časopis slovenskih delavcev Glavni urednik Marjan Horvat Odgovorni urednik Ciril Brajer______ Telefon: 313-942 Naročnina in prodaja: 321-255 Telefaks: 311-956 Naslov: ČZP Enotnost. Dalmatinova 4. Ljubljana Ljubljana, 12. januarja 1995, št. 2, letnik 54, cena 180 SIT • Upam, da bo še obveljala usmeritev, naj se politične odločitve v ZSSS sprejemajo zgolj na osnovi strokovnih ocen. • Ne le stavke in protesti, pomembna je tudi enotnost stališč organizacije, enotna podpora drug drugemu, solidarnost med elementi zveze. • Težje je uskladiti stališča znotraj zveze kot potem navzven. S Zagovarjam pomen in potrebnost splošne kolektivne pogodbe. Njeni nasprotniki se opirajo prej na »moč« kot na moč. • Tisti, ki bi morali stavkati, niso pripravljeni. Tisti, ki bi nikakor ne smeli stavkati, hočejo... To je nekaj poudarkov iz intervjuja s članom predsedstva ZSSS Gregorjem Mikličem. Preberite ga na 3. strani. LABIRINTI ZDRAVSTVENEGA ZAVAROVANJA S1. januarjem letos so začela veljati Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki legalizirajo čakalne dobe, uvajajo novo zdravstveno izkaznico, zahtevajo, da si izberemo osebnega zobozdravnika, odpravljajo doplačila v zobozdravstvu... Več na strani 18. ; - ■« * ■■ Lani smo v Sloveniji s turizmom zaslužili skoraj v.:. - ...... KOLIKO JE PRAVZAPRAV TOČNA URA Državni sekretar za industrijo dr. Ivo Banič se boji, da Alojzu Omejcu, predsedniku Sindikata delavcev tekstilne in usnjarskopredelovalne industrije Slovenije, »nekoliko zaostaja«, Omejc pa mu očita, da njegova »močno prehiteva«... V ZASAVJU ŽE LAŽJE DIHAJO... ... pa ne zaradi ekonomskih podvigov, da ne bo pomote, temveč zavoljo uspešne realizacije ekološko-razvojnega programa za Revirje, ki so ga sprejeli po prvem sindikalnem referendumu pred natanko štirimi leti. (V Sindikalnem zaupniku) sreda F Navodilo o načinu izračuna izhodiščnih plač za ielo 1995 Po prekinitvi pogajanj o plačni politiki v gospodarstvu v letu 1995 je delovna skupina strokovnjakov pripravila predlog navodila o izplačevanju plač. Navodilo predvideva vgraditev inflacije nad trinajstodstotno rastjo cen po marcu 1994. Po navodilu se bodo izhodiščne plače povečevale mesečno, in to toliko, kolikor bodo porastle cene. Stroški (dnevnice, kilometrine, regresi) se bodo izplačevali skladno z uredbo, ki določa najvišja povračila, ki se lahko odbijajo od davčne osnove. Ta določba pomeni torej povečanje zneska za prehrano med delom. Člani delovne skupine (Brane Mišič in Irena Milanovič za delojemalce, Metka Penko-Natlačen, Slavi Pirš in Majda Kocmur za delodajalce) menijo, da to navodilo pomeni pravzaprav nov aneks h kolektivni pogodbi in tarifni prilogi za leto 1994. Ne gre torej za tarifno prilogo za leto 1995. Če naj bi navodilo delavcem omogočalo, da bi plače uveljavljali tudi s tožbami, bi ga morali registrirati tako kot druge kolektivne pogodbe in objaviti v Uradnem listu. Delovna skupina je tudi mnenja, da bi morali podpisniki aneksa ustanoviti skupni organ, ki bi spremljal plače in inflacijo, ter vsak mesec objavljati popravke višine izhodiščnih plač. Takšne objave bi preprečile spore o izračunu plač, ki so se pojavljali v letu 1994. Te dni se bodo o predlaganem navodilu izrekli organi podpisnikov splošne KP za gospodarstvo. Sindikati, ki so povezani v Zvezo svobodnih sindikatov, bodo navodilo ocenjevali zlasti po odprtosti za pogajanja o tarifnih prilogah kolektivnih pogodb dejavnosti. Kot nam je povedal Brane Mišič, je alternativa podpisu navodila le podaljšanje veljavnosti tarifne priloge iz leta 1994. Rešitve v navodilu so torej ugodnejše kot tarifna priloga iz leta 1994. Še ugodnejše rešitve pa so odvisne od pogajalske moči in sposobnosti sindikatov posameznih dejavnosti. Navodilo objavljamo na 4. strani. Franček Kavčič 0 1 CE r,„ r )RUGA PLAT Država brez vizije »Govorjenje o pomanjkanju vizij in strategij, ki ga je veliko, je zame predvsem ostanek prejšnjega sistema, planske miselnosti... Ta vlada noče in ne bo določala prioritetnih panog. Za Slovenijo je pomembna fleksibilnost... Vizije in strategije pa fleksibilnost zmanjšujejo.« Dr. Janez Drnovšek, Sobotna priloga Dela, 31. 12. 1994. »Permanentni volilni boj, boj za oblastne položaje in razdelitev vpliva, zakriva vpogled na nujnost opredelitve nacionalne strategije, brez katere je Slovenija seštevek strankarskih politik, okorna in v očeh tujcev neverodostojna.« Mag. Mojca Drčar-Murko, Sobotna priloga Dela, 7.1. 1995 Kakšen gromozanski prepad med dvema miselno-stima! Verjetno nepremostljiv, če sodimo po doslejšnji premierovi trmoglavosti. Verjetno nepremostljiv tudi zato, ker Drnovšek svojo moč gradi prav na pomanjkanju vizije. Če ima namreč v čem prav, ima v tem, da vizija veže. Tega pa se boji kot hudič križa. Kako, šmenta, bi potem mešetaril? Kako bi delil fevdalne pravice, s katerimi veže svoje vazale? Zanj je potemtakem odsotnost vizij in strategij način preživetja, gola eksistencialna nuja. Pa za Slovenijo? Prav obratno! Slovenija lahko preživi, da o razvoju sploh ne govorimo, le z jasnimi vizijami. Kandidatka za zunanjo ministrico mu pojasnjuje pač pomen in nujnost zunanjepolitične strategije. Poslanec združene liste v državnem zboru mu jo je skušal olajšati vsaj v štirih temeljnih točkah: ob zunanji politiki še pocenitev države, zmanjšanje nezaposlenosti in razcvet podjetništva. Na to in s tem se seveda posledično veže še marsikaj, kar ta država pogreša, od davčne politike, odnosa do neupravičenega in nepravičnega socialnega razslojevanja, pa vse do nedorečene dileme, ki pač ni lažna - ali maslo ali topovi. Da te stvari vežejo? Vežejo, hvalabogu! Vežejo predvsem samovoljneže, politične stremuhe in gmotne požeruhe, prekupčevalce z dobrinami in vrednotami te družbe, politikantske spletkarje in vse, ki čez poskuse jasnih odnosov spuščajo strankarske megle. Da predsednik vlade noče in ne upa s tem pred državljane, je očitno in glede na njegov odnos do vladanja tudi logično. Toda kje je v Sloveniji politik, ki bi brez strankarske demagogije nastopil s predlogom jasne vizije in strategije in izsilil referendum o njem!? Da vizijo potrebujemo, sem prepričan. Da je ne bodo uveljavile zdajšnje stranke in njihovi voditelji, sem prepričan. Da jo je mogoče doseči in speljati le z referendumom, sem prepričan... Ha, in kdo lahko referendum, to najhujšo moro slovenskih, strankam zapisanih politikov izsili? Tisti pač, ki je sposoben zbrati 40.000 podpisov. (mWl—|Bj Zveza Svobodnih Sindikatov W Slovenije DELNIČARSTVO ZAPOSLENIH ZA ČLANE SVETA DELAVCEV V PODJETJIH IN USTANOVAH! ZA SINDIKALNE ZAUPNIKE! • O DELNIČARSTVU ZAPOSLENIH • KAKO DO NOTRANJEGA LASTNIŠTVA S KAJ PO NOTRANJEM ODKUPU • LASTNIŠKA KULTURA • NOVE VLOGE V PODJETJU • ZAKAJ IN KAKO BEREMO FINANČNA POROČILA • TEMELJNI POJMI O GOSPODARSKIH DRUŽBAH • URESNIČEVANJE ZAKONA O SODELOVANJU DELAVCEV PRI UPRAVLJANJU Avtorji: mag. ALEKSANDRA KANJUO-MRČELA dipl. oec. NADJA CVEK GREGOR MIKLIČ . MILAN UTROŠA Drnovškova vizija DE št. 1, 5. 1. 1995 Moč vzhajajočega sonca Ljudstva, ki živijo uspešno že od davnih dni na otočjih v naročju Tihega oceana, so si svojo širino in poudarjeno poduhovljeno kvaliteto življenja učinkovito vgradila tudi v sedanji tehnološko razvijajoči se svet. Bitke s potresi in visokimi valovi so za te velike narode podoben stres kot za male, ki živimo v naročju ali pred pragovi velikih narodov. Morja in oceani so narodom »vzhajajočega Sonca« nepredstavljivi izziv in horizont in tudi ljudje alpskih planin in njihovih vrhov imajo veliko skupnega. Že skoraj prislovične gospodarske uspešnosti narodov obeh horizontov, nam, našemu narodu dajejo tudi v teh kriznih trenutkih nekaj odrešujočega misliti. Skoraj vsi mejaši Slovenije imajo do nas »neka« odprta vprašanja. Po mojem je to posledica naše duhovne »zaprtosti« in omejenega horizonta politikov v boju za neomejeno oblast. Prihodnost Slovenije je odprta država, ki sodeluje predvsem z državami zaveznicami razvojno uspešnih »horizontov«, saj je morala naših razvitih ali bojevitih sosedov danes in nekoč ena sama in večno znana zgodovinska tema - BALKAN. Nikakor pa ne moremo pričakovati nobenih odrešujočih navezav s komerkoli, dokler bomo imeli balkansko oblast, najmanj trikrat predrago in tudi zato za gospodarski razvoj omejujočo in motečo državno režijo. Strukturno in vrednostno prilagajanje naše države v svetovne (tudi evropske) integracijske tokove zahteva zato nemudoma temeljite politične spremembe, ki nedvoumno ukinjajo sedanjo za večino pogubljajočo centralistično ustavo in oblast. Centralisti že 50 let v boju in za ohranitev jalove oblasti omejujejo razvojne pobude skupin in posameznikov, ki bi že davno lahko Slovenijo izkopali iz revščine, ki jo je žal vsak dan več. Gospodarski razvoj Slovenije mora sloneti predvsem na domačem kapitalu in izgubljenem zaupanju varčevalcev in investitorjev ter na znanju in izkušnjah. Plemenitenje naših naravnih, tudi zemljepisnih danosti s strani narodov »velikih« horizontov, v korist zdravega razvoja, je prednostna naloga vseh za takšne naloge usposobljenih. Svetovno primerljiv gospodarski razvoj je možen le v bistvenem znižanju izdatkov za državno režijo (vojsko, policijo, monopoliste in za druge privilegirance), primerljivem npr. z Japonsko, Južno Korejo in drugimi azijskimi »tigri«, ki z varčno rabo denarja davkoplačevalcev ekonomsko uspešno premagujejo surovinsko neprimerno bogatejše tekmece stare in nove celine. Tako na osnovi »daljnega« zgleda prihranjeni denar za skupne potrebe države RS pa gospodarno dolgoročno investirati v razvojne naložbe za izdelavo proizvodov in storitev za izvoz na zahtevne svetovne trge. Če ste kdaj pomislili, da ni več izhoda iz sedanje krize, se ozrite po svetu v svetu horizontov, kjer je moč videti vzhajajoče sonce. JOŽEF JARH, predsednik stranke enakopravnih dežel - SED Z novim kazenskim zakonikom proti kršilcem Delavskih pravic DE št. 1, 5. 1. 1995 Ne vem, čemu in komu so potrebni in namenjeni tovrstni mastni naslovi in članki. Naivnim? Pravno nepismenim? Če se je kak sindikat ob sprejemu novega KZ ovedel, da je vodstva in lastnike podjetij možno preganjati in kaznovati tudi z njegovo pomočjo, prav, a vedeti moramo, da sta to in še več omogočala že prejšnji KZ SFRJ in KZ SRS, ki sta za delavsko obrambo imeli skupno 10 členov, sedanji KZ pa pol manj. Torej se je varnost delavcev poslab- šala in ne izboljšala. In ker osebno dvomim, da je bil po stari zakonodaji preganjan in kaznovan za kršitve iz delovnih razmerij kdorkoli (sam sem npr. vložil kar nekaj ovadb, a brez vsakršnega odmeva), je razumljivo, da se lahko menedžerji tudi sedaj mimo požvižgajo nanj. No. Upanje v boljšo prihodnost vendarle vedno obstaja. Sindikalnim aktivistom želim pri tem veliko uspeha. Branko Weixler Javno pismo gospodu mag. Cirilu Pevcu, direktorju Tesnila Trebnje p.o. DE št. 57/58, 22. 12. 1994 Odgovor mojim bivšim sodelavcem Moji bivši sodelavci so mi pred božično-novoletnimi prazniki naslovili neprijazno pismo, v katerem so, v stilu brkatega strica Stalina, na osnovi izmišljotin in polresnic sproducirali vprašanja, ki insinuirajo, da sem počel razne nečednosti, in istočasno pričakujejo, naj se na tej osnovi javno branim in dokazujem, da nisem kriv. Na take postopke seveda ne mislim pristajati, zato moji odgovori niso namenjeni avtorjem pisma, ampak objektivnemu informiranju javnosti. V zvezi s tem izjavljam, da nisem iz družbene lastnine Tesnil Trebnje ničesar vzel, nikomur ničesar podaril, niti prejel nobene odpravnine. Glede zamude pri postopkih lastninskega preoblikovanja Tesnil pa naslednje: V Tesnila sem se vrnil v avgustu l. 1990 po daljšem prigovarjanju skupne komisije sindikata in delavskega sveta kot direktor podjetja, ki je bilo resnično v veliki krizi (skoraj ves vodilni kader je odšel ali bil na odhodu, od 460 zaposlenih je bilo 60% režijcev, bogati klirinški trg se je sesul, tudi domačih naročil ni bilo, delavci so bili že nekaj časa brez dela, skladišča so bila obreme- Sporočiio za javnost Delavci Pionirjeve družbe Program lesnih izdelkov tudi danes (9. 1. 1995) nadaljujemo stavko. Po prekinitvi traja stavka danes že peti dan. Povod za ponovni začetek že večkrat prekinjene stavke so še vedno neizplačane plače za oktober in november 1994, pravi vzroki za stavko pa so globlji - perspektiva oz. nadaljevanje programa po poti sanacije ali pa stečaj dolžnika. Čeprav je generalni direktor Pionirja g. Peterlin zagotovil izpla- čilo oktobrskih osebnih dohodkov za petek, 6. 1. 1994, se to ni zgodilo. To kaže na to, da smo delavci, ki po danem zagotovilu nismo prekinili stavke in začeli delati, ocenili verjetnost, da bo tokratno zagotovilo tudi uresničeno, pravilno. Od zagotovil se ne da živeti. Z dajanjem vedno novih zagotovil, ki pa se ne izvedejo, pa se zmanjšuje še že tako načeto zaupanje. Še bolj kot snedena zagotovila moti stavkajoče delavce to, da lastnik, to je GIP Pionir, ne pove, kaj namerava ukreniti. Samo nenehno zmanjševanje predvsem proizvodnih delavcev ne more zagotoviti izhoda iz nastalih razmer, ki tudi niso »od Boga dane«. Neu-krepanje in ob tem zagotavljanje, da Pionir ne namerava odpuščati delavcev, pa je že skoraj po treh neizplačanih plačah ter neizplačanem drugem in tretjem delu re- BROŠURO LAHKO NAROČITE NA NASLOV: ČZP ENOTNOST, LJUBLJANA, DALMATINOVA4, TELEFON 321-255, 1310-033, FAKS 311-956. NAROČILNICA --------------------------------------------- PRI ČZP ENOTNOST, LJUBLJANA, DALMATINOVA4, NEPREKLICNO NAROČAM(O)_______IZVOD(OV) BROŠURE DELNIČARSTVO ZAPOSLENIH NAROČENO POŠLJITE NA NASLOV:____________________ ULICA, POŠTNA ŠT., KRAJ: IME IN PRIIMEK PODPISNIKA: 'NAROČENO DNE: ŽIG PODPIS NAROČNIKA 1. RAČUN BOMO PLAČALI V ZAKONITEM ROKU. 2. KOT IND. NAROČNIKU Ml POŠLJITE PO POVZETJU gresa za letni dopust nič drugega kot hiranje na obroke. Tega delavci ne moremo več zdržati in si želimo zagotoviti vsaj materialno in socialno varnost (pa tudi naših družinskih članov), četudi z nadomestilom za brezposelne. Delavci terjamo, da se nam pove, kaj se namerava ukreniti. Da bi kdo odgovarjal za nastale razmere, ne tega pa res ne pričakujemo več! Delavci Programa lesnih izdelkov d.d. bomo stavko nadaljevali. Izplačilo zaostalih plač je zahteva, ki jo vedno bolj povzroča naša materialna stiska in je, vsaj upamo, utemeljena in razumljiva. Vendar nas samo realizacija te zahteve ne more odvrniti od vztrajanja v stavki. Zahtevamo, da se nam jasno pove, kakšna je usoda družbe Programa lesnih izdelkov. Za stavkovni odbor: Leopold FINK Politika Volitve in odnosi v vladi dokazujejo neresnost našega političnega stanja, v katerem je politika samemu sebi namen v boju za svoj družbeni in osebni privilegij. Pri tem smo volilci kot nemočni navijači na športnih tekmah, v katerih so na milost in nemilost prepuščeni samovolji igralcev in sodnikov, kar spravlja navijače v obup, preklinjanje in histerično obnašanje. Naj začnem pri vladi. Imamo koalicijo, za katero so se različne in nasprotujoče si politične stranke razdelile ministrske resorje, v katerih samovoljno vladajo in izvajajo vsaka svojo politiko. Zato ni nič čudnega, da si predsedniki strank prilaščajo vse zasluge svojega ministrstva za zasluge samo svoje stranke, kar dokazuje, da nimamo skupnega programa za vodenje države in da v vladi ni avtoritete ki bi ji morali vsi odgovarjati za neizvršeno ali napačno izvršeno po dogovorjenem skupnem programu. Vem, da je mnogim, in čim bliže so vrhu oblasti, vsaka tuja avtoriteta nezaželena. Samo resnica je tudi to, njena s precej nekurantnimi zalogami, koeficient obračanja je znašal 0,96 na letni ravni, itd.). V sorazmerno kratkem času sem (i)zbral vodilno ekipo, s katero smo sestavili sanacijski program, ki smo ga imenovali Program prenove. Ta je bil po obravnavi na sindikatu in zboru delavcev sprejet in potrjen na seji dela-skega sveta. Program je bil realizrian s sodelovanjem vseh članov kolektiva, tako tistih, ki so sporazumno zapustili podjetje še s primemo visokimi odpravninami ali se upokojili, in tistih, ki so zapustili podjetje le s finančno pomočjo za sofinanciranje delovnih mest in se zaposlili v družbah Tesnil, ki jih je podjetje ustanovilo skupaj z delavci. V novih družbah so zaposleni delavci tako prevzeli skupaj z vodstvom v teh družbah soodgovornost za svojo nadaljnjo socialno varnost kot delavci in kot večinski solastniki teh družb. Realizacija načrta prenove je torej potekala v skladu s sklepi pristojnega organa upravljanja in v celoti zakonito, kar se je izkazalo v pravdah, ki jih je sprožil drusžbeni pravobranilec samoupravljanja v Novem mestu zoper podjetje Tesnila Trebnje in vse ostale družbe Tesnil in v katerih je bilo ugotovljeno, da pri ustanavljanju družb v mešani lastnini ni prišlo do nikakršnega oškodovanja družbene lastnine. Zato se je na podlagi pravnomočno končanih sodnih postopkov v decembru 1994 lahko s 14. 12. 1994 začelo lastninjenje podjetja Tesnila Trebnje, v katerem bodo lahko sodelovali vsi zaposleni, bivši zaposleni in upokojenci podjetja, torej tudi avtorji in podpisniki pisma. Na koncu naj dodam le še to, da se avtor(ji) pisma motijo, kolikor menijo, da jim bo uspelo z javnim blatenjem mojega dela pred zaposlenimi delavci prevaliti odgovornost za rezultate (slabega) tekočega poslovanja v družbah name, ker bom v tem primeru stvar predal sodišču. Ciril Pevec da je brez avtoritete lahko samo anarhija. Pomembno je samo to, da mora imeti ta avtoriteta določene politične stranke za svojo politično stranko jasen program z jasnimi obveznostmi in odgovornostmi, za katere je dobila soglasje svojih volilcev, in drugo, da ima politična oblast enakovredno oblast v nosilcih različnih organiziranih interesov (industrija, kmetijstvo, obrt, trgovina, bančništvo, prosveta, zdravstvo, kultura, šport, delojemalci, delodajalci, predstavniki regij in še kaj). Vlada v koaliciji pa je sestavljena po predhodnem sporazumu s posameznimi programi drugih političnih strank za določene ministrske resorje in tista stranka, ki ne doseže soglasja za določene ministrske resorje, ne more imeti ministra za ta resor. V takem stanju je razumljivo, da ima največ odgovornosti stranka, ki je dobila na volitvah največ glasov, ker so njeni politični programi temelj za sodelovanje in povezovanje s strankami v koaliciji. Zato tiste stranke,' ki nimajo ali imajo premalo skupnega s stranko večine, že zaradi obveznosti do svojih volilcev in svojih načel (če jih imajo), ne morejo 'v koalicijo, vse stranke v vladi pa prevzemajo skupno odgovornost za izvajanje skupnega programa. In če je to za politične stranke sprejemljivo, *potem lahko razmišljamo naprej o dvodomni oblasti, v kateri imajo enako moč odločanja tudi predstavniki različnih organiziranih interesov. Če je kaj takega za politične stranke nesprejemljivo, ker bi jih to omejevalo v svoji samovolji, potem se demokraciji slabo piše in bo masa še naprej zlorabljena za različna velika pričakovanja. V velika pričakovanja pa v prvi vrsti verjamejo ljudje, ki so kakor koli prizadeti zaradi svoje nesreče, občutka nemoči in sovraštva, zato najraje in najhitreje verjamejo posameznim prevarantom in demagogom. Stane Urbančič Ul. Ane Ziherlove 8, Ljubljana Ffv časopis slovenskih delavcev Delavska enotnost je bila ustanovljena 20. novembra 1942 • DE-glasilo Svobodnih sindikatov Slovenije • Izdaja ČZP Enotnost, 61000 Ljubljana, Dalmatinova 4, poštni predal 279 • Direktor in glavni urednik: Marjan Horvat, tel. 313942,132 61 92, faks 311 956 • Odgovorni urednik: Ciril Bajer, tel. 131 61 63, 313 942 • Časopis urejajo: Marija Frančeškin (Življenjska razpotja), Ivo Kuljaj (Ravbarkomanda, Najpomembnejša stran), Damjan Križnik (Sindikalni zaupnik), Franček Kavčič (Sindikati), Boris Rugelj (Na tržnem prepihu), Andrej Ulaga (Kažipot), Igor Žitnik (Kultura, šolstvo), Bora Zlobec (lektorica), Brane Bombač (oblikovalec), Sašo Bernardi (fotograf) in Jožica Anžel (tajnica), tel. 313942,131 61 63 • Naročnina: 321 255 • Založba iri marketing: 321 255 • Posamezna številka stane 180 SIT • Žiro račun: 50101 -603-46834 • Tisk: Tiskarna Ljudske pravice, Kopitarjeva 6, Ljubljana • Časopisni svet: Jernej Jeršan, Edo Kavčič, Alojz Omejc, Dušan Semolič, Ciril Urek, Mira Videčnik. H IIP ________ INTIMI STROKOVNOST JE IMELA VEDNO PREDNOST PRED POLITIČNOSTJO V ponedeljek so delojemalci in delodajalci nadaljevali pogajanja o nasprotujočih si predlogih, kolikšna naj bo izhodiščna plača. Gospodarska zbornica bi jo rada zvišala zgolj za eskalacijsko stopnjo in po njeno naj bi za leto 1995 znašala 39.200 tolarjev. Svobodni sindikati vztrajajo pri 43.700 tolarjih, pri čemer jim stoje ob strani tudi drugi sindikati - razen Tomšičeve Neodvisnosti kajpak, ki je »zasolirala« s 47.000 tolarji. Pogajanja so gotovo zapleten mehanizem, včasih kar nekam skrivnosten. Za pogovor o njih smo zaprosili Gregorja Mikliča, člana predsedstva ZSSS in njene pogajalske skupine. Ali lahko, prosim, sami opredelite svoj delokrog, področje dela ali kakorkoli že pravite temu? »Najprej sem član predsedstva ZSSS, 'pokrivam’ pa pravno sistemsko področje. Sem sodi zakonodaja, pravni del kolektivnih pogodb, vse, kar predstavlja stične točke področij mojih kolegov, ki so zadolženi za druge stvari. Recimo soupravljanje in določeni deli ekonomskega sistema. Svobodne sindikate predstavljam v pogajalski skupini, ki jo omenjate, in v državnem svetu...« Opisujete svoj stari delokrog; ali je morda kongres vnesel kakšne spremembe v način in vsebino vašega dela? OG, VDCij DCicnlvrut. OiC Zlet 5LČtiU GCll ICV dela med nami, ki je bolj pragmatična kot pa formalno urejena in podrobno določena. Namesto ozke opredeljenosti lahko pridejo do veljave tudi afinitete posameznika, kar se mi zdi dobro in koristno. Vsak človek laže in uspešneje opravlja delo, ki mu 'leži'.« S tem se lahko seveda le strinjamo. Morda pa ima tak način dela vendarle tudi nekatere pomanjkljivosti. Mislim namreč na zagotavljanje Dušana Semoliča, da bo po kongresu zaostrena individualna odgovornost, da se bo točno vedelo, kdo pije in kdo plača... »Predsedstvo je doslej delovalo kot celota. Seveda med njegovimi člani prihaja do različnih mnenj, lahko tudi do nasprotujočih si stališč. Vedno pa jih poskušamo uskladiti sami in jih potem zastopati in uveljavljati enotno. Doslej kar uspešno in opisani način delovanja pri našem delu ni povzročal težav.« Če prav razumem, plusi doslej odtehtajo minuse v tolikšni meri, da metod in vsebine delovanja predsedstva ZSSS ne kaže menjati? »To je seveda odvisno od odločitev predlagatelja, ki je v tem primeru predsednik, in pa sveta, ki bo opredelil naša področja dela in zadolžitve posameznikov. Upam, da bo še obveljala usmeritev, naj se politične odločitve sprejemajo zgolj na osnovi strokovnih ocen. Doslej je to v dobršni meri držalo in se je tudi obneslo. Relativna uspešnost našega delovanja sloni prav na takšni usmeritvi.« ? ? ? »Mislim na uveljavljanje stališč svobodnih sindikate do delodajalcev, do državnega zbora in državnega sveta, do vlade in posameznih ministrstev in tudi v posameznih podjetjih - strokovnost je imela vedno prednost pred političnostjo in prav zato lahko ocenjujem, da so svobodni sindikati v svojem delovanju sorazmerno uspešni. Ne gre za majhno stvar, saj menda ni potrebno ne vem kako dokazovati, da čas in razmere dandanašnji "sindikatom niso ravno naklonjene.« Odnos med strokovnostjo in političnostjo je v sindikatih pogosta tema, včasih kar malo sporna? »No, vloge strokovnosti gotovo nihče ne zanika. Če pa je podkrepljena z močjo organizacije, z njeno sposobnostjo, da hitro, odločno in primerno odreagira, je možnost za uspeh sindikatov toliko večja.« Sem prav ujel podton, da je teh elementov premalo oziroma da so prešibki? »Hm, reciva, da niso vedno in nujno izraženi le s stavkami in protesti takšne ali drugačne vrste. Pomembna je tudi enotnost stališč organizacije, pripravljenost in sposobnost uveljavljanja teh stališč, enotna podpora drug drugemu pri tem, solidarnost med posameznimi elementi zveze. Končno nas dolgoletne izkušnje učijo, da je bistveno drugačen položaj našega zaupnika v podjetju, kadar za njim stoji panožni sindikat in ga podpre zveza.« Vse omenjeno nedvomno velja tudi za pogajalsko skupino. Morda je prehud izraz, da je njeno delo misteriozno, saj določeno mero zaprtosti terja sama narava pogajanj. Pa vendar je vaše delo morda le premalo znano. »Teče pravzaprav na dveh ravneh. Prva raven teče znotraj zveze. V najširšem pomenu predstavljajo pogajalsko skupino vodje vseh pogajalskih skupin za sklepanje panožnih kolektivnih pogodb. Prav ta oblika naj bi združila strokovnost in usklajenost pestrih, različnih interesov znotraj organizacije same. Zato naše delo vodijo splošne usmeritve. Potem nastopi navzven pogajalska skupina, ki jo sestavljajo Vekoslava Krašovec, Brane Mišič, Alojz Omejc in jaz. Zdaj gre že za omenjeno drugo raven, ko naša stališča usklajujemo z drugimi sindikati, podpisniki splošne kolektivne pogodbe.« Ko že omenjate dve ravni, na kateri gre lažje? »Ha, na drugi! Lahko se skregamo že v sami skupini, katere člane sem naštel, pa naj gre za provnr, eiLonomuii«, organizacij sne ali politične poglede. Poenotimo se, ker vselej zmaga pripadnost zvezi. Temu bi lahko rekel tudi samoobrambni mehanizem v slogu ježa. Na prvi ravni, ki jo predstavlja zveza, gre za celo vrsto različnih interesov. Več jih je kot potem med sindikati, podpisniki splošne kolektivne pogodbe, če gledamo na to sindikalno ...« Tole bi vendarle kazalo podrobneje opredeliti, saj sicer rado pride do nesporazumov. »Končno so v zvezi sindikati s področja gospodarstva in negospodarstva, ki imajo povsem objektivno različne interese. Težko je uskladiti tudi stališča o nujnosti, no, o potrebnosti splošne kolektivne pogodbe. Njihova različnost je povezana z močjo posameznih panožnih sindikatov, z njihovo ekipi-ranostjo, ali kaj vem kakšen izraz bi uporabil - enostavno imajo eni boljše in drugi slabše ekipe. Tudi ekonomske in razvojne možnosti panoge vplivajo...« Skušate povedati, da močni, kadrovsko usposobljeni sindikati obetavnih in bogatih panog zagovarjajo panožne kolektivne pogodbe, slabši in ogroženi pa splošno? »V bistvu, čeprav imam občutek, da 'moč' ni vedno usklajena z vsem drugim, glasnost ne vedno s stvarno močjo panoge in sindikata kot takega. Gre tudi za vedenje, kaj pogajanja sploh so. V bistvu je to tako kot vodenje nogometne tekme - strategija mora temeljiti tudi na vedenju in poznavanju moči, sposobnosti nasprotnika.« Naj vprašam naravnost: Vi zagovarjate pomen splošne kolektivne pogodbe? Vsekakor! Zagovarjam njen pomen in njeno potrebnost.« Verjetno argumentirano? »Osnovni vzroki za njen pomen in njeno koristnost so že dolgo isti in še veljajo - vsem naj se zagotovi enak štart v pogajanjih za panožne pogodbe! Seveda pa je potem marsikaj odvisno od tega, kako tečejo pogajanja za panožne kolektivne pogodbe.« Gre za vaše mnenje ali večinsko v zvezi? »Za moje in tudi večina v svobodnih sindikatih še-vedno meni, da splošno kolektivno pogodbo potrebujemo.« Tako ta večina kot manjšina, ki bi rada zgolj panožne pogodbe, se kaj rada opira na tuje izkušnje. »Evropske izkušnje ni, so le izkušnje posameznih evropskih držav in te so zelo zelo raznolike. Ko so v gospodarskih zagatah, pa sploh različno reagirajo. Res pa povsod kolektivno pogodbo razumejo kot dograjevanje zakonodaje in panožno kot dograjevanje oziroma nadgrajevanje splošne. Z vidika delavcev pa gotovo nikjer in nikdar ni dobro, da se njihove pravice bistveno razlikujejo, pač glede na to, v kateri panogi so zaposleni. Element solidarnosti poznajo delavska gibanja povsod po svetu. Če bi se te pravice bistveno razlikovale med panogami, bi to ne bilo ne solidarno ne sindikalno! In če posamezen sindikat govori ali pa razmišlja, češ kaj me brigajo drugi sindikati, to tudi ni sindikalno! Naj omenim še evropsko sindikalno listino, ki v svojem bistvu pomeni ,kolektivno pogodbo1. Tudi ta v okviru Evrope združuje minimum pravic in združuje osnovne interese treh pogajalskih partnerjev, delojemalcev, delodajalcev in vlad.« V prejšnji številki DE je vaš kolega iz Celja pozval pogajalsko skupino, naj ne popušča. Kaj to pravzaprav pomeni? »Znotraj zveze in v sindikatih so usklajene osnove za pogajanja na izhodiščni plači 43.700 tolarjev brez možnosti zniževanja, nobenih omejitev ne sme biti za pogajanja o panožnih pogodbah, eskalacija oziroma upoštevanje inflacije mora biti ugodnejše kot doslej, regres mora biti 100 odstotkov poprečne plače v gospodarstvu, povračila materialnih stroškov pa enaka za vse zaposlene v Sloveniji na ravni, ki velja za državne organe. To so torej osnove in pri tem pomembnih odstopanj v pogajanjih ne more biti. Dokler pogajanja tečejo, se tudi ne moremo pogajati o socialnem sporazumu in o politiki plač za letošnje leto.« Bi razkrinkali pogajalsko taktiko in strategijo ali pa si lahko privoščimo vprašanje - se vam zdijo te osnove realne? »Gospodarska zbornica Slovenije kot eden naših pogajalskih partnerjev vztraja pri praktično nespremenjeni tarifni prilogi. Tudi letos naj bi torej veljala lanska. Potemtakem so naše možnosti za uspeh v pogajanjih relativno skromne. Upam si reči, da nikakršne!« Če kot član pogajalske skupine ocenjujete, da so pogajalske možnosti nikakršne, mi ostane le še eno vprašanje - vežem ga na vaše razmišljanje o stroki, za katero stoji moč in enotnost organizacije. Spet z vso obzirnostjo glede razkrivanja taktike in strategije, so svobodni sindikati ob »nikakršnih možnostih« pripravljeni na korenitejše prijeme iz orožarne sindikalnega boja? »Po svoje gre za retorično vprašanje in tudi odgovor bo retoričen: Tisti, ki bi nikakor ne smeli stavkati, bi radi stavkali. Tisti, ki bi morali na vsak način stavkati, niso pripravljeni stavkati. Tu gre za osnovni namen smotrne stavke - delodajalcem povzročiti tolikšno škodo, da bodo popustili sindikalnim zahtevam kot manjšemu zlu. Po tej logiki nima smisla, če stavkajo slaba, neuspešna podjetja, ki so že tako ali tako pred zlomom. Stavkati morajo torej uspešna podjetja, ki jim gre že zdaj dobro in ki imajo predvsem perspektivo. Toda... Naj pri tem poudarim še dejstvo, ki se ga včasih ne zavedamo dovolj - sama kolektivna pogodba, pa naj bo še tako ugodna, še ne prinese denarja za plače.« Kako bi torej na kratko opredelili položaj, v katerem ste se znašli pogajalski partnerji? »Ne vojna ne mir.« Od kod pravzaprav vsota izhodiščne plače, o kateri se pogajate? Od kod zbornična, ste povedali. Zakaj pa je Tomšičeva večja in zakaj prav tolikšna? Dagmar Šuster ga je v TV debati cinično zavrnil, češ saj vaša ponudba pomeni le 90 odstotkov povprečne plače, zakaj se ne pogajate za 100 odstotkov? »O tej Tomšičevi logiki in vsoti povprašajte kar njega. Sam lahko povem le to, da je prav od začetka sodeloval pri oblikovanju skupnih izhodišč za pogajanja. Kdaj, zakaj in na kakšni osnovi potem sobranje, naj pojasnjuje Tomšič. Res pa je, da bi se morali v Sloveniji končno dogovoriti, kaj je pravzaprav tisti spodnji prag, ki še zagotavlja dostojno življenje. Zmeniti bi se morali ne le sindikati in delodajalci in jasno je, da tega praga ne pomeni ne naša ponudba, ne zbornična, ne Tomšičeva, ne... Naj ponovim, ne mislim le golega preživetja. Mislim na dostojno življenje. Tega gotovo ne moremo rešiti v pogajanjih, saj gre za funkcijo države, ki hoče biti tudi socialna in bo morala ta prag enkrat določiti.« Prav prav, funkcija države, toda sindikatov menda tudi? »Pravzaprav gre za zakon in teze zanj so pripravljene.« Mislim na to, ali vas je vlada po stari navadi ignorirala in vas bo na koncu spet postavila pred skončano dejstvo, ali je morda že dojela smisel partnerstva? »V teh pripravah smo sodelovali in ocenjujem, da vodijo v pravo smer. Žal tudi tokrat ne bo šlo čez noč, a stvarna so pričakovanja, da bodo cilji doseženi v nekaj letih. Bistvena je rdeča nit, ki je konec koncev tudi temeljna sindikalna filozofija - primerne plače so ne le preživetje, ampak tudi gibalo ekonomskega in splošnega razvoja neke družbe.« Hvala za pogovor in za konec standardno vprašanje: bi radi kaj dodali? »Morda le pojasnilo, da nam delodajalci še kar trmasto ponujajo pogajanja o dejanskih plačah namesto o izhodiščnih. Problem je v tem, da dejanske izhajajo iz mase plač, kolektivna pogodba pa določa plačo posameznika. Dejanske plače so namreč deformirane, saj so izredno zrasla razmerja med minimalnimi in visokimi plačami. Sindikati bi radi to neutemeljeno razslojevanje ustavili, delodajalci pa bi ga s pogajanji o dejanskih plačah uzakonili. S tem bi v bistvu ukinili pomembno funkcijo kolektivnih pogodb, kar določanje plač nedvomno je.« Ciril Brajer PIONIRJEV SINDIKAT NAPOVEDUJE VELIKO STAVKO Že teden dni stavkajo delavci Programa lesnih izdelkov, delniške družbe iz sestave novomeškega Pionirja. Izvršni odbor sindikata GIP Pionir, ki nastopa tudi v vlogi stavkovnega odbora, pa napoveduje stavko, če plača za november ne bo izplačana do 20. januarja. Sindikalisti menijo, da so za zamude pri izplačilih plač najbolj odgovorni poslovodni delavci, ker niso opravili prav nobene sanacijske naloge. O vsem tem so člani izvršnega odbora sindikata GIP Pionir govorili na seji 10. januarja. V najtežjem položaju so delavci programa lesnih izdelkov (PLI), ki te dni s stavko uveljavljajo plačo za oktober. Podjetje jim je torej dolžno kar tri plače. Delavci so prvič prekinili delo že 3. oktobra in od takrat pravzaprav vseskozi stavkajo. Stavko so sicer večkrat prekinili zaradi obljub, ki pa so se kasneje izjalovile. Kot je povedal njihov sindi- Kčtllll zaupnik Leopold lfinfe-. v zadnjem tednu med stavkajoče ni prišel nihče iz poslovodstva. Njihova delniška družba ima kar 62 zaposlenih, v proizvodnji pa dela le 21 delavcev. V tej družbi so lani investirali v novo sušilnico in zapravili veliko denarja, ker stroji stojijo. Ker Pionir in delniška družba ne moreta plačevati hlodovine, stoji tudi žaga. Dela v tej delniški družbi torej ni. Fink je menil, da so bile zgrešene tudi nekatere druge investicije v GIP Pionir. Omenil je zlasti stavbo na Novem trgu v Novem mestu. Zaradi vsega tega delavci PLI izrekajo nezaupnico celotnemu vodstvu Pionirja. Svoje kolege iz drugih delov pa je Fink opozoril, da se bodo znašli v enakem položaju kot delavci PLI, če bodo nasedali obljubam. Kot je povedal Fink, so bili delavci PLI pripravljeni zamrzniti dve plači, če bi zatem .dobivali redne plače. Šefi njihovega predloga niso sprejeli. Fink je poslovodstvu Pionirja očital tudi ležernost in podcenjevalni odnos do problemov. Kot je povedal Stane Čeles-nik, predsednik sindikata Pionirja, je delniška družba PLI v brezizhodnem položaju. GIP Pionir pa je skoraj stoodstoten lastnik in največji upnik te delniške družbe. Vodstvo Pionirja mora zato čimprej razrešiti položaj delavcev, ki niso dobili plač in ki kljub temu nimajo pravice do socialne pomoči. Ce smo ga prav razumeli, bo Pionir moral PLI čimprej likvidirati. Očitkom o neodgovornosti generalnega direktorja in drugih šefov so se pridružili tudi sindikalni zaupniki iz drugih delov tega velikega gradbenega podjetja. Menili so, da se odgovornost uveljavlja le pri delavcih, ki zaslužijo po dvajset tisočakov na mesec, ne pa pri predobro plačanih šefih. Plače v drugih delih Pionirja zamujajo le za en mesec. Večina delavcev pričakuje še dva obroka regresa za letni dopust za lansko leto. Nekoliko v boljšem položaju so le delavci delniške družbe Avto-hiša in Standard. Tako kot trgovsko delniško družbo Pi-mex, pa tudi te družbe ovira nelikvidnost krovnega podjetja. Številni delavci menijo, da se krovno piodjetje obnaša do družb, ki jih je samo ustanovilo, kot mačeha. Zaradi vsega tega se je izvršni odbor sindikata ponovno odločil za napoved stavke, ki naj bi zajela ves Pionir. Stavkali bodo, če zaostalih obrokov regresa ne bodo dobili do 11. januarja in če plača za november ne bo izplačana do 20. januarja. Kot smo obveščeni, stavke zaradi regresa ne bo, ker je Pionir natisnil bone v vrednosti 20 tisočakov na zaposlenega, ki bodo vnovčljivi v Mercatorju. Na te bone bo Pionir obračunal in plačal tudi dohodnino. Izvršni odbor oz. stavkovni odbor zahteva izplačilo decembrskih plač do 20. februarja Že mgrca pa bi morali delavci dobiti plače v reanin rokih oz. na plačilni dan. Plačna masa za tisoč štiristo delavcev v krovnem podjetju in za 700 zaposlenih v Pionirjevih delniških družbah je zelo težka naloga in zelo verjetno je, da se bo v ponedeljek, 23. januarja začela stavka v Pionirju oz. v tistih delih tega družbenega podjetja, kjer bodo delavci brez plač. Za stavko so najbolj trdno odločeni zaposleni na gradbišču RKC Krka in delavci na gradbiščih v Ljubljani. Delavci gradbene operative iz Krškega pa so v veliki zagati, ker so ob zadnji stavki spoznali, da lahko njihovo delo takoj prevzamejo delavci drugih podjetij. Delavci torej večinoma vedo, da bi velika stavka lahko povzročila celo stečaj. Prav zaradi tega sindi- Kallsll iicr^oTrecl otavfcs laila- gajo zlasti kot napoved obra- čuna z nedelom in neodgovornostjo Pionirjevih direktorjev. Kot je povedal Stane Čeles-nik, je na predlog sindikata delavski svet v lanskem letu kar trikrat razpravljal o zaupnici generalnemu direktorju. Za nezaupnico se ni odločil zlasti zato, ker ni bilo alternativne kadrovske rešitve. Sindikalni zaupniki so govorili tudi o svojem delu in premajhni učinkovitosti sindikata. Govorili so tudi o kritikah na svoj račun. Dogovorili so se, da bodo sindikalno organiziranost prilagodili spremembam v organiziranosti podjetja in tudi spremembam v organiziranosti Svobodnih sindikatov Slovenije. Izvršni odbor zahteva od poslovodstva, naj delavce čimprej obvesti o položaju podjetja in spremembah notranje organiziranosti. Zdi se, da bi sindikalni pritisk, četudi bi ogrožal tudi nekatera delovna mesta, verjetno odpihnil nesposobne in neodgovorne šefe. O tem tveganju se bodo sindikalni zaupniki morali pogovoriti zlasti s članstvom. Sindikalisti si lahko pomagajo tudi z novim kazenskim zakonikom in sodiščem prvi prijavijo svoje šefe, ker ne spoštujejo pravice H« utajila ra nnravlieno delo. Franček Kavčič Na sliki Saša Bernardija je nova cerkev svetega Fortuna ta v Žužemberku. Objavljamo jo, ker podobni posnetki krasijo vitrino velike sejne dvorane GIP Pionirja, ki je gradil tudi to cerkev. Plačno politiko bo urejalo navodilo Stranke Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo sporazumno določajo naslednje NAVODILO O NAČINU IZRAČUNA IZHODIŠČNIH PLAČ ZA LETO 1995 I. Stranke Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (Ur. 1. RS 39/93) sporazumno ugotavljajo, da je skladno z določbami točke D o veljavnosti kolektivne pogodbe za gospodarstvo veljavnost tarifne priloge za leto 1994 k SKP za gospodarstvo (Ur. 1. RS 23/94) podaljšana v leto 1995. II. 1. Ker so nastopili pogoji iz 9. točke tarifne priloge za leto 1994 k SKP za gospodarstvo, se podpisniki dogovorijo o načinu izračuna izhodiščnih bruto plač za obdobje veljavnosti tega navodila. Izhodiščne bruto plače se usklajujejo na osnovi 1. odstavka 3. točke tarifne priloge za 1994 k SKP za gospodarstvo tako, da se za razliko nad 13% rasti cen na drobno v primerjavi z marcem 1994, upošteva celotna rast inflacije. V kolektivnih pogodbah dejavnosti ni mogoče določiti ugodnejše eskalacijske lestvice. 2. Izhodiščne plače, ugotovljene na podlagi 1. odstavka I. točke in 3. točke tarifne priloge za leto 1994 k SKP za gospodarstvo ter I. točke II. razdelka tega navodila, znašajo za mesec januar 1995: Tarifni razred Izhodiščne bruto plače v arr I. 39.215 II. 43.137 III. 48.234 IV. 53.725 V. 60.783 VI. 72.548 VII. 82.352 VIII. 98.038 IX. 117.645 3. Povračila stroškov iz točke 6. in 7. tarifne priloge za leto 1994 se izplačujejo največ do višine, ki jih določa Uredba o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih prejemkov, ki se pri ugotavljanju davčne osnove priznavajo kot odhodek (Ur. 1. RS 72/93, 43/94, 62/94). 4. Pogodbene stranke si bodo prizadevale dogovoriti in sprejeti tarifno prilogo za leto 1995 k SKP do 31. 3. 1995. 5. To navodilo stopi v veljavo naslednji dan po objavi v Uradnem listu R Slovenije, uporablja pa se od 1. 1.1995. Ljubljana, 10. januar 1995 KDO BO REŠIL KOTO Delavci Kota so Skladu za razvoj že plačali 131 milijonov tolarjev gotovine za notranji odkup svojega podjetja. Plačali so tudi davke in prispevke. Zaradi revizije pa je delavski svet Kota sredi decembra odstopil od že sklenjene pogodbe s Skladom in zahteval vrnitev kupnine. Delavci in tudi nekateri upokojenci pričakujejo te dni kuverte s po štirimi plačami. Projekt lastninjenja v režiji generalnega direktorja Mira Sotlarja pa je vsaj začasno na slepem tiru in Koto se bo zelo verjetno zatekel k državnim jaslim. Priprave na lastninjenje so prepolovile poslovne rezultate. Koto pa je kljub temu še zelo dobro podjetje in prav bi bilo, da njegove vajeti prevzamejo tisti, ki mu lahko vrnejo nekdanji ugled. O koristnih lastninskih mahinacijah v Kotu smo v DE že večkrat pisali, nazadnje 15. decembra. Vodstvo Kota si je ob asistenci drago plačanih svetovalcev zelo zgodaj omislilo lastninjenje z metodo notranjega odkupa. S pomočjo strokovnjakov so izračunali, za koliko je treba zmanjšati vrednost podjetja, da bi zaposleni postali največji lastnik. Vrednost premoženja so zniževali z odpisom premoženja in blaga v drugih republikah bivše Jugoslavije. Številnim podjetjem, tudi domačim, so odpisovali terjatve. Koristne mahinacije so izvajali tudi prek široke in zapletene mreže podjetij v tujini, zlasti prek Costelle iz Žuga in Lesca iz Miinchna. Počitniški dom iz Portoroža je bil v zemljiško knjigo vpisan kot last Kotovega sindikata, saj so ga pred leti kupili delavci nekdanjega Koteksa. Uradno je bil ocenjen na 58 milijonov tolarjev. Ker bi po nepotrebnem zviševal vrednost Kota, ga je direktor po- daril Stanovanjskemu skladu Republike Slovenije. Temu skladu je podaril tudi več družbenih stanovanj in garsonjer v samskem domu. Po zapisniku agencije za plačilni promet je Koto oškodoval družbeno premoženje za skupaj 528 milijonov tolarjev. O tem zapisniku je večkrat razpravljal delavski svet Kota. Na seji 10. novembra je Miro Sotlar delavskemu svetu obljubil, da bo skušal ministrstvo za ekonomske odnose in agencijo za privatizacijo prepričati za soglasje k programu lastninjenja, za katerega je Koto že imel prvo soglasje. Delavski svet pa je na tej seji poslovodstvu naročil, naj pripravi ugovor na revizijsko poročilo, in želel izvedeti, kdo je Koto prijavil bivši SDK. Nekaj dni kasneje so prejeli obvestilo, da je sedanja agencija za plačilni promet revizijo opravila po uradni dolžnosti. Na seji delavskega sveta 23. novembra pa je Miro Sotlar povedal, da ministrstva ni uspel prepričati o soglasju za lastninski program, da agencija zahteva uskladitev z ugotovitvami iz revizijskega poročila in da lastninjenje Kota po povečani vrednosti družbenega premoženja ni sprejemljivo. Vodstvo Kota se je zato odločilo za prekinitev pogodbe, sklenjene 22. avgusta 1994, o prenosu delnic na sklad za razvoj. Delavski svet je na tej podlagi skladu predlagal sporazumno prenehanje pogodbe in vračilo že vplačane kupnine, povečane za obresti po stopnji R + 8. Predloga, da bi na delnih zborih delavce informiral o polomi-jadi pri lastninjenju, generalni direktor ni sprejel, zato so to nehvaležno nalogo morali opraviti kar delegati delavskega sveta. Udeleženci te seje so govorili tudi o možnosti prehoda Kota v lastništvo sklada za razvoj. Menili so, da bi se vrednost Kota v tem primeru zmanjšala, in to bi lahko olajšalo izvedbo lastninjenja. Delavski svet Kota je na podlagi sugestije agencije za privatizacijo 15. decembra dokončno odstopil od lastninskega programa in zahteval, naj vodstvo pripravi nov program, ki ne sme vsebovati metode notranjega odkupa. Pred koncem decembra pa so zaposleni prejeli 10. številko Kotopisa, v kateri je objavljen pogovor z generalnim direktorjem Mirom Sotlarjem in finančnim direktorjem Andrejem Benkovičem. Miro Sotlar je med drugim povedal, da je agencija večkrat povečala vrednost Kota. Kljub temu so zaposleni in drugi vplačali 42-odstotni lastninski delež in s tem postali naj-večji lastnik. Ker to ni bilo / všeč nekaterim politikom in strankam, so v Koto poslali revizijsko službo. Miro Sotlar je državi v zvezi s tem očital, da je leta 1993 določila pravila poslovanja, po katerih bi se podjetja morala ravnati že v letih 1990-1992. Povečana vrednost Kota bi po njegovem mnenju onemogočala rentabilno poslovanje in nadaljnji odkup lastninskih deležev. Koto bi zato postal plen države. Andrej Benkovič je k temu dodal, da je delo za lastninjenje poslabšalo poslovne rezultate. Koto je kljub temu še popolnoma likvidno sposoben in ima velike zaloge in obratni kapital. Čeprav so se plače dvakrat znižale, so še vedno za 13 odstotkov višje od povprečja gospodarstva in za 100 odstotkov presegajo določene v kolektivnih pogodbah. Kot nam je povedala Tanja Pajer, vodja projekta Kota na agenciji za privatizacijo, je razplet tega lastninskega zapleta odvisen od usode pripomb na revizijsko poročilo, ki jih je Koto poslal agenciji za plačilni promet. Miro Sotlar je že večkrat omenil, da so nekatere številke že popravljene in da je spornih le še 291 milijonov tolarjev. Na podlagi revizijskega zapisnika pa je v lastninsko igro posegel tudi družbeni pravobranilec samoupravljanja, ki je vložil tožbo za razveljavitev neodplačnega prenosa počitniškega doma in drugih nepremičnin na Stanovanjski sklad Republike Slovenije. Opisane razmere kažejo na polom zamisli o notranjem odkupu s predhodnim načrtnim in nasilnim zmanjševanjem družbenega premoženja. Ker Koto danes ustvarja za polovico manjši družbeni proizvod kot pred leti, gre v tem podjetju očitno tudi za krizo vodenja in zaupanja. Najbolj vprašljiva naj bi bila proizvodnja čevljev, ki se menda prodajajo le v Rusiji. »Najnovejši« tovornjaki, ki prevažajo kože in druge živalske odpadke, so stari več kot sedem let. Zdi se, da je zdaj čas, da zaposleni in preostali strokovnjaki v Kotu generalnemu direktorju povedo, koliko je ura, in prevzamejo soodgovornost za ponovni razvoj podjetja, ki je le začasno na neperspektivni poti. n. .. .. T7-. Al /"* USPESNA SANACIJA KONCERNA TVT »V družbah koncerna TVT v Mariboru so tik pred podpisom novih podjetniških kolektivnih pogodb, ki bodo za delavce ugodnejše kakor dosedanje in tudi ugodnejše od splošne kolektivne pogodbe,« pravi sekretar območnega odbora Sindikata kovinske in elektro industrije v Podravju Edi Ozimic. »Poslej bodo imeli delavci v koncernu TVT plače v skladu z aneksom k panožni kolektivni pogodbi, ki ga je predlagal SKEI (ta dovoljuje samo do 10-odstotno zaostajanje za dogovorjenimi plačami). Prav tako bodo dobivali pribitke na plačo glede na to, kako bodo učinkoviti pri delu, kako bodo inovativni, koliko koristnih predlogov bodo dali in podobno. Podjetniške kolektivne pogodbe, ki imajo razčlenjene tudi tarifne razrede s plačilnimi skupinami, priznavajo delavcem tudi maksimalni 7,5-odstotni dodatek na interno delovno dobo.« To, da bodo v koncernu TVT, ki je bil pred dvema letoma pred stečajem, podpisali za delavce tako ugodne podjetniške kolektivne pogodbe, dokazuje, da poteka sanacija tega koncerna uspešno. Predno je Sklad Republike Slovenije za razvoj postal lastnik tedanje Tovarne vozil in toplovodne tehnike, je bilo podjetje prezadolženo, imelo pa je tudi kopico zastarelih in tržno nezanimivih programov, zaradi česar sta se naglo zmanjševali prodaja in proizvodnja in veliko delavcev ni imelo dovolj dela. Novo vodstvo z Zvezdanom Žlebnikom na čelu, ki ga je imenoval republiški razvojni sklad, je »prečistilo« programe, ohranilo zdrava proizvodna jedra, pridobilo nove posle in našlo nova tržišča ter podjetje reorganiziralo. Poleg tega so v koncernu TVT in v vseh njegovih družbah pripravili program razreševanja presežnih delavcev ter v glavnem z mehkimi metodami odpustili okoli dve tretjini vseh zaposlenih. V koncernu TVT so pri odpuščanju trajno presežnih delavcev spoštovali zakonodajo in niso odpuščali zaščitenih kategorij delavcev. Vsi odpuščeni trajno presežni delavci so tudi, s pomočjo ministrstva za delo, lahko izkoristili šestmesečni plačani odpovedni rok ter dobili odpravnino. Le ko so dajali dele proizvodnje v najem privatnim podjetjem, ki so jih ustanovili posamezniki iz TVT, so nekateri delavci protestirali, da so jih izigrali (družbeno podjetje je dalo proizvodna sredstva v najem privatnim podjetjem, ki so zaposlila samo del delavcev, nekaj pa jih je ostalo v starem podjetju, ki je bilo obsojeno na stečaj). Danes delujejo na lokaciji nekdanje Tovarne vozil in toplotne tehnike, ki se je preoblikovala v koncern TVT, tri velika družbena podjetja (Tirna vozila, Termeks in 061/313-942 Pokličite nas in odgovorili vam bomo: sindikalni funkcionar: o vsem, kar zadeva sindikalne pravice in organiziranost pravni svetovalec: odgovarjal bo na vprašanja iz delovne zakonodaje strokovni svetovalec: o vsem, kar vas zanima v zvezi s kolektivno pogodbo. Poiskali pa bomo tudi odgovore izvedencev na druga vaša vprašanja Lentherm v Lenartu) ter tri manjše družbe, ki so že privatizirane. Vse družbe skupaj zaposlujejo okoli 1000 delavcev (konec osemdesetih let je bilo v TVT okoli 2700 zaposlenih) oziroma 300 delavcev več, kot je novo vodstvo koncema obljubilo ob prevzemu dolžnosti. Čeprav družbe še vedno iščejo nove, tržno zanimive programe, pa so vse bolj ali manj že našle svoje mesto na tržišču. Kakor kaže, so najhujši pretresi za delavce koncerna TVT mimo, čeprav se odpustitvi manjšega števila trajno presežnih delavcev morda ne bo mogoče izogniti. »Vsaka sanacija podjetja, ki privede do bistvenega zmanjšanja delovnih mest, je z vidika interesov delavcev razumljivo ocenjena kot slaba. Če pa se v SKEI že moramo odločati med slabimi in manj slabimi sanacijami podjetij, potem lahko rečemo, da sanacija koncerna TVT spada med manj slabe, čeprav so bili delavci prisiljeni zanjo žrtvovati 1700 delovnih mest,« pravi Edi Ozimič. Dodaja, da so najslabše takšne »sanacije«, kakršno je na svoji koži občutilo 2200 delavcev Elektrokovine: po stečaju podjetja so vsi čez noč izgubili delo in zaposlitev, pod nosom pa so se obrisali tudi za odpravnine. »Za takšen način reševanja koncerna TVT se je zavzemal tudi SKEI, čeprav so nekateri menili, da bi bilo treba koncern ,sanirati* s programiranim stečajem. V koncernu TVT pa so dokazali, da se da tudi brez programiranih stečajev ohraniti zdrava jedra proizvodnje. Poleg tega pa takšne sanacije, kakršno so izvedli v TVT, podjetju ohranijo tudi blagovno znamko, ki mu pomaga pri ponovnem osvajanju tržišč.« Tomaž Kšela V spomin Branko Babič - Vlado V ponedeljek, 9. januarja, smo se na ljubljanskih Žalah poslovili od Branka Babiča - Vlada, tržaškega rojaka, organizatorja predvojnega naprednega gibanja ter vojaškega in političnega funkcionarja NOB. Bil je ključna osebnost v medvojnem in povojnem dogajanju na Tržaškem. V mladosti je delil usodo desettisočev primorskih ljudi, ki jih je fašizem pregnal z rodne grude. Ko je z osemnajstimi leti ilegalno prišel v Ljubljano iz Vanganela pri Kopru, je nekaj časa živel pri stricu Francu Boletu na Ponikvi pri Celju. Tam je končal trgovsko šolo in se kot nacionalno zaveden mladinec vključil v politično delo. Deloval je na Štajerskem v sindikatih, kmečko-delav-skem gibanju in v kultumo-prosvetnih društvih. Zavoljo tega so ga oblasti večkrat aretirale in zaprle, dokler se ni iz Slovenije preselil v Bosno, kamor so medtem prebegnili tudi njegovi starši. Tam je nadaljeval politično delo v Bosanski krajini, kjer se je leta 1941 vključil v pripravo za vstajo in upor proti okupatorju. Postal je politkomisar prve banjaluške čete in leta 1942 sodeloval v vseh bojih slavnega kozarskega partizanskega odreda v znani kozarski ofenzivi. Konec istega leta je prišel v Slovenijo s prvo skupino oficirjev, ki jih je vrhovni štab napotil v slovenski glavni štab. Poslali so ga na Primorsko, kjer je spoznal priljubljenega poveljnika prve primorske partizanske čete Janka Premrla - Vojka, ki je kasneje padel. Babič je postal politični komisar 30. slovenske divizije in nato namestnik komisarja 9. korpusa. Kot član pokrajinskega političnega vodstva OF za Slovensko primorje je nato deloval v Trstu in tam ostal na odgovornih položajih tudi p osvoboditvi. Vodil je bitko za naše pravične zahodne meje, in ko so bile začrtane, je nadaljeval boj za pravice slovenske manjšine v Italiji. O tem je napisal knjigo »Primorska ni klonila« in zbirko polemičnih spisov »Odmevi«, v katerih je zavračal tendenčno pisanje italijanskega zgodovinopisja. Branko Babič je bil od leta 1958 do 1972 član predsedstva Zveze sindikatov Slovenije. Kot sindikalist je skrbel za socialno področje in mednarodno dejavnost. Bil je tudi dolgoletni predsednik Zveze društev Svobod Slovenije. Številni sindikalisti in kulturni delavci se ga bodo spominjali kot dobrega tovariša, ki je rad pomagal slehernemu v stiski. Lado Pohar r 1 u5 I 1 X NE BODITE ČUK, BODITE SOVA MODROST JE V ZNANJU Znanja imamo v podjetju Donit Filter veliko. Že 50 let raziskujemo in preizkušamo, razvijamo in dopolnjujemo, izdelujemo in prodajamo filtre za raznovrstna motorna vozila. Tradicijo smo povezali z odločitvijo, da v naši proizvodnji dajemo prednost zanesljivosti in kakovosti. Zato lahko danes brez težav v najbližji trgovini kupite cenejši filter od našega. Ali smo se odločili modro ali ne, nam lahko povedo milijoni zadovoljnih uporabnikov na vseh celinah. In naši poslovni partnerji, med katerimi so tudi veliki svetovni proizvajalci vozil in strojev, vštevši BMW, Škodo, Citroen, Volvo, Fiat, Volksvva-gen, Renault in Mercedes. Ponosni smo, da več kot 80% naših izdelkov izvažamo, in to predvsem na zahtevne trge. Vprašanje je, ali boste tudi vi ravnali modro, ko boste filter v motorju zamenjali z našim filtrom. Verjetno bodo olje, zrak in gorivo v vašem motorju čistejši kot prej. Zato tvegate, da se boste redkeje srečevali z vašim najljubšim mehanikom. Ker nimamo nič proti mehanikom, še več, prištevamo jih k svojim dobrim strankam, prepuščamo odločitev vam. Res pa je, da je modro upoštevati znanje. Tudi domače. d£)nit filter KAKOVOST, KI JO KUPUJE SVET Donit Filter, podjetje za proizvodnjo filtrov, Medvode Slovenija. \ J Sindikalna lista Prvi del Dnevnice - cela dnevnica (nad 12 do vključno 24 ur odsotnosti) - polovična dnevnica (nad 8 do 12 ur odsotnosti) - znižana dnevnica (od 6 do 8 ur, če se potovanje začne dve uri pred začetkom delovnega časa in konča dve uri po njem) Kilometrina (od 1. 8. 94 dalje) Ločeno življenje Prenočišče se izplačuje po predloženem računu, skladno z navodilom na potnem nalogu. Če na nalogu ni drugače določeno in delavec ne predloži računa, ima pravico do povračila v višini Regres za prehrano 1.511 22,00 28.550 5. Drugi del 1.302 6.273 V prvem delu sindikalne liste smo objavili zneske materialnih stroškov. V drugem pa objavljamo povprečni osebni dohodek za obdobje avgust 94 do oktober ’94 kot osnovo za uveljavljanje pravic iz neposredne skupne porabe. Povprečni osebni dohodek v gospodarstvu Slovenije od avgust 94 do oktober ’94 znaša 59.223,00 tolarjev. 1. Jubilejne nagrade -za 10 let 29.612,00 - za 20 let 44.417,00 - za 30 let 59.223,00 2. Nagrada ob upokojitvi 177.669,00 3. Solidarnostne pomoči 59.223,00 Vir: podatki Zavoda RS za statistiko V ZASAVJU LAŽJE DIHAJO... Priporočilo! i i V sredo, 11. t.m„ so minila natanko štiri leta od izvedbe referenduma o ekološko-razvojnem programu za Revirje, ki so ga na pobudo Območne organizacije ZSSS za Zasavje pripravili v občinah Hrastnik, Trbovlje in Zagorje. Ker je šlo za prvo in do sedaj še edino tako obsežno izrekanje sindikalnega članstva do aktualnega družbenega problema, smo s sekretarjem OO ZSSS Cirilom Urekom na kratko obudili spomin na ta dogodek, v katerem je sodelovalo kar 87 odstotkov vseh članov ZSSS v Zasavju. V Uradnem listu RS št. 62/94 z dne 7. 10. 1994 je objavljena Uredba o spremembi in dopolnitvi uredbe o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih prejemkov, ki se pri ugotavljanju davčne osnove priznavajo kot dohodek. Po tej odredbi znašajo dnevnice: • za 6 do 8 ur do 1.218,00 SIT • za 8 do 12 ur do 1.750,00 SIT • nad 12 ur do 3.500,00 SIT Vsako izplačilo dnevnic nad zneski iz uredbe ima dvojni učinek, in sicer: 1. podjetju se ne šteje kot odbitna postavka pri ugotavljanju osnove za davek iz dobička in 2. posameznim prejemnikom se ta znesek všteva v osnovo za obračun dohodnine. Ne glede na pravico do dnevnice po kolektivni pogodbi (Sindikalna lista) priporočamo, da se od 22. 10. 1994 izplačujejo dnevnice do višine, ki jo je določila omenjena uredba. Sicer se lahko zgodi, da bo zaradi prekoračitve izplačanih dnevnic delavcev plačal veliko več dohodnine. Strokovna služba I 1 1 1 1 1 $8 1 8 KAJ DELAJO ■<<: 1 v republiških odborih TT* Sindikat delavcev prometa in zvez Aktivnosti v Pošti in Telekomu 1 »Tako visok odstotek je od vseh sindikalnih aktivistov seveda zahteval vrsto aktivnosti, predvsem do izvršnih svetov in skupščin vseh treh občin, ki so potem še v istem letu sprejele dolgoročne operativne programe, zlasti na področju sanacije zraka. V te občinske projekte so se vključila tudi posamezna ministrstva in tako še dopolnila vseobsegajoče naloge na tem področju,« se je Ciril Urek na kratko ozrl v leto 1990, nato pa začel naštevati »otipljive« rezultate sindikalnega referenduma: »V občini Hrastnik so zgradili novo toplarno, ki je omogočila kolektivni odvzem toplote. S tem se je zmanjšal vpliv individualnih kurišč na okolico. Pomembne okoljevarstvene programe so realizirali tudi v Tovarni kemičnih izdelkov in v Steklarni Hrastnik. V Trbovljah je po referendumu začela uspešno poslovati firma Euro-plin, ki oskrbuje podjetja in individualne lastnike hiš s plinskimi derivati in z vso potrebno opremo. Dalje: v rudniku so modernizirali separacijo premoga, v Cementarni Trbovlje pa posodobili čistilne sisteme. V občini Zagorje je začela delovati nova toplarna, bistvene premike pa so dosegli tudi pri sanaciji izpušnih plinov iz večjih tovarn. 'Ve- lik’ je tudi podatek, da je za 22 odstotkov zmanjšana poraba komercialnega premoga v vsem Zasavju. Republika je v vseh treh občinah našega območja postavila opazovalne postaje ANAS, tako da se lahko vsak dan prepričamo, kako kakovostno je naše ozračje. Na splošno pa lahko rečem, da se je onesnaženost zasavskega prostora zmanjšala že za več kot 50 odstotkov. To je pa velik uspeh!« Pri reševanju zaslug za to Ciril Urek izpostavlja predvsem lokalne oblasti, ki so z relativno ugodnimi kreditnimi pogoji omogočile nad tisoč uporabnikom individualnih kurišč prehod na plin ali olje. »Vsi ti rezultati potrjujejo pravilnost odločitve za takratni referendum, ki je nedvoumno izrazil interes članstva, podjetništva in oblasti,« je prepričan Urek. Kaj pa je iz tistega paketa zahtev ostalo še neuresničenega? »Naše odločne zahteve gredo predvsem republiki, naj že enkrat sprejme dolgoročno projekcijo energetske bilance in z njo umesti potrebo po modernizaciji in izgradnji Termoelektrarne Trbovlje, ki je imela v preteklih dvajsetih letih sicer prioriteto v vseh republiških razvojnih programih, a je zaradi nekih 'višjih' ciljev iz njih vedno znova izpadla. In drugo: v slovenskem parlamentu so na decembrskih sejah poslanci obravnavali zakon o zapiranju rudnikov rjavega premoga. Za nas v sindikatih je še posebej pomembno, kako nameravajo ob zapiranju rudnikov Senovo, Kanižarica in Zagorje postaviti osnove za realizacijo kadrovsko-socialnih programov in kako kanijo urediti okolje, saj je po 200-letnem rudarjenju skoraj 40 odstotkov vseh površin v teh krajih bolj ali manj 'krastavih'. V sindikatih vsekakor zahtevamo, da bodo ti programi tako celoviti, da bodo odpravili vsa odprta vprašanja, ki tarejo delavce, in da bodo zagotovili novo podobo rudarskih krajev.« O tem bomo na straneh DE najbrž še veliko pisali, zato smo se med zadnjim obiskom v Zasavju na koncu spet vrnili k osnovni temi - referendumu torej. »Sindikalni referendum je po svojem obsegu in pomenu v celoti izpolnil pričakovanja, saj je omogočil radikalen in odločen nastop sindikalnih predstavnikov pri vseh merodajnih dejavnikih - tako v podjetjih kot tudi v izvršnih svetih in skupščinah občin. Odrazil je sindikalno legitimnost,« je prepričan Ciril Urek. »Zato menim, da bi se ob odprtih družbenoekonomskih, socialnih, mnogokrat pa tudi zakonskih vprašanjih v posamez- »Ne, ne, vsaka podobnost z vašim županom Ruplom je zgolj slučajna,« se je nasmehnik Ciril Urek, ko smo ga vprašali, zakaj mavec na desnici. »Z občnega zbora sindikata Cementarne sem šel, pa mi je spodrsnilo...« nih podjetjih, občinah ali pa kar na ravni republike lahko še večkrat posluževali referenduma kot najbolj demokratične oblike izražanja zahtev članstva. Na ta način bi lahko 1. preverjali odločitve sindikalnih vodstev do posameznega vprašanja in tako 2. s pozitivnim rezultatom prišli do verificirane moči in spoštovanja v širšem okolju. O ugledu nam potem gotovo ne bi bilo treba ugibati.« V Zasavju znajo ceniti veliko delo, ki so ga njihovi sindikalni aktivisti vložili v pripravo eko-loško-razvojnega programa, izvedbo referenduma in aktivnost v fazah realizacije programa, saj — navsezadnje lažje dihajo... D. K. Z novim letom, točno 1. januarja 1995, sta iz PTT Slovenije nastali dve družbi, Pošta Slovenije in Telekom Slovenije. To dejstvo je narekovalo tudi maksimalno angažiranost sindikatov, ki so se tudi tokrat izkazali. Že 5. janurja 1995 sta bili ustanovljeni novi konferenci sindikatov Pošte in Telekoma, ki vključujeta vse sindikate v obeh družbah. Kot še vedno doslej, smo bili na volitve pripravljeni le člani Svobodnih sindikatov, zato smo uspeli s svojim predlogom. Za predsednika konference sindikatov Pošte Slovenije je bil izvoljen naš član Janez Kardoš iz PE Murska Sobota, za predsednika konference sindikatov Telekoma pa Anton Kastelic iz PE Trbovlje, ki je tudi naš član. Po končanih ustanovnih sestankih obeh konferenc smo se dobili tudi na skupni seji, na kateri je bivši predsednik konference sindikatov PTT Slovenije Janez Kardoš naštel nekaj najpomembnejših dosežkov iz minulega dela konference: I I Po čem smo (pre)žiireli? Ocenjeni življenjski stroški tri-in štiričlanske družine za december 1994 DECEMBER 1994 • Organizirali smo konferenco vseh sindikatov v PTT sistemu, ki je vzorno delovala brez občutka pripadnosti posameznih članov različnim sindikatom, zato je tudi dosegla zavidljive rezultate in bila pri vodstvu PTT Slovenije upoštevana kot legitimen predstavnik PTT delavcev, ki ga je treba spoštovati. • Podpisana je bila KP PTT dejavnosti Slovenije, prva podjetniška kolektivna pogodba, vpisana v register kolektivnih pogodb pot št. 2, torej takoj za splošno kolektivno pogodbo za gospodarstvo. KP zagotavlja PTT delavcem višjo raven pravic, kot so jih imeli prej, saj je nenazadnje ovrednotila specifiko v dejavnosti PTT sistema. • Na področju plač smo dosegli, da se je spoštovala kolektivna pogodba in da bodo delavci razliko plač do kolektivne pogodbe v letu 1991 in 1992 lahko vnovčili pri lastninjenju Telekoma, kamor bo možno po zagotovilih vodstva vložiti tudi lastninske certifikate. Ta pravica gre vsem delavcem bivše PTT Slovenije. S Preko konference smo si zagotovili članstvo v upravnem odboru, kjer imamo tako svoj vpliv na odločanje. • Preden se je vodstvo zavedelo, smo ustanovili svet delavcev, kamor smo uspeli vključiti vse predsednike posameznih sindikatov - članov konference sindikatov. Organiziran je bil tudi uvajalni seminar za člane sveta delavcev, ki je takoj pričel delati. To je le nekaj najpomembnejših aktivnosti, ki pa so vse take narave, da jih je potrebno nadaljevati. Zato je bil sprejet dogovor, da bosta konferenci tudi v prihodnje sodelovali na področjih, pomembnih za oba sistema. Koordinacijo naj bi predsednika konferenc sklicala najmanj dvakrat letno, sicer pa po potrebi. Svet delavcev v Telekomu, pravnem nasledniku PTT Slovenije, bo z manjšimi dopolnitvami deloval naprej. V Pošti pa je treba ustanoviti nov svet delavcev, za kar so aktivnosti že stekle. Čeprav je ponovno potrebna velika angažiranost sindikalistov, smo prepričani, da se bodo, kot so se že večkrat, izkazali in akcijo uspešno izpeljali. I 1 I ¥ ¥ l >*: I I I I >:>: 1 I I Skupina dobrin iz košarice tričlar poprečni stroški ska delavska minimalni stroški jružina mini. mes. stroški štiričla poprečni stroški nska delavska minimalni stroški družina mini. mes. stroški indeks cen življenjskih potrebščin XII. 94/XI. 94 indeks cen življenjskih potrebščin XII. 94/XII. 93 _ 1. Hrana 43850,18 34362,99 34362,99 54024,01 41692,23 41692,23 100,40 123,40_ 2. Pijača 6178,07 2254,62 2254,62 6222,64 2273,73 2273,73 102,10 129,20 3. Kajenje 4255,00 2300,00 2300,00 4255,00 2300,00 2300,00 100,00 165,40_ 4. Oblačila 21754,11 13445,25 633,79 26724,98 16557,78 699,03 100,90 111,70 5. Obutev 4866,77 3707,14 0,00 5726,88 4124,33 0,00 100,70 115,10 6. Stanovanje 12471,74 8955,07 6061,89 15274,09 10811,28 7309,00 102,40 118,40 7. Ogrevanje, razsvetljava 16957,11 11844,47 10215,80 20945,52 14130,10 12173,23 100,40 115,30, 8. Gospodinjska oprema 10726,14 5709,56 0,00 12740,62 6620,52 0,00 100,70 108,50, 9. Higiena, zd^stvena nega 10221,13 8474,96 6611,30 11707,37 9626,44 7736,24 100,80 119,90 10. Izobr., kultura, razvedrilo 20574,53 8568,43 4788,93 23415,30 9640,90 4936,88 101,20 118,90 11. Prometna sr. in storitve 25515,39 8967,26 3933,15 31607,20 11819,92 4374,41 101,50 113,60 12. Razni predmeti in storitve 2956,94 1778,16 0,00 3689,00 1981,34 0,00 100,90 119,50 13. Drugi izdatki 31612,22 7369,63 6319,34 34312,98 7669,72 6319,34 100,90 119,50 SKUPAJ (v SIT) 211939,33 117737,53 77481,81 250645.59 139248,29 89814,08 KOMENTAR: Ocena košaric za december 1994 je priprav-Ijena v primerjavi z dejanskimi košaricami za november 1994, ki jih je v začetku januarja stopnja rasti košaric XII. 94/XI. 9$ 0,94 0,86 0,77 0,94 0,87 0,76 stopnja rasti koš. XII. 94/ocena XI. 94 0,17 0,93 0,45 0,38 0,45 0,03 stopnja rasti koš. XII. 94/ XII. 93 22,52 20,32 24,37 20,85 19,24, 23,05 Struktura življenjskih stroškov 1. Hrana 20,7 29,2 44,3 21,6 29,9 46,4 2. Pijača 2,9 1,9 2,9 2,5 1,6 2,5 3. Kajenje 2,0 2,0 3,0 1,7 1,7 2,6 4. Oblačila 10,3 11,4 0,8 10,7 11,9 0,8 5. Obutev 2,3 3,1 0,0 2,3 3,0 0,0 6. Stanovanje 5,9 7,6 7,8 6,1 7,8 8,1 7. Ogrevanje, razsvetljava 3,0 10,1 13,2 8,4 10,1 13,6 8. Gospodinjska oprema 5,1 4,8 0,0 5,1 4,8 0,0 9. Higiena, zdravstvena nega 4,8 7,2 8,5 4,7 6,9 8,6 10. Izobr., kultura, razvedrilo 9,7 7,3 6,2 9,3 6,9 5,5 11. Prometna sr. in storitve 12,0 7,6 5,1 12,6 8,5 4,9 12. Razni predmeti in storitve 1,4 1,5 0,0 1,5 1,4 0,0 13. Drugi izdatki 14,9 6,3 8,2 13,7 5,5 7,0 SKUPAJ: 100,0 100,0 100,0 100,0 100,0 100,0 Hilda Žežko, sekretarka S: S Vir: Zavod Republike Slovenije za statistiko Izračun: Strokovna služba Sveta ZSSS 1995 izračunal Zavod RS za statistiko. Kolikšna je razlika med dejanskimi košaricami za november 1994 in oceno košaric za isti mesec, ki smo jo ob; javili v DE, kažeta stopnji rasti decembrskih košaric v primež javi z dejanskimi in ocenjenimi novembrskimi košaricami (zg0 rnja razpredelnica). V decembru 1994 so drobnoprodajna cene zrastle za 1,1%, v pri" merjavi z decembrom 1993 Pa za 18,3%. Lanska povprečna stopnja rasti cen je bila 1,4%-V decembru 1994 so zrastle cene življenjskih potrebščin za 0,9%. V primerjavi z decembrom 1993 so bile višje za 19,5%. Košarice, ki jih objavljam0 v DE, pa so se v decembru 1994 podražile za od 0,77% do 0,94%. Od decembra 1993 pa so se do decembra 1994 podražile od 19,24% d0 24,37%. Strokovna služba Rina Klinar, ministrica za delo, družino in socialne zadeve, bivša predsednica jeseniške vlade in članica predsedstva Združene liste socialnih demokratov, pravi: ZAVEDAM SE. DA SO ZA ŠTEVILKAMI LJUDJE S TEŽAVAMI. DRUŽINE Z OTROKI IS ■ 1: / ’ - : j/. /■" »Če je kolektivna pogodba podpisana so jo partnerji dolžni spoštovati. V kolektivnih pogodbah je tudi zapisano, kaj v primeru odstopanja zaradi takšnih ali drugačnih težav, in tu je odgovornost na obeh partnerjih, tako na sindikatu kot tudi na menedžmentu.« Milan Samec o poteh in stranpoteh možnih povezav Slovenije z Evropo: NEKATERI IŠČEJO ALIBKME IZGOVORE. KI ODPRTOST V SVET ZANEMARJAJO »Imamo vse mogoče parlamentarne komisije za preiskovanje preteklosti od ’od majmuna do ______________________ _ ____________ i________ arlamentarne komisije, odbora, ki bi 'preiskoval — iskal pot v združeno Evropo’.« Presenetljiva, po Levovi formuli narejena nova ljubljanska oblast V PRESTOLNICI NI DESNICE Premik v desno - manever ali iluzija brezbarvnosti - Uprava premoženja med novimi občinami bo še trd oreh - Nepolitični svetniki in svetniki-maniših strank »nadstrankarski« »Ob oblikovanju ljubljanske oblasti sta zaenkrat siti in celi tako koza kot ovca. Volk in Rdeča kapica pa še prideta. Levov v tem carstvu ne bo. Lisice so jih prepričale, da mora fara uživati v zimski pravljici.« Naš opazovalec slovenske politične scene daje lepi glavni tajnici SKD VIDI ČADONIČ-ŠPELIČ PALEC DOL zaradi vztrajnega zagovarjanja znane krščanskodemokratske parole »ni važno, kakšen je, glavno, da je naš«; PALEC GOR BORUTU PAHORJU, tovarišu iz mlajše garde združenih socialnih demokratov, po obnašanju pa prvorazrednemu gospodu, ki se donkihotsko postavlja po robu čudni maniri na Slovenskem, da morajo »pravi, to je naši ljudje na prava mesta« ter s tem ponazarja prepir za stolčke med liberalnimi in krščanskimi demokrati. IN NE LEVICE. STA MESTNI SVET IN ŽUPAN Avnoja’, nimamo pa denimo državnega sekretarja za evropske integraci Jelinčič poslej brez odgovora Poslanec ln lider Slovenske nacionalne stranke Zmago Jelinčič (kije skupaj s poslanko Polonco Dobrajc vložil predlog zakona o začasni zaustavitvi denacionalizacije gozdov ln njihovega vračanja Cerkvi) v prihodnje ne bo nič več dobival odgovorov ln pojasnil Cerkve. Ekonom škofijskega ordinariata Martin Šprlnger Je Javno sporočil, da predstavniki Cerkve »v prihodnje ne nameravajo odgovarjati na tako neresne domislice«, kakršne so domislice Zmaga Jelinčiča. Ob predložitvi svojega predloga zakona Je Zmago Jelinčič Izjavil, da bi se Slovenija z vračanjem gozdov Cerkvi znova vrnila v srednji vek ln padla med tiste (redke) države v Evropi, ki Imajo v svoji lasti le minimalno število družbenih gozdov. Po Jelinčičevih ocenah bi Cerkev z lastništvom nad gozdovi postala naj večji veleposestnik v Sloveniji ln Evropi, še huje pa bi bilo to, da bi pravzaprav slovenski gozdovi postaji last Vatikana. Ekonom Šprlnger v odgovoru Jelinčiču navaja, da Jelinčič s svojimi »podatki p Cerkvi ln njenem premoženju znova zavaja slovenske bralce ln poslušalce.« »Slovenija ne bo na račun Cerkve izgubila niti enega kvadratnega centimetra najboljših slovenskih gozdov. Tako gozdovi, kijih bo Cerkev dobila nazaj, kot dohodki lz njih bodo ostali v celoti v Sloveniji v prid slovenskemu narodu, če se nekako 70 odstotkov katoliških kristjanov, ki po svojih prednikih že stoletja živijo v Sloveniji, še sme prištevati k Slovencem.« Prav tako Šprlnger trdi, da ne gre za 36.000 hektarov, ampak le za približno 12.000 hektarov gozdov ln to ne »najboljših gozdov«, ampak slabših gozdov varovalnega značaja. »Noben posameznik, tudi ne škof ln ne duhovnik, se zanesljivo ne bo obogatil. Saj bi prišlo na enega katoličana v ljubljanski nadškofiji le 30 kvadratnih metrov najboljšega gozda, kar prinaša letno po izračunih gozdarskih izvedencev 60. SIT čistega dohodka. To pa očitno ne kaže razglašati za kapitalistični ali veleposestniški dohodek.« Bo res pretrgan dialog med Jelinčičem ln predstavniki Cerkve? Saj ne gre za neresne domislice, ampak za pomembno vprašanje, ki že dolgo visi v zraku. Zadnjič seje na tiste, ki se bojijo prevelikega bogatenja Cerkve, razjezil tudi nadškof ln metropolit dr. Alojzij Šuštar, češ da pri vsem skupaj pravzaprav ne gre za nič drugega kot za vračanje neke davne pravice, predvsem pa za zagotavljanje pogojev za normalno delovanje Cerkve, ker država drugače ne priskrbi sredstev za financiranje Cerkve. Zaradi vsega tega bi bilo prav, če bi se v razjasnjevanje zadev vključili tudi predstavniki države. Seveda pa je najmanj, kar bi od njih lahko pričakovali, to, da natančno povedo, za koliko in kakšnih gozdov v resnici gre pri denacionalizaciji ln za kakšen denar. Ali s tem Slovenija zares izgublja svojo podobnost z drugimi evropskimi državami in ali ni mogoče kako drugače zagotoviti sredstev za finansiranje Cerkve, o katerih govori nadškof. Seveda bi tudi Cerkev morala pojasniti, ali misli gozdove razdeliti med vse kristjane, kot bi se dalo slutiti lz Šprlngeijevega dokazovanja, da pride na vsakega le po 60 SIT, ah pa je »domislico« cerkveni ekonom uporabil zgolj za boljšo ponazoritev svoje razlage... Protestnenote, nato Kučan Slovensko vlado (in javnost) so pred časom vznemirile novice, da se avstrijski (vrhunski) politiki malodane po vrsti postavljajo na stran Itahje v sporu s Slovenijo. Tako naj bi zunanji minister Mock ln predsednik avstrijske države Klelstil ob obisku v Rimu pokazala simpatije do oglejskega dokumenta ln kritično ocenila slovensko nepopustljivost ln dezavuiranje Lojzeta Peterleta kot pogajalca v Ogleju. V podobnem slogu naj bi Mock nastopil tudi na sestanku zunanjih ministrov članic Evropske unije. Zaradi tega je slovenska vlada Avstrijcem poslala kar dve noti ln zahtevala pojasnilo za takšno ravnanje. Potem pa je ta teden odšel na obisk na Dunaj predsednik države Milan Kučan. Predsednik Klelstil Je Kučanu zatrdil, da Avstrija podpira slovenski pogled, naj na združevanje v Evropi ne vplivajo neurejena bilateralna vprašanja. Še več, takšno avstrijsko stališče sta Kučanu potrdila tudi kancler Vranltzki in predsednik parlamenta Heinz Fischer. Delo je zapisalo, da se je pogovorov med avstrijskim ln slovenskim predsednikom udeležil tudi avstrijski zunanji minister Alois Mock, »ki je v zadnjih tednih večkrat komentiral slovensko-ltal j anske zaplete po Ogleju. Pozneje je menda avstrijski zunanji minister po diplomatski poti ln neposredno zanikal takšne novinarske interpretacije svojih izjav, lz katerih bi se dalo sklepati, da mu je bližja pozicija Rima, ostalo pa je nejasno, ali Mock meni, da bi se Slovenija z Italijo morala dogovoriti na podlagi oglejske izjave oziroma sporazuma.« Na Dunaju je zdaj torej spet (v glavnem) dovolj naklonjenosti do Slovenje. Problematični ostajamo mi sami. Doma se namreč nekateri že ukvarjajo z vprašanjem, ah je Kučan na Dunaju dosegel kaj spektakularnega ah ne. Delov komentator v zvezi s tem piše, da Kučan na Dunaju ni dosegel nič spektakularnega, »toda zgodovinski rezultati so največkrat le rezultat potrpežljive diplomacije kratkih korakov ln čakanja na ugodni trenutek«... Koga (ne) poznata Kučan in Dmomk Še nedavno tega so nekateri krogi v Slovenji kritizirali slovenske vrhunske politike zaradi prepogostih potovanj po Evropi ln svetu. Za Kučana pa so nasploh ustvarjali vtis, da mu ustava pravzaprav ne dovojuje solističnih potovanj v tujino. Poleti Jih Je motilo, ker Je Kučan v Slovenji »privatno« gostil češkega ln madžarskega predsednika države. Zdaj pa eden izmed takšnih kritikov (Danilo Slivnik) v komentarju v Delu na veliko dokazuje, da je poglaviten problem slovenske zunanje politike tudi to, ker niti predsednik države niti premier v svetu nimata dovoj znanstev med državniki ln nimata takšnih odnosov z njimi, da bi lahko katerega izmed njih poklicala ob katerikoli uri tudi kar po telefonu. Kučan se je ob tem verjetno (cinično) nasmehnil, iz Drnovškovega kabineta pa so objavih dolg spisek svetovnih predsedniških glav, s katerimi se premier dr. Drnovšek pozna, zelo dobro pozna, vzdržuje stalne stike ah Ima stalne prjatejske stike. Šef urada vlade za informiranje navaja, da se je dr. Drnovšek v preteklem letu sestal s 30 predsedniki vlad ln šefi držav, od tega se je v obdobju, ko Je bil dr. Drnovšek odgovoren tudi za resor zunanjega ministrstva, srečal s petnajstimi. V sporočilu urada za informiranje piše, »da slovenski predsednik vlade osebno pozna večino svetovnih državnikov, z vrsto politikov pa goji prjatejske odnose. Mednje lahko štejemo avstrijskega zveznega kanclerja Vranltzkega, češkega predsednika vlade Klaus, španskega predsednika vlade Gonzalesa, portugalskega predsednika vlade Cavaca Silvo, nekdanjega finskega predsednika vlade Aha, danskega predsednika vlade Dehaena, nekdanjega ln sedanjega nizozemskega predsednika vlade Lubresa ln Koka, madžarskega predsednika vlade Horna, hrvaškega predsednika vlade Valentiča, kanadskega predsednika vlade Chretiena, britanskega predsednika vlade Majorja, argentinskega predsednika vlade Menema, nemškega zveznega kanclerja Kohla ln druge... Navedbe v članku gospoda Slivnika torej ne ustrezajo dejstvom.« Kaj pa bistveno V aktualnih prepirih ln pogovorih med vrhunskimi (ln manj vrhunskimi) vodite ji Liberalne demokracje Slovenje ln Slovenskih krščanskih demokratov govorjo vse mogoče stvari, še zalsti pa na veliko kupčkajo s posameznimi ministrstvi ln ministri. Razmere se tudi zadnje dni niso spremenile. Premier dr. Drnovšek vztraja pri »odvzemu« zunanjega ministrstva lz Interesne koahejske sfere krščanskih demokratov, krščanski demokrati pa inslstirajo pri svojem kandidatu za zunanjega ministra. Seveda je slišati v zvezi s tem še vrsto različnih kombinacj. Po eni izmed njih naj bi se krščanski demokrati vendarle odrekli zunanjemu ministrstvu, vendar pa bi za to moral dr. Drnovšek ponuditi za krščanske demokrate boj sprejemjivega novega zunanjega ministra, kot pa je sedanja kandidatka Mojca Drčar-Murko. Govori se, da bi bila za to pripravna tako sedanji slovenski veleposlanik v ZDA dr. Ernest Petrič kot veleposlanik Slovenje v Nemčji dr. Boris Frlec, pravzaprav Frlec še boj kot Petrič, ker bi ga potem lahko na veleposlaniškem mestu v Bonnu zamenjal sedanji krščanskodemokratskl kandidat za zunanjega ministra dr. Peter Vence j... Kombinira se torej velikopotezno. Kar prepogosto pa se zdi, da eni ln drugi pozabjajo na bistveno — na razjasnjevanje pogledov na zunanjo politiko. Ah se ni prav zaradi tega pravzaprav vse skupaj začelo? A11 niso še pred nekaj dnevi na eni ln na drugi strani opozarjali, da so razlike v pogledih na vodenje zunanje politike ogromne. Bodo zdaj vse to spregledali, potlačili na stran do prvega prihodnjega spora, medtem pa poskrbeli za novo delitev ministrskih stolčkov ln za novo skupno živjenje predvsem na tej osnovi? »Pozabjanje« na razčiščevanje političnih razlik pa seveda lahko pomeni tudi samo še dodatno potrjevanje občutka, da vlada deluje strogo resorsko, odvisno od vsakokratne pozieje posameznih ministrov ln strank, torej ne kot celota ln politično neusklajeno. Kdo hoče na Balkan Lider socialdemokratov Janez Janša zadnji čas enkrat govori o strah zbujajoči neprisotnosti ln nezainteresiranosti Slovenje za dogajanja na Balkanu, drugič pa o veliki nevarnosti, da se Slovenja znova »zabetonira« na Balkan. To pravzaprav še najboje ponazarja vso protislovnost in neodločnost slovenske politike, ko gre za odnos do Balkana. Vsekakor je značilno tudi to, da so zlasti opazovalci z desnega krila slovenske politične scene odločnejše stališče slovenske vlade in parlamenta do Ital jamskih zahtev takoj proglasih za znamenje nevarnega zasuka v slovenski zunanji politiki ln za dežurno dokazilo, da se spet vračamo na Balkan. Tudi naj novejša polemika o nekaterih stališčih kandidatke za zunanjo ministrico Mojce Drčar-Murko v zvezi z Balkanom, ki poteka na straneh Dela in Slovenca, Je nabita predvsem z balkanskimi strahovi ln konstrukejami. Tako Slovenec piše, da je nedavni »avšastl ln vsebinsko neprepričjiv nastop Mojce Drčar-Murko na TV »dokončno razkril, da nas željo nacionalko-munisti še tretjič v tem stoletju v svežnju prodati sovražnikom slovenstva na balkanski tržnici« ... Boris Jež ob takšnih izbruhih piše v Delu, da se očitno še dolgo ne bomo nehali prepirati o tem, kdo je za samostojno Slovenjo ln kdo si želi nazaj v Jugoslavjo. Polemika je seveda predvsem v fimkeji notranjepolitičnih bojev in razčiščevanj. Vendar pa ob tem Slovenja ln njena vladajoča politika ostajata brez jasnega vedenja ln skupnega dogovora (za takšne stvari, če naj funkcionirajo, je pač potreben skupen dogovor), kako naj se postavi do številnih balkanskih izzivov. Vsekakor je naj slabša sedanja varianta, ko so vse možne opoje slovenskega sodelovanja ln vplivanja na Balkanu v glavnem blokirane od nas samih. Kdaj bo prevladalo spoznanje, da nenavzočnost na Balkanu še ne pomeni avtomatično manj nevarnosti za Slovenjo. Župani - enotni in razočarani Zadnje dni so v marsičem zaznamovali novi slovenski župani. Predvsem so pokazali za slovenske razmere neverjetno veliko voj o (ln pri-pravjenost) za sodelovanje. Potem so skupaj ugotavljali »sistemske spodrsjaje« (ki sijih Slovenja pač ne bi smela privoščiti). Zaradi tega niso dovoj jasno razmejene pristojnosti med župani mest ln mestnimi oziroma občinskimi sveti. Župani nenadoma ugotavjajo, da v svojih rokah nimajo pravih vzvodov za normalno funkcioniranje ln razvjanje posameznih krajev. Vsekakor je zanimivo, da so župani že po nekaj dneh ugotovili, da bi bilo treba spremenili (novi) zakon, v njem pa bi morali natančno predvideti pristojnosti, ki bi jih moralo biti več... Kot da bi se zakonodajalci zgledovali po Balkanu. Rupel, Kovačičin Slovenec ljub jamski župan dr. Dlmitrj Rupel je v govoru pred mestnimi svetniki dejal, »da ni prav nobene potrebe, da bi se jubjanskl mestni svet razdelil na levo ln desno polovico...« Novi predsednik mestnega sveta Dlmitrj Kovačič pa je pred svečano zaprisego izjavil, da se bo trudil, »da bo sodelovanje mestnega sveta ln župana korektno ter plodno«... Le Slovenec je o prvih dneh nove oblasti v ljubjanl zapisal, da razen naročenega revan-šlzma v Ruplovem županskem ravnanju m bilo prepoznati drugih potez... Lahko bi rekli: vsake oči imajo svojega slikarja, še boj precizno pa, da je Slovencu (očitno) predvsem do ohranjanja razdorov in prepirov v ljub jam. Francozi in Slovenci -vsak po svoje Ob novem letu se je v Parizu zgodilo tisto, kar v ljub jam in Slovenji očitno m mogoče. Kompletna desna vlada je prišla za novo leto voščit socialističnemu predsedniku Mlteranu ln skupaj z njim so (ne glede na svoje siceršnje) politične in strankarske opredelitve izrekli nekaj velikih ln spodbudnih besed o Franc ji, ki je za vse - takšno je bilo sporočilo njihovih Izjav - nekaj več kot zgo j ozki strankarski interes. V Slovenji takšnega srečanja seveda m bilo. Ne mislim, da bi se morala celotna slovenska vlada po francoskem zgledu z dobrimi novoletnimi že jami zglasiti pri predsedniku Kučanu, saj je končno tudi res, da se ustavne pozieje francoskega predsednika ne da primerjati z ustavno pozlejo ln ustavnimi pooblastili slovenskega predsednika. Prijetno in normalno pa bi bilo, če bi ob množici sprejemov ln novoletnih srečanj slovenske vodilne in druge politike vendarle videli skupaj, denimo predsednika države, vlade ln parlamenta, pa predsednike političnih strank, kako si medsebojno voščjo ln nazdrav-jajo za novo leto ln kako kjub vsemu vendarle poskušajo ustvarjati vsaj upanje, da se predvsem v Interesu Slovenje v novem letu vendarle ne bodo povsem sprli ln razklali. To bi bilo spodbudno ln zdravo tudi zaradi državjanov ln dr- žav j ahk, ki v najnovejših javnomnenjskih anketah prepire in zdrahe med slovenskimi politiki uvrščajo med najboj neprijetne ln najboj negativne strani žlvjenja v pravkar minulem letu. V takšnih razmerah bi smeli pričakovati, da bo kdo javno ln brez vnaprejšnjih obtožb tega ah onega predlagal politikom ln strankam pakt o minimumu normalnega sodelovanja ln spoštovanja. Predsednik vlade dr. Janez Drnovšek Je v nekem intervjuju sicer omenjal do skrajnosti razvnete politične strasti, ki že resno ogrožajo normalno demokratično politično živjenje v Slovenji, ln Izrazil bojazen, da utegne biti še boj vroče in hudo, če se ta igra ne zaustavi ln ne spravi v normalne okvire. Seveda pa zgo j ugo-tavjanje nenormalnosti takšnega položaja ni dovoj. Predvsem vladajoči koalicjskl partner)! imajo ta čas veliko možnosti, da tok dogajanj obrnejo v drugačno smer, seveda če pri vseh obstaja tudi resnična pripravjenost za to. To pa seveda pomeni, da bi morah predvsem pri liberalni demokracjl Slovenje ln pri slovenskih krščanskih demokratih v pogovorih o usodi vladajoče koaheje pokazati več državniške modrosti ln manj politične nestrpnosti, prestižnosti ln užajenosti. Ne glede nato, da llderjl ene ln druge strani kar naprej opozarjajo, daje politika stvar vsakokratnih realnih interesov, torej racionalnosti ln ne emocj, vedno znova padajo v nera-zumjlve spopade in nesporazume. Seveda so opravičeni očitki slovenskih krščanskih demokratov, da znotraj koaheje, dokler ta obstaja, ni moč sprejemati enostranskih odločitev, brez sodelovanja ah celo vednosti sodelujočih partnerjev, kot se je zgodilo ob nedavnem Drnovškovem predlogu za nestrankarskega zunanjega ministra. Vendar pa tudi ni normalno, da se slovenski krščanski demokrati zdaj pojavjajo v javnosti z velikimi samovo jnlmi ocenami o tem, da naj bi se slovenska zunanja politika čez noč lz teme jev spremenila v negativno smer, v nekakšno zlovešče sovraštvo ln zavestno ustvarjanje slabih odnosov s sosedi, zlasti z Italjanl ln Hrvati. čedaje manj je jasno, zakaj v Slovenji nekateri tako hitijo z zapiranjem možnosti za dialog in sodelovanje. Izbiranje novega zunanjega ministra in globalno ocenjevanje zunanje politike pač ne more biti predmet cenenega javnega razkazovanja moči ln pomembnosti, seveda če kdo še sploh kaj da na to, da morajo biti interesi Slovenje ln odgovornost do države nekaj več kot zgoj ozki strankarski Interes. Spet pomota? Predsednik vlade dr. Janez Drnovšek je pred nekaj dnevi napovedal, da bo Slovenja tudi letos, tako kot v pravkar minulem letu, dosegla 5-odstotno rast družbenega proizvoda, medtem ko naj bi bila Industrijska proizvodnja še nekaj odstotkov višja. Inflacja naj bi se zmanjšala s sedanjih 18 odstotkov letno na 10 odstotkov, tolar pa bo najverjetneje tudi formalno postal konvertibilna valuta. Upajmo, da Ima predsednik vlade tokrat bolj prav kot ob začetku prejšnjega leta, ko je skupaj s celotno vlado zatrjeval, da lahko Slovenja doseže v letu 1994 samo približno enoodstotno rast svojega družbenega proizvoda, ln ko je obljub jal bistveno nižjo rast inflac je, kot smo jo v resnici dosegli lani. Sicer pa so mnogi poznavalci razmer enotnega mnenja, da vlado čaka najtežja preizkušnja pri nadaljnjem zniževanju inflacje. Ni malo tistih, ki menijo, da bo zdaj glede na razmere v slovenskem gospodarstvu in v porabniški sferi vse teže doseči vsak novi odstotek znižanja inflacije. To pa tudi pomeni, da se še ne bomo tako kmalu približali evropskemu povprečju inflacje. Sicer pa bo vlada že v naslednjih dneh na težki preizkušnji glede svoje ekonomske politike v letošnjem letu, ko bo morala s predstavniki delodajalcev in sindikatov uskladiti politiko plač. Gospodarska zbornica ln delodajalci predlagajo, naj plače v letu 1995 ne bi realno rasle, in so glede tega celo nekoliko bolj restriktivni kot vlada. Predlagajo, naj bi bila v letu 1995 višina izhodiščne plače v prvem tarifiiem razredu 39.200 tolarjev bruto. Predsednik Zveze svobodnih sindikatov Slovenije Dušan Semolič pa dokazuje, da je lanskoletna rast industrijske proizvodnje sku-pej s še nekaterimi drugimi kazalci, predvsem pa tudi dejstvo, da vlada Inflacje ne obvladuje tako, kot je obljubljala, zadosten razlog za povišanje izhodiščne plače na 43.300 tolarjev bruto. V sindikatih so prepričani, da to ne bi ogrozilo gospodarske rasti in povzročilo drugih negativnih gospodarskih gibanj. Sindikati hkrati opozarjajo, da razprave o politiki plač premalo upoštevajo, da se razponi med plačami naj slabše in najboje plačanih še naprej radikalno večajo, zaradi česar so tisti z dna plačne lestvice čedaje boj socialno ogroženi in na robu preživetja. V Slovenji zato ne bi smeh govoriti samo o tem, ah so plače nasploh previsoke glede na gospodarske dosežke, ampak tudi o tem, zakaj so visoke plače previsoke in nizke prenizke. Ob vseh težavah, s katerimi se soočamo, pa seveda veja ponoviti eno Izmed novoletnih ugotovitev, da je v letu 1994 v Slovenji vendarle prišlo do pozitivnega gospodarskega preobrata, in da je Slovenija prva postsocialistična država, ki seje na razviden način izvlekla iz gospodarske krize. Pripravil: J. K- 12. januarja 1995 p/na Klinar ministrica m delo, družino in socialne zadere, bivša predsednica jeseniške vlade in članica predsedstva Združene Ihte sociahuh demokratov, prati: 7AVFDAM SL DA SO ZA ŠTEVILKAMI LJUDJE S TEŽAVAML DRUŽINE Z OTROKI Marsikdo je prepričan, da je nekaj let obiskovanja šole zadosti za sedanje in nore izzive - Lani smo sodelovali z reč kot360podjetji pri ohranjapju delovnih mest ali kako drugače pomagali delavcem _ Reprezentativnost sindikatom ni za zmeraj dana - Prevetriti sezname nezaposlenih - Plača ni samo to, kar dobimo \ roke Njeno ministrstvo sodi po obsegu dela prav gotovo med največja, saj se ukvarja z vsakim državljanom in državljanko Slovenije, pa še s tujimi delavci povrhu. Ministrstvo dela v šestih resorjih. Prvi je povezan s področjem dela in delovnih razmerij, invalidsko-pokojninskega zavarovanja in kolektivnega dogovarjanja; drugi je namenjen aktualnim vprašanjem prestrukturiranja, zaposlovanja tujcev in razreševanja pritožb; tretji zajema področje družine in otroka z izvajanjem zakona o druz prejemkih., porodniškili in otroškili dodatkih.; četrto obsega področje socialnih zadev z delovanjem centra za socialno delo, domov upokojencev, rejništva, posvojitev in podobno; peti resor skrbi za urejanje borčevskih zadev, veteranov, vojaških invalidov, grobišč itd. Ze lani se je ministrstvu priključila kot samostojen resor inšpekcija dela, letos pa še urad za varstvo pri delu. PANARAMA: Kot predsednica izvršnega sveta v občini Jesenice ste se srečevali s podobnimi problemi. Jesenice so po mnogih stvareh specifična slovenska občina, pa me zanima, kakšen Je bil prehod iz občine na ministrstvo. KUHAR: To so bile izkušnje iz enega okolja, neposredne operativne izkušnje, še prej pa sem delala v interesnih skupnostih, tako da sem spoznala večino področij dela našega ministrstva. To so dobrodošle izkušnje, saj presojaš posamezne ukrepe na državni ravni, se sprašuješ, kako razreševati probleme generalno in kako ukrepi vplivajo v mikro okolju. Ni enostavno, saj vsak predpis, akt, zakon učinkuje na povprečje, ne more zajeti vseh podrobnosti, vseh malenkosti. Delo v občini je bila dragocena izkušnja. Tudi zdaj, ko obiskujem številne občine po Sloveniji, ugotavljam, da so nekateri problemi kar skupni, ne glede na lokalne specifičnosti: okolje, razpoložljiv prostor, kadrovske možnosti. Vendar je res, da so se v okoljih, kjer so bili prej soočeni s tujo konkurenco, kjer so prej prodajali na tuje trge in kjer je primerjalno izobrazbena raven zaposlenih in zahtevnost dela višja, kjer so skrbeli za kadre, štipendiranje, prej prilagodili novim razmeram kot tisti, ki tega iz takih ali drugačnih razlogov niso delali. PANORAMA: Vse to Je povezano s travmami ljudi. Kako kot človek gledate na 188.000 nezaposlenih, na desetine tisočev ljudi, ki so zaposleni v podjetjih v sanaciji. Kako na to gledate kot človek, ne samo kot ministrica? Minister lahko z nekaj potezami sprejme nekatere rešitve, Jih predlaga vladi, vlada jih sprejme, vseh stisk pa za tem ne vidi. KUHAR: Kadarkoli se na ravni države ukvarjamo s številkami, s poprečji, se zavedam, da se za tem skrivajo konkretni ljudje s težavami, družine z otroki, invalidi... Ljudje mi tudi pišejo, me pokličejo, me seznanijo s problemi in prosijo za pomoč. Velikokrat se vprašam, kaj bi jaz storila v njihovem primeru. Kakorkoli se to morda sliši čudno ali pa je za marsikoga nesprejemljivo, dejstvo je, da lahko država pomaga le, če je človek pripravljen pomoč sprejeti. To je, če se človek ne zapre vase, če ne misli, da je zapuščen, ker brez dela lahko ostane krajši ali daljši čas praktično vsakdo med nami. Gre za to, da ljudje spoznajo, da to ni tragedija, ki se je pripetila samo njim, ampak poskušajo presoditi, kaj lahko tudi sami naredijo ob ukrepih ali pomoči države. Ne gre samo za poteze države, saj gre večinoma za splet številnih aktivnosti pri razreševanju problemov. Marsikdo je prepričan, daje nekaj let obiskovanja šole zadosti za te in prihodnje delovne izzive. Verjamem pa, da je težko, če je človek 20 let delal na enem delovnem mestu, zdaj pa to delo ni več potrebno ali je potrebno kakšno drugačno in bi moral iti v tečaj, šolo. Za marsikoga je to nekaj nepojmljivega. Toda glede na izkušnje, tudi v Evropi, je to ena od poti, kako se spopasti z novo tehnologijo, z novimi razmerami, in mi bomo tudi v ukrepih aktivne politike zaposlovanja v prihodnje dali večji poudarek prekvalifikaciji in dokvalifikaciji. Dejstvo je, da tako enostavno, kot ste dejali, da minister z nekaj potezami sprejme rešitve, nakar jih sprejme vlada, ni. Potrebno je veliko predhodnih usklajevanj, dogovorov. PANORAMA: Kakšni so konkretni rezultati te aktivne politike zaposlovanja, o kateri govorite? TTT.TTJAit; Spodbudni v tem smislu, da nam je uspelo ohraniti več deset tisoč delovnih mest, odpreti nove. Končni podatki za leto 1994 bodo na razpolago čez nekaj dni. Ugotavljamo, da je v letu 1993 »šlo« približno 106.000 delavcev skozi te ukrepe aktivne politike zaposlovanja, bodisi odpiranja ali ohranjanja novih delovnih mest, in da bo v letu 1994 podobno. Z več kot 360 podjetji smo sodelovali in jim pomagali odpreti ali ohraniti delovna mesta, bodisi ljudem pomagali, da so šli na svoje, ali preko javnih del, ki so tudi ena od oblik ohranjanja delovne sposobnosti, sofinanciramo zaposlovanje pripravnikov, zaposlovanje invalidov. Pri tem ima posebno težo reševanje presežnih delavcev v podjetjih, ki so v lasti Sklada za razvoj, presežnih delavcev v državnih podjetjih, kamor sodijo železarne. Ti ukrepi države so del celovitih prizadevanj v družbi, a brez aktivne vloge in sodelovanja v podjetjih tako menedžmenta kot tudi sindikatov ne gre. Seveda pa ob vsakem primeru presojamo, koliko ta naša prizadevanja pomagajo pri prebroditvi krize in odpravljanju težav, koliko pa pomenijo morda podaljšanje agonije v poletju. To je zmeraj dilema. Zato smo v letu 1994 objavili navodila, na podlagi katerih se odločamo o našem sodelovanju predvsem pri ohranjanju delovnih mest oziroma odpiranju novih. Te ukrepe aktivne politike zaposlovanja izvajata naše ministrstvo in republiški zavod za zaposlovanje. V vseh teh primerih preverimo naše dosedanje sodelovanje, kako so bil izpolnjeni pogoji iz prejšnjih pogodb, tudi menedžment se mora pisno zavezati, da bo spoštoval dogovorjeno. Vrsto dokumentov zahtevamo in skupaj z zavodom za zaposlovanje in inšpektoratom za delo preverimo. Učinkoviti smo, če je to skupno delo, in zato je vloga sindikatov v podjetju, sodelovanje z menedžmentom, medsebojno informiranje tako pomembno. Kar zadeva moje sodelovanje s sindikati in upokojenci, skupinami in društvi, se vedno dobivamo na delovnih pogovorih, kar tudi meni koristi. PANORAMA: Vi ste lahko veseli, če si sindikati nasprotujejo? KLINAR: Za marsikoga bi bilo to kratkoročno udobno, moje stališče pa je, da je za državo dobro, če so sindikati dobro organizirani in so konstruktivno odgovoren partner. Sedanja pluralnost je korak v razvoju sindikalnega gibanja, kljub različnosti pa prihaja do prepoznavanja skupnih problemov in zavedanja nujnosti skupnega soočanja in sodelovanja. Vnaprejšnje sodbe in predsodki tudi sicer v življenju niso koristni. Nadzor nad izvajanjem kolektivne pogodbe, npr. razreševanje presežnih delavcev, tu je sodelovanje sindikatov nujno in se da ob odgovornem odnosu marsikdaj marsikateri problem razrešiti z dialogom, dogovorom in spoštovanjem dogovorjenega, in ne samo s stavko, ko delavci z njo kot s skrajnim sredstvom opozorijo na nespoštovanje dogovorjenega. Primer podjetja Trimo iz Trebnjega, kjer se redno srečujejo s sindikatom, je lahko zgled. Menedžment, ki ima program in se zaveda svoje odgovornosti, lahko marsikakšno nalogo lažje uresniči, če delavcem pojasni, kaj je potrebno storiti, kakšne so možnosti, kakšne so težave. In sindikat marsikdaj lahko kakšno težavo tudi prihrani vodstveni ekipi. PANORAMA: To Je verjetno lažje doseči v podjetju, kjer je en sam ali sta dva sindikata, kot na državni ravni, saj Je bilo ministrstvo pri dajanju odločb o reprezentativnosti na državni ravni preširokogrudno. KUHAR: Kriteriji za reprezentativnost sindikatov so določeni z zakoni, ne s široko-grudnostjo ministrstva. Sedaj imamo 19 reprezentativnih sindikatov, med njimi 4 na ravni države. PANORAMA: V Mariboru je največ težav, vendar Je tam nakopičenega veliko industrijskega kadra in znanja. Vlada se Je odločila za sanacijo Tama skupaj s sindikati in bankami. Kaj Je bistvo tega programa? KUHAR: Eden od ukrepov aktivne politike zaposlovanja je tudi ohranjanje delovnih mest oziroma reševanje presežnih delavcev. Temelj tega je program, ki ga sprejemajo v podjetjih. K njemu da soglasje in v realizaciji aktivno sodeluje tudi sindikat. Naše ministrstvo bo na podlagi dosedanjih izkušenj v sodelovanju, pri tako imenovani kadrovski sanaciji »Koržeto-vih podjetij« (podjetij v lasti Sklada RS za razvoj) in slovenskih železarn sodelovalo pri kadrovskem delu sanacije reševanja teh presežnih delavcev. Na podlagi sprejetega programa sofinanciramo nadomestilo plače za čas 6-mesečnega odpovednega roka, odpravnine, dokup zavarovalne dobe za upokojitev, samozaposlitev, zaposlitev pri drugem delodajalcu in prekvalifikacijo delavcev. Ocenjujemo, da bo sanacija Tama nas stala približno milijardo tolarjev. Dokončna številka bo znana ob predložitvi dokončne rešitve za vsakega delavca. PANORAMA: Koliko časa naj bi ta sanacija trajala? KLINAR: Najmanj 6 mesecev, lahko tudi do dve leti. Sodelovanje ministrstva ali države pri reševanju takih problemov, kot so v Tamu, je. en vidik, sicer pa se ukvarjamo tudi s spodbujanjem dobrih podjetij, da bodo še uspešnejša, saj tudi takšna podjetja potrebujejo določeno obliko sodelovanja. Hkrati razmišljamo, kako opogumiti podjetja v težavah, da se ne bodo čutila, da ostajajo sama. To je podobno kot z ljudmi. Država, kije odgovorna, mora skrbeti za oboje. Spodbujati mora tiste, ki so sposobni, in hkrati tem podjetjem, ljudem, ko je najbolj potrebno, priskočiti na pomoč in jim povedati, pod kakšnimi pogoji jim je pripravljena pomagati in kaj od njih pričakuje. To ni tista vrsta pomoči, na katero se nekdo navadi in potem v svojih prizadevanjih zaspi, je lahko le opora. Številni direktorji, s katerimi se pogovarjam, tudi predstavniki različnih sindikatov, ugotavljajo, daje bilo naše sodelovanje dragoceno in koristno, podjetja so prebrodila najhujše in to je najlepše priznanje. Tudi v Kemični tovarni Podnart, kije pred časom dobila certifikat ISO 9001, smo sodelovali. Takšni praimeri so najboljši dokaz, da so bila sredstva, ki jih naše ministrstvo namenja za prestrukturiranje dobro »naložena«. Ne gre pa brez tvorne vloge različnih ravni, kajti samo ukrepi države ne zaležejo in tudi v Mariboru ne bodo. Sicer pa v Mariboru nimajo samo težav, je dosti uspešnih podjetij. Vendarle ljudem, ki so se zdaj znašli brez dela, to ne sme pomeniti tragedije, ampak morajo spoznati, da možnosti za rešitev dejansko obstajajo in da nismo pozabili ne Maribora ne številnih drugih podjetij ali okolij. Spopad s problemom brezposelnosti je problem številka ena tudi v Evropi. Evropska bela knjiga na to temo bi lahko bila napisana tudi za Slovenijo. Strukturna brezposelnost opozarja na to, da so ukrepi nujni. Ti ukrepi potekajo na različnih ravneh — na ravni države, podjetja, posameznika... Evropa stopnje brezposelnosti ne meri tako kot pri nas. Po metodologiji Mednarodne organizacije dela je slovenska nezaposlenost 9-odstotna, evropska je 10 odstotna, Amerika ima 7-od-stotno stopnjo, Japonska samo 2,5-odstotno. In Amerika in Japonska sta tržišči, s katerima Evropa v svetovnem merilu tekmuje, kar je za nas izjemen pritisk in izziv. Nadaljevanje na naslednji strani »Marsikdo je prepričan, daje nekaj let obiskovanja šole zadosti za te in prihodnje delovne izzive. Verjamem pa, daje težko, če je človek 20 let delal na enem delovnem mestu, zdaj pa to delo ni več potrebno ali j e potrebno kakšno dirugačno, in bi moral iti v tečaj, šolo. Za marsikoga je to nekaj nepojmljivega.« Nadaljevanje s prejšnje strani PANORAMA: Število delovnih dovoljenj za tujce je veliko. Kako se bo to gibalo v prihodnje? KUNAH: Slovenija se bo čez nekaj let znašla v situaciji, ko bo delavcev primanjkovalo. Sedanja stopnja rodnosti v Sloveniji jehned naj nižjimi v Evropi. Če se bo tako nadaljevalci^ nas bo leta 2050 v Sloveniji pol manj kot sedaj. To je resen problem in naše ministrstvo v sodelovanju s strokovnjaki pripravlja tudi predlog ukrepov na tem področju (prebivalstvene politike). Gre namreč za problem, ki zadeva razvoj Slovenije in vsakogar od nas. Slovenija pa potrebuje tudi politiko zaposlovanja tujcev. Izhodišča pripravljamo, predvsem pa je potrebno upoštevati zaščito domačih delavcev. PANORAMA: Toda število brezposelnih, prijavljenih na zavodih, je velik zalogaj danes in tu... KLINAR: Takšno število registriranih brezposelnih bomo skupaj z zavodom za zaposlovanje v začetku letošnjega leta temeljito prevetrili. Po oktobrskih podatkih namreč 36,7 odstotka od 125.981 registriranih brezposelnih dobiva denarno nadomestilo oziroma denarno pomoč (kot zakonski pravici iz dela), vsi drugi nič. Drugo vprašanje pa je, kako spodbuditi, da bodo ljudje pripravljeni poprijeti za delo, ki je. Pri tem igrata pomembno vlogo tudi cena dela kot naša pripravljenost za delo. Danes marsikdo pravi, da tega dela ne bo prevzel, ker je malo plačano, saj več dobim, če sem na zavodu. Čas prejemanja nadomestila je zakonsko vezan, in če kdo odkloni delo iz neupravičenih razlogov, to nadomestilo izgubi. Teh ni tako malo. V letu 1994 jih je bilo približno tisoč. Rešitev biti na zavodu naj bi bila čimkrajša in začasna, ker dlje ko so ljudje izven dela, hujše je zanje. Tu ne gre samo za eksistenčno vprašanje v smislu denarja, gre tudi za številne psihološke probleme. Izločeni so iz dela, zapirajo se vase. Zaradi tega je potreben tudi razmislek o tem, ali poprijeti za delo, četudi slabše plačano, in na ta način pridobiti nove izkušnje, novo znanje in si odpreti prostor za delo, kije drugje. Med registriranimi brezposelnimi je 45 odstotkov žensk. Več kot 60 odstotkov med temi brezposelnimi je dolgotrajno brezposelnih, vedno večje tistih starejših, ki imajo tudi zdravstvene težave, ne pa da nimajo samo ustrezne formalne izobrazbe. To so razlogi, ki otežujejo prehajanje v aktivno delo. Z našega ministrstva smo ob tem, ko so se začeli pogovori o avtocestnem programu, opozarjali na problem zaposlovanja domačih delavcev. Predlagali smo, da bi skupaj z izvajalci prevetrili potrebe po delavcih, možnosti, kaj lahko na domačem trgu naredimo. S programom dokvalifikacije itd., da bi v čimvečji meri pokrili potrebe z domačimi delavci. Rezultat je skromen, število razpoložljivih delavcev se prepolovi v trenutku, ko upoštevamo število nezaposlenih žensk. Če upoštevamo še starost, je razpoložljive delovne sile še manj. Podjetja pa želijo zaposlovati tujce tudi zato, ker jim nudijo slabše pogoje za delo. Dogovorili smo se, naj ukrepa inšpekcija za delo. PANORAMA: Koliko je v Sloveniji delavcev z delovnimi dovoljenji? KLINAH: Konec oktobra je imelo osebna delovna dovoljenja 21.981 delavcev, od tega za nedoločen čas 13.650. V glavnem so ljudje iz bivših republik delavci, ki so že dalj časa tukaj. PANORAMA: Kdaj pričakujete, da bi v Sloveniji realno prišli na dvoodstotno nezaposlenost? KLINAR: Take zaposlenosti, kot je bila pred leti, še dolgo časa ne bomo dosegli, ker tudi izkušnje v svetu kažejo, da to v kratkem času ni mogoče. PANORAMA: Ko sem pred kratkim govoril s predsednikom gospodarske zbornice, je izjavil, da bi morala biti v Sloveniji v prihodnje glede na njene strukturne, geopolitične in druge razmere normalna nezaposlenost Z-do 3-odstotna. KLINAH: V začetku prihodnjega tisočletja morda, ob normalnem vključevanju na tuje trge, če bo gospodarska rast ugodna in če bomo s številnimi ukrepi zadostili potrebam po novih delavcih. Brez usposabljanja in dokvalifikacij ne bo šlo. Te napovedi so zelo tvegane, ker vsakršne težave na tujih trgih vplivajo tudi na naš trg delovne sile. Cena dela kot taka, ki vključuje neto izplačila in sistem socialne varnosti, ki ga zagotavljamo z delom, ne le zase, ampak tudi za svoje otroke in tiste, ki so izven dela, tudi vpliva na možnosti zaposlovanja. Gre pa tudi za to, da z nadzorom vplivamo; daje zaposlovanja na črno čim manj. PANORAMA: Kako bi komentirali te podatke: 17.000 ljudi v Sloveniji prejema plače pod izhodiščno plačo; za 10 odstotkov so padli realni osebni dohodki delavcev z izhodiščno plačo; približno 60 odstotkov zaposlenih dobiva plače pod slovenskim povprečjem in krivulja teh plač se giblje v desno, kar pomeni, da sl tistih ZO odstotkov nad povprečjem razdeli čedalje večjo maso plač. KLINAH: To so podatki, ki zahtevajo temeljito analizo in ukrepanje tako v podjetju kot na ravni države, predvsem glede najvišjih plač. Pomembno je, da vemo, ali govorimo o neto ali bruto plačah. Glede velikosti bruto plače: Ti podatki o velikostih, so različni, teh podatkov mrgoli, so izhodiščne, povprečne plače, mase plač, preračunane na neto, bruto; sistemov je veliko in vsak je po svoje pravi podatek, pa vendarle podatek, ki kaže na neko stanje, terja presojo in ukrepanje. Zavod za statistiko v programu izvajanja statističnih raziskav dvakrat letno, marca in septembra, preverja tudi porazdelitev bruto plač. Po oceni, narejeni za leto 1993 in 1994, seje v letu 1994 delež zaposlenih, ki imajo podpovprečno plačo, v primerjavi z letom 1993 zmanjšal na 57,1 odstotka. Leta 1993 je bil ta delež 64,1 istotka. Ti podatki kažejo, da se je delež pod-povpreenitibruto plač znižal in se plače povečujejo enakomerno_vsem zaposlenim. To so podatki o bruto plačiTpri-mgto zneskih se zadeve razlikujejo tudi zaradi vplivar-dohodnine nila, zakaj je manj težav v podjetjih, kjer obravnavajo delavce, kadre kot enega od temeljnih pogojev za uspešno delo in kjer se s tem problemom spopadajo in ga praviloma uspešneje rešujejo kot tisti, ki menijo, da to ni tako pomemben dejavnik. PANORAMA: Kaj bi dosegli na tem področju z zakonom o uveljavljanju kolektivnih pogodb? KLINAH: Če je kolektivna pogodba podpisana, so jo partnerji dolžni spoštovati. V kolektivnih pogodbah je tudi zapisano, kaj v pri- itn. Toda razprava o bruto plači je pomembna nrerurodstopanjarzaradi takšnih ali drugačnih zaradi nečesa drugega: z bruto plačo »plačujemo« del socialne varnosti, in na to velikokrat pozabljamo, oziroma menimo, da je to stvar nekoga drugega. Iz bruto delavci plačujemo za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zdravstvo, zaposlovanje in prispevek za porodniško. To znaša 22,10 odstotka. Potem pa delodajalec plača na ta bruto še prispevke: tudi za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zdravstvo, zaposlovanje, porodniško in za varstvo in nesreče pri delu. Teh prispevkov je tudi za 22,60 odstotka, se pravi skupaj 44,70 odstotka. Tudi to je potrebno vedeti, ko presojamo plače. Ne smemo gledati samo neto plače, čeprav je za delavce, za tistega, ki jo prejema, to najpomembnejše. Toda z bruto plačo si zagotavljamo ali ustvarjamo sredstva za izvaja- težav, in tuje odgovornost na obeh partnerjih, tako na sindikatu kot tudi menedžmentu. Gre za medsebojno obveščanje in tudi pristajanje na eventualne nižje plače za določen čas, da se razmere uredijo. Dejstvo je, da je kolektivno dogovarjanje prostovoljna oblika. To je tudi eno od obveznih izhodišč ali načel pri sprejemanju evropske socialne listine. V zakonu o kolektivnih pogodbah je osnovna predpostavka, da je ta pogodba sklenjena prostovoljno, in šele ko je prostovoljna, lahko zakon sankcionira oziroma opredeljuje izvajanje vsega tega; ne more pa zakon nadomestiti volje partnerjev. Nezmožnost dogovarjanja partnerjev v podjetju in kazanje krivca le navzven, na državo, ki naj bi nadomestila to nezmožnost dogovarjanja, ni prava pot. nje teh treh socialnih zavarovanj oziroma socialno varnost zase, za svoje otroke, za tiste, ki so v pokoju. Mi smo v obdobju prehoda ohranili relativno visok sistem socialne varnosti na teh področjih v primerjavi z drugimi evropskimi državami. Če se primerjamo z njimi, je treba gledati celoto, ne samo neto plač, ampak sistem teh socialnih zavarovanj, pokojninskega, zdravstvenega, zaposloval-skega, del družinske politike, porodniški dopust, otroške dodatke, kajti vse to predstavlja sklop tistega, kar vpliva na ceno dela, in velikokrat se ne zavedamo dovolj, kaj to pomeni. Zadnji podatki, da so v gospodarstvu plače krepko presegle produktivnost in tisto, kar gospodarski rezultati omogočajo, pomenijo, da se pritisk na plače seli v negospodarstvo zaradi vezave sistema na gospodarstvo, vse to pa vpliva na rast povprečnih plač v republiki. S tem pa so povezane predvsem pokojnine, nadomestila za čas porodniškega dopusta, vse pravice civilnih in vojaških invalidov, borcev. Opozarjam na to, da je javna poraba neposredno povezana z gibanjem plač v gospodarstvu. Ko se odločamo med včeraj in jutri, so to izjemno odgovorne odločitve. Zato je nujno sporazumevanje, nujno je socialno partnerstvo, ker ne moreš izolirano odločati o nečem in ne razmišljati, kaj to posledično pomeni. To velja tako za najvišje kot najnižje plače. PANORAMA: Plače v gospodarstvu so narasle. Dejstvo je, da o njih odloča menedžment. Predstavnik tega menedžementa, Dagmar Šuster, zahteva s svojimi predlogi dejansko zamrznitev plač. Predlog gospodarske zbornic je predlog o zamrznitvi plač za letos. V proračunskem memorandumu pa je dana možnost povečanja do tri odstotke. KLINAH: Sedanja gibanja na področju gospodarstva kažejo, da nismo uspeli izvajati dogovora in kolektivnih pogodb tako, kot so bile podpisane. Menim pa, da ne gre za predlog o zamrznitvi plač. PANORAMA: Mislim, da ni bil spoštovan menedžerski sporazum, ker so ti pobrali večino. V Sloveniji imamo 17.000 ljudi izven plačnega sistema, vezanih na sistem individualnih pogodb. KLINAH: To so podatki, ki so vredni temeljite preučitve, analize, kje, koliko. Je pa odgovornost menedžmenta v tem, kako spodbuditi oziroma nagraditi uspešnejše, ki so in brez njih podjetje prav gotovo ne more, da plača ne bo le ekonomska in socialna, ampak tudi motivacijska, in kako nagraditi tiste, ki opravljajo manj zahtevna dela, pa vendarle ne bodo prepuščeni minimumu. Kolektivna pogodba daje minimum v smislu izhodišnih plač, v podjetju pa je odgovornost menedžmenta v tem, da sledijo temu, kar sem prej rekla. In če tega ne zmorejo storiti, je treba to jasno povedati. »Geje kolektivna pogodba podpisana sojo partnerji dolžni spoštovati. V kolektivnih pogodbah je tudi zapisano, kaj v primem odstopanja zaradi takšnih ali drugačnih težav, in tu je odgovornost na obeh partnerjih, tako na sindikatu kot tudi menedžmentu. Gre za medsebojno obveščanje in tudi pristajanje na eventualne nižje plače za določen čas, da se razmere uredijo.« PANORAMA: Z našega vidika je 17.000 delavcev, ki ne dosegajo višine izhodiščne plače v lanskem letu, dovolj porazno. KLINAH: Za te ljudi, ki prejemajo tako nizke plače, je problem, kako preživeti. Je tudi resno opozorilo vodstvom v teh podjetjih, kjer so, kaj naj storijo, da se bo to stanje izboljšalo, ker to kaže tudi na težave v poslovanju. Ugotoviti je treba, ali je to rezultat objektivnih težav, tržnih razmer in s kakšnimi ukrepi bi se takšnega stanja čimprej rešili. PANORAMA: Ali pa gre za nemaren odnos menedžmenta do teh plač. KLINAH: Opozoriti hočem, daje strošek za plače strošek kot za energijo. In tako kot se menedžment ukvarja s tržno promocijo, likvidnostjo, z iskanjem novih trgov, uvajanjem novih tehnologij, se mora ukvarjati tudi s kadri in varstvom pri delu. Zato sem prej ome- Morda še nismo v celoti zreli za to medsebojno dogovarjanje in prevzemanje odgovornosti. Ima pa to take posledice tudi na sistem zagotavljanja sredstev za javno porabo, da je skupni dogovor med vsemi partnerji nujen. Pričakujem, da se bodo pogovori med delodajalci in delojemalci nadaljevali, da bomo prišli do rešitev. Zavedati pa seje treba, da karkoli se dogaja v gospodarstvu in če se dogaja mimo rezultatov dela, ki jih omogoča poslovanje, ima posledice. Noben dogovor ne rešuje vseh problemov, vendar pa je vsak boljši kot nikakršen; odgovornost je pa skupna! PANORAMA: Ali boste posredovali med delojemalci in delodajalci, če ne bodo prišli do skupnega dogovora? Lahko se ponovi čas pred dvema letoma, ko smo imeli leto stavk. KLINAR: V našem interesu je, da se partnerji dogovorijo. Če pa bodo ocenili, da se ne morejo dogovoriti, bomo skupaj poiskali rešitve, ki bodo odprle prostor tudi razvoju. Vsaka stran se mora zavedati te odgovornosti. Delodajalci zato, ker brez delavcev ne morejo, delojemalci zato, ker brez odgovornega menedžmenta in pametnega dogovora tudi zanje ni rešitev. Varjamem v skupno razsodnost in pripravljenost, da bo dogovor v taki ali drugačni obliki sklenjen; po svoje je v življenju večina stvari pač kompromis. PANORAMA: Zdaj je konec razprav o proračunskem memorandumu. Letos se ni toliko zatikalo okrog denarja za socialne transferje in denarja, namenjenega vašemu ministrstvu. KLINAH: 0 »socialnih transferjih« kot proračunski dikciji se veliko govori in veliko je popolnoma napačnih predstav o tem. Bile so izjave, ki so popolnoma neresnične, da porabljamo sredstva transferjev za druge namene. Dejstvo je, da so »socialni transferji« izvajanje zakonov. Ti socialni transferji predstavljajo 78 odstotkov sredštev našega ministrstva v letu 1994. To so sredstva za denarna nadomestila in pomoči, za Otroške dodatke in porodniške, vojaške invalidnine, civilne invalidnine, za izvajanje zakona o socialnem varstvu, za denarno pomoč in denarni dodatek, za štipendije in prehrano študentov. To so socialni transferji. V tem trenutku s temi sredstvi tudi pomembno prispevamo k zmanjševanju težav ljudi v procesu prestrukturiranja. To je eno od področij našega dela, ki kaže, da država ne pozablja na ljudi, in to je ena izmed temeljnih dejavnosti našega ministrstva. Zato se v javnosti bolj pogovarjamo o problemih, veliko manj pa o tistem dobrem, spodbudnem, kar je tudi sestavni del našega dela. Veseli smo vsakega uspeha, vendar ga javno ne razglašamo. Naj ponazorim samo delo centra za socialno delo, kjer se ukvarjamo s konkretnimi ljudmi, narava dela pa je taka, da o tem javno ne moremo govoriti. To je tudi ena od posebnosti dela socialnih in današnjih strokovnih delavcev v centru za socialno delo. Ti ljudje opravljajo ogromno delo, skrito očem javnosti, pa velikokrat premalo cenjeno, ukvarjajo se z ljudmi, njihovimi problemi, stiskami, tragedijami. Drugo, prav tako pomembno področje dela je mednarodna dejavnost. Gre predvsem za sodelovanje z Mednarodno organizacijo dela, Svetom Evrope, z vsemi inštitucijami, ki so povezane z resorjem dela, gre za sklepanja mednarodnih konvencij o socialni varnosti (edino z Avstrijo jo imamo sklenjeno, z Italijo, Švico, Nemčijo in Nizozemsko tečejo pogovori), sklenili naj bi jih tudi s Hrvaško in Makedonijo, Češko, Slovaško, Rusijo in Švedsko. Tako je poleg vsega pomemben del dela tudi ta vidik mednarodne aktivnosti. Prav tako pomembno področje dela je priprava zakonskih rešitev. PANORAMA: Ali na seji vlade kdaj udarite po mizi glede na to, da so v njej nekateri, ki zelo ekonomicistično gledajo na gospodarske, socialne in druge zadeve? KLINAR: Delo v vladi poteka tako, da mi ni treba udariti po mizi, saj kolegi in kolegica prisluhnejo argumentom. Nimam slabih izkušenj. Treba je vedeti, da so od naših odločitev odvisni ljudje, ali tisti, katerim so namenjene, ali tisti, ki jih izvajamo. In to je tudi v ospredju, ko se odločam, ko predlagam in argumentiram; tudi ponavljam zadeve prav zato, da se teh razsežnosti zavemo. Spoznati moramo, kako pomembno je delo z ljudmi, kako pomembno je reševanje njihovih problemov, kako pomemben je dialog, čeprav se včasih zdi, da ne vodi nikamor. Toda to je temeljno. Sporazumevanje, čeprav je naporno, je ena od poti, da probleme rešujemo. Menije zelo ljubo geslo mednarodnega tedna otroka »Moč prijazne besede«. Tudi to po svoje prispeva h krepitvi kulture dialoga, sporazumevanje in reševanje problemov, ki so in ki bodo. PANORAMA Govorite tako, kot da bi bili v vladi pri vseh stvareh precej monolitni. KLINAH: Zadeve so praviloma poprej usklajene na vladnih odborih. Manj problemov je morda tudi zato, ker marsikatero stvar pre-debatiramo na gospodarskem kolegiju pri predsedniku vlade, tako da gre tu za kritično soočanje različnih pogledov. Res je, da se razmere spreminjajo; najhujši krizni čas je mimo in zdaj je več časa tudi za razvojna vprašanja, kar pa ni dovolj prisotno v javnosti. To je tisto, kar me ne samo v tem ministrstvu, ampak tudi sicer kot človeka najbolj zanima. PANORAMA Ste imeli doslej konflikte v stranki zaradi različnih pogledov na posamezne stvari? KLINAR: Ne. V naši stranki imamo različne poglede na kakšno stvar, določene zadeve poskušamo predhodno uskladiti, pojasniti, ne delamo si utvar, da moramo vsi enako misliti. Zame je različnost dejstvo in ne prepreka in ovira, ampak spodbuda za iskanje rešitev, ki velikokrat niso lahke.' Eno od vprašanj je, kako odpreti prostor razvoju, mladim. To je Izjemno odgovorna naloga za Slovenijo, poleg številnih drugih. Med tem odločanjem, kako popraviti krivice, in del tega počnemo, je potrebno pogledati tudi naprej, na danes in jutri-Če tega ne bomo storili, nam ne bo uspelo, in tudi zato je pomembno odpreti možnost mladim za zaposlitev, za stanovanje. Mladi morajo imeti možnosti v tej državi, da bodo nam in sebi ustvarjali tudi pogoje za varno starost. Marjan. Horvat Ministrstvo za korupcijo V zmešnjavi okrog slovenskega zunanjega ministra ni čudno, če se zapleta tudi novinarjem. V zvezi s koalicijskimi pogajanji o Peterletovem nasledniku je neka novinarka poročala, da utegne najverjetneje premier to dolžnost krščanskim demokratom vzeti in jim v zameno ponuditi kakšen drug resor. In da obstaja možnost, da bi jim ponudil ministrstvo za korupcijo... Šlo naj bi menda za ustanovitev novega ministrstva. Razmišljanja o tem je potrdil sam premier. Kaže, da bi hotel z novim ministrstvom odvzeti veter z jader opoziciji, ki na problem velike korupcije ves čas vztrajno opozarja. Lahko ugibamo, ali ga pri tem' vodijo resni nagibi ali pa gre samo za znano slepilno potezo, ki ji lahko prikrojeno rečemo: Če ne želiš ničesar storiti, ustanovi ministrstvo! Ker dokaj dobro poznamo razmere v Jari slovenski kapitalistični družbi, kijih slikovito simbolizirajo brezštevilne afere, se mi je ob zgoraj omenjenem besednem spodrsljaju novinarke utrnilo, da pravzaprav novoustanovljenega ministrstva za korupcijo ne potrebujemo. Nobenega dvoma namreč ni, da so »za korupcijo« že vsa doslej obstoječa ministrstva in da zlasti to svojo vlogo opravljajo več kot rodovitno. Morda se po dosedaj znanih podatkih tovrstna dejavnost vseh ministrstev ne bi mogla neposredno poimenovati korupcija, toda posredno stvari zaudarjajo po njej. Za ponazoritev se spomnimo zadeve Tancig, ko je ta še ministroval in z denarjem ministrstva — kakor govorijo doslej znana dejstva — podprl predvolilno kampanjo zelene stranke. Težko je verjeti, da ni bilo ničesar koruptnega v primeru garancije finančnega ministrstva postojnski firmi Optimizem. Še manj, da je vse čisto z nekimi potnimi stroški ministra za promet in zveze. Da o dvomljivih in najbrž nikoli razčiščenih zadevah glede trgovine z orožjem in prizadetih dveh ministrstvih sploh ne govorimo. Iz prvega »demokratičnega mandata« je še vedno nejasna vloga pristojnega ministrstva glede Elana, morda tudi Slovina itn. Ako torej tako rekoč vsa naša ministrstva tako dobro skrbijo za korupcijo, čemu potemtakem ustanavljati še novo ministrstvo za korupcijo? Pa recimo, da je vse to zgolj cinična šala, toda ni se moč znebiti mučnega občutka, da ima zamisel o morebitni ustanovitvi novega ministrstva (sam razmah korupcije v okvirih ustanov slovenske države, gospodarskih or- ganizacij in tudi drugod bi ga sam po sebi seveda nemudoma terjal!) nekaj nevarnih vrzeli. Najprej bi lahko črnogledo rekli oziroma ponovili, da ni moč povsem zaupati premieru, če hoče z ustanovitvijo novega resorja (ministra brez listnice) predvsem strankarsko kupčevati. In sicer najprej s krščanskimi demokrati, da bi jim lažje izpulil zunanje ministrstvo, nato pa še z vso opozicijo, češ kaj gnjavite s to korupcijo, saj smo ustanovili celo posebno ministrstvo. Drugič: Ministrstvo za boj proti korupciji nikakor ni potrebno, pač pa morata parlament in vlada poskrbeti, da bodo odprta vprašanja normativno urejena, se pravi, da bodo luknje, skozi katere se korupcija pretaka, nepro-dušno zaprte z zakonskimi predpisi, ki bodo vsebovali zadosti ostre kazni za kršilce. Hkrati pa morata ti dve ustanovi, začenši seveda v svojih vrstah, in vse druge ustanove države zagotavljati, da bodo zakoni izvajani hitro in dosledno. V veliki meri gre tudi za pravosodje — ali povedano še drugače: za problem dvomljive humanizacije kaznovalne politike. Tretjič: Imamo že dva ministra brez listnice; eden skrbi za zakonodajo, drugi za lokalno samoupravo. Če me občutek ne vara (žal me ne vara!), se doslej nobeden od njiju še ni izkazal, čeravno sta bila oba ob imenovanju razglašena za velemojstra. Kje so jamstva, da ne bo v tretje enako — ali celo slabše. Zakaj slabše? Zato, ker je boj proti korupciji tisti spolzek teren, na katerem zna marsikateremu človeku moralno in pravno hitro spodrsniti, če mu nekdo (posebej tudi ob slabi plači) pred nosom pomaha s šopom trdnih bankovcev ali s čim podobnim. Morda samo s službo za njegovega otroka, kakor smo pri nekem znamenitem Slovencu že imeli priliko videti. Ali pa — kot se je hvalil neki moj znanec, ki ima skupno podjetje prav s sinom omenjenega znameniteža — da državni sekretar v zunanjem ministrstvu piše priporočila znančevemu otroku za sprejem na ameriško univerzo, ker pač otročaj ni preveč zagnan učenec. Morda se znanec res samo baha z visokimi zvezami, toda kjer je dim, navadno nekaj tli. Torej! Namesto da bi funkcionarji in ustanove opravljali svoje delo (se pravi, da bi npr. Drnovšek s krščanskimi, ki očitno res nimajo človeka za zunanjega ministra, niso pa dovolj pametni, da bi bili Drčarjevo predlagali sami, uredil zadeve tako, kot se v koaliciji spodobi), hočejo državljanom mirno natakniti še en jarem, čeprav so obljubljali državo racionalizirati in poceniti ter dati gospodarstvu več sape, pa bi bilo morda tudi zato manj korupcije. Zanimivo je, da državljani to kar vdano prenašajo. Eni pač navijajo za svoje, ker so proti korupciji, ne vprašajo pa se, kako lahko rovari proti korupciji nekdo, ki si z volitvami nakoplje velikanski dolg in računa, da ga bo pokril z dotacijo iz proračuna, torej na rovaš volil-cev. Drugi pa spet držijo s svojimi strankami, da bi jih podprli zoper one prve, ki da so nenačelni in jim gre samo za nagajanje drugim. In takonaprej. Ne znajo in nočejo pa se dvigniti nad svoje strankarske plašnice in složno državo prisiliti, da naredi red pri sebi in pri drugih tolovajih. Še celo dohodnino kar marljivo plačujejo, da »ministrstva za korupcijo« lahko funkcionirajo naprej. Prazni tek večstrankarske^ stroja Večkrat ponovljena trditev, da zunanje ministrstvo pripada krščanskodemokratski stranki, odseva najslabse plati našega večstrankarskega sistema. Po logiki takšnega stališča niso pomembni naši nacionalni interesi, temveč zgolj strankarski. Ne razpravlja se o tem, kako bi se morala voditi naša skupna zunanja politika, ampak potekajo srditi politični boji za stolček zunanjega ministra. Piše: Jože Smole Pred nekaj dnevi me je na ulici ustavila ženska srednjih let in mi rekla: »V prejšnjem režimu ste razumniki In razgledani ljudje uspešno reševali vse naše probleme. Danes pa so na oblasti nešolani ljudje in primitivci ter se nam prav zato slabo piše.« Odgovoril sem Ji, daje danes v organih oblasti veliko več ljudi z zvenečimi akademskimi naslovi, kot jih je bilo prej. Osnovni razlog našega stopicanja na mestu pa je napačno pojmovanje večstrankarskega parlamentarnega sistema . Namesto zdravega tekmovanja z idejami in konkretnimi predlogi se na vseh področjih in pri vsakem vprašanju primitivno Lijejo za oblast. Glavno je postalo Pridobivanje propagandističnih točk za to ali ono stranko, nacionalni interesi pa so postali postranska zadeva. Pritlikavo pojmovanje več- strankarske demokracije se še naprej kaže v proizvajanju raznih afer in aferic ter v ustanavljanju parlamentarnih preiskovalnih komisij, ki jih morajo obravnavati. Porabljeno je bilo že zelo veliko časa, energije in tudi denarja za številne maratonske seje preiskovalnih komisij. Rezultati pa so več kot klavrni. Ne mariborska orožarska afera ne HIT še do danes nimata pike na 1. Nekaterim poslancem sploh ni do dejanskega razčiščevanja zadev, ampak so zainteresirani zgolj za to, da bi se pred javnostjo uveljavljali kot »dobri ribiči«, ki ribarijo v kalnem. Pretežni večini naše javnosti pa gredo ti ribiči vse bolj na jetra. Ne zanima nas njihova osebna promocija, ampak zahtevamo učinkovito reševanje naših notranjih in mednarodnih problemov. V ZDA so uspeli zmanjšati nezaposlenost (po zadnjih podatkih znaša 5,4%). Pri nas je nezaposlenost še vedno zelo visoka. Toda ta hud gospodarski, družbeni in človeški problem danes ni v središču zanimanja naše vlade in našega parlamenta. V ospredju so strankarske zdrahe. Končno je tu dl dr. Dimitrij Rupel po izvolitvi za ljubljanskega župana dojel, da so strankarske razprtije zelo škodljive. Pozval je k skupnemu reševanju življenjskih problemov mesta, zavzel se je torej za povezovalno in ustvarjalno formulo, ki se je pred leti zelo uspešno dokazovala v Socialistični zvezi delovnega ljudstva Slovenije. Ozko strankarsko delovanje prejšnjega zunanjega ministra je Sloveniji povzročilo velikansko škodo. Namesto hitrega in odločnega odpravljanja hudih posledic je bilo dopuščeno nenačelno kupčkanje med SKD in LDS za ministrske stolčke. Naši partnerji, zlasti sosedi, s katerimi imamo težka nerešena vprašanja, so lahko v svoje zadovoljstvo sklepali, da nismo stabilna družba. Na državo, ki kaže znake notranje nestabilnosti, pa se lahko izvajajo vsi mogoči pritiski. Pri takšnem zgrešenem izkoriščanju večstrankarskega si- stema se pri nas poglablja proces destrukcije in razvrednotenja vseh Inštitucij države. Nekateri politiki in njihovi novinarski somišljeniki si dovolijo nenehne, povsem neargumentirane napade na šefa naše države. Očitno menijo, daje njihovo osnovno poslanstvo kar najbolj očrniti vse organe oblasti in s tem destabilizirati našo družbo. V to smer gredo tudi iz trte izvite obtožbe na rovaš predsednika vlade dr. Janeza Drnovška, češ da krši ustavo. Politična opozicija ima nesporno pravico ostro kritizirati vlado in njene ukrepe, toda pri tem mora biti odgovorna. Ne sme uporabljati izmišljenih obtožb. Nikakor se ne sme ukvarjati s politikantstvom najnižje vrste. Pri nas pa se dogaja celo to, da bi neka politična stranka hotela sedeti na dveh stolih: biti v vladi in hkrati v opoziciji. Kaj podobnega lahko najdemo samo v redkih državah, ki še niso zrele za demokracijo. Pogosto se hvalimo, da smo med najbolj uspešnimi državami v tako imenovani tranziciji. Mnogi dosežki to vsekakor potrjujejo. Toda tisti, ki jim je samo do strankarskih zdrah, tudi vse doseženo ovrednotijo. To pa ima resne posledice za ugled Slovenije v svetu. Skrajni čas je že, da ustavimo prazni tek večstrankarskega stroja in ga končno prestavimo v prvo brzlno. O svoji zgodovini v najširšem pomenu besede smo Slovenci pisali kar precej, pa tudi tuji premi-šljevalci nas niso zaobšli, a vseeno moramo odkrito priznati, da smo o sebi razmišljali najpogosteje z nekim v naprej nam določenim ali pa vsaj za nas izbranim smerokazom, ki praviloma nikoli ni kazal proti pravemu zrcalu, v katerem bi se samo-zagledali kot edino mi, ampak je bila naša podoba kot naročena vsakokrat samo kopija neke drugotne ali od koga naročene slike. Po listanju dokaj bogate papirnate gmote o preteklem se samokritično vprašajmo in si poglejmo v obraz, če smo resnično vse storili, da bi bilo naše današnje bivanje očiščeno vseh mogočih slepotnih in zmotnih ter enostranih videnj in spoznanj, ker si gotovo vsi želimo, da bi bila naša eksistenca osmišljena v takem življenju, ki ne bi bilo zgolj preživetje tu in zdaj, ampak da bi bila vsakodnevna smiselnost determinirana v živetju tozemeljskosti, ki je lahko zgolj in samo nekaj avtonomno prirodnega in hkrati sama sebi avtohtono transcendentalnega. Eksistencialističnega premišljevanja o samem sebi premoremo Slovenci premalo, če ne že kar zaskrbljujoče malo. To predvsem zaradi tega, ker nas krasi posebne sorte strahospoštovanje, ki se nam kar že iz navade pretaka v svetobolje, katero pa se iztaka v samobolehnost, ki ni bolečina nesrečnežev, ampak je tista resignirana refleksija, ki nas potaplja v boječnost in sramežljivost, ko pa lovimo sapo na robovih gladine, pa smo že spet prehitro in preveč žejni, da bi lahko zagrizli v samo-svoj grižljaj. Eksistencialistično samo-usmiljenje nas nikoli ne bo postavilo na trdna tla, zato si zaradi jasne narodne vidljivosti brez kakršnekoli zadrtosti in zatrtosti zavrtimo uro časa nazaj v tisti živi spomin, v katerem so tako domača gruda kot slovenska beseda in knjiga dobili eksistencialno domovinsko pravico in dolžnost bivanja v narodni zibelki. Z orodji eksistencializma v današnjem pomenu akademske misli se je na naši domači zemlji začelo premišljevati v času protestantizma in protestantske reformacije, saj se je predtem govorilo, pravzaprav govoričilo in celo jezikalo le o preživetvenem bivanju in samo-usmiljenju, kar pa bi bilo, če mu posamezniki ne bi prerezali popkovine, začetek konca nas samih po sebi, ker hlapčevski samozvani prevzgojitelji niso hoteli, pravzaprav jim od Vsemogočnega ni bilo dovoljeno, sprejeti spoznanja, da je slovenska kmečkost bila takrat skorajda edina doma in naokrog prepoznavna samo-oklicanost. Negativizem do kmečkosti in do vsega, kar je izvorno in dejavno kmečkega, je slabel, za določen čas je celo oslabel in je bil obvladan šele z avtonomnim in kreativnim individualizmom, ki je bil humanističnih korenin in razsvetljensko prosveti teljskih zrn, saj je človeškost kot vsebino osvobajal, človeka pa je osmišljal v njem samem. Vsi tisti, ki so kmečki sloj postavljali pred slepa okna, so pravzaprav želeli ojalo-viti narodno eksistenco, tozemelj-skost pa so secirali na nebesa in pekel, na vednost in nevednost. Njihovo hotenje je bilo tako globoko samo-odtujevanje, da se je ljudstvo držalo beraške palice, matere pa so deco vodile na vrvici v blagoslovljene razkošne in velikokrat razvratne in potratne hrame z bimbamastimi stolpovi, ki so bili zmerom nad glavami tistih, ki so si z voljo do dela in s prepričanjem namesto nabij an-cev želeli zidane domačije. Bog je, ker Človek je! Za veterinarsko doktorico gospo Vido Čadonič-Špelič J nekateri trdijo, daje doslej najlepša pridobitev krščan- S ske demokracije. To bi uteg-fl nilo držati, saj je njeno« kratko krilo menda celo pr- || vega moža stranke Peter- j leta prisililo k izjavam, ki govorijo o njegovi žensko-ljubnosti. Vendar zaenkrat mr v • ne opravičuje feministične napovedi, da bi bilo vse drugače, če bi svetu vladale ženske. Za tole podalpsko deželo, v kateri so si moški prilastili vse, kar pomembnega leze in gre, bi bilo poženščenje res lahko pravi balzam, toda kaj, ko se vsa reč, ki zadiši po krinolinah, kaj hitro izrodi, ker pač ena lastovka še ne more prinesti pomladi. In tako je tudi gospa Čadonič-Špeličeva kar hitro podlegla političnim neumnostim, ki so si jih na Slovenskem izmislili moški in jih negujejo »kot ljubice svojega srca«, ter začela na veliko razlagati kadrovsko formulo po strankarski pripadnosti. Guverner banke ne bi bil to, kar je, če ne bi bilo krščanske demokracije; direktor za sanacijo bank je sploh oh in ah samo zato, ker je krščanski demokrat; tudi generalni državni tožilec je v redu. Iz istega razloga in sploh je vse krasno, »kjer so naši ljudje«, kot pravi gospa glavna tajnica krščanske demokracije. Pa smo tam. Lepo prosim, če je vaš dimnikar krščanski demokrat, potem ste lahko prepričani, da lepše razsaj enega dimnika ne morete imeti. Če hočete vratarja, ki mu niti muha ne bo ušla nepovabljena, si izberite samo krščanskega demokrata. Podjetja, ki iščejo trgovske potnike, pa naj sploh že v razpisu zapišejo, da pridejo v poštev samo krščeni, birmani in redno spovedani. Krščanska demokracija je že zgodaj v javnosti razkrila parolo, da ni važno, kakšen je, glanvo, da je naš, kar je seveda neumnost. Že res, da stranke povsod težijo k zavzemanju pozicij v državni upravi, gospodarstvu in javnem sektorju, pri nas pa tudi še marsikje drugje, od gasilcev do tabornikov, vendar tega ne obešajo na veliki zvon, ker se jim vsa reč lahko prej ali slej zaleti v glavo. Ljudje pač nismo nezmotljivi in po formuli gospe glavne tajnice bi bilo prav zanimivo dočakati trenutek, ko bo vesoljnemu slovenstvu objavila, da ga je neki direktor hudo polomil in se pri tem sploh ni obnašal kot pravi krščanski demokrat. To smo pa že slišali, kajne? Ta pa res ne more biti učitelj, ker ni pravi komunist, so včasih modrovali razgreti partijski sekretarji. Danes pa tako modruje sekretarka krščanskih demokratov. Lep hec. Po načelu »pravi, to je naši ljudje na prava mesta« seveda ni čudno, če se liberalni in krščanski demokrati prepirajo samo za stolčke. M važno, kakšen bo zunanji minister, važno je, da bo krščanski demokrat. Zato je bilo pravi balzam za ušesa tisto, kar je oni dan na TV povedal Borut Pahor, tovariš iz mlajše garde združenih socialnih demokratov, Kaj hočemo po obnašanju prvorazredni gospod, ki se ga zelo hitro prijemata mednarodna uglajenost in premišljena bistrost. Gospod Pahor je med drugim izrekel pravo bogokletstvo za poslanska ušesa, namreč da bi poslanci sčasoma svoje delo v parlamentu lahko opravljali brezplačno, parlament pa bi se sestajal samo zaradi razprave in odločanja o najbistvenejših zadevah. To se seveda ne bi zgodilo že jutri, čeprav bi že včeraj kar lepemu številu poslancev lahko ukinili plače, bodisi zato, ker jih na seje redno preprosto ni ali pa med njimi posedajo v gostilni, bodisi zato, ker so na seje nepripravljeni in govorijo brez repa in glave ter si zmišljujejo predloge, katerih ustreznosti sploh niso preverili. Vendar to samo mimogrede. Gospod Pahor je namreč kratko in jedrnato povedal, o čem naj bi se sedanja koalicija dogovorila - o stroških države, o zmanjševanju nezaposlenosti, o razvijanju podjetništva in o zunanjepolitični strategiji, vse drugo pa naj bi pustila vnemar oz. odložila za čas volitev, ko naj se stranke pač obkladajo tudi s političnimi temami, od katerih narod sicer nima niti ene žemlje več, ampak samo več prepiranja, kar pa je sicer slovenski nacionalni šport. Seveda je pri tem več kot opazno, da gospoda Pahorja sploh ne zanima, kdo Je kdo in kje greje svojo zadnjo plat. Čemu se prepirati o zunanjem ministru, če pa nimamo zunanjepolitične strategije, ki naj bi jo le-ta uveljavljal? Če bi imeli to strategijo, bi nam bilo tudi jasneje, kakšnega zunanjega ministra potrebujemo. Tako pa lahko pri nas prav vsaka stranka na veliko trdi, da ima dobrega kandidata, nihče pa ne ve, po čem so to presodili. In to seveda velja tudi za vsa druga področja. Tudi obrambne doktrine nimamo in zato je čisto vseeno, kdo je obrambni minister. Nobeden doslej ni bil dober, saj ni bil sposoben dojeti, da je temelj obrambe vsake države prav njena obrambna doktrina. Mi pa ministre menjamo zaradi afer namesto zaradi njihove nestrokovnosti. Boža Gloda Milan Samec o peteh in stranpoteh možnih povezav Slovenije z Evropo: ŽE V RAJNKI JUG03AVUI SMO »PATENI1M1« ODPRTOST V SVET Okrogla miza o Sloveniji v evropskih integracijah je opozorila aa brezplodno stopicanje na mestu - Gospodarstvo je dobro pripravljeno, ker je pretežno izvozno usmerjeno - Mnogo strahov hodi po Evropi - Bojazen, da bo kapital kar drl čez meje, je odveč - So možnosti integracije v bilaterizaciji odnosov z drugimi državami!? Okrogla miza je potrdila, da gre za obe vprašanji in kaže odgovora iskati hkrati. Ni se še zgodilo toliko, da bi grozil šahovski »Zwangszug«, prisilna poteza, a časa za brezplodno stopicanje na mestu zmanjkuje. Ljubljanski Center za mednarodno sodelovanje in razvoj je za domače udeležence (s pomočjo Ekonomske fakultete in FDV) pripravil drugo in napovedal tretjo okroglo mizo o evropskih integracijah. Tokratna pobuda ministrstev za zunanje zadeve ter za ekonomske odnose in razvoj je morda znak, da se v državni upravi glede EU nekaj premika. Dr. Anton Hrastelj je o trenutnem stanju dejal: »Sedanji kooperacijski sporazum je za gospodarstvo nadvse ugoden, žal bo le do leta 1997, zato je zadnji čas za preučevanje, kaj storiti, da se včlanimo brez večjih notranjih, predvsem gospodarskih pretresov; dejstvo je, da je EU naša usoda.« Udeleženci so siner-gično slikali celovito resnico o nezorani ledini. V Evropo da, vendar ne za vsako ceno (dr. Anton Bebler), preslabo smo organizirani, še vedno ni programa (dr. Andrej Kumar), do Bruslja gre vzpostaviti pragmatičen od- nos, nujni so dobri sosedski odnosi (Feri Horvat), vključitev ni samoumevna, kot se je zdelo (dr. Boris Cizelj), gospodarstvo je dobro pripravljeno, ker je pretežno izvozno usmerjeno (dr. Jože Mencinger), ostajanje zunaj integracije bo le še poglobilo slovensko razdvojenost, namesto da bi se vključevali v razvojna gibanja (dr. Lojze Sočan). Svoj čas je mag. Cerar menil, da bomo padli v Evropo kot zrela hruška (gotovo ni izključeval, da lahko tudi kot nezrela). Če bi precenili podatek, da v EU izvažamo slabe tri četrtine slovenske proizvodnje (dr. Cizelj), bi morda lahko sklepali, da smo že zreli zanjo. Ali pa, da smo že zdaj v prav žalostni odvisnosti od nje (stabilnost wolkswagna v sedemdesetih, pod Nordhofom, se je med drugim zamajala tudi zato, ker je izvoz na eno tržišče, v Ameriko, presegel tretjino proizvodnje). Nepripravljeni se ne bomo mogli z njo pogovarjati, ne enakopravno, niti o ceni vstopa, če bomo izhajali le iz predpostavke, daje za nas zainteresirana. Neurejeni, neorganizirani in na vse strani skregani ji lahko prinesemo le nove probleme. Laže bi se postavljali, če bi več tehtali, če bi recimo bilo naše gospodarsko sodelovanje prevladujoča, samoumevna značilnost zunanje politike, ne pa da smo bolj podobni sramežljivi lepi nevesti brez dote, če bi s preostalim svetom gospodarsko sodelovali bolj uravnovešeno, razvejano, vsestransko in bi to sodelova- nje temeljilo na številnejših trajnih bilateralnih in drugih pogodbenih odnosih, predvsem pa, če bi bilo obsežnejše. Zdaj ne kaže več ugibati, kaj z Efto, Cefto, višegrajsko skupino, z ljubimi in neljubimi sosedi in eksotičnimi prekomorskimi opcijami, temveč v (morda prekratkem) času, ki nam še ostaja, v tej smeri postoriti, kar se še da. Sedanji kooperacijski sporazum je morda res tudi potuha za ali-bično čakanje in igranje na eno samo karto in za sterilna razglabljanja, kako se je pomembno izogniti nevarnostim Balkana in njegovim carinskim unijam. Mojca Drčar-Murko ugotavlja (Prvič zares sami), kako zelo bi potrebovali temeljno politološko analizo slovenske družbe in njenega odnosa do države nasploh. Ker pa tega jutri še ne bo, in da ne bi še naprej le bajali, ko že nimamo (vseh) znanstvenih podlag, je čas vsaj za intuitivno pragmatično ocensko odločitev — kaj bi dober gospodar ali politik storil - česa se lotiti na osnovi tega pač, kar zmoremo in s čimer razpolagamo. Že v rajnki Jugoslaviji smo pri nas »patentirali« odprtost v svet z institucionali-zacijo in prakso odprte meje. Zakaj bi zdaj, ko so razmere dozorele, iskali alibične izgovore, ki le zanemarjajo skupne interese ali pa prikrivajo zasebne. Nesmiselno je le tarnati, da smo nezreli, in opazovati, kako se stranke ukvarjajo vsaka s svojim pi-skrčkom oblasti, čakati (kot tista deklina), da bomo videli, kaj bo. Po drugi strani pa prazno besedičiti, daje mnogo storjenega, ko vemo, da ne pomaga mnogo delati, če se ne dela dobro. Naša nesreča so diletantski, gluhonemi, užaljeni, vase zaverovani posamezniki, prevzeti od sle po oblasti. Kaže jih končno že presenetiti z dogovorom o nacionalnem interesu (denimo vsaj, kar zadeva odnos do Evrope). Naša res prava »afera« je pomajkanje potrebnih nacionalnih strategij, od gospodarsko razvojne do zunanjepolitične. Orožje, Hit, udbomafija in podobni prirejeni (dez)informacijski balončki, ki jih ujčkajo posamezne stranke za domačo rabo, so bolj slepila, ki naj nadebudnežem omogočijo, da nas (od)peljejo žejne čez vodo. Imamo vse mogoče parlamentarne komisije za preiskovanje preteklosti od »maj-muna do Avnoja«, nimamo pa, denimo, državnega sekretarja za evropske integracije ali recimo parlamentarne komisije, odbora, ki bi »preiskoval - iskal pot v združeno Evropo«. Čeprav lahko naštejemo mnogo razlogov za ali proti Evropi (prepišemo njihov seznam težav), bo to bolj zanimalo volivce ob morebitnem referendumu in parlamentu, ko bo odločal o vstopu. Mnogo strahov hodi po Evropi. Resno je opozorilo, da so napovedani ukrepi Evorpske unije za boj proti revščini in brezposelnosti obupno slabi (Catherine Lalumier). Usklajene delavske zakonodaje v EU prav tako še ni. Birokratizacija, zmanjšana suverenost, zanemarljivo soodločanje majhnih držav na področjih zunanje, monetarne in obrambne politike (morda jim ostaja le soodločanje o socialni politiki, če se preglaso-valni stroj velikih ne spremeni), ogroženost nacionalne kulturne in jezikovne identitete ter podobno. Mirno pa lahko zanemarimo domače neutemeljene strahove, ki slone na znanih klišejih. Zanemarjanje dosedanjih spoznanj in znanj je že kar huda ovira, pravi politični daltoni-zem. Dogaja se, recimo, da ugledni novinar nejeverno odkimava profesorici, ki jo in-tervjuva, ko ga le-ta prepričuje, da imamo državo Slovenijo že pet desetletij. Suverenost in samostojno sta res vprašanji zase, pa še kar zadeva samostojnost, je šlo za dokaj relativen, večplasten odnos, saj smo se pogosto prekleto samostojno obnašali. Celo v TO, notranji in zunanji politiki. Danes pa o tem nočemo slišati, kot daje zunanja politika in marsikaj drugega nastalo šele z osamosvoji- tvijo. Da bi povzpetniki še naprej lahko vpili kot prvi Rus v vesolju »Vot, ja pervi«. Že pred osamosvojitvijo je obstajala bela knjiga o Evropi, o tem, kaj kaže pripraviti za vključitev. Ne bi, če ponovimo le ta primer, na trge EU izvažali tri četrtine naše proizvodnje, če gospodarstvo ne bi že vedelo, kako se temu streže. Klišeji, kot tisti, da bodo tujci pokupili našo zemljo, so neumnost in neznanje. Kapital da bo kar drl čez meje (kot pred leti, ko so volivce »farbali«, kako bodo izseljenci zasuli s svojim kapitalom Slovenijo, kar seje pozneje pokazalo kot uspešna volilna potegavščina). Tujina pa nas že desetletja pozna, po eni strani kot cono nekomercialnega ri-zika, po drugi pa kot drago državo (ki je postala še dražja). Ve, da se sem ne izplača investirati tudi zaradi bruto plač, ki prejšnja desetletja niso bile tako vzhodno ali celo azijsko diskrimina-tivne, da bi privlačile kapital v delovno intezivno, tehnološko drugorazredno proizvodnjo. Pristnih skupnih interesov (znanje, tehnologija ali vsaj tržišče) pa je še vedno premalo. Tarnanje o pomanjkanju primerne zakonodaje je še eno od znanih brcanj v meglo. Prav tako štorije o škodljivem »lohnarbeitu« in neugodnem izvozu na Vzhod ter Balkan, ki da zavira tehnološki razvoj, niso vredne niti prispodobe, kako je v sili vrag muhe žrl. Končno, kje pa so vsi ti veliki kapitalisti s svojimi denarci? Tu in tam bi kdo še kupil hišo, tranzitno prometne, turistične, zavarovalniške, trgovske in bančne kapacitete, sicer pa le kakšno podcenjeno fabriko. Kdo pa kupuje železarne, Kidričevo, TAM, Ruše, Metalno, Litostroj? Čas je za razmislek o novem načinu gospodarjenja. Denimo o novih iskanih izdelkih, za katere bi se svet pulil, posebno ko bi vendar šlo za majhno, količinsko nepomembno, takorekoč butično, slovensko, posebno proizvodnjo. Le potuhtati je treba še kaj pametnega. Ta naša preljuba država — da ne omenjamo zunanjega resorja nesrečnega imena — naj že naredi program, ali vozni red, ali scenarij ali menu, kakorkoli ga bo že imenovala. Organizira naj projektno skupino, center za strateške študije, zbiranje gradiv za nacional-nopolitične odločitve, karkoli že, kaj, kar se bo sistematično ukvarjalo z vprašanji kaj, kdo in do kdaj mora pripraviti za vstop v EU, kot da bo ta že jutri, čeprav sicer morda šele čez deset let. Širša in poglobljena diplomatska dejavnost v raznih smereh in na raznih ravneh je gotovo prepotrebna. Vprašajmo bližnje sosede Avstrijce, ali daljne Fince, Švede, Dance, kako so se pripravljali, kaj vse so počeli, kakšne konkretne argumente in ekonomske izračune za in proti so pripravili. Švicarje, Luksemburžane, Islandce, Norvežane, zakaj jim ne diši premočna navezanost. Kdo so lahko naši zavezniki? Gotovo majhne države zunaj EU in v njej, od večjih pa prej Francija in Anglija kot Italija. Dr. Beblerje ime-nil vprašanje bilateralizacije, razvija pa ga kot alternativno možnost tudi Andrej Rus. Ne vemo, ali bi zamisel lahko izpeljali, ne vemo, ker pač nismo (dovolj) poskušali. Koliko nas res ovira trenutno konsenzualno odločanje v Uniji? Ukvarjati se splača s proceduralno institucionalnimi možnostmi, denimo kateri od »komunitarnih« organov lahko morda celo sprejme uporaben sklep o tem, da bilateralni odnosi med članicami in aspiranti ne morejo in ne smejo odločati pri proceduri včlanjevanja. Tudi v skupnosti še ni vse dorečeno, tudi preizkušeno ne. Mnogo vsebinsko formalnih vprašanj in možnosti je še odprtih. Borut Pahor: Brez zunanje politike Slovenija že nekaj časa nima zunanje politike. Čeprav se je Drnovškov mandat prevesil v drugo polovico, še vedno ni ponudil zunanjepolitične strategije. Po resnih oglejskih spodrsljajih in Peterletovem odstopu pa so sploh ugasnile pomembnejše diplomatske aktivnosti za mednarodno uveljavitev Slovenije. Slabše pravzaprav sploh ne more biti. Po diplomatskem priznanju in nekaterih vidnejših uspehih je slovenska oblast podcenila zunanjepolitične izzive. Na eni strani se je napačno zdelo, da o zunanjepolitičnih dilemah ni večjih razlik med političnimi silami. Po drugi strani pa se je oblast predajala utvari, da pravih dilem pravzaprav sploh ni in da gre v zunanji politiki po diplomatskem priznanju pravzaprav samo za tehnične korake. Seveda ni tako. Slovenija se šele uveljavlja v mednarodni skupnosti, v kateri potekajo številni prelomni procesi. Kot majhna in nevplivna država bi morala bistveno bolj pazljivo vrednotiti te spremembe in se jim prilagajati. Namesto tega pa je zaspala do te mere, da so zunanjepolitični izzivi postali prvovrsten notranjepolitičen problem. Najbolj skrbijo signali, ki vse pogosteje prihajajo iz nekaterih evropskih političnih krogov. Glede na zastoj pri reševanju dvostranskih odnosov z Italijo in Evropsko unijo ter glede na'nekatere izglede o skorajšnji rešitvi balkanske krize se krepi prepričanje o bivši Jugoslaviji kot enem problemu. Povedano drugače: nihče več sicer ne obnavlja Jugoslavije, vse več pa jih meni, da bi bilo najbolj koristno in uspešno, če bi se vsaj nekatera vprašanja, ki zadevajo republike bivše Jugoslavije, obravnavala skupaj. Če seje še pred časom zdelo samoumevno, da mednarodna skupnost Slovenijo uvršča drugače kot ostale države na prostoru bivše Jugoslavije, potem moramo danes videti nekatera zaskrbljujoča znamenja, ki govorijo drugače. Slovenija bo morala v letošnjem letu ponovno izbojevati diplomatski uspeh, za katerega smo mislili, da je že v našem žepu. Mednarodna skupnost nas sicer ne bo silila v novo Jugoslavijo, vendar pa nam tudi ne bo zavzeto pomagala, da bi se čim hitreje povezali v srednjeevropske in zahodnoevropske integracije. Temu smo najbolj pripomogli sami, saj smo v odločilnem času spali na lovorikah. Po mojem mnenju smo zamudili mnoge priložnosti, da bi se tesneje povezali z višegrajsko skupino. Prav ta tesnejša povezava bi nam danes še kako koristila v zapletu z Italijo in pogajanjih z Evropsko unijo. Če prav razumemo zdajšnje procese, se Evropa vse bolj razvidno politično deli na Evropsko unijo, skupino srednjeevropskih držav, skupino »jugoslovanskih« držav in Rusijo z njenimi sateliti. Slovenija si mora prizadevati, da bi sodila v drugo kategorijo. Prvič zato, da bi dokončno zapustila jugoslovanski paket, drugič zato, da bi se pridružila primerljivim državam, in tretjič zato, da bi skupaj z njimi izboljšala pogajalski položaj v pogovorih z Evropsko unijo. Dobro je, da smo se Slovenci naposled začeli kritično spraševati, ali sploh vidimo svojo nacionalno perspektivo v Evropski uniji. Evroskepticizem je dobrodošel, ker terja konkretnejše premisleke o dobrih in slabih straneh take odločitve. Osebno sicer zavzeto zagovarjam mnenje, da dolgoročno Sloveniji sploh ne preostane drugačna možnost. Vendar to ne pomeni, da smo s to ugotovitvijo pojasnili vse dileme in odprta vprašanja. Zahtevana zunanjepolitična strategijaje neizogibna prav v tem pogledu. V njej bi moralo biti med drugim poudarjeno naslednje: 1. Slovenja bo po sklenitvi asociacijskega sporazuma z EU pospešeno harmonizirala pravni red z evropskim. Z. Aktivno bo podprla prizadevanja za poglobitev vsestranskega sodelovanja med srednjeevropskimi državami. 3. Postopno bo odpirala trg tujim naložbam, kapitalu, delovni sili in storitvam, zato bo hkrati s strategijo tujih vlaganj zaščitila prednostne industrijske in kmetijske panoge. 4. V zahodnoevropskih obrambnih zvezah, NATO in ZEU, bi želela sodelovati kot pridružena članica in tako postopno prevzemati dolžnosti partnerja v skupni zunanji in obrambni politiki EU. 5. V skladu s svojimi pristojnostmi in možnostmi bo zavarovala interese slovenske manjšine in Slovencev po svetu. Presenetljiva, po Levovi formuli narejena nova ljubljanska oblast V PRESTOLNICI NI DESNICE IN NE LEVICE. STA MESIM SVET IN ŽUPAN Premik v desno - manever ali iluzija brezbarvnosti - Uprava premoženja med novim občinami bo še trd oreh - Nepolitični svetniki in svetniki manjših strank »nadstrankarski« Drugo noč po končanem dru-8em krogu lokalnih, volitev je zapadel prvi sneg. Kot nalašč, da Prekrije nerazumnost, zasvlnja-host in zagovednost minulega vožnja prestolnega mesta ter krhkost, nedorečenost in zgodljanost Uvajanja nove »evropske« lokalne samouprave na slovenskih ueh. Še preden se je sneg unesel, Sa je zagodel prvemu županu v novejši zgodovini Ljubljane, Profesorju dr. Dimitriju Ruplu, aktivnemu udeležencu slovenske Pomladi In prvemu zunanjemu Uhnistru Republike Slovenije. Poškodoval mu je desnico. Insinuacija, ne, špekulacija, da je to hiorda maščevanje njegovih kole-6ov, prijateljev, soborcev ali tovarišev iz različnih političnih organizmov desne ali desnosredinske rovenience, se seveda ni prijelo. tos bi bil kratkega daha, učinki Pa komaj opazni. Ne bi škodovali he desnici ne levici, župan pa je korenjak in v različnih spopadih Preskušan mož in je bolečino bržčas hitro premagal. Zato morda hi odveč pomisliti še na eno špekulacijo: kaj pa če mu je zlom desnice zakrivila levica. Kasnejši razplet dogodkov morda že potrjuje to domnevo. Pasje ki — prvovrstno komunalno vprašanje Je pa zdaj že-lanski sneg vseeno pokazal, s kakšno umazanijo, da - tudi z drekom - se bo moral spopadati prvi povojni ljubljanski župan. Ne bomo pisali o vedno znova aktualni temi neočiščenih ki neposlpanih pločnikov ter nes-Pluženlh cest, pač pa o Poti spominov in tovarištva ali Zelenem Prstanu - kakor vam drago ali kar vam Je dračje. Namreč: takoj, ko je sneg nehal naletavati, se je sPet pokazala v vsej svoji uporabnosti. Neočiščena, kot je bila, za sprehode brez toplih in nepremočljivih škornjev še ni bila nared, za prve navdušene tekače na smučeh in za pasje stranišče pa že. Nekako teden dni potem, ko se je sneženje uneslo, je mogel, ne moral sprehajalec ali tekač na smučeh na odseku približno petstotih metrov, ki vodijo mimo znamenitih Murgel, sredi poti našteti več kot štirideset pasjekov. Tam je bila gaz vsaj malo uhojena in prav pazljiv in spreten sl moral biti, da sl se jim izognil. Pomislila sem, da novi župan najbrž ne stanuje v tem Izbranem mestnem predelu, pa tudi da se z gospo ne sprehajata po tej za Ljubljano tako znameniti romarski poti; kosmatinca pa skoraj zagotovo nimata. Ako bi ga imela, bi eden prvih županovih ukrepov bil zagotovo navodilnik (odlok) o skrbi za pse m njihovo okolje. Saj veste, kužka ali kužico smete peljati na sprehod le z obvezno opremo: metlica, lopatka, papirnata ali pollvinilna vrečka - recimo z zimskim profilom, itd... Predsedniška veriga — županu Tale županska bo težka, verjemite. Kaj vse je treba (se mora) postoriti. S predajo vodstvenih dolžnosti so se obirali vse do konca minulega leta. Še dobro, da sta gospoda Strgar in Vidmar držala krmilo do zadnjega dne zakonskih možnosti v svojih rokah. Težko si je predstavljati, kakšen nered, kaos bi se mogel zgoditi, ako bi ravnala drugače. Se pa novi župan ni pustil zmesti, ko so mu, zadnjič v svojem mandatu, nekdanji predsednik mestne skupščine hoteli podtakniti, da sprejema prvo župansko verigo iz rok prvega (povojnega in morda pravega) župana. Ne, ne bo lahko češenj zobati s prvim ljubljanskim županom v najnovejši slovenski zgodovini. Govori se, da je dal takoj po prevzemu funkcije zapečatiti nekatere pisarne na Magistratu. Res samo nekatere, kajti tistih, ki jih ali ki sojih zasedali člani nekdanjega mestnega izvršnega sveta in ki so člani ali funkcionarji (nekatere med njimi zdaj tudi mestni svetniki) Liberalne demokracije, se ni lotil. Ukrep je treba pozdraviti v smislu zmanjševanja stroškov nove mestne oblasti. Drugih namenov najbrž niti ni bilo, saj so gospodje iz tistega dela nekdanje strukture, ki se je zdaj znašla na drugem bregu, imeli dovolj časa pospraviti, kar se je moralo pospraviti in česa niso odnesli preiskovalci državnozborovske preiskovalne komisije z najdaljšim imenom. Državna uprava v prestolnem mestu je liberalnodemokratska Kaj vse naj bi počel novi župan Mestne občine ljubljanske, kaj mora in kaj sme, kako naj si ureja življenje do političnega dela oblasti, ki jo predstavlja mestni svet, in kaj mu sploh še ostane v razmerju do državne uprave? Država bo svoje funkcije, ki jih je uspela osredotočiti ln strniti v svojih rokah, ne da bi za to imela ministra ali vsaj samostojen resor, pa čeprav brez ministrskega sedeža, izvajala prek načelnikov občinskih uprav. Ti so v Ljubljani - z eno izjemo - povsem v rokah ljudi, ki pripadajo ali so blizu LDS. ljubljanska načelnica je gospa Nina Jevšnlk (doslej je delala v moščanski občinski upravi), ki ima na območju in na sedežih petih nekdanjih ljubljanskih občin svoje namestnike. Upravne zadeve naj bi organizirali v posebnem oddelku (upravi) notranjega ministrstva, skrb za delovanje lokalne samouprave pa so že pred časom naložili vladnemu človeku in posebni vladni službi. Politično nezastrupljen pogled razodene znosno podobo, še posebej, če vzamemo v zakup, da bodo državno upravo po občinah vodili bolj ali manj preskušani ljudje, lokalno samoupravo v mestu Ljubljana pa najbrž tudi. Takšno opazovanje pa je seveda naivno, ker pri nas že dolgo ni kriterij samo strokovnost; v najboljšem primeru gresta v korak strokovnost in politična pripadnost. Pogled od zunaj pa tudi tu ni tako grozen in zastrašujoč. Disperzija politične moči je prav prijetno in zanimivo razporejena, morda jo je res - kljub slabšim volilnim rezultatom - vsaj kar se uprave tiče - še vedno največ pri liberalnih demokratih. Predvolilni očitki desnice, da Drnovškova ekipa zavlačuje urejanje novih upravno-samoupravnih razmerij in pristojnosti oziroma odnosa država - lokalna samouprava zaradi negotovega volilnega razpleta, so se pokazali utemeljeni. Kontinuiteta začasnosti tranzicije Vendar naj bo v tolažbo vsem tistim, ki se boje zlorab ali naga- janja to, da je ta reč tako urejena samo začasno, za pol leta. V tem času se bo najbrž razčistilo tudi vprašanje o (nezdružljivosti svetniških funkcij s poslanskimi na eni in z uradniškimi v državni upravi na drugi strani. Nekateri najbrž ne bodo mogli sedeti na dveh ali več stolih. Bi ne bilo modro, tudi demokratično ne. Sicer pa se jih bomo navadili, če drugega ne. Ln če začasne reči po Murphjrju postanejo trajne, tudi prav. Zakon je zakon, naj bo Murphjrjev ali pravi, državnozborski. Teh drugih bi se morali držati, oni prvi pa se ponavadi držijo nas. Dela jim v občinski državni upravi ne bo zmanjkalo. Tudi lokalni samoupravi ne. Delali bodo isti ljudje enake stvari kot doslej v občinski upravi, le gospodarji bodo drugi. Občina naj bi namreč opravljala vrsto lokalnih zadev javnega pomena, ki jih ji nalaga zakon in kar se bodo svetniki odločili zapisati v mestni statut. Večino nalog ji zakon predpisuje v mehki varianti, s tem da »omogoča in/ali ustvarja pogoje« za to ali ono, »pospešuje, skrbi (in podobno)« spet za kaj drugega, nekaj stvari pa vendarle mora »organizirati, zagotavljati, upravljati, določati, sprejemati«. Pokazalo pa se bo, daje bila koncentracija in centralizacija uprave z občinske ravni na državno prenagljena. Župan - to bo pravo Kaj od tega naj počne župan in kaj - mestni svet, ki ima lahko še svoj izvršilni organ - mestni odbor? Župan občino zastopa in jo predstavlja. Od tod tudi začetne zadrege s pečatom in pooblastili, ki nastopijo z županovo prisego. Prisegel je šele petega januarja, ko so se mestni svetniki zbogali in uvodno sejo pripeljali do prve razumne ali sprejemljive prekinitve. Sicer pa skrbi in odgovarja za izvajanje odločitev občinskega sveta in odbora (ali odborov, če jih je več), posebej zavezan pa je k zadržanju izvajanja nezakonitih odločitev. Veliko in malo nalog hkrati. Ln še precej nedorečenosti, zato je bilo tudi tako težko splaviti to meduzino plovilo v vode nove mestne oblasti. Kakorkoli obračamo, ima mestni svet močne pristojnosti, le izvajati jih ne more, če bi se županu to ne hotelo ali moglo. To slednje: moči namreč, je v veliki meri odvisno tudi od denarja in premoženja. Delitev premoženja nekdanjih občin med nove j e eno prvih vprašanj, ob katerih novi župani in sveti nemočno vyejo roke. A se bo uredilo. Še vedno se je, kadar in ko je bilo kaj deliti. Od kot vzeti denar in kako napolniti mestni proračun in kaj so torej izvirni prihodki mesta, je drugo pomembno vprašanje nove mestne oblasti. Zakon o lokalni samoupravi, zakon o financiranju občin in nekateri drugi posebni zakoni določajo, da se bo mesto financiralo iz lastnih virov in iz državnih sredstev, lahko pa tudi - bognedaj - iz zadolževanja. Kot lastni viri so določeni davki in druge dajatve ter dohodki od mestnega premoženja. Med prve sodijo npr. davki od premoženja, dediščin in daril, od dobitkov v igrah na srečo in od prometa nepremičnih, med dohodke pa zakupnine in najemnine mestnega zemljišča, dohodki od dobička javnih podjetij, vlaga- nja kapitala in vrednostnih papirjev ipd. Sliši se obetavno, vprašanje je le, kaj so dosedanji graščaki pustili v mestni malhi. Ko so prišli oni na Magistrat, so vreče lepo pokonci stale in niso utrpeli nikakršnega pomanjkanja. Zato je prej opisana Ruplova poteza, da poskuša s pečatenjem zavarovati svojo novo občino, morda bolj razumljiva, čeprav ji gre bržčas oporekati smotrnost. Deja vu Volilni izidi so poskrbeli za dodatne napetosti in kazalo je, da bomo videli že videno. Desnica (politična, ne Ruplova), se je takoj preštela in stopila kot en mož v blok dvaindvajsetih (D 23), levica, ki ji smemo tako reči (ZLSD), je med posameznimi strankami sicer najmočnejša (L 10), a vendarle jo je odločno premalo, da bi mogla narekovati povezave. Levodesna sredina ima osem predstavnikov (LDS 8), kar je seveda tudi premalo za samostojno plovbo po Ljubljanici. Nezadovoljstvo z volilnim izidom in prešernost ob izvolitvi njihovega kandidata za župana sta jih silila v razmišljanje, kako bi mogli izsiliti njegovo županovanje brez mestnega sveta in doseči namero desnih socialdemokratov na državni ravni - predčasne (alikako-setemužereče) volitve v mestni svet že po šestih mesecih. Nepolitični svetniki in svetniki manjših strank (Gradišnikov in demokratski pa morda tudi oba Jelinčičeva in upokojenski, so se odločili, da se ne bodo opredeljevali ne za eno ne za drugo (nosilno) politično opcijo v zadevah, ki niso ln ne smejo biti politične. Večina volivk in volivcev namreč verjame, da je na ravni lokalne oblasti ali samouprave mogoče urejevati državljanske oz. občanske oz. meščanske oz. vaščanske zadeve na nepolitičen, vsem prijazen, dobrohoten način. Kako globoko je pri nas zakoreninjeno samoupravljanje ali vsaj legitimna volja posameznika, da soodloča, se bo šele zares pokazalo. Morda najprej na lokalni ravni. Na oblast — za ljudski blagor Takšne razmere, matematični izračuni in ravnanje liberalnih demokratov v nekaterih drugih primerih, ko so se zlizali z desnico, desnimi socialdemokrati ali drugimi strankami pomladi, so značilnosti volilnega in povolilnega dogajanja. Zlasti opazen primer se je dogodil v Mariboru, ko so eldeesovci s figo v žepu sprejemali dogovor, da si volilni telesi obeh strank vzajemno pomagata pri izvolitvi županov v obeh naj-večjih slovenskih mestih. Vse to Je prepričalo ljubljansko Združeno listo dobre volje, da se priključi desnici ter tako sooblikuje večino in doseže zakonsko določen cenzus za sprejem temeljnih aktov. Skupaj z desnico so tako našteli dvaintrideset glasov, kar je v 45-članskem svetu dvotretjinska večina. Preslikava velike državne koalicije ni prišla v poštev, najbrž tudi ne zaradi aktualnih preklarij tam gori, a ne samo zategadelj. Tako je tudi velikim ostalo le, da se jim - priključijo. V drugem poskusu so glasovali kot utečen stroj. Eden od svetnikov je umanjkal, druga črna ovca (menda je bil to levičar, zato se mu za barvno oznako iz ljudskega izročila opravičujem), je bil proti, 43 pa jih je bilo več kot dovolj, da so izglasovali začasni poslovnik. Razdelili so si tudi glavne funkcije. Župan je bil tako ali tako izvoljen že lani in je liberalni demokrat z mnogimi izkušnjami v različno obarvanih (tudi rdečih) barkah, predsednik mestnega sveta je narodnodemokrat-skl socialdemokrat, podpredsednika pa sta rdeča ln črni. Zanimivo, daje predsednik sveta dobil najmanj glasov, a zanemarljivo manj kot njegova podpredsednika. Razumeti je bilo, da bodo delali v korist Ljubljančanov, ne glede na barvo volilnega telesa. Lovca pa od nikoder Vsaj za zdaj sta siti in celi tako koza kot ovca. Volk in Rdeča kapica pa še prideta. Levov v tem carstvu ne bo. Lisice so jih prepričale, da mora fara uživati v zimski pravljici. Zato seje lovec pripravil za drugo povest. V taki, ki so jo zamočlli že pri pisanju ustave ln je niso znali popraviti niti v zakonu o lokalni samoupravi, nima kaj početi. Joslplna Widermayer »Ob oblikovanju ljubljanske oblasti sta zaenkrat siti in celi tako koza kot ovca. Volk in Rdeča kapica pa še prideta. Levov v tem carstvu ne bo. Lisice so jih prepričale, da mora fara uživati v zimski pravljici.« nju stanja, v kolikšni meri pa so izražale nemoč spremeniti razmere. Simptomatične so bile tudi ocene, da skorajda ni ukrepa, s katerim bi v državi dosegli SO- oziroma 30-odstotno realno znižanje plač. Čedalje bolj sem prepričan, da takrat ni šlo za »Igro«, ki so Jo vladni prvaki uprizorili direktorjem, ker jo le-tl radi slišijo, ali za »tuljenje z volkovi«, kar naj bi kupilo čas za Iskanje ln pripravo ustreznih rešitev. Takrat ni bilo slišati nobenega pametnega nasveta za zmanjšanje odvisnosti od izposojenega denarja. Tudi tega ni bilo povedanega, da v svetu, ko govorijo o obrestni meri, gledajo centralno banko ln njeno pripravljenost za refinanciranje. Pokazalo se je, da so besede, izrečene ob prazniku hrastnlške steklarne, napovedale nove ukrepe za razdol-ževanje podjetij za posege v prelivanje bančnega kapitala. Ker je prelivanje bančnega kapitala v končnem prelivanje med poletji ln podjetji ter prebivalci In podjetji, v takem delovanju ni nič dobrega. V osnovi dobra zamisel, zgledovala se je po neki latinskoameriški državi, je dodala kamenček v mozaik usklajenega delovanja ministrstev. Usklajenega delovanja namreč ni. Obstaja boj za prestiž, kar ni nič slabega. Slabo j e to, da se zakoni pripravljajo neverjetno površno ln nemarno. V tistih dneh so same vladne vrste razkrile, da je pomemben del problemov TAM-a lahko pripisati kar vladi, dvema njunima ministrstvoma, vsaj eni njeni agenciji in vsaj eni državni banki. Otroci enega lastnika niso našli skupnega Jezika. Tako kot je očitno vlada tista, ki Igra dvojno Igro pri socialnem sporazumu, se je pokazalo, da tudi znotraj nje poteka več vzporednih Iger. Vlada sl ne more šteti za častno dejanje, če si njen predsednik pripisuje zasluge za to, da je spodbudil razreševanje problema, kot je TAM. Kdo ga Je zakrivil? Minister za gospodarske dejavnosti je s prstom pokazal na Slejkov sindrom, s katerim je zbolel finančni minister. Toda, pustimo osebnosti pri miru. Problem je v finančnem posredovanju države. Državna beseda je danes kapital. To velja tudi pri načrtovanem reprogramu. Pokazalo se Je, da zahtevano črtanje vseh zavarovanj, ki Jih banke Imajo glede dolžnikov, brez nadomestitve z boljšimi jamstvi, ovira izvajanje reprograma. Zanimivo spoznanje, potem ko se že četrto leto ves sistem posojanja denarja gradi na jamstvih, zavarovanjih ln večji skrbi za možnost izterjave Izposojenega. V naslednjem koraku bo morda spoznano to, da v krog refinanciranja sodi tudi centralna banka, tako kot je to razvidno lz omenjenega latinskoameriškega zgleda. Kajti banka, ki pravi, da sl za uspeh šteje, če poslovne banke ln podjetja zmanjšajo realne ln finančne naložbe oziroma povečajo naložbe v centralno banko, gotovo ni na liniji reprograma. Zaenkrat lz učbenikov ekonomije krožni tok gospodarskega ln finančnega življenja ni črtan, torej lahko verjamemo, da še obstaja. Finančno posredovanje države se kaže tudi pri obrestni meri. Na vsak način Jo želi znižati, ln to brez ključnega vzvoda - centralne banke. Tudi tega sl vlada ne more šteti za časno dejanje, če sl njen predsednik pripisuje zasluge za znižanja Pred njim sta to zahtevala g. Toplak ln g. Janša. Potem so se premaknili v Banki Slovenije ln finančnem ministrstvu ln začeli prepričevati Združenje bank o potrebi po gentlemanskem sporazumu glede depozitnih obrestnih mer, s hkratno grožnjo z administrativnimi posegi, ki so se deloma uresničili, vendar rezultatov niso prlnesh. Na tem mestu se Je vredno spomniti ocene svetovalcev Evropske komlsjje o obrestni meri. Preberemo Jo lahko v gradivu, ki je bilo razdeljeno na minulem blejskem Regionalnem poslovnem stičišču. Ocena je taka: ključna sestavina slovenskega stabilizacijskega programa je trdna denarna politika. Ta sloni na vzdrževanju visoke realne obrestne mere terna realno pozitivnih posojilnih ln depozitnih obrestnih merah poslovnih bank. Visoke realno pozitivne obrestne mere so torej Inštrument protiinflacijske politike. Zanje niso odgovorne samo poslovne banke. Banka Slovenije postavlja na prvo mesto denarni cilj in se ravna po denarnem pravilu. Na drugo mesto postavlja tečajni cilj ln vodi politiko t.l. umazanega drsenja, brez monetizaclje. Tak pristop zahteva dviganje obrestnih mer. Prostor za znižanje obrestnih mer ni velik. V bistvu ostaja v polju družbenopolitične kampanje. V zadnjem letu smo jo doživeli najmanj trikrat. Tako se tudi na področju gospodarske politike oblikujejo neprijetni vzorci vladanja. Potekajo nekako tako: Najprej se zatiskajo oči pred napovedljivimi problemi. Problemi namreč nimajo domovinske pravice, dokler Jih ključni ljudje ne priznajo za probleme. Potem ko priplavajo na površje, sledijo Ihtave ln Improvizirane rešitve. Te so praviloma polovičarske ln terjajo še bolj Ihtave popravke, še predno se črnilo v uradnem listu pošteno posuši. Vedeti pa je treba, da ni nujno, da se zadeve tako razpletajo. Zatiskanje Piše: Neveri Borak Dnevi, ko staro leto prehaja v novega, so praviloma namenjeni tudi Pregledu gospodarskih dosežkov. Lanskoletni makroekonomski kazalci so taki, da vlivajo zaupanje. Kljub temu preseneča, da ni čutiti In zaznati izboljšanja splošnega razpoloženja zaradi relativno ugodnih gibanj ln obetavnih napovedi za letošnje leto. Ob obetavnih napovedih Pa obstajajo tudi tiste manj obetavne. Povezane so s procesi prestruk-turlranja bank ln podjetij. Poglejmo nekatere, pa ne zato, da bi kvarili Veselje. Lanskoletni avgustovski čas ni bil samo vremensko vroč. Temeljito ga, je segrel tudi mariborski TAM. Ali je TAM bil vzrok ali povod za hekatere vladne napovedi, ki so potem sledile, bo pokazal čas. Ure za napovedi, ki so bile izrečene na okrogli mizi o strategiji industrijske razvojne politike, ki Je bila meseca septembra v Hrastniku. Med drugim so bile izrečene ocene ln podane ugotovitve, da vse banke živijo, ne da bi bilo kateri od njih treba znižati obrestno mero, da sanacija bank Poteka prepočasi, da se je od konkurence med bankami več prlčako- Jo, da bo treba tako prilagoditev, kot jo je doživel podjetniški sektor, izpeljati tudi v finančnem, da je bančni sistem okostenel, da v nobeni od 30 slovenskih bank ni nobene želje po reorganizaciji, da teh 30 bank Pomeni le razsipanje družbenega denarja, da bi se bančniki morali zamisliti, zakaj v državi v tolikšni meri deluje sivi trg. Takrat sem se še spraševal, v kolikšni meri so bile te namerjene dejanskemu razkriva- \ Dražgoše, slovenske Lidice MORALE SO SE ZGODITI - ■■■■■■ DA BI PREŽIVELI ttt Od dražgoške bitke je te dni minilo že 53 let, vendar se v kraju, po katerem ima ime, že lep čas ni zbralo toliko ljudi kot ob njenem letošnjem spominskem dnevu (8. januarja). Ne ideološka prisila - le izročilo zvabi ljudi vsako prvo januarsko nedeljo v to hribovsko vas, ki je zaradi trpljenja in žrtev postala simbol upora in boja Slovencev za svobodo. Dražgoše so le drobec v kaosu druge svetovne vojne. So sklepno dejanje decembrske vstaje proti nacizmu na Gorenjskem, enega redkih dogodkov v slovenskem uporu, ki je odmeval naravnost v Berlin. Partizani so prizadeli samoljubje tretjega raj ha, katerega hlapci so se znesli nad Dražgošami in razstrelili Dražgoše, hišo za hišo. Tako kot samo še vas Lidice na Češkem. Zato so Dražgoše, velik dogodek v našem pro-tlnacistlčnem boju. Ali so res? Vsi o tem niso prepričani. Nekateri spet pogrevajo svoje pomisleke: Je bila bitka ali boj? Je bila potrebna ali ne, ko pa so Nemci potem zažgali vas in pobijali domačine? Je vse to »zakuhala« partija ali vojaška strategija partizanskih poveljnikov, ki so kasneje večinoma padli (Gregorčič, Žagar). Za temi vprašanji se skrivajo osebne usode, za njimi so morda krivice in stiske, bolečine m srd. Vendar drugače, kot je bilo, ni moglo biti! Dražgoše so se morale zgoditi, da bi kot narod preživeli tiste hude čase. Leta 1941 so se nemške nacistične oblasti odločile, leta 1942 pa začele uresničevati odločitev, da je treba iz Štajerske, Koroške in Gorenjske izgnati četrt milijona Slovencev, namesto njih pa naseliti Nemce. Iz srednje in vzhodne Evrope naj bi za Ural, v domnevno slovensko pradomovino na Vzhodu, izselili okrog 30 milijonov ljudi. Sloven- ski domoljubi iz Dražgoš, svobodoljubni jjucOe iz vseh krajev Slovenije so se takšni politiki uprli z orožjem. Najbolj odločno, srčno in klubovalno pa Cankarjev bataljon - le »streljaj« od osrčja raj ha. Kakšna nezaslišana predrznost v času, ko je vsa Evropa ječala pod Hitlerjevim škornjem. Oglejmo sl za osvežitev spomina le suha zgodovinska dejstva o tem boju! Cankarjev bataljon se je s spretnim manevrom z vrhov Poljanske doline z nekaj več kot dvesto borci 28. decembra 1941 vrnil v Selško dolino. Utaboril se je v Dražgošah. Hotel si je odpočiti, se urediti, pripraviti na nove boje in utrditi mlade partizanske vrste. Tako je po nastanitvi v Dražgošah med 1. in 8. januarjem 1942 ustvaril »Dražgoško republiko«, majhen osvobojen košček gorenjske zemlje ter se pripravil na obrambo s stalnimi stražami in zasedami. Štab je poiskal stike z odbori OF v okolici in s pokrajinskim komitejem KPS za Gorenjsko. Sklenili so, da bodo sprejeli boj, ki se je pripravljal. V bataljonu so čas do nemškega napada izkoristili za vojaško in politično vzgojo, pa tudi za politično delo med prebivalstvom. Nemški okupator je medtem v dolini zbral dodatne bataljone policije in vojske ter 9. januarja 1942 z več kot 2500 možmi pričel napadati položaje Cankarjevega bataljona. Boj, ki je prvi dan trajal pet ur na 3 km dolgi fronti, nemškim napadalcem ni prinesel nikakršnega uspeha. Naslednji dan, 10. januarja, so napadli navsezgodaj z močnejšimi topovi, vendar so borci vzdržali na položajih, čeprav se jih je že lotevala utrujenost. Zmanjkalo jim je tudi streliva, vendar gaje patroli, ki so jo poslali na Mohor, uspelo prinesti. Enajstega januarja se je začel napad pod zaščito mitralješkega in topovskega ognja. Ob silnem sovražnikovem pritisku in zaradi slabih vremenskih razmer je Nemcem uspel preboj do vasi, ki so jo borci z delom prebivalstva v mraku zapustili in se organizirano umaknili na planino Kališnik. Boji v Dražgošah so trajali tri dni, kljub temu pa sovražnik bataljona ni mogel razbiti. Zato je pobil 41 Dražgošanov, požgal in z miniranjem porušil vas, preživele pa pregnal. Cankarjev bataljon je imel v tej bitki 16 ranjenih in 9 mrtvih borcev. Več pa jih je padlo 13. januarja 1942 na Mošenj ski planini — 12 borcev. Okupator je v Dražgošah imel prek 200 mrtvih in ranjenih. Odmev dražgoške bitke ni odjeknil samo po vsej Sloveniji, temveč tudi drugod. To je bil dotlej v Sloveniji prvi tako velik in tudi najbolj ogorčen boj proti silovitemu nasprotniku, elitnim nemškim enotam. Takih izgub kot tu sovražnik tudi pozneje na vsem ozemlju Slovenije zlepa ni imel. To se je zgodilo na samih mejah Hitlerjevega rajha. Gorenjski partizani so pokazali, da se slovensko ljudstvo ne bo vdalo. Dražgoše so bile plamenica upora za vso Gorenjsko in dokaz nemoči nemškega orožja, če se mu postavi po robu ljudstvo, ki se bori za preživetje. Dražgoški obrambni boj in vstaja na Gorenjskem sta razblinila načrte okupatorskih oblasti, da Gorenjska in Štajerska postaneta del nemškega rajha. V vseh drugih deželah, ki jih je nacistična oblast v Berlinu priključila k rajhu, ni namreč nikjer prišlo do uporniških gibanj in akcij. Šefa civilne uprave za Gorenjsko in Štajersko, ki sta imela nalogo storiti vse, da bi deželi postali čimprej godni za priključitev, sta lahko poročala le o tem, da so razen orožništva in policije uporabili proti partizanom tudi vojaške enote z vso oborožitvijo, kakršna je potrebna za boj. 'Kljub temu, da so ustanovili poseben policijski štab »Jugovzhod« in vojaški štab »Jug« za vodenje in uskladitev uporabljenih enot, pa te niso uspele uničiti glavnine partizanskega bataljona. Razporeditev partizanov po vsej Gorenjski in Štajerski pa je pomenila, da pomiritve še ne bo. Priključitev so morali odložiti, potem pa je spričo dogodkov v letu 1942 to vprašanje sploh zginilo iz nemških načrtov, kako obvladati uporniški duh svobodoljubnih Slovencev. Razumljivo, dražgoško bitko predstavi) ej o sodobni »borci proti komunizmu« v hudem neskladju s temi dejstvi in povrh še žaljivo za partizane in domačine. Tako Stane Kos v svoji knjigi »Stalinistična revolucija na Slovenskem 1941-1945« piše: »Partijsko brezobzirnost kaže zlasti primer vasi Dražgoše, na južnem robu Jelovice, na koncu Selške doline. Po uspelem napadu nemške patrulje na Rovtu, in potem, ko je na božič uspešno odbil nemški napad, se je Cankarjev bataljon predal zmagoslavju. Zbral se je v Dražgošah, kjer so se pet ali šest dni šli »dražgoško republiko«. Režimski zgodovinarji pišejo, da so partizani vnaprej vedeli, da pripravljajo Nemci nanje večji napad, pa so izrecno sklenili ta boj sprejeti — iz politično prestižnih razlogov. Načrtovali so, da se pod zaščito noči umaknejo na zasneženo in neobljudeno Jelovico. Partijci so nekomunistične partizane načrtno postavili na najbolj izpostavljena mesta. 9. januarja so Nemci navalili na partizane v razmerju 2500 proti 200 — Komunistično vodstvo seje med bojem umaknilo na gozdnato Jelovico. Po dveh dneh trdega boja so se tudi ostali partizani pod pritiskom nemških topov umaknili tja, kolikor jih ni — zlasti iz vrst nekomunistov — padlo ali bilo težko ranjenih. Vaščane pa so prepustili nemškemu maščevanju.« Za ljudi, ki v današnjem času tako ocenjujejo upor Slovencev proti iztrebljenju ali zasužnjeva-nju, to je naš boj za svobodo, naj veljajo tele besede dr. Dimitrija Rupla, predsednika Sveta LDS in ljubljanskega župana, slavnostnega govornika ob 53. obletnici dražgoške bitke: »če ne bomo znali presoditi tokov zgodovine in svoje vloge v njih, ne bomo le naivni, ampak bosta v smrtni nevarnosti narod in naša država... Pred petdesetimi in več leti se je — zaradi na- pačnih političnih presoj — v sebi sprl tudi slovenski narod... Skrajni čas je že, da se tako, kot se je končal — ali potem, ko se bo končal — boj med narodi, konča tudi boj v narodih. Pri nas smo imeli vojno proti slovenskemu narodu. Njegova cepitev je bila nevarnejša kot cepitev kakšnega večjega naroda. V Dražgošah se je — če prav berem zgodovinske podatke — v zgoščeni obliki in na čutno nazoren način pokazalo bistvo vojne. Šlo je za načrt uničenja slovenskega naroda in za enoten enodušen odpor zoper genocid, zoper etnično čiščenje. Tu ni bilo nobenega prostora za ideološko ali strankarsko slepomišenje. Bil je slovenski boj za življenje ali smrt. Domneva, da je bila II. svetovna vojna vsesplošen strankarski, verski in politični spopad, je zgrešena. Da so jo izkoriščali za strankarske, verske in politične spopade, je seveda res, toda to ni bila strankarska, verska ali politična vojna. Grešil je, kdor se je sredi boja za preživetje naroda bojeval za oblast .svoj e ideologije, pa naj je šlo za oblast v zavezniškem ali v taboru osi...« Kaj nam Slovencem še pomenijo Dražgoše, je sicer manj slovesno, zato pa prav tako odkrito, in tudi za »današnjo rabo« zapisal Miran Šubic, novinar Dnevnika. Komentar Vse naše bitke (9. januarja) je sklenil takole: »Dražgoše pa so več kot to (kar je zapisal prej). Ne zato, ker smo se o tem učili, ne zato, ker se iz leta v leto tam izmenjujejo govorniki z zvenečimi besedami. So zavest upora in zavest moči, ki rasteta iz zaupanja vase. Slednjega tako potrebujemo, da se ne bomo vsak dan spokorniško posipavali s pepelom, nervozno brisali kljuke po čakalnicah Evrope, doma sklepali kravjih kupčij ozkosrčnega barantanja. Verjeti v lasten narod in njegovo moč, v njegovo zgodovino - je nujno. -Kdor na to zdravo drevo cepi tujek razdora, ta ne zanika samo Dražgoš, temveč tudi upor proti tistemu, ki stopa na našo zemljo, da bi ji vladal: s škornjem, poslovnim kovčkom, zvezdo ali križem - to sploh ni pomembno. In če zgodovinarji tehtajo in analiziajo, prav. In če je več pogledov na isti dogodek, tudi prav, kajti Dražgoš se ne smemo nikoli sramovati.« Vinko Blatnik Praktični fundamentalizem Nasveti; Načela, Dogme, Zapovedi, Ukazi, Predlogi zakonov. Amandmaji na obstoječe zakone. Predlogi predpisov. Nekega dne se tudi slovenski časopisi spomntio, da narodi temeljijo na mitologiji. Ne samo narodi. Tudi njihove politične ureditve. Ni bilo samo danes tako. Vedno je bilo tako. Sredstvo, ki omogoča, da mitologijo distribuiramo širokim množicam, se danes imenuje tele-, vizija. Ni bilo vedno tako. Včasih je nalogo televizije opravljal film, pred filmom so se z distribuiranjem mitologije trudili založniki in knjigotržci. Časopisi se mitologiji vedno nesramno posmehujejo, zato naivno občinstvo včasih meni, da so časopisi lahko tudi liberalni ali celo napredni. Je pa še gledališče tisto, ki je prvo priskočilo na pomoč »vladajočim razredom in njihovim služabnikom, se pravi vsem tistim, ki so potrebovali mitologijo«. To je bilo že več kot šeststo let pred našim štetjem. V Atenah, na Balkanu, so prirejali gledališke predstave v velikanskem amfiteatru. Predstave so trajale več dni. Vstopnine ni bilo, še več, revnejši meščani so, zato da so se lahko udeležili predstav, dobili dnevnice (za nakup česna, čebule, vina in kruha). Obisk Je bil množičen, gledališko predstavo sije ogledalo do dvajset tisoč ljudi. Jasna stvar pa Je, da predstave niso bile namenjene sužnjem in tujcem: tako nori'pa tudi v Atenah, v najbolj demokratičnih časih, niso bili. Da bi plačevali dnevnice sužnjem in tujcem. Prireditelj gledališke predstave (ali bolje rečeno: štirih predstav skupaj, treh tragedij in komedije), je bil navadno kakšen ugleden meščan. Takšen ugleden meščan pa je bil navadno tudi poveljnik atenske vojske, ali vsaj tistega rodu vojske ali vsaj enote, pri opremljanju katere Je prispeval kaj od lastnega premoženja. To, da so atenski meščani hodili v gledališče za dnevnice, ml kaže, da jih gledališče ni zabavalo, pač pa Je bilo pomembno za dvig pa-triotičnlh čustev. Estetskost grške drame ni tako izredna zato, ker bi občinstvo hrepenelo po kvaliteti. Nobeno množično občinstvo ne hrepeni po kvaliteti. Vsakemu množičnemu občinstvu zadostuje Mlto Trefalt. Ali nekaj Franček Rudolf: Trefaltu podobnega. Zdi se, da so svobodni atenski meščani, lastniki množic sužnjev (bilo jih je desetkrat več kot svobodnih meščanov), bili razvajeni. Gledališke igre so kratke: res propagirajo mitologijo, posebno in izrazito tisto, ki govori o božji naravi oblasti in navaja na pokorščino mestnim upravnim organom, se pa tudi posmehujejo tako voditeljem kot bogovom in svetemu na splošno in celo s posebnim užitkom prikazujejo bogove kot nekakšne prestopnike. Še več, igre se celo posmehujejo takratnim nosilcem oblasti, tako politikom kot uradnikom. Ja, Atene so gojile demokracijo. Pa so se Atene naveličale tragedij in demokracije tudi. Mitologija je propadala, vendar je ostajala, dramatika pa je šla vedno bolj po zlu. Atenski filozof Platon je napisal knjigo »Poslednji dnevi Sokrata«. (Tudi klasiki marksizma so Jo študirali in se navduševali nad njo.) Sokrata, hrabrega borca proti Perzijcem, obenem pa nekakšnega pouličnega učitelja z neurejenimi družinskimi razmerami (bil je skoz in skoz navdušen peder, pa tudi z ženo se je precej prepiral), so v atenski skupščini obtožili, da se posmehuje bogovom. Sokrat se someščanov ni ustrašil: uničil je svoje tožilce, zablestel v očeh svojih učencev, posebno mladega Platona, dokazal, daje tudi posmehovanje bogovom tisto, kar bogove utrjuje. Ko je bil prepričan, da mu vsi verjamejo, da so filozofi trdno na strani oblasti, je stopil korak predaleč: atenski skupščini Je predlagal, naj mu (zaradi zaslug za narod) izglasuje penzijo. Sokrat ni bil ne Školjčevih ne Bučarjevih let: štel Je tistikrat že kar oseminse-demdeset pomladi. Če natančno premislimo, ni hotel nič drugega kot danes samoobsebi umevno pripada udbovcem, vojakom, invalidom, nekdanjim politikom na zvezni ravni, in (nekaj manj samoumevno) sedeminpetdesetim poslancem slovenske skupščine. Atenska skupščina je z ogromno večino zavrnila Sokratove interpretacije. Potem ga je še obsodila na smrt. Tokrat pa res s sorazmerno skromno večino. Ob spoznanju, da je Sokrat nasankal, ker je hotel nekaj malega privilegija, ker je hotel tisto, kar je slovenska skupščina naklonila Vitomilu Grosu, Spomenki Hribar, Sonji Lokar, Emilu Milanu Pintarju in Frančku Rudolfu, nam postane jasno, kakšno neverjetno sranje je klasična filozofija, tista, iz katere j e črpala Evropa moči za dvatisočletno zgodovino. Vedno je namreč šlo samo za penzije, samo napihnjeni idealist Platon ni ničesar razumel. Dražgoška bitka je januarja dvainštirideset terjala toliko mrtvih, kot jih terja en teden prometa na slovenskih cestah leta tisoč devetsto štiriindevetdeset. če prištejemo še žrtve na nasprotni strani, morebiti toliko mrtvih, kot jih terja slovenski promet v enem mesecu. Danes ugrabljajo fundamentalisti avione, streljajo talce, grozijo z razstrelitvijo, pridejo v televizijske dnevnike, potem pa pridejo specialci in razstrelijo vrata avi-ona in pobijejo teroriste. Partizani in Nemci so si v Dražgošah opravila drugače porazdelili: talce so, na primer, streljali kar Nemci. Tudi razstreljevanje vasi so zaupali Nemci lastnim inže-nircem. Tako kot v današnjih terorističnih primerih, tudi takrat mediji niso posegli po edinem resnem zdravilu: da o dogodkih sploh ne bi poročali. Tako se je Stanetu Žagarju, učitelju in članu CK-ja, izpolnila velika želja: z bitko je prišel v časopise tretjega Rajha. Leta dvainsedemdeset sem predložil nizkoproračunski scenarij za televizijsko igro o dražgoški bitki. Petdeset minutni film naj bi zahteval dva dni snemanja na snegu: nekaj panoram, z zvočnimi efekti. Ostalo bi pričarali dialogi, vedno med dvema ali tremi partizani ali nemškimi vojaki. Leta šestinsedemdeset, ko sem scenary razširil na sedem enournih epizod, sem si zapisal v dnevnik: o dražgoški bitki odločajo samo šestdesetletniki in še starejši. Nobeden partizanskih po- veljnikov v Dražgošah ni bil v času bitke toliko star, da bi enako starega človeka leta še-stimsedemdeset kdo v partiji jemal resno. Tudi mene, jasno, niso vzeli resno. Pač pa je ob Dražgoški bitki postal nenavadno pomemben Bojan 6tlh, nekdanji partizanski politkomisar in pisec člankov za časopise, za iste, za katere pišem dandanes tudi jaz. Bojan Štih se ni strinjal ne z mojo verzijo Dražgoške bitke, ne s tisto, ki je bila napisana po zamislih dežurnih ideologov, sam pa seveda ni imel kakšnega jasnega pojma, kakšna naj bi filmska dražgoška bitka bila. V tem istem času so v Beogradu začeli snemati nadaljevanke o »Odpisanih«, ilegalcih, ki branijo Beograd pred Nemci. Samo slutimo lahko, kaj bodo nekoč snemali Rusi o bojih z generalom Dudajevom in kaj bodo snemali Čečene! o bojih z Rusi. Tudi Sarajevo, poudarimo še to, bo nekoč dvigalo na površje najrazličnejše Bojane Štihe. Filmi, ki se bodo snemali o Sarajevu, bodo vzgajali mlade generacije. Lahko da bodo kaj koristili. Tistim mladim, ki bodo še živi. Ce bi po drugi svetovni vojni v navdušenju ne skurili in zmetali v smeti nacističnih knjig, bi vedeli marsikaj, česar danes ne vemo ali nočemo vedeti: od leta triintrideset, od prihoda nacionalsocialistov na oblast, so nemški teoretiki pisali debele knjige o nekem agentu Trockega, ali še bolje, generala Tuhačevskega, ki bo nekje na obrobju Tretjega rajha začel vojno proti »najvišjim vrednotam nacionalsocializma, proti nacionalsocialistični revoluciji, proti tisočletni državi in proti samemu vodji«. Ves sistem se je opajal s to grozno in tako zelo krivično možnostjo. In vzgajal mladino ob misli na norce, ki bi se utegnili upreti tisočletnim idealom. Dražgoška bitka sploh ne bi bila mogoča, če ne bi bila že skoraj dvajset let predvidena v politični literaturi. Vrli nemški profesorji so pisali o Stanetu Žagarju in o Josipu Brozu Titu že dve desetletji, preden sta se tudi zares dogodila. Tisto, kar je Hermann Goering govoril o Titu nemškim generalom, namreč, kako uspešno se vojskuje, je bilo pač navajanje ustrezne literature, ob opozarjanju na dejansko prakso. Danes je jasno, da se je Slovenija že tako okrepila, da ji zmage v desetdnevni vojni ne nalivajo dovolj navdušenja. Da ne zadostujejo za spodbujanje zanosa mladih generacij. Potrebno je torej obnoviti stare obletnice, dražgoška bitka je gotovo med njimi. Da o petdesetletnici zmage nad fašizmom ne govorimo. To je lepo. Ampak pametno bi bilo pazljivo študirati dela vseh tistih teoretikov, ki so popolnoma obvladali javno mišljenje v zadnjih petdesetih letih. Javno mišljenje in politiko. Brez Kardelja, Šuvarja in Kirn II Sunga danes ne moreš razumeti ničesar, niti del Bojana Štiha ne. Ker sem veliko študiral dramaturgijo in pisal drame, nimam nič proti temu, da ne bi gledališča v Sloveniji (še raje bi pa videl, da televizija in film) uprizarjala slovenske mite in travme, zgodovino in ideologijo, slovenske Sokrate, Jezuse, Staline, Bojane Štihe ali kar je podobnih junakov. Samo ne priporočam pa, da bi šola vzgajala: šola ni za to. Učenci potrebujejo znanje in ne morejo pobegniti, če jim učitelj naklada še o ideologiji. Zato učitelj nima pravice govoriti o dobrem in zlu, o mitologiji. Mitologija sodi na televizijo in v gledališče. V šoli pa morajo mladi ljudje uživati zlato svobodo mišljenja. Da so s pičlo večino v atenski skupščini obsodili na smrt Sokrata, ker je trdil, da ne pohujšuje mladih, in istočasno, da ima zasluge za narod, je bil - po mojem skromnem mnenju — prvi svetli datum v zgodovini človeštva. Tudi križanje Jezusa Kristusa sem vedno odobraval. Žal Je kasneje človeštvo krenilo strmo navzdol. Pa postalo neverjetno tolerantno, do raznih razširjeval-cev ideologij. Do piscev knjig. Posebno če so politiki ali profesorji, ali celo, kar Je gotovo najhujše, vojaki. ■ •••••••••••••••••••••••••••••••a eeaeeeeeaeeeeeeeeeaeeeeeeaaeaaae eaaeeeeeaeeeeeeaaeeeeeeeeaeeeee aeeeeeeeaaaeeaeaeaeeeeeeaaeeeea aaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa eeeeaeeaaeaeeeaeeaaeeeeeee • e e a • aaeeeeeeeeaeaeeeeeeaeeeeaeeaeae aaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa eeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeee e e- e eeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeee aaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa KOLIKO JE PRAVZAPRAV URA Kot smo poročali v eni zadnjih številk lanskega letnika DE, je predsednik Sindikata delavcev tekstilne nost in tržljivost proizvodov a a a a a a a eeeeeeeeaeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeee e e e e e e e" • • e e e e e e e e_e eeeeeeeeeaeeeeeeeeeeeeeeeaeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeee •V.\Va7.V.V.V.VeV.\VeVeVeVeVeVa\........................... KAJ DELAJO »»Ul SmO porUtoll v em zauiijui aicvim iaiis&vga icuuiui t/u, j® pi«uacuuiA uuiuinuiru uviu« . ■. . • • v.’ državnega sekretarja za industrijo. Povod za tako obliko protesta je bil sestanek v ministrstvu na temo za V1S3° pr<)duktiynost. Nizka »tekstilna industrija v luči industrijske razvojne politike«, razlog pa Baničeva industrijska politika, ki dodana vrednost ogroža delovna temelji na merilu o 30 tisoč ekujih dodatne vrednosti na zaposlenega, kar po Omejčevem mnenju mesta m °Dsto) poa,e J tekstilcem seveda napoveduje propad. Dolenjska Omejc je v omenjenem pismu zapisal, da s sekretarjem Bani-cem ne morejo normalno sodelovati; očitajo mu ignorantsko obešanje in skrajni cinizem do delavcev, ki bodo izgubili zaposlitev, saj trmasto vztraja, da bo ministrstvo, za gospodarstvo pomagalo le perspektivnim podjetjem, tistim torej, ki dosegajo več kot 30.000 ekujev dodane vrednosti na zaposlenega. Slovenska tekstilna in usnjar-skopredelovalna industrija namreč nimata niti enega takega podjetja; kot je zapisal Omejc, celo nemška ustvarjajo manj! Vendar državni sekretar vztraja pri takšni industrijski Politiki, čeprav je še ni sprejela niti vlada niti državni zbor. Zaradi takšne industrijske Politike lahko v nekaj mesecih izgubi delo več kot 20.000 tekstilcev, kar pa po zatrjevanju sindikalistov sekretarju Baniču ni mar, saj bodo problem presežnih delavcev reševali v drugih ministrstvih. Omejc je nadalje zapisal, da Banič nenehno zagovarja neoliberalistično in tudi protekcionistično gospodarsko politiko. Zato da se mu zdi povsem pravilno, da kupujemo tekstil na Daljnem vzhodu, čevlje v Italiji itd. »Ali takšen človek lahko odloča o usodi podjetij, ki zaposlujejo 40.000 delavcev?« se sprašujejo sindikalisti, ki so prepričani, da vlada vendar ne želi zapirati tovarn, ki Veliko izvažajo. Navsezadnje tekstilci vsak mesec prispevajo v državno blagajno okoli 20 milijonov nemških mark... Baničev odgovor Namesto premiera je Alojzu Omejcu odgovoril kar državni sekretar dr. Ivo Banič sam, ki je sindikalistom najprej očital, da so »v tej neargumentirani zahtevi našteli nekaj stališč, ki jih ni mogoče opredeliti kot strpne ali strokovne«, nato pa nadaljeval: »Ni točna Vaša trditev, da je v industrijski politiki opredeljeno kot perspektivno zgolj podjetje, ki dosega vsaj 30.000 ECU dodane (in ne dodatne) Vrednosti na zaposlenega, temveč sega kriterij za pas dobrih Podjetij v letu 1998 (!) od 10.000 do 30.000 ECU na zaposlenega. Verjetno se zavedate, da Slo- :g Delavci zahtevajo stečaj Novoteksa Konfekcije veni j a nima druge alternative, 55: , „ ,. . . . ... kakor proizvajati za svetovni Zbor delavcev je 11. januarja zavrnil predloge direktorja za rešitev trg, saj je naš notranji trg pre- razmer v podjetju. Namesto o prisilni poravnavi naj skupščina Novo- majhen. Tekmovanje na svetov- teksa Konfekcije v 24 urah razpravlja in sklepa o stečaju, nem trgu pa lahko dolgoročno 55: stavka delavcev se bo nadaljevala najmanj do odločitve skupščine uspešno prestane samo tisto po- :g Q zahtevi zbora delavcev. Če bo predlog za stečaj sprejet, naj poslovod-djetje, ki svoje poslovanje pnla- stvQ yge delavce obrata v Novem mestu pošlje na čakanje. Če zahteve vtrehodnem' oMo^u^država | zbora delavcev ne bodo sprejete, bodo delavci obrata v Novem mestu pomaga industriji z dejanji, kar nadaljevali stavko. . . , , dokazujejo tudi prej našteta dej- :•£: Do oklica stečaja morajo delavci dobiti listine za svoje terjatve do stva, vendar se bo na koncu pro- Novoteksa Konfekcije, ki jih bodo uveljavili na račun stečajne mase. česa prehoda potrebno soočiti in Delavci zahtevajo od Agencije za plačilni promet revizijo poslovanja spoprijeti s parametri poslova- :55 podjetja. Kot sta nam sporočila predsednica stavkovnega odbora Joži nja v svetu. Tisti, kise jim je ura g: Mohar predsednik OOZSSS za Dolenjsko Igor Vizjak, so,vse te odloči-ustavila pred desetimi leti ver- g; delavci Novoteksa Konfekcije v Novem mestu soglasno potrdili, jetno ne sodijo v sodobno tržno g: F K gospodarstvo. Ne vem, g. Omejc, g: kakšen čas kaže Vaša ura; bojim se, da nekoliko zaostaja.« Celje Omejčev »re« Veliko sprememb Pretekli teden smo se na celjskem območju pogovarjali o aktualnih zadevah v podjetjih naše dejavnosti. Celjska Komunala se bo delila na Za delavke ljubljanske Pletenine se je ura zaustavila enkrat spo- mladi lanskega leta, ko so jim Kolikim se bo ustavila letos? Ni točno Vaše tolmačenje, da Ministrstva za gospodarske dejavnosti ne zanima usoda 20.000 zaposlenih v tekstilni industriji. Dejstva kažejo ravno nasprotno sliko in potrjujejo, da se je Ministrstvo za gospodarske dejavnosti (in jaz kot državni sekretar za industrijo) zelo trudilo tako v letu 1993 kakor tudi v letu 1994, da bi zagotovilo in izboljšalo pogoje poslovanja tekstilne in usnjarske industrije. Leta 1993 in v 11. mesecih letal 1994 je bilo v tekstilno in usnjarsko industrijo usmerjenih: 1. Za subvencioniranje obrestne mere v 36 podjetjih 252 mio SIT ali 16% vseh sredstev proračunske postavke v letu 1994; 2. za subvencioniranje obrestne mere v 11 podjetjih 109,7 mio SIT ali 11% vseh sredstev proračunske postavke v letu 1993; 3. za usposabljanje menedžerjev v 12 podjetjih 14,6 mio SIT ali 18% vseh sredstev proračunske postavke v letu 1994; 4. za usposabljanje menedžerjev v 4 podjetja 4,11 mio SIT takole izročili delovne knjižice. ali 5 % vseh sredstev proračunske postavke v letu 1993; 5. za projekt prenove podjetij v 11 podjetij 18,5 mio SIT ali 15 % vseh sredstev proračunske postavke v letu 1994; 6. za projekt prenove podjetij v 1 podjetje 2,0 mio SIT ali 1% vseh sredstev proračunske postavke v letu 1993. Podpora v letu 1994 glede na prejšnje obdobje se je bistveno intenzivirala, kar v celoti demantira povsem neutemeljene trditve v Vašem pismu. | Ko je Alojz Omejc prebral to | Baničevo »kontro«, je takoj pre- i ErBBEEE 1 tati, da zaostaja za časom, saj $ S sekretarjem območnega odbora Francijem Klepejem sva obiskala dela v tovarni, kjer že lep čas $ Komunalo Laško in Komunalno podjetje Šentjur pri Celju, da bi tiktaka evropska ura, v tovarni, zvedela, kako se v spremembe v novi lokalni samoupravi vključuje ki na razvite trge proda 80 odsk- sindikat in kje bi bila morebiti potrebna pomoč območnega ali republi- totkov svojih izdelkov, ki ne g:; gkega odbora. Kar zadeva naše notranje organizacijske zadeve, smo pozna posojil in kjer zaposleni pridobili SOglasje Matjaža Pikla, sindikalnega zaupnika v Komunali Žavm^cta-etlr^a industrijo d^ & Laško’ da bo Prevzel vodenje območnega odbora dejavnosti in tako bi to vendar moral vedeti. Zato S razbremenil Alojza Terbuca iz Plinarne Celje, ki je sedaj predsednik ski odgovor dr. Ivu Baniču: »1. Pismo sem naslovil na predsednika Vlade Republike Slovenije in od njega tudi pričakujem odgovor oziroma ukrepanje. sindikata dejavnosti. V Šentjurju smo se dogovorili še za formalno-55: jih dela ipd.). Sekretar območnega odbora je že neposredno dejaven se je predsednik Omejc v torek :g sindikata dejavnosti. V Šentjurju smo se dogovorni se za iormamo-(10. t.m.) odločil zgolj za lakon- gi; pravno ureditev statusa sindikata v podjetju (pravila, pogodba o pogo- KP Slovenske Konjice in v Žalcu, kjer ureja probleme delavcev, ki naj bi po reorganizaciji menjali delodajalca ali celo izgubili delo. Z vod-stvom območne organizacije Celje smo skupaj s predsednikom sindikata Alojzem Terbucom izmenjali poglede na nadaljnje delo in organiziranje 2. Navedena sredstva, ki ste ij§ dejavnosti na tem območju. Miloš Mikolič, sekretar 1 ,.’v jih od leta 1993 na različne načine usmerjali v tekstilno in us-njarskopredelovalno industrijo Slovenije, so drobtinice v odnosu s plačanimi davki in pri- i Gorenjska i Poleg naštetega je Ministrstvo za gospodarske dejavnosti posredovalo pri izdelavi sektorske študije o tekstilni industriji v Sloveniji, ki je v celoti pokazala vzroke težav v nizki produktivnosti, merjeni z dodano vrednostjo po zaposlenem. Omenjena študija Vam je bila že pred prehiteva! časom posredovana. Vsi izsledki r*° ="*" so tudi potrdili, da samo podjetja, ki s svojo dejavnostjo dosegajo ustrezno raven dodane vrednosti, lahko zagotovijo zaposlenim redno izplačilo plač, ustrezne investicije v tehnološko opremo in razvoj (npr. oblikovanje), ki viša funkcijsko sposob- spevki obeh panog m le majhen gt Dogovor o politiki plač je bil škodljiv del vračila. 3. Glede zaostajanja moje ure 555 Območna organizacija ZSSS za Gorenjsko ugotavlja, da je bil v aprilu pa to: poleg moje zaostaja, po :55 1994 sprejeti dogovor o politiki plač v gospodarstvu za leto 1994, vaši logiki, še najmanj 50.000 ur posebno njegove 4., 5. in 6. točka, nesmiseln in je povzročil v gorenjskih naših članov, pa tudi ure večine git podjetjih delavcem veliko škode in nezadovoljstva, direktorjev v obeh naših pano- :•:§ Dogovor ni upošteval sprememb v produktivnosti dela, ki se je v legah. 55: tošnjem letu bistveno povečala. Upošteval je skupno izplačano maso, Mislim pa, da vaša ura močno :•:•( v kateri pa so izplačane plače tudi poslovodnim delavcem oz. delavcem •ehiteva! na individualni pogodbi. Da smo za svetovni trg, tek- vš Vodstvu Zveze svobodnih sindikatov ter ekonomsko-socialnemu stilci in usnjarji dokazujemo 55: svetu, predlagamo da Dogovor o politiki plač v gospodarstvu za 1. 1994 vsak dan Na tem svetovnem & ne podaljša v leto 1995. Predlagamo tudi, naj se v prihodnjih dogovorih trgu se uspešno prodajajo le pre- M iz dovoljene mase plač izločijo prejemki delavcev za individualnimi -i— -i-*------—-i----2-12— j- jv! oziroma menedžerskimi pogodbami. jTzelo^pomembn^da^drSvnl |j Od Agencije za plačilni 'promet (bivše SDK) Kranjbomo pridobili sekretar - to ste vi - meri sebi 555 informacijo o realizaciji četrtega odstavka 4. člena zakona o izvajanju sekretar - to ste vi zlasti pa nam, čas s točno uro.« 555 dogovora o politiki plač v gospodarstvu za leto 1994. (Gre za zmanjševa- 313-942 rISN Vprašanje: Spomladi sem se odločil, da bom v hiši zamenjal okna in opravil še druga obnovitvena dela. Za dovoljenje za taka dela sem se pozanimal na občini, na oddelku za urejanje prostora, kjer so mi povedali, da vsa dela lahko izvršim na podlagi priglasitve del. Med obnavljanjem hiše Pa me je inšpekcija opozorila, da del za ojačitev plošče nisem priglasil in da moram vložiti vlogo za dopolnitev priglašenih del. To sem storil takoj, odgovora pa nisem prejel vse do 10. 12. 1994, ko so mi poslali odločbo, s katero vlogo za dopolnitev priglašenih del zavračajo z obrazložitvijo, da bi za taka dela potreboval lokacijsko dovoljenje, saj z deli posegam v konstrukcijske elemente objekta. V odločbi je naveden 15-dnevni rok za pritožbo. Bolj kot odločba in njena obrazložitev me čudi, da je od Potrebujete kakšen nasvet, ki L—ni le delovnopravne narave, am- ODPRTI TELEFON! pak se tiče tudi temeljnih last- ninskih razmerij in civilnega prava nasploh? Pomislili smo tudi na vas! Odslej boste lahko vsak četrtek od 16. do 17.30 ure na našo telefonsko številko 313-942 priklicali odvetnika Janeza Keka iz Ljubljane in mu povedali, kaj vas teži. Odgovore bomo objavljali tudi v DE. Ne pozabite torej na številko (061) 313-942 vsak četrtek med 16. in 17.30 uro! moje vloge pa do odločitve preteklo toliko časa, saj sem medtem dela tudi že končal. Kaj naj sedaj naredim? Odgovor: Kar se tiče obnove hiše, ste dela že končali, tako da tu nimate več kaj narediti. Vsebinsko se v odločitev organa, ki je izdal odločbo o zavrnitvi del in njeno obrazložitev, ne bom spuščal, saj menim, da ta odločba nima pravne veljave in je zato brezpredmetna. Zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor določa, da mora pristojni organ izdati potrdilo oziroma odločbo v tridesetih dneh po vložitvi pravilno sestavljene priglasitve. Dalje isti zakon določa, da se šteje, da so dela dovoljena, če potrdila v tem roku ne izda. V vašem primeru je pristojni organ krepko prekoračil rok za izdajo odločbe oz. dovoljenja, zato se je po zakonu štelo, da so delo dovoljena (vse- binsko se ne bom spuščal, ali je za taka dela potrebno lokacijsko dovoljenje ali je dovolj priglasitev del), ter je tako izdana odločba brezpredmetna. Svetujem pa vam, da ravnate skladno s pravnim poukom in v roku vložite pritožbo na ministrstvo za okolje in prostor v Ljubljani. Vprašanje: Pred dvema mesecema me je na dvorišču pred blokom, ko sem izstopil iz avtomobila, pretepel voznik avtomobila, ki je vseskozi peljal za menoj. Vzrok za njegovo ravnanje mi ni znan. Zaradi ravnanja voznika sem utrpel telesne poškodbe, zaradi katerih sem bil tri tedne na bolniški. Voznikovo početje so videli moji sosedi in moji otroci, zato se počutim tudi osramočen. Na mesto dogodka so prišli policisti, ki so zapisali podatke o vozilu, saj voznika, ki me je pretepel nisem poznal. Nato so napravili o dogodku zapisnik. Kako lahko postopam proti »pretepaču«? Odgovor: Od osebe, ki vas je pretepla, imate pravico zahtevati denarno odškodnino za negmotno škodo, med katero spadajo telesne bolečine, duševne bolečine, odškodnina za razžalitev dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali pravice osebnosti ali smrti bližnjega in strah. Prav tako imate pravico zahtevati povrnitev gmotne škode, saj ste bili tri tedne na bolniški in ste bili zaradi tega prikrajšani pri zaslužku. Glede samega postopka pa le to, da je potrebno pred sodiščem vložiti tožbo za povračilo na- stale materialne in nematerialne stroške, predhodno pa boste morali dobiti podatke od povzročitelja škode. Pri zahtevku za povrnitev negmotne škode ter pri odmeri odškodnine sodišče upošteva pomen prizadete dobrine in namen te odškodnine ter pazi, da ne bi podpirala teženj, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. D K w nJe plač poslovodnih delavcev v primeru, ko se v podjetju plače ne izplačujejo v skladu s tarifno prilogo k splošni kolektivni pogodbi.) Od državnega zbora zahtevamo, naj na dnevni red uvrsti obravnavo zakona o kolektivnih pogodbah. 26.500 zbranih podpisov, ki jih je Zveza svobodnih sindikatov posredovala vodstvu državnega zbora za obravnavo, je zadosten razlog, da se skladno z ustavo takoj začne postopek sprejemanja zakona o kolektivnih pogodbah. i S? I 1 i Podravje Kdo nam je pomagal? V ZSSS, Območni organizaciji sindikatov Podravja smo v letu 1994 v poslovnih prostorih na Tomšičevi45 prešli na plinsko ogrevanje. Skupni stroški priključitve so znašali 2,079.002,10 SIT. Pri izvedbi investicije so nam s prispevki pomagali Zveza svobodnih Vprašanje: ___ ___________________________ ___ _____ __________________________ Pred tremi leti mi je umrl g.; sjncjikatov Slovenije in sindikati dejavnosti (razen trgovine). Prispevali moz, po katerem se podedovala :§: ZSSS Sindikat družbenih in državnih organov 5:5 Poklicni gasilci Slovenije 5:5 Sindikat gostinstva in turizma stanovanje, avto in nekaj zemlje. Sinova sta se dedovanju odrekla v mojo korist. Sedaj že več kot leto dni živim v skupnem gospodinjstvu s prijateljem. Zanima me, kako je z dedovanjem premoženja, ki sem ga dobila po pokojnem možu. Odgovor: Po naših predpisih je izvenza-konska skupnost izenačena z zakonsko skupnostjo. Zato bi v primeru vaše smrti, če ne bi bila narejena oporoka, nastopilo dedovanje na podlagi zakona. Dedovali bi vsi trije, to je vaša 55: Sindikat gozdarjev :55 Sindikat gradbeništva 5:5 Sindikat kmetijstva in živilske industrije i-:5 Sindikat komunale in stanov, gospod. 55i Sindikat kovinske in elektroindustrije 5:5 Sindikat kemične in nekovinske industrije 5:5 Sindikat kulture 5;5 Sindikat lesarstva 55: Sindikat obrti 60.000. 00 SIT 14.239.00 SIT 1.065,40 SIT 7.341,70 SIT 5.008,60 SIT 31.342,40 SIT 29.267.70 SIT 9.590.10 SIT 81.368,80 SIT 24.000. 00 SIT 3.564.10 SIT 7.211,50 SIT 14.198.70 SIT 14.671,90 SIT 24.620,50 SIT 2.457.10 SIT 36.206.00 SIT :¥: Sindikat prometa in zvez sinova in vas izvenzakonski g; gjn(jikat tekstilne in usnjarsko-pred. ind. bf vsak dob“tfetji?o zapuščine3 | Sindikat vzgoje izobraževanja in znanosti Z oporoko pa lahko svoje pre- g5 Sindikat zdravstva m socialnega skrbstva moženje za primer smrti »razde- :;g Vekoslava Krašovec, vodja delovne skupnosti in strokovnih služb lite« tudi drugače. Pri tem pa je g: treba upoštevati določilo, kdo so nujni dediči, ki imajo pravico do 555 dela zapuščine, s katerim za-pustnik ne more razpolagati. Ta :55; del zapuščine je nujni delež. i55 V vašem primeru bi vsak izmed 55: treh dedičev lahko zahteval nujni delež, če bi mu le-ta bil ;55 prikrajšan. Nujni delež znaša gj polovico deleža, ki bi šel vsa- g: kemu izmed njih po zakonitem 5:5 dednem redu. 5:5 Svobodni Sindikati Slovenije VLADA PAMETNEJŠA OD DRŽAVNEGA ZBORA Obstoječi zakon o davku iz dobička pravnih oseb je pravkar predmet skupščinskih razprav, saj pripravljajo zakon o njegovih spremembah. V tem zakonu o spremembah zakona o davku iz dobička pravnih oseb pa se je v tekst prikradla neljuba točka »a« k členu 22, ki bi precej prizadela veliko zaposlenih delavcev. Četrti člen zakona o spremembah tega zakona namreč predvideva dodatek, nov 22.a člen, v katerem piše naslednje: »Stroški za prehrano med delom se priznajo kot odhodek po določbah 21. člena Zakona o davku na dobiček pravnih oseb samo davčnim zavezancem, ki imajo organizirano in obvezno prehrano med delom v internih restavracijah ali drugih gostinskih obratih.« Brane Mišič nam je o tem predlogu povedal tole: »Četrti člen predloga zakona o spremembah zakona o davku iz dobička pravnih oseb je nesmiseln. Če bi ga sprejeli, bi pahnili v neenakopraven položaj vrsto gospodarskih družb in delavce, zaposlene v njih. To zlasti velja za družbe z malo zaposlenimi, za delavce, ki opravljajo sezonsko in terensko delo, itd. Zato sindikati v celoti podpiramo, saj je realen in korekten, 1. Brane Mišič: Vsi morajo imeti enake pogoje amandma vlade k 4. členu predloga zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o davku iz dobička pravnih oseb.« Vlada je v svojih amandmajih, dala jih je na 4., 5. in 6. člen zakona o spremembah zakona na dobiček, dodatno spodbudila vlaganja v humanitarne, kulturne, znanstvene, vzgojno-izobraževalne, športne, ekološke in religiozne namene (predlaga povišanje vrednosti takih vlaganj z 0,2 na 0,3 % od ustvarjenih prihodkov), popazila, da ne bi bila ob preveč davka (omejila je raven, do katere je bankam in hranilnicam posebne rezervacije mogoče upoštevati kot odhodek). Preprečila pa je tudi neumnost, ki bi jo zagrešil državni zbor, če bi sprejel predlagani 4. člen zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o dobičku iz dobička pravnih oseb. Vlada namreč meni, da je predlagana zakonska rešitev neizvedljiva, saj se priznavanje stroškov za pre-hano med delom opredeljuje le v tistih primerih, kjer je ta dejansko organizirana in obvezna v internih restavracijah ali gostinskih obratih z vavčerji, ki veljajo kot plačilno sredstvo. Ob tem velja poudariti, sedi vlada, da tovrstna infrastruktura ni zagotovljena v celoti za vse davčne zavezance. Zato vlada ocenjuje, da za predlagano rešitev ni mogoče opredeliti učinkovitega mehanizma nadzora. B. R. TEMPIRANE BOMBE V ELEKTROSISTEMU Glasilo slovenskega elektrogospodarstva »Naš stik« se je v zadnji lanskoletni številki dotaknilo vroče teme o nujnosti prenove slovenskih elektrarn in še bolj vročega vprašanja dotrajanosti prenosnega omrežja. V njem piše, da bo treba do leta 2020 obnoviti približno pol hidroelektrarn in triče-trt termoelektrarn, ob tem pa zaradi povečanja porabe in nujnega »odpisa« nekaterih energetskih objektov nanovo zgraditi za približno 1200 do 1400 MW instalirane moči novih elektrarn, pretežno termoelektrarn. V članku dodajajo, da trenutno Slovenija nima težav z pomanjkanjem električne energije, ker je na evropskem trgu ponudba velika in je mogoče energijo dobiti celo brez vnaprej sklenjenih pogodb. Ker Sloveniji ob porabniških konicah primanjkuje okoli 150 MW moči, zakupljenih pa ima le 80 MW, bi se ob neugodnih energetskih razmerah lahko znašli v težavah. Zlasti še, ker na prenosnem omrežju prihaja do nepričakovanih okvar, ki poleg velike materialne škode povzročajo tudi daljše zastoje pri dobavi električne energije. Vzrok za okvare je dotrajanost prenosnih naprav, kar je posledica pomanjkanja denarja za vzdrževanje. Lani so v zadnjih mesecih leta eksplodirali prena-petostni vodniki na štirih transformatorskih postajah na Štajerskem in povzročili za preko pol milijona mark škode (po naši oceni), kar je kajpak nekajkrat več, kot bi stalo vzdrževanje ah zamenjava z novimi deli. Inženir Srečko Lesjak je v časniku Naš stik zapisal, da je ob eksploziji aktivnega dela samo enajst let starega 220 V odklopnika v RTF Podlog nastalo za 300.000 mark škode, povsem srečno naključje pa je bilo. da ni bilo tudi človeških žrtev. Kosi porcelanskega izolatorja, težki po nekaj kilogramov, so namreč ob eksploziji leteli do 60 metrov daleč in pri tem razbili sosednje visokonapetostne naprave, svetilke zunanje razsvet- ljave, do centimeter debela železna ohišja pogonov ločilnika in poškodovali bližnje hiše. Ta od-klopnik je bil sicer star šele enajst let, vzdrževalna dela in meritve na njem pa opravljena pol leta pred eksplozijo. Naredili so ga v Energoinvestu v Sarajevu po sodobni tehnologiji... Nov odklop-nik stane 11000 mark. Na treh drugih transformatorskih postajah pa so eksplodirali prenapetostni odvodniki, izdelek beograjskega Minela. To se je zgodilo na RTF Pekre, RTF Cirkovce in v RTF Laško. Škode je bilo za več deset milijonov tolarjev, je zapisal inž. Lesjak, posledica pa tudi daljše prekinitve dobave električne energije porabnikom. Brane Janjič pa v isti številki glasila Elektrogospodarstva omenja, da so bili ti deli transformatorskih postaj izdelani precej površno in da so popuščala lepila, da je vanje vdirala vlaga, kar je po evropskih standardih nekaj pov- sem nesprejemljivega. Ker je takih naprav istih proizvajalcev (Minel, Energoinvest, Rade Končar) vgrajenih še precej, bi lahko dejali, da imamo v stikališčih transformatorskih postaj nastavljene tempirne bombe... Posledica dolgoletnega pomanjkanja denarja za popolno vzdrževanje piše Janjič, da je treba zdaj kar okoli 60 % teh sredstev namenjati za odpravljanje posledic nepričakovanih okvar namesto da bi jih porabili za obnovo. Skoraj polovica stikalnih naprav je stara 10 do 20 let, dobra četrtina celo 20 do 30 let, 10% jih je celo starejših kakor 30 let in le 14,5% stikalnih naprav v slovenskem elektropre-nosnem omrežju je mlajših od 10 let, torej sodobnih. Za prenovitev omrežja bi tako letos potrebovali nekaj več kakor 7,6 milijona mark, do konca tisočletja pa skoraj 41 milijonov mark. Koliko pa bi stala obnova elektrarn in gradnja novih, avtorja nista zapisala. Povzel: B. R. Štiri nenadejane eksplozije naprav v transformatorskih postajah na Štajerskem opozarjajo, da Sloveniji> posveča premalo pozornosti električnemu prenosnemu omrežju. Rekordno turistično leto 1994 MAGIČNA MILIJARDA DOLARJEV Lanskoletna turistična sezona v Sloveniji je potrdila, da na tem področju gospodarstva dejansko veliko zmoremo. Kljub temu, da se pri promociji svojih pestrih zmogljivosti nismo kdo ve kako potrudili in da niti približno nismo vnovčili vsega, kar bi lahko, je bila turistična bera konec minulega leta tako spodbudna kot še nikoli. Lahko namreč govorimo o letu turističnih presežkov. S tem so se uresničile napovedi nekaterih ekonomistov in poznavalcev dejavnosti, da v turistično gospodarstvo velja vlagati in ga spoštovati kot panogo, od katere bi v prihodnje lahko lepo živel precejšen del Slovenije. Še posebno, če bo bolj zaživela povezava med vsemi, ki delajo neposredno v turizmu, in mnogimi drugimi, ki ne bi imeli komu prodajati svojega blaga in storitev, če Slovenija ne bi bila turistična dežela. Po statističnih podatkih, ki vselej nekoliko zaostajajo in so vedno v zamudi, smo lani v prvih desetih mesecih zaslužili s turizmom 770 milijonov dolarjev, kar je za 42 milijonov več kot v celem letu 1993. Do konca preteklega leta pa se je izkupiček približal magični milijardi dolarjev. Rekordnega leta 1990 smo pristali pri 857 milijonih, lani pa smo doslej najboljši rezultat močno izboljšali. Skupno število gostov in prenočitev je lani poraslo v primerjavi z letom 1993 za 9 odstotkov. Domači turistični promet se sicer ni povečal, tuji pa skoraj za tretjino. Iz klasične tujine, kamor ne uvrščamo dežel nekdanje Jugoslavije, je prišlo k nam v goste kar za 27 odstotkov več gostov kot leto poprej, ki so ustvarili za 29 odstotkov več prenočitev. Če vse skupaj primerjamo z zadnjim »normalnim« letom pred osamosvojitvijo, to je z letom 1990, moramo zapisati, da se je lani povečal domači turistični promet za tretjino, število gostov iz tujine pa je ostalo na približno enaki ravni. Pred leti so bili naši najbolj pogosti turisti iz tujine Nemci. Sedaj so to Avstrijci. V zadnjih štirih letih je obisk iz te sosednje države porasel kar za 44 odstotkov. V tem času se je močno povečal tudi obisk iz Rusije, in sicer za 27 odstotkov, Svojevrstni rekorderji pa so turisti z Madžarske, ki so lani ustvarili za 120 odstotkov več prenočitev kot leta 1990. Sicer pa je ob podatkih o obisku iz tujine najbolj zanimivo dejstvo, da se je turistični promet iz klasične tujine približal tistemu iz leta pred osamosvojitvijo Slovenije. To pomeni, da smo na dobri poti. Še posebno, če upoštevamo, da se je močno okrepil tudi domači tu- rizem. Ja, kje so časi, ko smo šli poleti vsi na morje! Pa ne v Strunjan ali v Fieso, temveč na Makarsko riviero, Hvar, Korčulo, Lastovo... O tem, kdo so tako imenovani paradni konji slovenskega turizma, ki so najmočnejši in zato najuspešnejše vlečejo, pa ne gre zgubljati besed. Velja pa si zapomniti njihova imena, da nam v, prihodnje ne bo potrebno ugibati, na koga staviti, kam vlagati. Statistični podatki znova opozarjajo, da so med turističnimi kraji še najbolj priljubljeni tisti, ki premorejo naravna zdravilišča. Ti turistični kraji so tudi najbolj obiskani. S svojo kakovostno ponudbo, ki je marsikje na srednjeevropski ravni, so za domače goste zanimivi poleti in pozimi, v sezoni in zunaj nje. Zato imajo tudi tako dobro izkoriščene zmogljivosti. Ob »vlečnih konjih« v našem turističnem gospodarstvu pa vsekakor ne gre prezreti tudi naših zabaviščnih centrov z igralniško dejavnostjo, ki polnijo državno blagajno predvsem s svežim denarjem, ki ga v glavnem »pobirajo« tujcem. Saj ne da bi kogarkoli podcenjevali, še zdaleč ne. Toda, kot že rečeno, modro je vedeti, kam velja vlagati in kje se bodo naložbe najhitreje obrestovale. Andrej Ulaga UREJEVALNIK BESEDIL V SLOVENŠČINI V kratkem se bo v Sloveniji začela sicer že sredi novembra na sejmu računalniške opreme Infos ’94 v Ljubljani najavljena prodaja v slovenščino prevedenega Microsoftovega programa Word 6.0 for Windovs, se pravi urejevalnika besedil. Temu naj bi v bodoče sledili prevodi tudi drugih za slovenski trg najzanimivejših Microsoftovih programov, nam je povedal Aaron Marko, generalni direktor slovenske podružnice microsofta. In še nekaj nam je zaupal: prevajanje v slovenščino pomeni vključevanje slovenskih strokovnjakov v razvoj programske opreme in povezovanje domačega znanja s svetovnimi informacijskimi tokovi. Obetavno, mar ne? Microsoft je, kot se ve. največja proizvajalka programske računalniške opreme na svetu in ne samo proizvajalka, pač pa tudi njena razvijalka. Lam je firma imela od prodaje svojih izdelkov po vsem svetu 4,65 milijarde dolarjev dohodka, čisti dohodek pa je dosegel 1,15 milijarde dolarjev. Za tako veliko podjetje je kajpak neverjetno, da si žene k srcu. da njeni računalniški programi v Sloveniji niso napisani v domačem jeziku. Toda taka je pač njena poslovna filozofija in nemara ima prav zaradi nje tako velik tržni uspeh. Slovenski trg je daleč najmanjši (trenutno), na katerem je Microsoftova programska oprema napisana v domačem jeziku, vendar pa ni tako neperspektiven, kot se zdi na prvi pogled. Slovenci namreč že zdaj potrošimo kar precej denarja za računalniško opremo, 100 dolarjev na prebivalca. To je približno toliko kot najmanj razviti član Evropske skupnosti Portugalska, zato pa trikrat toliko kot v povprečju vzhodnoevropske države, s katerimi tekmujemo v spreminjanju gospodarskega sistema. Skoraj 13,5 odstotka slovenskih gospodinjstev že ima računalnik. Trg je torej perspektiven in pri Microsoftu, ki je pred prihodom v Slovenijo že imel 19 podružnic v Evropi in prevajal programe v 19 jezikov, so ocenili, da bi preko njega laže prodirali tudi na vzhodnoevropsko tržišče. Aaron Marko pravi: »V Sloveniji je nakopičenega veliko računalniškega znanja, torej znanja o opremi in tega kaže izkoristiti. Zato bo naše podjetje v prihodnosti tudi vlagalo v študente in v know-how « B. R. 12. januarja 1995 KAŽIPOT Dohodnina za leto 1994 KAKO OKLESTITI OSNOVO ZA DOHODNINO V JANUARJU 1995 nudi sindikatom, društvom, družbenim organizacijam, krajevnim skupnostim, dobrodelnim organizacijam, obrtnikom, majhnim pravnim osebam in fizičnim osebam nove pogoje varčevanja: Nove obrestne mere na revalorizirano osnovo Revalorizacijska stopnja za JANUAR 1995 znaša 1,10% mesečno, preračunano na letni nivo pa 13,75%. OBRESTNE MERE ZA VARČEVANJE BANČNIH VLOG: Pravne osebe: Mesečne Letne OBRESTNE MERE ZA POSOJILA: Kratkoročna posojila lahko dobijo člani tistih sindikatov, ki svoja sredstva varčujejo v Hranilnici, dolgoročna posojila pa člani sindikatov, ki so lastniki Hranilnice. VAAČUJTE SVOJA SREDSTVA V VAŠI DELAVSKI HRAMII Min USTVARITE MOŽNOST, DA BODO ČLANI VAŠEGA SINDIKATA LAHKO DELEŽNI STORITEV DELAVSKE HRANILNICE. Naše geslo je: KAKOVOST SO LJUDJE! Naš žiro račun je 50101-625-7316 Dodatna pojasnila lahko dobite na sedežu Hranilnice tel. (061) 312-098, 316-881. tolar stabilnejši 0D DOLARJA Še malo, pa si bomo spet morali vzeti čas za zoprno opravilo, ki mu po novem pravimo prijava dohodnine. Ker pa imamo od lanskega leta nov zakon o dohodnini, je koristno vedeti, kaj bo potrebno državi v vsakem primeru odriniti in kje bomo lahko kaj prihranili. Tudi po novem zakonu namreč še zdaleč ne bo vseeno, kako bomo izpolnili obrazec za prijavo dohodnine. Zakon pravi, da so viri dohodnine osebni prejemki, dohodki iz kmetijstva, dohodki iz dejavnosti, dohodki iz kapitala, dohodki iz premoženja in dohodki iz premoženjskih pravic. Dohodnino plačujejo fizične osebe s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki imajo v posameznem koledarskem letu na njenem območju dohodke, takšne ali drugačne. Zavezanec pa je tudi fizična oseba, ki nima stalnega prebivališča v Sloveniji, če je bivala na njenem območju nepretrgoma najmanj šest mesecev in je na tem območju imela dohodke. Tudi po novem zakonu je treba vpisati v osnovo za donooninu vse dohodke: celotno letno plačo, vsa nadomestila in prejemke iz delovnega razmerja, četudi so le-ti v obliko bonov ali izplačani v naravi. Seveda gredo v dohodnino tudi prejemki na podlagi pogodbe o delu in pokojnine, od katerih je bil obračunan davek od osebnih prejemkov. Dalje je treba prijaviti katastrski dohodek od kmetijskih in gozdnih zemljišč, dobiček, dosežen z opravljanjem dejavnosti, dobiček, dosežen s prodajo kapitala, dohodek, dosežen z udeležbo pri dobičku, dohodek, dosežen z oddajanjem premoženja, dohodek iz premoženjskih pravic in letni znesek obresti na posojila, od katerih je bil odmerjen oziroma obračunan davek od dohodkov iz premoženja. Po novem zakonu se osnova za dohodnino zmanjša za znesek, ki znaša 11 odstotkov letne povprečne plače zaposlenih v Republiki Sloveniji v letu, za katero se odmerja dohodnina. No, osnovo za dohodnino pa lahko zmanjšamo še za: - letno povprečno plačo zaposlenih v Sloveniji invalidom s 100-od-stotno telesno okvaro, če jim je bila priznana pravica do tuje nege in pomoči, na podlagi odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, centra za socialno delo ali občinskega upravnega organa, pristojnega za varstvo borcev in vojaških invalidov; - 40 odstotkov povprečne plače zaposlenih v Republiki Sloveniji zavezancem, ki so imeli prejemke iz naslova plačila za začasno ali občasno opravljanje dela učencev in študentov, prejetih preko študentskih ali mladinskih organizacij; - 8 odstotkov povprečne letne plače zaposlenih v Republiki Sloveniji zavezancem po dopolnjenem 65. letu starosti. Poleg tega pa si osnovo za dohodnino lahko zmanjšamo še za: - sredstva, vložena v vrednostne papirje, katerih izdajatelj je Republika Slovenija in katerih vračilni rok je daljši od 12 mesecev; - sredstva za nakup ali gradnjo otano-vanjoho hieo ali ctanovanja, zavezanec s tem rešuje svoj stanovanjski problem; - sredstva, ki jih lastnik naravne znamenitosti ali kulturnega spomenika vloži v njegovo vzdrževanje; - sredstva, vložena v nakup likovnih del, leposlovnih knjig ter plošč umetniške vrednosti; - prispevke in premije, namenjene za povečanje socialne varnosti zavezanca na področjih pokojninskega in invalidskega zavarovanja, zdravstvenega varstva in zaposlovanja; - sredstva za nakup učbenikov ter druge strokovne literature; - plačane zneske za šolnino; - plačane prostovoljne denarne prispevke in vrednost daril za humanitarne, kulturne, izobraževalne, znanstvene, športne, ekološke in religiozne namene; - plačane zneske samopri- spevka; - plačane članarine političnim strankam in sindikatom. Andrej Ulaga V gospodarsko uspešnih državah se je lani inflacija gibala pod tremi odstotki, pri nas pa so drobnoprodajne cene v letu 1993 narasle za 18,3 odstotka. V nasprotju s tem se je nemška marka po srednjem tečaju Banke Slovenije lani podražila s 76,37 tolarja na 81,65 tolarja ali le za 6,9 odstotka, ameriški dolar pa se je celo pocenil s 131,8 na 126,5 tolarja za dolar. To pomeni, da je lani tolar re-valviral, in sicer zaradi povečane ponudbe deviz. Poznavalci ne pripisujejo večjega vzroka za ta pospešek izkupičku od izvoza, temveč zlasti kapitalskim virom, namraeč zadolževanju države za graditev cest in železnic, neposrednim tujim naložbam ter temu, da prebivalstvo prej v žimnicah in v tujini spravljeni denar spet v večji meri nalaga v domačih bankah. Lani se je pri nas najbolj podražil avstralski dolar, in sicer za 10,31 odstotka. Poleg ameriškega dolarja pa se je najbolj pocenil kanadski dolar, in sicer kar za 8,72 odstotka. Kajpak se nad čedalje cenejšimi tujimi valutami hudujejo predvsem naši izvozniki, saj je njihov tolarski zaslužek iz meseca v mesec manjši. Precej manj skrbi pa imajo uvozniki, ki so s »stabilno« ceno nemške marke še kako zadovoljni. A. U. ZA 28,4 ODSTOTKA VEČJI IZVOZ Za slovenske izvoznike bi lahko zapisali, da se kljub »premočnemu« tolarju, ki jim še kako klesti zaslužek, ne dajo. Po predhodnih podatkih slovenskega statističnega zavoda smo novembra 1994 izvozili za 648 milijonov ameriških dolarjev. To z drugimi besedami pomeni, da je novembrski izvoz za 28,4 odstotka večji kot izvoz v enakem obdobju leto pprej! V prvih enajstih mesecih 1994 pa je Slovenija po predhodnih podatkih izvozila za 6,19 milijarde dolarjev, kar je za 11,5 odstotka več, kot je izvozila po dokončnih podatkih za prvih enajst mesecev 1993. Pokritost uvoza z izvozom pa je bila v obeh primerih, to je v enajstih lanskih in predlanskih mesecih, enaka; 95-odstotna. a tt Nova kletvica slovenskega delavca: Pojdi v by pasjo mater! Milan Fridauer Upa, da se bodo po lokalnih volitvah nalokani politiki streznili. Matija Logar Dobra vaga v onostranska, slaba pa v tostranska nebesa pomaga. Milan Fridauer POLICIJA1 Avtor, magister sociologije in miličnik, je policiji bil in je še zapisan z dušo in telesom; bil je komandir policijske postaje, ravnatelj kadetske policijske šole, načelnik slovenske policije. V knjigi Policija, demonstracije, oblast opisuje svoja opažanja in ocene, kako je policija ravnala v minulih 30 letih, predvsem v Ljubljani, ob demonstracijah, zborovanjih, ustanavljanju strank, še posebej v prelomnih časih slovenske republike in države. V tej knjigi riše portrete posameznikov, opisuje dogodke in njihova ozadja. Kot rdeča nit se v 30-letnem loku njegovega angažiranja v policiji nehote izpisuje zgodba o policistu, ki ne sme zbujati strahu, ampak mora biti tudi in predvsem človek. Cena knjige je 2.600 SIT, 5-odstotni prometni davek je vključen v ceno. Knjigo lahko naročite na naslov: ČZP ENOTNOST, Ljubljana, Dalmatinova 4, telefon: 061-321-255, 1310-033, faks 311-956. Borca sindikalnega turizma BORZNO SPOROČILO ŠTEVILKA 2 ATRIS - BORZA SINDIKALNEGA TURIZMA, Ljubljana, Dalmatinova 4, sprejema ponudbe prostih počitniških možnosti, posreduje proste zmogljivosti, organizira zamenjavo, nakup ali prodajo počitniških objektov, stanovanj, bungalovov, prikolic in drugih možnosti. Pišite nam ali telefonirajte na tel. 061 131 0033, int. 384,385 061/326-982 ali 322-975; naš telefaks je 061/326-982 ali 317-298, žiro račun 50101 -601-92077 - Atris. Poslovni čas za stranke vsak delovnik od 9. do 15.30 ure. A. POČITNIŠKE ZMOGLJIVOSTI, KI VAM JIH NUDIMO 1. POČITNIŠKI APARTMAJI V PIRANU - sodobno opremljeni za dve ali štiri osebe 42 oziroma 58 DEM dnevno. Termini v januarju in februarju. 2. POČITNICE NA POKLJUKI - V DVO- ALI STIRIPOSTELJNIH APARTMAJIH, veliki apartma 56 DEM, mali 42 DEM v tolarski protivrednosti. Termini vsako soboto. Turistična taksa ni vključena. 3. POČITNIŠKE HIŠICE V BOHINJU, UKANC - hišice s tremi oziroma štirimi spalnicami - sedem ležišč, kmečka dnevna soba, kuhinja z jedilnim kotom, predprostor, kopalnica, wc, lastno parkirišče, 500 m2 travnatih površin, 100 m od Bohinjskega jezera. Cena za dnevni najem hišice 79 DEM. Turistična taksa ni vključena. Termini od 16 do 22. januarja in od 5. do 23. februarja. 4. KOPE - garsonjere za štiri osebe, termini do 10. 2. po 1. 3. Cena V sezoni 51 DEM v tolarski protivrednosti. Tedenski paketi - termini so določeni. 5. SORICA - PLANINSKA KOČA, do 50 oseb, primerno za zimsko šolo v naravi, penzion 24 DEM, prometni davek in turistična taksa nista vključena. Termini - januar, februar. 6. KANINSKA VAS - garsonjere za štiri osebe, cena 44 DEM. Prosti termini do 2. 2. 7. PODČETRTEK - garsonjera za 4 osebe, v ceno 65 DEM so vključene 4 kopališke vstopnice. TERMINI od 14. 1. do 18. 2., sedemdnevni paketi. 8. KRANJSKA GORA - apartmaji za 4 osebe, cena 55 DEM. Termini v marcu. 9. KRANJSKA GORA - stanovanje od 15. do 28.1., od 12. do 18. 2. in od 20. do 25. 2. ali garsonjera od 22.1. do 4. 2., od 8. do 17. 2. in od 20. do 25. 2. Cene 50 oz. 40 DEM. 10. MARTULJEK apartma *a 4 ocobo, od 21. do 28. 1. polpenzion 30 nočitev z zajtrkom 25 DEM. 11. VELIKA PLANINA - planinska koča od 15.1. do 17. 2. Cena 42 DEM. 12. BOHINJSKA BISTRICA - triposteljne sobe v počitniškem domu, prosto med počitnicami od 24. 2. do 4. 3. Cena polpenziona 38 DEM, otroci do 12. leta imajo 30% popusta. 13. PLANICA - planinski dom, več triposteljnih sob v času od 20.1. do 11. 2. Cena polpenziona 31 DEM. 14. DOVJE - privatni penzion z apartmaji za 2, 4, 5 ali 7 oseb, bogato opremljena kuhinja, spalnica, TWC, terasa. Cena 15 DEM na osebo in turistična taksa. V objektu je klubski prostor s TV, možen je tudi najem savne. Možna prehrana v hotelu ŠPIK. 15. KANIN - garsonjere za 4 osebe do 22. 2. Cena 55 DEM. 16. ČATEŽ - zelo konfortno urejena hišica za 5 oseb, kopališke vstopnice so vključene v ceno 85 DEM. Termini do 17. 2. 17. MORAVSKE TOPLICE - ogrevan kontejner za 4 osebe od 20. 1. do 12. 2. in po 5. 3. Cena najema 48 DEM. 18. TERME ČATEŽ - hišica za 5 oseb od 20. 1. do 11.2. Cena 70 DEM. B SEJEMSKA PONUDBA 1. PREMIERE FRANKFURT od 28. 1. do 1. 2. Sejem papirja, papirniškega materiala, daril, kozmetike in modnih dodatkov. 2. IMM KOELN od 17. do 22. 1. Sejem pohištva za kuhinje in ostale prostore v stanovanju. 3. DOMOTECHNICA KOELN od 21. do 24. 2. Največji sejem gospodinjske opreme in bele tehnike. 4. DIDACTA DUSSELDORF od 20. do 24. 2. Mednarodna strokovna razstava izobraževanja in vzgoje. 5. EUROCUCINA MILANO od 7. do 11. 4, Mednarodni sejem pohištva. 6. BAU MUNCHEN od 17. do 22. 1. Gradbeni sejem. 7. BAUMA MUNCNHEN od 3. do 9. 4. Gradbeni sejem. 8. CEBIT HANNOVER od 8. do 15. 3. Največji računalniški sejem. 9. HANNOVER od 3. do 8. 4. Največji industrijski sejem. 10. LIBRO 95 BOLOGNA od 6. do 9. 4. Razstava otroških knjig. 11. IHM MUNCHEN od 11. do 19. 3. Mednarodni obrtni sejem. 12. MEDNARODNA KNJIŽNA SEJMA LONDON od 19. do 21. 3. PARIZ od 17. do 22. 3. 13. AGRICULTURE PARIZ od 26. 2. do 5. 3. Mednarodni kmetijski sejem. 14. ISH FRANKFURT od 28. 3. do 1. 4. Klimatska tehnika, črpalke, armature, savne in bazeni, oprema delavnic. 15. COSMOPROF BOLOGNA od 22. do 25. 4. Največji sejem lepote. SINDIKALNE ORGANIZACIJE ALI KAR TAKO OBLIKOVANE SKUPINE VABIMO, DA NAM POSREDUJEJO SVOJE ŽEUE ZA DRUŽABNI ALI STROKOVNI IZLET ALI POTOVANJE DOMA ALI V TUJINO. PLAČILA V 2 OBROKIH. ORGANIZACIJA SEMINARJEV Posebna ponudba ASTRIS-a in Hotela KOMPAS v Bohinju. Organiziramo eno- ali večdnevne seminarje za 15 do 70 udeležencev. Cena penziona 3.600 tolarjev. Tehnična oprema je zagotovljena. PROGRAM ZA MLADE 1. MUSICAL GREASE - DUNAJ Odhod 20. 1. Cena 160 DEM. Prva ljubezen in rock’n'roll, konjski rep in nežno žensko perilo, oprijete kavbojke in kodrasti lasje, prva velika ljubezen in vročica rock’n’rolla petdesetih let - to je zgodba o Sandy in Dannyju, ki je GREASE izstrelila na sam vrh Broadwaya. POČITNIŠKE ZMOGLJIVOSTI, KI JIH POTREBUJEMO 1. Počitniške hišice v Čatežu, Atomskih toplicah ali Moravskih toplicah, Rogli, Krvavcu, Kaninu, Bohinju ali Kranjski Gori za vsa obdobja. Vabimo vas, da nam posredujete ponudbe za šolske počitnice od 17. 2. do 5. 3. 2. Lastnike počitniških domov v Slovenskem primorju ali v hrvaški Istri, ki bi v prihodnjem letu dali objekte v najem, vabimo, naj nam posredujejo ponudbe. 3. V času od maja do septembra najamemo počitniški dom s približno 150 ležišči. Ponudbe posredujte Atris-u. Informacija gostom Atrisa PLAČILNI POGOJI: Ob potrditvi rezervacije zahtevamo plačilo 40% celotnega zneska. Pri odpovedi nad 20 dni pred odhodom za že rezerviran termin zaračunamo stroške poslovanja in ostale stroške; najmanjši znesek stroškov odpovedi je 4.000 tolarjev, pri krajši odpovedi zaračunamo stroške in 30 % celotnega zneska. Cene veljajo le za že v celoti plačane aranžmaje, če se te ne spreminjajo za več kot 7%. Po plačilu gostje prejmejo našo napotnico. V primeru, da naše napotnice ne prejmete 7 dni pred odhodom, nas nujno pokličite. PROGRAME V TUJINI OBRAVNAVAMO V SKLADU S SPLOŠNIMI NAVODILI TOUR OPERATORJA. Reklamacije v skladu s turističnimi uzancami rešujemo sporazumno. ATRIS je povsod, kjerkoli ste. Metod Zalar, direktor borze 18 12. januarja 1995 ŽIVLJENJSKA RAZPOTJA LABIRINTI ZDRAVSTVENEGA ZAVAROVANJA Z letošnjim prvim januarjem so v Sloveniji začela veljati Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja, tako kot to zahteva krovni zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju iz leta 1992. Gre za izjemno pomemben dokument, kodeks obveznega zdravstvenega zavarovanja, kjer so črno na belem napisane pravice zavarovanih oseb do storitev in prejemkov s področja zdravstvenega zavarovanja. Pravila pomenijo v prvi vrsti zaščito zavarovancev, da jih ne bo mogel nihče več »okrog prinašati«, kaj je treba doplačati in česa ne. Opredeljujejo pa tudi njihove obveznosti. So nekakšen vodnik skozi labirinte obveznega zdravstvenega zavarovanja. mora pripraviti ministrstvo za zdravstvo. Ko bo to nared, se bodo takšni preventivni pregledi začeli izvajati. To bo pomemben prispevek k zgodnjemu odkrivanju bolezni. Na področju tehničnih pripomočkov je nekaj novosti predvsem za slepe in slabovidne osebe. Pomembnejša novost pa je ta, da uvajajo si- Največja vrednost pravil je v tem, da uvajajo določen red na to občutljivo področje. Ta red je v interesu zavarovanih oseb, saj jim zagotavlja določeno varnost in enakost. S tem v zvezi imajo pravila posebno poglavje, ki nedvoumno določa, kdaj oziroma v katerih primerih so zavarovane osebe dolžne doplačevati ali plačati zdravstveno storitev. To bi se moralo dogajati lo v primorlk uveljavljanja zahtev, ki niso pravica iz zdravstvenega zavarovanja, ali v primerih, ko gre za drugačen standard storitev ali drugačen postopek, kot je opredeljen za obvezno zdravstveno zavarovanje. V vseh drugih primerih so zahteve po doplačevanjih neutemeljene. Zasebniki ne prijavljajo Podlaga za uresničevanje kakršnih koli pravic je najprej v tem, da je oseba zavarovana. Zakon je uvedel obvezno zdravstveno zavarovanje, kar praktično pomeni, da je vsakdo, ki ima stalno bivališče v Sloveniji in slovensko državljanstvo, obvezno zdravstveno zavarovan, in to za vse tiste pravice, ki jih zakon obvezno opredeljuje. Vendar pa mora vsak, ki ima kakršenkoli dohodek, tudi obvezno plačevati prispevke. »Imamo primere, ko nekateri zasebniki ne prijavljajo pri sebi zaposlenih in tako postavljajo ljudi v neugoden položaj, ko potrebujejo zdravstvene storitve, a nimajo urejenega zavarovanja,« je v razgovoru za naš časopis povedal dr. Martin Toth, vodja projektne skupine pri Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije, ki je pravila pripravljala. »Če kdo misli, da ga zasebnik ni prijavil, ima vso pravico to zahtevati. Lahko tudi osebno pride na najbližjo enoto zavoda za zdravstveno zavarovanje, predloži ustrezno dokumentacijo in si sam uredi zavarovanje.« Brez urejene zdravstvene izkaznice po novem ne bo moč uveljavljati zdravstvenih storitev iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, razen v primerih, ko gre za nujno medicinsko pomoč. Pomembna novost v pravilih je pristojnost in dolžnost zavoda, da pripravi in objavi zavarovane osebe v obvezno zavarovanje po uradni dolžnosti, če ugotovi, da so za to izpeljani pogoji. Prav tako je nova ureditev, da lahko zavod od delodajalca zahteva plačilo prispevka za zavarovano osebo za nazaj, če ugotovi, da ta osebe ni zavaroval, pa bi jo moral. Z novo ureditvijo bodo zagotovljene možnosti boljšega pregleda in nadzora nad številom in kategorijami zavarovanih oseb, pa tudi nad plačevanjem prispevkov. Na področju pravic do zdravstvenih storitev se ni kaj bistveno spremenilo. Posebej pa kaže opozoriti na to, da je osnovna pravica zavarovane osebe njena zahteva po prvem pregledu pri osebnem zdravniku oziroma v nujnih primerih tudi pri drugem zdravniku. Od tod naprej pa ima zavarovana oseba pravico kakršnihkoli storitev le, če po strokovni plati tako ugotovi osebni zdravnik ali zdravnik, ki je nudil nujno medicinsko pomoč. Pravila dajejo torej velik pomen osebnemu zdravniku in njegovim odločitvam. Sistematični preventivni pregledi Veliko sprememb je na področju preventivnih pregle- stem izposojanja pripomočkov. Takšnih, ki jih zavarovanec ne potrebuje trajno. Ko jih ne potrebuje več, jih vrne zavodu, ki jih po opravljenem servisu izposoja naprej. Takšne vrste varčevanja s pripomočki uporabljajo tudi drugod po svetu. Manj ugodna pa je novost, da starostno daljnovidne osebe, mlajše od 63 let, nimajo več pravice do očal. Tudi osebni zobozdravnik Bistvene spremembe so na področju zobozdravstva. Zavarovanci so morali na tem področju veliko doplačevati za tako imenovane nadstandardne materiale. Dr. Martin Zobozdravstvo Po uveljavitvi pravil s 1. januarjem letos se za nadstandardni material štejejo le porcelan in zlato pri izdelavi zobnoprotetičnih nadomestkov, kompozitni materiali pri zalivkah v stranskem sektorju (zadaj) in v nekaterih primerih vlita kovinska baza pri protezah. Za druge materiale ni več nobenih doplačil. Obvezno zdravstveno zavarovanje zagotavlja celotno zdravljenje zobovja in ustne votline razen čiščenja zobnega kamna, pri zobni protetiki pa so nekatere omejitve, npr. enočlenski most zadaj. Zavarovane osebe, ki imajo sklenjeno tudi prostovoljno zavarovanje za paket popolno zdravstveno zavarovanje, potemtakem ne doplačujejo ničesar, ko uveljavljajo storitve iz obveznega zdravstvenega zavarovanja in če ne zahtevajo prej omenjenih nadstandardnih materialov. dov. Obseg preventivnih storitev je v primerjavi z dosedanjo ureditvijo razširjen zlasti na predšolske otroke, ženske v fertilni dobi in na področju zobozdravstva. V praksi so mnoge pravice veljale že sedaj, niso pa bile pravno urejene. Ponekod so denimo opravili tudi po pet ultrazvočnih preiskav na nosečnico, drugod pa nobene. »Zdaj gre za to, da te pravice lahko enakomerno uresničujejo vsi, ki jih potrebujejo,« ocenjuje dr. Toth. Pomembna novost, pa se še ne izvaja, je pravica zavarovanih oseb, starih 25 let in več, do sistematičnih preventivnih pregledov za preprečevanje kroničnih degenerativnih bolezni vsakih pet let ob rednem obisku pri zdravniku. Strokovna navodila s tem v zvezi Toth, ki je tudi sam zobozdravnik, pravi takole: »Praktično je zdaj vse prevedeno v standardne materiale in praktično ni več nobenih doplačil razen na primer za porcelan, zlato...« Kaj mi sploh zagotavlja obvezno zdravstveno zavarovanje pri boleznih in poškodbah zob, se bo marsikdo vprašal. Dr. Martin Toth: »Obvezno zdravstveno zavarovanje zagotavlja kompletno zdravljenje, razen čiščenja zobnega kamna. Pri zobni protetiki so omejitve z doplačili, ko gre npr. za enočlenski most zadaj itd.« V celoti pa je treba plačevati zobozdravstvene storitve pri tistih zasebnih zobozdravnikih, ki nimajo sklenjene pogodbe z zavodom, a teh je zelo malo. Po novem bo poleg oseb- nega zdravnika, osebnega pediatra, osebnega ginekologa treba izbrati tudi osebnega zobozdravnika. Dovoljeno je tudi, da si ženske izberejo ginekologa v bolnišnici ali na kliniki, pri čemer morajo plačati razliko cene za enako storitev med zdravstvenim domom in bolnišnico. To ceno določa zavod. Tista, ki noče doplačevati si bo pač morala poiskati ginekologa v zdravstvenem domu. Ena izmed novosti, ki jo prinašajo pravila, je legalizacija čakalnih dob. »Brez čakalnih dob nikjer v svetu ni mogoče izvajati zdravstvenih storitev,« je rekel dr. Toth. »Treba pa jih je regulirati in nadzorovati. V pogodbi z izvajalci vedno tudi določimo, katere storitve za katere dejavnosti imajo čakalno dobo in kolikšna je. Pravila določajo, da morajo izvajalci uvesti knjigo čakajočih, tako kot se ljudje prijavijo, in po tem vrstnem redu tudi prihajajo na preiskave.« Ljudje največ godrnjajo nad čakalnimi dobami. S sprosti-tavijo samoplačniških ambulant se je marsikje čakalna doba pri specialistih še podaljšala. Le tisti, ki je pripravljen določeno zdravstveno storitev takoj plačati iz svojega žepa, pride prej na varsto. Dr. Martin Toth: »Če nekdo vztraja in hoče preskočiti vrsto, el to laKlio p’ ' v., - "■. vendar za svoj denar, ne pa na račun zavarovanja in ne na račun tistih, ki so vpisani v čakalno knjigo. Izvajalec ga lahko pregleda ali opravi določen poseg, vendar izven tistega delovnega časa, ki je pogodbeno dogovorjen z zavodom. Skratka, čas, ki je določen za obvezno zdravstveno zavarovanje, ni za samoplačnike. Okvire za samoplačniške cene pa bi moralo postaviti ministrstvo za zdravstvo in zdravniška zbornica. Urejanje teh vprašanj ni v pristojnosti zavoda.« Zmeda pri samoplačniških ambulantah Na področju samoplačniških ambulant vlada velika zmeda, še posebej, če so v javnih zdravstvenih zavodih. Ljudje namreč pogosto ne vedo, kakšne so njihove pravice, kaj je treba doplačati ih česa ne. Kako naj ljudje vedo, ali ima posamezni zdravnik sklenjeno pogodbo z zavodom, če ni o tem v čakalnici nikjer nobenih obvestil? Zmeda, da se marsikdo ne znajde, je razumljiva le kratek čas. Urejenost zdravstvenega zavarovanja je najbrž moč soditi tudi po tem, kako so zavarovanci seznanjeni s svojimi pravicami. Na zavodu za zdravstveno zavarovanje so sicer proglasili letošnje leto za leto kakovosti pri izvajanju obveznega zdravstvenega zavarovanja. Obljubljajo kopico informacij na tem področju. Še ta mesec naj bi izšli posebni letaki, pa tudi zloženke, kaj je osebni zdravnik, kakšna pooblastila ima, kaj je pravica zavarovane osebe, kaj dolžnost. Na zavodu za zdravstveno zavarovanje so že lani pripravili posebno brošuro Kako do zdravnika, kjer je seznam vseh zdravstvenih zavodov in zasebnikov v Sloveniji. Vsi zasebni zdravniki, ki imajo z zavodom pogodbo, so vključeni v delo javne zdravstvene službe. Tisti pa, ki z zavodom nimajo pogodbe, niso vključeni v mrežo javne zdravstvene službe in pri njih je treba vse storitve plačevati iz lastnega žepa. Takšnih zasebnikov je v Sloveniji zelo malo. Dr. Toth svetuje ljudem, naj v ordinaciji enostavno povprašajo, ali gre za redno ambulanto za obvezno zdravstveno zavarovanje ali pa gre za samoplačniško ambulanto. Najenostavneje bi kajpak bilo, če bi to lahko prebrali na vratih ordinacije. Na zavodu računajo, da bodo takšna obvestila lahko razobesili že letos poleti, ko bodo sklepali nove pogodbe z izvajalci zdravstvenega zavarovanja. Nove zdravstvene kartice Pravzaprav bi moralo v čakalnici viseti stensko obvestilo, katere storitve, ki jih iz- v zobozdravstvene ordinacije bi morale razobesiti obvestila, kaj sploh zagotavlja obvezno zdravstveno zavarovanje pri boleznih in poškodbah zob, kaj je treba doplačati in česa ne. Posel cveti tudi raznim podjetjem, ki se ukvarjajo s prodajo tehničnih zdravstvenih pripomočkov. Za predpisova- Mreža javne zdravstvene službe Zavarovane osebe lahko uveljavljajo pravice iz obveznega zdravstvenega zavarovanja v zdravstvenih zavodih in pri zasebnih zdravnikih, ki delujejo v okviru mreže javne zdravstvene službe. Na lanski razpis Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije se je prijavilo 557 nosilcev zdravstvene dejavnosti iz javnega in zasebnega sektorja. Sklenjenih je bilo 533 pogodb, od tega 339 z zasebniki in 194 z javnimi zavodi. V primerjavi z letom 1993 je to za 62 odstotkov več, kar je posledica 202 novih pogodb z zasebniki. Nekateri zasebni zdravniki pa nimajo sklenjenih pogodb z zavodom in delujejo izven mreže javne zdravstvene službe. Vendar je teh zelo malo, v glavnem pa so to zobozdravniki. Pri takšnih zasebnikih je treba plačevati zdravstvene storitve v celoti iz lastnega žepa. Dr. Martin Toth, vodja projektne skupine, ki je pravila pripravljala vajalec po pogodbi opravlja za zavod, so krite z obveznim zdravstvenim zavarovanjem, kolikšen del krije prostovoljno dodatno zdravstveno zavarovanje, katere storitve se plačujejo samoplačniško (na primer čakalne dobe, ki so krajše od dogovorjenih v pogodbi), cenik doplačil za posamezne storitve, ki se doplačujejo (kdo jih določa), mesto pritožb zaradi strokovnih napak (Zdravniška zbornica), mesto pritožb zaradi kršenja pogodbenih obveznosti (območne enote zavoda za zdravstveno zavarovanje). Tudi nje pripomočkov bo zavod pooblastil nekatere za to usposobljene zdravstvene zavode ali posamezne pooblaščene zdravnike, ki bodo začeli delovati po prvem aprilu. Ti bodo vedeli, kje je moč dobiti določen pripomoček, kakšne so cene, kakovost, garancija, kje je ceneje, kje je dražje. Zdravstvene pripomočke bodo začeli čredni Kovati r>n prvem aprilu. Dozdaj je lahko pripomočke predpisoval praktično vsakdo. Pravila uvajajo tudi novo zdravstveno kartico namesto dosedanje zdravstvene izkaznice. Zdravstvena kartica bo v prihodnje le identifikacijski dokument in ne bo vsebovala določenih medicinskih podatkov. Zdravstveno kartico bomo začeli postopno uporabljati po januarju 1996, torej ob letu osorej. Gre za tako imenovano »čip« kartico, ki se je bo dalo odčitati z računalnikom. Kartica bo enaka za vse zavarovance. Prednost kartice je predvsem v tem, da se bodo vsi podatki direktno prenašali na napotnico in druge listine. Prav tako bodo sproti vnašali na kartico vsako spremembo bivališča, priimka, statusa. Skratka, gre za moderen evropski pristop, kot ga že dolgo pozna Švedska, podobno kartico za zdravstveno zavarovanje pa uvajajo tudi v Nemčiji. Marija Frančeškin To je prva slovenska knjiga o diplomaciji. Njen avtorje znan družbenopolitični delavec, publicist in doajen slovenske diplomacije. Knjiga v prvem delu govori o razvoju, teoriji in praksi diplomacije, drugi del pa je zgodo- Osrednja junaka sta mlad partizan in na smrt obsojena vohunka, ki jo mora predati štabu divizije. Odlika tega dela je poglabljanje v samo tkivo sveta in pisateljeva odpoved slehernemu opredeljevanju, ki bi bilo nad njim. ' tihU/.r »H n m iW-J SLOVENSKO 3 BIVANJE ,5 SVETA "S sr JmtmM JI* vinski pregled dela in deleža V dogajanje je močno vpt Slovencev v diplomatski dejav- Suha krajina s svojo tipič nosti do danes. problematiko in znano tragik Cena knjige 2.000 SIT, s pro- Cena 2.400 SIT, s prometni metnim davkom 2.100 SIT. davkom 2.520 SIT. ŠfcSvtou*? Knjigi lahko pisno naročite pri ČZP Enotnost, Dalmatinova 4, Ljubljana ali po telefonu: 061/321-255,1310-033, 313-942. 12. januarja 1995 RAVBARKOMANDA Srečanje vodstva KRKE z novinarji LEPI REZULTATI Na novoletnem srečanju vodstva novomeške Krke z novinarji je zbranim spregovoril generalni direktor mag. Miloš Kovačič. Navrgel je kopico zelo zanimivih podatkov, ki govore predvsem o tem, kako je novomeški tovarni uspelo nadoknaditi izpad 120 milijonov ameriških dolarjev z nekdanjega jugoslovanskega tržišča. Po njegovih besedah je Krki v minulem letu uspelo skleniti fazo uspešnega prilagajanja tržnim in drugim razmeram po razpadu Jugoslavije na začetku tega desetletja. Krka je lani skupaj z obema svojima družbama (Kozmetika in Zdravilišči) ustvarila 265 milijonov dolarjev prodaje, od tega v farmacevtski dejavnosti 230 milijonov dolarjev, kar je za 16 odstotkov več kot leto poprej. Krkin plan prodaje za leto 1995 znaša blizu 300 milijonov dolarjev, medtem ko naj bi ta številka leta 2000 znašala okrogle pol mi- Mag. Miloša Kovačiča so na nedavni seji delavskega sveta ponovno za štiri leta imenovali za generalnega direktorja Krke. Shema lastninskega preoblikovanja Krke interna razdelitev Notranji odkup s 50% popustom lijarde ameriških dolarjev. Novomeško podjetje je lani ustvarilo blizu 100.000 dolarjev prodaje na zaposlenega, kar je visoko nad slovenskim povprečjem. Za primer, vsa Iskra je imela lani 25.000 dolarjev prodaje na zaposlenega. Kakojim je to uspelo? Kovačič: »Po letu 1991, ko je Jugoslavija dokončno razpadla, smo padli na tako majhno prodajo, da je bila ta že prav kritična. Uspeli pa smo potem s hitro preusmeritvijo na druge trge in z atraktivnim asorti-manom. Takrat se je pokazalo, da je Krka pripravila dovolj kakovostnih lastnih izdelkov ob pravem času. Tem bolj, ker nam licenčni partnerji' niso dali več možnosti plasmaja njihovih preparatov v Srednjo in Vzhodno Evropo. Mi smo samo z lastnimi proizvodi tako hitro uspeli na teh tržiščih in tudi dobro zaslužili. Z licenčnimi preparati tega ne bi mogli, saj bi nam licenčni partnerji pobrali večji del zaslužka...« Da pa je Krka lahko nadomestila licence z lastnimi preparati, je bilo v minulih nekaj letih potrebnega ogromno vlaganja. Krka je poleg stalnega izobraževanja lastnih kadrov v minulih desetih letih dala za naložbe okoli 250 milijonov dolarjev, kar je za naše razmere velika številka. Po Kovačičevem mnenju je prav v tem iskati skrivnost ekonomskega, razvojnega in kadrovskega uspeha. Ni pa pozabil ob tem omeniti tudi delavcev, krkašev, ki so zelo navezani na Krko. Ta se kaže v njihovem dobrem delu. Kr-kaši delajo, kadarkoli je to potrebno. Dandanašnji marsikje ni več tako. I. K. Vračanje državnih gozdov Cerkvi (3) KAM GREŠ, SLOVENIJA? Predstavljamo vam obrazložitev zakona (o začasnem zadržanju vračanja premoženja cerkvi), ki sta ga dala v parlamentarno proceduro poslanca SNS Polonca Dobrajc in Zmago Jelinčič. Predsednik državnega zbora Jožef Školč je, kot je znano, obravnavo tega zakona po hitrem postopku zadržal z neko strokovno nevzdržno utemeljitvijo. Če bo katoliška Cerkev ponovno pridobila lastništvo nad več kot 36.000 hektarji slovenskih gozdov, bo torej za ta zgodovinski recidiv poleg nekdanjega Demosa kriva predvsem neka zmedena, kompromisarska in oblastiželjna Liberalna demokracija Slovenije. Za upravljanje manjših cerkvenih premoženj so Francozi vpeljali »fabriški svet«, namesto katerega so Avstrijci postavili okrajnega predstojnika za »odvetnika« nad takim premoženjem, kmalu nato (1815) pa je bilo odvetništvo vrnjeno prejšnjim imetnikom, okrajni predstojnik pa je imel le še pravico do imenovanja ključarjev. Iz različnih virov povzemamo nastanek in razvoj gozdov ljubljanske nadškofije, iz česar bo razvidna spornost premoženjskih pravic nadškofije. Gozdovi na Pokljuki, Mežakli in Jelovici so postali last Briksen- Krka je konec leta 1994 oddala program lastninskega preoblikovanja Agenciji Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo. Vrednost družbenega kapitala Krke po otvoritveni bilanci na podlagi metodologije vlade Republike Slovenije znaša 18.037 milijonov SIT, vključno z rezervami. V Krki so v skladu s predpisi pred pričetkom latninskega preoblikovanja iz premoženja izločili kulturne spomenike, posamezne objekte, zemljišča v postopku denacionalizacije in kmetijska zemljišča. Krka se bo lastninsko preoblikovala s kombinacijo naslednjih načinov: interna razdelitev delnic do 20 %, notranji odkup delnic do 10 %, javna prodaja delnic do 70 %. Nominalna vrednost delnice bo 1.000 SIT. V javni prodaji bo Krka ponudila 30 % družbenega kapitala, kar po otvoritveni bilanci znaša 5.243 milijonov SIT, za certifikate ali gotovino, 40 % vrednosti družbenega kapitala pa izključno za gotovino. Delnice v javni prodaji bodo namenjene samo slovenskim kupcem. Preostanek družbenega kapitala, ki ne bo prodan v javni prodaji, se bo lastninil s prenosom navadnih delnic na sklade. Program, ki ga je potrdil delavski svet podjetja, mora potrditi še Agencija Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo. V Krki pričakujejo, da bodo interno razdelitev in notranji odkup izvedli v prvih treh mesecih leta 1995, v začetku drugega trimesečja pa se bo pričela tudi javna prodaja Krkinih delnic. ških škofov leta 1.004, ko j im jih je podaril nemški cesar Henrik II. (vključno z Bledom, z gradom in jezerom). V upravljanju briksen-ških škofov so ostali skoraj 800 let, ko je bila vsa njihova posest sekvestrirana in dodeljena v upravljanje kameralnemu fondu, t.j. dunajskemu državnemu gospodarstvu in financam. Kranjski deželni glavar je vpeljal na tem posestvu državno upravo. V času francoske zasedbe (1809-1813) je vsa posest prešla v oskrbo in upravljanje francoske državne uprave, po odhodu Francozov pa je posestvo spet prešlo pod avstrijsko državno upravo. Leta 1833 je cesar Franc Ferdinand ukazal vrnitev celotnega posestva stolnemu kapitlju v Briksnu. Vračanje posesti je bilo opravljeno v letu 1838. Posestvo pa je bilo močno zadolženo in leta 1858 je knezoškof Vincenc iz Briksna prodal celotno posestvo graščine Bled za 157.500 avstrijskih goldinarjev oziroma 315.000 kron Viktorju Ruardu, belgijskemu veleposestniku in lastniku fužin ob Savi. Draga proizvodnja oglja v fužinah in obveznosti v zvezi z zakonom o zemljiški odvezi so Ruardove fužine na Savi in v Mojstrani pehali v vse večjo krizo in prekomerno izkoriščanje gozdov. Zato je oblast leta 1858 celo odredila začasno sekvestracijo teh gozdov, ki je trajala do leta 1871. Takrat je Ruard posestvo prodal Kranjski industrijski družbi na Jesenicah za 780.000 avstrijskih goldinarjev, obdržal je sprva le graščino na Bledu z jezerom in nekaj zemljišča, vendar je leto kasneje tudi to prodal. Kranjska industrijska družba je tako postala lastnica 28.758 ha gozdov in drugih zemljišč na Jelovici, Pokljuki, Mežakli, na Jesenicah, Kranjski Gori in Podkorenu, leta 1872 pa je kupila še gozdove v Martuljku, Pišnici in Belci. Kasneje je prevzela še posestvo Zoisovih dedičev. S tem posestvom pa so nastali preveliki stroški, urediti pa je bilo treba še obveznosti do servitutnih upravičencev, za posodobitev proizvodnje v železarskih obratih pa je potrebovala veliko denarja. Zato so leta 1889 ponudili in leta 1895 dejansko prodali gozdove (26.454 ha) avstrijskemu ministrstvu za kmetijstvo za Kranjski verski zaklad. Kranjski verski zaklad je nadaljeval delo tudi v Kraljevini Jugoslaviji do leta 1939, ko je bilo celotno premoženje dano v last ljubljanski škofiji. Očitno je tej uredbi botrovalo dejstvo, da skupščina Kraljevine Jugoslavije leta 1935 ni izglasovala konkordata z Vatikanom in je to predstavljalo nekakšno premoženjsko satisfak-cijo. Leta 1941 je Tretji raj h škofijske gozdove podržavil, po II. svetovni vojni so bili odvzeti z agrarno reformo. Nekoliko drugačna je situacija s škofijskimi gozdovi v Savinjski dolini, ki so last ljubljanske škofije že dolgo, vendar bi morali biti nacionalizirani po zakonu o likvidaciji agrarne reforme v Kraljevini Jugoslaviji leta 1931 oz. 1934. Cerkev je skupaj z lokalno oblastjo zavlačevala izvedbo zakona do začetka II. svetovne vojne, ko so tudi ti gozdovi prešli v last Tretjega raj ha, po vojni pa bili odvzeti na podlagi zakona o agrarni reformi. rfT HOTEL CASINO m m f PERLA PERLA, turistični biser Goriške in Slovenije, praznuje svoj prvi rojstni dani Leto dni uspešnega delovanja, ko so rezultati presegli vsa pričakovanja, dokazuje pravilnost Hitove poslovne usmeritve. Perla je plod lastnega znanja, preverjenih predvidevanj in izkušenih odločitev. 700.000 gostov 66 milijonov DEM realizacije 463 zaposlenih Perla ponuja preplet številnih zvrsti turistične ponudbe, ki ponujajo kvalitetne možnosti za preživljanje prostega časa: od igralniške do kulinarične, zabavnoumetniške, športno-rekreacijske in butično-trgovinske. Gre za turistični center, kjer je vrhunska raven storitev dostopna vsakomur. Uspehi narekujejo nove načrte, ki jih bo kolektiv s svojo prodornostjo, inovativnostjo in motivirano prizadevnostjo zagotovo znal dobro izpeljati... Perla je testni model. Finančni kazalci so že v prvem letu dokazali, da slovenski zabaviščni turizem, kakršnega je razvil Hit in ga udejanil predvsem v Perli, pomeni priložnost, ki Slovenijo lahko umesti med zanimive in privlačne turistične dežele v svetu. PERLA 1993 1994 20 TE 12. januarja 1995 NAJPOMEMBNEJŠA STRAN Peterletova stroka Poličev! sindikati Lojze Peterle, šef SKD, je med prerivanjem krščanskih in liberalnih demokratov pri (oblastniškem) koritu dejal, da ministre najprej vidi kot politične osebe, medtem ko za stroko skrbijo diplomati. Če je soditi po tisti stroki, ki jo je med svojim ministrovanjem na zunanjem ministrstvu prakticiral Lojzek, potem imajo prednost predvsem tisti diplomatski strokovnjaki, ki so se izkazali na področju kostologije ter gozdarstva in lesarstva. Prvi zato, da se ne bi pozabil zgodovinski izvor novejše slovenske zunanje politike, medtem ko je prisotnost drugih potrebna predvsem zaradi globokega poznavanja okolja, iz katerega izhajajo nekatere novejše slovenske politične osebe. Prav tu pa je iskati tudi ključni razlog za aktualna razhajanja med njim in predsednikom vlade glede imenovanja prvega človeka slovenske diplomacije. Bili smo nič, bodimo vse! Zoran Polič, borec za znanstveni socializem, je ostro okrcal sindikate, ki da se gredo čisto politikantstvo, skušajo ugoditi eni ali drugi stranki in pobirajo drobtinice. Po njegovem mnenju to pač niso sindikati. Resnične in neodvisne sindikate bomo dobili po njegovem mnenju šele v odporu do sedanje sindikalne razdvojenosti. Šele ti sindikati, ki bodo najprej poiskali zvezo z znanostjo in stroko, bodo lahko uresničili danes še zakopane sanje socializma. Zoran je pozabil povedati, kdo in kdaj jih je zakopal!!! Mišijeva kri Jelinčičev strah Zmaga Jelinčiča, prvaka SNS, je pred dnevi Nadškofijski ordinariat poučil, da je njegov strah glede vračanja državnih gozdov Cerkvi prazen. Neupravičen naj bi bil tudi njegov strah, da bi Cerkev postala »največji veleposestnik v državi in Evropi«, saj predstavlja Cerkev v ljubljanski nadškofiji nekaj sto tisoč katoliških kristjanov. Po tem odgovoru pa se je Jelinčičev strah samo še povečal, saj mu ne gre v glavo, zakaj naj bi gozdove dobila Cerkev, ki v ljubljanski nadškofiji predstavlja nekaj sto Marjan Bauer - Miši, odgovorni urednik Slovenskih novic, nikakor ne more razumeti, kako je lahko dobil zlati znak RK Slovenije, najvišje priznanje te človekoljubne organizacije, prior kartuzije Pleterje Janez Hollen-stein. Tembolj, ker gre po Mišijevi globoki novinarski presoji za švicarskega robateža, ki je samostan zaprl pred javnostjo in domala prekinil sožitje s Šentjernejci, Podgorci, Dolenjci, Slovenci in z vsem svetom. Skladno s tem je Mišiju hušknila v glavo vsa njegova abstinenčna kri, ko je slišal, da je Hol-lenstein to priznanje dobil za dolgoletno človekoljubno delo ter da sta pleterska kartuzija in njen prior izjemno pomembna vez Slovenije z mnogimi človekoljubnimi organizacijami po svetu. Miši bo v kratkem udaril po BANDI NA PROSTOSTI ter odprl nov obrat svoje znamenite proivzodnje političnih mrtvecev. Kuli VREME Piše: Andrej Velkavrh Mraz,kot se spodobi Slovensko ime za januar je prosinec. Isto ime uporabljajo naši sosedje Hrvati za december. Tudi v Prekmurju je prosinec december. Od kod pa to ime izhaja’ Morda iz prosa, ki je bilo včasih značilno slovansko žito, saj so iz njega izdelovali celo pijačo. Proso je bilo pozimi skoraj vsakodnevna hrana. Dandanašnji poznamo le še mlečno, proseno kašo. Razlage so še drugačne. Ena od njih omenja kolednike, ki so hodih od hiše do hiše in prosili za dobro letino in hkrati še za darove. Januarja se namreč odpira ze novo vegetacijsko Obdobje, čeprav je še daleč: »Na svete Neže (22. januar) se kuram rit odveže.« To so tista biološka in naravna jajca, kot bi iih danes imenovali. Dan se počasi daljša, skupaj se v januarju podaljša za dobre tricetrt ure. Če že ni snega, je pa vsaj mrzlo, kot se spodobi. In ob koncu tedna tudi še ne bo odjuge. /— Humoreska ■ Slovenija na Balkanu - Ahoj, že dolgo se nismo videli! smo pozdravili takoj pri vstopu v bife Bližnja srečanja posebne sorte. »Ah, kakšen mornarski pozdrav,« nam je takoj odzdravil tovariš Neposredni proizvajalec raznih strok, ki je kot navadno tičal za šankom in pil svoje pivo, »tale ahoj kar nič ne paše v sedanji zimski čas.« - Saj mornarji plovejo tudi pozimi, smo protestirali. »Že res, ampak mi na kopnem si mornarico predstavljamo bolj kot nekaj poletnega, toplega. Sicer pa, ali ste silvestrovali kje na morju?« - Ah, kje pa. Sedel sem doma pred televizorjem. »Potem pa je bilo to bolj žalostno novo leto.« - Kako to mislite? »No, saj veste, kakšen je slovenski televizijski silvestrski program. Malo sem tudi sam skakljal po kanalih domače televizije in reči moram, da je bil program tak kot vedno, skratka TV evergreen. Isti dolgčas! Celo poročila so bila evergrinovska.« - No, tega pač ne boste trdili, da so bila poročila enaka kot pred letom dni. »Kako da ne. Spet so nam iz vlade govorili, kako uspešni smo, gospodarstveniki pa so nam spet napovedovali črno prihodnost. In potem je bila še Bosna. Pa ja ne boste rekli, da se poročila iz Bosne kaj razlikujejo od lanskih.« " ' ' Če.............. - Kaj pa Čečenija? »No, to pa je bilo res nekaj novega. Ampak Slovenci se ob čečenskih dogodkih obnašamo po starem.« - Na kaj mislite? »Imamo se za izvoljeno ljudstvo. Pred tremi leti in pol, ko smo bili napadeni, smo bili prepričani, da mora ves svet skočiti pokonci, zdaj ko pa smo priznani, smo lepo vtaknili glavo v pesek kot noj.« - In kaj bi morali storiti po vašem? »Spomniti bi se morali, da so nas najprej priznali Litvanci, Litovci in Estonci, pa Hrvatje, pa Islandija. Skratka same majhne države. In če so prvi štirje sedeli v podobnem blatu kot mi, pa je nekih dvesto tisoč Islandcev imelo dovolj jajc, da nas je priznalo. Zakaj zdaj mi ne bi vrnili te islandske usluge Čečenom. Mi, ki smo sicer tako načelni.« - Ja pa veste, da je ves svet Rusom dal bianco menico, ker gre v primeru Čečenije za notranji problem Rusije. »Če se ne motim, so velesile ob slovenskem osamosvajanju tudi dale Markoviču vedeti, da so proti vsakemu prekrajanju Jugoslavije. Ampak majhna Islandija, za njo pa še Danska, ki je tudi žepna država, so prehitele velesile...« “ Če vas prav razumem, bi morala Slovenija kar na hitro priznati Čečenijo? Veste, kaj bi to pomenilo? Padli bi vsi trgovski aranžmaji z Rusijo, kjer smo recimo pravkar odprli veleblagovnico sredi Moskve. »Če je načelnost stvar trgovine, imate seveda popolnoma prav. Smo se pač v dolgih osemdesetih letih, kolikor smo živeli v bratski Jugoslaviji, dodobra naučili balkanskih odnosov.« - Kaj pa ima Balkan opraviti s Čečenijo? »Saj gre za iste stvari. Zahteva po nedeljivosti dominantne nacije je enaka. Hkrati si nasproti stojijo bolje oboroženi pravoslavci in slabše oboroženi muslimani. Morija v imenu pravičnosti je enaka. Manjka le še pesmica o ogroženosti in genocidu. Ampak ko sem rekel, da se tudi Slovenci obnašamo po balkansko, sem mislil na nekaj drugega.« - Na kaj? »Poglejte, ko je bilo po Miloševičevih in Karadžičevih zagotovilih ogroženo pravoslavje, sp jim priskočili na pomoč posamezni Rusi, Ukrajinci itd. Zato sem pričakoval, da bodo zdaj Srbi iz obeh krajin, pa še tisti iz matice kar drli v ruske prostovoljske enote, ki gredo v Čečenijo branit pravoslavje. Pa nič. Tudi bosanski muslimani se ne prijavljajo k versko sorodnim Čečenom. In ker tudi mi Slovenci tiščimo glavo v pesek in ne priznamo pravice majhnega naroda do neodvisnosti, čeprav smo bili pred nekaj meseci v podobnem položaju kot Čečeni, prav zares Sodimo na Balkan. Nič se nam ni treba bati in jadikovati, da nas nekdo rine nazaj v Jugo. Mi smo že tam oziroma se od tam sploh še nismo premaknili. Bogo Sajovic tisoč kristjanov, ko pa so že zdaj v lasti slovenske države, ki predstavlja nekaj manj kot dva milijona državljanov. Pasji časi, pasji izgovori! Horoskop Kraljevska razsodba Francoski kralj Ludvik XIV. »sončni kralj«, je imel že od začetka svojega kraljevanja pred očmi svoj poglavitni cilj - širjenje slave in moči svojega kraljestva in zlasti sebe. Temu cilju je bilo podrejeno vse, gospodarske in upravne reforme, zunanja politika in vojni pohodi, v enaki, morda še celo večji meri pa tudi umetnost. Kot v vseh drugih zadevah, mu pri tem ni bilo žal ne naporov ne časa in zlasti ne denarja. Eden najbolj znanih miljencev velikega podpornika je bil komediograf Jean Baptiste Poguelin, bolj znan pod imenom Moliere (rojen 15. januarja 1622). Bil je igralec in režiser, vodja potujočega gledališča. Njegovih suhih let in težav z oblastmi (posvetnimi in cerkvenimi) je bilo konec, ko je postal ljubljenec »sončnega kralja« in z njegovo avtoriteto tudi vodja kraljevskega »Francoskega gledališča« v Parizu. Tako je lahko brez skrbi uprizarjal svoje komedije, v katerih je šibaj in smešil družbene in duševne zablode ter si s tem nakopal tudi precej sovražnikov. Ti pa, ker ga je varovala kraljeva moč, niso mogii drugega kot nemočno besneti. Njegove najbolj znane komedije so Tartuffe Don Juan, Sola za žene, Namišljeni bolnik, Skopuh, Učene ženske umrl je leta 1673. Ker se je med drugim zameril tudi katoliški duhovščini, so se mu cerkvene oblasti želele maščevati posmrtno. Prepovedali so njegov pokop v blagoslovljeni zemlji, tako da bi ga morali najbrž zagrebsti kar za kakim plotom, če mu ne bi še zadnjič priskočil na pomoč kralj. Po dolgem kraljevem prepričevanju in nadškofovsem upiranju je kralj končno vprašal, kako globoko sega blagoslovljena zemlja. Nadškof je pojasnil, da osem čevljev. Tedaj je kralj odločil: »No, potem naj se ga pa pokoplje dvanajst čevljev globoko.« Deni Nagradna križanka št. 2 Rešeno križanko nam pošljite do 24. januarja 1995 na naslov: ČZP Enotnost, Dalmatinova 4, 61000 Ljubljana, p.p. 479 na dopisnici ali v pismu s pripisom Nagradna križanka št. 2. Nagrade so 5.000, 3.000 in 2.000 tolarjev. Rešitev nagradne križanke št. 57: SAS, BOSPOR, PNEVMATIKA, AKNE, SATAN, SREČNO, NINA, NAK, NERODA, ANTIMON, KITARA, LA, MANTOVA, UC, NARVAL, OMA, ŽO, GRAM, DISK, RELE, LAOS, AIKIDO, SOVJETSKA ZVEZA, ST, AETIJ, NDOLA, SN RIG, LOKARDA, ICIKA, ATENE, AKER, AHILES, GERONT, VERD, JOLA AVALIT, AJDA, AKAD Izžrebani reševalci nagradne križanke št. 57: 1. Jožica Vučanjk, Sela 102, 68257 Dobova 2. Milena Samec. Kvedrova 32, 61110 Ljubljana 3. Uroš Ilič, Voglje. Šenčurska pot 21, 64208 Šenčur Rešitev nagradne križanke št. 58: OKO, SKOPAS, SKAT, TANAGRA, ARN, HOMER, ETE, NOABITI, OTEP POGLEJ IN ZADENI, SIAL, BEN, OTINEK, ASTA, OSANKARICA, RAO IST AAR, ČA, AT, INJEKTOR, ABA, ANK, SNAKE, NUT, KANTATA, TANA, OSAR, LIE, IN, OZARK, GALEJA, MELI, TAU, REALIJE, EATON, EREVAN, KOKAIN APA, LORETO, ANANAS, TAR Izžrebani reševalci nagradne križanke št. 58: 1. Vera Janežič, Kančeva 14, 61000 Ljubljana 2- Aleš Mihelič, Topniška 23. 61113 Ljubljana 3. Mojca Uhan, Molkova pot 19, 61240 Kamnik Križanko pripravil: Nagrade bomo poslali po pošti. SALOMONOV UGANKAR