaga
je skoraj igralsko podajala besedila
in s tem pridala večeru “dramsko
noto”. Za osvetlitev sicer bolj tem-
nega prostora je poskrbel Jan Leo-
poli (SKPD F. B. Sedej iz Števerja-
na).
Koncertni večer se je izpel ob zna-
ni Sveti noči, ki so jo s čistimi, iz-
brušenimi glasovi, kot pri vseh
ostalih skladbah, s pikolovsko na-
tančnostjo izvajalskih odtenkov
zapele pevke, ki s svojimi zmeraj
skrbno zasnovanimi nastopi vselej
presenetijo s kakšnim inovativnim
vnosom v spored.
Na CD-ju, ki so ga udeleženci
večera lahko kupili po znižani ce-
ni, se je mladim pevkam pridružila
izredna gostja, mednarodno poz-
nana mezzosopranistka Bernarda
Fink, z dolgoletno kariero za seboj
in veliko uspehi. Med njenimi na-
gradami je tudi tista iz Prešernove-
ga sklada, ki jo je skupaj z bratom
Markom prejela l. 2013.
Takih koncertnih večerov si še želi-
mo!
Bodeči Neži in njeni zborovodkinji
Mateji Černic, ki vedno rada stopa
po novih raziskovalnih glasbenih
stezicah, naj novo leto 2017 prine-
se veliko zadoščenj in uspehov!
Iva Koršič
Aktualno 22. decembra 2016 23
  red letom, ko sem začela zahajati
v Kanalsko dolino, sem se prvič
soočila z mitološkim bitjem, ki je
pol kozel pol človek, po videzu podoben
hudiču, in v decembru kraljuje v vaseh
pod Julijci. Krampus mu pravijo do-
mačini, parkelj v slovenščini, baje pa ob-
staja celo ženska inačica tega imena,
Krampa, a ljudje si o tem niso edini in
so nanjo nekako pozabili. Krampusi so
v predbožičnem času povsod. V izložbah
trbiških trgovin, na pročeljih hiš in ho-
telov, na zgibankah in celo na Faceboo-
ku. To je prastara navada, ki pripada
predvsem germanskemu svetu in je z leti
postala uspešna turistična vaba in čaro-
ben zimski spektakel. In je seveda v me-
ni prebudila ogromno radovednost, da
bi se pobliže seznanila s to šego in njeno
zgodovino in pogledala v majhne gor-
ske vasice v času, ko se krampusi podijo
od hiše do hiše in divjajo po gozdovih.
V tem času je po vsej Kanalski dolini že
slutiti Božič. Jaslice, lučke na oknih in
pričakovanje snega nas vodi v sanjski
svet otroštva. Samo v gorah se lahko da-
nes še rodi tako očarljiva pravljica. Tam,
kjer se je čas že zdavnaj ustavil in zna
biti tudi zima lepa. Znanka, ki se je sicer
rodila v dolini Dunje, živela pa čisto pov-
sod, od Benetk do Salenta in Majorke,
naju je z možem povabila na Mi-
klavževanje v vasico Kokovo (Coccau).
To je kraj, mimo katerega sem se sicer
peljala neštetokrat v življenju, in sicer
vsakič, ko sem hotela v bližnjo Avstrijo,
ustavila pa nikoli. Vasica leži namreč
nad glavno prometnico, na prvi pogled
se zdi nezanimiva in skoraj neobljude-
na. Pa ni tako. Kokovo živi s svojo prele-
po cerkvico, posvečeno ravno sv. Niko-
laju, svetemu Miklavžu, in s svojimi
živahnimi navadami. Ime naj bi dobila,
tako vsaj pripoveduje legenda, prav po
popotniku, ki so ga tu napadli roparji in
se je čudežno rešil. Ime mu je bilo Nico-
lo' Koggau in zato je čudovita cerkvica
posvečena ravno sv. Nikolaju, vasica pa
je dobila ime Coccau.
Mali vaški hram, sicer lepo poslikan s
freskami, je bil do kraja natrpan,
spredaj pa so se veselo gnetli vaški
otroci in se nestrpno ozirali k vra-
tom v pričakovanju Miklavža in
njegovega spremstva. Z možem sva
sedla k prijateljem, ni mi bilo za
klepet, kajti prijetno je bilo opazo-
vati brezmejno otroško praznično
veselje. Pred mnogimi, mnogimi
leti sem se namreč tudi jaz, v pred-
mestju Trsta, tako nestrpno ozirala
za Miklavžem. Prihajal je vsako le-
to, na dan pred svojim godom, po-
poldne, po pouku, na Stadionu 1.
maja, niti četrt ure od mojega do-
ma pri Sv. Ivanu. Šli sva z mamo ta-
ko kot vsi moji sošolci... Spomin-
jam se pričakovanja, sanj o daro-
vih, prazničnega vzdušja in strahu
pred parkeljnom. Kot otrok sem
dolgo verjela v Miklavža, celo kre-
gala sem se s sošolci, ki so mi ne-
kajkrat postregli s kruto resnico, da
Miklavža v resničnem svetu ni in
da nam darove prinašajo starši. Že
takrat sem imela rada pravljice in bila
sem neozdravljiv sanjač. Prazniki so lepi
samo, če so polni čarobnosti, skrivnosti,
pričakovanja. In brez Miklavža bi ostali
prazni, preblizu trpki resnici. Parkeljna
pa sem se bala. Njega in verige, s katero
je rožljal. Pa čeprav mi je mama zagota-
vljala, da je tam samo za hudobne, neu-
bogljive otroke, ki ne pišejo domačih na-
log. Jaz pa sem bila odličnjakinja, mirna
in preresna za svoja leta. Zaznamovalo
me je težko otroštvo in težave doma, v
družini. Ravno zato sem imela tako rada
ta magični večer, poln pričakovanja in
otroških sanj, ter Miklavža v rdeči obleki
z belo brado. Ravno takega, kot so ga le-
tos pričakali otroci na Kokovem. Ti no-
vodobni otroci izpod Julijskih gora se
Miklavža ne bojijo več. Niti parkeljnov,
krampusov pravzaprav, ker “špic parkel-
jne” poznajo tu naokoli samo v Tablji
(Pontebba). Baje je to ime nemškega iz-
vora, prikazen, ki je po videzu na pol po-
ti med hudičem in kozlom, pa poznajo
v vseh nemško govorečih deželah, na
Češkem in Madžarskem, v Švici, Italiji,
Sloveniji in celo na Hrvaškem. Maska z
dolgimi kozjimi rogovi, pokrita z žival-
sko kožo in z zlobnim obrazom, ki je bil
v starih časih izklesan iz lesa, zdaj pa je
največkrat gumijast, vzbuja strah. Eni jo
povezujejo s starim poganskim svetom
elfov in škratov, drugi z zimskim enako-
nočjem, dejansko pa je današnji kram-
pus Miklavžev spremljevalec, ki ga imajo
otroci nadvse radi. Naloga krampusov
je, da otroke pripeljejo pred Miklavža.
Malčki morajo nato poklekniti in moli-
ti, molitev hudobca umiri in prežene.
Otroci pa naj bi razumeli, da lahko z mo-
litvijo premagajo strah in zlo. Na koncu
Miklavž seveda pridne otroke za nagra-
do še obdari. Nekdaj so bili krampusi
maščevalni in hudobni, nekateri zgodo-
vinski viri trdijo celo, da ima ta zimska
maska svoj izvor ravno v boju za
preživetje. V visokogorskih vasicah so
bili namreč ljudje pozimi večkrat lačni,
predvsem tisti, ki so bili revni in niso
imeli dovolj zemlje in lesa. Izmislili so
si zato masko v podobi hudiča, pod ka-
tero so nerazpoznavni mladi moški ho-
dili ropat hrano in živino po bogatejših
kmetijah. Danes so krampusi, kot trdijo
domačini, veliko lepši in bolj mojstrsko
izdelani, zato pa manj napadalni in bolj
prijazni do otrok in odraslih.
Na Kokovem je bila za otroke maša pre-
dolga, saj so se ves čas ozirali k vratom.
Ravno med očenašem se je svetlolas
deček obrnil k meni in mi potožil, da ga
tišči lulat. Na smeh mi je šlo zaradi te
spontane otroške nedolžnosti, zaradi te
odkritosrčnosti, ki je mi odrasli ne poz-
namo več. Ko bi svetu vladali otroci, bi
nam bilo zagotovo lepše. In včasih se
sprašujem, zakaj ljudje sploh
odraščamo. Nekateri smo kljub spre-
membam vendarle srečni, kajti nekaj
malega otroškega v nas kljub vsemu
preživi in ostane, drugi postanejo tako
zelo odrasli, da v njih ni več sanj in niti
kančka otroške radoživosti.
Mašnik nam pred obdarovanjem spre-
govori o Kanalski dolini, v kateri sobi-
vajo tri kulture in trije jeziki. Celo štirje,
poudari, če prištejemo furlanskega.
Otroke povabi, naj zapojejo v itali-
janščini, slovenščini, nemščini in fur-
lanščini, in že se razlega pesem, tudi slo-
venski Ringaraja. Spomnim se, da sem
kot otrok Miklavžu vedno deklamirala
pesmice. Učila sem se jih dolgo v noč,
mama pa mi je pomagala in bedela z
menoj. In potem to dolgo pričakovanje,
strah in sanjarjenje. In tisti lepo za-
pečateni paket iz čisto novega, belega,
gladkega papirja. Ko si ga odprl, je za-
dišalo po pomarančah in mandarinah,
po sveže natisnjenih knjigah in usnjeni
peresnici. Nežno sem listala dragocena
darila in se veselila branja, v predal pa
sem spravljala nove zvezke in barvice.
Darila imajo čudovit vonj in ne moreš
se jih do konca nagledati. Ko bi mi jih
mama kupila v trgovini, ne bi bilo vse-
ga tega gromozanskega veselja, niti
pričakovanja in presenečenja. Doma
sem potem dolgo božala knjige in jih
počasi zlagala na polico. Kot otrok sem
zelo rada brala in knjige so mi bile tako
drage, da mi jih ni bilo nikoli dovolj.
Spominjam se navdušenja tistega
večera, pa tega, da potem dolgo v noč
nisem mogla zaspati, kajti vedela sem,
da nas bo Miklavž obiskal tudi na do-
mu. Prisluškovala sem nočnim
šumom, strmela v temo in se trudila,
da bi ostala budna. A nikoli mi ni uspe-
lo, odnesle so me sanje, in ko sem zju-
traj odprla oči, je bila moja mala pisal-
na mizica polna darov. In spet je dišalo
po mandarinah in pomarančah. In
spet sem v rokah začutila tisti mehki,
voljni, gladki, še novi darilni papir.
Cerkev na Kokovem je nabito polna, par-
keljni pozvanjajo z velikimi kravjimi
zvonci, Miklavž pa povabi vse prisotne,
da pridejo po darila. Otroke in odrasle.
Z možem ne veva, kaj bi, a ko vstaneta
prijatelja, ki sta domačina, greva še mid-
va k oltarju. V roke dobim parkeljna,
krampusa iz blagoslovjenega, sladkega
kruha. Zahvalim se Miklavžu, ki se mi
posmeje izza dolge bele brade, in za tre-
nutek sem spet otrok, tu med ponosni-
mi vrhovi Kanalske doline, sredi zime,
ki še vedno nosi v nedrjih pravljice.
/ se nadaljuje
Suzi Pertot
P
  nevi, ki so za nami, so bili nav-
dušujoči za slovenski tabor zim-
skih športnih panog. Ugotovitev
kajpak ne velja za neljubo polemiko med
Tino Maze in Smučarsko zvezo Slovenije
okoli poslovilnega nastopa šampionke
iz Črne na Koroškem na skorajšnji Zlati
lisici v Mariboru, zato pa Tinini kolegi v
snežnih športnih panogah v
svetovnem pokalu tekmujejo
vrhunsko. Tu mislimo predv-
sem na veliki odkritji tega
začetka sezone, skakalca na
smučeh Domna Prevca in al-
psko smučarko Ilko Štuhec.
Kar se dogaja letos v smučar-
skih skokih, je nenavadno.
Lanski dobitnik velikega kri-
stalnega globusa, prejemnik
medalj na svetovnem prven-
stvu in olimpijskih igrah, 24-
letni Peter Prevc, doživlja glo-
boko krizo. Silovito pa je v sam
svetovni vrh naenkrat prodrl njegov
najmlajši brat Domen, ki je star komaj
17 let in pol. V začetnem delu sezone je
zbral že štiri zmage in dve drugi mesti,
tako da zanesljivo vodi v
skupnem seštevku za sve-
tovni pokal. Skače nekako
tako kot Peter pred dvema
letoma, neobremenjeno,
lahkotno in predvsem …
zelo daleč. Na skupni le-
stvici je v bistvu že na po-
begu, saj si prvi zasledo-
valci odžirajo točke med
sabo. Sezona je še dolga,
vendar je že zdaj jasno, da
bo Domen Prevc med ab-
solutnimi protagonisti.
Zanimivo je, da je svetov-
ni pokal letos okusil še
tretji brat Cene Prevc, let-
nik 1996. Kaj pa se dogaja
s Petrom, ni razumeti.
Skoki so panoga, v kateri je mentalni de-
javnik poglavitnega pomena in na tem
področju očitno svetovni prvak trpi ne-
kakšno blokado. V nedeljo je v švicar-
skem Engelbergu celo zgrešil uvrstitev v
finale trideseterice.
S skakalnic na smučišča, kjer v hitrih di-
sciplinah opozarja nase 26-letna
Maribor čan ka Ilka Štuhec. Kot mladinka
je veljala za čudežno deklico, nato se je
v svetovnem pokalu povsem izgubila in
vrsto let ni imela omembe vrednih re-
zultatov, čeprav je bila stalno v beli ka-
ravani. V tej jeseni pa je dobesedno ek-
splodirala, dosegla je kar štiri zmage, s
tem da je osvojila vse tri dosedanje smu-
ke in alpsko kombinacijo. V nedeljo
zvečer, ko je dodala v Val d'Iseru še sed-
mo mesto v superveleslalomu in je bil
napisan ta sestavek, je bila celo tretja na
začasni lestvici za svetovni pokal s 17
točkami zaostanka od vodilne Američan-
ke Mikaele Shiffrin in 12 za Švicarko La-
ro Gut, lansko dobitnico velikega kristal-
nega globusa. Štajerka je očitno dozorela
in našla tisto ravnovesje, ki ga zdaj po-
greša Peter Prevc. Za končno skupno
zmago se najbrž ne bo mogla potegovati,
ker je njen učinek pač omejen le na hitre
discipline, vendar od nje pričakujemo
novih uspehov in morda mali smukaški
globus, četudi je tudi
tu pot še dolga.
Tu pa tam k bogati beri
prispevajo tudi sloven-
ski alpski smučarji. V
nedeljo je na primer
Žan Kranjec, ki je
uspešno začel sezono,
v veleslalomu v Alti
Badii zasedel odlično
četrto mesto. Skratka,
magično obdobje za
slovensko smučarsko
šolo.
HC
D
Čarobno praznično vzdušje  v gorah ...
Praznični utrinki iz
Kanalske doline (1)
Magično obdobje za slovensko smučarsko šolo
Trenutek Domna Prevca in Ilke Štuhec
  ako v prologu kot v epilogu s
prispodobo poudarjam, da sem
s svojo raziskavo “opravil le po-
tovanje po poti, ki se še nadaljuje” in
“se mogoče celo na novo pričenja”. Z
vsem tem jasno povem, da moja ra-
zlaga sme in mora biti predmet na-
daljnjih preverjanj in da je torej načel-
no ovrgljiva. Seveda pa to še ne po-
meni, da je moja razlaga tudi že
ovržena: kdor hoče to doseči, mora
spodkopati argumente, ki jih nava-
jam v podkrepitev svojih tez, ali pa
predstaviti novo razlago, ki bi razpo-
ložljivo empirično gradivo smotrneje
povezala v smiselno teoretično celo-
to. Kakor uči sodobna epistemologija,
takšne ugotovitve v večji ali manjši
meri nujno veljajo za sleherno zgo-
dovinsko in sploh znanstveno teori-
jo.
Kaj pa Jolka Milič? Kot razberemo iz
njenega pisanja v Novem glasu, ne
sprejema možnosti, da bi bila moja
razlaga sicer načelno ovrgljiva, a kljub
temu logično konsistentna in empi-
rično zadostno podkovana. In dejan-
sko poleg mene napada vrsto razisko-
valcev in strokovnjakov, ki so moje
delo v tem smislu podprli. Pri tem je
ne moti, da mimogrede potepta ne-
katera izmed najuglednejših imen
našega zgodovinopisja. V svojem za-
pisu je Miličeva že pokazala, kako ob-
vlada napadalni besednjak. A to ji ne
bo nič zaleglo, če ne bo skušala vsaj
omajati moje razlage z oprijemljivimi
argumenti, podobno kakor sem v
svoji knjigi sam storil, kadar sem se
kritično lotil alternativnih razlag,
začenši s tisto izpod peresa Jožeta Vi-
dica. V resnici pa bi morala prav to
narediti, če bi hotela doka-
zati, da jo “potešijo le ar-
gumenti, nobena dimna
zavesa, pa naj bo še tako le-
pa”, kot je zapisala 15. t. m.
V predgovoru k Anatomiji političnega
zločina poudarjam, da sem s svojim
delom opravil “zgodovinsko raziska-
vo, ne pa kriminalistično-sodne prei-
skave”. Iz tega izhaja, da, kdor je bil
po izsledkih moje raziskave vpleten v
zločin, s kriminalistično-sodnega vi-
dika nikakor ni že obsojenec, ampak
je kvečjemu osumljenec. In dejansko
je tako označen tudi v dveh uradnih
pobudah, ki sta nastali ob robu moje
raziskave in ju omenjam v epilogu
svojega dela. Nanašam se na vlogo, ki
jo je Janez Vuk 27. julija 2015 naslovil
na slovensko notranje ministrstvo, ter
na vlogo, ki so jo Janez Vuk, Natalija
Pelikan Vuk in msgr. Renato Podber-
sič ob asistenci mojega brata Aleša 14.
avgusta 2015 naslovili na italijansko
notranje ministrstvo. Obe vlogi pozi-
vata kriminalistično-sodne preisko-
valce, naj primerjajo prstne odtise, ki
so jih leta 1944 našli na kraju zločina,
s prstnimi odtisi nekaterih ljudi, ki
morejo biti na osnovi zgodovinskih
raziskav, z mojo na čelu, osumljeni
udeleženosti v zločinu.
Ob pisanju knjige sem menil, da sem
z omenjenimi pojasnili dovolj jasno
opredelil naravo svojega dela. Mo-
goče sem bil v teh svojih izvajanjih
preskop. Če se mi bo ponudila pri-
ložnost, bom skušal ta pojasnila bolje
razviti, pa tudi v skladu z njimi ustrez-
neje predstaviti izsledke svoje raziska-
ve. Gre pač za občutljive opredelitve
in razlikovanja, pri katerih bi se lahko
porodili nesporazumi, ki bi obremen-
jevali nadaljnjo razpravo okrog zgo-
dovinske resnice o tragični zgodbi iz
Rossettijeve ulice.
Lep pozdrav!
T
Z 2. strani
Odziv na 2. del ...