TIM

YU ISSN-0040-7712

revija za tehnično in znanstveno
dejavnost mladine

30. letnik • november • cena 40 tolarjev • poštnina plačana v gotovini

Modeli »ducted fari«

SUPER ŽIVALCE

Raketoplani z determalizatorjem

Vikinški darkar

PRILOGA

Ce sta

Rega in zadrega

kaj v sorodu, potem

je to hudo naključje . . .

REGA - kovinski regal

Rega

REGA - sestavljivi plastični regal

Rega

REGA - stenski regal

p.o.

Industrija kovinskih in plastičnih izdelkov, Jugoslavija,
pošta: 61386 Stari trg pri Ložu - telefon: (061) 707-422
telegram: KOVINOPLASTIKA LOŽ - telex: 31-588 YU
LOZ _ telefax: (061) 708-466. - Žel. postaja Rakek

106671

TIM

revija za tehnično
in znanstveno dejavnost
mladine

YU ISSN -0040 -7712

^NOVEMBER

Revijo Tim izdaja Tehniška založba
Slovenije, 61000 Ljubljana, Lepi pot
6 • Ureja uredniški odbor: Jernej Bohm,
Jože Čuden, Jan Lokovšek, Matej Pav¬
lič, Marjan Tomšič, Miha Zorec • Odgo¬
vorni urednik, oblikovanje in tehnično
urejanje: Božidar Grabnar • Revija izhaja
desetkrat letno • Naročajte jo na naslov:
Tim, 61000 Ljubljana, Lepi pot 6, tel.
213-733 • Tekoči račun: 50101-603-
50480 • Tiska Tiskarna Ljudske pravice,
Ljubljana • Revijo sofinancirajo: Ministr¬
stvo za kulturo, Ministrstvo za šolstvo in
šport ter Ministrstvo za raziskovalno de¬
javnost in tehnologijo Republike Slove¬
nije •

Revija je oproščena temeljnega in po¬
sebnega prometnega davka od prometa
izdelkov na podlagi odločbe Ministrstva
za kulturo št. 415-42/91, 15. 2. 1991.

Bogo Štempihar

MODELI
»DUCTED
F AN«

Maketi lovcev Mirage 2000 in F-16 Falcon
uporabljata za svoj pogon »Ducted fan«
nemškega proizvajalca Gleichauf, ki je ko¬
pija ameriškega Byrona in motorja os Max
80 VDF.

REPORTAŽA

KAZALO

Na našem nebu do sedaj še nisem
videl modelarja z modelom, ki bi za
pogon svojega modela uporabljal
»DUCTED FAN«. Po slovensko bi
temu lahko rekli turbina z usmerje¬
nim pretokom zraka, ki jo poganja
bencinski eksplozijski motorček
z žarilno svečko. V tujini je v zadnjih
letih ta zvrst modelarstva doživela
velik razmah. Posebej pa je postala

zanimiva po zmagi Belgijca Philipa
Avondsa na svetovnem prvenstvu
radijsko vodenih maket F4C, leta
1988 v Italiji, kjer je zmagal z maketo
lovca F-15 z »ducted-fan« pogo¬
nom,

V glavnem uporabljajo modelarji
to vrsto pogona pri maketah reakcij¬
skih letal, saj dosežejo s tem večjo
verodostojnost makete, ker sta mo-

Na mitingu so sodelovali tudi modelarji iz Nemčije, dva od njih sta predstavila maketi
švedskega lovca Saab J 37 Viggen (v ospredju) in maketo, ki je izdelana samo iz
plastičnih materialov, Mirage 2000.

TIM 3 • november 1991 • 73

REPORTAŽA

74 • TIM 3 • november 1991

Akrobatski model letala avstrijskega mo¬
delarja bi slabi poznavalci v zraku kaj hitro
zamenjali za pravo akrobatsko letalo.

tor in turbina popolnoma skrita v mo¬
delu. Modeli s tem pogonom pa do¬
sežejo tudi precej večje hitrosti od
klasičnih. Na mitingu v Punitzu blizu
Gradca v Avstriji se je zbralo 37
modelarjev iz Avstrije, Nemčije in
Češkoslovaške. Dvajset od njih je
imelo »DUCTED FAN« modele,
med katerimi smo srečali par »duc-
ted fan trainerjev« ali šolskih mode¬
lov in nekaj preprostih maket. Drugi
modeli pa so bile lepo izdelane ma¬
kete.

Od švedskega SABA JA37 Vig-
gen s kanardi, do dvomotornega re¬
akcijskega lovca F15. Najlepše izde¬
lana maketa pa je bil SAAB 105
z vsemi podrobnostmi, notranjostjo
kabine in maketnim podvozjem. Naj¬
večja zanimivost na mitingu je bil
model nemškega modelarja, ki je za
pogon uporabljal pravi reakcijski mo¬
tor oz. turbino. Zvok te turbine je
popolnoma identičen zvoku motorja
pravega reakcijskega letala, saj de¬
luje na popolnoma enaki osnovi.
Največ občudovanja med gledalci in
modelarji pa sta požela dva avstrij¬
ska modelarja, ki sta z odlično izde¬
lanimi maketami ameriškega lovca
F16 in skupinskimi akrobacijami
navdušila prisotne. Poleg modelar¬
jev z »ducted fan« modeli so na
mitingu sodelovali tudi modelarji
z drugimi modeli, ki so naredili miting
za gledalce še zanimivejši. Tako
smo lahko videli veliko dvomotorno
maketo transportnega letala Transai
z razpetino kril več kot 5 m in več
maket drugih letal. Edina škoda je,
da moramo slovenski modelarji letos
hoditi na takšne prireditve čez mejo,

Model žirokopterja, ki za pogon uporablja 15ccm eksplozijski motorček. V ozadju vidimo
polmaketo oziroma »Ducted fan trainer« ameriškega lovca F-18 Hornet.

Impozantna maketa dvomotornega transportnega letala Transai.

Maketa ameriškega nadzvočnega lovca F-104 Starfighter je zaradi majhne površine kril in
negativnega loma na krilih precej problematična za letenje.

potem, ko smo bili v preteklih letih že
priče takim prireditvam tudi pri nas.

* DUCTED FAN
pretokom zraka.

turbina z usmerjenim

PRVA IGRAČA

Najlepše izdelan model na mitingu, Saab 105.

F-16 pri letu na minimalni hitrosti; le po
podvozju lahko sklepamo, da ne gre za
pravo letalo.

Alenka Pavko Čuden

SUPER-

ŽIVALCE

Katera je vaša najljubša zverinica? Si jih
želite izdelati celo vrsto?

Potrebujete nekaj kartonskih rol, ki
ostanejo, ko porabimo toaletni papir. Iz
njih bomo izdelali trup. Za glavo lahko
vzamemo pingpong žigico, papirnato
kroglico, veliko leseno koraldo ali žogico
iz penaste gume. Glava je lahko tudi
jajčaste oblike, torej nam bo prišlo prav
tudi leseno, papirnato ali plastično jajce.
Najlepše bomo glavo oblikovali iz stiro-
porne kroglice ali jajca, vendar je takšne
drobnarije mogoče dobiti le v modelar¬
skih trgovinah čez mejo. Potrebujemo še
trši bel papir ali karton, papir kolaž raznih
barv, lepilo, škarje, nož olfa, ravnilo,
svinčniki, barvice tempera brezbarvni
nitrolak, čopič, šestilo, luknjač, nekaj ela¬
stik ter ostanke pliša, volne, steklene
kroglice iz podobne malenkosti.

Najprej izdelamo osnovo za trup. Po¬
trebujemo kartonasto rolo, tj. ostanek to¬
aletnega papirja ter papir kolaž. Za
zmaja vzamemo zelenega, za pujska
roza, za sovo rjavega in rumenega, za
veverico rjavega, za miško in nosoroga
sivorjavega, za žabo svetlo in temno ze¬
lenega, za leva oranžnega, za zajčka pa
svetlo rjavega. S šestilom na hrbtno
stran papirja narišemo dva kroga s pre¬
merom 7cm in ju izrežemo. Enemu na
sredino vrišemo še manjši krog s preme¬
rom približno 2cm, da dobimo kolobar.

V notranji krog z nožem olfa zarežemo
križ. En rob papirnate role namaženo
z lepilom in jo prilepimo na sredino
hrbtne strani kroga. Papirnati krog po
obodu približno na desetih mestih zare¬
žemo v obliki črke V do oddaljenosti
3mm od robu papirnate role, zapog¬
nemo navzgor, namažemo z lepilom ter
prilepimo na rolo. Na podoben način na
drugo stran role nalepimo drugi, v sredini
zarezani krog. Iz papirja kolaž izrežemo
še pravokotnik, ki ima eno stranico za
1 cm daljšo od obsega papirnate role,
drugo pa približno za 2 mm krajšo od
njene višine. Rolo namažemo z lepilom
in nanjo gladko prilepimo papirnati pra¬
vokotnik. Rola je tako »preoblečena«.
Okrog nje napnemo elastike ter poča¬

kamo, da se lepilo posuši. Elastike ostra-
nimo.

Iz papirja kolaž ustrezne barve izre¬
žemo še druge dele telesa: noge, tačke,
rep, ušesa, kljun in drugo. Glavo pobar¬
vamo s barvo tempero in prelakiramo
z brezbarvnim lakom.

LEV

Kralj živali je oranžne barve. Rep A ter
tace D in E izrežemo in nalepimo na trup
podobno kot pri drugih živalcah. Glavo
pobarvamo oranžno ter po kroju B izre¬
žemo pliš, še raje pa krzno. Grico prile¬
pimo na glavo, pred njo pa še ušesi C, ki
sta tako kot tace oranžne barve. Na
glavo nalepimo ali narišemo mačje oči.
Prelakiramo jih, da se svetijo. Narišemo
še črn smrček in gobec. Naš prijazen lev
je gotov.

MIŠKA

Miška ima trup sive barve. Iz rjavega
kolaž papirja izrežemo dva repka A in ju
prilepimo spodaj zadaj na trup, 5 mm
narazen ter še zgoraj na zavoju, kjer je
v ta namen na kroju označen dodaten
košček papirja, ki ga zapognemo in pre¬
mažemo z lepilom. Iz rjavega papirja
izrežemo tudi tački D in tački E. Ušesca
C so rjava, nanje pa nalepimo dva dela

TIM 3  • november 1991 • 75

LEV

B roza barve. Glava je rjave barve. Na¬
njo nalepimo ušesa, dve črni stekleni
kroglici za oči in eno za nos. Pod nos
narišemo z belo barvico tempera ali la¬
kom dva zobka (lahko ju tudi nalepimo).
Skozi stekleno kroglico potegnemo črno
žimo za brke.

VEVERICA

Trup oblepimo z rjavim papirjem. Iz ena¬
kega papirja izrežemo tudi noge A in
B ter jih prilepimo na trup. Izrežemo tudi

dva repa C, ju prilepimo zadaj približno
7mm vsaksebi, na vrhu pa točkovno zle¬
pimo skupaj. Dva dela repa po enakem
kroju izrežemo tudi iz pliša ter ju nale¬
pimo na papirnati rep. Med zgornji tački
nalepimo lešnik. Tudi ušeska D izre¬
žemo iz rjavega papirja, ju rahlo zapog¬
nemo s škrarjami ter nalepimo na glavo.
Narišemo oz. nalepimo tudi očke, smr¬
ček pa narišemo.

PUJSEK

Izdelamo trup roza barve. Iz roza papirja
izrežemo sprednje in zadnje noge (A in
B). Gube poudarimo s črnim flomastrom

76 • TIM 3 * november 1991

VEVERICA



PUJSEK

za risanje na folije. Noge prilepimo na
trup. Glavo pobarvamo roza. Izrežemo
tudi dvoje ušes C in ju prilepimo nanjo.
Če je glava iz stiroporja ali papirja, jo na
mestu, kjer je rilec, plosko odrežemo ali
pa na to mesto nalepimo roza krogec
s premerom približno 1 cm, na katerega
smo nalepili dve črni piki - nosni odprtini
(izrežemo ju s pomočjo luknjača). Pod

rilec s flomastrom narišemo črno črto
- usta. Za rep na zadnji spodnji del trupa
nalepimo kosmateno žičko za čiščenje
pipe, ki jo navijemo okrog svinčnika
v obliki spirale, lahko pa uporabimo tudi
roza darilni trak, ki ga nakodramo s škar¬
jami. Tudi ušesa rahlo upognemo tako,
da jih potegnemo prek rezila Škarij. Oči
narišemo ali nalepimo.

NOSOROG

Nosorogov trup bo sivorjav. Noge A in
B izrežemo iz temnorjavega kolaž pa¬
pirja. Gube poudarimo s črnim floma¬
strom za risanje na folije. Spodnje dele
nog do vijug lahko pobarvamo svetleje,
da so bolj vidni. Izrežemo tudi dva repa
C in ju nalepimo zadaj na trup, nekaj mm

TIM 3  • november 1991 • 77

IGRA

enega od drugega, na vrhu pa ju spo¬
jimo. Na glavo na podoben način kot rep
na trup nalepimo rogova E ter ušesi D, ki
ju nalepimo zapognjeni. Usta narišemo
s flomastrom, za nos pa služita dve ste¬
kleni ali leseni kroglici v velikosti bučkine
glavice. Če ju nimamo pri roki, lahko piki
za nos nalepimo ali narišemo. Nalepimo
tudi majhne očke.

ZMAJ

Trup oblepimo z zelenim papirjem. Zad¬
nje in sprednje noge (A in B) izrežemo
ter jih prilepimo na trup. Za rep izrežemo
dva dela C zelene barve in en del
D rdeče barve, ki ga prilepimo med oba
dela C. Rep prilepimo po višini na tisto
mesto, kjer je viden rob papirja, s kate¬
rim smo oblepili trup. Levo in desno od
repa nalepimo krili F zelene barve. Na
sprednjo stran trupa nalepimo trebuh
bele barve. Z luknjačem iz barvastega
papirja izrežemo rdeče in črne pike.
Črne pike nalepimo na beli trebuh, rdeče
pa na zeleni trup in rep. Na konice kril
nalepimo lesene koralde tako, da jih
z nožem olfa razpolovimo ter vsako po¬
lovico nalepimo na eno stran konice.
Videti je, kot da bi bile kroglice nabodene

na konice repa. Oči na glavo narišemo
ali pa jih izdelamo iz papirja in na glavo
nalepimo. Iz zelenega kolaž papirja po
kroju izrežemo in prilepimo na glavo še
ušesa. Iz rdečega pliša izrežemo lase
J in jih prilepimo na vrh glave. Krake
križno zarezane odprtine na vrhu trupa
s potegom prek rezila Škarij nakodramo
rahlo navzgor, namaženo z lepilom, prav
tako tudi spodnji del glave. Počakamo
nekaj trenutkov, da se lepilo malce strdi,
ter glavo pazljivo pritisnemo v odprtino,
da se prilepi na štiri zarezane krake.

SOVA

Papirnato rolo oblepimo z rumenim pa¬
pirjem, glavo pobarvamo rjavo. Iz rja¬
vega papirja izrežemo krila A in ušesa B,
iz rumenega kljun C, iz svetlo rjavega pa
noge D. Na glavo nalepimo ušesa in
kljun. Levo in desno od kljuna narišemo
dva velika rumena kroga ter vanju nale¬
pimo oči. Na trup nalepimo krila tako, da
zakrijemo pokončni rob papirja, s kate¬
rim so oblepili rolo. Na sprednjo stran
trupa spodaj nalepimo noge in na njih
kremplje zarišemo s flomastrom. Glavo
nalepimo na trup podobno kot pri drugih
živalih.

Matej Pavlič

ZLATA

ŠESTICA

Ta igra je pri nas skoraj neznana. .Zlata
šestica' je posrečena kombinacija mi¬
selne igre in igre na srečo (saj je en od
obveznih pripomočkov igralna kocka),
zato jo bodo hitro obvladali tudi mlajši.
Še eno prednost ima .zlata šestica' pred
drugimi igrami: ne zahteva natančno do¬
ločenega števila igralcev, pač pa se jih
okrog mize lahko zbere dva do šest.

Orodje

Pripravimo oster nož ali močne škarje,
šestilo, svinčnik, radirko, ravnilo, košček
brusnega papirja, čopič ter črn, zelen in
rdeč vodoodporni flomaster.

Material

Potrebujemo kos trdega kartona z me¬
rami 30 x 30 cm, 30 cm keper traku, le¬
pilo, nitrolak ali sprej Plastik in dve škat¬
lici lesenih vžigalic.

Izdelava

Na točno pod pravim kotom odrezan kos
kartona z risalnim orodjem narišemo
šest krogov. Pomožne črte zradiramo,
kroge pa izvlečemo s tušem ali tankim
črnim vodoodpornim flomastrom. Notra¬
njosti krogov sicer ni treba barvati, ven¬
dar je igralna ploskev lepša, če je bolj
pisana. Pomagamo si lahko z barvnimi
samolepilnimi folijami ali vodnimi barvi¬
cami, kar je še najpreprosteje. V zunanje
kroge v smeri urinih kazalcev vpišemo
številke od 1 do 5, v središčni krog pa
številko 6. Kdor želi res lep izdelek, naj
naredi številke s pomočjo velikih znakov
Letraset.

Zaradi lažjega spravljanja in prenaša¬
nja je priporočljivo igralno ploskev po
sredini zarezati, s spodnje strani pa pri¬
lepiti centimeter širok kos keper traku.
Ta bo omogočal, da bomo karton lahko
prepognili na pol.

Igralne figure - paličice - naredimo iz
lesenih vžigalic, ki jim z ostrim nožem
odrežemo glavice. Potrebujemo 55 vži¬
galic, najbolje pa je, da jih že takoj nare¬
dimo nekaj za rezervo, če se nam zlo¬
mijo ali izgubijo. Trideset paličic pustimo
nepobarvanih, petnajst jih pobarvamo
z zelenim, deset pa z rdečim vodoodpor¬
nim flomastrom. Kdor želi, naj jih še pre-
lakira z brezbarvnim nitrolakom, pri če¬
mer naj si pomaga z bucikami. Igralne
kocke nima smisla delati doma, ker nikoli

ne bo takšna, kot bi morala biti. Če jo
imate morda pri kako drugi družabni igri,
jo uporabite še pri .zlati šestici', sicer pa
jo kupite v trafiki.

Pravila igre

Dva do šest igralcev naj sede okoli mize.
Mednje razdelimo po enako število belih,
rdečih in zelenih paličic. Ker se njihovo
število najbrž ne bo vedno ravno izšlo
brez ostanka, uporabimo rezervo ali pa
naj kaka paličica ostane.

Vsak igralec na začetku meče kocko
samo po enkrat. Ko prvemu uspe vreči
enico, se igra začne. Isti igralec ima
sedaj pravico še do enega, dveh ali treh
metov. Vsakokrat mora postaviti na polje
s številko, ki je enaka številu dobljenih
pik na kocki, po eno paličico poljubne
barve. Če pa je na tistem polju že pali¬
čica, jo mora vzeti. To ne velja le za polje
6, na katerega paličice vedno samo od¬
lagamo, ne pa tudi jemljemo.

Da je vse skupaj bolj zanimivo, so
paličice pobarvane; vsaka barva pomeni
svojo vrednost: bela eno točko, zelena
pet, rdeča pa deset točk. Igralci si mo¬
rajo prizadevati, da se čim prej znebijo
tistih paličic, ki prinašajo več kazenskih
točk. Na koncu igre, ko nekdo odloži še
zadnjo paličico, drugi preštejo vrednosti
paličic, ki so jim ostale v rokah, in dob¬
ljene kazenske točke vpišejo v razpre¬
delnico igralcev.

78 • TIM 3 • november 1991

IGRA

Morda se zdi vse skupaj malce zaple¬
teno, vendar sploh ni tako. Kaj kmalu
boste namreč ugotovili, kdaj se splača
odločiti za enega, dva ali tri mete: ko se
boste pri prvem mestu znebili npr. rdeče
paličice, večina drugih polj pa bo .pol¬
nih 1 , raje ne mečite več. Bolje, da pobere
.kazenske' paličice drug igralec, ne pa
vi. Prav lahko se vam zgodi, da boste po
še enem metu dobili nazaj več, kot vam
je prej uspelo oddati. Nasprotno pa velja,
da je smiselno večkrat metati tedaj, ko
so polja večinoma prazna in je možnost
ponovitve enakega števila pik na kocki
majhna.

Da bodo pravila bolj razumljiva, si
oglejmo primer:

1. igralec:

1. met: 3 (na polje 3 položi eno pali¬
čico)

2. met: 5 (na polje 5 položi eno pali¬
čico)

3. met: 6 (na polje 6 v sredini položi
eno paličico)

2. igralec:

1. met: 2 (na polje 2 položi eno pali¬
čico)

2. met: 5 (s polja 5 vzame paličico)

3. meta na izkoristi

3. igralec:

1. met: 6 (na polje 6 položi eno pali¬
čico)

2. met: 4 (na polje 4 položi eno pali¬
čico)

3. met: 2 (s polja 2 vzame paličico)

4. igralec:

1. met: 1 (na polje 1 položi eno pali¬
čico)

2. met: 1 (s polja 1 vzame paličico)

3. met ?

Če se četrti igralec po prvem metu ne
bi odločil še za drugega, bi se znebil ene
paličice, tako pa jo je z njim dobil nazaj in
je na istem, kot je bil prej. Sedaj se mu
splača tvegati in metati kocko še tretjič:
če bo dobil 1, 2, 5 in 6, bo lahko oddal
eno paličico, če pa bo vrgel 3 ali 4, bo
eno dobil. In prav v tem je čar igre.

Pred vami je nekaj mesecev slabega
vremena in dolgih večerov. Takrat si
lahko s to igrico krajšate čas in se ob njej
na lahek način učite taktiziranja.

TIM 3 • november 1991 • 79

MODELARSTVO

Jože Čuden

DETERMALIZATORJI
ZA RAKETOPLANE

nem delu. Model postane nestabilen in
začne »pumpati«. Strmo se usmeri proti
tlom in se nato skuša spet dvigniti.
Spušča se torej v nekakšnih krivuljah,
sunkovito, zato se nekoliko trši pristanek
takega modela lahko konča tudi s po¬
škodbami. Včasih se zgodi, da se nit
obesi prek roba krila, položaj težišča se
bistveno ne spremeni in tako determali-
zator praktično nima nikakršnega
učinka. Zato je bolje, da uporabimo na-

Z uvedbo klasičnih raketoplanov kot sa¬
mostojne tekmovalne kategorije se je
spet povečalo zanimanje za že skoraj
pozabljeno zvrst raketnih modelov. Po
obdobju prevlade mehkokrilih modelov
je bila z odličnim posegom v mednarodni
pravilnik rešena pozabe atraktivna pa¬
noga, ki je imela pred leti številne privr¬
žence med raketnimi modelarji. Mladi
rod modelarjev tako ponovno odkriva
čare nekoč tako priljubljene tekmovalne
discipline, ki je v bivši jugoslovanski re¬
prezentanci veljala za paradno. Po¬
novno prihajajo v veljavo že znane in
preizkušene tehnike gradnje, dopolnju¬
jejo pa jih vedno nove, obogatene s so¬
dobnejšo tehnologijo in novimi materiali.

Modelarji, ki se nekoliko resneje uk-
varjajb s tekmovalnim modelarstvom,
opremljajo svoje modele z determaliza-
torji ali, preprosteje povedano, meha¬
nizmi za prisilno spuščanje modela. Na¬
men determalizatorja je prekiniti let mo¬
dela po določenem času. Iz povsem
praktičnih razlogov je priporočljivo, da
imamo determalizator na vsakem, ne
samo na tekmovalnem modelu, saj se
tako izognemo nepotrebnemu tekanju
za modelom in možnosti, da ga celo
izgubimo.

V preteklosti so modelarji razvili nekaj
tipov determalizatorjev za raketoplane.
Predstavili bomo tri variante, ki se tudi
danes najpogosteje uporabljajo. Osnova
determalizatorja je počasi goreča vži-
galna vrvica oziroma stenj. Z njegovo
dolžino določimo čas leta modela. Ko
stenj dogori do omejitve, prežge nit ali
tanjšo elastiko in sproži ustrezni mehani¬
zem, ki poruši stabilnost modela. Rezul¬
tat tega je naglo spuščanje modela proti
tlom. Zaradi večje zanesljivosti delova¬
nja bombažni stenj običajno za nekaj
časa potopimo v vodno raztopino hiper-
mangana ali kalijevega nitrata in ga nato
dobro posušimo.

Najpreprostejši je t.i. »svinčeni« de¬
termalizator, ki je prikazan na sliki 1. Na
prednjem delu trupa je nameščena svin¬
čena utež, ki je s tanko elastiko pritrjena
na model. Med utež in elastiko je zatak¬
njena vžigalna vrvica. Ko ta prežge ela¬
stiko, se utež sprosti, odpade in zaniha
obešena na niti, ki je prilepljena na rep-

Legenda:

1 - počasi goreča vžigalna vrvica (stenj)

2 - tanka elastika

3 - aluminijasta folija

4 - vzmet

5 - lepilni trak (selotejp)

6 - svinčena utež

7 - nit (tanka opletena elastika)

8 - napenjalna kljukica

9 - zapora za omejitev kota
10 - opora

mesto niti tanko opleteno enojno elastiko
(elastični sukanec), ki povleče utež stran
od krila.

V močni termiki lahko ta način tudi
odpove, saj sprememba težišča ne za¬
došča za prisilni pristanek. Kljub določe¬
nim pomanjkljivostim se ta tip determali¬
zatorja pogosto uporablja, ker z njim mo¬
del razmeroma malo pridobi na teži, še
zlasti, če se del balasta, ki je potreben za
uravnoteženje modela, istočasno izkori-

80  • TIM 3 • november 1991

sti kot utež determalizatorja. Utež je obi¬
čajno vstavljena v utor na sprednjem
delu trupa in ne povzroča dodatnega
upora na modelu.

Naslednji tip determalizatorja deluje
na principu spremembe vpadnega kota
krila (slika 2). Ta tip determalizatorja do¬
sledno in z uspehom uporablja na svojih
modelih splitčan Egon Engelsberger.
Značilna za to vrsto determalizatorja je
vzmet iz jeklene žice, posebej obliko¬
vana, da se lahko natančno vlepi v'krilo.
Debelina žice se običajno giblje med 0,4
in 1,2 mm, odvisno od velikosti krila. Krilo
pri takem modelu ni trajno prilepljeno na
trup, temveč le čvrsto pritrjeno z lepilnim
trakom in tanko elastiko v ležišče na
trupu. Vžigalna vrvica poteka med ela¬
stiko in trupom, tik pod vpadnim robom
krila, zaščiteno z aluminijasto folijo pred
žarom vžigalne vrvice. Ko tleča vrvica
prekine elastiko, vzmet dvigne krilo za
določen kot in model se začne enako¬
merno spuščati na zemljo, pri čemer je
možnost lomljenja modela minimalna.
Kljub dodatni teži, ki jo predstavljajo po¬
samezni elementi sistema, ni težav pri
zagotavljanju stabilnosti modela, saj so
vse mase skoncentrirane enakomerno
okoli težišča (CG). Edina šibka točka te
variante je spoj krila s trupom, ki zahteva
natančno oblikovano ležišče, in dejstvo,
da glavno težo povezave nosi elastika.
V motorni fazi leta je obremenitev na
krilu največja, poleg tega pa je elastika
sorazmerno blizu curka iztekajočih pli¬
nov. Determalizator na krilu zato priporo¬
čamo modelarjem z nekoliko več rutine
na tem področju.

Tretja različica, determalizator na hori¬
zontalnem stabilizatorju (slika 3), je
v principu sorodna s prejšnjo, s to raz¬
liko, da se ravnovesje poruši s spre¬
membo naklona horizontalnega stabili¬
zatorja. Sistem je že uveljavljen v letal¬
skem modelarstvu in ga s pridom upo¬
rabljajo na prostoletečih jadralnih mode¬
lih. Vžigalna vrvica je pri teh nameščena
povsem na repu, kar pa za razmeroma
majhne raketne modele ni najbolj
ugodna rešitev. Kljub na prvi pogled za¬
nemarljivi teži vžigalne vrvice, prispeva
svoj delež oddaljenost od težišča, zato je
bolj smotrno premakniti položaj vžigalne
vrvice v neposredno bližino CG. Nit,
s katero je horizontalni stabilizator fiksi¬
ran v položajju za let pa se povleče prek
opore na koncu trupa in ob njem naprej
do vžigalne vrvice. Ta sistem je zelo
razširjen med sovjetskimi raketnimi mo¬
delarji. Njegova pomanjkljivost je, tako
kot pri prejšnjem, spoj stabilizatorja s tru¬
pom, ki mora biti zato napravljen čim bolj
zanesljivo in natančno. Prisilno spušča¬
nje modela poteka enakomerno brez
sunkovitih nihanj.

MODELARSTVO

Bojan Rambaher

GUMENJAK

DOUGLAS

DC-3

DAKOTA

Tovorno letalo Douglas DC-3 je eno iz¬
med najlepših letal vseh časov. Letalo
Dakota je postalo simbol zanesljivosti in
elegance. Nastalo je sicer že v tridesetih
letih, vendar je bila njegova konstrukcija
toliko pred časom, da nekateri primerki
letijo še danes.

Osnovni tehnični podatki so naslednji:
razpon kril 28,9 m, dolžina 19,63 m, teža
7536 kg, največja hitrost 358 km/h.

Preprost model tega proslavljenega
letala je zgrajen iz odrezkov 1,2 in 3 mm
debele balse in 1 mm debele vezane
plošče. Primeren je predvsem za začet¬
nike, med drugim tudi zato, ker ga lahko
izdelate v nekaj urah.

Načrt je narisan v naravni velikosti,
vse mere pa so v mm.

Obris trupa 1 prerišite prek kopirnega
papirja na 3 mm debelo deščico balse in
ga po obrisu izrežite z ostrim nožem ali
britvico. Na pozabite dodati 1 mm po
vsem obodu. Trup na natančno obliko
zbrusite s smirkovim papirjem, nato pa
ga gladko zbrusite še z obeh strani. Iz

1 mm debele vezane plošče, zopet z do¬
datkom, izrežite dve ploščici (2) in ju po
obdelavi prilepite z obeh strani spredaj
na trup. Ko se lepilo posuši, zlepljena
dela zbrusite in očistite. Zlepljen trup
enkrat premažite s prozornim napenjal¬
nim lakom ali površinskim lesketajočim
nitrolakom. Razume se, da morate lak
prebrusiti s finim smirkovim papirjem, ko
se posuši.

Krilo 3 izrežite iz 2 mm debele balse in
zbrusite na ustrezno obliko. Spodnjo
stran krila gladko zbrusite, premažite
s prozornim nitrolakom profila, jo nato
prelakirajte in ponovno zbrusite.

Repni ploskvi 5 in 6 izrežite iz 1 mm
debele balse, zaoblite robove in ju obde¬
lajte enako kot druge dele. Prav tako
izdelajte tudi motorja 7 iz 2 mm debele
balse.

Količek za izstreljevanje s premerom

2 mm zbrusite iz bambusove paličice ali

iz odrezka smrekove letvice. Tudi tega
prelakirajte in prebrusite. V spodnji rob
trupa zelo pazljivo izvrtajte odprtino in
vanjo na tesno potisnite bambusov koli¬
ček. Ko ste preverili, ali stoji ravno, ga
dobro zalepite.

Najbolje je, da model ostane nepobar¬
van v naravni barvi lesa, da ne bo prete-
žak. Omejite se samo na posamezna
barvna dopolnila. S črnim tušem ozna¬
čite robove premičnih krilc, obrise oken
in vrat, razpoznavne oznake D-CADO
na krilih in navpičnem smernem krmilu,
prednji del trupa pod kabino in izpuhe pri
motorju. Napis LUFTHANSA na obeh
straneh trupa narišite z redko modro
barvo. Proga na obeh straneh krila, na-
letni del krila, proge na obeh straneh
navipične repne ploskve in spodnja dela
motorjev prebarvajte modro, nastale
proge znotraj modrih prog na navpični
repni ploskvi pa rumeno.

Na mestu, kjer je krilo prelomljeno, ga
z zgornje strani narežite z ostrim nožem.
Nato ga nalomite in zlepite pod kotom, ki
je prikazan na načrtu. V trup zbrusite
odprtino za krilo. Pozor! Krilo se mora
odprtini tesno prilegati, pri čemer mora
stati pod nastavitvenim kotom 1 °. V zad¬
nji del trupa napravite odprtino za vodo¬
ravno repno ploskev, katere nastavitveni
kot je 0°.

Zlepljeno krilo dobro prilepite k trupu.
Spodaj na krilo nalepite odrezek 3 mm
debele balse tako, da bo pri pogledu od
strani spodnja linija trupa polna. K odtoč¬
nemu robu prilepite prehode 4 iz 1 mm
debele, zglajene balse.

V zarezo v zadnjem delu trupa prile¬
pite vodoravno repno ploskev, zgoraj na
trup pa pod topim kotom še navipično
repno ploskev. Pri lepljenju delov pazite,
da bodo ležali pod pravim kotom, ozi¬
roma vzporedno s trupom. Na sprednjo
stran glavnega krila potisnite in prilepite
oba motorja.

Preverite položaj težišča in model po
potrebi ustrezno obtežite s koščki
svinca, ki jih potisnite spodaj k trupu,
med oba dela 2.

Model lahko spuščate tudi na pobočju.
V tem primeru ni potrebno, da ga opre¬
mite s količkom za spuščanje. Tudi brez
količka ga lahko spuščate v mirnih des¬
nih lokih, vendar morate pred tem nad
virom toplote (infrapeč, grelna plošča na
štedilniku) na levi polovici krila napraviti
majhen negativen kot okoli 1 Pravza¬
prav morate krilo negativno upogniti tudi
v primeru, da boste model izstreljevali.
Za izstreljevanje uporabite gumijast pre¬
plet iz gumic s prerezom 1x3mm  in
dolžino okoli 150 mm. Model med pole¬
tom zelo spominja na pravo Dakoto.

TIM 3 • november 1991 • 81

MODELARSTVO

MODELARSTVO

hobi-ornament

HOBI ORNAMENT KOMPLET - pribor za  vžiganje ornamentov v les,
usnje in pluto, bralci revije TIM že poznate, nekateri ga celo imate, tretji bi
ga kupili, pa ste po dolgotrajnem iskanju po trgovinah obupali. Danes se
Vam zopet ponuja priložnost, da ga naročite po pošti, saj ga v trgovinah ni
mogoče kupiti. Hobi ornament komplet sestavlja:

Iskrin spajkalnik (ths 25VV/220V), 20 ornamentnih žigov, podstavek za
žige, konica za risanje in navodilo, ki zadostuje za začetek. Za tiste, ki žele
vedeti vse o tej tehniki, smo pripravili knjižico Vžiganje ornamentov
(bogato s fotografijami in načrti). S HOBI ORNAMENT KOMPLETOM je
mogoče izdelati novoletna darila, voščilnice, obeske za novoletno jelko.
Tudi komplet sam je lahko praktično darilo.

NAROČILNICA TIM nov. 91

Nepreklicno naročam po povzetju:

HOBI ORNAMENT KOMPLET po ceni 1200 SLT
knjižico VŽIGANJE ORNAMENTOV po ceni 200 SLT

Ime in priimek _

Ulica in številka: ___

Mesto in poštna številka: _

Podpis: _1 __

Poštnina ni vključena v ceno!

Naročilnico nalepite na dopisnico in pošljite na naslov:

HOBI ORNAMENT, p.p. 28, 64290 TRŽIČ tel.: (064) 51-370

TIM 3 • november 1991 * 83

PRILOGA

mittšUi

arniuu-

Kadar so se med 7. in 13. stoletjem na  Sašo Avsec
obzorju pojavila široka progasta ja¬
dra, je med prebivalci obalnih mest
po Evropi zavladala panika. »Vikingi
prihajajo!« so preplašeno vpili in
v naglici reševali svoje imetje. Neka¬
terim je uspelo uiti, drugi so se morali
spustiti v boj z divjaškimi hordami
s severa. Ponavadi so boj, če jim le ni
preveč pomagala sreča, tudi izgubili.

Vikingi so na svojih pohodih obkro¬
žili velik del sveta. Že leta 876 so
v severovzhodni Angliji, v bližini da¬
našnjega mesta York, ustanovili dan¬
sko kraljevino. Izkrcali so se v severni
Franciji, Rusiji, povsod po Sredozem¬
lju in celo v Afganistanu. Njihovi naj¬
drznejši pomorščaki so se odpravili
tudi na divje valove Atlantika. Erik
Rdeči se je izkrcal na Grenlandiji, Leif
Erikson pa je priplul celo do Amerike.

Na taka morja si takratni evropski po¬
morščaki še niso upali, saj so bile
njihove ladje prekrhke, njihovo po¬
morsko znanje pa premajhno.

Vikingi izhajajo iz treh današnjih
skandinavskih držav - Danske, Nor¬
veške in Švedske. Danci so se usme¬
rili predvsem na zahod. Poselili so del
Anglije in del francoske obale. Tam
so jih imenovali Normani, kar pomeni
»možje s severa« (iz Nord = sever in
Mann človek ali moški). Še danes se
pokrajina ob severni francoski obali
imenuje po njih Normandija. Norve¬
žani so se odpravili na daljša potova¬
nja. Poselili so Škotsko, Islandijo in
se odpravili naprej proti zahodu. Ob¬
pluli so Pirenejski polotok, ki so mu
takrat vladali Arabci, in skozi Gibral-
tarsko ožino prišli do italijanske in
turške obale. Švedi so bili zaprti v ok¬
vire Baltiškega morja. Na njegovih
obalah ni bilo veliko prebivalcev, ki bi
jih lahko ropali. Zato so se po rekah
spustili globlje v notranjost. Velike ru¬
ske reke Volga, Don in Dneper so bile
zanje odlična povezava z širnimi in
bogatimi ruskimi žitnicami.

Vikingi so bili pogani. Verjeli so
v množico bogov, od katerih je bil
vsak »pristojen« za svoje področje.

čina. V tiste predele so si upali le
najbolj hrabri.

Vikingi so bili v primerjavi z drugim
delom Evrope, sploh pa s Konstanti¬
noplom in Rimom, necivilizirano ljud¬
stvo. Ko so prišli v tuje dežele, so
najprej  vse razbili. Ko pa so se v svoji
bojni vnemi malo pomirili, so se čudili
lepoti vsega, kar so našli v novi de¬
želi. Pogosto, tako je bilo v Rusiji in
Normandiji, so postali vladarji v de¬
želi, sprejeli pa so jezik in kulturo
prvotnih prebivalcev. Bili so zvedavi
in so se radi učili. Kmalu so se tudi
pokristjanili. Vikingi so s sprejemom

Najpomembnejši je bil Odin, ki je bil
zelo nasilen in premeten hkrati. Bil je
vzornik mnogim mladim Vikingom.
Njegova žena Friga je bila lepotica,
zato je bila boginja ljubezni. Tudi ona
je bila zelo modra, obenem pa je vi¬
dela v prihodnost. Bog groma je bil
Thor. Bil je pogumen in dobrodušen,
močan in strah vzbujajoč. Kadar se je
smejal, je grmelo celo nebo. Pravijo,
da angleška beseda »thunder« (grom)
izvira iz imena boga Thora. Poleg veli¬
kih, pravih bogov, se je po grmovju
vikingških legend kobacala še cela
truma polbogov, velikanov in raznih
škratov. Te so imenovali Troli. Še da¬
nes na Norveškem krožijo legende
o njih. Največji Troli, ki so jih menda
videli Vikingi, so bili desetkrat večji
od ljudi. Domovali so v pogorju
z ogromnimi hribi, visokimi slapovi in
orjaškimi drevesi, ki so jim Vikingi
nadeli ime Trollheim - Trotova doma-

krščanstva izgubili svojo bojevitost.
Prilagodili so se življenju v deželah, ki
so jih zasedli, in sprejeli del njihovega
jezika. Po 13. stoletju je zato o njih
slišati zelo malo. O njih pričajo le za¬
pisi, grobišča in množica besed, ki se
je pojavila v drugih jezikih. Angleš¬
čina, nemščina, francoščina in ruš¬
čina poznajo veliko besed, ki so vikin-
gaškega izvora.

V čem pa so se Vikingi od takratnih
prebivalcev Evrope tako razlikovali,
da so dosegali takšne osvajalne
uspehe? Njhova hrabrost je bila v res¬
nici neomajna, saj so verjeli v po¬
smrtno življenje. Verjeli so, da tisti, ki
umrejo v boju, pridejo v večno kralje¬
stvo Valhalo, kjer jim božanske de¬
vice Valkire točijo medico. Vikingi so
imeli nadvse radi opojno medico, naj¬
brž pa tudi božanske device, zato so
se kar trudili, da bi čim hrabreje umrli.
Za tiste, ki umrejo naravne smrti in od
starosti, v Valhali ni prostora. Več¬
nemu življenju naproti so šli le hrabri.

Koliko Vikingov sedi danes v Val¬
hali in pije medico, se ne ve. Ve pa se,
da je zelo pomemben del vikingškega
življenja predstavljala njihova ladja,



84 • TIM 3 • november 1991


PRILOGA

t. i. d ra kar. Drakarji so bile trgovske in
bojne ladje. Izdelovali so jih iz lesa
severnih dreves, ki rastejo počasi, zato
je njihov les zelo trden. Na ogrodje iz
reber so pribili oplato iz desk, luknje
pa so zalili s smolo. Na premcu, ki je
bil močno dvignjen, se je pogosto ko¬
šatila velika zmajeva glava z rogovi.
Po tej glavi, ki je vzbujala grozo, so
drakar imenovali tudi zmajska ladja.
Na tovorne in manjše vojaške ladje
niso postavljali glav. Vanje so raje
vrezljali kakšen motiv iz življenja nji¬
hovih bogov.

Drakar je imel jambor z enim ja¬
drom. Z njim so si pomagali na dolgih
plovbah. Za napade, pri katerih se je
morala ladja hitro premikati in prila¬
gajati trenutnemu položaju, so upo¬
rabljali vesla. V pomoč jim je bilo kr¬
milo, ki je bilo nameščeno ob strani.
Ob bok ladje so Vikingi namestili
svoje ščite. Tam so bili najbolj ko¬
ristni, saj so varovali veslače pred
puščicami, pa še veliko skopo odmer¬
jenega ladijskega prostora niso zav¬
zemali. Veslači so sedeli na zabojih,
v katerih je bila različna oprema. Pro¬
stor so tako kar najbolje izkoristili.

Drakar je bil zelo trdno grajen. Vča¬
sih so ga potegnili na suho in ga
vlekli po ledenih ploščah, ki so jim
zaprle pot.

IZDELAVA

MAKET

Vikinška drakarja, ki ju bomo opisali,
nista namenjena dolgi plovbi prek oce¬
anov. Narejena sta iz papirja in sta le
okrasna modela. Primerna sta za začet¬
nike, pa tudi bolj izkušeni modelarji se ju
lahko lotijo.

Za izdelavo obeh drakajev ne potrebu¬
jemo nobenega posebnega orodja:
škarje, oster niž ali skalpel, sukanec in
šivanko, ravnilo, tanek črn flomaster in
vodene barvice s čopiči. Pa seveda
brezbarvno tekoče lepilo.

Prilogo z načrtom je najbolje kar foto¬
kopirati. Če ga kje polomimo, imamo
v tako vedno še rezervne elemente. Če
želimo izdelati več ladij in uprizoriti veliko
izkrcavanje v Angliji leta 1066, naredimo
toliko kopij, kot naj jih ima naša flota.

Na elemente ladij na sliki najprej vri¬
šemo letnice, da bo površina ladje res
čim bolj podobna lesu. Vse elemente
pobarvamo rjavo, le jadra so pisana.
Prvo jadro s številko 5 ima rdeče-bele
proge, drugo s številko 14 pa ima rdeče-
-zelene proge. Delov, ki jih zapognemo,

ni treba barvati, ni pa nič narobe, če jih.

Vse delčke prilepimo na debelejši pa¬
pir, saj je stran v Timovi prilogi pretanka.
Pri lepljenju razporedimo elemente tako,
da porabimo čim manj podloge. Ko se
lepilo posuši, vse elemente izrežemo.

PA ZAČNIMO.

Na kosu številka 1 sta obe stranici in
dno ladje. Ker je ladja narejena kot
okrasni model, ima ravno dno. Tako jo je
tudi lažje sestaviti. Ko ga izrežemo, za¬
pognemo jezičke na dnu proti notranjosti
in jih zlepimo s stranicama. Nazadnje
s pomočjo jezičkov zlepimo še sprednji
in zadnji del leve in desne stranice.

Del 2 je notranjost čolna. Izrežemo
kvadratek v sredini, skozi katerega bo
vstavljen jambor. Prebodemo luknjice in
vanje vstavimo 15cm dolge kose su¬
kanca. Na hrbtni (spodnji) strani nare¬
dimo vozle in jih prilepimo. S tem sukan¬
cem bomo utrdili jambor in jadro. Zapog¬
nemo po črtkani črti, ki poteka vzdolž
celega čolna, in dobimo vbcčeno notra¬
njost čolna. Prilepimo jo na del številka
1. Paziti moramo, da se robovi kosov
1 in 2 lepo ujemajo.

Jambor (3) izdelamo tako, da ga štiri¬
krat zapognemo po črtkani črti. Spodnji
del s škarjami razrežemo. Zoženo stra¬

nico jambora namažemo z lepilom in
prilepimo. Jambor potisnemo skozi odpr¬
tino v dnu ladje (2), razcepimo spodnji
del v zvezdico, in prilepimo. Na enak
način izdelamo prečnik (4), ki ga prile¬
pimo na jambor. Površina, s katero se
jambor in prečnik dotikata, je označena
s pravokotnikom. Ker je majhna, mo¬
ramo ta spoj ojačiti. Za to uporabimo
sukanec, ki ga križno povijemo okoli
spoja.

Jadro (5) izrežemo po zunanjem
obrisu, prepognemo po črtkani črti in
zlepimo. Ko se je lepilo posušilo, obre¬
žemo vse krivine jadra. Na tak način
smo dobili močno, dvojno jadro, ki se
nam zaradi lepila tudi samo od sebe
ukrivi. V jadro ne smemo pozabiti napra¬
viti luknjic, skozi katere ga bomo prišili
na jambor in utrdili ob bok ladje.

Rešilni čoln (6) izrežemo. Zapognemo
vse tri jezičke. Na jezičke kapnemo le¬
pilo, jih stisnemo skupaj in počakamo,
da se lepilo posuši

7 so držala za vesla. Izrežemo cel
kvadrat, prepognemo in zlepimo. Ko je
lepilo suho, jih vsakega posebej izre¬
žemo in prilepimo ob bok ladje.

Vesla (8) izdelamo po istem postopku.
Paziti moramo, da obe strani dobro na-

TIM 3 • november 1991 • 85

PRILOGA

mažemo, da se kasneje med rezanjem
ne bosta ločevali. Vesla zložimo skupaj
in vstavimo v držala. Tako so vedno
nared za nepričakovan napad.

Na koncu ostane še krmilo (9) in nje¬
gova ročica (9a). Krmilo izdelamo tako
kot vesla, ročico pa tako kot jambor.
Ročico pravokotno prilepimo na krmilo,
nato pa vse skupaj prilepimo ob desni
bok čolna. Paziti moramo, da ročico pri¬
lepimo na pravo stran, saj bo sicer štrlela
proti morju in ne proti mornarjem.

Postopke rezanja in pomen simbo¬
lov na slikah nam prikazujejo slike
v okvirju.

1. Črtkano črto narahlo zarežemo in
po njej element prepognemo. Pri
zarezovanju si pomagamo z ravni¬
lom, saj nožek sicer zaide v svojo
smer.

2. Križce prebodemo z buciko ali ši¬
vanko, črtkano črto pa spet nara¬
hlo zarežemo.

3. Krožce prebodemo tako, da na pa¬

pirju ostane luknjica s premerom
0,8-1 mm.

4. Polne črte označujejo robove. Po
njih odrežemo s škarjami ali
z ostrim nožem. Majhna pravo¬
kotna črtica označuje, do kod mo¬
ramo zarezati.

5. Dele, ki so označeni s črto sred-
njico (črta-pika), prilepimo. V ta
namen uporabimo prozorno lepilo,
najbolje UHU, OHO ali MAGNETIN.
Najboljše je seveda tekoče lepilo.

86 • TIM 3 • november 1991

PRILOGA

5  4  3

Jadro prišijemo z belim sukancem. Na
začetku naredimo vozel, da nam suka¬
nec ne uhaja. Ne šivamo na tesno, am¬
pak pustimo, da jadro visi nekaj milime¬
trov pod prečnikom.

Na koncu izdelamo še ladijsko vrvje.
Vrvice s premca in krme (sprednjega in
zadnjega dela ladje) gresta do vrha jam¬
bora. Tam ju dvakrat ovijemo okrog jam¬
bora in prilepimo. Enako naredimo
z bočnima vrvicama. Zadnji vrvici gresta
skozi levo in desno luknjico v jadru.
Z njima so Vikingi napenjali jadro. Iz
srednje luknjice, takoj za jamborom, gre
vrvica na srednjo luknjico v jadru. Zadnja
vrvica se dviga navpično in jo privežemo
na drugo vrvico. Na tisto namreč, ki veže
krmo z vrhom jambora. Ta služi za nape¬
njanje jambora.

Postopek izdelave druge ladje je sko¬
raj enak. Razlikuje se le v tem, da ima ta,
bojna ladja več vesel. Poleg tega jambor
ni vsajen neposredno v dno ladje, am¬
pak ima za to posebno stojalo (12). Tega
izrežemo in iz njega izrežemo majhen
kvadratek. Skozenj potisnemo jambor,
zapognemo in prilepimo na dno (11).
Vrvice za napenjanje pri tej ladji kar pri¬
lepimo ob bok, na premec in na krmo.
Srednjo vrvico z jadra ovijemo okrog sre¬
dišča jambora in prilepimo.

Ladjice so tako nared. Če smo jih iz¬
delali z nekaj potrpljenja, gotovo ne bodo
nikomur vzbujale groze, tako kot so to
delale prave vikinške ladje. Pa saj tega
niti nismo hoteli, mar ne?

S1: Na vse zunanje elemente, na jam¬
bora in krmili narišemo drevesne let¬
nice in jih pobarvamo z rjavo barvo.

S2: Ko smo izrezali del, zapognemo
jezičke in jih zlepimo. Drakar pričenja
dobivati svojo obliko.

S3: Notranji del drakarja izrežemo in
zavihamo navzven.

S4: V zunanjo oplato vlepimo še no¬
tranjo. Seveda moramo paziti, da je
pobarvani del obrnjen navznoter. Na
njem so narisane deske tal in mesta
za vikinške veslače.

S5: Ko smo jadro izrezali, ga zapog¬
nemo po črtkani črti in zlepimo. Šele,
ko je lepilo dobro posušeno, izre¬
žemo loke, ki jih tvori napeto jadro.
S6: Podrobnost izdelanega drakarja
prikazuje namestitev krmila, ki ga pri¬
lepimo s strani. Vrvice na sliki nape-
njujejo jambor, vesla pa so vstavljena
v držala. Ker so bili Vikingi včasih
najbrž tudi malo malomarni, so vesla
nametali kar povprek po dnu čolna.

S7: Jambor stoji na podstavku. Jadro
je na jambor privezano s sukancem.


Miifl

TIM 3 • november 1991 • 87

ELEKTROTEHNIKA

Miloš Macarol

ŠOLSKI MODEL

INFLUENČNEGA

STROJA

NOSILNO OGRODJE ROTORJA

Nosilno ogrodje rotorja je sestavljeno iz
dveh prozornih nosilcev v obliki črke T, ki
sta spodaj usidrana z aluminijskim kot¬
nim profilom, zgoraj pa ju statično pove¬
zujeta dve kovinski elektrodi s sesalnima
ščetkama. Oba T-nosilca, v katera je
vgrajen tudi kroglični ležaj za razstavljivi
mehanizem ročnega pogona, izžagamo
iz 4 mm debelega akrilnega stekla, tema
pa dodamo še dva 50 mm dolga kosa
kotnega L-profila s stranico 40 in 20mm.
Pri načrtovanju teh elementov po prilo¬
ženi skici, a zlasti še pri označevanju in
vrtanju lukenj, moramo biti kar najbolj
natančni, da pri montaži ne bomo imeli
težav. Izvrtina za kroglični ležaj naj ima
sprva le 12,5 mm premera, kajti biti mora
tako tesna, da bomo lahko le v primožu
vtisnili vanjo omenjeni ležaj. Za na¬

tančno prilagajanje zadostuje, da jo pre¬
vidno obrusimo s finim steklenim papir¬
jem, ki smo ga ovili okrog 12-milimetr-
skega svedra. Preden začnemo ogrodje
sestavljati, preverimo ali se vse luknje
lepo pokrivajo. Pri sestavljanju kotna
profila le rahlo privijemo na T-nosilca. Iz
skice je razvidno, da sta kotna profila na
notranji strani, glave vijakov pa na zuna¬
nji strani obeh nosilcev. Ko vgrajujemo
ogrodje v že izvrtane luknje na montažni
plošči, natančno preverimo, če je razda¬
lja med obema nosilcema na vseh me¬
stih točno 50mm. Paziti moramo tudi, da
nikjer ni zamika, kar najlažje ugotovimo,
če skozi oba kroglična ležaja potisnemo
4-milimetrsko os (špico); ta se mora
zlahka vrteti. Tedaj šele čvrsto privijemo
vse matice na notranji strani obeh nosil¬

cev in tiste pod montažno ploščo. Elek¬
trodi v obliki vilice izdelamo iz 6mm. de¬
bele bakrene palice. Za vsako rabimo
23cm dolg konec. Da bomo palici lahko
lepo pravokotno ukrivili, moramo na nje¬
nem srednjem delu s pilo ali žago v raz¬
maku 46mm napraviti dve 4mm globoki,
pravokotni zarezi.

Palici potem vpnemo v primož in
z roko počasi ukrivimo najprej prvi in
nato še drugi krak. Če smo pravilno rav¬
nali, bo njuna zunanja širina prav blizu
50mm, kot smo načrtovali. Točneje jo
uravnavamo v primožu s pomočjo kla¬
diva. Pri uravnavanju večkrat preverimo,
ali se ena in druga vilica lepo prilegata
notranjim nosilcem, kamor ju bomo
vpeli. Na podoben način si lahko tudi
točno označimo osišča izvrtin. Ne le
z iglo, ampak tudi s točkalom, kajti na
okroglini sveder zelo hitro zanese.

Štirim izvrtinam, ki se pokrivajo z izvr-
tinami na obeh nosilcih, na sredini vsa¬
kega kraka vilice dodamo še po eno
enako izvrtino, v katero podobno kot pri
nevtralizatorju, vendar brez dodatne
cevke, vdelamo ščetko iz pletenice. Ko

I-60

-350—

- 60 -

-I4U

—I4I-

ELEKTROTEHNIKA

. Mehanizem za ročni pogon

smo s tem gotovi, lahko obe vilici kar
pritrdimo na krake obeh nosilcev. Vijaki,
ki jih tokrat vdenemo z zunanje strani,
naj bodo čim krajši, razen vijaka na za¬
četku elektrod na notranjem T-nosilcu.
Ta naj bo dolg 25 mm in vdet iz notranje
strani navzven, kajti nanj bomo kasneje
pritrdili stikalo za iskrišče.

Razstavljivi mehanizem za ročni
pogon generatorja

Izvedbo ročnega pogona nam izredno
poenostavita veliki kovinski jermenici iz
stare konstruktorske garniture Mehano-
tehnike. Prednost je v tem, da jih je
možno priviti na vsako 4-milimetrsko os.

Zato je mehanizem tudi razstavljiv. To
pomeni, da pri uporabi električnega po¬
gona, mehanizem (jermenico in pogon¬
sko os) lahko razstavimo in shranimo.
Pogonsko os izdelamo po priloženi skici
iz 4-milimetrske mopedove špice. Ukri¬
vimo jo tako, da bo os ročaja odmak¬
njena od vrtilne osi najmanj 25 in največ
30mm. Zanjo potrebujemo 130mm dolg
konec špice. Vanjo v razmaku 30 mm
napravimo s štirioglato pilo dve zarezi.
Paziti moramo, ker sta zarezi na na¬
sprotnih straneh. Prvo zarezo odmerimo
na koncu, kjer so vrezani navoji. Ko os
na teh mestih upogibamo pravokotno, jo
na vpetih mestih ovijamo s tankim karto¬
nom, da je ne poškodujemo. Na ročico
nadenemo enako kovinsko pušo, kot
smo jo uporabili pri rotorju; tej prav tako
odžagamo zoženi del, medtem ko njene
plastične prevleke ne smemo. Da se
puša med vrtenjem ne bi snela, ji do¬
damo še podložko in okroglo izpiljeno
matico za 4-milimetrski vijak, konec osi
pa s kladivom zakovičimo.

Kadar bo potrebno, bomo os z obema
jermenicama montirali tako, kot je prika¬
zano na priloženi skici. Razmak jermenic
je spodaj isti kot zgoraj, pritrdimo pa ju
z vijakom na njunem osnem nastavku.
Za transmisiji uporabimo okroglo kroja¬
ško elastiko. Z njo obidemo obe jerme¬
nici, nato oba konca malce nategnemo,
zavozlamo in tik ob vozlu odrežemo.
Prva transmisija je
druga, na nasprotni
križno, to je v obliki
pripadajoča plošča
v obratni smeri urinega kazalca. To si
dobro zapomnimo, sicer generator ne bo
deloval.

ovita normalno,
strani ročice, pa
osmice, kajti njej
se mora vrteti

\ /i

7

13 —I 7


Električni pogonski agregat

'T

O

_L

TIM 3 • november 1991 • 97

ORODJA

Električni pogonski agregat

Zanj potrebujemo: prozorno dozo s her¬
metičnim zapiranjem, veliko 15 x 10
x 8,5cm, dva gramofonska elektromo¬
torja Sever, dva koluta Bagat, priključno
vrvico z vtikačem, spojko, miniaturno sti¬
kalo in pet konzol iz medeninaste ploče¬
vine za pritrditev obeh elektromotorjev.
Te izrežemo po priloženi skici. Iz nje je
razvidno, da rabimo eno veliko in štiri
male konzole. Na črtkanih mestih jih
v primožu upognemo pravokotno.

Pokrov ima plastično prevleko za her¬
metično zapiranje. To začasno sne¬
mamo ter ji tik ob notranjem robniku
z ostrim rezilom izrežemo pravokotnik
v velikosti 126 x 75mm; nato jo znova
nadenemo. V našem primeru bo imela
doza obratno funkcijo: pokrov bomo

uporabili kot osnovo za montažo elektro¬
motorjev, medtem ko bo doza sama
prevzela vlogo zaščitnega pokrova.

Pokrov položimo tako, da bo njegov
notranji del obrnjen navzgor. Vanj posta¬
vimo oba elektromotorja, ki smo jima že
pred tem nadeli na os mehko plastično
ali gumijasto cev in čeznjo še plastični
kolut. Ker morata biti vpeta čim bolj čvr¬
sto, je dobro, da notranje dele prema¬
žemo z lepilom. Včasih se dobijo za te
elektromotorje originalne jermenice. V
tem primeru je njihova montaža enos¬
tavnejša. Elektromotorja najprej pove¬
žemo z gornjo konzolo, za kar rabimo
dva daljša vijaka s 3-milimetrskim navo¬
jem.

Preden zategnemo matice, porav¬
namo oba motorja tako, da bosta sime¬

trično postavljena v pokrov doze. Zdaj
lahko s podobnimi vijaki pritrdimo na oba
elektromotorja tudi spodnje konzole in ju
z njimi vred postavimo na notranji del
pokrova, da bomo lahko točno označili
pravo lego izvrtin.

Elektromotorja montiramo na pokrov
z 10mm dolgimi 4-milimetrskimi matič¬
nimi vijaki. Vijaki morajo biti vdeti od
spodaj navzgor. Nazadnje nadenemo še
prozorni pokrov in na njem s flomastrom
označimo izreza za stikalo in obe tran¬
smisiji, prav tako tudi luknjo za priključno
vrvico. Izreze v prozorni plastiki najlažje
naredimo z razgretim spajkalom, vendar
moramo vse robove še obrezati in opiliti.
Izvedba električnih priključkov je prika¬
zana na priloženi shemi. Pritrditev na
montažno ploščo generatorja bomo iz¬
vedli kasneje.

Radko Osredkar

BRUŠENJE

ORODIJ

Nož je vsestransko orodje, ki dobro služi
svojemu namenu le, če je oster. Nabru-
šeno rezilo pa ima lahko različne oblike.
Najpogosteje so noži nabrušeni tako, da
njihovo ostrino tvorita po dve ravni
ploskvi, ki sta nagnjeni proti sredini noža
v določenem kotu. To je opisano v zadnji
številki Tima. Tako oblikovano rezilo je
primerno za rezanje in rezljanje lesa.
Sekiram in drugemu orodju, ki je name¬
njeno klanju lesa, moramo rezilo zaobliti,
kot kaže slika 1. Zaobljeno rezilo se
samo usmeri po letnicah, medtem ko se
ravno vanje zaseka.

A B C

Slika 1

Japonski, gospodinjski in drugi noži so
nabrušeni drugače; leva stran rezila (če
gledamo nož od ročaja proti konici) je
ravna od hrbta do ostrine, desna pa

zbrušena pod kotom, ki ga že poznamo,
tj. 25°, kot je prikazano na sliki 2. Japon¬
ski levičarji očitno rabijo obratno nabru-
šena rezila. Pri tako nabrušenem nožu
cela leva stran rezila služi kot naslon pri
rezanju in zato rezilo lažje natančno vo¬
dimo, odrezano leseno iver pa z njim
nekoliko teže odlomimo kot z navadno
nabrušenim nožem.

Tak način brušenja ni le japonski in ga
poznamo tudi pri nas. Primorci svoje se¬
kače brusijo enako. Tudi vse tesarske
sekire so nabrušene podobno. Te les
režejo, zato njihova rezila ne smejo biti
zaokrožena kot pri navadnih. Moj dedek
je za šiljenje svinčnikov uporabljal na
japonski način nabrušen nožič, le da je
imel desno stran rezila ravno, levo pa
zbrušeno. Pri šiljenju je nož držal v des¬
nici, konico svinčnika opiral ob njen pa¬
lec in rezal proti palcu. To omenjam
zato, ker hočem poudariti, da vsako
opravilo najlažje in najlepše opravimo
z orodjem, ki smo ga prilagodili.

Električni brusilni stroj

Nož lahko nabrusimo ročno, vendar pa
prilagajanje in popravljanje orodja obi¬
čajno zahteva odstranjevanje več jekla,
kot smo mu kos z golimi rokami. Upora¬
biti moramo električni brusilni stroj s fi¬
nim brusnim kolutom. V domači delav¬
nici takega stroja ne rabimo ravno vsak
dan, zato ga tudi ne srečamo pogosto.
Morda pa poznamo koga, ki bi nam ga
od časa do časa posodil. Brusni kolut, ki
ga vpnemo v električni vrtalni stroj, je le
izhod v sili, ker so taki koluti ponavadi
premajhni in preozki, poleg tega pa jih je
skoraj nemogoče pripraviti, da bi ne
opletali. V vsakem primeru pa velja: bru¬
silne stroje lahko uporabljamo le, če no¬
simo zaščitna očala.

Brusilni stroj je orodje, s katerim je
treba znati delati. To velja sicer za vse
orodje, toda neznanje in zaletavost pri
nekaterih delata le škodo, pri drugih pa
so posledice lahko hujše. Za vajo v bru¬
šenju je kot nalašč točkalo. S pomočjo
kladiva in točkala (v delavniškem žar¬
gonu imenovanega »kerner«) na kovin¬
ski površini delamo vdolbinice, ki služijo
za vodilo pri vrtanju. Ker njegovo konico
neprestano zabijamo v trdo površino,
kmalu otopi in se zaokroži. S topim toč-
kalom pa nimamo kaj početi.

Ostro točkalo

Točkalo naslonimo na vodilo brusilnega
stroja tako, da je kot med osjo točkala in
kolutom približno 45°, kot kaže slika 2.

V takem položaju ga z levo roko narahlo
pritisnemo ob brusni kolut, ki se mora
vrteti proti točkalu, istočasno pa ga med
palcem in kazalcem desnice, kot svinč¬
nik v šilčku, zavrtimo okoli osi. Če bruše¬
nje spominja na izgruh vulkana, pri delu
uporabljamo preveč sile. Nikamor se ne
mudi in točkalo lahko kar nekajkrat zavr¬
timo ob brusnem kolutu. Paziti moramo
le, da se nastavitev kota pri tem ne spre¬
minja preveč. Tako brušenje zagotavlja
ostro konico točkala in njeno lego točno
v osi orodja. Če kot ob brusnem kolutu
nekoliko zmanjšamo, lahko na enak na¬
čin nabrusimo tudi šilo, risalno iglo in
celo žebelj.

98 • TIM 3 • november 1991

ORODJA

Pri brušenju kaljenih orodij na električ¬
nem brusilnem stroju moramo paziti, da
orodja ne pregrejemo. Pri brušenju se
namreč sprošča toplota. Zaradi nje se
orodje segreva, delčki jekla, ki jih brus
od njega odtrga, pa celo zažare in jim
pravimo iskre. Segrevanje orodja gre
lahko tako daleč, da se notranja ureditev
v jeklu prične spreminjati in iz trde, ka¬
ljene oblike dobimo mehko jeklo, ki je
neprimerno za rezilna in druga orodja.
Zanesljiv znak, da se je orodje pregrelo,
je pomodrela ali počrnela sveže obru-
šena površina. To se zgodi, kadar povr¬
šina jekla postane tako vroča, da na
zraku takoj oksidira ali zarjavi, kot bi tudi
lahko rekli. Edino zdravilo proti pregre¬
vanju je, da brusimo počasi in med de¬
lom orodje pogosto pomakamo v koza¬
rec z vodo, da ga hladimo. Med bruše¬
njem mokrega orodja opazimo, kdaj
voda na njegovi površini zavre. Tedaj je
čas, da ga ponovno ohladimo. Na tem¬
peraturo moramo paziti posebej, kadar
smo z brušenjem že skoraj pri kraju.
Tedaj je v konici točkala ali na rezilu
dleta le še malo materiala, ki se zato
hitro pregreje. Tako kot na istem pla¬
menu 1 dl vode zavremo 10-krat hitreje
kot cel liter.

Vsej pazljivosti navkljub pa orodje pri
brušenju pogosto vsaj nekoliko pregre¬
jemo. V takem primeru moramo tisti del
orodja, ki je pomodrel, povsem odbrusiti.
Načeloma bi takšne poškodbe kovač
lahko popravil tako, da bi orodje po¬
novno kalil. To pa ni ravno praktično,
zato je najboljša obramba proti pregre¬
temu jeklu skrbno hlajenje med bruše¬
njem.

Nabrusimo izvijač

Nekoliko več spretnosti kot brušenje toč¬
kala zahteva brušenje izvijača. Potem,
ko smo si z brušenjem prvega nekoliko
okrepili samozavest, se lahko lotimo
težje naloge.

Nabrusiti izvijač? Če sodimo po utruje¬
nih, obrabljenih in izmaličenih ostankih,
ki so bili včasih izvijači in zapolnjujejo
predale in škatle delavnic, vidimo, da se
v marsikateri rokodelski glavi ta misel še
ni porodila. Zato je privijanje in odvijanje
vijakov često velikanski problem, ki
pušča sledi na vsakem izdelku. Pri vsem
tem pa je najbolj nerazumljivo, da zapra¬
šen električni brus pogosto kar čaka, da
bi v nekaj minutah odrešil prepotenega
in razjarjenega rokodelca.

Od izvijača zahevamo dve stvari. Naj¬
prej; njegova konica mora dovolj trdno
ležati v zarezi (utoru) vijaka, da med
privijanjem ne skače neprestano iz nje.
Druga zahteva je, da izvijač med upo¬
rabo ne obgrizlja vsega lesa ali barve
okoli vijaka in da ne pokvari izvrtine,
v katero se bo skrila glava vijaka. Izvi¬
jači, ki prihajajo naravnost iz trgovine,
teh dveh nalog običajno ne opravljajo
povsem dobro, a jih lahko zelo eno¬
stavno pripravimo do tega.

Izvijačeva konica mora biti natanko
tako široka kot glava vijaka. Ko jo vta¬
knemo v utor vijaka, ne sme pri straneh

gledati čezenj, pa tudi ožja ne sme biti.
Tudi po debelini se mora konica tesno
prilegati zarezi, ker bo le tako med upo¬
rabo celotna širina izvijača enakomerno
obremenjena. Očitno je, da en sam izvi¬
jač ni dovolj; za vsako velikost vijaka
potrebujemo natančno prilegajoč izvijač.
Toliko izvijačev se morda sliši nekoliko
razkošno. Toda pogosto jih prodajajo
v kompletih po 5 in skupaj z obnovljenimi
starimi je to dovolj za kar lepo število
različnih velikosti glavic.

Če s preširoko izvijačevo konico po¬
skušamo do konca priviti vijak z ugrez-
njeno glavo (in večina lesnih vijakov je
taka), bomo pri zadnjih nekaj obratih iz¬
vijača zanesljivo poškodovali predmet, ki
ga privijamo. Še slabše je, ko hočemo
s prevelikim izvijačem vijak priviti v izvr-
tino; izvijač jo bo najprej razmesaril, nato
pa se bo zagozdil in z njim vijaka ne
bomo več mogli vrteti. Delo torej kon¬
čamo s pokvarjeno izvrtino in vijakom, ki
ne drži, ker ni privit do kraja.

Večina proizvajalcev dela izvijače, ki
imajo konice podobne lopatici. Četudi je
konica takega izvijača ravno prav široka,
je del izvijača nad njo preširok. Temu se
da preprosto ogniti tako, da razširjeni del
konice enostavno odbrusimo, da ni širši
od stebla izvijača, kot kaže slika 3.

Konica, ki je pretanka, prijemlje vijak
le na svojih skrajnih robovih. V obeh
točkah, kjer se vijak in izvijač dotikata, so
sile lahko zelo velike, tako velike, da
popusti vijak ali izvijačeva konica, zelo
pogosto pa kar oba. Izvijač skoči iz za¬
reze in se grdo zapiči v les, v najslabšem
primeru celo v roko, če smo toliko nepre¬
vidni, da dele, ki jih privijamo, držimo
v roki, namesto da bi jih položili na trdno
podlago. Ta težava je dovolj neprijetna
pri vijakih z utopljenimi ali cilindričnimi
glavami, pri polkrožnihin lečastih glavah
pa je že kar neznosna, ker ima vijak na
robu glave le malo materiala. Pri takih
glavah si pogosto pomagamo tako, da
izvijač močneje potiskamo v vijak. To pa
ima predvidljive posledice; luknje v ob¬
delovanem ko izvijač spodleti, so temu
ustrezno večje.

Vijaka, ki ga privijamo v primerno izvr¬
tano luknjo, ni treba prav nič potiskati
vanjo, saj to opravijo navoji. Nič težko se
ni prepričati, da je res tako; matičnih
vijakov, ki jih privijamo z viličastimi ključi,
ne moremo potiskati navzdol, a jih kljub
temu lahko privijemo. Pritisk na vijak je
potreben le zato v  da izvijačeva konica
ostane v zarezi. Če ima konica izvijača
stranice nekoliko nagnjene - in večina
novih izvijačev je taka - bo konica tem
hitreje skočila iz zareze, s čim večjo silo
bomo privijali.

Rešitev je v tem, da stranice izvija-
čeve konice zbrusimo na električnem
brusu tako, da so vzporedne z vijakovim

Slika 4

utorom, kot kaže slika 4. Vse konice, ki
so namenjene uporabi z vrtalnimi strojčki
ali električnimi izvijači, zbrusijo v takšno
obliko že njihovi proizvajalci. Za to imajo
dober razlog; če bi bile oblikovane kot
konice običajnih izvijačev, bi neustavljivo
skakale iz utorov vijakov in bi bile narav¬
nost nevarna orožja. Skoraj odveč je
pripomniti, da odkrušenih ali izmaličenih
konic v električnih orodjih ne smete (in
tudi ne morete) uporabljati.

Na prvi pogled se morda zdi, da je
usločeno obliko konice težko oblikovati,
toda pomagamo si z okroglino koluta,
kot kaže slika 5. Tisti z matematično
žilico boste takoj ugotovili, da mora med
brušenjem steblo izvijača imeti smer tan¬
gente na brusilni kolut, vsi drugi pa boste
z malo vaje ugotovili, kako in kaj.

Slika 5

Tudi pri brušenju izvijačev je treba pa¬
ziti, da konice ne pregrejemo, sicer bodo
neuporabni. Manjše nesreče s pregreva¬
njem lahko popravimo tako, da modri del
konice enostavno odbrusimo. Ker je ve¬
čina novih izvijačev kaljena le na koncu
konice, se nam lahko zgodi, da bomo
ves utrjeni material sčasoma odbrusili.
Če se nam to pripeti, bo izvijačeva ko¬
nica tako mehka, da se bo pri vsaki
uporabi zvila. V takem primeru ne po¬
maga nič drugega, kot da izvijač odvr¬
žemo. Zadnje sredstvo za njegovo reši¬
tev je morda obisk pri kovaču, vendar
plastični ročaji slabo prenašajo toploto,
ki je pri kaljenju nujno potrebna.

Vse to govoričenje o izvijačih v času
električnih orodij se bo tistim, ki le sem in
tja privijejo kakšen vijak, zdelo nekoliko
pretirano. Toda pri nekaterih delih, kot je
na primer gradnja čolna, na koncu od¬
pove vse in ostaneta le še dober izvijač
in krepka roka.

Prihodnjič bo govora o tem, kako na¬
brusiti dleto ali nož obliča. Za to potrebu¬
jemo vse brusaško znanje, ročno in
strojno.

TIM 3 • november 1991 • 99

ELEKTRONIKA

OJAČEVALNIK

Miha Zorec

STABILIZACIJA ^

DELOVNE

TOČKE

V naši reviji vedno znova srečujemo različna
vezja, ki vsebujejo vsaj en tranzistor. Veliko¬
krat se zgodi, da tranzistorja, ki ga potrebu¬
jemo, v trgovini ne dobimo. Zato si poma¬
gamo s tranzistorji, ki imajo podobne karakte¬
ristike. Tu se včasih pojavijo problemi, ker
vezje ne deluje tako, kot bi moralo.

Vsako tranzistorsko vezje ima določene
elemente (upore in kondenzatorje), ki dolo¬
čajo delovanje tranzistorja; njegovo delovno
točko, frekvenčno območje in drugo. Izbira
teh elementov je odvisna od uporabljenega
tranzistorja. Če ga zamenjamo z drugim, po¬
dobnim tranzistorjem, se lahko razmere
v vezju zelo spremenijo. Če vsaj v grobem
poznamo delovanje tranzistorskih vezij, lahko
delovanje vezja povrnemo v prvotno stanje.
Zato v tem članku predstavljamo nekaj značil¬
nih tranzistorskih vezav in elemente za stabili¬
zacijo delovne točke tranzistorja.

Tranzistor je zelo občutljiv na temperaturo.
Prekomerno povečanje temperature PN-
spoja bi ne le motilo delovanje tranzistorja,
ampak bi ga tudi uničilo. Občutljivost tranzi¬
storja na temperaturo najbolje prikaže poda¬
tek, da se pri povečanju temperature germa-
nijevega tranzistorja za 10 stopinj Celzija ko-
lektorski tok poveča približno za 100%. Pove¬
čanje kolektorskega toka povzroči segrevanje
tranzistorja, kar zopet poveča kolektorski tok
in tako dalje. Tej verižni reakciji pravimo ter¬
mična reakcija.

Kolektorski in bazni upor, prek katerega
napajamo tranzistor, moramo dimenzionirati
tako, da deluje tranzistor v delovnem področju
diagrama l c /U C E(meje diagrama določa dovo¬
ljena moč, ki se lahko troši na tranzistorju).
Proizvajalci tranzistorjev ponavadi navajajo
priporočljive vrednosti napetosti med kolek-
torjem in emitorjem ter za kolektorski tok, ki jih
moramo pri konstrukciji vezij upoštevati.

Termično najugodnejše razmere za tranzi¬
stor dosežemo, če izberemo kolektorski upor
tako, da je padec napetosti na njem približno
enak napetosti med kolektorjem in emitorjem.

Urc Uce

Za izračun baznega upora (slika 1) je potre¬
ben podatek o vrednosti napetosti med bazo
in emitorjem. Ta napetost je odvisna od pol-

Ubaze =

R3

Rl-i- R3

0,5 do IV

I c

Ub

Ce>

1

2 7TfR E

prevodniškega materiala, iz katerega je tran¬
zistor narejen. Za germanijeve tranzistorje je
napetost U B e v  mejah od 0,15 do 0,2 V,
medtem ko je ta napetost pri silicijevih tranzi¬
storjih med 0,5 in 0,6 V.

U B  - U B e  u B  - U BE
R b  - -  - • n F E

'B 'c

Na sliki 1 vidimo, da dobimo željeni bazni
tok za določeno delovno točko pri priključitvi
baze na izvor napajanja prek baznega upora
R1. Ta način določanja delovne točke tranzi¬
storja s stalnim baznim predtokom ima veliko
pomanjkljivosti. Ker ima bazni tok vedno isto
vrednost (določeno z uporom R1 in baterijsko
napetostjo), ni mogoča zamenjava s tranzi¬
storjem drugačnih karakteristik. Za vsak nov
tranzistor v taki vezavi je potrebno znova do¬
ločiti vrednost upora R1, poleg tega pa je to
vezje dokaj občutljivo na temperaturne spre¬
membe.

Določeno izboljšanje teh slabosti dose¬
žemo, če upor R1 vežemo med kolektor in
bazo tranzistorja. Pri taki vezavi (slika 2) je
delovna točka tranzistorja določena z predna-
petostjo oziroma predtokom, ki avtomatično
stabilizira vezje. Recimo, da se zaradi nepri¬
čakovanih sprememb v napajalniku poveča
kolektorski tok, kar povzroči večji padec nape¬
tosti na uporu R2. Zaradi tega se zmanjša
napetost med kolektorjem in emitorjem, prav

tako pade tudi napetost med kolektorjem in
bazo (na uporu R2). Zaradi manjše napetosti
na uporu R2 je manjši tudi bazni tok, kar
pripre tranzistor in s tem zmanjša kolektorski
tok na predhodno vrednost. S tako eno¬
smerno negativno reakcijo dosežemo dobro
temperaturno stabilizacijo. Pa še pri zame¬
njavi tranzistorjev imamo manj težav.

Na sliki 3 je vezava tranzistorja, kjer je
bazna prednapetost sicer stalna, tako kot na
sliki 1, vendar tudi to vezje uporablja nega¬
tivno povratno vezavo, ki odpravlja pomanjk¬
ljivosti. Negativno reakcijo dobimo z emitor-
skim uporom E. Baza, prek katere se regulira
delovanje tranzistorja, je pozitivna glede na
emitor, ki je prek emitorskega upora spojen
na maso. Emitorski tok, ki je praktično enak
kolektorskemu toku, teče skozi upor R E  in pri
tem na njem ustvarja padec napetosti. Pove¬
čan kolektorski tok poveča padec napetosti
na emitorskem uporu, kar zviša napetost med
emitorjem in maso. Z večanjem kolektorskega
toka se torej zmanjšuje napetost med bazo In
emitorjem, kar zapira tranzistor in obenem
manjša kolektorski tok.

Emitorskemu uporu je vzporedno vezan
kondenzator C E , ki preprečuje negativno po¬
vratno vezavo za izmenični signal in določa
frekvenčno odvisnost vezja.

V praksi velikokrat srečamo kombinacijo
napetostne in tokovne negativne reakcije,
s katero se doseže velika stabilnost delovne
točke. Slika 4 prikazuje tako vezje. Prednape¬
tost baze določa napetostni delilnik uporov R1
in R3, pri čemer upor R1 predstavlja nape¬
tostno negativno reakcijo. Tokovno negativno
vezavo dobimo z emitorskim uporom R E . Na
sliki vidimo, da vezje nima emitorskega kon¬
denzatorja, kar pomeni, da obstaja negativna
povratna vezava tudi za izmenični signal.

IOO • TIM 3 • november 1991

ELEKTRONIKA

Miha Zorec

AVTOMA¬
TIČNI POL¬
NILEC
AKUMU¬
LATORJEV

Bliža se zima in z njo čas, ko mnogo
vozil odide, na zaslužen zimski spanec.
Vso zimo prebijejo v toplih garažah in ne
poznajo zaledenelih šip, poledice in
snežnih zametov. Spomladi pa te je¬
klene zaspance s težavo obudimo k živ¬
ljenju, še posebej, če so že malo v letih.
Vzrokov za to je več. Eden večjih so
slabi in dotrajani akumulatorji, ki se že
po nekajdnevnem počitku skoraj popol¬
noma izpraznijo. Pa tudi dobrim akumu¬
latorjem v nekaj mesecih napetost pade,
če jih ne polnimo sproti.

Na sliki 1 vidimo načrt za polnilec aku¬
mulatorjev, ki je namenjen akumulator¬
jem, ki jih dlje časa ne uporabljamo. Ta
polnilec skrbi, da je akumulator ves čas

manj 5A toka, dve močni usmerniški di¬
odi D1 in D2, dva tiristorja in še nekaj
drugih elementov. Delovanje vezja je
enostavno; ko polnilec vklopimo, steče
električni tok skozi diodo D3 na vrata
tiristorja Th1. Tiristor se odpre in prek
njega steče tok, (  ki polni akumulatorje.
Jakost električnega toka, s katerim pol¬
nimo akumulatorje, nam kaže amperme-
ter M1, ki mora biti dimenzioniran za tok
najman 5A. Upora R1 in trimerni potenci¬
ometer P1 predstavljata napetostni delil-
nik, s katerim nastavimo referenčno na¬
petost. Ko referenčna napetost napolni
kondenzator C1 na napetost okoli 6,8 V,
zenerjeva dioda začne prevajati in tiri¬
stor Th2 se odpre. Odprt tiristor Th2
povzroči zaprtje tiristorja Th1, kar izklopi
polnjenje akumulatorja. Čez nekaj časa
napetost akumulatorja zopet pade, s tem
pade tudi referenčna napetost, kar zapre
tiristor Th2. Zaprtje tiristoja Rh2 pa akti¬
vira tiristor Th1 in polnjenje akumulatorja
se prične znova.

Kalibriranje naprave je zelo enos¬
tavno. Na vezje priklopimo maksimalno
napolnjen akumulator in s trimernim po¬
tenciometrom postavimo vezje v mirova¬
nje (ampermeter na O A). S tem narav¬
namo tolikšno referenčno napetost, ki je
za malenkost višja od napetosti, pri ka¬
teri se tiristor Th2 izklopi.

Tiristor Th1 mora prenesti več kot 10 A
električnega toka. Tej zahtevi popol¬
noma ustreza tiristor TIC 236 A (ali TIC

246 A). Podobne zahteve so glede
usmerniških diod D1 in D2, zato upora¬
bimo npr. diodo 1N1188 (1N1183 do
1N1190), nikakor pa ne smemo uporabiti
diod, ki ne prenesejo 10 A toka. Glede
tiristorja Th2 so zahteve manjše, saj de¬
luje le kot stikalo za vklop in izklop tiri¬
storja Th1.

Celotno napravo montiramo v pri¬
merno ohišje. Če je to kovinsko, ga upo¬
rabimo tudi za hlajenje tiristorja Th1 in
usmerniških diod, drugeče moramo na¬
rediti posebna hladilna telesa. Pri mon¬
taži diod in tiristorja na hladilnik moramo
biti pazljivi, saj je katoda pri diodah ve¬
zana na ohišje, pri tiristorju prav tako.
Zato montiramo diodi na posebno hla¬
dilno telo ali pa s sljudno podložko izoli¬
ramo katodo tiristorja od hladilnika.

SEZNAM MATERIALA:

Upori: R1 = 47«

R2 = 27(o
R3 = 27w
R4 - 1 k

Trimerni potenciometer: Pl = «
Kondenzatorji: C1 1000pF/25V
Polprevodniki: D1 = D2 1N1188
D3 - 1N4004

D4 zenerjeva6V8/400mW
Th1 = TIC 236 A
Th2 TIC 106 C
Transformator: Tr - 2x12V/5A
Varovalka: 250 V/2 A
Ampermeter: M = 0...A

Miha Zorec

ČASOVNO
STIKALO ZA
CAMCODER

V zadnjih nekaj letih so videokamere
skoraj popolnoma izrinile stare dobre
filmske kamere. Videokamere za soraz¬
merno nizko ceno ponujajo izredno ve¬
liko možnosti, poleg tega pa je ravnanje
z njimi zelo enostavno. Za amaterske
kamere lahko rečemo, da jih je potrebno
znati le vklopiti, vstaviti videokaseto in
pritisniti na gumb za snemanje. Vse
drugo naredi kamera sama. Po konča¬
nem snemanju s posebnim kablom eno¬
stavno povežemo kamero s televizijo in
že lahko gledamo, kar smo posneli. Ne
potrebujemo niti videoplayerja. Če pri
tem pomislimo na težave pri snemanju
s filmskimi kamerami, na zamudno raz¬
vijanje filma in na drag in neroden film¬
ski projektor, je popolnoma jasno, kaj

TIM 3 • november 1991 • 101

ELEKTRONIKA

je botrovalo tako nezadržnemu prodoru
videokamer.

Poleg t.i. »trotelzihr« videokamer je
razvoj tehnike prinesel tudi polprofesi¬
onalne in profesionalne videokamere
neverjetnih sposobnosti. Vendar je meja
med polprofesionalnimi in amaterskimi
videokamerami zadnje čase postala ne¬
koliko prosojna, saj za malo več denarja
dobimo sicer amaterske VHS-C-kamere,
ki imajo dodane ogromno elektronike, ki
omogoča različne eksperimente.

Princip zapisa slike na videotrak je
v bistvu enak kot zapis slike na filmski
trak: serija posameznih slik se v točno
določenih časovnih razmakih in točno
določeni hitrosti traku zapiše na video-
ali filmski trak. Tako posnet zapis se
nato pri enaki hitrosti traku reproducira,
pri čemer se na platno filma ne projicira
direktno, ampak le posamezne slike. To
omogoča posebna zaslonka, ki se od¬
pira in zapira v enakih časovnih presled¬
kih, kot so bile posnete slike. Na platnu
se torej menjajo slike z določeno hi¬
trostjo. Ker pa je hitrost menjave slik
tako velika, da ji človeško oko ne more
slediti, pride do prevare in dogajanje na
platnu oživi.

Pri videotehniki sta tako zapis slike na
trak kot reprodukcija nekoliko bolj zaple¬
tena, vendar je princip enak. Tako kot
filmska tudi videokamera beleži na
videotrak le posamezne slike.

Običajno imajo amaterske videoka¬
mere hitrost snemanja med 1/50 in 1/
1000 sek., luksuzne izvedbe kamer pa
dosežejo hitrost do 1/4000 sek. Kratek
snemalni čas (npr. 1/1000) je potreben
pri snemanju dinamičnih dogodkov (npr.
šport), sicer je slika razmazana.

Do zanimivega učinka pride, če dogo¬
dek, ki se odvija izredno hitro, posna¬
memo z veliko hitrostjo traku oziroma
z majhnimi časovnimi intervali, nato pa
dogodek reproduciramo v normalni hi¬
trosti. Tako lahko vidimo, kako kapljica
vode leti skozi zrak in se na tleh razleti.
Na žalost nam navadne videokamere
tega ne omogočajo. Vendar pa lahko
zelo enostavno posnamemo drugo
skrajnost, saj prav tako zanimive pos¬
netke dobimo pri počasnem snemanju.
Snemamo na primer, kako se odpira
cvet ali kako raste trava.

Snemanje odpiranja cveta od malega
popka do uvelega cveta traja nekaj dni,
vendar lahko ta dogodek skrajšamo le
na nekaj minut ali celo na nekaj sekund.
Za to potrebujemo posebno napravico,
ki vklaplja in izklaplja kamero v določe¬
nih časovnih presledkih oziroma po¬
ljubno podaljša snemalni čas. Čim daljši
so presledki med posameznimi posnetki,
tem bolj pospešimo dogajanje na
ekranu, seveda če posneti trak reprodu¬

ciramo z normalno hitrostjo. Amaterske
videokamere žal nimajo vgrajenega
vezja za podaljševanje snemalnega
časa.

Z malo truda lahko sami naredimo tako
napravico-in jo enostavno priključimo na
posebni kontrolni vhod (»remote con-
trol«), ki ga večina kamer ima. Ta vhod
nadomešča gumb za snemanje.

Vezje

Vezje, ki regulira dolžino presledka med
posameznimi posnetki, je v bistvu eno¬
stavno časovno stikalo z nastavljivim za-
kasnitvenim časom, ki ga sestavljajo: os¬
cilator urinih impulzov (1/2 CD4093), 12-
mestni binarni števec (CD4040) in mo-
nostabilni multivibrator (1/2 CD 4093).
Frekvenco oscilatorja nastavljamo s po¬
tenciometrom P2 ter s trimernim potenci¬
ometrom P1, s katerim nastavimo zgor¬
njo mejo frekvenčnega obsega oscila¬
torja. Pravilna nastavitev zgornje meje
frekvence je pomembna, saj frekvenca
oscilatorja ne sme biti previsoka, sicer
kamera ne more slediti ritmu vklopov in
izklopov. Najvišja frekvenca oscilatorja
naj bo okoli 16Hz.

Ko stikalo S1 povezuje 4. in 8. nožico
integriranega vezja CD4093 (glej sl. 1),
deluje naprava v ritmu oscilatorja, pri
vsakem naslednjem preklopu stikala S1
pa se čas preklopov podvoji. Tako lahko
poljubno povečamo čas med posnetki.
Pri minimalni frekvenci oscilatorja
(0,5 Hz) in pri položaju stikala S1 na 011
izhodu števca CD4040  je čas med
dvema posnetkoma daljši od dveh ur.

Signal iz stikala S1 je pol periode
v stanju logične 1, pol periode pa v sta¬
nju logične 0, zato je nujno potreben
monostabil,  ki ob vsakem prehodu sig¬
nala v pozitivno stanje generira nape¬
tostni impulz. Dolžina impulza, ki jo do¬
loča potenciometer P3, ne sme prese¬
gati periode oscilatorjeve frekvence, po
drugi strani pa ne sme biti prekratek, saj

CD 4040 POGLtID Z VRHA



ga kamera ne bi zaznala.

Impulzi iz monostabila prožijo tranzi¬
stor, ki aktivira rele, ta pa prek kontrol¬
nega (»remote«) vhoda kamere kontro¬
lira njeno delovanje.

Izdelava

Napravico naredimo na ploščici tiska¬
nega vezja, ki jo vidimo na sliki 2, in
vgradimo v primerno ohišje. Na čelno
stran ohišja montiramo oba potenciome¬
tra in stikalo S1. V ohišje vgradimo tudi
ležišče za baterijo, saj vezje ob aktivira¬
nem releju troši le okoli 100 mA. Tako ni
potrebno napajanje prek usmernika.

102 • TIM 3 * november 1991

ELEKTRONIKA

Vendar je dobro, da kljub temu naredimo
majhen napajalnik.

Za povezavo časovnega stikala z vi¬
deokamero uporabimo tanek in dovolj
dolg mikrofonski kabel, ki ima na svojem
koncu majhen vtikač, kakršnega sre¬
čamo pri slušalkah za t.i. »vvalkman«.
Debelina vtikača mora seveda ustrezati
debelini vtičnice na kameri.

premikati. Nastavimo ostrino in t.i.
»zoom« ter izklopimo vse avtomatične
kontrole. Priporočljivo je, da kamero na¬
pajamo prek napajalnika, še posebej, če
traja snemanje dlje časa. Pri dolgih sne¬

manjih tudi časovno stikalo priklopimo
na napajalnik.

Še enkrat vse preverimo, poženemo
kamero in aktiviramo časovno stikalo (ti-
mer).

X

O o

Q5 Qe Q3 Q2 Qi

QQQQQQ

Snemanje

Pred snemanjem moramo kamero ob¬
vezno postaviti na stojalo ali na podsta¬
vek, ker se med snemanjem ne sme

6  6  6  6  6

P3 nozica8 P2

©

o-

o-

o~

o-

o-

o-

o-

©

Slika 3

Roman Kelhar

HIŠNI

ALARM

Ob vse večjem številu vlomov v stanova¬
nja se je pojavila potreba po zanesljivih
alarmnih napravah. Tržišče jih je polno,
a so drage ali pa ne izpolnjujejo vseh
želja. Predstavili vam bomo alarmno
centralo, ki ne zaostaja za nobeno po¬
dobno na tržišču. Ima celo nekaj pred¬
nosti. Prva je v ceni, druga pa je ta, da
lahko nanjo priklopite cel kup različnih
senzorjev; od šoksenzorjev, IR-senzorja
do senzorja vlažnosti.

Za začetek si bomo ogledali alarmno
centralo z možnotjo priklopa ultrazvoč¬
nega senzorja in senzorja odpiranja
vhodnih vrat. To so navadna ali mag¬
netna stikala. Danes predstavljamo os¬
novno enoto, ultrazvočni senzor pa pri"
hodnjič.

Bistvo vsakega alarma je centrala, ki
določa čas izhoda iz prostora in čas
vhoda z dolžino delovanja sirene. Prilož¬
nost sem si imel ogledati centralo, ki je
namesto programiranih tajmerjev upo¬
rabljala le RC-člen (to je upor in konden¬
zator). Ta se je v praksi pokazal kot zelo
nezanesljiv, saj že pri majhnem nihanju
napetosti, grmenju (bliskanju) ali prisot¬
nosti višjih frekvenc (UKV-postaja) čas
ni več tak, kot je prvotno določen, ampak
se spremeni ali pa se centrala vklopi
sama in sproži alarm. V našem primeru
smo za tajmer uporabili integrirano vezje
- oscilator/števec 4060. O tem vezju več
prihodnjič, za sedaj le to, da vgrajeni
oscilator potrebuje za svoje delovanje le
RC-člen, nato pa deli določeno frek¬
venco s faktorjem Q 2  (Q 2 Q 4 Q 0 ...). Na
njegovih izhodih pa impulzi določajo ča¬
sovno konstanto.

DELOVANJE

Na sliki 1 je blokshema centrale, iz ka¬
tere je najbolje razviden princip delova¬
nja. Vzemimo, da smo centralo ravno
vklopili na RC-členu, ki je vezan na prvi
D-bistabil (to je dvomemorijski element)
in je sestavljen iz CtR-i)  se je pojavil

kratek pozitivni impulz, ki postavi D-bi¬
stabil v tako stanje, da dobimo na njego¬
vih izhodih naslednje stanje: Q = logična
0, Q = logična 1. Izhod Q je vezan na prvi
tajmer, in sicer na njegov resetni vhod, ki
omogoči, da ta začne delovati. Po dolo¬
čenem času se spremeni stanje na nje¬
govem izhodu. V našem primeru je to
izhod Q 7  (nožiča 15) ali pa Q 8  (nožiča 1).
Ob spremembi stanja na izhodu (iz L na
H) se ob taktnem impulzu D-bistabil po¬
stavi v prvotno stanje (Q = 1, Q = 0, s tem
pa se je resetiral tudi tajmer. Takšno
stanje ostane vse do ponovnega vklopa
centrale. Ta čas je bil čas izhoda iz
prostora, ne da bi pri tem aktivirali alarm.
Prvi D-bistabil je omogočil delovanje taj-
merja, istočasno pa je vhodna NOR-
vrata držal zaprta, tako da smo lahko
odšli iz prostora, ne da bi sprožili alarm.

Ko pa poteče čas izhoda, D-bistabil
odpre vhodna vrata tako, da na en vhod
NOR-vat da stanje logične 0. Drugi
vhod je prek visokoomskega upora ve¬
zan na pozitivno napajanje in drži ta
vhod nenehno na potencialu logične 1.
Če na ta vhod pripeljemo kratek impulz
logične 0, NOR-vrata dajo na izhodu im¬
pulz logične 1, ki traja toliko časa, kolikor

TIM 3 • november 1991 * 103

ELEKTRONIKA

traja impulz na vhodu teh vrat. Logična
1 na izhodu teh vrat s taktom iz NE 555
povzroči spremembo na izhodu drugega
D-bistabila, ki aktivira drugi tajmer in
ustavi generator impulzov NE 555.
S tem ko je ustavljeno generiranje impul¬
zov iz NE 555, je tudi onemogočeno, da
bi se bistabil ob naslednjem impulzu
alarma zopet postavil v nasprotno stanje
in z alarmom ne bi bilo nič. Tako pa
lahko alarm sprožimo kolikorkrat ho¬
čemo. Kot rečeno, smo z aktiviranjem
alarma vklopili tudi drugi tajmer, ki do¬
loča čas vhoda v prostor in čas sirene.

Po končanem ciklusu se ta resetira
prek drugega D-bistabila. Za rešet smo
uporabili tranzistor (TO, in sicer zato, da
je signal logične 1 kar se da močan in
s tem resetiranje sigurnejše. Po resetira-
nju je alarm pripravljen na ponovno akti¬
viranje.

S tem smo opisali princip delovanja
centrale.

Še nekaj o napajanju. Celo napravo
napajamo z 12 V, ki jih dobimo :z trans¬
formatorja. Stabiliziramo jo z znanim sta¬
bilizatorjem 7812, ki je predviden za tok
do 1 A. Napetost ni kritična in je lahko
v mejah od 5 do 18 V. Odvisna je le od
napetosti, ki je potrebna za aktiviranje
releja, in od piezosirene za alarm, če jo
boste uporabili.

Sam sem uporabil 12-voltno piezosi-
reno, in sicer 100dB, ki je dala izredno
dobre rezultate tako na odprtem kot za¬
prtem področju. Pri centrali je kritično
samo veliko nihanje napetosti, zato je
uporabljen integrirani regulator napeto¬
sti. Na sl. 2 je viden način napajanja, na
sl. 3 pa priključitev, kadar uporabimo še
rezervno napajanje, ki pride v poštev, če
so izpadi napetosti pogosti. Izvedba je
narejena z dvojnim izmeničnim relejem.
Prihodnjič pa bomo objavili izvedbo brez
njega.

Za vklop potrebujemo dobro skrito sti¬
kalo ali stikalo na ključ. V primeru, da
uporabimo še baterijski način napajanja,
potrebujemo dvojno stikalo (navadno ali
na ključ), rele pa je vezan tako, da ob
prisotni omrežni napetosti tudi rele pri¬
tegne kotvo.

GRADNJA IN UMERJANJE

Centralo gradimo na vitroplastni ploščici,
na kateri je narisano in izjedkano vezje.
Slika vezja je narisana v merilu 1:1 na sl.
6, montažna shema elementov pa na sl.
5. Za integrirana vezja priporočamo upo¬
rabo podnožij, kajti vezja CEMOS so
zelo občutljiva na temperaturo in statiko,
pa tudi zamenjava je enostavnejša.
Ravno tako priporočamo uporabo vrst¬
nih sponk za izhode. S tem si olajšamo
testiranje, vezje pa dobi profesionalnejši

izgled. Vrstne sponke se dobijo tudi pri
nas (Mladi tehnik na Cojzovi, Elektro¬
tehna na Cankarjevi v Ljubljani). Le še
opozorilo: to so vrstne sponke za tiskana
vezja, da ne bo pomote. Na sl. 2 je
narisana shema napajanja vezja. Ozna¬
čena so tudi mesta (A, B, 1, 2), kamor
priklopimo napajanje, če uporabimo še
baterijski člen. V tem primeru vgradimo
še dodatni dvojni izmenični rele, ki ga
pritrdimo v ohišje alarma.

Če ne bi potrebovali akumulatorskega
napajanja, pa točki A-1 in B-2 samo pre¬
mostimo z žičko. Na sl. 6 je to mesto
označeno z A-B.

Ko smo vse prispajkalki in kupili trans¬
formator, se pripravimo na umerjanje.

Potrebujemo unimer, štoparico in kos
žice.

Vstavimo IC 1, IC 2 in priklopimo na¬
petost (IC 6 je direktno prispajkan). Drs¬
nik potenciometra TP, damo na sredino
in obrnemo ključ, istočasno pa vključimo
štoparico. Z inštrumentom merimo nape¬
tost med nožico 2, IC 1 in maso. Inštru¬
ment kaže okoli 0 voltov. Ko se kazalec
odkloni do 12 voltov, je potekel čas
izhoda iz prostora. Na začetku smo imeli
vklopljeno stikalo S g . Če s trimernim po¬
tenciometrom ne moremo doseči dovolj
dolgega časa (z obračanjem drsnika),

ELEKTRONIKA

preklopimo stikalo (izklopimo S g , izklo¬
pimo S-|0). Paziti moramo, da je eno od
stikal stalno izklopljeno. Med merjenji
časa po izklopu vezja iz napetosti poča¬
kamo 10 do 20 sekund, da se sprazni
kondenzator na vhodu. Ko smo dosegli
čas, ki nam odgovarja, vezje ponovno
izklopimo in v podnožja vstavimo še
druga integrirana vezja. Na sl. 6 je viden
majhen plus pri prvi nožiči. To ni oznaka
pozitivnega napajanja, ampak oznaka
prve nožiče integriranega vezja.

Ko so vezja v podnožjih, priklopimo
napetost, počakamo, da poteče čas, od¬
merjen za izhod iz prostora, ki ga bomo
varovali, ter z žičko naredimo kratek stik
med izhodnima priključkoma, ki sta mi¬
šljena za stikalo. Najbolje bo, da žičko
pritrdimo kar na negativni priključek in se
le na hitro dotaknemo alarmnega vhoda.
S tem smo aktivirali alarm. Če so vsa
stikala (Si-Ss) vklopljena, mora poleg
zelene LED-diode (ki sveti od vklopa)
zasvetiti še rdeča, ki ponazarja alarm.
Ta čas, tj. čas svetenja rdeče LED-di¬
ode, merimo. Umerjamo ga s TP 2 . V ta
čas moramo šteti čas vhoda v stanova¬
nje (to je čas, ki ga potrebujemo, da
vstopimo v prostor in izklopimo alarm) in
čas tuljenja sirene. Ko smo si ta čas
izbrali, pri umerjanju drugega časa ni
potrebno izklapljati centrale. Počakamo
le, da LED-dioda ugasne in z žičko po¬
novno aktiviramo alarm in začnemo me¬
riti čas vhoda v prostor s stikali. Zač¬
nemo izklapljati stikala od St  proti koncu.
Čas merimo od dotika žičke alarmnega
vhoda do začetka svetenja rdeče led
diode. Ko smo napravili tudi to, priklo¬
pimo sireno in alarm je nared.

Še nekaj opomb. Opazili boste, da
stikal S 2 , S 3  ne boste rabili, vendar jih
vseeno vgradite. Potrebovali jih boste,
ko bomo objavili še telepilota za vklop in

izklop. V takem primeru boste potrebo¬
vali časa vhoda, kajti alarm boste izklo¬
pili iz daljave. Ravno tako pustite vklop¬
ljena vsa stikala, če je glavno stikalo za
vklop na zunanji strani varovanega pro¬
stora. Namesto t.i. »dip svvitch« stikal
lahko uporabite tudi navadne žične po¬
vezave.

Za vse probleme se lahko pismeno ali
telefonsko obrnete name lahko pa naro¬
čite tudi tiskano vezje. Moj naslov: RO¬
MAN KELHAR, Metoda Mikuža 10, tel.:
348-433.

Za konec pa še vabilo. Pišite, kakšna
vezja želite imeti. Potrudil se bom in jih
objavil. Prihodnjič ULTRAZVOČNI SEN¬
ZOR za našo centralo in kaj več o upo¬
rabljenih integriranih vezjih.

Pa še to; alarmna centrala uspešno
deluje že v nekaj zasebnih stanovanjih,
s kombinacijo telefonskega javjalnika
vloma pa v štirih bifejih. Obilo zabave.

Seznam materiala

C, - 10^/16 V
C 2 - V16V

O3 Cg C7 — 0,47|iF
C 4  = 47(jF/35V
C 5  = 100uF/16V
C 8  = 100nF

R, - 75Q

R 2  Rg - R-]1 - 1 m
R3 R 4  Rg R1O — 100 k

R 5  R,2 - R,3 - 1 k
R 6  - R 7  - 10K

TP, TP 2  - 250 K

D, D 3  ... D 8 - 1N914
D 2  1N 4003

LD! Zelena
LD 2  Rdeča

S, ... = Sa S,0 aip svvtich

ICt IC 3  = CD 4060
IC 2  CD 4013

IC 4  NE 555

IC 6  MC 7812 (za 1 A tok)

IC 5  = CD 4001
Mostič - B800C1000

Transformator
220/15 V 15 W

TIM 3 • november 1991 • 105

NA KRATKO

Bojan Ramjbaher

RAKETNI

VELIKANI

Poimenovanje »velikani« morda ni pov¬
sem natančno, kajti spregovorili bomo
pravzaprav samo o orjaških raketah, ki
so zmožne ponesti neobičajno težak to¬
vor v krožnico okoli Zemlje. Če pa se
spomnimo, da je bila že raketa Saturn V
z modulom Apollo vred visoka več kot
110m, lahko kljub vsemu upravičeno go¬
vorimo o velikanih.

Poleg ameriškega Saturna poznamo
tudi sovjetske raketne velikane z ime¬
nom Energija. Te rakete so nekoliko
manjše, vendar so širše, tako da je nji¬
hova nosilnost tudi okoli sto ton tovora.
Posebnost raket Energija je, da je pri njih
tovor neobičajno razmeščen ob boku ra¬
kete. Poleg tovora različnih vrst so stro¬
kovnjaki v Sovjetski zvezi na te rakete
pritrjevali in z njimi izstreljevali tudi rake¬
toplane tipa Buran.

Ko so se v Združenih državah ukvar¬
jali z razvojem nosilnih raket za polete
na Mesec, so enega izmed svojih projek¬
tov imenovali tudi projekt Nova. Najmoč¬
nejše rakete iz te serije naj bi na krož¬
nico okrog Zemlje ponesle celo od sto
sedemdeset do dvesto dvajset ton to¬
vora.

V začetku šestdesetih let so tudi
v Sovjetski zvezi začeli s študijami za
razvoj nove rakete N 1 oziroma 11 A 52,
ki naj bi imela nosilnost od 40 do 50 ton.
Novembra 1966 so projekt že nekoliko
predelali, tako da naj bi imela izdelana
raketa nosilnost okoli petindevetdeset
ton. Pričeli so že s prvimi poskusnimi
poleti, vendar so zaradi množice tehnič¬
nih pomanjkljivosti projekt nazadnje opu¬
stili. Leta 1974 je novi glavni konstruktor
raket v Sovjetski zvezi G luško raketo
N 1 docela zavrgel in predložil nov pro¬
jekt, ki je sovjetske strokovnjake nazad¬
nje popeljal do današnjih velikih nosilnih
raket z nazivom Energija.

V obdobju, ko so Sovjeti šele priprav¬
ljali rakete Saturn, so ameriški strokov¬
njaki razmišljali tudi o časovno bolj odda¬
ljenih programih raznovrstnih poletov
k nam najbližjim planetom. Pojavili so se
načrti za najrazličnejše modifikacije su-
permočnih nosilnih raket, ki bi jim bil
osnova projekt Nova. Znana letalska to¬
varna Douglas pa je predstavila tudi pro¬
jekt Rombus (po nekaterih virih imeno¬

van tudi projekt Pegasus), namenjen iz¬
polnjevanju zahtevnejših nalog v bližini
Zemlje. Že v prvih obvestilih, ki naj bi
utemeljila potrebnost projekta, je bilo
jasno, da bo raketa Rombus sposobna
na krožnico v višini 324 kilometrov nad
Zemljo spraviti nekaj deset ton korist¬
nega tovora.

Raketa na načrtih tovarne Douglas je
bila prav nenavadna. Nikakor ne vitka,
ampak dokaj nizka in precej trebušasta.
V trupu rakete se je skrival valjast rezer-
var, ki je imel spodaj premer štiriindvaj¬
set metrov, visok pa je bil trideset me¬
trov. Rezervar je vseboval tekoči kisik.
Nekoliko višje je bil nameščen majhen
rezervar s tekočim vodikom, medtem ko
so bili drugi rezervarji s tekočim vodikom
(skupaj osem rezervarjev) pritrjeni po
obodu trupa rakete. Ko bi se ti rezervarji
izpraznili, bi jih raketa med poletom sa¬
modejno odvrgla, zaradi ravnotežja vse¬
lej v paru. Rezervarji bi bili opremljeni
s padalom za varen pristanek, tako da bi
jih lahko pri naslednjem poletu znova
uporabili.

Motor Douglasove rakete je tvorila
obročasta gorilna komora s premerom
štiriindvajset metrov, razdeljena na še¬
stintrideset oddelkov s predvideno po¬
tisno močjo 8172 Mp. Za primerjavo naj
povemo, da je bila celotna potisna moč
prve stopnje rakete Saturn V 3400 Mp.

Ko bi raketa ponesla tovor na krož¬
nico, naj bi s pomočjo goriva v rezerv¬
nem rezervarju zavrla svojo hitrost na
okoli 0,15km na sekundo in nato sesto¬
pila v gostejše plasti zemeljske atmos¬
fere. Po aerodinamičnem zaviranju naj
bi se odprlo stabilizacijsko zaviralno pa¬
dalo, v višini devet kilometrov nad ze¬
meljsko površino pa še pet glavnih zavi¬
ralnih padal s premerom dvajset metrov.
Padala bi morala zmanjšati hitrost pada¬
nja skozi zemeljsko atmosfero. V zadnji
fazi poleta, pred pristankom na štiri pri¬
stajalne noge, pa naj bi se v višini 750
metrov za dvanajst sekund prižgali še
štirje oddelki glavnega motorja v zavi¬
ralne namene, tako da bi sestopno hi¬
trost rakete še znižali. Teža rakete, ki naj
bi se še vrnila na Zemljo, bi bila še vedno
252,3 tone.

Naslednji projekt ogromne rakete je
predstavila tovarna General Dynamics/
Astronautics. V tej tovarni so projekt po¬
imenovali z imenom Nexus. Prva razli¬
čica nosilne rakete naj bi prevažala do
zemeljske krožnice tovor do 450 ton, po
drugi različici pa naj bi bila nosilna raketa
celo tako močna, da bi bila zmožna
v krožnico ponesti tovor do teže devetsto
ton. Dejstvo pa je, da je bila v osnovnem
projektu predstavljena samo osnovna
stopnja rakete, predvideno pa je bilo, da
naj bi se na to stopnjo nadgrajevale še

dodatne stopnje, tako da bi se nosilnost
rakete zvišala do tovora prek navedenih
devetsto ton. V enostopenjski izvedbi
naj bi bila raketa visoka samo petdeset
metrov, vendar naj bi bil njen spodnji
premer tudi okrog petdeset metrov. Pri
drugi različici rakete, ki je prav tako pri¬
kazana na naših skicah, pa naj bi bil
premer rakete kar okoli dvainšestdeset
metrov. Velja povedati, da je načrtovana
višina le približna in se nanaša le na
pogonski del rakete, ker naj bi imela
raketa skupaj s koristnim tovorom v razli¬
čici na sliki 1 višino približno 112 metrov.

Pogon naj bi omogočal velik pogonski
agregat na tekoči kisik in tekoči vodik,
sistem manjših motorjev pa naj bi raketa
uporabljala za povratek in pristanek. Su-
perraketa bi se spuščala na Zemljo s hi¬
trostjo petnajst metrov na sekundo, pri¬
stala pa bi lahko na kopnem ali v vodi.

Projekti Rombus, Pegasus in Nexus
so bili v svoji dobi zelo zanimivi tehnični
projekti s perspektivno prihodnostjo. Da¬
nes pa lahko kljub natančno izdelanim
projektom rečemo, da je treba razumeti
opisane projekte le kot osnovo in uvodne
študije za ideje o superraketah, kajti
gradnja tako velikih raket v šestdesetih
in sedemdesetih letih, ko so ti načrti
nastajali, v tehničnem smislu še ni bila
mogoča. Po drugi strani pa tako zahtev¬
nih in tudi zelo dragih superraket najbrž
ne bi niti mogli uporabiti. Dejstvo je, da je
že za rakete iz serije Energija težko najti
področja uporabe. Za vse glavne naloge
uporabnikov raket R-7 oziroma vseh
uporabljenih modifikacij te rakete, je bila
namreč nosilnost raket iz serije Energija
povsem zadostna. Glavne naloge so bile
lansiranje laboratorijev Sojuz, tovornih
raket Progres in raket Proton oziroma
odpremljanje vseh osnovnih sestavnih
delov orbitalnih postaj v krožnico okoli
Zemlje.

Zgodovina pa se ponavlja, potrebe
znanstvenikov naračajo in pred nekaj leti
so se znova pojavili načrti za podobne
orjaške rakete. Znova so se pojavile tudi
želje po prevažanju velikega števila pot¬
nikov s celine na celino, vendar se zdi,
da takšne rešitve ne peljejo v pravo
smer. Na polovici šestdesetih let je na
primer firma Douglas v propagandnem
filmu, ki so ga z veliko reklamo predvajali
na astronavtskem kdngresdu v Varšavi,
naznanjala, da lahko raketa Rombus
v pol ure prenese na katero koli mesto
na svetu sto vojakov, spravi v vesolje
velike in težke satelite ali dele vesoljskih
postaj in raket z lastnim pogonom za
medplanetarne odprave. Na žalost so se
prodajalci tega načrta morali sprijazniti
z dejstvom, da za projekt ni bilo zanima¬
nja ne med vojaškimi ne med civilnimi
strokovnjaki.

106 • TIM 5 • november 1991

NA KRATKO

RAKETA ROMBUS:

a. aerodinamični pokrov koristnega tovora; b. koristni tovor; c.
del trupa z valjastim rezervarjem s tekočim kisikom; d. prista¬
jalne »noge« z amortizerji; e. rezervarji s tekočim vodikom (v
celoti osem rezervarjev, ki so nameščeni po obodu rakete).
Rezervarje z gorivom je možno po spraznitvi in povratku na
Zemljo ponovno uporabiti.

SHEMA POLETA RAKETE ROMBUS:

1. start; 2. postopna oddvojitev praznih rezervarjev za
gorivo in njihov povratek na Zemljo; 3. lansiranje korist¬
nega tovora na krožnico okoli Zemlje; 4. raketa Rombus
na krožnici okoli Zemlje; 5. zaviranje hitrosti poleta
z lastnim motorjem; 6. sestop v zgornje plasti zemeljske
atmosfere in aerodinamično zviranje; 7. sprostitev aero¬
dinamičnega padala; 8. sprostitev petih nosilnih padal
v višini 9000 metrov; 9. ločitev padal in zaviranje z motor¬
jem v višini 750 metrov. Pristanek s tlačnimi amortizerji.

RAKETA NEXUS:

1. koristni tovor; 2. spoj koristnega tovora z nosilno
raketo; 3. zaviralni motroji; 4. pristajalni motorji; 5. pre¬
mične aerodinamične zaviralne lopute; 6. rezervar za
tekoči vodik; 7. rezervoar za tekoči kisik, sestavljen iz
več komor; 8. usmerjevalni raketni motorji? 9. glavni
raketni motor

MONTAŽA RAKETE ROMBUS:
a. motor; b. rezervar za kisik; c.
osem rezervarjev za vodik; d. prik¬
ljučitev motornega sistema; e. na¬
mestitev aerodinamičnega pokrova
koristnega tovora. Temu delu se
lahko po želji dodajajo še naslednje
stopnje; f. končna kontrola.

TIM 3 • november 1991 • 107

EKOLOGIJA

Sergej Gabršček

' i


4t^»-

<RV

tam;'*-

VRTNARJENJE
BREZ KEMIJE

Vrt je mikrokozmos okolja, kakršnega si predstav¬
ljamo in želimo. To je del okolja, ki ga lahko nadzo¬
rujemo. Če to počnemo človeško, vidimo, da po¬
staja vrt vedno bolj podoben vrtu naših želja. Če pa
to počnemo kot tirani, bomo kot tirani tudi umrli
- nesrečni in osamljeni. Če zastrupljamo svoje oko¬
lje, bomo zastrupili tudi sebe.

Načrt namesto kemikalij

Razumen pristop k vrtnarjenju, ki ga imenujemo ekolo¬
ški ali organski, temelji na spoznanju, da moramo z dru¬
gimi vrstami živih bitij na našem planetu živeti v so¬
zvočju. Vsa živa bitja so soodvisna. Škodljivcev ne
bomo nikoli uničili, lahko pa jih nadzorujemo. Zato pa jih
moramo poznati in vedeti, kaj lahko storimo.

Mnogokrat moderni vrtnarji udarijo z najmočnejšimi
orožji, še preden se škoda sploh pojavi. Tak vrtnar ne
prenese pogleda na najmanjšo poškodbo svojega pri¬
delka. Če malo počaka, se ponavadi pojavi naravni
sovražnik, ki škodljivca uniči. Je sploh pomembno, če je
nekaj primerkov rastline izmed množice drugih poško¬
dovanih?

Če pa se škodljivci in bolezni izmaknejo nadzoru in
pridelku grozi resna nevarnost, je potrebno ukrepati.
Obstaja kup možnosti, ki nimajo s kemičnimi sredstvi
nobene zveze. Če na primer posadimo seme visokega
fižola jeseni namesto spomladi, bo fižol že zrasel, pre¬
den se v zgodnjem poletju pojavi črna uš. Če odstra¬
nimo vrhove, pospešimo nastanek plodov, uši pa se ne
razvijajo. Škropljenje sploh ni potrebno.

Če spodbujamo prisotnost ptic na vrtu, predvsem
sinic, bodo te pozimi požrle jajčka mnogih škodljivih
insektov. Če umno kolobarimo in ne sejemo in sadimo
na istem mestu zaporedoma iste vrste rastlin, to precej
oteži delo škodljivcem.

Nadzor škodljivcev z vmesnim sajenjem

Vmesno sajenje je preprost način za nadzor škodljiv¬
cev, ki ga narava uspešno uporablja. Princip je pre¬
prost: naravne lastnosti mnogih rastlin določajo prisot¬
nost ali odsotnost določenih škodljivcev, tako sesalcev
kot insektov. Če nasadimo v bližini fižola šatraj, bo ta

108  • TIM 3 • november 1991

Kako vrtnarjenje vpliva na
okolje

Moderno vrtnarjenje je veli¬
kokrat večji porabnik kot
proizvajalec. Vsako leto
kupijo vrtnarji ogromne ko¬
ličine pesticidov, snovi za
pripravo prsti, gnojil in
rastlin. Takšno »samopo¬
strežno« vrtnarjenje dolgo¬
ročno zelo slabo vpliva na
okolje. Na majhni površini
zemlje se nabirajo kemika¬
lije, iz divjine odstranjujejo
redke rastline.

1. Plenjenje divjine

Divje rastline, kot so npr.
srednjeameriške kakteje,
pulijo iz njihovega narav¬
nega okolja in z njimi kra¬
sijo vrtove po svetu.

2. Odgrinjanje prsti
Organske snovi, kot je hu¬
mus, se na zemlji nabirajo
tisočletja dolgo. Če jih od¬
stranimo, uničimo življenj¬
ski prostor naravnih prebi¬
valcev, ki si ne opomorejo
več.

3. Kemijski preparati
za vrt

Primerno vzdrževan vrt ne
potrebuje nobenih kemič¬
nih pesticidov ali gnojil,
vendar jih kemijska indu¬

strija prodaja ogromne ko¬
ličine.

4. Standardne rastline za
standardne vrtove
Vrtnarska industrija, po¬
dobno kot agrikulturna, se
izogiba staromodnim rast¬
linam. Vedno več je stan¬
dardiziranih rastlin, ki jih
prodajajo v samopostrež¬
bah. Manj popularno cvetje
in sadje pa počasi izumira.

5. Učinek pesticidov
Mnogi pesticidi povzročajo
na vrtu dolgotrajno škodo,
ker rušijo naravno ravno¬
težje škodljivcev in t.i. pre-
datorjev. To je včasih za¬
krito s trenutnim učinkom.

6. Izganjanje naravnih
prebivalcev

Vrtovi so lahko naravno za¬
točišče za naravne prebi¬
valce, če ne uporabljamo
kemičnih pripravkov. Ven¬
dar večina modernih vrtov
izganja te prebivalce.

7. Odpadne
organske snovi
Zažiganje vrtnih odpadkov
ali njihovo odstranjevanje
predstavlja napačno upo¬
rabo snovi, ki bi lahko obo¬
gatila vrtno zemljo.

odgnal miši. Če med korenje posadimo čebulo, se
izognemo mušicam, ki napadajo tako čebulo kot kore¬
nje, kajti oba oddajata tudi vonj druge rastline, kar
škodljivce zmede. Obstaja cela vrsta drugih rastlin, ki
imajo podobno delovanje.

Tudi ročno obiranje škodljivcev je lahko uspešno. Če
natančno pregledamo liste zelja in odstranimo jajčka
gosenic, bomo opravili enako delo kot najmočnejši
strup. Odstranimo lahko tudi odrasle gosenice. Tudi
metulje kapusovega belina je bolje uničiti, pa čeprav
otroci mislijo, da so to lepi metulji. Bolje je uničiti metulja
kot zastrupiti otroke.

Pesticidi se obračajo proti vrtnarju

Pred obdobjem pesticidov smo imeli čudovite vrtove.
Vrtnarji, starejši od 60 let, se še spominjajo odličnih
pridelkov sadja in zelenjave, bogastva rož. Redki vrt¬
narji so uporabljali žveplo, za krompir ali grozdje pa so
včasih uporabili mešanico bakrovega sulfata in gaše¬
nega apna. Uporabljali so kvečjemu škropiva, ki so se

EKOLOGIJA

5. Hibridni zimzeleni
Moderni hitro rastoči zim¬
zeleni so zaradi trdih listov
in neužitih semen za na¬
ravno okolje popolnoma
neuporabni.

6. Organski odpadki v
smetnjaku

Ustje, vejice in nekuhani
organski odpadki so po¬
membni organski odpadki,
ki nastajajo doma in na
vrtu. Uporabiti bi jih morali
za kompost, namesto da jih
odvažamo.

7. Urejena zelenjava
Gredice so posejane z ure¬
jenimi vrstami enake nepo¬
škodovane zelenjave. To je
pogosteje znak kemijskega
onesnaženja kot zdravega
pridelka.

8. Zastrupljanje s
pesticidi

Vsaka žival, ki jo uniči pe¬
sticid, akumulira strupe
v svojem telesu in jih pre¬
naša v prehransko verigo.
Ptice, ki jedo zastrupljen
mrčes, so pogosto žrtve
pesticidov.

Potem so se pojavila sredstva za zaščito rastlin.
Vrtnarji so začeli gledati na probleme izolirano. Ne da bi
se spraševali po vzroku, so se lotevali le posledic.
Pretirano gnojenje z umetnimi gnojili vodi do šibkosti,

Vrt iz kemijskih snovi
in betona

Vrt je zasebni ekosistem
hišnega lastnika, ki lahko
vrt izboljša ali pa uniči.
V dobro urejenem vrtu so
narava in potrebe vrtnarje¬
nja uravnotežene. V slabo
urejenem, kot je ta, pa se
mora narava umikati nepo¬
trebni čistoči in urejenosti.

1. Rastlinjak

Vrtnarjenje v rastlinjaku je
zelo produktivno. Vendar
pretirana uporaba strupov
zmanjšuje njegove predno¬
sti.

2. Pokrita zemlja

Če zemljo pokrijemo z be¬
tonom, zapremo vse njene
hranilne snovi. Živalstvo in
rastlinstvo v zemlji hitro
propade.

3. Gojeno cvetje

Mnoge vrtne rastline go¬
jimo tako, da dobimo nena¬
ravno močne barve ali vo¬
nje. Zaradi majhne količine
nektarja se čebele in hrošči
na njih ne morejo hraniti.

4. Kemijsko skladišče
Večino vrtnih kemikalij
shranjujemo na mestu, ki
ni varno. Posode pogosto
razpadejo, kemikalije pa
onesnažijo bližnja tla.

TIM 3 * november 1991 * 109

EKOLOGIJA

zmanjšana je odpornost proti boleznim. Za gojitelje
rastlin je pomembna le količina pridelka in njegov iz-
gled, zanemarjajo pa njegovo odpornost. To se je zgo¬
dilo pri krompirju.

Zaradi pretiranega škropljenja s kemijskimi sredstvi
se veča tudi odpornost škodljivcev, zato postajajo veliko
bolj problematični, kot so bili včasih. Sredstva ostajajo
tudi v zemlji, od koder jih črpajo rastline, ali pa prodirajo
v podtalnico. Če pridejo zaščitna sredstva v zemljo,
uničujejo koristne bakterije v njej.

Pesticidi nam škodujejo

Pesticidi niso strupeni le za rastline in insekte, ampak
tudi za ljudi. Te snovi lahko povzročijo rakasta obolenja,
napake pri nerojenih otrocih in genetske okvare. Orga-
nofosfati uničujejo sposobnost jeter za razstrupljanje
krvi, karbamati pa resno poškodujejo živčni sistem.
Samo na britanskem tržišču je znanih 89 pesticidov, ki
so znani alergeni in dražljivci. Več kemikalij ko uporab¬
ljamo, bolj odvisni postajamo od njih, več jih uporab¬
ljamo. Mogoče je to koristno za proizvajalce, ni pa
koristno za naše otroke in vnuke.

Recikliranje organskih
odpadkov na vrtu
Namesto umetnih gnojil,
s katerimi lahko izboljšamo
kvaliteto zemlje, bo odgo¬
voren vrtnar uporabil vse

dosegljive organske od¬
padke in iz njih ustvaril
kompost. Ta slika prikazuje
sedem osnovnih stopenj
pri izdelavi kompostne
jame.

3. Dodajanje dušika
Potresi kompostno jamo
z uprašeno substanco, ki
vsebuje mnogo dušika,
npr. gnojem kopitarjev ali
moko iz roževine.

2. Omogočanje kroženja
zraka

Gradnja plasti omogoča
kroženje zraka. Začni z ve¬
jami in vejicami, nato pa
dodajaj izmenoma različne
sestavine v 15-centimetr-
skih plasteh.

1. Zbiranje materiala
Večino organskih snovi
lahko uporabimo v kom¬
postni jami. Več vode ko
vsebuje organska snov, hi¬
treje bo razpadla.

4. Vlaženje jame
V suhem vremenu ovlažuj
kompost tako, da ga škro¬
piš z vodo. To lahko sto¬
rimo z vsako plastjo, če je
snov zelo suha.

5. Zadrževanje toplote
Ko je kompostni kup po¬
stavljen, ga pokrij s plastjo
zemlje in kakšnim pokro¬
vom, ki zadržuje toploto in
pospeši proces gnitja.

6. Gnitje

Glede na letni čas in vreme
potrebuje 1,5 metra visok
kup za gnitje približno 3 do
6 mesecev.

7. Uporaba komposta
Kompost lahko potresemo
neposredno na zemljo ali
ga zakopljemo, odvisno od
letnega časa.

Lotimo se ekološkega kmetovanja

Kako se tega lotimo? Najprej opustimo vse umetne
kemikalije, tako biocide kot umetna gnojila. To seveda
ne izključuje uporabe naravnih pesticidov, ki jih je kar
nekaj. Zaradi premajhne pozornosti se nam bo včasih
kakšen škodljivec izmuznil, tako da bo potrebno upora¬
biti škropivo. Nobeno od naravnih sredstev za zaščito ni
sistemsko, torej ne ostane v rastlini, in nobeno od njih ni

posebej obstojno. Večina deluje le na škodljivca, ne pa
tudi na njegovega sovražnika.

Na delu vrta, kjer gojimo zelenjavo in sadje, moramo
biti zelo previdni, kajti vsaka stvar, ki jo bomo uporabili,
bo končala na našem krožniku. Zato pravi ekološki, tj.
organski vrtnarji ne uporabljajo nobenih herbicidov. Ko
smo nehali uporabljati kemične snovi, se lotimo rodovit¬
nosti zemlje.

110 • TIM 3 • november 1991

TIMOVA FANTASTIKA

Zemlja, ki je popolnoma odvisna od kemikalij, potre¬
buje za okrevanje precej časa. Vsebnost organskih
snovi je majhna, malo je dušikovih bakterij, ki vežejo
zračni dušik, prav tako pa je tudi skromno število korist¬
nih živih organizmov, npr. predatorjev aii naravnih so¬
vražnikov. Zato se mora to ravnotežje ponovno vzpo¬
staviti. Najboljše sredstvo je kompost. Z njim povečamo
količino organskih snovi, število dušikovih bakterij, na
zdravo zemljo pa se vračajo tudi predatorji. Zato je
pomembno, da postavimo na vrtu kompostni kup. Obi¬
čajno sta to dva: en, v katerem kompost zori, iz drugega
pa jemljemo kompost, ki ga potrebujemo.

Dušik, ki je potreben za rastline, se v kompostu
nabira pri zorenju. Iz zraka ga absorbirajo dušikove
bakterije, ki so na organskih snoveh. Za začetek do¬
damo nekaj dušika, predvsem v obliki ribje moke, krvne
moke, živalskih ali človeških iztrebkov ali urina. To
počnejo v glavnem ekološki puristi, zadostuje pa tudi
kako dobro dušikovo gnojilo, če ni druge možnosti.

Obstaja tudi »zeleno« gnojenje, ko dajemo na kom¬
post zelene rastline, ki vsebujejo mnogo dušika. Tako
pridobimo v kratkem času velike količine dušika. Rast¬
line puščamo čez zimo na zemlji na vrtu, kjer se razkro¬
jijo.

Za ekološko kmetovanje je bistveno tudi istočasno
sejanje različnih rastlin in kolobarjenje. Na istem mestu
ne sme rasti ista rastlina nekaj let, če želimo doseči
primerno rodovitnost. V naših krajih so včasih kolobarili
s sedemletnim ciklusom.

Vrtnarjenje za vnuke

Kmetovanje brez kemikalij je priložnost, da od narave
nekaj dobimo, ne da bi jo pri tem poškodovali. Če se
bomo tem snovem odrekli, bomo svoj vrt spremenili
v področje brez kemijskih snovi, ki močno uničujejo
Zemljo. Zaradi njih je naša prihodnost negotova. Če
želimo poskrbeti za kvaliteto svojega življenja, moramo
takoj ukrepati. Odstraniti moramo pesticide in herbicide,
fungicide in gnojila. Samo to sicer ne bo rešilo naših
težav, ki jih povzročajo bebavi politiki in pohlepni po¬
slovneži. Povzročilo pa bo drobno razpoko v obzidju
kemijskega tržišča in ustvarilo košček planeta brez
strupov, na katerem bodo lahko uživali vaši otroci in
otroci vaših otrok.

Vrtnarjevi zavezniki

Mnogi od insektov in živali,
ki vzamejo ogromno časa,
denarja in energije pri po¬
skusih, da bi jih odstranili
z vrta, so v resnici koristni,

ker so del procesa ohranja¬
nja naravnega ravnotežja.
Tabela kaže nekatere obi¬
čajne živali, ki nam lahko
pomagajo pri zatiranju
škodljivcev.

Insektivori

Živali iz te skupine, med
katerimi so rovke, krti in
ježi, pojedo veliko količino
škodljivcev nevretenčar¬
jev, kot so lesne uši, sto¬
noge, žive niti in polži.

Ptiči

Mnoge vrste ptičev se hra¬
nijo z ličinkami, goseni¬
cami, polži in ušmi, drozgi
pa pojedo ogromno polžev.

Žabe in krastače

Žabe in krastače so po¬
membni predatorji polž¬
kov, uši in drugih majhnih
insektov. Najdemo jih tudi
v zamočvirjeni travi, zato
moramo biti pri košnji pre¬
vidni.

Insekti

Ličinke in odrasle pikapo¬
lonice ter ličinke kačjih pa¬
stirjev in mrežekrilcev so
pomembni predatorji uši.

Nevretenčarji, ki živijo
na tleh

Talni hrošči in stonoge se
hranijo z ličinkami mnogih
gosenic. Tudi pajki so na¬
ravni sovražniki mnogih
škodljivih insektov.

Deževniki

Deževniki pomagajo pri
prezračevanju zemlje in
poskrbijo, da se dobro
suši. Izboljšujejo tudi rodo¬
vitnost zemlje, tako da pre¬
našajo organske snovi
v nižje plasti.

Henry Slesar

ČAS INFLACIJE

Prevedel Žiga Leskovšek

Ko je ob nemih zvokih udobja ležal  v to¬
pli tekočini, ga je prebudilo sporočilo.
Nato so ga mehanske roke, nežno, kot
da bi ga držala ženska, dvignile iz obno¬
vitvene kopeli. Bil je popolnoma gol in
počutil se je, kot da bi se ponovno rodil.
Ob rojstvu je tehtal 94 kilogramov, pa-še
od tega je bil večji del njegov trebuh.

Minilo je kar nekaj časa, preden so mu
dovolili, da sede. Zaprosit je za cigaro,
vendar je njegova zahteva povzročila
zadrego in nekaj smeha. V belo haljo
oblečen strežnik je šepetaje pojasnjeval
mlademu pomočniku, kaj je cigara. Vi¬
deti je bilo, kot da je mladeniču slabo.

Sledilo je zaslišanje.

»Imenujete se Jarvis T. Marath?«

»Da.«

»Koliko ste bili stari, ko so vas zamrz¬
nili?«

»Enainpetdeset let.«

»Res je.«

»Preden ste stopili  v Spalnik, ste bili
član finančne družbe ?«

»Da,« je zagodrnjal Murath. »Bankro¬
tiral sem leta ’93 v velikem finančnem
zlomu. Zbral sem ravno dovolj denarja,
da sem si lahko privošil Spalnik. No, pa
še nekaj malega sem imel ,za povrh',« je
zvito dodal.

»Vaš uvajalni tečaj se začenja jutri.
Udeležba je prostovoljna,« je pojasnil
strežnik.

»Nikakršnega tečaja ne potrebujem.
Samo nekaj hočem vedeti. Ali še vedno

TIM J • november 1991 • lil

TIMOVI OGLASI

obstaja Prva centralna chlcaška
banka?«

»Samo trenutek, da poizvem.« Strež¬
nik se je obrnil k utripajočemu sten¬
skemu zaslonu, spregovoril nekaj besed
in se vrnil.

»Prva centralna chicaška banka je
zdaj sestavni del združenja bančnih in¬
stitucij, ki jih poznamo pod imenom
Srednjezahodna zaupniška družba. Vsi
osebni računi so ostali nedotaknjeni.
Denar lahko vlagate ali dvigujete na
kateri koli od 6400 poslovnih enot
SZD.

»Kje je najbližja enota?«

Bančna stavba je imela obliko in barvo
jajca. Denar je bil raznobarven in dokaj
okusno izdelan. Murath je sedel pred
prozorno kupolo, v kateri je sedel blagaj¬
nik.

»imenujem se Jarvis T. Murath,« je

začel. Leta 1995 sem pri Prvi centralni
banki odprl račun za tisoč dolarjev s pe¬
todstotno obrestno mero in s polletnim
obrestnoobrestnim obračunom. Ne ver¬
jamem, da so bile obresti ves čas
enake.«

»Ne, gospod,« je povedal blagajnik.
»Obrestna mera je v zadnjih petsto letih
nihala od nič do sedemnajst odstotkov.
Samo trenutek, prosim, da preverim vaš
račun.«

Murath je zadržal dih. Zaželel si je, da
bi imel cigaro. Blagajnik se je znova
pojavil.

» Vaša vloga je knjižena na računu,«je
povedal. »Celoleten znesek je šestind¬
vajset milijonov sedemsto tisoč osemsto
štiriinpetdeset dolarjev in štiri cente.«

»Hvala,« se je Murath spoštljivo zah¬
valjeval sam pri sebi. »Za zdaj bi vzel
petdeset tisoč v gotovini.«

Murath je odšel iz banke s polnimi žepi
denarja. Čez cesto je stala ogromna
stavba, v katero so vodili premični tra¬
kovi. Murath je po tem, ko so v gneči
pred stavbo prevladovale ženske z raz¬
nimi zavitki, sklepal, da je to veleblagov¬
nica. Imel je prav.

Vstopil je in se ob pogledu na pester
izbor najrazličnejšega blaga zadovoljno
zahahljal.

Privlačna mlada dama v kratki modri
uniformi je stopila k njemu.

»Jaz sem vaša nakupovalka. Vam
lahko pomagam?« ga je vprašala.

»Prav gotovo. No, potrebujem skoraja
vse,« se je zarežal Murath. Ozrl se je na
svoje starinsko obleko. »Najprej rabim
obleko. Koliko stane tista srajca?«

Lepa je, mar ne? Pa še na razprodaji
je,« se je nasmehnila mladenka. »Stane
samo tristo tisoč dolarjev.«

LASTNIKI commodorjev po¬
zor! Najnovejše igre in pro¬
grami na kaseti. Naše igre
imajo 100% zajamčeno kvali¬
teto. Kmalu bodo v prodaji
tudi originali. Zahtevajte brez¬
plačen katalog! Pokličite (061)
866-179 ali pa pišite na naslov:
GOLDLINE-SOFTVVARE
Žimarice 10 a
61317 Sodražica

PRODAM več kot 100 načrtov
za zabavno elektroniko po
zelo ugodnih cenah. Prodam
tudi nekaj naprav v kitu ali mo¬
dulu. Za obsežen katalog po¬
šljite 5 tolarjev.

KUPIM pa tranzistorje BDW 47
ali BDW 24 (1 kos) in 2§2646 (1
kos).

Anton Radanovič
Opekarska 13 a
66000 Koper

PRODAM DV-napravo GRA-
UPNER 4014 7/14 kanalov

z akumulatorji za oddajnik in
sprejemnik, dva sprejemnika
in šest servomotorjev. Cena
ugodna!

Matevž Rihtaršič
Bukovica 13/a
64227 Selca

Tel. (064) 64-039 v večernih
urah.

NAJCENEJŠA prodaja kašira-
nega pertinaksa ter podnožij
za IC (DIL 18). 10 podnožij
samo 150 din.

Tel. (069) 65-337

PRODAM letalski motor ENYA
1,5ccm. Po zelo nizki ceni pro¬
dajam tudi komplete raketnih
modelov z motorjem.

Tel. (068) 23-076 (Rok)

ZA VSE LJUBITELJE najno¬
vejše hitglasbe. Studio ME¬
TEOR vam ponuja več različ¬
nih zvrsti glasbe (DISCO, HO-
USE, RAP, SENTISH, METAL
BALLADS...). Mešamo in sne¬
mamo glasbo za vse ljubitelje
dobre glasbe. Zavrtite našo te¬
lefonsko številko in STUDIO
METEOR vam bo na voljo.
STUDIO METEOR
Boračeva 35/a
69252 Radenci
tel. (069) 65-337

NAJBOLJŠI, najcenejši in naj¬
novejši programi za ATARI
520 ST. Katalog brezplačen.
Mario Patekar
Slekovčeva 7
62250 Ptuj
Tel. (062) 776-497

PRIJATELJI C - 64/128 pozor!
Doslej največja izbira iger in
programov vseh vrst (ART
STUDIO, AKCIJSKE IGRE,
VVESTERN, AVTOMOTO...) po
nizkih cenah. Za katalog in in¬
formacije se oglasite na na¬
slov:

Mihael Lukač
Krog, Rožna ul. 5
69000 Murska Sobota
Tel. (069) 25-122

PRODAM halogenski reflektor
500 W (cena 150 DEM), reflek¬
torje 3 x 60 W + 3 reflektorske
žarnice 60 W (cena 70 DEM),
4-kanalne leteče luči (cena 40
DEM), železnico Marklin, si¬
stem H, skupaj ali po delih, in
oddajnike UKW IW.

Štefan Trčko
Pohorski odred 5
62310 Slovenska Bistrica
Tel. (062) 811-349

UGODNO PRODAM popol¬
noma novo dvokrilno mo¬
torno letalo BIPE SPECIAL MK
2, že sestavljeno in preizku¬
šeno, z motorjem SUPER TI¬
GRE S 61 K ABC W/M 10ccm
in starterjem za motorje od

I, 76-15ccm. Letalo ima že
vgrajene 4 servomotorje, tank
450cm 3  in balonska kolesa.
Vse skupaj prodam za 550
DEM v tolarski protivrednosti.
Jadralno letalo ASW 22 Q, raz¬
pon 2450mm, star 16 mesecev
z dvema servomotorjema in
pomožnim motorjem ENYA 09

II. , 1,65cm 3  in tankom ter nosil¬
cema motorja za 350 DEM v to¬
larski protivrednosti. Visoko-
krilno letalo CHARRLY, raz¬
pon 1500mm, star 2 leti, z mo¬
torjem MAGNOM GP 25,
4,05ccm in tremi servomotorji
za 200 DEM v tolarski proti¬
vrednosti. Prodam še napravo
ROBBE ECONOMIC, 4-kanal-
no AM S 27 MHz, brez spre¬
jemnika za 100 DEM v tolarski
protivrednosti in DV-napravo
GRAUPNER FM SSS 40 MHz,
4-kanalno z dodatno vgraje¬
nimi 3-kanalno in 2 sprejem¬
nika 4 in 16 kanalnim + 20 PA¬
NASONIC 600 MA 1,2 V in
5 vložki za baterije skupaj pro¬
dam za 100 DEM v tolarski pro¬
tivrednosti. Naprava je stara
1 mesec in je še v garanciji.
KUPIM pa sprejemnik ROBBE
ECONOMIC ASM-S 27-T4.
Matjaž Kancler
Vinogradna 39

63210 Slovenske Konjice
Tel. (063) 753-116

STUDIO MKA vam nudi najno¬
vejše pesmi: HEAVY METAL,
HOUSE, PUNK, ROCK... Po¬
kličite in naročite!

AMA SOFT, najnovejši in sta¬
rejši programi za vaš Schne-
ider CPC 464. Igre iz avtomata,
šport, itd.

Matjaž Šarkanj
Tel. (066) 36-731

PRODAM letalske motorčke
(OS-MAX 1,76, OS-MAX
1,76ccm, MVVS 2,5ccm
- 26.000 v/min, OS-MAX

4.07ccm), starter, akumulator
12 V 6,5 AM. Letalske modele:
ORLIČ 2, CHARTER (še nedo¬
končan), FUGA - jadralno le¬
talo z epoksidnim trupom in
stiropornimi krili (še nedokon¬
čan) in popolnoma novo da¬
ljinsko TERRA TOP PCMS/
FSSM.

Primož Hočevar
Šlandrova 6
63320 Velenje
Tel. (063) 856-108

KUPIM balo (3-8mm) ali zame¬
njam za vezano ploščo 5 mm.
Marko Vencelj
Štefan 32
68210 Trebnje
Tel. (068) 44-851

TIMEOUT studio vam ponuja
veliko število najrazličnejših
iger in uporabnih programov
za Spectrum in AMIGO 500
(cena diskete za AMIGO je 40
tolarjev). Cena posameznega
programa za Spectrum pa 15
tolarjev brez kasete.

Tel. (061) 612-026 -Jure

612- 033 -Žiga

613- 259 - Luka

PRODAM parni batni stroj D-
-20 in kolo BMW.

Tel. (061) 50-554

Knjižne nagrade za pravilno
rešitev slikovne križanke iz
druge številke Tima prejmejo:

Robi Bolta
Sneberska 6
61260 Ljubljana-Polje

Aleš Kneževič
Groharjeva 11
52000 Maribor

Mitja Matko
Glavni trg 2
68000 Novo mesto

II* • TIM 3 • november 1991

NAGRADNA SLIKOVNA KRIŽANKA

Iskra

orodje za domiselne roke

Ce želite o električnem orodju Iskra več podatkov, nam pišite na naslov: Iskra, industrija za električna orodja,
Prodaja, Savska Loka 2,64001 Kranj, tel.: 064 221 315 ali m Iskrini predstavništvi:

61000 Ljubljana, Kotnikova 6, tel: 061 312 322
62000 Maribor, Partizanska 11, tel.: 062 20 251

96 • TIM 3 • november 1991  TIM 3 • november 1991  • 89

Tomaž Perša

NjO. 3

Predstavljamo vam načrt modela čolna
No. 3, ki ga lahko uporabimo za tekmo¬
vanja v različnih kategorijah. Primeren je
predvsem za razred modelov čolnov
s pogonom tripolnega elektromotorja
v kategoriji FSR-E, ECO-nacional
6 akumulatorjev. Pa pričnimo z izdelavo

Model ni preveč zahteven, vendar po¬
trebujemo veliko mero natančnosti, saj
bi lahko vsako odstopanje od dimenzij
povzročilo neljube težave tako pri izde¬
lavi kot tudi pri spuščanju modela. Model
je v celoti izdelan iz balse. Za rebra št. 2,
3, 4 in 5 bomo uporabili 3 mm debelo
balso. Rebro št. 1 izrežemo iz debelejše
balse, ki jo primerno obdelamo z brus¬
nim papirjem tako, da dobi pravo obliko,
ki nam služi obenem tudi za ojačanje
konice modela. Prav tako iz 3 mm de¬
bele balse izrežemo del št. 6, ki ga na
koncu zalepimo na gornji del modela in
nam služi kot rob pokrova. Zaradi lažje
izdelave priporočamo, da vsa rebra izre¬
žeta iz dveh delov, ki sta na načrtu raz¬
deljena s prekinjeno črto, ki razdeljuje
gornji in spodnji del rebra. Nato vsa re¬
bra postavimo na šablonsko desko na
določena mesta, ki smo si jih pred tem
označili. Paziti moramo pri zadnjem re¬
bru, ki je nagnjeno naprej proti konici.
Rebra na šablonsko desko pritrdimo
z bucikami. Nato iz 2 mm debele balse
odrežemo obe polovici spodnjega dela
čolna ter jih dobro zalepimo na spodnji
del reber. Pazimo, da v sredini ne bo
nepotrebnih lukenj, ki bi jih morali na
koncu popravljati. Dno je narejeno.

Spodnji del modela odstranimo od ša¬
blonske deske. Nato na spodnje dele
reber zalepimo še njihovo zgornjo polo¬
vico. Paziti moramo, da med obema de¬
loma ne bo nepotrebnih lukenj. Ko smo
se prepričali, da sta obe polovici reber
dobro zlepljeni in je lepilo povsem suho,
moramo na zgornji del zalepiti ojačitveni
letvici. Na vsako stran eno. Obe letvici
odrežemo iz lipovega lesa, debelega
7x7mm. Ko smo letvici zalepili na svoja
mesta, jih primerno obdelamo z brusnim
papirjem. Zaradi lažje izdelave bomo
nato vstavili pogonsko osovino št. 9, ki
mora biti zalepljena pod točno določe¬
nim kotom, kot je narisano na načrtu. Na
zunanjem delu dna, med os in dno zale¬
pimo tako imenovani nosilec osi št. 8, ki
ga odrežemo iz 3 mm debele balse. Ko
bomo vstavili os, moramo istočasno za¬
lepiti tudi nosilec motorja št. 7, ki ga
izrežemo iz pertinaksa ali pa iz 1,5 mm
debelega aluminija. Vse dele dobro zale¬
pimo, saj so tu vibracije pri delovanju
motorja največje. Te dele lahko ojačamo
s stekleno tkanino, prepojeno
z epokstno smolo. Nato na zadnjem delu
modela zalepimo nosilec krmila. Ko smo
se prepričali, daje vse na svojem mestu
in je lepilo povsem suho, iz 2 mm debele
balse izrežemo obe stranici. Med rebrom
št. 1 in 2 na zgornjem delu ostane luknja.
Tja zalepimo del, ki ga odrežemo prav
tako iz 2 mm debele balse in bo zapolnil
luknjo. Tudi zgornji del modela je tako
končan. Vse moramo dobro obrusiti,
tako da vsak del dobi določeno obliko.
Nato cel model dobro prelakiramo zunaj
in znotraj ter poljubno pobarvamo. Ko se
lak posuši, moramo v model namestiti
motor, krmilo, napravo za daljinsko
upravljanje ter akumulatorje, ki jih name¬
stimo med rebri št. 3 in 4. Težišče mo¬
dela mora biti popolnoma na sredini, kot
je to označeno na načrtu. Model je pri¬
pravljen za plovbo. Pri spuščanju vam
želimo obilo zabave.

TIM 3 * november 1991 • 93

TIM 3 • november 1991 • 91

H

?

H

h

I
=
O
I ►
0

! 8

n

S

M

F

0k

mr ^ TIM 3 • november 1991 • 95