.  t
Njeno C. in kr. Veličanstvo cesarica Elizabeta.
Dno 10. septembra popoludne je kakor strela z jasnega zadela Nj. Veličanstvo cesarja, Najvišjo cesarsko rodbino in vso prostrano državo neverojetna in pregrozna vest, da je zavratno umorjena posvečena oseba cesarice in kraljice naše. Vsi narodi avstro-ogerski so zaplakali, v svesti si, da je njih očetovski vladar izgubil svojo čarobno srečo in najzvestejšo podporo; ves civilizovani svet se je vžalostil, začuvši, da je izginila iz življenja žena, dobra in krepostna kakor angelj. A streslo se je tudi vse, kar nosi človeško srce v prsih, pomislivši, da je cesarico Elizabeto, dalječ proč od domovine, zabodla v srce ubijalska roka jednega izmed tistih nesrečnikov, koji, brez najmanjšega v/jrskega in pravnega čuta, so največji madež naše sedanje dobe.
Mej milijoni ljudij, ki občutijo tragično usodo ne-nadomestne naše cesarice, žaluje odkrito in globoko tudi naš narod, na čelu mu njegov pravniški stan, ki je ž njim vred od davnih časov neomahijiv v čisti ljubezni do prejasne vladarske hiše. Tolaži nas le pogled na čudovito duševno moč, katera v teh časih drži po konci našega najmilostnejšega vladarja in gospodarja. In potolažiti nas je mogel le On sam z besedami, v katerih je razodel, kako dobro je Njegovemu krvavečemu srcu delo iskreno, otroško sočutje Njegovih narodov ob tej preža-lostni priliki.
Večen bo ginljivi spomin na pokojno cesarico, neizčrpna ostane ljubezen naša do cesarja, kojega nam mili Bog obvaruj in ohrani do skrajne meje človeškega življenja v ponos in srečo Avstrije!