88 Glasnik SED 61|2 2021 * Iztok Ilich, publicist, prevajalec in urednik; iztok.ilich@amis.net. Knjižne ocene in poročila Iztok Ilich* Stoletnica požiga Narodnega doma v Trstu je bila medijsko odmeven dogo- dek. Obudil je spomin na čas, ki je le poldrugo leto po prvi svetovni moriji napovedoval nov svetovni vojni požar. Marsikdo je vzel v roke katerega od spi- sov, v katerih se Boris Pahor spominja prelomnih dogodkov, ki jim je bil priča kot otrok. Dobili smo tudi več knjižnih in drugih objav o dnevu, ko je v nekaj urah v zubljih izginilo upanje primor- skih Slovencev, da bi v Trstu uveljavili svojo naraščajočo gospodarsko moč in kulturno samobitnost. Zgodovinarja Borut Klabjan in Go- razd Bajc, poznavalca razpoloženja in političnih razmer, ki so omogočile razraščanje italijanskega nacionaliz- ma in fašizma, sta to obletnico na - meravala obeležiti z bolj poglobljeno analizo obdobja, ki ga je najmočneje zaznamoval požig palače, po načrtih arhitekta Maksa Fabianija zgrajene v srcu Trsta. Odkrivanje in preuče- vanje novih dokumentov in pričevanj je terjalo več časa, toda ob obletnici stoletnice je bila njuna knjiga Ogenj, ki je zajel Evropo, nared. S podnaslo- vom Narodni dom v Trstu 1920–2020 sta nakazala, da ju niso zanimale le podrobnosti fašističnih hudodelstev, temveč tudi njihova sociološka in kul- turološka vsebina, ki po sto letih še ni dočakala obljubljenega razpleta. Na pročelju stavbe so venec, izobešen lani, nadomestili z novim z letošnjo letnico, v rokah slovenske skupnosti pa je bil do nedavnega le manjši del pritličja s prostori mladinskega oddelka tržaške Narodne in študijske knjižnice. Avtorja sta med natančnim pregledo- vanjem že objavljenih virov in arhiv- skega gradiva v Trstu, Rimu, Ljubljani in drugod (str. 11, 12) odkrila mnoge spregledane ali neupoštevane izjave in članke ter zapisnike in tajna poročila vojaških poveljstev in obveščevalnih služb. Z njimi sta dopolnila veljavne ugotovitve o usodnem 13. juliju 1920, ko je podivjana množica obkolila in zažgala Narodni dom. Poudarjata, da je bila vest o napadu na italijanske mornarje v Splitu (str. 146) le detona- tor za končni izbruh nasilja. Vzroki za napetost so bili globlji in so segali že v zadnje tedne leta 1918 – pred podpis rapalske pogodbe in fašistični prevzem oblasti. Stopnjevali so jo ukrepi tedaj še okupacijskih italijanskih oblasti, ki so v zmedi zaradi povojnega pomanj- kanja ter množic vračajočih se vojnih ujetnikov in beguncev (str. 107) zatrje- vale, da prinašajo osvoboditev, v resni- ci pa so načrtovale popolno podreditev večinoma slovanskega prebivalstva nekdanjega Avstrijskega primorja. Zmagovalci so nemudoma začeli nad- zorovati slovenske organizacije in ustanove (str. 106), zlasti pripadnike Edinosti, ter Narodni dom, »leglo ju- goslovanske propagande«, kamor so naselile svoje obveščevalce. Hkrati so sistematično – za aretacijo ali interna- cijo je zadoščal že sum – odstranjevali učitelje, duhovnike, odvetnike in druge t. i. nevarne osebe. Skupina vojakov in karabinjerjev je napadla celo sloven- skega škofa Andreja Karlina, vdrla v njegove zasebne prostore, jih razdejala in odnesla dnevnik z zaupnimi podatki (str. 135). Avtorja sta o različnih vidikih italijan- ske zasedbe z londonskim memoran- dumom obljubljenih ozemelj zbrala še veliko drugih podatkov, ki pomagajo razumeti razmere, v katerih se je lahko zgodilo, kar se je zgodilo. Poudarjata tudi, da so bili Italijani kot vojni zma- govalci v Julijski krajini v vseh pogle- dih premočni, tako da ni bilo nikakršne možnosti za oborožen upor, kot je na severovzhodu uspel generalu Maistru (str. 98). Najodločnejši pripadniki Edi- nosti, Sokola in drugih narodno zaved- nih skupin se kljub temu niso uklonili. Povezani z Ljubljano in Zagrebom so do zadnjega zaupali v pravičen izid pa- riške konference. Vedno bolj krvavo obračunavanje v Trstu ni potekalo le na narodni osno- vi, temveč tudi glede na politično pri- padnost, med socialisti in delavskimi organizacijami na eni ter italijanskimi paravojaškimi nacionalističnimi sku- pinami na drugi strani. Tako so mladi fašisti in arditi že 4. avgusta 1919 prvič vdrli v Narodni dom (str. 137). Niso ga mogli zasesti, so pa uničili inventar ter na grmadi zažgali knjige in časopise iz Slovenske čitalnice, knjižnice Ljud- skega odra in drugih zbirk, ki so jim prišle v roke. Še istega dne so napadli in razdejali tudi sedež časopisa Edinost in slovensko šolo družbe sv. Cirila in Metoda (str. 139). Požig Narodnega doma slabo leto po- zneje, natančno opisan v nadaljevanju, je bil torej le logičen vrhunec nasilja. Sledil je siloviti časopisni gonji o grož- njah z vzhoda, ki bi jim danes rekli lažne novice (str. 152 ). Cilj obračuna, ki je zajel še druge s Slovenci poveza- BORUT KLABJAN, GORAZD BAJC: Ogenj, ki je zajel Evropo. Cankarjeva založba, Ljubljana 2021, 456 str. 89 Glasnik SED 61|2 2021 Knjižne ocene in poročila Iztok Ilich ne lokacije v mestu, je bila, kot pišeta Klabjan in Bajc, izločitev »material- nega dokaza dveh motečih elementov: obstoja še enega Trsta, slovenskega, in tega, da ta drugi Trst ni narod nepisme- nih barbarov, temveč razvita in kulti- virana skupnost« (str. 155). Zgodovinarja opozarjata še na tesno povezavo vrhov vojske in policije s pa- ravojaškimi nacionalističnimi formaci- jami tudi drugod po Italiji, česar urad- ne preiskave seveda niso potrdile (str. 162). Da se jim pri tem niti antantne zaveznice niso bile pripravljene posta- viti po robu, je pokazal tudi D‘Annun- zijev pohod na Reko septembra 1919 (str. 103), ki je legitimiral sprejemlji- vost nasilnih dejanj. V drugi polovici z dokumentarnimi posnetki ilustrirane knjige avtorja ob- ravnavata stoletje po nekaznovanem požigu, najprej večkrat spremenjena uradna poročila italijanskih oblasti o zaporedju dogodkov tistega dne, za katere so odgovornost pripisali le »slo- vanskim provokacijam« ter streljanju in metanju bomb iz Narodnega doma na »mirne demonstrante« (str. 214, 228–230). O skrajnostih v poročanju zgovorno priča primer mlade ženske, ki se je pojavila na oknu goreče stavbe; na ulici so po izjavi enega od opazo- valcev kričali, da naj kar zgori, sciava, in vse stenice z njo, časnik Il Piccolo pa je pisal: »Sto rok se je stegnilo, da bi jo sprejelo ...« (str. 243). Tako kot ocene posledic požigov v Trs- tu in drugod so se razlikovale javne in diplomatske reakcije italijanske in ju- goslovanske strani, tudi z vidika tujih konzularnih in diplomatskih predstavni- kov. Italijanske oblasti so njihove ugo- vore – enako kot zahteve za odškodnino prizadetim ustanovam in posamezni- kom – zavračale ali kar preslišale ter na- daljevale z nekaznovanim uničevanjem ustanov in imetja Slovencev v Julijski krajini. Po Mussolinijevi spomenici ju- lija 1927 je ministrstvo za notranje za- deve prefektom na tem območju »raz- poslalo strogo zaupno okrožnico, da naj se najpozneje do 1. oktobra 1928 ukine- jo vsa preostala slovenska društva. Tako je zamrlo delovanje približno 400 druš- tev primorskih in istrskih Slovencev, od pevskih zborov, kulturnih in prosvetnih ter športnih društev do gledaliških sku- pin« (str. 286). Klabjan in Bajc se v svojih ugotovit- vah povsod, kjer je bilo to mogoče, po- leg na zapise zgodovinarjev, politikov in drugih izobražencev naslanjata tudi na individualna pričevanja v dogajanje v obravnavanem času tako ali drugače vpletenih ljudi, žrtev in prič. »Vpogled v usode posameznikov,« poudarjata, »je bila metodološka izbira in hkrati nujno dopolnilo za razume vanje kom- pleksnih in dolgoročnih vprašanj, ki marsikdaj izvirajo iz poži ga tržaškega Narodnega doma« (str. 290). Avtorja nato sledita še usodi Narodnega doma v naslednjih desetletjih. Slovenci so bili prisiljeni ostanke prodati, obno- va hotela, nekdanjega Balkana z novim imenom Regina (str. 282), pa je le na površju sledila Fabianijevemu načrtu. Med drugo svetovno vojno je ostalo vprašanje Narodnega doma na mrtvi točki, že 2. maja 1945 pa so ga zasedle britanske čete. V stavbi so se naselil zavezniški častniki z družinami ter jo preimenovali v Devonshire House (str. 318). Zahteve slovenskih organizacij po vrnitvi niso uspele tudi zaradi razko- la med njimi ob resoluciji informbiroja. Po koncu zavezniške uprave sedem let pozneje, ko je Narodni dom spet postal Albergo Regina, so italijanske oblasti – samo da ne bi dopustile vrnitve slo- venskih kulturnih in gospodarskih usta- nov v središče mesta – po dolgotrajnih zavlačevanjih tudi s finančnim prispev- kom, ki se sicer ni niti približal vred- nosti med fašizmom uničenega ali odvzetega premoženja, sodelovale pri izgradnji Kulturnega doma na ulici Petronio. Z izbiro te odročne lokacije je bil po besedah avtorjev »novi kultur- ni hram tržaških Slovencev že vnaprej getoiziran« (str. 348). Pogled na Narodni dom (foto: Iztok Ilich, 3. 9. 2021). Obeležje na pročelju Narodnega doma (foto: Iztok Ilich, 3. 9. 2021). 90 Glasnik SED 61|2 2021 Knjižne ocene in poročila Iztok Ilich * Tita Porenta, mag. etnologije, muzejska svetnica, Muzeji radovljiške občine; tita.porenta@mro.si. Ob obletnicah požiga, vse do stote, so se bolj ali manj odločne zahteve po vr- nitvi doma še nadaljevale. Manifestacij so se udeleževali predvsem Slovenci, medtem ko jih tržaški mediji pogosto niso niti omenjali. Zaprtje hotela leta 1976 je v slovenski skupnosti obudilo upanje, da bodo stavbo znova odkupili, plačali so celo predujem, vendar so se italijanski lastniki premislili. Avtorja domnevata, da zaradi klavzule, zapi- sane ob prodaji, ki je očitno veljala še po zapadlosti (po 50 letih), »da stavba ne sme priti v slovenske roke oziroma take, ki ne bi delovale v italijanskem nacionalnem interesu« (str. 355). Klabjan in Bajc skleneta svojo ra - ziskavo z mislijo, da je Narodni dom kljub uradnim obvezam »še vedno talec mesta, ki se je iz mesta brez zgodovine prelevilo v mesto s preveč zgodovine. In morda zgodovinarjev« (str. 395), in da današnji Narodni dom, kakršen je, tudi ves v slovenskih ro- kah ne bo dosegel nekdanjega pome- na, njegova mogoča preobrazba pa bi lahko pomenila pomembno izhodiščno točko za drugačno razumevanje med- sebojnih odnosov v širšem jadranskem prostoru. »S te perspektive,« menita, »Narodni dom ni več samo relik vija, ki nam pomaga preučevati pretek- lost Evrope, temveč postane kristalna krogla, iz katere lahko napovedujemo njeno prihodnost« (str. 396). Knjižne ocene in poročila Tita Porenta* ANJA MORIC: Čebelarske domislice Jurija Jonkeja. Zavod Putscherle, Stara Cerkev 2020, 39 str. Anja Moric se je zadnjih nekaj let pre- cej posvečala proučevanju čebelarske dediščine na Kočevskem. Leta 2019 se je v organizaciji Zavoda za kulturo in turizem Kostel skupaj s Čebelarskim muzejem iz Radovljice predstavila tu- di na gradu Kostel z razstavo »Za če- belarstvo ni vsaki, kakor za matiko.« Čebelarstvo na Kočevskem, ki je bila sicer prvič predstavljena že leta 2018 v Dolenjskih Toplicah. Zanjo je zbra- la podatke o razvoju čebelarstva na omenjenem območju. Leto pozneje, torej 2020, je izšla njena slikanica Čebelarske domislice Jurija Jonkeja, ki je namenjena mlajšim bral- cem. V njej zgoščeno, a domiselno predstavi pomembnega slovenskega čebelarja in duhovnika Jurija Jonkeja (1777 −1864) iz Črmošnjic, ki je v pr- vi polovici 19. stoletja napisal nemški in slovenski čebelarski učbenik. Oba spadata med temeljna dela sloven- skega čebelarstva. Slikanica je izšla pri založbi Zavoda Putscherle, centra za raziskovanje, kulturo in ohranjan- je kulturne dediščine, ilustracije pa je prispevala Barbara Koblar. Jurij Jonke se je rodil leta 1777 v va- si Gorenje pri Stari Cerkvi in se šolal v Novem mestu, Gradcu in Ljubljani. Po zaključeni humanistični gimna- ziji in študiju teologije v Ljubljani je bil v duhovnika posvečen 1803. leta v Kočevju, nato pa je služboval v Škofji Loki, v Novem mestu in nazadnje, Vhod v mladinski oddelek Narodne in študijske knjižnice v Trstu (foto: Iztok Ilich, 3. 9. 2021).