Uredništvo :
Gorica, Riva Piazzutta št. 18 Izhaja :
1.	dan vsakega meseca.
SVEČENIKOV Sv. I». in ZAJEDNIC S. J.
Red v naši hiši!
Sobrat je! Države, ki hočejo, kaj veljati med svetom, morajo biti v svoji notranjosti konsolidirane; red, disciplina, varnost življenja in imetja, bilančno ravnovesje, to so stvari, na katere pazi inozemstvo in po katerih uravnava svoje zaupanje do dotične države.
Zbor svečenikov sv. Pavla je stanovska organizacija, v katero so prostovoljno vstopili malodane vsi jugoslovanski duhovniki v Italiji. S tem se je organiziral eden izmed najinieligentnejših stanov našega radii. Pričakovati bi bilo, da bo vsled tega ta orgnizacija vzorna, da bodo disciplinirane njene vrste, redoljubni njeni člani. Ni pa tako. Zakaj? Kdo to ve? Sodim, da iz dveh vzrokov: 1. preveč smo raztreseni, da bi mogli vsi biti o vsem informirani, in 2. vsled svoje izobrazbe in vodilnega stališča med ljudstvom smo tako samozavestni, da si lasti vsak sam sebi absolutno in edino pravilno sodbo o vseh zadevah Zbora in javnosti četudi somarsikake premise neznane. — Zato jo večkrat posamezniki radi vdarimo na desno ali na levo, kar na svojo roko proti vsem intencijam Zbora, kršeč disciplino — a v subjektivno trdnem prepričanju, da prav ravnamo.
Posledica tega je — ràzdrapanost o vsem našem snovanju in v najvažnejših kulturnih in gospodarskih vprašanjih, ki zadevajo naše ljudstvo in nas. Eden se ogreva na pr. za onstransko Mohorjevo' družbo, drugi za Goriško Mohorjevo družbo, tretji za Goriško Matico. Eden ne more prehvaliti Bogoljuba kot versko - nabožnega lista za naše ljudstvo in ga razširja, drugi ga ne more dovolj grajati in ga pasivno prezira. Glede našega zadržanja nasproti političnim in gospodarskim društvom in njih glasilom, da celo nasproti našim kulturnim društvom, pa sploh ni nobenega enotnega naziranja med nami. Eden vleče na desno, drugi se drži skrajne levice; disorijentacija na celi črti. In vendar so vsa ta vprašanja in zadeve življenskega pomena za našo moralno kakovost bodočnosti v Italiji. Prosim Vas, sobratje, tu se ne gre za rek: in dubiis libertas, tu velja: in ne. cessariis unitas.
Združeni in disciplinirani bomo dali brez dvoma enotno versko - moralno smer vsemu življenju ljudstva; če složno delamo po krščansko socijalnem programu, ne bo vspela proti našim ciljem nobena sila, ne fizična ne moralna. Zaupajmo si in držimo se discipline!
Če pa, dragi sobrat, ne moreš zaupati tistim, ki si jih bodisi z glasovanjem bodisi s svojo nenavzočnostjo pri Sobranju zvalil v vodstvo svoje stanovske organizacije, če Ti je kaka direktiva Zbora nerazumljiva, ali Ti ni po volji — Te prosim ne vdari je ne na desno ne na levo, ne krši discipline; vsedi se in piši po informacijo zakaj je Zbor tako ukrenil in ne drugače.
Sploh si želimo več stika, ne-le uradnega po konferencah, ampak tudi osebnega po pismih med tako raztresenimi člani Zbora in odborom. Zborov odbor naj nam bo središče, kamor se vse zasebne in javne naše zadeve stekajo. Povej mu odkrito vse svoje želje in pomisleke, nasvete in predloge; odbor bo pri svojih mesečnih sejah vse to pretehtal, o tem sklepal — in kar bo sklenil naj Ti bo obvezno, ker le oni, ki ima vse niti v rokah, zmore stkati platno, ki trdno drži. Zborov odbor bodi izžarišče vseh direktiv našega zasebnega in javnega snovanja v versko - naravni blagor izročenega nam ljudstva — v kolikor mu seveda oblast naših nadpastirjev pusti prosto polje. Oboje se da lepo v sklad spraviti: okrožnico od Prevzvišenega nadškofa imenovanega vodstva Marijinih družb si brejel — drži se discipline; okrožnica od Zbora sestavljenega pripravljuvnega odbora Goriške Mohorjeve družbe Ti je prišla v roke — drži se discipline! Hočeš zvedeti za genezo teh okrožnic, Prašaj privatne informacije, če ne moreš zaupati, da sta bili sestavljeni po tehtnem in vsestranskem Prcvdarku in po najrazličnejših predhodnih pogajanjih z uredništvom Bogoljuba, z onstransko Mo-horjevo Družbo in z Goriško Matico, ki so deloma vspela, deloma se razbila.
18 —
To je pot, dragi sobrat, po kateri bo naš Zbor rastel. Če uberemo nasprotno pot, po kateri bo vsak trdil svojo in delal na lastno pest, je pa najbolje, da Zbor razpustimo in ga zapišemo' preteklosti, ker bi bil v sedanjosti brez pomena.
Sobrat je! Z najboljšimi intencijami so bile spisane te vrste. Bolje je, da si napake sami pripo-znamo, kakor, da bi nam jih drugi očitali. Nereda v naši hiši se vesele vsi, ki jim naš krščansko-socijalni program ni všeč. Na ta nered zidajo, se zanašajo, ga podpirajo s tem, da poedince izmed nas mamijo in vabijo s svojimi frazami o priličnem »tudi — krščanstvu«, o kulturi, ki je »mogoča le ena«, o areligijoznosti gospodarskih problemov, z lepimi pokloni in podobnimi sredstvi.
Zbor Vam kliče: Strnimo vrste in držimo se stanovske discipline!	Novak.
Iv. M—a.
Novi svetogorski zvonovi.
Zvonovom SO' v zvonarni pri oddaji prisodili glasove: g (4355 kg), a (3075 kg), h (2424 kg) in d1 (1259 kg). Prvotno, so bili določeni glasovi: g, a, h, cis1. Zairad velike sekunde med terco in kvarto (»diaboiius in mušica«) se je imela intonacija izpremeniti v: g, b, c1, d1. Ta kombinacija velja zvonoslovcem za vzor štiriglasnega zvonila; imenujejo jo marijansko kombinacijo, ker je razločno slišati iz njenih melodij koralni motiv iz Kyrie in Ite missa est ob praznikih Matere Božje. Kako primerno bi bilo to za svetišče naše sveto-gorske Zalščitnice!
Predlog za to izprememfoo je pa došel prepozno; večja zvonova sta namreč bila že vlita, za manjša zvonova pa kalupa že izdelana. Ostalo bi bilo pri prvotnem uglašenju, da se ni g. prof. Trinko zavzel za zadevo in dosegel z višnje malega zvonu v d1.
Ta dispozicija zaostaja sicer v prednosti za marijansko, vendar pa vsebuje tudi ona — če je intonacija čista — veliko glasovno polnost in učinkuje v tako nizki glasovni legi posebno veličastno lepoto. Nje šibka stran se javlja v skupnem zvonjenju treh. malih zvonov (a, h, d1), ker je terca med gornjima zvonovoma namesto spodnjima.
Zvonovi, so začasno obešeni v zvomišču — nad pet metrov visokem — okusno in solidno izdelanem in sestavljenem iz močnih železnih travers. Delo je zares lično, a silno drago. (Vse stroške je krila država.) Praktični Svetogoirci pa pravijo, naj bi se bilo tem stroškom, pridjalo nekaj desettisočakov in sezidal s to> vsoto nizek zvonik kot je bil pred vojno.
V novejšem času sta nad velikimi zvonovi obešena dva majhna zvonova b1 (300 kg) in c2 (200 kg); ta je dal v'i*i skrbni gosood pater gvardijam iz kosov brona razbitih prejšnjih zvonov, izkopanega iz razvaline zvonika.
Zvnovi imajo železne jarme, bolje bi bilo, da bi bili jarmi leseni iz ravnovlakmate hrastovine, ki da zvonu več resonance.
Jarmove osi, s katerimi vise zvonovi na nosilnih traversah niso zobate — kot so pri nas v navadi — ampak popolnoma okrogle in gladke, iz močnega jekla, ležeče na podporjih iz medi vdelanih v traverse. Podporja so na vse strani zaprta, imajoč le luknjo za vtaknjeno jarmovo os, ki se pa ne vrti direktno na ležišču, ampak je obdana od venca malih, prosto premičnih jeklenih kroglic. Da se ne more zvon z jarmom premikati na desno ali levo stran, je vložena ob topem koncu osi zopet ena kroglica. Ko zvon niha, se suče os po teh kroglicah in kroglice se takljajo (kotalijo) v zaprtem podporju. Nekaj enakega torej kot pri oseh dvo-koles. S tem je trenje omejeno na posamezne točke. Taka obesitev daje tudi težkim zvonovom prav lahko zvonjenje.
Vendar pa ima! tudi to lahko zvonjenje svoj ne-dostatek. Če ima jarem zobate osi. se zvon, ko-lebaje na eno stran, opira na zobove na nasprotni strani, ti ga nekoliko v nihanju zadržujejo in tembolj — tega zadrževanja prost — priletuje s pri-rmarno močjo ob zvon. Pri okroglih oseh tega zadrževanja ni in kembelj deletava zvon s prav šibkimi udarci ali pa celo nič. Temu se da odpomoči na dva načina: 1. da se teža kombija poveča najmanj za polovico, 2. da se izdela železno obesilo kembljevo precizno in tehnično dovršeno, da se trenje kolikor možno zmanjša.
Ali je monter svetogorskih zvonov to upošteval? Prvo je, drugega pa ni. Posledica temu so bile velike tožbe o »prelahkih« kembljih.*) Svaril sem, naj se ne išče vzrok v teži kemblljev, ki popolnoma zadostuje, ampak v površno in robato izdelanih in napačno usmerjenih obesilih. Ni pomagalo, pri zvonovih je že tako, da hoče vsakdo sam najbolje vedeti. Kemblji so se podebeljevali in podaljševali, tako da vlada v dolgosti kemhljevih podaljškov prava anarhija. Posebna »sreča« je
*) Pravilna teža kembljev, izručunjena po 3'2% — 41 »/o od teže teh zvonov več ena polovica, znaša 550 kg, z zvonovi došli kemblji so tehtali 564 kg, torej niso bili prav nič prelahki.
— 19 —
doletela srednjieveliki zvon (a), njega .kembljev podaljšek pod betico meri 74 cm (pravilno bi bilo 53 cm), nepopravljeni — ali neposlaibšani — podaljšek kemblja pri velikem zvonu pa 61 cm. Za^0 pa mlati kembelj po zvonu »a« z grozno' močjo, da zvon daleč preglasuje vse druge zvonove in da ga je večkrat edinega slišati v Gorico. Ce ne bo Mati Božja posebno varovala tega zvonu, bo kmalu nehal šteti dneve svojega življenja. So pač štirje vzroki, ki so lahkoi krivi prešibkega in nerednega bitja kembljev: 1. robato in šušmairsko izdelano obesilo', 2. iz smeri zvonovega nihanja zasukano obesilo, 3. nenamazano obesilo, 4. prelahek kembelj. Vendar pa zadnji vzrok (prelahek kembelj) sam more biti kriv le prešibkega, ne pa tudi nerednega udarjanja, kar je bilo na Sv. gori oboje. To spričuje tudi dejstvo*, da bijejo kemblji še vedno neredno ter pri zvonjenju plešejo in kolovratijo. In kako bi ne? Železni kolec, na katerem je obesilo pritrjeno in kateri sega skozi luknjo v avbi n v jarmu ter končuje nad jarmom, v vijak, ima le enojno matico, je torej brez varnostne matice. Prav naravno, da popušča enojna matica vsiled stresanja pri zvonjenju. In to se je zgodilo že pri vélikem in malem zvonu, katerih kemblja se lahko, z rokama obračata okoli in okoli. V takem nestalnem obesilu pa nastaja toliko postranskega trenja, da je more premagovati Le mnogo čezmerno težek kembelj.
Namesitu zvonilnega droga (navadnega pri naših zvonovih), .pritrjenega s kljukama ha jarem za oibešenje zvonilne vrvi je pritrjen na jarem, blizu do srede zvonu segajoč žlebast obroč iz železne Pločevine (umerjen po debelosti vrvi) v obliki polkroga, na katerega sprednjem, koncu je privezana zvonilna vrv. Ko zvon zvoni, se vrv navija in odvija po žlebu ter ohrani vedno svojo navpično smer. Tako je odstranjen veliki razmah droga, vedno nevaren zvonivcu in škodljiv vrvi, povzro-čujoč nje drgnjenje v luknji v tlaku.
Gori sem pojasnil, da je bila prvotna teža kembljev popolnoma pravilna in prav taka je bila tudi dolgost kemb,lieviti podaljškov. Prvotno je bila normalna tudi debelost kembljevih betic, ki imajo vrhu tega prednost, da niso ploščnate, ampak okrogle. Betice so še debelejše kot zahteva pravdo, ki se glasi: Debelost betice se dobi, da se debelost krila množi s številom 2, produkt deli s številom 5 in ena petina odšteje od produkta. Zato sim jaz že lani svetoval: Pustite kombije, zboljšajte *n usmerite prav le njih obesila! Moj nasvet se je Prezrl in ž njim pravi vzrok šibkega in nerednega zvonjenja. — Toliko o armaturi zvonov. (Dalje.)
Marijne družbe.
Redni letni sestanek voditeljev Marijinih družb bo dne 21. februarja ob 10 uri v knezonadškofijski palači v Gorici. Dekanijski voditelji naj sestavijo Statistiko za 1. 1923. in poberejo letne prispevke.
Iz Zbora.
Naše sobranje dne 28. nov. 1923.
Dne 28. nov. 1. 1. se je vršilo letno sobranje našega »Zbora«. Sobr. starosta je otvoril zborovanje in pozdravil navzoče. V svojem govoru je orisal v glavnih potezah delovanje »Zbora« v preteklem letu. Nato je sobr. Doktorič v jasnejše razumevanje prebral korispondenco med »Zborom« in dr. Wilfanom. Naša zadnja poslanica dr. Wilfanu, tičoe se temeljev in smotrov skupnega delovanja je žela soglasno odobravanje.
Nato je podal dosedanji tajnik poročilo o delovanju »Zbora« v preteklem letu. Vsebine ne bomo navajali, ker je razvidna iz lanskih številk »Zbornika«.
Sobr. blagajnik dr. Brumai je podal blagajniško poročilo. Predvsem je bilo iz poročila razvidno, da je plačevanje članarine najbolj pereča zadeva »Zbora.« Zbor poživlja vse ude, da plačajo takoj članarino, ki znaša letnih 25 lir. Za ubožnejše sobrate v Istri predlaga blagajnik naj bi plačali, kolikor pač premorejo. Članarino rabim nujno za poravnavo tiskovnih stroškov »Zbornika«.
Poročilo je bilo odobreno*. Nakar je dobil besedo še sobr. B. Milamovič, ki je podal sliko razmer v Trstu in Istri.
Potem se je vršila volitev novega starešinstva. Po različnih predlogih je bila konečno sprejeta sledeča lista:
Starosta - predsednik:	dekan Al. Novak iz
Črnič;
podpredsednik: kurat St. Stanič iz Podgore;
Tajnik: kurat Jos. Budin iz Pevme;
Blagajnik: kurat Ang. Čargo iz Sovodenj;
odbornika: kurat Ciril Sedej iz Števerjana in župnik Josip Grašič iz Berma.
Konečno se je še izvolilo nadzorstvo* in razsodišče.
Pri slučajnostih je opozarjal sobr. msgr. Valentinčič, da je treba* vplačati članarina za F. A.
C. I.
— 20 —
Šotor, starosta Novak je stavil resolucije in jih utemeljeval. Pri resolucijah se je vnela živahna debato, dokler ni bil dan vsaki resolucij določen smisel. Statistična redakcija resolucij se je prepustila novemu storešinstvu.
S pozivom na delo je sobr. starosta zaključil sobranje.
Resolucije občnega zbora Svečenikov sv. Pavla.
I.	Občni zbor, ki je pred 2 letoma dal pobudo za ustanovitev zveze naših izobraževalnih društev, gleda danes s ponosom na razvoj naše Prosvetne Zveze. Poživlja člane, da se je oklenejo in sodelujejo pri njenem stremljanjiu.
II.	Občni zbor se izreka za to, da ostani tudi za naprej verouk otoligaten v šoli in da se podučuje v materinskem jeziku od duhovnika.
III.	Občni zbor, ki je priča vseh neosnovanih napadov, ki jih trpi nadpastir, izreka Njemu udanost in voljo, da ostane ob njegovi strani zvest v borbi za krščanske ideale.
IV.	Promatrajoč slovenski tisk Zbor s žalostjo ugotavlja, da isti s svojo pisavo večkrat žali verski in moralni čut ljudstva in da se medsebojno strupeno napada. Zato poživlja liste, naj se v svoji pisavi in inseratih postavijo na pozitivno katoliško stališče.
V.	Občni zbor obsoja protiversko' pisanje Istar-ske Rijoči in poživlja svečenike v Istri, da izvajajo konsekvence. Izreka pa priznanje tedniku »Istra« zastran njegovega pisanja v krščanskem duhu, ter ga poživlja naj v tem pravcu ustraja nadalje kot naslednik Pučkega Prijatelja, ustanovljenega od velikega škofa Mahniča.
Predlog konferencam v debato in sklepanje.
Že dolgo ga imam na srcu. Zdi se mi pa., da je čas priti ž njim na dan. Evo ga!
Za vse mogče reči skrbimo v Zboru in si belimo glave, na-se, na svoje potrebe le preveč pozabimo. Mislim namreč na potrebe naših stalrih let, ko bomo podobni obrabljenim strojem. Za staro že-lezje nas ne bo mogoče prodati, v muzeje nas tudi ne vzamejo. Malokdo izmed nas je tako srečen, da ima dom, kjer bi bil na stara leta — če mu jih Bog da učakati — dobrodošel. Ponzila visi v zraku, iti kakšna bo, če bo sploh še v modi?
A!i bi ne bila na mestu samoipomoč? Da bi si mi slovanski duhovniki kupili svoj dom, kjer bi v slučaju potrebe dobili streho takrat, ko bomo sebi in
drugim v nadlego, kamor bi se priselili, ko ne bomo za nobeno delo več, tako, kakor se sedaj selimo v razne službe, in priselilii s polnim pravom kakor v lastni dom.
Res, da eden ali drugi izmed nas tega ne bo potreboval, ker bo Gospod svojega hlapca poklical naravnost od dela iz vinograda v boljšo domačijo, vedno pa bomo imeli take med seboj, ki bodo
v	teh novih razmerah zavetišča potrebovali.
Imam že cel načrt za to akcijo pripravljen,
prevdaril sem neko noč, ko je spanec bežal od mojih oči zaradi zaradi rogoviljenja nabornikov, tudi finančno stran tega podjetja, le juridična mi je še nejasna zaradi novih postav, ki so prišle v deželo in bi bilo treba nasveta strokovnjakov. Zato z načrtom ne pridem še na dan dokler ne zvem bi li našla ta misel samopomoči odmeva med so^ brati. Zal, žal, da se ni kaj tacega sprožilo pred par leti, ko je bilo denarnih sredstev več na razpolago; danes bi imeli že svoje zavetišče, kamor bi v slučaju začasne ali trajne obnemoglosti prišli kot domov.
Premislite, sobratje, in če mi daste poigum, pridem prihodnjič v konkretnejšimi predlogi na dan.	Novak.
Članarina. Pri prvi konferenci poberite članarino — 25 lir — za »Zbor. To je nujno!
»Socialna misel«. Nujna je danes inteligentu socialna orientacija. Za to pa ni boljšega pomočka nego naročiti si »Socialno misel«, ki je edini slov. časopis za socialna vprašanja. Prijatelji ne pozabimo na to slov. publikacijo. Naroča se v Gorici, Riva Piazzutta 18.
Mohorjeva družba. Sobrate nujno opozarjamo, da čimprej osebno sprejmejo poverjeništvo Mohorjeve družbe v Gorici. Če hočemo, da podjetje uspe je treba velike agitacije in požrtvovalnosti. Poberite udnino, izpolnite nabiralne pole in pošljite jih točno do zadnjega marca v Gorico. Takoj po tem dnevu zveste natančen literaren načrt, ki je odvisen od števila članov. Pomisleke pustite na stran. Konkurence sploh ni in je ne more biti, če
vi	vsi smatrate bratovščino več nego trgovino in »Zbor svečenikov sv. Pavla« več nego kakega potujočega agenta!
Še nekaj za konference! Pri prihodnji konferenci izberite po pravilih »Moh. družbe« dekanijskega zastopnika in farne poverjenike in to za legalno podlago bratovske organizacije Moh. Družbe. Pošljite imena na pisarno »Goriške Mohorjeve družbe« v Gorici, Riva Piazzutta 18.
— 21
Odmevi našega dela.
Evharistična posvetovanja.
Obljubil sem, da o priliki kaj mailega povem, kako smo se briški duhovniki med seboj posvetovali, ker nismo mogli imeti zborovanj v oidsekih na našem evharističnem shodu. Obljuba dotg dela. Ker se je Zbornik tako pomajčkenil, se je tudi moj dolg znižal. Plačam torej le nekaj odstotkov.
1.	Družba duhovnikov častilcev. Konstatirali smo, da smo vsi vpisani. Sedaj nam tudi vsem prihaja bocensko glasilo. Sklenili smo, da en sobrat prevzame v naši zajednici skrb za to družbo. On nas bo moral dramiti. Na konferencah bodi vsako leto vsaj en referat o Presveti Evharistiji. — Če bomo držali, mora biti nekaj sadu.
2.	Celodnevno češčenje. Za štirideseturno molitev se ni (še) nobena duhovni j a priglasila.
Enodnevno klanjanje je bilo pa že povsod vpeljano, razen v eni duhovniji. Sedaj se vpelje tudi v tej duhovniji; dušni pastir izbere primeren dan. Ene duhovnije ohranijo stare dneve, kakor so bili določeni od začetka. Ene se bodo držale dneva, ki je prišel v zadnjih letih v navado, čeprav je bil Pred 10 leti drugače naznanjen. Seveda bo treba dneve na višje mesto tako sporočit, da ne bo dvoma. (To velja vsem, nele nam Bricem).
Pozneje se je v našem okrožju prižgala še ena večna luč (na Vrhovlju). Dan klanjanja še ni določen.
Ti sveti dnevi se v nekaterih naših duhovnijah na moč slovesno obhajajo, v nekaterih manj. Quantum potes, tantum aude. Povsod soi se. ljudstvu zelo priljubili, da bi jih ne maralo pogrešati. Bog je ljubezen.
3.	Bratovščina Sv. R. T. Radi pomainjkljivosti Pri razdelitvi referatov smo o bratovščini premalo govorili. Slišal se je nasvet, naj bi se bratovska pravila tako premenila, da bi bili denarni Prispevki le nasvetovani. Predlagam, naj bi prvi Prihodnji evharistični referat bil ravno o tej bratovščini. Takrat bo treba komstatirati, v kakem stanu je po posameznih duhovnijah (cvete, živi, životari, dremlje, spi, ali je sploh ni). Vzbudimo fo bratovščino po naših duhovnijah k živemu življenju, potem bomo lahko stopili pred centralno Vodstvo in vprašali: Custos, quid de nocte? Če nas Pa centralno vodstvo prehiti z živim, življenjem, Sotovo ne bo nevoščljivosti v nas.
4.	Kako naj se pospešuje obisk S. R. T. itd. Pridni referent je zlasti priporočal mesečno skup-no uro združeno s popoldansko službo božjo. Vrsti naj se branje premišljevanja z očenaši, vzdihljaji, Petjem. Lahko se moli rožni venec, pojejo litanije P res v. Srca Jezusovega. Blagoslov z Najsvetejšim,
katero je bilo ves čas izpostavljeno. Ne sme biti enolično. Naiuka tisto nedeljo ni. Kjer mogoče, naj bi molili v dveh zborih iz »Večne molitve«, to menda izven oficijelne popoludanske službe božje. Če mogoče, razdeliti molivce na vse nedelje in praznike, morda celo na vse ure od jutra do večera.
Večkrat v pridigah priporočati. Navajati ljudi na premišljevalno molitev. Duhovnikov vzgled. Skrbimo z red, Snago; lepšajmo oltar s cvetlicami, katere smo sami izgojili itd. Referent je toliko povedal, da je lahko vsak nekaj za-se vzel.
5.	Večkratno sv. obhajilo. Šolarji vsak mesec, ali vsaj na dva meseca. Možem in fantom priporočati in zopet priporočati ter za nje odločiti eno nedeljo v mesecu, da imajo pri spovednici vso prednost, potem skupno obhajilo. Referent ima vpeljano apostolstvo. Tisto nedeljo obhaja 20—30 mož in fantov. — Drugi referent nima apostolstva.
Priporoča nekako tako, kakor prvi, posebno kaže na.vzgled Jezusov, kako se je trudil za može in fante.
6.	Liturgično petje. Rekli smo nekaj, da nas bo en sobrat na konferencah učil tradicijonalnega ko-ralla. Upajmo. Na sploh smo bolj majhni pevci. Da nismo o tej točki več govorili, je bil »tehničen« vzrok. Za to točko določeni referent je pomotoma obdelal 5. točko, o kateri sta tako dva poročala. Bo pa inštruktor nadomestil.
7.	Nabožni list. Referent ni prišel do besede, ker se je bilo drugega gradiva nagromadilo. Imel je pripravljeno to-le resolucijo: Ker bi bil domači nabožni list ljudstvu in duhovnikom zelo koristen, če ne naravnost potreben, naj ga gospodje v Gorici potskusijo ustanoviti. Ako to ni mogoče, naj se bolj širi Bogoljub, Cvetje, Glasnik.
Kaj bi bili zborovalci rekli, ne vem. Med tem je kocka! padla: domačega nabožnega lista ne dobimo. Ali bomo vsaj drugi stavek resolucije držali? Trem listom se je mej tem pridružil četrti: Katoliški misijoni.
8.	Skrb za duhovski naraščaj. Prošeni referent je bil obolel. Stvar je pa tako važna, da treba o njej govoriti tudi post festum. Ne bi škodilo, če bi bila v tej ali drugi obliki stalna rubrika na naših sestankih.
Porečeš: Malo ste sklenili. Odgovorim s sv. Janezom Berchmansom Quidquid minimum; sed constans — ali po domače: da bi le to držali!
— 2-2 —
Koristni migljaji.
Opomba o sigilu.
Ko smo nekje razpravljali 0‘ 2. vprašanju letošnje 2. pastoralne 'konference, je eden iznesel »Instructio ad Rev. mos locorum Ordinarios fa-miliarumque religiosarum Móideraltores super inviolabili sanctitate sigilli sacramentallis,« katero' je izdala kongregacija sv. oficija dne 9. junija 1915. Navadno prinesejo taka navodila Aota Apoistolicae Sediš, te odredbe pa menda do sedaj niso objavila. Rimski list »II Monitore Ecclesiastico« 1917. str. 199. (odkoder jo je oni konferenčnik bral) pravi, da jo je s komentarjem jezuita P. Ferreres vred povzel iz španske revije »Razón y Fé«. Linška »Ouartalschrift« jo je prinesla iz »Momifora« v 2. snopiču 1. 1922. Pridejana je razprava iz peresa prof. dr. W. Grosam-a. Najrajši bi to instruikcijo tu-le prepisali; pa je »Zbornik« tako tesen; tudi upam, da jo objavi Folium Ecclesiasticum, ko bo prinesel rešitev imenovanega konferenčnega vprašanja. Tukaj povem nekaj iz Omenjene debate.
Instirukcija opominja duhovnike, »ne' quid un-quam ... ad oonfessionis sacramentalis materiam pertinens, quavis sub forma et quovis sub prae-textu, ne obiter quidem et nec directe ncque indi-recte (excepto oasu neoessariae consultationis iuxta regulas a probatis auctoribus traditas proponen-dae) . . . attingere audeant.«
Debata se je vnela, kako se ravnati in casù ne-cessariae consultationis. Eni so zahtevali posebno stroga pravila, da so se nekaterim prestroga zdela. Najvarnejša so pa. Naj jih torej tukaj povemo z besedami omenjenega jezuita: »Consulta-tianes necessariae fieri possunt, sed aut de licenza omnino expressa poenitentis et celata omnino eius persona; aut proponendo casum ut specula-tivum ita additis et mutatis aut omissis adiunctis ut nulla vel remotissima indicia ad cognitionem poenitentis ducere queant.«
Jaiz držim s strogimi. Ti tudi, kaj ne?
Kronika.
Nekoliko stanovske statistike.
Danes hočemo statistično pregledati le goriško škofijo. Popotna točnost v teh izvajanjih je nemo^ goča. Vendar pa vrže ta statistični poskus na vprašanje pristojnosti naše duhovščine posebno luč. Sledeča tabela nam pokaže slovenske dekanate
gariške škofije, koliko duhovnikov potrebujejo in koliko so si jih vzgojili.1
Dekanat	Potrebuje duhovnikov	Vzgojil duhovnikov	t -
Biljana	13	6	— 7
Bovec	8	2	- 6
Cerkno	11	12	t 1
Černiče	15	17	t 2
Devin	12	2	- 10
Kanal	15	11	— 4
Kobarid	12	10	— 2
Komen	20	13	— 7
kočnik	3	3	•-
Solkan	14	4	- 10
Šempeter	17	11	- 6
Tolmin	25	17	- 8
Gorica	6??	5	— 1
Tabela nam pokaže, da sta edino dva dekanata aktivna če izvzamemo' ločniškega. Na prvem mestu so Črniče, ki krijejo svojo lastno potrebo s prebitkom dveh moči; na drugem mestu je Cerkno ki krije svojo potrebo s prebitkom ene moči. Nai-hujši pasivc kažejo Devin (— 10), Solkan (— 10), Tolmin (— 8) ter Biljana in Komen (— 7). Za temi prideta takoj Bovec in Šempeter (— 6).
Veliko jasnejšo sliko nam pa nudi naslednja tabela. Približno število prebivalcev v dekanatu v primeri z duhovniki, ki jih je dekanat vzgojil nam kaže približno število prebivalcev v dekanatu, ki so dali enega duhovnika.
Dekanat	Število duš (pribl.)	Število duh. rojakov	Enega duhovnika je dalo :	
Biljana	8500	6	1400 ljudi	
Bovec	6300	2	3150	n
Cerkno	7600	12	640	
Černiče	14600	17	860	»
Devin	8000	2	4000	n
Kanal	13000	11	1180	v
Kobarid	9000	10	900	v
Komen	15800	13	1220	v
kočnik slov.	4800	3	1600	n
Solkan	11700	4	2900	n
Šempeter	15600	11	1450	v
Tolmin	18000	16	1060	
Gorica	10000?	5	2000?	
1 Všteti so bogoslovci.
- 23 -
Najbolj pasiven dekanat je zopet Devin, sledi mu Bovec in temu Solkan. Ločnik, Šempeter, Biljana so približno enako pasivni. Najbolj aktivno je Cerkno, za tem pride Črniče, takoj za temna pa Kobarid.
Duhovnije, ki niso dalle nobenega duhovnika in so torej navezane samo na tujo pomoč, so po sedanjem stanju sledeče:
1. Bate, Bilje, Borjana, Branica, Brestovica. 2. Cerovo. 3. Čepovan, Čezsoča. 4. Devin, Doberdob, Dol. Trebuša. 5. Fojana. 6. Gaborje (Vipavsko), Gorenjepolje, Gradišče, Gabrovica, Grgar. 7. Idrija ob Bači. 8. Jamlje, Jageršče. 9. Levpa, Lipa, Log, Logje, Lom, Lokve, Lokovec. 10. Mavhinje Mar. Celje. 11. Nabrežina!, Novaki. 12. Obloke, Opatjeselo, Orehek, Osek. 13. Plave, Pliskovica, Podbrdo, Podsabotin, Police, Ponikve. 14. Ravne, Renče, Roče. 15. Sedlo, Soča, Srednje, Staraselo, Stomaž, Stržišče. 16. Šempolaj, Šmartno, Štjak, Štamaver. 17. Trnovo. 18. Vel. Zabije, Vi-Polže, Volče, Vogersko, Vrtojba. 19. Zaipoitok.
Sobratje, ali ne pove ta statistika veliko?
Stanič.
Goriško bogoslovje. Vesel pojav v goriškem bogoslovju je letošnji I. letnik. Kljub pomanjkanju slov. srednje šole v naši, krajini se je vpisalo 8 slov. bogoslovcev — 5 za goriško in 3 za tržaško škofijo. Malo sicer — a razmeroma1 vendar veliko.
Premeščanja v gor. nadškofiji. Sobr, Ivan Štolfa ie dobil župnijo Breginj.
Apostolstvo sv. Cirila in Metoda bo pod po-krovitelstvom novega olomuškega nadškofa poživilo in razširilo svoje delovanje, ki je ob dolgotrajni bolezni in po smrti dr. Stojana začasno nekoliko opešalo. Pripravljajo se izredno važna nova Podjetja. Tudi slovensko Apostolstvo bo letos pri-čolo z novim živahnejšim delovanjem. Tiska se važna znanstvena knjiga, ki bo vodnik vsem de-javcem na polju ciril-metodijske ideje; na to pri-ideje. Prirejala se bodo predavanja in poučni tečaji.
Mednarodni kongres za cerkveno zedinjenje. Rovi olomuški nadškof dr. Leopold Prečam je tai-'k°li po svojem vstoličenju pokazal, da hoče v duhu svojega prednika Stojana nadaljevati delo za idejo ciril-metodijsko. Dne 3. januarja t. 1. je z lastnoročnim podpisom razposlal vabila k sodelovanju pri mednarodnem kongresu na Ve,le-hradu koncem julija 1924. Na kongresu se bodo obravnavala znanstvena in praktična vprašanja o ZaPadnem ,in vzhodnem pojmovanju cerkvene ustave, edinstva in razkola; razpravljalo se bo o Verskem in karitativnem delovanju z/a vzhodne
kristjane; izpopolnila se bo organizacija Apostol-stva sv. Cirila in Metoda. Na tem kongresu bo prvikrat, odkar se vršijo velehradski kongresi, uradno zastopan sveti oče, ki posebno želi, naj bi katoliški Slovani bolj nego doslej sodelovali na tem polju.
Vesel pojav. »International Book Review« v Nju-jorku je dala svojim čitateljem vprašanje: »Katerih deset knjig, ki so izšle po 1. 1900 smatraš za najboljše?« Prišlo je na tisoče odgovorov. Ob končnem obračunu vseh navedenih knijg je prišel med desetimi na šesto mesto: Giovanni Papini: »La vila di Cristo.«
Uredniška torba. Sobratje se pritožujejo, da je »Zbornik« piškav. Urednik prosi in kliče po so-trudnikih. Ko si bo list ustvaril dober krog so-trudnikov bo tudi boljši. Torej?
Biskup Srebernič in „Zbor“,
Prečastiti gospodje!
Zbor svečenikov sv. Pavia mi je blagovolil k moji konsekraciji dne S. XII. 1923 brzojavno poslati svoje častitke. Iskreno se Vam zanje zahvaljujem. Želim le to, da bi dobri Bog uslišal želje in blagoslov, ki ste jih ž njimi za-me združili. Mnogo pomoči potrebujemo vsi od zgoraj, ki smo pri delu za nadnaravne cilje le orodje božje Previdnosti. Dal Bog, da bi se po molitvi in ponižnosti čim najlepše za lo svojstvo usposabljali. On pomagaj meni, da bi Vam vsem bil jaz, jii sem vedno eden izmed Vas, v svojstvu dobrega, ponižnega, gorečega orodja božjih rok zmirom v veselje in zadoščenje. Prepričan sem, da želite isto od sebe i Vi sami. Tako morete vstrajati na svojih mestih, tako se žrtvovati za čast božjo in blagor našega naroda, kakor je mogoče storiti to le onim, ki so dobili od Boga misijonski poklic.. Ne mine dan, kjer bi moje misli ne bile pri Vas in kjer bi ne molil za Vas. Iskreno želim vsakemu posamezniku v Zboru kakor tudi Zbora kot takemu najobilnejšega božjega blagoslova s ponižno prošnjo, da bi se i mene blagovolili spominjati v svojih pobožnih molitvah pred Bogom.
Vam, prečastiti gspodje, prev dani V Krku, 1. I. 1914.
Dr. Josip Srebrnič, biskup.
LISTEK.
24 -
K Solncu !
Pridiga iz dr. Pregljeve povesti „ Virago victrix".
Sotace je zajelo ves veliki prostor pred cerkvijo, ki je pela v sto prošnjah in pesmih. Vsečez pred svetiščem se je posejal gozd rdečih cvetov, kroj ob kroju, nebeški mak vedrih orlovskih oblek. In vsi okoli in okoli so bili ena sama lepa misel ljubezni in vdanosti in zahvalnost, ena samia vojska miru in strahu božjega. Tedaj je vse molčalo. Na oltarju v zelenju je zažuborelo medlo v solncu in luči krdelce sveč. Tedaj je pristopil svetniški sivo-lasec, trpkolepi naš najvišji, naš človek, ki je do sivih let najbolj ljubil med vsemi, najbolj iskal slave božje, naš Dobrodošli.
. »Bog živi, veliki Trpki, vladika naš!«
Ob oltarju na odru pa je stat propovednik in je govoril:
»K solncu,« je padla, beseda, kakor glas zvona med ljudstvo in blesk oči. »K solncu!« je pozvala čez trenotje, da so se obrazi zgenili in nehote iskali za kraljem nebes. »K solncu!« je zaklical govornik v tretje. Zdaj pa je razširil roke, kakor da ga je prevzelo prečudno genotje. Nato so roke omahnile, a beseda se je vnela. Govorila je prečudno, slikala je. Slikala je vse gorje temin brez luči in solnca, slikala je strašno tegobo tisočletij, odkar je bil grešil Adam in zemlji rojen greh. Sredi solnčnega dne je strahotno rasilo v poslušalce občutje slike, ki jo je obrazovala propoved-nikova beseda: škrlatna tema brezmejnega gorja in greha in obupa in upora proti Bogu, Najvišjemu. In nikoli konca ni hotelo biti škrlatnemu breznu. Srce je hlastalo iz utesnjenih prsi po zraku, prosilo že boječe: Daj, prestani, dovolj je. Razgrni že blagovest, daj solnce.«
In tedaj je govornik trenotno'Utihnil. Sredi besede je planil trpko, kakor z vzklikom po rešitvi:
»K Solncu!«
In rasila je nova slika, kakor prečudno videnje. Strahotno gledanje je ubijalo gledanje duše, ki ima Boga. Vse je pelo v tej pesmi. Škrjanec je vriskal v nebo, glas zvonov od daleč se je budil v tihote, srca človeška so pela!, rdeči cvetovi, sladki emblemi na praporih, blesket suličevja na drogeh, šum vetra v praporcih, oči otrok, deklet, mož in žena. Vse okoli je bila kakor uresničena, na silnem odru ponazorjena velika hvalnica Bogu in njega vsedobroti.
»K Solncu!«
Iz govornikovih ust je vzrastlo čudno. Vsi, ki so čuli so verjeli: »Tu smo, pa nismo še vsi. In tisti, ki smo, se ne vidimo vsi. A, kolika množica, nas je z onimi nevidnimi, ki z nami prisostvujejo slavju. Kolika vojska! Vsi angeli, vsi svetci božji, vse nebeško tovarištvo: očaki, preroki, mučenci, spokorniki, device in svete žene, junaki iz rimskih an-fiteatrov, sužnji iz afriških rudnikov, jetniki iz tesnih celic na Karmelu, v Mali Aziji, vsepovsod; veliki potniki, Pavel in Frančišek in Andrej, blagovestniki, redovniki, učitelji, kralji in ubožci, kme-tiška Izidor in Notburga, priprošniki in priproš-njioe: sveti Jakob, sveta Ana, sveti Mihael, sveti Silvester, sveti Valentin in sv. Rok...
Solze čudnega slovesja so silile v oči.
Srca so prosila upehana:
»Dovolj lepote, zbudi nas, sanjamo!«
In propovednik je budil:
»K Solncu!«
Beseda mu je postala čudna vsakdanja. Trgala se je kakor človeku, ki hladno govori iz razuma, kakor človeku, ki šteje in ve, da mara govoriti le tako, da bo prav doštd.
»Predragi v Kristusu! Naše Solnce je Bog. Brez solnca bi zemlja umrla. Brez Boga je mrtvo življenje človeških duš. Kaj je vse? Bog, Bog, Bog! Brez Boga ni upanja. Brez Boga ni ljubezni. Ni bratov, ni sester, ni kraljev, ni duhovnikov, ni mislecev ne pevcev ne vojskovodij! Brez Boga ni domovine. Kar smo, kar smoi bili in bomo, bomo le po Bogu in v Bogu in za Boga.«
In že je kakor omahnil pod silo besede, ki jo je bil povedal, a vz rast el je še enkrat in iskal po ljudeh.
»Domovino sem imenoval. Pravijo, da jo je mogoče ljubiti brez Boga. Pravim, ni je mogoče ljubiti brez Boga! Iz Boga jo ljubijo celo oni, ki Boga taje. Iz Boga jo ljubijo, pa se te sreče svoje ne zavedajo. 'Z/'d nehvaležno srečo, da ljubijo nehote Boga, se zahvalimo Gospodu Bogu mi, ki verujemo vanj do konca dni.«
Beseda je umolknila. Pesem se je zbudila. Zvonček je vodil misli k daritvi. V jasnem solncu so klonili rdeči cvetovi, svetli prapori so se klanjali Bogu nebes in zemlje, ki se je tedaj skrit pod podobo kruha in vina dvignil v tresočih se mašni-kovih rokah visoko nad klečeče množice. Zvon iz višin je padel slovesno nad sveto opravilo, vonj kadila je ogrnil množice, kakor blagoslov nebes in solnce je sijalo, pelo v tisočih očeh:
»K Solncu, k Solncu ...«
Urednik: St. Stanič, kurat; Odg. ur.: A. Sfiligoj.
Tisk „Zadružne tiskarne" V Gorici.