LETO II. Ljubljana, dne 6. junija 1936. štev. 9—10. GLASILO JUGOSLOVENSKE MLADINE Beseda ahiiurijentom Le še nekaj tednov in prestopili boste za vedno prag hrama srednješolske učenosti, in le nekaj mesecev, pa boste stopili na najvišji naš kulturni zavod ali pa v golo življenje. Umestilo je torej, da Vam, mladi tovariši, tudi »Naša volja« kot glasilo Vas, ki sedaj odhajate s srednje šole, posveti nekaj besed, ki naj Vam bodo napotnica in bodrilo, da še nadalje delujete tako, kakor ste delovali doslej, zvesti svojemu najglobljemu prepričanju, ki ste ga vse do sedaj izpričevali ne-omajuo in trdno. Stopili boste na svobodna akademska tla, predali se boste svobodnemu delovanju v svoji stroki, česar do sedaj utesnjeni v formalizem srednje šole, niste mogli. Čaka Vas resno in težko delo, ki ga boste lahko premagovali le z velikimi napori in trdno vztrajnostjo. Stopili pa boste tudi na pozornico, kjer se vrši jasen in odkrit boj za prepričanje, boj za idejo, ki Vam je bila do sedaj sveta in za katero sc boste morali boriti tudi T bodoče. Stopili boste na Aleksandrovo jugoslovensko univerzo kot zrela državotvorna mladina, kot poborniki jugoslovenske misli, kot delavci za boljšo bodočnost vsega našega naroda in naše države. Z izpopolnjevanjem v vseh smereh boste izgrajevali svoj nazor, nazor jugoslovenskega nacijonalizma, ki danes ni več gola beseda naših dedov, ki so se borili za oživotvorjenje svojih idealov, ampak realnost, širok okvir, kateremu bo treba v bližnji bodočnosti šele dati popolno vsebino. Na unitverzitetnih tleh ne boste več samo poborniki jugoslovenske misli kot take, ampak boste dali svojemu nacijonalizmu globlji smisel s poglabljanjem svojega intelekta v so-cijalne probleme našega naroda, ki so danes primarni. Na naši univerzi boste morali bojevati neizprosen boj z dvema nasprotnikoma, ki se Vam bosta ob vsaki priliki postavljala na- V četrtek 28. maja je čehoslovaška javnost prvikrat posvetila vso svojo pažnjo rojstnemu dnevu tistega, ki je od obnovitve samostojne Čehoslovaške države nerazdružno spojen z njenim življenjem, z njenimi napori in upi: doktorja Edvarda Beneša, predsednika bratske čehoslovaške republike. Dr. Edvard Beneš je celih 17 let stal na čelu čehoslovaške zunanje politike. Bil je edini v povojni Evropi, ki je ostal nepretrgoma na svojem mestu v odgovorni funkciji. S tega mesta je bil 18. decembra 1935. postavljen na čelo države, da bo zapisan v njeno zgodovino kakor naslednik in nadaljevalec dela predsednika — Osvoboditelja Tomaža Garika Masaryka. Ali ni v povojni sproti. Boriti se boste morali proti razorne-mu delovanju židovsko-germanskega marksizma in habsburško-rimskoga separatističnega slovenoborstva, kot zavedni jugosloven-ski nacijonalisti boste svojo voljo, braniti svojo ideologijo, pokazali najbolj s tem, da vstopite in se organizirate v klub, ki zastopa brezkompromisno jugoslovensko stališče in ki uživa na naši univerzi ugled ne samo med jugoslovensko orijentiranimi akademiki, marveč tudi med najliujšimi nasprotniki. Vstopili boste v Jugoslovenski Nacionalistični Akademski klub »Edinstvo«! S tem boste pokazali vsemu akademskemu življu in vsej javnosti, da ste zreli mladi ljudje, ki boste nekoč izgrajeni in izpopolnjeni z bogatimi izkustvi, lahko posvetili vse svoje sile samo v delovanje za narod ib narodno državo. Abiturijenti! Ne pozabite, da je Vaša pot na univerzi edinole v Jugoslovenski Nacionalistični Akademski klub »Edinstvo«, ki je edini resnični in pravi pobornik jugoslovenske nacijonalnc in socijalne ideologije na naši Aleksandrovi univerzi! Vi pa, ki boste stopili v življenje, katero Vas bo zgrabilo z vso svojo bridko realnostjo, ne pozabite, da ste poklicani, da s svojimi mladimi, čeprav skromnimi močmi služite narodu in državi, kateri pripadate. V današnjih dneh, ko tare ves naš narod težka ekonomska kriza, ste še toliko bolj poklicani, da ne omahnete, ampak da stojite neustrašno v borbi za boljšo bodočnost našega naroda, bodočnost, ki prihaja vedno bolj naproti in do katere bo prej ali slej moralo priti. Ne dajte se zapeljati po nikomer, ki bi Vas rad speljal v stranske vode, ampak vztrajajte in delujte tam, kjer čutite pozitivno delo, resnično delo za lepšo in boljšo bodočnost nas vseh. V tem znamenju Vam želimo na pot: Zdravo! OUVAJMO JUGOSLAVIJO! Evropi, ki je doživela toliko izmenjav in preokretov, vredno pozornosti že to samo dejstvo, in ali ne nudi dokaz o mnenju širokih vrst čehoslovaškega naroda o bistroumnem upravljanju državnih poslov, za katerega imata tako veliko zaslugo vprav Tomaž Masaryk in dr. Edvard Beneš? Prikazati v kratkem novinarskem članku osebnost dr. Edvarda Beneša je mogoče samo z nepopolnostjo, a še teže bi bilo zajeti vse njegovo delo, ki je tako veliko in tako raznovrstno, da je bilo že dostikrat od vseh strani osvetljevano in proučevano. Edvard Beneš je našel svoje pravo življenje in njegov smisel v delu za narodno celoto in je tako logični prišel v politično delo in v politično borbo. Če se ozremo danes na preteklost navadnega kmečkega sina, če pogle-damo, kako so ga že kot gimnazijskega študenta v Pragi, a kasneje kot slušatelja uni- verze v največji meri zanimali javni in so-cijalni problemi in kako se je njegov interes poleg čiste filozofije, poleg učenja jezikov, ki odpirajo vrata v nove svetove, obračal k sociologiji, to se pravi k tisti filozofski panogi* ki stoji najbliže modernemu, zlasti političnemu življenju, lahko razumemo tega moža, ki se je povzpel na najvišje mesto bratske čehoslovaške države. Od te smeri se Beneš ni oddaljil niti po svojem povratku v Prago, kjer je bil profesor na Trgovski akademiji, a pozneje obenem tudi docent Karlove univerze. Vse aktivneje in aktivneje je stopal v tedanje čehoslovaško politično življenje in sodeloval v Masarykovi realistični stranki. Dr. Edvard Beneš je prav tako kakor njegov velik učitelj Tomaž Masaryk smatral politiko vedno kakor znanost in moralni nazor. Obenem pa mu je bila brezmejno trajno delo, kajti Beneš ne veruje v tako zvano genijalnost, ki se rodi atnpak za njega se vsaka genijalnost počenja s trajnim naporom in delom. Znanstveno izobrazbo, moralno resnico in trajnost je pokazal dr. Edvard Beneš dovršeno za časa vojne, ko je ta v začetku nepoznani praški profesor zasijal v Parizu in v Londonu kakor pomemben politik. Znal se je z življen-sko nevarnostjo prekopati preko češke meje in se podati na negotovo pot v tujino, da bi se bojeval za ideal svojega naroda: samostojno čehoslovaško državo, kakor tudi za pravičnejšo in boljšo ureditev sveta in človeško družbe. S pomočjo znanstvenih metod je znal razbijati nemško in avstrijsko propagando in propagirati ideje svojega naroda. Mesec za mesecem je prehajal, leto za letom je minevalo, a Beneševa delavnost ni ponehala, ampak se je še povečala. Uspehi Beneša v praktični politiki niso našli priznanja samo v Čehoslovaški, ampak tudi pred mednarodnim forumom, zlasti v Že- la: življenja velikega moža: E. Beneš—politik, mislec in človek nevi. Oba, Tomaž Garik Masaryk in dr. Edvard Beneš sta realistična idealista, oba razumno in hladnokrvno pa jasno gledata na realnost in računata z njo, gledata iz sedanjosti v bodočnost, oba sta znova in znova pripravljena boriti se za ideale pravičnosti, poštenosti in pravice, oba sta vzdržljiva v teh svojih naporih, kajti prepričana sta, da je ideal v bistvu nedosegljiv in da se mora člo-večanstvo znova in znova zanj boriti. Iz tega miselnega temelja izhaja Beneševa delavnost, njegov veliki optimizem, ki pa si niti za trenutek ne zakriva slučajnih ali dolgotrajnih težav. Novi čehoslovaški predsednik je do skrajnih meja veren pristaš mirovne politike, vendar se zaveda, da v zgodovini človeštva lahko nastanejo trenutki, v katerih predstav- lja vojna manjše zlo, kakor tisto, do česar bi prišlo brez nje. Edvard Beneš je srečen človek. Srečen v prvi vrsti na svojem domu, kjer se v svobodnih trenutkih posveča svoji družini, čitanju in razgovorom, zunaj pa svoji dvojni ljubezni: športu in vrtnarstvu. Beneš je športnik z dušo in delesom. Za časa svojih dijaških let je igral nogomet, danes pa strastno igra tenis. Toda ta ognjeni športnik se na svojem podeželskem posestvu prav rad sklanja nad drobnimi cveti, ureja vrtne grede, čisti drevje, sploh ljubi prirodo, da bi tako lahko bolj ljubil ljudi. Mens sana in corpore sano! Tudi v tem je Beneš veren učenec svojega velikega učitelja Tomaža Garika Masaryka. —rb. Jz ta»edbnišfvaL im uprave »Naša volja« zaključuje s to dvojno številko svoj drugi letnik, oziroma celoten prvi šolski letnik. Ob tej priliki se uredništvo zahvaljuje vsem svojim sodelavcem in sodelavkam, vsem prijateljem in prijateljicam našega lista, kakor sploh vsem onim, ki so naš list na kakršenkoli način podpirali. Prihodnji letnik se bo začel z novim šolskim letom v začetku meseca septembra, ko bo izšla prva številka na 12 straneh. Uredništvo poziva vse dosedanje sodelavce in sodelavke, da v počitnicah pošljejo eimvee prispevkov ali pa da se tudi osebno oglase v uredništvu, Ljubljana, Šelenburgova ul. 3/1, levo. Vabljeni pa so tudi vsi mladi ljudje, ki bi radi sodelovali v listu, a ki do sedaj tega niso storili! Uprava prilaga današnji številki položnice za vse naročnike in naročnice, ki dosedaj še niso plačali (e) naročnine. Ker živi »Naša volja« le od naročnine in prostovoljnih prispevkov, naj vsakdo stori svojo dolžnost! Mredmsfvc in uprava DELAVSKI OBZORMIK Vajenčeva beseda dijaku pred počitnicami Dragi tovariš, vem, da se le redko zamisliš v naš položaj, v stanje revnega čevljarskega vajenca, ki dan na dan nabija žeblje in lesene klince po trdem kopitu. A vseeno je dobro, če ti tudi jaz izpregovorim pred zaključkom šolskega leta iskreno besedo in te opozorim vsaj na nekatere stvari, za katere bi se moral Ti kot mladi človek in dijak zanimati in jih proučevati. Glej, zapustil boš kmalu šolske klopi in veselo sonce Ti bo zasijalo naproti. Jaz boni pa slej ko prej priklenjen na okrogli čevljarski stolček in v zaprašenem prostoru boni popravljal svojo obutev. Samo poglobi se v to naše življenje, ki je dan na dan isto in brez izprememb, pa boš spoznal, da so na svetu razen Tebe še ljudje, ki nimajo vsak dan obilice belega kruha in najrazličnejših drugih dobrot, ki si jih poželi vsak mladi človek. Spoznal boš, da so na svetu tudi trpini, ki garajo dan in noč in ki si žele jasnega sonca, kakor ga boš o počitnicah užival Ti. In vendar verujejo, da bo tudi našemu narodu zasijala boljša bodočnost v naši lepi, dragi domovini Jugoslaviji, ki ima vsega in za vse dovolj. Mi bomo, čeprav smo le skromni vajenčki, tudi v bodoče ljubili svojo domovino z iskrenim srcem, saj vemo, da je moral naš dragi kralj Aleksander zanjo dati tudi svoje življenje, kakor so dali zanjo življenje tisoči in tisoči na krvavih poljanah najrazličnejših front. Dragi tovariš — dijak, pojdi o počitnicah med nas, neznane ljudi, in se poglobi v naše življenje. Tako boš znal vse bolje vzgojevati se in pozneje delovati za ves naš jugoslo-venski narod, ki potrebuje poštenih, izobraženih in ljubečih mladih ljudi, kakor si Ti. Pridi med nas, da bomo vsi skupaj delovali za naš dragi narod in našo domovino, da bomo s skupnimi močmi čuvali Jugoslavijo. Pozdravljen! Ivan K., Zagorje. Ob dvajsetletnici nastanka prve srbske dobrovoline divizije v Odesi in njenih borb v Dobrudži (Iz govora dr. E. Turka, dne 17. marca 1936 v Ljubljani.) Z junaškim obnašanjem in uspešnim delom je I. srbska dobrovoljska divizija največ doprinesla, da se operacije v Dobrdži niso končale s popolno katastrofo. Velik pa je bil uspeh divizije v političnem oziru. Postavila je evropsko diplomacijo pred dovršeno dejstvo in na bojnem polju izpričala voljo našega naroda, da se osvobodi tujega gospodstva. Pojav dobrovoljskih polkov v Dobrudži je pomenil pred vso kulturno Evropo krvav protest proti krvoločni sili, s katero je Avstro-Ogrska potrdila resnico o našem neosvobo-jenem ne rodu, ki je moral v usodnem času naše zgodovine služiti proti svoji volji tuji ideji in tujim interesom. Po povratku divizije v Rusijo se je začelo novo gibanje med dobrovoljci; ustanovila se je n. dobrovoljska divizija in nastal je pri združitvi obeh divizij korpus (armadni zbor) Srbov, Hrvatov in Slovencev, ki je štel okrog 50 tisoč ljudi. Toda ti dobrovoljci so potem, ko je izbruhnila ruska revolucija, zapustili Rusijo in odpotovali na solunsko bojišče, kamor so dospeli tudi dobrovoljci iz Italije, Amerike in Avstralije. Vsi ti so se udeležili proboja solunske fronte 15. septembra 1918, ko so po vrsti padale postojanke Dobro polje, Vetrenik, Sokol, Rovovska Kosa in ko je posebna jugoslovenska divizija dobrovoljcev naskočila Kozjak, ga zavzela in s tem razbila drugo sovražno obrambno črto ter odprla pot v notranjost našega ozemlja. V 40 dneh je dosegla srbska vojska skupno z dobrovoljci Savo in Donavo in pospešila razpad Avstro-Ogrske. Na njenih razvalinah pa je vzklika Jugoslavija. S sijajno zmago se je končal boj dobrovoljcev v emigraciji. Z aktivno borbo v Dobrudži in na solunskem bojišču so dobrovoljci pokazali svojim tlačiteljem v bivši avstro-ogrski monarhiji in tudi vsemu svetu trdno voljo zavednih Jugoslovenov, zlasti pa takratne mladine, da hoče biti na svoji zemlji svoj gospod. Pokret jugoslovenskih dobrovoljcev je dosegel največji razmah, ko je bila Srbija po sovražniku zasedena in so antantne armade doživljale same poraze. Dobrovoljci so storili prvi korak, da oživotvorijo idejo osvobojenja in ujedinjenja vseh Srbov, Hrvatov in Slovencev, idejo, ki je že pred vojno vroče tlela v prsih naše mladine. Ta ideja je dobila svojo obliko v dobrovoljskih vojaških edinicah, ki so s svojim discipliniranim in junaškim nastopom iznenadile vse takratne vodilne in vojaške kroge v Evropi. Prav te edinice so imele poleg globokega psihološkega tudi važen vojaško-politični in revolucij onar-ni pomen. Na eni strani so dobrovoljci zrahljali avstrijsko imperijalistično silo, na drugi pa predvsem okrepili srbske divizije. Pokret dobrovoljcev je razpršil blodnje takratne zapadno-evropske diplomacije o potrebi avstro-ogrskega imperija in sugeriral zgodovinsko nujnost rešitve jugoslovenskega vprašanja. Zbiranje dobrovoljskih čet v emigraciji se je širilo, s tem pa obenem tudi posredno jačalo revolucijonarno gibanje v domovini, kajti revolucijonarna je bila koncepcija dobrovoljcev in se je borila za integralno ujedinjenje vseh Jugoslovenov brez ozira na plemenske in verske razlike ter tedanje administrativne meje. Ta koncepcija je zmagala na bojnem polju in v deklaraciji, v Aleksandrovem manifestu 1. decembra 1918 in v današnji ustavi Jugoslavije. Z njo so pretekli potoki krvi in nje temelj tvorijo kosti številnih junakov. Vsem ogromnim žrtvam za Jugoslavijo, ki je nismo prejeli v dar pri diplomatski mizi, ampak smo jo sami izvoje-vali, se je pridružil sam viteški kralj Aleksander I. Ujedinitelj. Tam na Oplencu nad To-polo v šumadiji, kjer je počila prva puška za naše osvobojenje, počiva njegovo truplo. Ople-nac, to je naš jugoslov. Sinaj, ki ima tablico samo z eno zapovedjo: »ČUVAJTE JUGOSLAVIJO!« Kaj to pomeni? Čuvati Jugoslavijo, to pomeni, da branimo vsi edinstvo enotne in nedeljive jugoslovenske države, rta gojimo vsi duha narodnega edinstva in rta s plodnim sodelovanjem \’seh konstruktivnih sil izvedemo gospodarsko-socijalno obnovo našega naroda od Triglava do Hajmakčalana in od Splita pa do Subotice, zato, da bo ta narod, ki je v preteklosti pokazal, da jje udarna sila, to tudi je in ostane, znal v morebitnih viharjih čuvati in braniti težko izvoje-vano svobodo in jo priboriti tudi onim našim soplemenjakom, ki še čakajo na njo. (Konec.) Štev. 9-10. NAŠA VOLJA Stran 3. DOGODKI, KI SE ZANIE ZANIHA VES SVET... SovjeisLa armada v nevn-škili ©čelu »Frankfurter Zeitung« je pred kratkim objavila obširen članek o kvaliteti sovjetske armade. Po zatrjevanju tega nemškega lista je od 84 sovjetskih divizij, s katerimi razpolaga sovjetska armada, bilo 26 koncentriranih ob zapadni sovjetski meji. Kar se tiče opreme sovjetske armade, prevladuje v njej ofenzivno orožje: tanki, avijoni in orožje, ki je v prvi vrsti uporabno za kemijsko vojno. »Frankfurter Zeitung« nadalje zatrjuje, da je treba popraviti splošno razširjeno mnenje, da Rusi za tehniko nimajo smisla, kajti razvoj tega ofenzivnega orožja zahteva ne samo sposobnosti, ampak tudi skušnje. Motorizacija sovjetske armade zelo naglo napreduje, tako da ima danes na razpolago že 10 tisoč tankov, tisoč oklopnih izvidnih avtomobilov, 150 tisoč bojnih traktorjev in preko 100 tisoč specijalnih vojaških avtomobilov. Zrakoplovno telo šteje po mnenju lista 4500 avijonov, a kar se tiče težkih bombarderjev s štirimi ali petimi motorji, lahko rečemo, da zavzema na tem polju sovjetska armada prvo mesto na svetu sploh. List dalje opozarja na to, da namerava sovjetska Rusija v najkrajšem času povečati svojo baltiško floto za 40 križark, 76 podmornic in 3 flotilje kontra-torpedovk. Po tem sklepa list, da se sovjetska Rusija zopet pripravlja za važno vlogo na Baltiku. Glavno slabost sovjetske armade vidi »Frankfurter Zeitung« v nezadovoljivi in slabi železniški in cestni mreži v zapadni Rusiji, a misli, da bo sovjetska Rusija ta nedostatek odpravila v najkrajšem času, vsled česar je treba računati, da se bo vloga sovjetske Rusije v evropski politiki znatno povečala, »Tiha vojna« v Mongoliji Mongolska narodna republika je na tistih mestih, kjer meji na Kitajsko, torišče nekakšne »tihe vojne«. Japonska ekspanzija se širi tudi na periferijo skrivnostnega ozemlja, ki že od pradavnine zanima ne samo azijske, temveč tudi evropske narode. Mongoli so bili največji osvo-jevalci nekdanjih časov in območje njihovega vpliva se je razprostiralo vse do meja srednje Evrope. Za tem je bila Mongolija dolgo časa pozabljena, a zdaj se imeni Mongolija in Mongolci vse pogosteje pojavljata v svetovnem tisku. Iz dnevnika Za zapahom 16. marca. Da te zapro, ni navsezadnje nič čudnega, pa bodisi, da si kaj storil ali pa da si nedolžen kakor dete, ki je komaj odprlo oči in zagledalo čudoviti svet okoli sebe. Zazdi se jim pač in, no, saj ni tako težko, človeka prijeti in ga postaviti v celico. Celica vsakogar sprejme; nič ni treba, da trkaš, ni ti treba, da prosiš, kar sama se ti odpro njena vrata in še prijazna se ti vidi tisti hip, ko stopiš vanjo. Potem pa se hipoma zaveš, da se je prav za prav zgodilo nekaj nevsakdanjega, nekaj silno nenavadnega, in komaj še ujameš na uho odmev oddaljujočih se korakov ječarja, ki je pravkar za teboj zaklenil vrata in trdno zatisnil zapah. Prvo, kar občutiš, je najbrže spoznanje, da si strašansko sam. Obstaneš sredi celice, nepremično strmiš v zaprta vrata pred seboj in kar ne moreš razumeti, da se je ta hip ustavilo zate življenje tam zunaj, da si pomaknjen iz njega in postavljen za nedoločen čas v stran kakor voz, ki se mu je strlo kolo in ki bo le nekaj ljudi imelo opravka z njim. A nato ti misel o vozu splahti, kajti obide te spoznanje, da nisi in da nočešbiti voz, ki se mu je strlo kolo, ampak da si nekdo, ki so ga šiloma odtrgali kakor otroka od materinih prsi Ozemlje mongolske narodne republike meri okoli 1 milijon in pol kvadratnih kilometrov s približno 90U tisoč prebivalci, od katerih je 90% Mongolcev! Glavni del prebivalstva živi v centralnem in severnem delu ozemlja. Prebivalstvo se največ ukvarja z živinorejo. Poljedelstvo je le slabo razvito: obdelanih je samo 46 tisoč hektarov zemlje, a gojijo proso, ječmen, pšenico in koruzo. Nomadska živinoreja ije osnova gospodarskega življenja in prinaša okoli 70% vseh dohodkov narodnega gospodarstva. Po zadnjih podatkih ima Mongolija okoli 22 milijonov glav' živine. Mongolija je bila dolgo časa pod neznosnim pritiskom Kitajcev, ki so prebivalstvo tudi gospodarsko silno izkoriščali. V deželi se je širilo protikitajsko razpoloženje, ki pa je prišlo lahko do izraza samo v trenotkih velikih svetovnih pretresov. Za časa državljanskih vojn, ki so deloma zavzele tudi mongolsko ozemlje, je bila 1. 1920. v Ugru osnovana skupina mongolske narodne revolucijonarne stranke. Ta stranka je zedinila socijalno zelo pestre elemente na temelju skupne fronte proti okupatorjem, zlasti Japoncem. Borbe so bile končane 1. 1922. L. 1924 je Mongolija bila proglašena za narodno republiko in je stopila v tesno zvezo s S. S. S. R., katera zveza obstoji še danes. Obenem je medtem japonska ekspanzija prodrla vse do meja Mongolije, ki je zopet obrnila na sebe pozornost novih azijskih osvajalcev. Mongolija bo najbrže dežela, kjer se bodo brez dvoma razvijali najznačilnejši dogodki na daljnem vzhodu. Avsfrifa in nfena armada Organizirano navdušenje zaradi proglasitve splošne vojne obveznosti je že ugasnilo. Z javnih in privatnih stavb so že sneli zastave, godbe z bakljadami so nehale igrati in kresovi so zamrli. Ostali so samo še lepaki po oglih, ki avstrijskemu narodu objavljajo, da je Avstrija vrgla raz sebe težo mirovnih določb in da je zopet »svobodna«. Toda teh lepakov ne čita nihče več in izgubljajo se v pestrosti kinematografskih in gledaliških lepakov. Proglasitev splošne vojne obveznosti je avstrijski narod sprejel na znanje mirno in brez navdušenja. Avstrijci so narod, ki s stoičnim mirom sprejema vse dnevne dogodke, ne oziraje se na to, kakšni so. Temu se ne smemo čuditi, kajti od 1. 1918. je Avstrija pre- — od sonca, ki sije zunaj, da si človek, ki so ga kar tako zgrabiti na cesti in ga postavili v mračno, zatohlo celico. Zazdi se ti, da si tisti hip, ko so te pahnili med štiri gole stene, ob katere bi zaman butal svetopisemski junak Samson, ki je igraje strl ogromne kamenite stebre v ruševine, prenehal biti za zunanji svet človek, in da si zunaj samo še številka, zabeležena nekje v debeli jetniški knjigi in zaznamovana s pločevinasto tablico na vratih celice. Da, ko stopiš v celico, si samo še številka. Danes sem jo zagledal: majhna, neznatna številka na tablici iz pločevine — številka 139. Kolo se suče 18. marca. Spominjam se, kako sem pred nekaj leti — bil sem še napol otrok — ujel v hosti pod Turjaško graščino mlado lisičko. Čisto mlada je še bila, drobcena in imela je svileno, svet-lorumeno dlako; prav za prav je bil to še mah. Obupno se je branila, stegovala in se otepala s svojimi majhnimi nožicami ter nemirno sukala svojo glavico. Najbolj pa se še spomnim njenih živih, žgočih oči. Neprestano jih je vrtela in njih pogled je bil žalosten, a uporen — celo divji. Imel sem občutek, da se jasno zaveda, da sem ji odvzel to, kar ji je bilo najdražje, za kar se je z vsemi močmi borila — svobodo, prostost. živela toliko vznemirljivih trenutkov, da je nič več ne more presenetiti. Kar se tiče uvedbe splošne vojne obveznosti, trdi avstrijska uradna agencija, da je to čisto avstrijska notranja stvar in da Avstrija nikakor ni prekršila mirovne pogodbe. To dokazovanje pa seveda stoji na slamnatih nogah. Točka 119. saintgermainskega mirovnega dogovora od 10. septembra 1919. 1. izrecno določa, da se avstrijska oborožena sila sestoji samo iz dobro-voljcev, torej najemnikov in da se ne sme na drug način izpopolnjevati. A točka 120 iste pogodbe določa efektivno stanje avstrijske vojske. Avstrija je prekršila obe točki. V bodoče bo Avstrija potrošila za svojo vojsko vsako leto okoli 200 milijonov šilingov, kar znaša dve milijardi dinarjev. To dokazuje, da je Avstrija svojevoljno prekršila mirovne pogodbe in vrgla v srednjeevropsko politiko nov element nervoze in razburjenosti. Soglasnost Male antante Na šesti beograjski seji stalnega sveta Male antante, ki se je vršila 6. in 7. maja t. 1. v politično posebno težkih razmerah, ko so se iz vseh strani čuli dvomi, ali je Mala antanta znotraj dovolj močna, da bo mogla nastopati v vseh problemih časa in ohraniti svoje sedanje edinstvo, je čehoslovaški minister za zunanje zadeve dejal: »Odgovor, ki ga je dala Mala antanta evropski javnosti, lahko zadovolji vse one, ki so v Mali antanti v času njenega obstoja spoznali oporo za mir v srednji Evropi, a opomnil je tiste, ki so se veselili, da bi lahko iz razsula Male antante imeli koristi za svoje cilje. Mala antanta je znova in najenergičneje pokazala kakor nikoH doslej, da bo, kakor dela že skozi vseh 16 let svojega obstoja, branila v okviru društva narodov mir in spoštovanje mednarodnih obvez, sodelovala pri delu za mir in stala na straži proti vsem poskusom preureditve v srednji Evropi. Mala antanta bo kakor v preteklosti v zvezi z zapad« nimi velesilami delovala za ohranitev samostojnosti Avstrije in se bo z isto energijo postavila nasproti tako revizionizmu kakor tudi restavraciji dinastije, katere prisotnost v srednji Evropi bi izzvala najresnejši spor v podunavski kotlini... Mala antanta bo tudi nadalje delala za zbližanje podunavskih držav in znova izraža svoj pristanek na princip gospodarskega sodelovanja z rimskim blokom in z Nemčijo. Jaz pa sem jo navzlic uporu in prošnji njenih drobnih oči nesel domov — moral sem biti neznansko krut — in jo del na mehko, toplo volneno preprogo. Prvi dan je bila popolnoma negibna, ležala je nepremično in ni hotela jesti. Potem pa se je le zganila in je jemala od vsega, kar smo ji dajali: mleka, kruha in mesa. Kmalu je že begala sem in tja po kuhinji in se zaganjala v okno, za katerim so se v vrtu sprehajala piščeta in kjer je slutila — prostost. Tako smo jo imeli tri mesece. Nekoč pa je hotela kar nenadoma uiti. Tedaj sem jo z ovratnikom priklenil, čeprav so mi domači branili, na tenko verižico in ji napravil na dvorišču majhno leseno hišico. Na vso moč se je zaganjala, da bi se oprostila, a vez je bila pretrdna. Tudi jesti ni marala. Ko sem naslednje jutro stopil iz hiše in jo poklical — Rjavka smo jo zvali —, ni pritekla. Zakaj ni mogla preboleti, da sem ji popolnoma odvzel prostost. Našel sem jo za kajbico iztegnjeno, negibno. Le oči je imela odprte; v njih pa je bilo nekaj, kar me je presunilo: obup in sovraštvo. Še danes me žge obupni^ sovražni pogled teh oči, kadarkoli se spomnim na Rjavko. To sem hotel napisati: kako žival občuti in ve, kaj ji pomeni prostost in kaj izgubi z ujetništvom. In vendar se človek vsemu privadi, čeprav je slaven grški filozof dejal, da je človek »dvonožna žival brez perja«. I; : mmm M m 1 Wlfl WIHl'«WaB^ Vcljašezn ii2 Vcljašictan. I Uredništvo »Naše volje« je že pred meseci zaprosilo Ministrstvo prosvete, da odobri svobodno razpečavanje »Naše volje« na. vseh šolah, ki spadajo v resor Ministrstva prosvete. Uredništvo je na to svojo prošnjo dobilo sledeči odgovor: Kraljevska banska uprava Dravske banovine IV No. 7240 2. Ljubljana, dne 8. marca 1936. Predmet: »Naša volja«, prošnja. Narodno obrambni tiskovni zadrugi . . .... .. • ;. y Ljub 1 j a n i. Ministrstvo prosvete je z odlokom S. N. br. 13.385 z dne 30. IV. 1936 sporočilo, da je treba predložiti za priporočilo en celoten letnik »Naše volje«, ko bo list izhajal najmanj 1 leto. Po pooblastilu bana načelnik prosvetnega oddelka: Josip Breznik, 1. r. S to številko je torej zaključen letnik, kakor ga zahteva Ministrstvo prosvete v svojem odgovoru in bo zato poslalo uredništvo celoten šolski letnik »Naše volje« Ministrstvu prosvete v ponovno odobritev. Ker ni nikakih ovir, da bi Ministrstvo prosvete našega lista, katerega namen je samo, vzgajati našo mladino v pozitivnem jugoslovenskem, državotvornem pravcu, ne odobrilo, pozivamo vse dijake in dijakinje, da se ze takoj v začetku novega šolskega leta 1936/37 potrudijo, da najde »Naša volja« kot edini pravi mladinski list v Dravski banovini pot v najširše vrste naše mladine! Čuvajmo Jugoslavijo! Ifpcdn/iivc Potrjujoč svoje popolno edinslvo, se je Mala antanta znova jasno in odločno prijavila k skupnemu tvornemu delu s svojimi zavezniki in z vsemi državami dobre volje.« Glavna problema evropske politike V svojem poročilu o zunanjih zadevah je če-lioslovaški zunanji minister dr. Krof ta med drugim ugotovil, da povzročata današnji nemir v mednarodnem položaju dve nerešeni vprašanji: problem, ki je nastal po vojnem porazu Abesi-nije in aneksije Abesinije od strani Italije in dalje problem, ki je izniknil po vojaški okupaciji demilitarizirane eone v Porenju od strani Nemčije. V obeh slučajih je spor v jedru bil izzvan s tem, ker sta obe državi prekršili mednarodne obveze, iz česar sledi, da zanima rešitev tega vprašanja vse države, katerim je kaj za ohranitev mednarodnega napredka in mednarodne varnosti. Iz obeh teh slučajev preti-nevarnost, da lx) resno omajana vera v trdnost in ohranitev mednarodnih obvez, kakor tudi v Društvo narodov, ki mora biti njihov čuvar. Minister dr„ Kroftii je o'tem dejal: . 'j • »Naše .stališče o obeh problemih se lahko izrazi takole: j( , V italijangko-abesinskem sporu smo in bomo ohranili nevtralnost. V sankcijah proti Italiji smo sodelovali samo kot člen Društva narodov, izpolnjujoč važne in za nas obvezne odločitve njegovih organov. Tudi. nadaljnje postopanje v tej zadevi bomo uredili po delovanju Društva narodov. V vprašanju demilitarizirane cone smo jasno ig odkrilo povedali, da je treba korak Nemčije smatrati kot prekršen je mednarodnih obvez iu dp ga radi lega ne moremo odobravati. Počakali bomo nadaljnjega razvoja in zelo pazljivo pazili na posvetovanja med velesilami, sodelovali v popolnem sporazumu z državami Male antante in z ostalimi prijateljskimi državami. Čeprav nismo uiti na enem od teh vprašanj 'direktno zainteresirani, ju vendar spremljamo z veliko pazljivostjo, da ne bi naše koristi nikjer bile oškodovane. Mirni smo, ker smo si gotovi svoje moči. Naslonjeni na svoje zaveznike, pripravljeni vojaško in urejeni gospodarsko se ne bojimo za svojo bodočnost. Toda povsem razumljivo je, da ne smemo prenehati v resnem in sistematičnem delu s ciljem povečanja svoje lastne moči, bodisi moralne ali materijelne, kakor tudi s ciljem ojačenja vseh garancij za sv 'o zunanjo varnost!« • Tudi celici se priučiš. Ubija te sicer brezdelje, a dober tolažnik ti je knjiga. Sam si in tako lahko vse bolje dojemaš žive misli, ki se dvigajo iz mrtvih črk, katere je kovina odtisnila na papir. Včasih sediš nepremično na stolu in strmiš v strop ali v steno. Tedaj menda na nič ne misliš; tvoji možgani so tisti hip popolnoma otopeli. Iz zatopljenosti v knjigi ali iz duševne omrtvelosti se zbudiš le, če zaslišiš ječarje j korake, ki se bližajo tvoji celici. »Zdaj bo odprl,« si misliš; to se že zgodi, a dostikrat se varaš: njegovi koraki gredo mimo in se počasi oddaljijo. Tu in tam začuješ, kako so v bližnjo celico zopet nekoga pripeljali. To je silno preprosto: ječar odklene vrata, jetnik vstopi v celico in ječar vrata znova zatisne. Pred dnevi pa so privedli neko žensko; po glasu, mislim, je bila mlada. Branila se je: »Pustite me, jaz nc grem v celico! Mati...!« Slednjič so tudi za njo zaprli vrata. Oddaleč sem cul njeno ihtenje; nazadnje je še to potihnilo. Zjutraj vstaneš, čez dan preganjaš dolgočasje in moreče misli, zvečer pa greš spat. 1T0 je vsakdanjost celice. Le redko se pretrga grobna tišina; še takrat — samo za hip. Pomlad na oknu 21. marca. O, ali se je zunaj res že razcvetela pomlad? Čutim, kako je dahnila na okno moje ce- lice; veselo je zasijalo sonce skozi zaprašene šipe, razprostrlo svojo žarko, belo svetlobo kakor mehko preprogo, jo razlilo po vseh kotih in oglih, da, tudi v dušo je posijalo. Omamlja me to sonce; vsega me je prevzelo. Zunaj čebljajo ptice; njih žgolenje, ki ga čujem skozi odprto lino nad oknom pod stropom, se meša s hupanjem avtomobilov na oddaljeni cesti. Vzpnem se z vsemi svojimi močmi: na dvorišču jasno vidim zeleneče grede; nebo je čisto, modro, kakor speče morje. Nobenega oblaka ni na njem; niti oblačka ali meglice ni. Le ptice švigajo sem in tja mimo okna. Res, pomlad je vzcvetela na oknu moje celice! Tako je najbrže občutil pomlad tudi nekdo, ki je bogve kdaj bil osamljen v tej celici; še na umazanem zidu je to zaznamoval. Letnico je sicer čas že izbrisal; a jasno še razločim: »21. marca. Pomlad me je danes obiskala na oknu.« In še nekaj je .ta človek doživljal v celici. Namreč: ljubezen. Takole nekako je zapisal z drobnimi črkami na steno: »Moje dekle, jaz sem v celici. A jaz Te imam vseeno neizmerno rad. Tudi nama skoraj vzcvete pomlad.. x Menda najbolj ljubiš takrat, ko si sam, zelo, zelo sam. Tedaj občutiš globoko ljubezen do vsega, do vseh ljudi. Vse tiste male, ponižane in razžaljene vzljubiš. V tej ljubezni razumeš vsakogar: mladega fanta, ki je Šel in ukradel denar bogatinu, da si kupi kruha, izgubljeno dekle, ki se je za denar prodalo na cesti, da odpomore bolni materi, lačnega Študenta, ki se je uprl, ker je mislil, da bo odrešil svet... Vsakomur oii teh lahko vse odpustiš, če ga razumeš: lotit comprendre, e’es{ tout pardonner! Tem pora muianrfurf (lasi se spreminjajo) 16. aprila. Tako so, pravijo, dejali že stari Latinci. Tn so še pristavili: »Et nos mutamur in illis.« (Tn mi se izpreminjamo ž njimi), .laz mislim, da je isto misel lepše in jedrnateje izrazil grški filozof Heraklit, ki je dejal: : Panta rei!« (Vse teče). Vsaj misel je menda pri obeh re-čenicali ista. Nekaj podobnega je izrekel tudi slavni Galilei, ki je pod nasiljem cerkvene inkvizicije, tega najsramotnejšega poglavja človeške zgodovine, moral preklicali svoj nauk o gibanju zemlje, pa je pred smrtjo iz dna svoje duše vzkliknil: »Eppur si nniovek (In vendar se giblje!). Ko si takole sam v celici in le izpreleta-vajo najrazličnejše misli, se seveda ne moreš otresti tudi začetnih stavkov prvega izmed slavnih Ciceronovih govorov v senatu proti Calilini, ko je klasično izpregovoril: Quousque tandem, Catilina, abutere pali-entia nostra? Quem ad finem aCsse tffrenala Misli o ilirsl&om pobegu Kad je Napoleon osnovao Iliri,ju, dovede Hrvate i Slovence do spoznanja, da nisu samo razkosana plemena, nego da su svi zajedno jedan narod ilirski. Tu sn inisao upolrijebili Hrvati, kada su Madžari zahtjevali, da se moraju sve zemlje, koje spada ju pod k runu sv. Stjepana, združiti pod edinstvenim jezikom madžarskim. Hrvati se poboijaše za svoju poli tičim individualnost i stadoše braniti latinski jezik, kop se tada govori po hrvatskim uredima. No napokou oko g. 1830 hrvatski plemiči popustiše, da se mad/arski jezik uvede u hrvatske škole i urede. Upravo u toj dobi i zla žila je iz naroda omla-dina, koja se' je odlučila, da popravi, sto su plemiči zagrešili. v Na njemačkim sveučilištima u Beču i Grazu hrvatska je omladina primila od svojih profe-sora nove romaniičke pojmove o narodnosti. Sa-slajuči se Srbima i Slovencima stade osječati, da (je s njima po narodnosti jedna cjelina. U Grazu osnovaše dači »Ilirski klub« (182/). Tu se je sastajao Ljudevit Gaj, koji je sa Srbima B»Hičem i Petranovičem marljivo učio narodne pjesme, ko je je medu narodom nabrao Vtik Stefanovič' Karadič: čirilicu i štokavštinu. - U Beču je bilo opel drugo kolo omladinaca. Tu se sastoje klub »Danica« simlx>l novoga pro* bujenja, zore narodnog preporoda. — U Zagrebu se nad e treče kolo, V. Balmlič, L Derkos, A. Mažuranči, D. Rafeovac, M. Sundek, a voda i govornik im je Ljudevit Gaj. Nakon Beča i Graza ode Gaj študirati u Budimpešti!. Tu n pozna on misli Slovaka Jana Kol-lara i Čeha Šalarika, koji sil propovijedali uje-dinje i narodni preporod Čeha i svili Slovena. Koli a. i Šafarik ©stadoše glavni učitelji mladih »iliraca«. Još kao dale izdaje Gaj u Budinni (1830) znameniti! brošuru: Kratka osnova horvatsko-sla-venskoga pravopisanja. Til predloži on Češki pravopis; koji je imao za naš jezik potrebita slova. Ta Gajeva načela su u glavnom kasniije pobijedila i ostala do danas. Nacionalna generacija, koja 1830 stupa vi javni život, ima isprva u vidu ujedinjenje lirvat-skog naroda. Kasni je stvara grof Janko Draš-kovič polilički program za velikn llirijii. (»Disertacija ili razgovor darivan gospodi poklisa-rom«, 1832). God. 1835 izdaje Gaj »Novine Hrvatske« s kmjiževnom prilogom »Danica liorvatska slavon-ska i dalmatinska« s starim pravopisom, no u »Danici« več te godine uvodi poinalo novi pravopis (gajicu) i štokavštinu. Slijedeče godine uvodi ib posvema u prekrštene »Novine Ilirske« i »Danicu llirsku«. S godinom 1835 počinje lirvatski preporod. Nacionalni krugovi okupljajo se do »Novina« poglavito oko »Danice«, propagiraju novi pravopis i štokavštinu, ime ilirsko i s njime spojenu ideju jedinstva Južnih Slavena. Ilirski se pokret razvija više u društvenom nego u književnom radu. Veliki njegov uspjeh ošiliva se baš na lome, šlo je udružio ljude svili društvenih razreda u je-dno kolo s narodnim težnjama. Ilirci osnivaju kulturne zavode i društva kao: čitaonice, kazalište, narodni muzej i drugo. Unutar zagrebačke čitaonice osnuje se godine 1842 posebna glavnica za izdajanje knjiga »Matica Ilirska« i »Gospodarsko društvo« (1841). »Matica Ilirska« ©staje do danas — promiije-nivši g. 1874. ime u »Matica Hrvatska« i reformi ravši se — na j večja glavnica za nagrad ivan je i izdajanje hrvatskih knjiga. Januara 1843 zabranjuje se ilirsko ime šlo je mnogo naskodilo Gaijevom ugledu. Politične borbe se nastavljaju, ali se sve više ističe hrvat-sko ime. Na sijednici hrvatskog sabora 1847 g. uspije Ilircima, da dodn do večine u hrvatskom saboru i tada po Kulmljevičem prijedlogu sabor jed-* noglasno zaključi, da se u sve hrvatske škole uvede narodni jezik. Živan Žan. «ir. Edvard Beneš: IMaloge častnikov v vojni Pred kratkim je predsednik čelioslovaške republike obiskal tečaj za višje poveljnike, v čeho-slovaški državi ih visoko vojaško šolo. Ob tej priliki je dr. Beneš pohvalil vojaško vzgojo čelio-slovaških oficirjev in med drugim dejal:. . »Ne smemo se podcenjevali, čeprav bi imeli nasproti sebi silnega in številčno močnejšega nasprotnika. Četudi nasprotnika ne podcenjujemo, imata naš vojak in naš komandant odlične lastnosti, Ki v mnogih ozirih prednjačijo pred vsemi nasprotniki. Poleg ljubezni napram domovini ima naš vojak, če se bori v soglasju s svojo vestjo vse pogoje za enega izmed najhrabrejših vojakov na svetu. Ne bojimo se našega geografskega položaja. Če mi nekdo postavi to vprašanje, mu ©dg«vorim: da, toda v tem položaju smo že j.2 stoletij in danes sino močnejši kakor kdajkoli poprej. Zaradi tega se ničesar ne bojim. Ohranili smo se in se bomo obdržali tudi v bodočnosti. Samo zaupanje, mirna, čvrsta in odločna samozavest morajo biti v prvi vrsti komponente naše vojaške, morale. Ves narod mora stati za armado in za njenim delom. To pomeni, da mora politično vodstvo imeti razumevanje, poznati naloge v narodni obrambi, da morata država in narod čvrsto verovati v svojo nepremagljivost in s tem pomagati armadi, da organizira čim močnejšo in tehnično eimbolje opremljeno armado. Iz vojaške šole izhaja oficirski kader, oficirji generalnega štaba, izmed katerih se izbira naj- To so vse velike naloge. Mi se jih zavedamo in današnji resni čas zahteva, da nanje mislimo. Prepričan sem, da lahko računam na vas. Vojaški poklic je danes ogromen kompleks najrazličnejših in najbolj zapletenih vprašanj. To ni več samo znanje o različnih vrstah orožja, 0 bojevanju, temveč poznavanje organizacije države sploh, spoznavanje političnih, socijalnih, prometnih in gospodarskih vprašanj in moderne tehnike. Da s« to Pa n ta rei!« nekoč stopil iz celice in odšel tako, kakor si prišel... Pred seboj vidim na steni besede, ki jih je z močnimi črkami zapisal in v spomin zapustil odhajajoči popotnik: "XY pozdravlja vse restante tega aresta!« In jaz? >Vse ljudi, ki so dobre volje pozdravlja s ^počitnic« v celici številka 1.39 —« Kompromisov ne poznamo; za to, kar spoznamo za pravo in dobro, bomo nastopali z vso odločnost jo. Daleč smo od tega, da bi mislili, da smo popolni in nezmotljivi, v prehodni dobi smo, v dobi razvoja in učenja, zato se bomo dali z veseljem poučiti in bomo sprejeli radi vsak dober svet, naj pride od kjerkoli. Srečanje Nikdar si nisem mislil, da bom študiral v tako pustem kraju. V pričakovanju nečesa novega sem izstopil na postaji. In prva si bila ti, ki sem te videl na cesti, s knjigami pod pazduho, kako si hitela, ne vem kam. :: Ali si študentka, ali bova sošolca?« Take misli so mi blodile po glavi, ko sem hitel na svoje novo stanovanje. Vse mi je bilo novo in ludi tvoja postava mi je odkrivala nekaj, čemur ne vem izraza. Ti si bilje, ki privlačiš gotovo vsakega moškega brez izjeme, da te ogovori, da se spoprijatelji s teboj. In kakor da bi bilo že kje napisano, sem vedel, da ljubiš in da imaš fanta. Toda to me ni zadrževalo. Ko sem hitel z drugimi po stopnicah v hram učenosti, si se pojavila nenadoma pred menoj ti. In pogledala sva se tako, da sem takoj vedel, da ne bo ostalo samo pri pogledu. Nisi me poznala, nisi vedela, kdo in odkod sem, a si se mi nasmehnila tako prisrčno, kot bi slutila, kaj sem v tistem hipu mislil. In od takrat sem iskal prilike, da bi te ogovoril, da bi se spoznala, da bi šla skupaj na izpreliod. Srečal sem te na hodniku v šoli in ogovorila si me ti. Čudne so se ti zdele moje besede, še bolj čuden moj trd, jasen pogled, ki je gledal brez prestauka na te. '?jQ takrat nisi vzdržala mojega pogleda. In potem je prišlo, kar je priti moralo, a ne bi bilo smelo. V parku je bilo. Sedela si s prijateljico na klopi in godba je igrala. Prisedel sem. ne da bi vprašal /.a dovoljenje. Beseda ni hotela iz ust in premišljeval sem, kaj naj ti povem. Iz za-d rege naju ,ie rosil kostanj, Ivi sva ga metala v aeko drevo. Isti cilj? Ali sva takral imela iali cilj? Ono drevo? Kaj si pri tem mislila. Zakaj ravno ono drevo? Godba je igrala in ob prijetnih zvokih sva hodila mimo gredic in rastle so rdeče rože ... In isti dan je zopet bilo, ko sva se srečala. Zopet sva sedela v parku. Ko sem le objel za rame, se nisi odmaknila; to mi je dajalo poguma, četudi si se obrnila, ali ne vidi kdo. Tisti dan sta mi manjkali samo dva številki in zadel bi tombolo. Kateri sta bili ti dve številki? Ali usoda gre svoja pota. In če je tako, ali se je temu mogoče upirati, ne da bi bil človek pri tein nesrečen, Vem, ti nisi bila srečna od trenotka, ko sem te prvič poljubil tam na koncu parka ob onih rjavih vežnih vratih. Že prej sva se pobratila in beseda nama je tekla gladko. Bog je naredil dvoje src iz iste snovi, ju vrgel med svet, da se tam najdeta. Toda preden se najdeta, preden se združita —• koliko je bilo zalo treba prevalili razočaranj. Ali veruješ Nada v ljubezen, ali veruješ v končno zmago nad samim seboj? Da. poljubil sem te! Ali pa si bila nesrečna radi poljuba, ki sem ti ga dal? No, bila si nesrečna, ker se je to zgodilo tako hilro, nepričakovano; prišlo je. ne da bi mogla ti pomisliti. Dnevi so tekli in vsak se mi je zdel nekaj novega, zanimivega. Jaz sem se veselil življenja, li pa s! Irpela? Zakaj? Nespameten je človek, če si nalaga trpljenje prostovoljno. Hodila sva ob vodi, šumela je, in ti si bila žalostna. In zopet mi je vstajalo vprašanje: zakaj? Govorila nisva več odkrilo, čutil sem »o. Med nama je vstajala slona, katere ti nisi videla. , , Bolje bi bilo, da bi takral odnehal, loda pro- Spomini nanjo. »Dekle«, mu je rekla s čisto tihim glasom vedeževalka, »katero ljubite, vas bo prevarilo. Odšla bo z drugim, vi boste ostali sami, ona pa se bo norčevala iz vaše bolesti. Tako je zapisano v zvezdah«. Ivan ni dal dosti na vraže, pa kljub temu so ga te besede pretresle. Ona? Odganjal je te misli, ki so ga začele tlačiti kakor mora. A vendar, vsi pogledi, vse besede, ki jih je kdaj spregovorila s kom, so mu bila namigavanj-a. »Da, res sem bil slep!« je vrtal dalje po razboleli duši. »Sedaj so se mi odprle oči in razumem vse. Ni se mi takrat zaman oprostila in odšla z njim; kadar ga je srečala, sta se nasmehnila, oči so se jima ujele za hip... Tedaj nisem opazil ničesar v tem, tako umevno se mi je zdelo v moji zaljubljenosti. Igrala je dvojno igro... toda, če se ne motim? Kakšno krivico bi ji storil, če jo le obdolžim! Toda ne, ona ni nedolžna, tako bolno so ji zadnjič gorele oči, dn ustnice so bile čisto blede... Skoraj sem prepričan, toda preizkusil jo bom!« Sredi teh misli je dvignil oči. Kolena so se mu zašibile in kri mu je splahnela z obraza, kajti zagledal je njo, vso nasmejano. Česar se je najbolj bal, se je zgodilo: spremljal jo je oni in čisto natančno je videl njen obraz, na katerem je lepel pomilovalen posmeh. Približala sta se. Nasmehnila se mu je, toda njegovo lice je ostalo trdo, oči uprte naprej. Malomarno je pozdravil in težko je zvenel njegov korak; njen smehljaj je ostal v zraku... »Mašče.al se bom in dokazal, da se moti, če misli, da se bo igrala z menoj!« je govorila njegova notranjost. Kakor jeklen oklep je bila njegova volja, močna in neprodirna. Čustvo je ni moglo premagati. V glavi se mu je porodil čisto določen, brezkompromisen načrt; saj adaj je bilo dokazano, da se le norčuje iz njega. Drugega dne popoldne sta imela domenjen sestanek. Skoraj ob istem času pa se je Ivan sprehajal po promenadi z dekletom, s katerim bi se bil nekoč skoraj že zaročil. Kakor slučajno je zavil v »tisto ulico«, da ga je morala videti, seveda pa po drugi strani ulice, da je ni bilo treba pozdraviti. Ko ga je zagledala, je zardela, njene lepe oči pa so se zalile s solzami. Nič ni vedela, kako je prišla tistega dne domov. Zdelo se ji je, da se še v sobi ne more skriti škodoželjnim očem »dobrih prijateljic«. Skušala si je na vsak način pojasniti njegovo vedenje, toda od tisoč razlag je ni zadovoljila nobena. Mnogo prej kot po- sil sem te še enkrat in šla si z menoj. Tam sredi polj pa ti je vstalo vprašanje: »Zakaj sem šla tu sem — in s teboj?« Nisi vedela na to odgovora; dogodki zadnjih >k jj i it»l Tu.ilnau tov1* raka tthuHia, Iti* to4 ▼ Zivm Zm $ A H [ POROČILA IZ ŠAHOVSKEGA SVETA Teorija Ta pravila pa seveda ne veljajo za pešce, ki se nahajajo na a- ali h-liniji, kajti kakor hitro se posreči črnemu, da spravi svojega kralja pred nasprotnikovega pešca, je remis neizbežen. Na primer: Beli: Ka5, pešec: a4. Črni: Ka7. a b c d e t g h 8 7 6 6 4 3 2 1 a b c d e / o h 1. ... 2. Ka5—b5 3. a4—a5 4. a5—ati 5. Kb6—a6 6. Ka5-bt> J. Ka7—b7 2. Kb7—a7 3. Ka7—b7 4. Kb7—a7 5. Ka7—b8 C. Kb8—a.8 Če igra beli sedaj a6—a7, je črni seveda pat. Tudi v tejle poziciji (Beli: Kati, p: a5; Črni: Kd6), ki se kaj često pripeti, doseže beli le remis, če je črni na potegi: 1. ... 2. Ka6—a7 3. a5—a6 4. Ka7—a8 1. Kd6—c6 2. Ke6—c7 3. Kc7—c8 4. Kc8-e7 Če razpolaga beli (črni) samo s krajni m pešcem, to je s pešeem na a- ali h-liniji, in lovcem, ki pa ne obvladuje polja, na katerem hoče doseči kraljico, ter se nahaja v isti poziciji kot zgoraj, ne bo mogel kljub premoči lovca izsiliti kot remis: Beli: Ka5, pešec: a4, L«*3; Črni: Ka7. — 1. ... 2. Lc3-d4 3. Ka5—a6 1. Ka7—b7 2. Kb7—sr8 3. Ka8—b8 Naj igra zdaj beli kar hoče, črnega kralja le ne more izriniti iz kota. Seveda pa beli zlahka dobi, če more razpolagati z lovcem, ki obvladuje barvo krajnega pešca. Se celo skakač ne more včasih pripomoči k zmagi. Če ima n. pr. beli v poziciji: Beli: KhS, pešec 1»7, Sd3; črni: Kf7. potezo, ostane kljub skakaču igra neodločena. Črni kralj bo namreč plesal po poljih 17 in 18 ter ga od tam nasprotniku ni mogoče izriniti. Če pa ima potezo črni, mora s kraljem na f8, nakar mu bo beli s potezo Sd3 do e5 preprečil, da bi se vrnil na 17 in bo seveda zmagal. Presenečenje skriva v sebi tale pozicija: Beli; Kil, Le2; Črni: Klil, pešec h3. a b e d e 1 q h 8 lil IIIII lili lili 8 7 II lllllll IH lili 7 6 lllllll lil Ulil lili 6 B IIIII lili III lili 5 4 lili llllll IB IB 4 3 II IIIII llllll lili 3 2 im mm\ n 2 1 11 11 IHM* 1 a b o d e f g h Na prvi pogled se zdi, da bo črni vsaj remi-siral, če že ne dobil. Zabavno na lem je, da si črni pozicije tako zabarikadira, da ne le, da ne zmaga, ampak celo izgubi. (Pri tem je treba povdarlti, da je mat z enim samim skakačem možen le v slučaju, Če ima nasprotnik le kralja in krajnega a- ali h-pešca, kakor n. pr. v naši partiji. 1. Se2—g3 1. Khl—h2 2. Sg3—15 2. K 1)2—hi 3. Kfl—12 3. Khl—h2 4. Sf5—e3 4. Kh2—hi 5. Se3—fl 5. 1)3—h2 6. Sfl—g3 mat. Remis bi bil, če bi imel potezo črni. Tudi ako ima črni več pešcev, beli na opisan način zmaga. Oglejmo si naslednjo pozicijo: Beli: K12, Se8. Črni: Kh2, pešca: h3, g6. Ako vleče prvi beli, dobi v štirih potezah (A), ako ima črni (B) pa v osmih potezah 1 1. Se8—16 2. StO—g4 3. K12—11 4. Sg4—12 mat. 1. .... 2. Se8—f6 3. Sf6—g4 4. Kf2—fl 5. Kfl—12 6. Sg4-e3 7. Se3—fl 8. Sfl: g3 mat. A. B. 1. i?6—g5 2. Kh2—hi 3. h3—h2 1. Kh2—hi 2. Khl—1)2 3. Kb2—hi 4. g6—g5 5. Ii3—li2 6. g5—g4 7. g4—g3 Rešitev problema št. 12.: 1. c2—c4 1. Ke5—c.4 2. b2—b4 2. Kc4—b5 3. Dd8—c7 3. Poljubno 4. b4—b5 ali Dd8—a5 mat. Problem št. 13. n b c rt e tl h mm m m m m i a b c d e I if k Beli: Kh3, Dg2, Lh7, pešec: b6. Črni: Ka8, Te8, pešec: b7. * S to številko »Naše volje« zaključujemo, kar je mogla naša rubrika prinesti drobcev šahovske teorijo, čeprav se središnjic nismo niti dotaknili in smo si gledali otvoritve kakor tudi končnice le bolj od daleč. Kdor sc hoče namreč natančneje poglobiti v šahovsko umetnost, mu eno «lo dvo-kelonskc rubrike v listih nikoli ne bodo zadostovale. t)a bi razlagali teorijo do vseh potankosti pa tudi nikdar ni bil naš namen. Naš namen je bil le, vzbuditi zanimanje za kraljevsko igro med širšim krogom naših čitateljev in či-tateljie in jim podati toliko neobhodno potrebne podlage, da bodo mogli zasledovati v prihodnjem letniku razne partije v turnirju, ki jih bo rubrika priobčevala. Na svidenje! Zdravo! Majer Boris. gospodarski sistem je le posledica stanja Človeške duše. Vsak gospodarski sistem je le odsev gotovega intelektualnega in moralnega stanja človeka! * ¥ * Mir pride po borbi; kdor torej želi imeti trajen mir, se mora vežbati v borbi. (Epaminonda) ZAIIMIVOSTI... Brski časopis proti Madžarom :>Irish Times« je ob priliki uvedbe vojaške dolžnosti v Avstriji prinesel članek, v katerem pravi, da bo v doglednem času tudi Madžarska storila isti korak, ki ga je napravila Avstrija. Trdijo sicer, pravi list, da je Anglija z Madžarsko vedno zelo strogo postopala, toda Madžarska ne zasluži nikakršnih simpatij. Madžari so vedno smatrali sebe za nekakšen sgosposki narod«, ki ima pravico do nadvlade nad >inferi-jornimi narodi«. S Slovaki so postopali tiso« let kakor s sužnji. Pokrajine, ki so jih izgubili, so že zdavnaj naseljene po drugih narodih. Vsak poskus Madžarske z namenom preureditve sedanjih meja v srednji Evropi bi predstavljal pravo norost. Rlajstarejša CcStosSovaLinja Najstarejša Čehoslovakinja je Ana Mefejko* va iz občine Olešnik v Podkarpadski Rusiji, ki je pred dnevi doživela svoj 112-ti rojstni dan. Starka še vedno pomaga v gospodinjstvu in pazi poler tega še na svoje vnuke. To je res prava kmečka korenina. Zanimiva febotlovašlta ekspedicija Pred nekaj dnevi je odpotovala iz Prage na Japonsko prva samostojna čehoslovaška ekspedicija, ki bo tam opazovala popoln sončni mrk, ki bo nastal 19. junija t. 1. in ki bo trajal eno minuto 54 sek. V tej ekspediciji se nahajajo najslavnejši čehoslovaški astronomi, poleg tega pa tudi odposlanec avstrijskega astronomskega zaveda. Ekspedicija potuje preko sovjetske Rusije in dalje preko Tokija do Aomori, od koder bo z ladjo odpotovala na otok Hokaido. Čeho-stovaška ekspedicija bo sončni mrk najbrže opazovala z vrha gore Chari. Železniška zveza med Sovjetijo in Iranom Pred kratkim je sovjetsko-iranska železniška konferenca, ki je bila v Taurizu, razmotrivaki vsa vprašanja, ki so v zvezi z ustanovitvijo direktne železniške zveze med sovjetsko Rusijo in Iranom. Ta zveza bo imela silno velik pomen, zlasti zaradi izvoznega in uvoznega blaga. Otvoritev tega železniškega prometa je določena za 1. september t. 1. MaJžanka je zvečala davke za enšlčjonov pengo V državnem proračunu za leto 1936 37 je Madžarska zvečala svoje davke za 21 milijonov pengo. Od vseh davkov odpade na neposredna davke 222 milijona, na prometni davek 204 milijona in na trošarino 88 milijonov pengo. Ka-čunajo, da bodo tudi s povečanjem carin pridobili okoli 2 milijona pengo. Prva gorska električna železnica v Evropi Prva gorska električna železnica v Evropi in na svetu sploh je 18 km dolga železnica med Inomostom in Stubaijem, ki so jo zgradili pred 32 leti. Gonijo jo štirje motorji po štirideset ks. Električni tok je izmeničen in ima napetost 2500 voltov. To vozilo doseže vkljub malenkostni energiji, ki jo potrebuje na najhujših strminah hitrost 15 km na uro. Majvečfa električna centrala Največjo električno centralo na svetu ima Amerika in sicer v New-Yorku s kapaciteto 750.000 kilovvatov ali okroglo' 1 milijon Ks. Ta sila bi lahko vlekla 300 brziih vlakov z brziuo 100 km na uro. Največja evropska električna eentrala je francoska centrala Saint Denis, ki inia 400 tiso« kilowatov ali nad 600.000 Ks učinka. Največji generator za izmenični tok je v New-Yorški centrali in ima nad 210.000 Ke. V Evropi imamo največje generatorje od 75—80 tisoč kw, ki obratujejo v pariških elektrarnah Vitry Lud in Saint Denis. iz Šolske torbe... \ Slovo od šole (Prosto po Prešernovi elegiji »Slovo od mladosti«) Dni šolskega garanja vrsta kmalo minula bo in ure preminule, ki so rodile cvekov mi nemalo. iVse rož’ce znanja bodo se osule. Le redko sonce milo je sijalo, šolnikov jeze so pregosto rjule. Oj zbogom, šola, cveki in slovarji, a Vam, profesorji: Bog Vas obvarjil Okusil zgodaj sem te, spraševanje! Veselja dokaj mi tvoj strup je vmoril: sem zvedel, da molčečnost, šepetanje, svet zanič’vati se je zagovoril. Le minus tri dobiti, lažne sanje! Zbežale so takoj, ko spregovoril sem pred katedrom. Kakor lahke ptice zbežale so pred cveki vse petice. Sem videl, da svoj čoln po sapi sreče, komur sovražna je, zastonj obrača; nič ne pomaga, da oči proseče k njej dvigaš, — s cveki v šoli te poplača. A le petica da ime sloveče, čeprav brez sreče se z denarjem plača! Sem videl čislati le to med nami, kar po peticah vonja (Ali — slami?) Ker so razmere v šoli bile take, so meni rane vsekale krvave. Mladosti jasnost vendar vse napake pozabi in si napodi iz glave. Kaj stavil si petice boš v oblake, kaj brskal v »piskru« kakor sred’ puščave! Le tisti luč modrosti naj prižiga, ki že ob rojstvu sreča mu namiga! Kdor ni za šolo, kmalu dih njen bode odnesel ga; kar so klopi vzgojile, pozabil kmalu bo, brez vsake škode se bodo formule vse izgubile. Ne splača se brez dna polniti sode, ki cveki so in fajfe jih polnile. Zato pa: Zbogom, šola in slovarji, a Vam, profesorji: Bog Vas obvarji! \ -m. Profesor zgodovine, nekdanji starinoslov ec, prodaja nekatere starinske predmete iz svoje zbirke. Ko pride starinar k njemu, da bi si predmete ogledal, ga profesor sprejme z besedami: »Videli boste, pokažem vam originalne starine ... Dovolite, da vam najprej predstavim svojo ženo...!« \ Profesor kupuje ribe na trgu, trgovec mu vneto prigovarja: »Kupite, prosim, tele ribe, še žive so!« »Saj to ni važno, če so še žive. Samo to mi povejte, če so res sveže!« 'A.: »Najbolj raztresen profesor je bil tisti, ki je naročil v restavraciji omleto, sd jo zataknil za ovratnik in začel žvečiti servijeto.c B.: »Meni se pa zdi, da je bil še bolj raztresen oni, ki se je zvečer, ko je prišel domov, obesil na kljuko, dežnik pa položil v posteljo.« Profesor: »Zakaj je Hanibal prekoračil Alpe?« Dijak: »Zato, ker takrat, ker takrat... še ni bilo predora!« \ Zena krega moža-profesorja: »Kdaj pa-si opazil, da ti je zmanjkal dežnik?« Profesor: »Ko je nehalo liti in sem ga hotel zapreti.« Profesor (razjarjen): »Vi ste največji osel tega stoletja!« Dijak (pri sebi): »Seveda! Saj ste bili Vi rojeni še v preteklem!« Dijak: »Ali naj prižgem luč, gospod profesor, ker je že temno?« Profesor logike: »Po čem to sklepate?« \ Profesor higijene v moškem razredu: »Posebno pa se morajo mlade porodnice varovati vsakršnega prehlajenja...« % Profesor: »Dokažite mi, da je zemlja okrogla!« Dijak: »Prosim, gospod profesor, ali sem kdaj trdil, da ni?« \ Profesor: »Razložite mi, iz česa je nastal človek!« Dijak: »Pri verouku iz blata, pri prirodopisu pa iz opice!« s Profesor matematike: »Kaj dobimo, če denemo skupaj plus in minus?« Dijak; »Kurzschluss, gospod profesor!« Profesor: »Sele v novem veku je znanost tako napredovala, da se je človeku posrečilo odkriti kisik.« Dijak: »Kako so pa živeli poprej...?« \ Profesor filozofije: »Kako bi imenovali kako posebno nagnjenje do kakega predmeta, n. pr. učenca do šole?« Dijak: »Absurdnost!« \ Profesor: »Povejte mi vendar, kdo vam je pomagal sestavljati to nalogo?« Dijak: »Nihče, gospod profesor!« Profesor: »Nemogoče! Enemu samemu človeku ni mogoče v istem mahu ustreliti toliko kozlov!« \ Iz šolskega zvezka (profesorjeva opomba učen-Cl3.’„kj ie pisal čez rob): »Pišite, prosim, prihodnjič še naprej in oddajte z zvezkom tudi klop!« Profesor: »Kdo je zopet to naredil? Mar veste vi Kuntič? Kuntič: »Ne vem, gospod profesor.« Profesor: »Ne lažite! Vaš obraz je postal bel ko kreda.« Kuntič: »Bela barva je vendar barva nedolžnosti!« Profesor: »Silo, kje je ležala Troja?« Silo: »Pri gori Itha. Dijaki! Dijakinje! Dijaki, potujte! Vpišite so v Ferijalni Save®. Stariši! Ferijalni savez je dijaška organizacija, odobrena s pravilnikom ministra Prosvete. Cilj Počitniške zveze so potovanja. Potovanje krepi zdravje! Potovanje plemeniti duševnost in značaj! Potovanje izobražuje! Ferijalni Savez omogoča potovanja z naslednjimi sredstvi: 1. daje poedincem polovično vožnjo po vseh železnicah in parobrodih; 2. ustanavlja po vsej državi zavetišča za potujoče dijake in svoje lastne domove; v vsakem pomembnejšem kraju ima F. S. urejeno prenočišče; 3. daje dijaku brezplačno hrano v počitniških kuhinjah; 4. v vseh planinskih kočah Jugoslavije uživajo iste dobrote kot člani planinskih društev. Vpiše se v Ferijalni Savez lahko vsak dijak in dijakinja gimnazije, meščanske šole, ljudske šole, vseh strokovnih šol, trgovskih tečajev itd. Vpisovanje se vrši do 20. junija s tem, da se plača Din 35’— za članarino; kdor želi uživati iste ugodnosti, ki jih uživajo člani Slov. plan. društva, doplača še Din 5'— in dobi posebno mladinso planinsko legitimacijo. Članarina se vplača le po položnici, ki jo dobi dijak na svoji šoli pri poverjeniku ali v pisarni F. S. v Ljubljani; lahko sc vplača tudi po splošni položnici na čekovni račun F. S. štev. 13.277. Takoj ko vplača članarino, dobi legitimacijo na svojem zavodu pri poverjeniku. Ce hoče, da jo pošljemo osebno, doplača Din 1‘50 za poštne stroške. Vse informacije izveš: Dravska oblast F. S. Ljubljana, Drž. trgovska akademija, III; nadstropje od 9.—12. in od 15.—18. ure. Rano juiro Još je rano. Na obzorju Rana zora rudi, Nema više noči crne Novi dan se budi. Po travniku tik potoka, Mladi pastir hodi, Stado bijclih ovaca On sa sobom vodi. Živan Žun. Na svetu ni bolj svete dolžnosti kakor je obramba svoje države, svoje nacije in vere, obramba svojega ognji* šča. (Aleksander Uedinitelj) * * * Od zibelke do groba ste dolžni služiti samo Jugoslaviji, jugoslovenski ideji; njene so vaše mišice in vaša srca, njene morajo biti vse vaše radosti in ideali, vaše težnje in vsi vaši napori * * # Med sredstvi, ki služijo narodnemu edinstvu in splošnemu kulturnemu napredku, je šola na prvem mestu Sfr^ik n 0r?°:nA **u?',Ur- “ Izhaja dvakrat mesečno. Letna naročnina 12 Din. - Izdaja in odgovarja za Narodno obrambno tiskovno zadrugo, r «. z o «- Miroslav. Matelič. Uredništvo in uprava v Ljubljani, Selenburgova 3/i. Tei. 21-09. Pošt ček. rač. št. 17088. Tiska tiskarna Merkur d, d. .(Otmar Mihalek), Val * Ljubljani