Poslovna angleščina v slovenskem visokem šolstvu
Znanstvene monografije Fakultete za management Koper
Uredniški odbor
izr. prof. dr. Roberto Biloslavo prof. dr. Štefan Bojnec prof. dr. Slavko Dolinšek doc. dr. Justina Erčulj izr. prof. dr. Tonči A. Kuzmanic prof. dr. Zvone Vodovnik
ISSN 1855-0878
Poslovna angleščina v slovenskem visokem šolstvu
Igor Rižnar
Management
%
m
friVlVB*
Poslovna angleščina v slovenskem visokem šolstvu doc. dr. Igor Rižnar
Strokovna recenzenta ■ izr. prof. dr. Mihaela Brumen
in izr. prof. dr. Janez Skela Izdala in založila ■ Univerza na Primorskem, Fakulteta za management Koper, Cankarjeva 5, 6104 Koper Oblikovanje ■ Alen Ježovnik December 2009
© 2009 Fakulteta za management Koper
Monografija je izšla s finančno podporo Javne agencije za knjigo Republike Slovenije
c I p - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana
811.111:33:378(497.4X0.034.2) 378.147:811.111:33(497.4X0.034.2)
RIžNAR, Igor, 1961-
Poslovna angleščina v slovenskem visokem šolstvu [Elektronski vir] / Igor Rižnar. - El. knjiga. - Koper : Fakulteta za management, 2009. -(Znanstvene monografije Fakultete za management, ISSN 1855-0878)
Način dostopa (url): http://www.fm-kp.si/ zalozba/l s B N/978-961-266-057-4.pdf
ISBN 978-961-266-057-4 COBISS.SI-ID 249025280
Kazalo
Seznam slik • 6 Seznam preglednic • 7
1	Uvod • 9 Teoretični del • 13
2	Jezik stroke in poslovna angleščina • 15
2.1	Jezik stroke • 15
2.2	Poslovna angleščina • 20
3	Analiza potreb • 67 Empirični del • 73
4	Učbeniki poslovne angleščine v slovenskem visokem šolstvu • 75
4.1	Učbeniki poslovne angleščine slovenskih avtorjev • 75
4.2	Učbeniki poslovne angleščine tujih avtorjev • 89
4.3	Diskurzna analiza predgovorov v učbenikih poslovne angleščine • 99
5	Analiza vprašalnikov • 107
5.1	Analiza vprašalnikov - predstojniki kateder in inštitutov • 107
5.2	Analiza vprašalnikov za študente • 110
5.3	Primerjava ocen po letnikih in študijskih programih • 151
5.4	Analiza vprašalnikov za predavatelje poslovnega angleškega jezika • 159
5.5	Analiza vprašalnikov za zaposlene diplomante epf • 165
6	Nestrukturirani intervju s študenti • 171
7	Poslovna angleščina in korpusno jezikoslovje • 173
8	Sklep • 181 Literatura • 187
Seznam slik
2.1	Razdelitev angleškega jezika • 22
2.2	Proces evalvacije učbenika • 60
3.1	Elementi načrtovanja programa • 68
4.1	Ustroj učbenikov Business Matters in New Business Matters • 94
7.1	Briegerjev pogled na poslovno angleščino • 174
Seznam preglednic
2.1	Tipologija tečajev angleškega jezika • 18
2.2	Najpogostejše vloge učitelja poslovne angleščine • 52
4.1	Primerjava tem v Business Matters in New Business Matters • 93
5.1	Seznam poslovnih tem • 155
5.2	Analiza rezultatov o primernosti tem po posameznih letnikih • 156
5.3	Nabor tem v študijskem letu 2006/2007 na epf • 160
5.4	Nabor tem v študijskem letu 2007/2008 na f m • 161 7.1	Nekateri učbeniki poslovne angleščine • 177
1 Uvod
Tema monografije je poslovna angleščina v slovenskem visokem šolstvu. Delo je razdeljeno na tri poglavja: prvi del predstavlja uvrstitev poslovne angleščine v širši kontekst jezika stroke,1 pri čemer je posebej obravnavana poslovna angleščina v kontekstu slovenskega visokega šolstva. Učitelji se nedvomno strinjamo, da je obravnavano področje že razmeroma dobro raziskano, vendar pa natančna proučitev stanja pripelje raziskovalca do zaključka, da se večina študij loteva problematike iz širšega zornega kota, pri čemer je specifika poučevanja poslovne angleščine v terciarnem izobraževanju izredno redko eksplicitno omenjena. Večina dosegljive literature namreč obravnava poslovno angleščino bodisi na srednješolski ravni, bodisi kot predmet, ki ga ponujajo slovenske in tuje zasebne šole na svojih tečajih, ki so namenjeni slušateljem, ki prihajajo iz prakse.
Po uvrstitvi poslovne angleščine v širši kontekst angleščine kot jezika stroke je orisan razvoj in izpostavljeni glavni problemi, ki so povezani z jezikom stroke (npr. v čem se jezik stroke razlikuje od splošnega jezika). Orisano je stanje pri učenju/poučevanju poslovne angleščine v postsekundarnem šolstvu, kjer se pojavijo dodatni problemski sklopi, ki jih je treba nujno razrešiti, če hoče postati poučevanje na tej ravni izobraževanja bolj uspešno (problem nekritičnega prevzemanja tujih učbeniških gradiv ne upoštevajoč potreb slovenskih študentov, analiza potreb, snovanje učnih načrtov, priprava učnih gradiv). V nadaljevanju so predstavljeni nekateri pogosto rabljeni tuji in domači učbeniki poslovne angleščine ter odziv študentov nanje. V tretjem delu so predstavljeni izsledki analize potreb, ki je bila opravljena na vzorcu 353 študentov, 64 zaposlenih bivših študentov, 13 predstojnikov kateder ter inštitutov na epf v Mariboru in devetih učiteljev poslovne angleščine. Četrti del predstavlja zaključek, ki vsebuje odgovore na nekatera nerešena vpra-
1. V strokovni literaturi je jezik za posebne namene (angl. language for specific purposes) imenovan tudi jezik stroke, strokovni jezik, poklicni jezik, glede na funkcijsko zvrst pa tudi z izrazi kot tehnični jezik, znanstveni jezik, žargon in celo stil.
šanja, predlaga spremembe pri učenju/poučevanju poslovne angleščine v slovenskem posrednješolskem izobraževanju, predlaga možne načine za pripravo gradiv ter v sklepu oriše načrt za empirične raziskave, ki bi bile potrebne na področju poslovne angleščine.
V	delu so postavljene tri hipoteze:
H1 Jezik poslovne angleščine se razlikuje od jezika splošne angleščine.
H2 Učbeniki poslovne angleščine ne odslikavajo stvarnega jezika, ki se uporablja v dejanskih poslovnih situacijah.
H3 Poučevanje poslovne angleščine na posrednješolski ravni izobraževanja bi se moralo razlikovati od poučevanja poslovne angleščine v srednjih šolah in na jezikovnih tečajih.
Med problemi na obravnavanem področju velja omeniti naslednje:
•	nejasnost glede tega, kaj je poslovna angleščina in v čem se razlikuje od splošne angleščine;
•	zastarelost starejših učbeniških gradiv, tiskanih v Sloveniji;
•	neprimernost tujih (ameriških in angleških) učbenikov za rabo na posrednješolski ravni izobraževanja v Sloveniji;
•	poseben položaj poslovne angleščine v višjem in visokem šolstvu.
Opravljeno delo je praktične narave, namenjeno predvsem tvorcem učnih programov in učbeniških gradiv, pa tudi učiteljem in študentom.
Glavna pobuda za pričujoče delo je petnajstletno poučevanje na omenjenem področju. Kot srednješolskemu učitelju, čigar znanje je na začetku v glavnem obsegalo tisto, kar imenujemo splošna angleščina, je predstavljala poslovna angleščina najprej področje, ki bi se ga dalo formulirati po obrazcu splošna angleščina in nekaj specifičnega besedišča, odnos do učbeniških gradiv pa je bil sprva, predvsem zaradi slabega poznavanja izredno širokega področja ekonomije in poslovnih ved, v glavnem nekritičen, pri čemer je bil posledično nekritičen tudi odnos do specifičnih potreb študentov. Z leti delovnih izkušenj, strokovnega izpopolnjevanja in branja domače in tuje strokovne literature (Strevens 1977; Johns 1980; Pickett 1986b; Ellis in Johnson 1994; John 1996; West 1997; Dudley-Evans in St. John 1998; Flinders 1998), predvsem pa kritičnega opazovanja, se je odnos do poslovne angleščine izkristaliziral v veliko jasnejšo sliko, na kateri so predvsem jasneje začrtani številni problemi.
V	zvezi s prvo hipotezo je v strokovni literaturi veliko zapisanega (Arthur 1983; St. John 1996; Hutchinson in Waters 1987; Ljung 1990),
vendar kljub temu na tej stopnji o poslovnem jeziku ni veliko dorečenega; manjka predvsem jasna ločnica med splošnim in poslovnim jezikom, ki bi pomagala učiteljem pri poučevanju angleškega poslovnega jezika.
Drugo hipotezo je mogoče dokazati s pomočjo doslej opravljenih raziskav, saj velik del učbenikov ne odraža jezika, ki se uporablja v dejanskih poslovnih situacijah (Powell 1996a; Pilbeam 1987; Williams 1988; Robinson 1991). Med problemi velja omeniti naslednje: prepoudarjena vljudnostna sestavina, izbor jezika - struktura in besedišče - je skoraj popolnoma odvisen od intuicije in osebnih izkušenj avtorjev učbenikov. Druga hipoteza se neposredno navezuje na dodatno vprašanje, ki je povezano s poučevanjem poslovne angleščine v visokem šolstvu: učbeniki poslovne angleščine, ki se trenutno uporabljajo v slovenskem višjem in visokem šolstvu, ali naslavljajo fiktivnega uporabnika, ki prihaja iz prakse, ali pa so namenjeni izključno zadovoljevanju poslovnih potreb. Takšni učni pripomočki ne upoštevajo najmanj treh dejstev: več kot polovica študentov v času študija nima praktičnih poslovnih izkušenj, nekateri študenti na univerzitetnem programu študirajo ekonomijo in bodo angleščino potrebovali pri študiju iz angleških učbenikov in strokovnih revij, nekateri (predvsem študenti tretjih in četrtih letnikov univerzitetnega programa) pa bodo za semester ali dva v okviru izmenjave študentov študirali v tujini in predavanja poslušali v angleškem jeziku. Komponenta »angleščina za študente ekonomije» tako pravzaprav obstaja samo v zelo omejenem obsegu. Druga hipoteza se navezuje na tretjo, saj bi študentom ekonomije in poslovnih ved v procesu poučevanja poslovne angleščine morali pomagati doseči tudi nekatere akademske cilje (zmožnost študija po angleških virih, aktivna udeležba pri študiju v angleškem jeziku, seznanjenost s tipičnimi besedilnimi vrstami).
V empiričnem delu so uporabljene naslednje raziskovalne metode:
1.	vprašalnik, namenjen tvorcem učnih načrtov (učiteljem), s pomočjo katerega bo mogoče ugotoviti, iz kakšnih predpostavk izhajajo pripravljalci učnih načrtov na področju poslovne angleščine v slovenskem visokem šolstvu,
2.	vprašalnik, namenjen študentom, s pomočjo katerega je mogoče povzeti odnos študentov do izbranih gradiv, njihov želje, potrebe in predstave o tem, kaj bi jim na tej ravni izobraževanja bilo treba ponuditi pri predmetu poslovni angleški jezik,
3.	vprašalnik, namenjen zaposlenim, s pomočjo katerega bo mogoče ugotoviti, kaj zaposleni po koncu šolanja dejansko potrebujejo,
4.	vprašalnik, namenjen strokovnjakom s področja ekonomije in poslovnih ved, s pomočjo katerega bo mogoče dobiti podatke o tem, kaj tisti, ki se spoznajo na stroko, menijo o obravnavani problematiki,
5.	nestrukturiran intervju s študenti, s pomočjo katerega bomo ugotovili, kaj o obravnavani problematiki menijo študenti,
6.	analiza učbenikov (domačih in tujih), s pomočjo katere bo ugotovljeno, v kolikšni meri le-ti pomagajo doseči izbrane cilje v procesu poučevanja/učenja angleškega poslovnega jezika,
7.	analiza diskurza v uvodih v učbeniška gradiva, v katerih avtorji učbenikov neposredno razlagajo svoje poglede glede poučevanja poslovne angleščine. S pomočjo analize zapisanega bomo lahko ugotavljali morebiten razkorak med eksplicitno izraženimi pogledi o učenju/poučevanju poslovnega angleškega jezika avtorjev učbenikov in dejansko prakso, ki je uporabljena v učbenikih.
Dolgoletne praktične izkušnje na obravnavanem področju kažejo, da bo vse tri hipoteze mogoče potrditi. V primeru potrditve bo mogoče predlagati izboljšave, povezane s tvorbo učnih načrtov, z izborom/izdelavo učnih gradiv in z načinom preverjanja znanja pri poslovni angleščini v slovenskem posrednješolskem izobraževanju.
Opravljene raziskave, ki temeljijo na odgovorih, dobljenih s pomočjo vprašalnika za študente prvega do četrtega letnika univerzitetnega in visokošolskega strokovnega programa na Ekonomsko-poslovni fakulteti v Mariboru opozarjajo na izrazito nezadovoljstvo večine študentov s sedanjim načinom dela. Predpisani učbeniki, menijo študenti, so v glavnem nezanimivi, neprimeren je nivo zahtevnosti obravnavanih slovničnih struktur, učne enote pa so v učbenikih razvrščene po metodi tekočega traku.
Dobljeni rezultati raziskave bodo predstavljali temelj za bolj načrtno in premišljeno snovanje učnih načrtov in gradiv, s pomočjo katerih bodo udeleženci (načrtovalci programov, učitelji, študenti) v procesu poučevanja/učenja veliko aktivneje (so)oblikovali učni proces na področju poslovne angleščine v visokem šolstvu.
Teoretični del
V teoretičnem delu je podan pregled tuje in domače literature o jeziku stroke ter o poslovni angleščini. Poslovni angleški jezik je postavljen v kontekst slovenskega visokega šolstva, natančneje pa si bomo ogledali državne in zasebne institucije, kjer je predmet na seznamu študijskih obveznosti študentov. Za krajši čas se bomo ustavili tudi pri učiteljih poslovne angleščine na slovenskih visokošolskih zavodih ter na koncu obravnavali študente, ki študirajo na tovrstnih ustanovah.
V	nadaljevanju si bomo ogledali učbeniška gradiva - tako domača kot tuja -, ki se uporabljajo na slovenskih visokošolskih institucijah. Posebno pozornost bomo namenili tudi diskurzu, ki ga najdemo v predgovorih ter na ovitkih v učbenikih domačih in tujih avtorjev.
V	zadnjem poglavju teoretičnega dela se bomo ustavili tudi pri analizi potreb.
2 Jezik stroke in poslovna angleščina
2.1 Jezik stroke
Jezik strok1 in poslovna angleščina sta v literaturi (Hutchinson in Waters 1987; Ellis in Johnson 1994; Dudley-Evans in St. John 1998; Zava-šnik 2000; 2001; 2002; Pečnik 2001; Čepon 2004) v zadnjih dvajsetih letih pogosto obravnavana. Dober pregled dogajanja podaja Zavašnikova (2002), ki ugotavlja, da različni strokovnjaki predlagajo različne definicije jezika stroke.2
Ko piše o funkcijskih zvrsteh,3 tudi Toporišič (2000) omenja jezik stroke.4 Naš pregled lahko začnemo z opisom razvoja jezika stroke5
1.	Poimenovanj jezika stroke je več: »jezik za posebne namene«, »strokovni jezik«, »poklicni jezik«, »žargon«, »register«, »znanstveni jezik« itd.
2.	Jezik stroke je lahko celota jezikovnh sredstev (glasoslovni, oblikoslovni, besedni elementi in skladenjska pravila), ki se uporabljajo na strokovno omejenem komunikacijskem področju, drugi menijo, da gre za poseben jezik, spet drugi, da je nemogoče govoriti, saj se jezik stroke delno prekriva s splošnim jezikom. Jezik stroke je lahko tudi podsistem ali vaianta splošnega jezika, v katerem se sporazumevajo strokovnjaki z nekega področja, pa tudi tisti, ki jih to področje zanima.
3.	Funkcijske zvrsti po Toporišiču služijo različnim uporabnostnim namenom ter ubesedujejo predmetnost različnih področij človekovega udejstvovanja, poleg strokovnih tudi umetnostnih in publicističnih. Toporišič funkcijske zvrsti enači z registrom.
4.	Toporišič (2000, 28-30) v okviru strokovnega jezika loči med: praktičnostrokov-nim jezikom, ki je podoben praktično sporazumevalnemu, le da je v njem več strokovnega izrazja. Tega uporabljajo obrtniki, trgovci, uradniki ipd, do neke mere sem spada tudi jezik gospodarske in politične uprave (poslovni jezik), ki je po Toporišiču skladenjsko bolj zapleten, saj se v pretežni meri le piše. Gre za jezik, ki je pogosto nejasen, prezapleten, neintimen, poln neglagolskega izražanja ter trpnika. Naslednja vrsta strokovnega jezika je t. i. znanstveni jezik (s strokovnim izrazjem, ki je znano ožjemu krogu ljudi), ki je abstraktnejši, natančen in enopomenski. Značilnosti takega jeziko so še: nobenih besednih iger, manj (ali nič) metafor, ni nenavadnega besednega in stavčnega vrstnega reda, stavčna zgradba je rada zapletena. Vmes med praktičnostrokovnim in znanstvenim jezikom je navadni strokovni jezik, imenovan tudi poljudnoznanstveni jezik, v katerem so zapletene stvari povedane preprosto in jasno, namesto strokovnega izrazja se uporabljajo tudi opisi in definicije, ponazarjanje z zgledi, grafi, preglednicami ipd. Sem uvršča Toporišič srednješolske učbenike.
5.	V nadaljevanju bomo za angleški izraz esp uporabljali slovenski izraz angleščina kot jezik stroke.
(e s p - English for Specific Purposes) pri Winkynu de Wordu, ki je leta 1498 napisal Little Treatise for to Learn English and French, da bi lahko »sklepal posle v Franciji in v drugih državah« (omenjeno v Pickett 1988, 89) ali pri Meurierju (isti vir), ki je leta 1533 napisal knjigo z napotki za pisanje pisem in poslovne korespondence. Nadaljevati bi bilo mogoče z Danielom Defoem (Defoe 1987 [1726]), kije leta 1726 v delu The Complete English Tradesman prepričeval sonarodnjake o pomembnosti poznavanja strokovnega besedišča pri trgovanju. Vendar se bomo iz praktičnih razlogov omejili na obdobje od druge polovice 20. stoletja naprej, na obdobje torej, ko angleščina začne postajati lingua franca, saj se pomen angleščine kot mednarodnega jezika veča iz dneva v dan,6 kar potrjuje tudi dejstvo, da se angleščine uči zmeraj več ljudi, predvsem tistih, ki vidijo v znanju angleškega jezika tudi večjo možnost za poslovanje in sodelovanje s tujimi partnerji. Dodatni razlog za učenje angleškega jezika je v tem, da so tako strokovna, kot tudi tehnična in znanstvena literatura dosegljivi predvsem v angleškem jeziku.
Zgodnja faza proučevanja razlik med tistim, čemur pravimo splošna angleščina (angl. general English) in onim, kar najpogosteje enostavno imenujemo jezik stroke se začne v šestdesetih letih dvajsetega stoletja. Za imenom proučevanje registra (angl. register analysis), se je skrivala ideja o tem, da je izbira jezika, ki ga v določenih okoliščinah nekdo uporabi, določena vnaprej. Vnaprej določen jezikovni izbor je bil omejen bodisi s posebno situacijo, v kateri se je znašel jezikovni uporabnik, bodisi s specifično snovjo, o kateri je želel spregovoriti. Raziskovalci so menili, da je mogoče študentom za zadovoljevanje njihovih specifičnih potreb ponuditi izbrana slovnična poglavja in nekaj specializiranega slovarja. Vendar so se vsa prizadevanja, da bi le s to metodo jasno začrtali mejo med splošnim in strokovnim jezikom, izkazala za pomanjkljiva, še več, rezultati so pokazali, da je razlika med »znanstveno« in »splošno« angleščino zanemarljivo majhna (Hutchinson in Waters 1987; Robinson
1991).
Naslednji korak predstavlja diskurzna analiza (angl. discourse analysis), katere poglavitna prednost je prestop od besede in ravni do stavka in k daljšim delom besedila, in njeno nadaljevanje, analiza žanra (angl. genre analysis), ki predmet raziskovanja ni več prikrajšala za
6. Zaradi svoje razširjenosti pa je angleščina tudi kot jezik stroke najpogosteje obravnavana, čeprav je mogoče izsledke proučevanja angleščine kot jezika stroke prenesti tudi na druge jezike.
kulturno komponento in situacijo. Naslednjo fazo predstavlja analiza potreb (angl. needs analysis), ki doseže višek z Munbyjem (1978), ki sestavi spisek ciljnih situacij, v katerih bi študent najverjetneje moral delovati. Kot se je izkazalo kasneje (McDonough 1984, 33), so bili študentje postavljeni v vakuum, daleč vstran od situacij iz realnega sveta. V osemdesetih letih velja omeniti predvsem relativno široko gibanje, ki se osredotoči zlasti na določeni jezikovni spretnosti (skills and strategies approach) in ki odločilno vpliva na tiskana gradiva za poslovno in splošno angleščino. Longmanova serija učbenikov, med drugim Negotiating (O'Connor, Pilbeam in Scott-Barrett 1992) in Telephoning (Bruce 1992), gotovo spada v to skupino učnih gradiv. Naslednjo razvojna stopnjo lahko poimenujemo z »k učenju usmerjen pristop« (angl. learning-centred approach). Glavna predstavnika smeri, Hutchinson in Waters, menita, da »dejstvo, da je jezik rabljen za poseben namen še ne pomeni, da gre za posebno obliko jezika« (Hutchinson in Waters 1987, 18).
Tradicionalno lahko razdelimo angleščino kot jezik stroke7 na dve smeri:
1.	angleščina za akademske oziroma študijske potrebe (angl. English for Academic Purposes, eap) in
2.	angleščina za poklicne oziroma zaposlitvene potrebe (angl. English for Occupational Purposes, eop).
Prva je osredotočena na določena znanstvena področja (ekonomijo, medicino, pravo itd.), znotraj druge pa lahko govorimo tudi o:
1.	angleščini za opravljanje poklica s srednjo ali poklicno izobrazbo (angl. English for Vocational Purposes, evp) in
2.	angleščini za opravljanje poklica z višjo ali visokošolsko izobrazbo (angl. English for Professional Purposes, ep p).
Strevens (1988, 2) definira angleščino kot jezik stroke tako:
1. Absolutne značilnosti esp:
• program esp izhaja iz potreb učenca/slušatelja;
7. Opozoriti je treba na dejstvo, da znotraj angleščine kot jezika stroke obstaja še vrsta drugih poimenovanj: English for Business Purposes/E B p (slov. angleščina za poslovne namene), English for General Academic Purposes/E gap (slov. angleščina za splošne študijske namene), English for General Business Purposes/Egbp (slov. angleščina za splošne poslovne namene).
preglednica 2.1 Tipologija tečajev angleškega jezika
Splošno				Specifično ^
Položaj 1	Položaj 2	Položaj 3	Položaj 4	Položaj 5
Angleščina za začetnike	Tečaji srednje in visoke stopnje splone angleščine s poudarkom na spretnostih	Tečaji splošne poslovne angleščine, ki temeljijo na skupnem jezikovne jedru	Tečaji za širše discipline ali stroke	Tečaji ožjega strokovnega področja; delo s strokovnjakom ali poslovnežem
ki niso vezane na posamezno stroko
Povzeto po Dudley-Evans in St. John 1998, 9.
•	e s p je povezan s posameznimi področji, poklici in dejavnostmi glede na teme in snov;
•	e s p je osredotočen na jezik teh področij, poklicev in dejavnosti (besedišče, skladnja, pomen itd.);
•	esp je v nasprotju z ge.8
2. Spremenljive značilnosti esp:
•	usmerjenost na posamezne jezikovne zmožnosti in
•	možnost poučevanja po kateri koli metodi (najpogosteje po komunikacijski metodi).
Po mnenju Dudley-Evansa in St. Johnove je učitelj jezika stroke jezikovni svetovalec, ki poučuje predvsem na zadnjih dveh položajih v preglednici 2.1.
Zavašnikova (2002) našteje naslednje specifične značilnosti jezika stroke:
•	tečaji/programi jezika stroke so časovno krajši od splošnih (cilj je bodisi izpit, certifikat ali sprememba delovnega mesta),
•	slušatelji so ponavadi odrasli, ki imajo običajno določene razloge za učenje,
•	večina slušateljev ima že dobro znanje angleščine,
8. Dudley-Evans in St. Johnova (1998, 4) menita prav nasprotno: razmerje med esp in ge označita za prepleteno in ne nasprotno, omenjenim značilnostim pa dodata še to, da so udeleženci tečaja esp večinoma odrasli (študenti na fakultetah in zaposleni, ki že imajo nekaj znanja splošne angleščine).
•	razred slušateljev je homogen (slušatelje veže enako delovno mesto, dejavnost, smer študija),
•	učitelj jezika stroke je tudi raziskovalec, snovalec/načrtovalec, pisec gradiv in učnih načrtov,
•	tečaji/programi so vezani na določeno področje/stroko, kije slušateljem bolj poznana kot učiteljem,
•	cilji tečaja/programa so jasno opredeljeni,
•	visoka motivacija za učenje,
•	zrelost slušateljev,
•	prostovoljnost za učenje,
•	testiranju je posvečena majhna pozornost,
•	odnos med slušateljem in učiteljem je enakovreden,
•	največ pozornosti je posvečene strokovnemu besedišču, vsebini in posebnim značilnostim (skladnja, diskurz) strokovnega področja.
Widowson (1983,6) vidi razliko med splošno angleščino in angleščino kot jezikom stroke v razlikovanju med »izobraževanjem« (angl. education) in »usposabljanjem« (angl. training). Po njegovem gre pri jeziku stroke za proces usposabljanja, ki si prizadeva oskrbeti slušatelje z omejeno sposobnostjo, ki jim bo omogočila obvladovanje določenih jasno opredeljenih nalog. Widowsonova razlaga vsebuje precej resnice, vendar nam ne daje popolne slike jezika stroke.
Splošno mnenje, ki se ga da razbrati iz sodobne literature (West 1997; Dudley-Evans in St. John 1998) je, da seje od poznih osemdesetih let na področju raziskav esp malo spremenilo. Med poglavitnimi spremembami paje omenjeno dejstvo, da predstavljajo devetdeseta leta obdobje, v katerem seje razmahnilo predvsem raziskovanje poslovne angleščine, ki postane najpomembnejša veja e s p, ki jo je prej predstavljal jezik znanosti in tehnologije. V tem obdobju so raziskovalci prišli do konsenza, da ne obstajajo posebni jeziki, temveč da gre predvsem za omejitve pri jezikovni izbiri in določeno količino dodatnega specializiranega besedišča. Z drugimi besedami, angleščina kot jezik stroke mora biti obravnavana v povezavi s splošno angleščino, saj ne gre za posebno vrsto jezika, temveč za isti jezikovni sistem.
Kot bo videti iz prakse poučevanja poslovnega jezika v slovenskem visokem šolstvu, gre predvsem za specifičen jezik posameznih disciplin, v katerih so študentje strokovnjaki, učitelji pa, velikokrat, učenci, ki o stroki niso dovolj poučeni.
2.2 Poslovna angleščina
Poslovno angleščino (Business English) razdeli Strevens (1977) na poklicno (occupational) in izobraževalno (educational). Drugačna, a tudi možna, razdelitev bi bila na angleščino za splošne poslovne namene in angleščino za posebne poslovne namene. Ellis in Johnson (1994) ponujata tri kategorije poslovne angleščine:
1.	za učeče brez poslovnih izkušenj (študente poslovnih šol, ki še ne delajo),
2.	za učeče z malim številom poslovnih izkušenj (tiste, ki so se komaj zaposlili ali menjavajo službo),
3.	za učeče s poslovnimi izkušnjami (tiste, ki delajo, pa vseeno potrebujejo poslovno angleščino iz najrazličnejših vzrokov).
Najbolj opazna značilnost poslovne angleščine je pomanjkanje znanstvenih raziskav o tem, za kakšen jezik pravzaprav gre, za kar gre iskati razlog predvsem v tem, da poučevanje poslovne angleščine v glavnem poteka zunaj univerzitetnega okolja, jezikovne šole pa nimajo niti denarja niti kadrov za to, da bi podpirale raziskave. Tako je učenje poslovne angleščine torej v glavnem le »business«, ne pa področje z empiričnimi dokazi podprtega raziskovanja. Zato se ne moremo čuditi dejstvu, da tudi novejši članki o poslovni angleščini ne dajejo zadovoljivega odgovora niti na najpreprostejše vprašanje. St. Johnova (1996, 5) opozarja na nejasnosti v zvezi s poslovno angleščino, saj ne obstajajo jasni dokazi niti o tem, kaj poslovna angleščina sploh je. Dosedanji poskusi definiranja poslovne angleščine namreč temeljijo predvsem na izkušnjah pri poučevanju, ki so si jih nabrali posamezniki in ki temeljijo izključno na intuiciji, ne pa na dokazljivih in preverljivih empiričnih raziskavah. Pomanjkanje raziskovalne dejavnosti omenja tudi Yli-Jokipii (1994,38), ki pravi, da ne pozna raziskav, ki bi jasno ločile poslovni jezik od splošnega jezika.
Ko se Douglas Pickett (1986a, 1) spominja nekega srečanja učiteljev poslovne angleščine, ki so poučevali najrazličnejše skupine, pravi, da jih je sicer združevalo dejstvo, da so vsi bili prav učitelji poslovne angleščine, a da se je kljub temu kmalu pojavilo vprašanje, če kaj takega sploh obstaja. Pickett je sicer verjel, da je poslovna angleščina del angleščine za posebne namene, vendar je bil obenem prepričan, da je poslovna angleščina veliko kompleksnejša od drugih področij angleščine za posebne namene, kjer se uporablja poseben jezik predvsem za komunikacijo znotraj skupine ter ni posebnih potreb za povezavo s širšo jav-
nostjo. Poslovna angleščina ga spominja na razmerje zdravnik-pacient, v katerem mora zdravnik, poleg tega, da komunicira s svojimi sodelavci, znati komunicirati s pacientom v njemu razumljivem jeziku. Kar zadeva register, meni Pickett (1986a, 9), da obstajata predvsem dve razmejitveni črti: prvo določa poseben jezik posameznih poklicev (npr. transporta, bančništva, zavarovalništva itd.), drugo pa nekoliko splošnejši poslovni jezik, ki zavzema nevtralno mesto med posameznimi poklicnimi področji (z izrazi kot: order, issue, invest, boom, slump, invoice, stock, discount itd.). In kar je najpomembnejše, poslovna angleščina je prebogata in prekompleksna, ugotavlja Pickett, da bi se jo dalo zaobjeti v posamezne jasno začrtane kategorije.
Če povzamem, se poslovni jezik torej spogleduje s širšo javnostjo in je podoben splošni angleščini, vendar vsebuje tudi besede in fraze, ki jih nestrokovnjak ne pozna; razlike so opaznejše pri besedišču in manj opazne v slovnici, prav tako pa so razlike opaznejše v pisnem jeziku kot v govorjenem jeziku.
Na tem mestu se velja za trenutek ustaviti še pri Johnsovi (1980), ki je razdelila poslovno angleščino na:
1.	uporabno poslovno angleščino in
2.	akademsko angleščino za poslovne vede in ekonomijo.
Razdelitev je pomembna predvsem z vidika, daje prva predmet poučevanja predvsem na jezikovnih šolah in delno visoko-strokovnih institucijah, druga pa, gledano tudi iz konteksta stanja na tem področju v Sloveniji, predvsem stvar poučevanja na tistih slovenskih institucijah, kjer je poslovna angleščina obvezen predmet.
Poslovna angleščina in slovensko visoko šolstvo
Resna razprava o tem, kaj je poslovna angleščina, se, kljub dolgi tradiciji raziskovanja tega področja, šele začenja. Iz zgoraj omenjenih razlogov bi se v Sloveniji morala začeti predvsem na vseh ustanovah, kjer je predmet na seznamu obveznih študijskih predmetov, morda tudi v sodelovanju dsutsj (Društvo slovenskih učiteljev tujih strokovnih jezikov) in tistih, ki se ukvarjajo s korpusno lingvistiko ter, nenazadnje, fakultet, na katerih se izobražujejo potencialni bodoči učitelji poslovne angleščine, tako na ravni srednjega kot visokošolskega izobraževanja.
Da bi učitelji poslovnega jezika, predvsem tisti na slovenskih višjih in visokošolskih institucijah, ne prodajali nekakšne lokalne resnice v zvezi s tem, kaj je poslovna angleščina ter da bi študentom ekonomije in po-
2 Jezik stroke in poslovna angleščina Angleščina kot lingva franka/angleščina kot tuj jezik/mednarodna angleščina
Splošna angleščina Angleščina za posebne namene
Angleščina za akademske potrebe* Angleščina stroke
Pravni angleški jezik Poslovna angleščina Tehniška angleščina
Angleščina za splošno poslovno rabo	Angleščina za specialne poslovne potrebe
Angleščina za ekonomijo in poslovne vede
slika 2.1 Razdelitev angleškega jezika (* Angleščina za akademske oz. študijske potrebe je osredotočena na določena ožja znanstvena področja (ekonomijo, medicino, pravo, kemijo). Strevens (1988, 6) deli jezik stroke na jezik za »izobraževalne« potrebe (angl. instructional needs) in »delovne/operativne« potrebe (angl. operational needs))
slovnih ved ponudili tisto, kar bodo dejansko potrebovali med študijem in po končanem študiju ter tudi zato, da nekdanji predsednik sazu, prof. Boštjan Žekš (2002) ne bi imel razloga za trditev, da je Univerza pomožna šola za reveže in mentalno ne popolnoma razvite, predlagam resen razmislek o tem, kako in kaj poučevati v okviru poslovne angleščine v terciarnem šolstvu.
Iz razdelitve, prikazane na sliki 2.:, je razvidno, da bi bilo treba razlikovati med poslovno angleščino in angleščino za ekonomijo in poslovne vede. Poučevanje poslovne angleščine v višjem in visokem šolstvu se mora namreč nujno razlikovati od poslovne angleščine, ki jo potrebujejo srednješolci na srednjih ekonomskih šolah ali tečajniki, ki obiskujejo najrazličnejše tečaje poslovnega jezika - tudi tiste, kijih usposabljajo za opravljanje izpitov bec - na zasebnih jezikovnih šolah po Sloveniji. Potrebe slednjih pestra izbira učbenikov gotovo more do neke mere zadovoljiti, ne pa tudi študentov e F v Ljubljani in e p F v Mariboru ali na F M v Kopru ter študente na zasebnih visokošolskih zavodih po Sloveniji, kjer je predmet sestavni del študijskega programa. Ne samo zaradi prej naštetih pomanjkljivosti, temveč predvsem zaradi specializacije na po-srednješolski ravni, ki je veliko večja, potrebe študentov glede na posamezne smeri študija pa izredno različne. Študentom na tej ravni izobraževanja morajo biti na voljo različni tematski sklopi (marketing, mana-
gement and organisation, financial management, stock exchange, banking, international trade, accounting, economies of English speaking countries and the e u, private investment, personell management, money and banking, risk management, u s/British economy, advertising, business law, če omenim samo nekatere), saj morajo imeti možnost izbire glede na področja svoje specializacije v prihodnosti.
Dudley-Evans in St. Johnova (1998, 35) omenjata štiri različne pomene angleščine za akademske potrebe:
1.	prva zvrst se nanaša na angleško govoreče dežele, kjer se veliko tujih študentov vpisuje na fakultete - fakultete imajo za njih organizirane tečaje/programe, v katerih se študentje naučijo osnov akademskega jezika in spretnosti;
2.	druga zvrst se pojavlja v deželah, kjer je angleščina drugi tuj jezik in hkrati jezik poučevanja;
3.	tretja zvrst se pojavlja v deželah, kjer se določeni predmeti poučujejo v angleškem jeziku;
4.	četrta zvrst je povezana s situacijami, kjer se vsi predmeti poučujejo v nacionalnem jeziku, angleščina pa je samostojen predmet na študijskem programu
Z vidika mesta poučevanja angleščine kot jezika stroke je smiselna naslednja razdelitev:
1.	učenje in poučevanje angleščine kot jezika stroke v srednjih in poklicnih šolah,
2.	učenje in poučevanje angleščine kot jezika stroke na posrednješol-ski ravni,
3.	učenje in poučevanje angleščine kot jezika stroke izven šolskega sistema.
Predmet našega proučevanja je predvsem jezik stroke (poslovni angleški jezik) na posrednješolski ravni.
Slovenske visokošolske institucije in poslovna angleščina
Poslovna angleščina se v Sloveniji poučuje na vseh univerzah. Na Univerzi v Ljubljani na Ekonomski fakulteti, kjer je po podatkih, ki jih je mogoče najti na spletnih straneh omenjene fakultete, zaposlenih sedem učiteljev ter angleški poslovni jezik na Fakulteti za upravo, kjer poučuje poslovno angleščino ena učiteljica ter dve učiteljici na Fakulteti za pomorstvo in promet.
Na Univerzi v Mariboru, poučujejo poslovno angleščino v študijskem letu 2008/2009 štirje redno zaposleni učitelji. Na drugi fakulteti, Fakulteti za organizacijske vede, kjer se v okviru mariborske Univerze poučuje poslovna angleščina, poučuje poslovno angleščino ena učiteljica.
Na Fakulteti na Primorskem poučujejo poslovni angleški jezik na Fakulteti za management, kjer so v študijskem letu 2008/2009 zaposleni trije učitelji.
Poslovni angleški jezik se poučuje tudi na naslednjih samostojnih visokošolskih zavodih:
•	na Politehniki v Novi Gorici,
•	na Visoki poslovni šoli v Mariboru,
•	na Visoki šoli za upravljanje in poslovanje v Novem mestu,
•	na gea Collegeu,
•	Visoki šoli za podjetništvo,
•	na Višji strokovni šoli Academia,
•	na Visoki komercialni šoli Celje,
•	in na nekaterih drugih, mlajših, visokošolskih institucijah.
Na posameznih visokošolskih institucijah se prične s poučevanjem najpogosteje v prvem letniku študija in traja različno dolgo (od enega do štirih let). Tuji jezik je bil uveden v višješolske in visokošolske programe na osnovi priporočila v študijskem letu 1983/1984 (Djuric 1993). Na nekaterih visokošolskih ustanovah so imeli tuji jezik v programu že pred tem (bodisi kot jezik stroke ali pa ne), situacija pa se je ponovno spremenila, ko seje Ministrstvo za šolstvo in šport odločilo, da pokriva samo stroške za največ 750 ur predavanj v študijskem letu.9 Na nekaterih visokošolskih zavodih so se odločili, da zmanjšajo število ur, nekateri so tuj jezik na dodiplomskem študiju celo ukinili,10 samo redki so ohranili nespremenjeno število ur tujega jezika. Leta 1993 je bila izvedena raziskava (Djuric 1993) o stanju angleščine kot jezika stroke v visokošolskem izobraževanju, ki je pokazala neurejeno stanje, s številom ur jezika stroke med 30 do 180, na Univerzi v Mariboru pa očitno
9.	To je uzakonil Zakon o visokem šolstvu leta 1993.
10.	Kar ni v skladu s priporočili Sveta Evrope, po katerih je treba v vse programe strokovnega in poklicnega izobraževanja uvesti tujejezikovno sestavino (Egloff in Fi-tzpatrick, 1997) in omogočiti dijakom in študentom usvajanje tujega jezika za potrebe poklica preden se zaposlijo.
menijo, da jezik ni bistven sestavni element dodiplomskega študija, saj večina programov izvaja le 30 do 45 ur tujega jezika.11
S pomočjo razpoložljivih podatkov, ki jih je za posamezno šolo mogoče najti na njihovi spletni strani, si bomo natančno ogledali splošne podatke o predmetu, (vzgojno-) izobraževalne cilje, vsebino predmeta in obvezno in priporočljivo študijsko literaturo in obveznosti študenta.
Na Visoki šoli za upravljanje in poslovanje 12 v Novem mestu so na voljo naslednji podatki:
•	Ime predmeta: Poslovni tuji jezik
•	Vzgojno-izobraževalni cilji: študenti poglabljajo in širijo v srednji šoli pridobljeno jezikovno znanje, tako da ob uporabi avtentičnih gradiv razvijajo vse štiri jezikovne spretnosti (poslušanje, govor, branje in pisanje) in se usposabljajo za ustno in pisno komunikacijo v različnih poslovnih okoljih, se seznanijo s strokovno terminologijo in sistematično obravnavajo osnove besedotvorja, razvijajo posebne komunikacijske spretnosti, potrebne v poslovnih situacijah: predstavitve, vodenje sestanka, poročanje poročil, interpretacija grafikonov in tabel, pogajanja, izmenjava informacij po telefonu, pisanje poslovnih pisem, se usposobijo za uporabo enoje-zičnega slovarja in razvijajo spretnost uporabe tujega jezika v študijske namene, usvojijo študijske tehnike in strategije za permanentno samoizobraževanje ter se navajajo na uporabo tujejezičnih virov.
•	Vsebina predmeta: analiza in obravnava poslovnih primerov z naslednjih področij: organizacija podjetij in proizvodnje, človeški viri in ravnanje z njimi, osnove vodenja in odločanja, simulacija enostavnih poslovnih situacij in odločitev, trženje in trženjske raziskave, ekološki problemi in vloga sodobnih podjetij, pisarniško po-
11.	Podobna je situacija v srednjem šolstvu. Seliškarjeva (1990) omenja jezik stroke na poklicnih in strokovnih srednjih šolah v času usmerjenega izobraževanja. Predmetna kurikularna komisija za angleški jezik leta 1998 v svoje kataloge znanj zapiše tudi nekaj obveznih ur angleščine kot jezika stroke, predvsem v zaključnem letniku strokovnega oziroma poklicnega izobraževanja. Potočar (2000, 138) v Zborniku študij o ku-rikularni prenovi zapiše, da »učenci usvajajo tudi jezik stroke kot nadgradnjo splošnega jezika, ki se od njega ne ločuje, temveč se z njim neprestano prepleta. Tako učenci spoznavajo, kako se angleški jezik, njim bolj ali manj že znane jezikovne strukture in zakonitosti z vključevanjem strokovnega izrazja, uporablja v resničnih situacijah v njihovi stroki.«
12.	Glej http://www.visoka-sola.com/ped_proces/ucni_nacrti_vsup.htm.
slovanje, komunikacija preko telefona in interneta, poslovna korespondenca (pismo, kratko poročilo, povzetek), bančništvo in poslovne finance, borza, finančna matematika in statistika, poslovno računovodstvo, zavarovanje, mednarodna menjava, turizem.
•	Obvezna literatura:
New International Business English: Student's Book. 2000. Cambridge: Cambridge University Press. New International Business English: Workbook. 1998. Cambridge:
Cambridge University Press. Breščak, D. 2002. Business English: vaje. Novo mesto: Visoka šola za upravljanje in poslovanje.
•	Priporočljiva literatura:
Word, F. 1991. Collins Cobuild. London: Harper Collins. Paul, E. 1997. Business Builder. Oxford: Butterworth-Heinemann. Duckworth, M. 1995. Oxford Business English Grammar. Oxford: Oxford University Press. Ashley, A. 1992. A Handbook of Commercial Correspondence. Oxford:
Oxford University Press. Poslovni slovar - Business Dictionary. 1995. Ljubljana: dzs.
Na Visoki poslovni šoli v Mariboru 13 najdemo tri predmete in naslednje podatke:
•	Ime predmeta: Poslovno komuniciranje in interkulturni dialog -prvi tuji jezik I (angleščina)
•	Cilji: študent razvija in poglablja štiri jezikovne spretnosti (bralno in slušno razumevanje, govor in pisanje) v angleškem jeziku, utrjuje in širi besedišče splošno pogovornega jezika, poglablja in nadgrajuje besedni zaklad na področju širše poslovnega komuniciranja, utrjuje in poglablja oblikoslovne in skladenjske strukture, značilne za strokovno sporočanje, se usposobi za samostojno vodenje korespondence v jasnem, pravilnem in učinkovitem slogu, razvija spretnosti za interakcijo v splošnih in poslovnih okoliščinah, utrjuje komunikacijske veščine za samostojno nastopanje, razvija skrb za kulturo jezika in kulturo sporazumevanja, razvija čut za in-terkulturno raznolikost, razvija sposobnost interkulturnega splošnega in poslovnega komuniciranja, se usposobi za delo s slovarji in strokovno literaturo s področja angleškega jezika, se usposobi
13. Glej http://www.doba.si/visoka/Predmetivsebine/TJ 1,1.
za uporabo sodobnih informacijskih virov (internet), razvija iniciativnost, vztrajnost, natančnost in prilagodljivost in iznajdljivost, razvija pozitiven odnos do dela in odgovornost za delo. Študent se bo znal uspešno in učinkovito govorno in pisno poslovno sporazumevati v angleškem jeziku ob upoštevanju interkulturnih posebnosti.
•	Vsebine: poslovno sporazumevanje, poslovna korespondenca, in-terkulturna komunikacija.
•	Študijska literatura:
Cotton, D., D. Falvey in S. Kent. 2001. Market Leader: Upper Intermediate; Course Book. Harlow: Longman. Littlejohn, A. 2002. Company to Company: Student's Book. Cambridge: Cambridge University Press. Evans, D. 2000. Powerhouse: Upper Intermediate; Course Book. Har-low: Longman.
Badger, I., in P. Menzies. 2000. Multilevel Business English Programme: Higher Intermediate; Course + Workbook. Harlow: Longman.
Maurer, J. 2002. Focus on Grammar: High-Intermediate. Harlow: Longman.
•	Obveznosti študenta: pisni izpit, ustni izpit, uspešno opravljene opredeljene obveznosti seminarskih vaj, uspešno opravljene opredeljene obveznosti laboratorijskih vaj.
Ter naslednje podatke za drugi predmet:
•	Ime predmeta: Jezik stroke in evropska dimenzija - prvi tuji jezik II (angleščina)
•	Cilji: študent poglablja govorne, slušne in bralne spretnosti v angleškem jeziku, razvija spretnost analitično-kritičnega pisnega sporočanja v angleškem jeziku, utrjuje in poglablja besedišče s področja poslovnega jezika, usvaja osnovno besedišče s področij predmetov ostalih dveh modulov, se usposobi za poimenovanje in argumentiranje kavzalnosti na področju družbeno-ekonomskega in političnega dogajanja doma in v e u, se usposobi za delo z avtentičnimi poljudno znanstvenimi in strokovnimi besedili s področja družbeno-ekonomskega in političnega dogajanja doma in v eu, poglablja kulturo in etiko poslovne komunikacije doma in v eu, poglablja komunikacijske veščine za samostojno nastopanje in prezentacijo, izostruje čut za interkulturno raznolikost in
evropsko dimenzijo, se usposobi za iskanje in obdelavo informacij s pomočjo različnih informacijskih virov (internet, sredstva javnega obveščanja, literatura) in za analitično-kritičen pristop k medijskim objavam, razvija iniciativnost, vztrajnost, natančnost in prilagodljivost in iznajdljivost, razvija pozitiven odnos do dela in odgovornost za delo. Študent se bo znal uspešno in učinkovito govorno in pisno sporazumevati v jeziku stroke ob upoštevanju evropske dimenzije komunikacije.
•	Vsebine: govorne spretnosti, delo z avtentičnimi besedili, jeziki in evropska dimenzija.
•	Študijska literatura:
Powel, M. 2003. New Business Matter: Course Book. Boston, ma:
Thomson in Heinle. Vetrano, J., E. Whalley in L. Blass. 2002. Let's Talk Business: Course
Book. Boston, m A: Thomson in Heinle. Naunton, J. 2002. Head for Business: Student's Book; Workbook. Oxford: Oxford University Press. Powell, M., in S. Clarke. 2003. In Company: Upper intermediate. London: Macmillan.
•	Obveznosti študenta: pisni izpit, ustni izpit, uspešno opravljene opredeljene obveznosti seminarskih vaj, uspešno opravljene opredeljene obveznosti laboratorijskih vaj.
Za tretji predmet najdemo naslednje podatke:
•	Ime predmeta: Poslovni jezik - drugi tuji jezik (angleščina)
•	Cilji: Študent razvija temeljne jezikovne spretnosti (branje, poslušanje, govor in pisanje) v angleškem jeziku na področju splošno pogovornega in bazičnega poslovnega jezika, utrjuje in poglablja leksikalna znanja splošno pogovornega jezika in jih dopolnjuje s temeljnimi izrazi poslovnega jezika, utrjuje osnovne gramatične zakonitosti in spoznava tipične enostavnejše gramatične strukture poslovnega jezika, se usposobi za samostojno oblikovanje enostavnejših dopisov in interne poslovne korespondence, se usposobi za aktivno sporazumevanje v splošnih in poslovnih okoliščinah, spoznava in zna primerjati kulturno in družbeno raznolikost domače in tuje dežele, razvija občutek za prepoznavanje in sprejemanje drugačnosti ter razumevanje interkulturnih drugačnosti, razvija skrb za kulturo jezika in kulturo sporazumevanja, se usposobi za uporabo sodobnih informacijskih virov (internet, mediji), razvija
iniciativnost, vztrajnost, natančnost in prilagodljivost in iznajdljivost, razvija pozitiven odnos do dela in odgovornost za delo. Študent bo znal uspešno in učinkovito poslovno komunicirati v angleškem jeziku.
•	Vsebina predmeta: poslovno sporazumevanje, poslovna korespondenca, poslovno izrazoslovje.
•	Študijska literatura:
Powell, P., in S. Clarke. 2003. In Company: Elementary; Student's
Book. London: Macmillan. Grant, D., in R. McLarty. 2003. Business Focus: Student's Book and
Workbook. Oxford: Oxford University Press. Cotton, D., D. Falvey in S. Kent. 2001. Market Leader: Elementary; Course Book and Practice File Book. Harlow: Longman.
Na spletnih straneh Politehnike v Novi Gorici 14 najdemo naslednje podatke, ki so povezani s predmetom poslovna angleščina:
•	Ime predmeta: Angleški jezik
•	Cilji: namen predmeta je, da študent osvoji osnovno strokovno terminologijo v angleškem jeziku, ter osnove poslovnega angleškega jezika. Cilj je razvijati t. i. communicative competence v sodobnem poslovnem kontekstu.
•	Vsebina predmeta: študent pridobi vpogled v temeljne veščine smiselnega učenja in načina razmišljanja, kot je razvijanje kritičnega mišljenja. Osvoji osnove poslovnega angleškega jezika (pisanje poslovnega pisma, sprejem poslovnega partnerja, proces pogajanj, poslovni sestanek, predstavitev oz. prezentacija). Temeljito analizira tekste iz managementa in poslovnih študij, ter tekste v zvezi z osnovno poslovno problematiko Evropske unije.
•	Študijska literatura:
Business English Certificate (bec) Vantage: Self-Study Textbook and Past Examination Papers. 2004. Cambridge: Cambridge University Press.
Jakeman, V., in R. Whitehead. 2002. bec Vantage Practice Tests: Upper Intermediate with Answers. Oxford: Oxford University Press.
Powell, M. 2004. New Business Matters. London: Thomson Learning.
14. Glej http://www.p-ng.si/si/studijski-programi/2100/69240/.
Swan, M., in C. Walter. 2004. The Good Grammar Bookwith Answers.
Oxford: Oxford University Press. Collins Cobuild English Language Dictionary. 1995. London: Harper Collins.
Oxford Advanced Learners' English Language Dictionary. 1996. Oxford: Oxford University Press. Poslovni slovar - Business Dictionary. 1995. Ljubljana: dzs.
•	Obveznosti študenta: ustni izpit, pisni izpit.
Na Visoki šoli za podjetništvo, 15 ki deluje v okviru G e A, obiskovalcu njihovih spletnih strani postrežejo le z naslednjimi podatki:
•	Ime predmeta: Angleški jezik 1 (izbirni)
•	Cilji: Glavni cilj tega predmeta je izboljšati vaše komunikacijske spretnosti v poslovnem kontekstu. Od začetka je poudarek na razvoju govornih spretnosti. Predavanja so posvečena tudi slovnici, besedišču, spretnostim pisanja, slušnega razumevanja in branja. Podlago za predavanja prestavljajo avtentične poslovne situacije.
Na spletnih straneh Višje strokovne šole Academia 16 najdemo samo podatek o tem, da je v okviru programa Komercialist obvezen v prvem letniku predmet Strokovna terminologija v tujem jeziku I., v drugem letu študija na tem programu pa Strokovna terminologija v tujem jeziku II. Na programu Računovodja pa obstaja predmet imenovan Strokovna terminologija v tujem jeziku.
Na spletnih straneh Visoke komercialne šole Celje 17 poučujejo Poslovni tuj jezik kot obvezni predmet in Poslovni drugi tuj jezik kot izbirni predmet. Drugih podatkov na njihovi spletni strani ni na voljo.
Na spletnih straneh Fakultete za pomorstvo in promet 18 poučujejo angleški jezik v prvih dveh letnikih. Poglejmo si, kaj študente čaka v drugem letniku študija pri predmeti English II., kije bolj poslovno naravnan:
•	Ime predmeta: English II (uni)
•	Vsebina predmeta: business correspondence and related topics (In-coterms, methods of payment, insurance of goods, etc.), one mock group paper on a transport-related topic (academic word list, register, error analysis), problem-based learning (group report and presentation).
15.	Glej http://www.gea-college.si/Content.asp7Menuld=1329.
16.	Glej http://www.academia.si/vs-komer2.html.
17.	Glej http://www.vks-celje.si/.
18.	Glej http://www.fpp.uni-lj.si/?block=programi_studijski_vss_tp.
•	Literatura: The core materials dealing with business correspondence we will work on are downloadable from www.fpp.edu. I have also left a copy of the materials downstairs in the photocopying room. You will be given additional copies during our classes in relation with non-business correspondence related topics.
•	Obveznosti študenta: (1) Portfolio of written assignments (30% of the final grade), grade required to pass: 6. Individual/pair written homework and in-class assignments are mandatory. Each homework or in-class assignment will be graded (1-10) by yourselves in terms of the self-assessed quality of your work. Rating scale for homework and in-class assignment grades: 5 = 0-65 %, 6 = 66-70 %. 7 = 71-75 %, 8 = 76-82 %, 9 = 83-91,10 = 92-100 %. (2) Written exam (30 %), percentage required to pass: 60 %. There are two ways in which you can pass the written part of the exam: the first one is by passing both tests (one taken at the beginning of January, the second taken at the end of May). The second way, of course, is to take (and pass) the test at one of the exam dates in June or September, 2006, or (hopefully not) later. Details about the written tests and exams will follow. (3) Mock group paper - mandatory -preparation for no. 4. (4) Problem-based learning (30 % of the final grade: 20 % report + 10 % presentation), grade required to pass: 6. You will work in groups and will be asked to produce a final report on a transport-related topic. The linguistic aspect of the report will be assessed by me while the content will be assessed by another teacher. You'll also be asked to give a group PowerPoint presentation on your topic, etc. in brief, it will be a process that will take quite much time. Details will follow. Warning: Because of effective and fair groupwork that p b l is based on, class attendance during the pbl process (approximately 3 sessions) is mandatory. Absence is only tollerated with a doctor's certificate. (5) Oral exam (making up 10 % of the final grade) - grade required to pass: 8.
Na spletnih straneh Fakultete za management 19 najdemo naslednje podatke za Poslovno angleščino 1, Poslovno angleščino 2 in Poslovni je-zik3:
•	Ime predmeta: Poslovna angleščina 1
•	Vsebina predmeta: Študent razvija in utrjuje govorne, slušne, bralne in pisne spretnosti, ki so značilne za različne poslovne situacije (te-
19. Glej http://www.fm-kp.si.
lefonski pogovori, predstavitve, poslovni sestanki, pogajanja, poslovno dopisovanje in drugo). S tem pridobi znanja za uspešno sporazumevanje v angleškem jeziku na področju poslovnega komuniciranja. Poleg tega poglablja že pridobljeno znanje splošne angleščine (besedišče, jezikovne funkcije in slovnične strukture) in usvoji jezikovne zakonitosti poslovnega jezika ter svoj besedni zaklad dopolni s strokovno terminologijo, ki je značilna za področje managementa in ekonomije.
•	Študijska literatura:
Bratož, S., in N. de Bondt. 2003. A Guide to Business Correspondence.
2. izdaja. Koper: Fakulteta za management. Bratož, S., in N. de Bondt. 2005. English for Business and Management. Koper: Fakulteta za management. Oxford Advanced Learner's Dictionary. 1996. Oxford: Oxford University Press.
Collins Cobuild English Dictionary. 1995. London: Harper Collins.
•	Obveznosti študenta: pisni izpit, ustni izpit, kolokvij, ustni nastop, pisni izdelki študenta.
•	Ime predmeta: Poslovna angleščina 2
•	Vsebina predmeta: Študent poglablja že pridobljeno jezikovno znanje in spretnosti za uspešno poslovno in širše komuniciranje in spoznava jezikovno zahtevnejše strukture in funkcije. Z aktivnim sodelovanjem v diskusijah in simuliranih poslovnih situacijah, ki potekajo v tujem jeziku, študent razvija sposobnosti za samostojno predstavljanje svojih stališč ter za interpretiranje informacij, besedil in situacij v tujem jeziku.
Obravnavane teme in besedila razvijajo in nadgrajujejo besedišče s področja managementa, podjetništva, oglaševanja in trženja, bančništva, mednarodne trgovine, pridobivanja kadrov, poslovne etike in podobno s poudarkom na aktualnem dogajanju na področju gospodarstva.
•	Študijska literatura:
Tullis, G., in T. Trappe. 2000. New Insights into Business: Student's
Book. Harlow: Longman. Oxford Advanced Learner's Dictionary. 1997. Oxford: Oxford University Press.
Collins Cobuild English Dictionary. 1995. London: Harper Collins.
•	Obveznosti študenta: Pisni izpit, ustni izpit, kolokvij, ustni nastop, pisni izdelki študenta.
•	Ime predmeta: Poslovna angleščina 3
•	Vsebina predmeta: Priprava študentov na mednarodni izpit iz poslovne angleščine (Business English Certificate - Vantage), ki ga izvaja Izpitni center za angleščino kot tuji jezik Univerze v Cam-bridgeu. Študenti nadgrajujejo pridobljeno znanje iz splošne in poslovne angleščine ter se seznanijo z obliko in vsebino izpita. Poudarek je na bralnem razumevanju poslovnih besedil, poslovnem dopisovanju, slušnem razumevanju avtentičnih besedil ter ustnem sporazumevanju.
•	Študijska literatura:
Wood, I., P. Sanderson in A. Williams. 2001. Pass Cambridge bec
Vantage: Student's Book. Oxford: Summertown. Wood, I. 2001. Pass Cambridge bec Vantage: Workbook. Oxford: Summertown.
•	Obveznosti študenta: pisni izpit, ustni izpit bec Vantage v Sloveniji organizira Britanski svet (izpit poteka na Fakulteti za management vsako leto v marcu).
Na Fakulteti za management obstajajo tudi naslednji predmeti, Angleški jezik - nižji nadaljevalni nivo 1, Angleški jezik - nižji nadaljevalni nivo 2, Angleški jezik 1, Angleški jezik 2, ki so bodisi izbirni bodisi drugi tuj jezik, in ki jih tukaj posebej ne bomo navajali.
Na spletnih straneh Ekonomske fakultete v Ljubljani 20 najdemo naslednje podatke, povezane s poučevanjem poslovne angleščine. Na univerzitetnem študijskem programu Ekonomija obstajajo: Angleški jezik 1, 2 in 3, na Visoki poslovni šoli (visokošolski strokovni program) pa: Poslovni angleški jezik 1a, Poslovni angleški jezik 1b, Poslovni angleški jezik 2 in Poslovni angleški jezik 3. Poglejmo si jih kar v tem vrstem redu.
•	Ime predmeta: Angleški jezik 1
•	Namen predmeta je seznaniti študente z ekonomsko in poslovno terminologijo, izboljšati njihovo sposobnost bralnega in slušnega razumevanja ter ustnega in pisnega izražanja v angleškem jeziku
20. Glej http://www.ef.uni-lj.si/predmeti/_struktura/opredmetu.asp?id=43901&lan =slo&tippredmeta=1.
in jih spodbuditi k razmišljanju in diskusijam o obravnavani tematiki. Obravnavane teme se vsebinsko navezujejo na strokovna področja univerzitetnega programa ekonomije. Poznavanje jezika stroke omogoča študentu uporabo študijske literature v tujem jeziku.
•	Vsebina predmeta: Predmet obravnava različne aktualne teme s področja ekonomije kot so trženje, struktura podjetij, cenovna politika, tehnike prodaje, kontrola kvalitete, problematika neplačevanja, medkulturne razlike itd. Pri obravnavi terminologije je posebna pozornost namenjena besednim zvezam in kolokacijam, študenti pa se seznanjajo tudi z osnovami poslovne korespondence in poglabljajo svoje znanje jezikovnih struktur.
•	Način dela in ocenjevanja: predavanja, vaje, konzultacije, sodelovanje zunanjih sodelavcev, e-naloge.
•	Obveznosti študenta: sodelovanje na predavanjih in vajah. Pisni izpit ob zaključku 4. semestra ter oblike sprotnega preverjanja znanja (naloge in predstavitve).
•	Pogoj za vpis predmeta: predznanje angleškega jezika na maturitetni ravni.
•	Študijska in izpitna literatura:
Powell, M. 2004. New Business Matters. London: Thomson Learning.
Strutt, P. 2000. Business Grammar and Usage: Market Leader. 2000. Harlow: Pearson Education.
Eden izmed 4 spodaj navedenih enojezičnih angleških slovarjev: Collins Cobuild English Dictionary. 1995. London: Harper Collins. Cambridge International Dictionary of English. 1995. Cambridge:
Cambridge University Press. Oxford Advanced Learner's Dictionary. 2000. Oxford: Oxford University Press.
Longman Dictionary of Contemporary English. 1995. Harlow: Longman.
Collin, P. H., in M. Ažman - Bizovičar. 1995. Poslovni slovar: angle-
ško-slovenski. Ljubljana: dzs. Šega, L. 1997. Veliki moderni poslovni slovar: angleško-slovenski. Ljubljana: Cankarjeva založba. Longman Business English Dictionary. 2000. Harlow: Pearson Education.
•	Ime predmeta: Angleški jezik 2
•	Namen predmeta je utrditev in razširitev znanja angleškega jezika ter razvijanje govornih, bralnih, slušnih in pisnih spretnosti v poslovnih situacijah.
•	Vsebina predmeta: Predmet obravnava različne teme s področja podjetništva, organizacije poslovanja, vodenja, trženja, financ in mednarodnega poslovanja. Posebna pozornost je namenjena obravnavi terminologije, zahtevnejšim jezikovnim strukturam, oblikovanju besedil (članek, poročilo, esej) ter komuniciranju v različnih poslovnih situacijah (predstavitve, sestanki, pogajanja).
•	Način dela in ocenjevanja: predavanja, vaje, konzultacije, sodelovanje zunanjih sodelavcev, e-naloge.
•	Obveznosti študenta: sodelovanje na predavanjih in vajah, pisni in ustni izpit ob zaključku 6. semestra ter oblike sprotnega preverjanja znanja (naloge in predstavitve).
•	Pogoj za vpis predmeta: opravljen izpit iz Angleškega jezika I.
•	Študijska in izpitna literatura
Cotton, D., D. Falvey in S. Kent. Market Leader. 2001. Harlow: Pearson Education. Ostalo enako kot pri AJ1.
•	Ime predmeta: Angleški jezik 3
•	Namen predmeta je poglobiti sposobnost komuniciranja v pisni in ustni obliki v ključnih poslovnih situacijah ter izboljšati poznavanje in rabo poslovne terminologije.
•	Vsebina predmeta: Predmet obravnava besedila s področja mednarodne menjave, trženja, financ, podjetništva, turizma, zaposlovanja, ravnanja s človeškimi viri, organizacije proizvodnje in vodenja projektov. Posebna pozornost je namenjena proučevanju poslovnih primerov in komuniciranju v poslovnem okolju.
•	Način dela in ocenjevanja: Predavanja,vaje, konzultacije in e-naloge ob sodelovanju zunanjih sodelavcev. Obveznost študenta: sodelovanje pri vseh oblikah dela. Pisni in ustni izpit of zaključku 8.se-mestra ter oblike sprotnega preverjanja znanja (predstavitve in e-naloge). Študenti, ki opravijo program Angleškega jezika 3, imajo možnost opravljanja mednarodnega izpita iz poslovne angleščine B E c Higher (Business English Certificate Higher), ki ga izvaja Univerza v Cambridgeu v sodelovanju z Britanskim svetom.
•	Študijska in izpitna literatura:
MacKenzie, I. 2002. English for Business Studies. Cambridge: Cambridge University Press. Izbor strokovnih člankov in poslovnih primerov. Gradivo za pripravo na izpit b E c Higher (Business English Certificate - Higher).
Wood, I., L. Pile in A. Williams. 2000. Pass Cambridge BEC3: An
Examination Preparation Course. Oxford: Summertown. Strutt, P. 2000. Business Grammar and Usage: Market Leader. Harlow: Pearson Education. Eden izmed 4 spodaj navedenih enojezičnih angleških slovarjev:
[1]	Collins Cobuild English Dictionary. 1995. London: Harper Collins.
[2]	Cambridge International Dictionary of English. 1995. Cambridge: Cambridge University Press.
[3]	Oxford Advanced Learner's Dictionary. 2000. Oxford: Oxford University Press.
[4]	Longman Dictionary of Contemporary English. 1995. Harlow: Longman.
Collin, P. H., in M. Ažman - Bizovičar. 1995. Poslovni slovar: angle-
ško-slovenski. Ljubljana: D z s. Šega, L. 1997. Veliki moderni poslovni slovar: angleško-slovenski. Ljubljana: Cankarjeva založba. Longman Business English Dictionary. 2000. Harlow: Pearson Education.
•	Ime predmeta: Poslovni angleški jezik 1a
•	Namen predmeta je razvijanje in utrjevanje znanja pisne in ustne komunikacije ter bralnega in slušnega razumevanja angleškega poslovnega jezika ter spodbujanje študentov k razmišljanju in diskusijam o obravnavani tematiki.
•	Vsebina predmeta: Predmet obravnava različne aktualne teme iz poslovnega sveta, kot so: aktivnosti različnih podjetij, drobnopro-daja, vrste proizvodov, odnos do kupcev, konkurenca, poslovno okolje, finance itd. s poudarkom na terminologiji in utrjevanju jezikovnih struktur. Študenti sodelujejo v lažjih simulacijah poslovnih situacij, razgovorih v parih in delu v skupinah. Obravnavane teme se vsebinsko navezujejo na strokovna področja visoke poslovne šole. Poznavanje jezika stroke omogoča študentu uporabo študijske literature v tujem jeziku.
•	Način dela in način ocenjevanja: Predavanja, vaje, konzultacije, sodelovanje zunanjih sodelavcev, e-naloge.
•	Obveznosti študenta: sodelovanje na predavanjih, vajah. Pisni izpit ob zaključku 4. semestra ter oblike sprotnega preverjanja znanja (naloge in predstavitve).
•	Pogoj za vpis predmeta je predznanje na ravni zaključnega izpita.
•	Študijska in izpitna literatura:
Robbins, S. 2000. First Insights Into Business: Students' Book. Har-
low: Pearson Education. Manton, K. 2000. First Insights Into Business: Workbook. Harlow:
Pearson Education. Duckworth, M. 1995. Oxford Business English Grammar and Practice.
Oxford: Oxford University Press. Eden izmed 4 spodaj navedenih enojezičnih angleških slovarjev:
[1]	Collins Cobuild English Dictionary. 1995. London: HarperCollins.
[2]	Cambridge International Dictionary of English. 1995. Cambridge: Cambridge University Press.
[3]	Oxford Advanced Learner's Dictionary. 2000. Oxford: Oxford University Press.
[4]	Longman Dictionary of Contemporary English. 1995. Harlow: Longman.
Collin, P. H., in M. Ažman - Bizovičar. 1995. Poslovni slovar: angleško
slovenski. Ljubljana: dzs. Šega, L. 1997. Veliki moderni poslovni slovar: angleško-slovenski. Ljubljana: Cankarjeva založba. Longman Business English Dictionary. 2000. Harlow: Pearson Education.
•	Literatura za študij na daljavo:
Umek, A., in D. Hollingworth. 1999. Business English I: Study Guide.
Ljubljana: Ekonomska Fakulteta. Hollett, V. 1996. Business Objectives: Students' Book, Workbook, Cassette. Oxford: Oxford University Press.
•	Ime predmeta: Poslovni angleški jezik 1b
•	Namen predmeta je razvijanje in utrjevanje znanja pisne in ustne komunikacije ter bralnega in slušnega razumevanja angleškega poslovnega jezika ter spodbujanje študentov k razmišljanju in diskusijam o obravnavani tematiki.
•	Vsebina predmeta: Predmet obravnava različne aktualne teme iz poslovnega sveta, kot so: aktivnosti različnih podjetij, drobnopro-daja, vrste proizvodov, odnos do kupcev, konkurenca, poslovno okolje, finance itd. s poudarkom na terminologiji in utrjevanju jezikovnih struktur. Študenti sodelujejo v lažjih simulacijah poslovnih situacij, razgovorih v parih in delu v skupinah. Obravnavane teme se vsebinsko navezujejo na strokovna področja visoke poslovne šole. Poznavanje jezika stroke omogoča študentu uporabo študijske literature v tujem jeziku.
•	Način dela in način ocenjevanja: Predavanja,vaje, konzultacije, sodelovanje zunanjih sodelavcev, e-naloge. Obveznosti študenta: sodelovanje na predavanjih, vajah. Pisni izpit ob zaključku 4. semestra ter oblike sprotnega preverjanja znanja (naloge in predstavitve). Pogoj za vpis predmeta je predznanje angleškega jezika na ravni zaključnega izpita.
•	Študijska in izpitna literatura:
Robbins, S. 2000. First Insights Into Business: Students' Book. Har-
low: Pearson Education. Manton, K. 2000. First Insights Into Business: Workbook. Harlow:
Pearson Education. Pri poučevanju učitelj uporablja tudi dodatne materiale, kasete/c d, video in avtentične angleške tekste iz tujih časopisov in revij.
•	Ime predmeta: Poslovni angleški jezik 2
•	Namen predmeta: Predmet razvija poglobljeno poznavanje jezikovnih značilnosti in oblik poslovne komunikacije. Študent utrjuje jezikovne spretnosti ob uporabi avtentičnih gradiv ter širi besedni zaklad s strokovnim izrazjem. Predmet omogoča študentom, da znanje angleškega jezika umestijo v sodobno angleško govoreče poslovno okolje in nadgradijo svoje znanje in spretnosti.
•	Vsebina predmeta: Predmet obravnava besedila in poslovne primere s področja zaposlovanja, podjetništva, vodenja, trženja, fran-šizinga, finančnega, borznega in bančnega poslovanja ter mednarodne menjave. Študenti izboljšujejo tehnike bralnega in slušnega razumevanja ter govorne in pisne komunikacije v obliki simuliranih pogajanj in sestankov ter obravnave in predstavitev poslovnih primerov. Obravnavane teme se vsebinsko navezujejo na strokovna področja visoke poslovne šole. Poznavanje jezika stroke
omogoča študentom učinkovito uporabo študijske literature v angleškem jeziku.
•	Način dela in ocenjevanja: Predavanja, vaje, konzultacije in e-naloge ob sodelovanju zunanjih sodelavcev. Obveznosti študenta: sodelovanje pri vseh oblikah dela. Pisni in ustni izpit ob zaključku 6. semestra ter oblike sprotnega preverjanja znanja (predstavitve in e-naloge). Pogoj za vpis predmeta je opravljen izpit iz Poslovnega angleškega jezika 1.
•	Študijska in izpitna literatura - redni in izredni študij:
Tullis, G., in T. Trappe. 2000. New Insights Into Business: Students'
Book, Workbook. Harlow: Pearson Education. Duckworth. M. 1995. Oxford Business English Grammar and Practice.
Oxford: Oxford University Press. Eden izmed 4 spodaj navedenih enojezičnih angleških slovarjev:
[1]	Collins Cobuild English Dictionary. 1995. London: HarperCollins.
[2]	Cambridge International Dictionary of English. 1995. Cambridge: Cambridge University Press.
[3]	Oxford Advanced Learner's Dictionary. 2000. Oxford: Oxford University Press.
[4]	Longman Dictionary of Contemporary English. 1995. Harlow: Longman.
Collin, P. H., in M. Ažman - Bizovičar. 1995. Poslovni slovar: angle-
ško-slovenski. Ljubljana: D z s. Šega, L. 1997. Veliki moderni poslovni slovar: angleško-slovenski. Ljubljana: Cankarjeva založba. Longman Business English Dictionary. 2000. Harlow: Pearson Education.
•	Študijska in izpitna literatura - študij na daljavo
Tullis, G., in T. Trappe. 2000. New Insights Into Business: Students'
Book, Workbook, Cassettes. Harlow: Pearson Education. Umek, A. 2002. Business Insights II: Study Guide. Ljubljana: Ekonomska Fakulteta.
•	Ime predmeta: Poslovni angleški jezik 3
•	Namen predmeta je izpopolnjevanje tehnik branja in pisanja pri poslovni komunikaciji, širjenje znanja strokovne terminologije ter spodbujanje študentov k samostojnemu reševanje poslovnih primerov v angleškem jeziku v ustni in pisni obliki.
•	Vsebina predmeta: Predmet obravnava različne avtentične poslovne primere, ob katerih študenti izpopolnjujejo spretnosti branja, zbiranja in interpretacije podatkov iz različnih virov, na osnovi katerih oblikujejo samostojne odločitve, sodelujejo v simuliranih pogajanjih in sestankih ter oblikujejo jasne dopise in pisne predloge. Pri pisanju projektne naloge študent predstavi določen problem in zanj poišče najboljše rešitve. Obravnavane teme se vsebinsko navezujejo na strokovna področja visoke poslovne šole. Poznavanje jezika stroke omogoča študentu uporabo študijske literature v tujem jeziku.
•	Način dela in ocenjevanja: Predavanja, vaje, konzultacije, sodelovanje zunanjih sodelavcev, e-naloge. Obveznosti študenta: sodelovanje na predavanjih in vajah. Pisni izpit, seminarska naloga (približno 5 tipkanih strani) v angleškem jeziku in zagovor seminarske naloge v obliki ustnega izpita ob zaključku 7. semestra. Naloga mora biti rezultat študentovega samostojnega dela in lastnega znanja, za kar jamči s svojim podpisom o avtorstvu. Oblike sprotnega preverjanja znanja (naloge in predstavitve).
Pogoj za vpis predmeta je opravljen izpit iz Poslovnega angleškega jezika 2.
•	Študijska in izpitna literature - obvezna
Boyd, F. 1994. Making Business Decisions. Reading, MA: Addison-Wesley.
Eden izmed 4 spodaj navedenih enojezičnih angleških slovarjev:
[1]	Collins Cobuild English Dictionary. 1995. London: Harper Collins.
[2]	Cambridge International Dictionary of English. 1995. Cambridge: Cambridge University Press.
[3]	Oxford Advanced Learner's Dictionary. 2000. Oxford: Oxford University Press.
[4]	Longman Dictionary of Contemporary English. 1995. Harlow: Longman.
Collin, P. H., in M. Ažman - Bizovičar. 1995. Poslovni slovar: angle-
ško-slovenski. Ljubljana: D z s. Šega, L. 1997. Veliki moderni poslovni slovar: angleško-slovenski. Ljubljana: Cankarjeva založba. Longman Business English Dictionary. 2000. Harlow: Pearson Education.
Na spletnih straneh Ekonomsko-poslovne fakultete 21 v Mariboruje na univerzitetnem programu »Ekonomija« poslovna angleščina v vseh štirih letnikih programa. Na visokošolskem strokovnem programu »Poslovna ekonomija« je predmet poslovni angleški jezik le v prvih dveh letnikih programa. Poglejmo si samo zahtevnejši, univerzitetni program.
•	Ime predmeta: Tuj jezik I
•	Namen in cilji: Poglabljanje splošnega jezikovnega znanja. Obravnava avtentičnih poslovno-ekonomskih besedil z vajami za uvajanje in utrjevanje ekonomske in poslovne terminologije. Osvajanje jezikovnih struktur (sredstev) za izražanje povezav: časovne povezave, modalnost, pogojnost, vzrok, posledica itd. Ustna komunikacija, koherentno ustno povzemanje, interpretacija, diskusije o aktualnih dogodkih na področju ekonomije. Pisno povezovanje besedil oz. pisna predstavitev posameznih ekonomskih tem. Pisno poslovno komuniciranje.
•	Vsebina predmeta: Avtentična besedila s področja splošne ekonomije, marketinga, trgovine, transporta itd.
•	Način izvedbe: Jezikovne in strukturalne vaje, multimedialni pristop; individualno delo s študenti, v parih, v skupinah. Skupinska učna oblika (praktične jezikovne ustne in pisne vaje, diskusija). Projektno delo. Interpretacija in kritična obravnava poslovno-eko-nomskih besedil. Dvosmerno prevajanje strokovnih sestavkov.
•	Način preverjanja: Pisni izpit po 2. semestru.
•	Literatura - obvezna
Cotton, D., D. Falvey in S. Kent. 2000. Market Leader: Intermediate;
Course Book. Harlow: Longman. [Enote 5 , 6, 8 , 10 , 11, 12, 14, 15.] Tullis, G., in T. Trappe. 2000. New Insights into Business: Students'
Book. Harlow: Longman. [Enota 10.] Powell, M. 2004. New Business Matters. London: Thomson. Mascull, B. 2002. Business Vocabulary in Use. Cambridge: Cambridge University Press. [Enote 1-12,30,31,34,38-41,54-58.] Duckworth, M. 2003. Business Grammar and Practice. Nova izdaja. Oxford: Oxford University Press.
•	Literatura - dodatna
Strutt, P. 2003. Market Leader Business Grammar and Usage. Har-low: Longman.
21. Glej http://www.epf.uni-mb.si/tiskaj.aspx?pid=420.
Hewings, M. 2005. Advanced Grammar in Use. Cambridge: Cambridge University Press. Murphy, R. 2004. English Grammar in Use. Cambridge: Cambridge
University Press. Swan, M. 1995. Practical English Usage. Oxford: Oxford University Press.
Hashemi, L., in R. Murphy. 1995. English Grammar in Use: Supplementary Exercises. Cambridge: Cambridge University Press. Šega, L. 1997. Veliki moderni poslovni slovar: angleško-slovenski. Ljubljana: Cankarjeva založba. Longman Business English Dictionary in ostali slovarji, ki so na voljo
v fakultetni knjižnici oziroma čitalnici. Language Activator. 1994. London: Longman. Longman Dictionary of English Language and Culture. 1992. London: Longman.
Študenti naj redno berejo časopise v angleškem jeziku (The Time, The Newsweek, The Financial Times, The Economist, The Guardian Weekly in ostalo gradivo, kije na voljo v fakultetni knjižnici in čitalnici. Priporočeno je tudi redno spremljanje tekočih političnih in gospodarskih dogodkov na angleških in ameriških T v mrežah (BBC, CNN, NBC, sky). Strutt, P. 1993. Longman Business English Usage. Harlow: Longman. Turton, N. D., in J. B. Heaton. 1997. Longman Dictionary of Common
Errors. Harlow: Longman. Spletni slovarji. Http://presis.amebis.si/prevajanje/, http://
dictionary.cambridge.org/, http://www.onelook.com/. Spletna enciklopedija. Http://en.wikipedia.org/wiki/Main_Page.
•	Ime predmeta: Tuj jezik II
•	Namen in cilji: Obravnava težjih ekonomskih besedil. Spoznavanje jezikovnih zakonitosti tujega jezika, ki so značilna za določena področja ekonomske stroke. Osvajanje jezikovnih struktur za posredovanje informacij s strokovnega področja (npr. dedukcija, klasifikacija, posploševanje, ocenjevanje). Uvajanje v strokovno terminologijo ter razvijanje jezikovnih spretnosti za posredovanje strokovnih informacij. Pisno komuniciranje.
•	Vsebina predmeta: Zahtevnejša avtentična besedila s področja splošne ekonomije, gospodarskega prava, transporta, marketinga itd.
•	Način izvedbe: Jezikovne in strukturalne vaje, multimedialni pristop. Individualno delo s študenti, v parih, v skupinah. Skupin-
ska učna oblika (praktične jezikovne ustne in pisne vaje, diskusija). Projektno delo. Interpretacija in kritična obravnava poslovno-eko-nomskih besedil. Dvosmerno prevajanje strokovnih sestavkov.
•	Način preverjanja: Pisni in ustni izpit po 4. semestru.
•	Literatura - obvezna
Cotton, D., D. Falvey in S. Kent. 2000. Market Leader: Intermediate;
Course Book. Harlow: Longman. [Enote 1-4, 7, 9,13,16.] Cotton, D. 1993. Business Class. London: Longman. [Enoti 4 in 7.] Tullis, G., in T. Trappe. 2000. New Insights into Business: Students'
Book. Harlow: Longman. [Enota 15.] Duckworth, M. 2003. Business Grammar and Practice. Nova izdaja.
Oxford: Oxford University Press. Mascull, B. 2002. Business Vocabulary in Use. Cambridge: Cambridge University Press. [Enote 15, 17-26, 32, 33, 35, 36, 42, 43,
45-51, 59-66.]
Dodatna študijska literatura je enaka kot pri Tujem jeziku 1
•	Ime predmeta: Tuj jezik III
•	Namen in cilji. Razvijanje študijskih tehnik za permanentno samo-izobraževanje ter uporabo tuje-jezičnih virov s pomočjo slovarja. Analiza strokovnega ustnega ali pisnega sporočila kot celote, povezovanje teh informacij z znanjem svojega strokovnega področja. Besedotvorje: sinonimi, antonimi, homonimi. Dvosmerno prevajanje težkih ekonomskih besedil s specifičnih ekonomskih področij. Pisno poslovno komuniciranje glede na smer študija, izražanje mnenja v strokovnem kontekstu.
•	Vsebina predmeta: Zahtevna avtentična besedila s področja splošne ekonomije, marketinga, mednarodnih gospodarskih in finančnih povezav, zavarovalništva itd.
•	Način izvedbe predmeta: Jezikovne in strukturalne vaje - multi-medialni pristop. Individualno delo, v parih ali skupinah. Skupinska učna oblika (praktične jezikovne ustne in pisne vaje, diskusija). Projektno delo. Interpretacija in kritična obravnava po-slovno-ekonomskih besedil. Dvosmerno prevajanje strokovnih sestavkov.
•	Način preverjanja: Pisni in ustni izpit po 6. semestru.
•	Literatura - obvezna
Cotton, D., D. Falvey in S. Kent. 2000. Market Leader: Upper-Intermediate; Course Book. Harlow: Longman. [Enote 1-10.]
Mascull, B. 2002. Business Vocabulary in Use. Cambridge: Cambridge University Press.
Ashley, A. 2003. Oxford Handbook of Commercial Correspondence. Nova izdaja. Oxford: Oxford University Press. [Enote 1-7,13.]
• Literatura - dodatna
Strutt, P. 2000. Market Leader Business Grammar and Usage. Harlow: Longman.
Hewings, M. 2005. Advanced Grammar in Use. Cambridge: Cambridge University Press.
Swan, M. 1995. Practical English Usage. Oxford: Oxford University Press.
Hashemi, L., in R. Murphy. 1995. English Grammar in Use: Supplementary Exercises. Oxford: Oxford University Press.
Hvalec, J. 1996. Commercial Correspondence I. Maribor: Ekonom-sko-poslovna fakulteta.
Degen - Kos, V., L. Cimador, B. Lesničar in I. Tominšek. 2000. Poslovna korespondenca v štirih jezikih. Ljubljana: Mohorjeva in Her-magoras.
Šega, L. 1997. Veliki moderni poslovni slovar: angleško-slovenski. Ljubljana: Cankarjeva založba.
Longman Business English Dictionary in ostali slovarji, ki so na voljo v fakultetni knjižnici oziroma čitalnici.
Language Activator. 1994. London: Longman.
Longman Dictionary of English Language and Culture. 1992. London: Longman.
Študenti naj redno berejo časopise v angleškem jeziku (The Time, The Newsweek, The Financial Times, The Economist, The Guardian Weekly in ostalo gradivo, kije na voljo v fakultetni knjižnici in čitalnici. Priporočeno je tudi redno spremljanje tekočih političnih in gospodarskih dogodkov na angleških in ameriških.
Turton, N. D., in K. B. Heaton. 1997. Longman Dictionary of Common Errors. Harlow: Longman.
McCarthy, M., in F. O'Dell. 1994. English Vocabulary in Use. Cambridge: Cambridge University Press.
Vince, M. 1994. Advanced Language Practice. Oxford: Heinemann.
Spletni slovarji. Http://www.sigov.si/evroterm/, http://dictionary .cambridge.org/.
Spletna enciklopedija. Http://en.wikipedia.org/wiki/Main_Page.
•	Ime predmeta: Tuj jezik IV
•	Namen in cilji predmeta: Usposabljanje študentov za neoporečno komuniciranje in za produktivno sodelovanje v poslovanju s tujimi poslovnimi partnerji. Osvajanje struktur poslovnega pogovora in njegovo usmerjanje.
•	Vsebina predmeta: Poglobljen študij aktualne tematike in ekonomskih besedil, ki slonijo na najpomembnejših disciplinah učnega programa. Obravnava strokovnih člankov, komentarjev, poročil in podobnega ter pisno poslovno komuniciranje. Zelo zahtevna avtentična besedila s področja mednarodnega plačilnega prometa, borz, zavarovalništva, mednarodnih pogodb itd.
•	Način preverjanja: Pisni in ustni izpit po 8. semestru.
•	Literatura - obvezna
Cotton, D., D. Falvey in S. Kent. 2000. Market Leader: Upper-Intermediate; Course Book. Harlow: Longman. [Enote 11-14.] Powell, M. 2004. New Business Matters. London: Thomson Learning. [Enote 1, 7, 9,11,13,15.] Hvalec, J. 1997. Commercial Correspondence II. Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta. [Poglavja Export Documentation, Payment in International Trade, Insurance.] Http://publications.eu.int/index_en.html.
eu terminologija. Http://europa.eu.int/scadplus/glossary/index _en.htm, http://www.uta.fi/FAST/GC/eurgloss.html, http:// news.bbc.co.uk/1/hi/in_depth/europe/euro-glossary/default .stm, http://www.bbc.co.uk/slovene/specials/124_eu _institutions/index.shtml. Portal Evropske unije. Http://europa.eu.int/. Uvod v eu. Http://www.eurunion.org/profile/brief.htm, http:// www.eurunion.org/legislat/home.htm, http://www.eurunion .org/states/home.htm, http://www.eurunion.org/profile/instit .htm
•	Literatura - dodatna
Jones, L., in R. Alexander. 1996. New International Business English.
Cambridge: Cambridge University Press. Šega, L. 1997. Veliki moderni poslovni slovar: angleško-slovenski. Ljubljana: Cankarjeva založba. Longman Business English Dictionary in ostali slovarji, ki so na voljo v fakultetni knjižnici oziroma čitalnici.
2 Jezik stroke in poslovna angleščina Language Activator. London: Longman.
Longman Dictionary of English Language and Culture. London: Longman.
E u. Http://en.wikipedia.org/wiki/E u.
Amsterdamska pogodba. Http://europa.eu.int/abc/obj/amst/en/, Http://www.europeancitizens.info/E N/tr2_gloss/index _dx.htm.
Maastrichtska pogodba. Http://www.eurotreaties.com/
maastrichtext.html, http://en.wikipedia.org/wiki/Maastricht _treaty
Rimska pogodba. Http://www.eurotreaties.com/eurotexts.html#
rometreaty, http://en.wikipedia.org/wiki/Treaty_of_Rome. Publikacije Evropske unije. Http://publications.eu.int/index_en .html.
Dnevno in tedensko časopisje - The European Voice, The Financial Times, The Guardian Weekly, The Independent, The Newsweek, The Time in ostale strokovne publikacije, ki so na voljo v čitalnici.
Poglejmo si na koncu še, kako je v skladu z bolonjskimi načeli prenovljen program za poslovni angleški jezik v prvem letniku univerzitetnega študija na Ekonomsko-poslovni fakulteti v Mariboru.
•	Ime predmeta: Poslovna angleščina I - u N i
•	Pogoj za vključitev. Opravljena matura iz angleškega jezika ali znanje angleškega jezika na ustreznem nivoju (B2).
Vsebina. Pri predmetu so obravnavane različne teme s področja ekonomije in poslovnih ved za doseganje: akademskih ciljev, ki se nanašajo na sposobnost branja tujejezičnih ekonomskih in poslovnih besedil, znanstvenih revij in učbeniških gradiv; strokovnih ciljev, ki vključujejo sposobnosti branja strokovnih besedil, ki se nanašajo na vsebinske sklope ostalih predmetov letnika, poročil, pisem; razumevanje govorov, pogajanj, dialogov, T v in radijskih programov; pisanje pogostih besedilnih vrst (povzetek, predstavitev, memo, elektronska pošta); primerno izražanje po telefonu, v pogajanjih, na sestankih in pri predstavitvah.
•	Obvezna študijska literatura:
Cotton, D., D. Falvey in S. Kent. 2000. Market Leader: Intermediate Business English; Course Book. Harlow: Pearson Education. [Izbrana poglavja.]
Tullis, G., in T. Trappe. 2000. New Insights into Business. Harlow:
Pearson Education. [Izbrana poglavja.] Mascull, B. 2002. Business Vocabulary in Use. Cambridge: Cambridge University Press. [Izbrana poglavja.] Duckworth, M. 2004. Business Grammar and Practice. Oxford: Oxford University Press. Evroterm. Večjezična terminološka baza izrazov Evropske unije.
Http://www.sigov.si/evroterm/. Cambridge Dictionary Online. Http://dictionary.cambridge.org/. Šega, L. 1997. Veliki moderni poslovni slovar: angleško-slovenski. Ljubljana: Cankarjeva zložba. Pinder, J. 2001. The European Union: A Very Short Introduction. Oxford: Oxford University Press. Swan, M., in C. Walter. 1997. How English Works: A Grammar Practice
Book. Oxford: Oxford University Press. Izročki na predavanjih (aktualni strokovni časopisni članki).
•	Cilji: utrditi in razširiti splošno jezikovno znanje študentov; seznaniti študente s terminologijo, ki se navezuje na različna področja ekonomije in poslovnih ved ter na vsebinske sklope ostalih predmetov 1. letnika študija; razvijati specifične slušne, govorne, bralne in pisne sposobnosti s pomočjo primernih strokovnih besedil; razvijati specifične poslovne komunikacijske spretnosti (telefoniranje, e-pošta, neformalni pogovori, osnove predstavitev, osnove sodelovanja na poslovnih sestankih); spodbujati študente k aktivnemu sodelovanju in samostojnemu delu (predstavitve, domače delo); razvijati strategije samostojnega učenja (raba priročnikov, vsebin na spletnih straneh, slovarjev . . .); seznanjati študente s kulturo in običaji poslovanja v angleško govorečih deželah ter v širšem evropskem prostoru.
•	Predvideni študijski rezultati. Znanje in razumevanje; predmet bo študentom omogočil: utrditi in razširiti splošno znanje angleškega jezika, samostojno učenje jezika in uporabo različnih virov (slovarji, učbeniki, časopisi in revije, spletne strani...), pisati povzetke besedil, brati, analizirati in razumeti različna avtentična poslovna besedila, govoriti v različnih poslovnih kontekstih in jasno izražati svoje mnenje. Prenesljive/ključne spretnosti in drugi atributi: jasno in učinkovito ustno in pisno izražanje, samostojno učenje in iskanje informacij, kritično razmišljanje, timsko delo.
•	Metode poučevanja in učenja: Predavanja, lektorske vaje, delo v parih in skupinah, reševanje problemov in analiza študijskih primerov, av predstavitve.
•	Način ocenjevanja: Aktivna prisotnost na predavanjih - 20 %, domače delo - 20 %, pisni izpit - 60 %.
•	Obveznosti študentov: Pisni izpit ob zaključku 2. semestra in sprotno samostojno delo ter pripravljanje študentov na predavanja in vaje (naloge in predstavitve). Pisni izpit je sestavljen iz pregleda slovničnih struktur, besedišča in tem iz študijske literature. Predlagamo naslednje razmerje skupne delitve 180 ur: predavanja 30 ur, vaje 30 ur, skupaj 60 ur; priprava na predavanja in samostojno delo: 58 ur; študij obveznega študijskega gradiva: 60 ur; pisni izpit: 90 minut.
Analiza podatkov nas pripelje do naslednjih ugotovitev: poleg že omenjenega različno dolgega trajanja učenja/poučevanja angleškega poslovnega jezika, je opazna velika raznolikost pri imenih predmeta (predmet se lahko imenuje Poslovni tuj(i) jezik, Poslovno komuniciranje in interkulturni dialog, Jezik stroke in evropska dimenzija, Poslovni jezik, Tuj(i) jezik, samo Angleški jezik, English, Poslovna angleščina ali Poslovni angleški jezik); če so med cilji omenjeni tudi vzgojni cilji, o tem, kako bodo študenti vzgajani, ne piše nič, le redko so omenjeni pogoji za vključitev v izobraževanje, med glagoli, ki opisujejo aktivnosti študentov so najpogostejši naslednji: poglabljajo, utrjujejo, nadgrajujejo, širijo, se usposabljajo, usvajajo (tudi napačno, osvajajo - ep F, Politehnika), se seznanjajo, obravnavajo, razvijajo, se usposobijo, izostru-jejo čut, pridobijo vpogled, analizirajo, izboljšujejo, interpretirajo, razumejo, so spodbujeni, če jih naštejemo po vrstnem redu glede na pogostost.
Najpogostejše besedne zveze, ki jih najdemo v opisih predmetov, pa so naslednje: avtentična gradiva/avtentična besedila, strokovna terminologija, štiri jezikovne spretnosti, poslovni primeri, uporaba enoje-zičnega slovarja, besedni zaklad/besedišče poslovnega jezika/temeljni izrazi poslovnega jezika/poslovno izrazoslovje/strokovna terminologija/ekonomska in poslovna terminologija, oblikoslovne in skladenjske strukture, poslovna korespondenca, poslovno sporazumevanje, inter-kulturna komunikacija, evropska dimenzija, gramatične zakonitosti, jezikovne strukture, avtentične poslovne situacije, problem-based learning, jezikovne zakonitosti poslovnega jezika, poslovni primeri, itd.
Med obvezno literaturo se najpogosteje najdejo različni tuji viri: New International Business English, Market Leader, New Business Matters/Business Matters, Let's Talk Business, Head for Business, In Company, Business Focus, BEC Vantage, New Insights into Business, English for Business Studies, First Insights Into Business, New Business Objectives, Making Business Decisions, Business Vcocabulary in Use, Business Class, pa tudi doma narejeni učbeniki ali, v nekaj primerih, kombinacija obojega.
Kar zadeva obveznosti študentov, so, sodeč po podatkih na spletnih straneh, te zelo različne: od samo pisnega izpita v prvem letniku na epf, do pisnega in ustnega izpita z obvezno ustno predstavitvijo, pisnim izdelkom in kolokvijem na F M, pisnega in ustnega izpita v 2. ,3. in 4. letniku uni na epf. V enem primeru so te obveznosti natančno razčlenjene (Fakulteta za pomorstvo in promet) in obsegajo: več oddanih krajših pisnih izdelkov, ki predstavljajo 30 % ocene, pisni izpit (30 % ocene), skupinsko zasnovano problemsko naravnano učenje (angl. problem-based learning) (30 %) in ustni izpit (10 %).
Podobno razdelan način ocenjevanja najdemo še na e p F, vendar šele po bolonjskem načinu poučevanja, kjer so ocenjeni aktivna prisotnost na predavanjih (20 %), domače delo (20 %) in pisni izpit (60 %).
Predavatelji poslovne angleščine na slovenskih visokošolskih ustanovah
Kdo s(m)o predavatelji poslovnega jezika na slovenskih univerzah in privatnih visokošolskih institucijah? Večinoma smo diplomanti FF v Ljubljani ali Mariboru ali Pedagoške fakultete v Ljubljani ali Mariboru, ki so se po spletu naključij znašli v situaciji, v kateri so začeli poučevati poslovno angleščino na visokošolskih institucijah, na katerih se ta predmet poučuje. V glavnem smo izvoljeni v lektorje, nekateri v predavatelje tujega jezika, odvisno od tega, kakšna je trenutna praksa na posamezni neodvisni univerzi, v okviru katere izobražujejo svoje študente posamezne fakultete. Nekateri so si med ali pred prakso na visokošolski instituciji pridobili magisterij, redkeje tudi doktorat znanosti, ki pa ni nujno s področja, na katerem delujejo. Kot je razvidno s Cobbisa, nas vse raziskovanje področja, s katerim se ukvarjamo, ne zanima toliko, da bi o njem sistematično razmišljali in izsledke svojih razmišljanj objavljali v obliki strokovnih člankov, lahko pa nas seveda zanimajo tudi povsem druga področja ali pa, v nekoliko redkejših primerih, o raziskovalnem delu še nismo začeli razmišljati, saj nas formalno v to nič ne sili.
Kot učitelji smo bili na začetku kariere v visokem šolstvu postavljeni
v položaj, ko bi se naj iz učitelja splošnega tujega jezika prelevili v učitelja jezika stroke, ali še ožje, v učitelja poslovnega angleškega jezika, iz učitelja, ki je učil na jezikovnih tečajih, v osnovnih in srednjih šolah smo postali učitelji, ki na visokošolskem zavodu opravljajo podobno, a zelo drugačno delo. Za delo, ki ga opravljamo v novi službi, nas v času študija niso usposobili, zato smo prepuščeni svoji iznajdljivosti in predvsem svojim sposobnostim, kritičnosti, želji po učenju, motiviranosti ... Če smo samo iznajdljivi, lahko učimo na popolnoma enak način, kot smo učili doslej, kar z drugimi besedami pomeni, da uporabljamo določen učbenik z določenim številom lekcij, tako kot da smo v petem ali šestem letniku srednje šole, študentom občasno pomagamo iz zmeraj enakih zagat (problemov s slovnico, nesposobnostjo učinkovito se učiti, iz težav, ki izvirajo iz nerazumevanja strokovnih besedil, ki so posledica neprimernih bralnih navad ...). Glede na dejstvo, da je ur manj kot ur v kateremkoli letniku v srednji šoli, lahko razdelimo učbenik na dve polovici (za prvi in drugi letnik na visokošolski ustanovi) in smo tako zlahka opremljeni za poučevanje na posrednješolski ravni izobraževanja. Trideset tednov, po dve uri, in po bolonjski prenovi večinoma samo še dve leti. Učbenik izberemo, ker so ga izbrale naše kolegice ali kolegi na sorodni ustanovi, kar gotovo pomeni, da je primeren tudi za naše študente.
Če smo nekoliko bolj delovni, se po nekaj letih delovnih izkušenj lahko odločimo, da bomo izdali lastna gradiva. Iz nabora več stotih tem jih bomo prevzeli deset do petnajst, napaberkovali primerno število vaj (slovničnih, takih z besediščem, predvsem pa komunikacijskih), dodali vsemu nekaj prilog (slovarček, rešitve), vse skupaj pa opremili še z zvočnim CD-ROMom. To nam bo najlažje uspelo na manjši visokošolski ustanovi, kjer bo manj trenj različnih mnenj, predvsem v smislu, da tega bodisi ne zmoremo, bodisi je dovolj primernih razpoložljivih gradiv. Pri tem seveda obstaja bojazen, da bomo, zanašajoč se izključno in povsem na lastno intuicijo in impresionistične interpretacije dejstev, ki si zaslužijo vsaj strokovno, če že ne znanstveno obravnavo, pristali na nekakšno »pseudopoučevanje poslovnega jezika«, a nas ob tem lahko tolaži dejstvo, da ne študenti, ne sodelavci na lastni fakulteti, ne drugi učitelji poslovne angleščine, ne odgovorni (teh kot da sploh ni) tega ne bodo opazili.
Če smo nadpovprečno motivirani, primerno kritični, zavzeti, posedujemo celo raziskovalnega duha, znamo analizirati, predvsem pa, če smo dovolj pošteni, bomo morda znali prisluhniti študentom (uporabnikom naših storitev), analizirali njihove potrebe, jih usmerjali pri doseganju
akademskih, strokovnih in učnih ciljih, se pravzaprav z njimi (in ob njih) tudi učili, ovrednotili (in neprestano tudi sproti vrednotili) doseženo na področju, ki ga poučujemo, načrtovali spremembe in morebitne izboljšave, prevzemali tisto, kar se je v več kot pol stoletja, še posebej pa v zadnjih dvajsetih letih, za učinkovito poučevanje in učenje nabralo dobrega in uporabnega (in tega je pravzaprav veliko!), tvorno sodelovali z učitelji drugih, strokovnih predmetov in s kolegi.
Večina učiteljev poslovnega jezika je na instituciji, kjer poučujejo poslovno angleščino, redno zaposlenih, tisti, ki jim pomagajo kot zunanji sodelavci, ponavadi prihajajo bodisi s sorodnih institucij, bodisi s srednji ali jezikovnih šol ali, v primeru nekaterih mlajših visokošolskih ustanov, tudi iz vrst predvsem dobičkonosno naravnanih samostojnih podjetnikov brez kakršnihkoli predhodnih izkušenj na področju poučevanja tujega strokovnega jezika na visokošolskih zavodih. Tako se zgodi, da nekdo poučuje na dveh ali treh različnih visokošolskih ustanovah.
V nasprotju z drugimi visokošolskimi učitelji, ki so pri svojem delu relativno samostojni, od katerih se zahteva doktorat znanosti in ne-prenehno znanstvenoraziskovalno delo, zadošča (po Zakonu o visokem šolstvu iz leta 1993) nam za poučevanje poslovne angleščine, ki poteka na nejezikovni smeri, fakultetna diploma, prav tako pa se od nas ne zahteva nikakršno znanstveno proučevanje jezika stroke in s tem poslovnega jezika in pravzaprav nobeno izpopolnjevanje s področja poučevanja jezik sploh. Odsotnost raziskovanega dela kot obveze in fakultetna izobrazba, ki zadošča za poučevanje, seveda pripeljeta predavatelje tujega jezika in lektorje na nejezikovnih študijskih smereh v položaj, v katerem težko dokažejo, da so se »uveljavili v svoji stroki oziroma na področju, za katerega želijo biti izvoljeni« (Pogoji za volitve v nazive, 1995). Bojazen je sicer za zdaj odveč, saj se v vsej zgodovini poučevanja poslovnega jezika še ni zgodilo, da kdo, ki je bil v postopku izvolitve v naziv, ne bi bil tudi izvoljen. Tak položaj seveda ni v prid jeziku stroke v slovenskem izobraževalnem prostoru, kjer predvsem z zadnjimi, t. i. bo-lonjskimi spremembami, prihaja skoraj na vseh institucijah do krčenja števila ur in števila let poučevanja tujega poslovnega jezika. Deklarirani pomen znanja tujih (tudi poslovnih) jezikov tako gre z roko v roki z v praksi izpeljanim krčenjem števila ur.
Podobno navaja tudi Djuriceva (1996), ki pravi:
Ker nam fakultetna diploma čisto zadošča za poučevanje na
nejezikoslovni smeri, nam ni potrebno nobeno brskanje po
preglednica 2.2 Najpogostejše vloge učitelja poslovne angleščine
Vloga	Značilnosti
Učenec	Se uči, spoznava novo področje
Sodelavec	Sodeluje s slušatelji, poznavalci stroke, jezikoslovci
Raziskovalec	Opazuje, preiskuje, analizira, predpostavlja, sklepa
Proučevalec potreb	Razvršča, kategorizira, analizira, sklepa
Načrtovalec	Načrtuje, oblikuje, snuje, primerja
Kritik gradiv	Ocenjuje, vrednoti, kritizira, primerja
Dobavitelj gradiv	Izbira, prikrojuje, piše, spreminja
Snovalec/pisec gradiv	Načrtuje, vrednoti, razvršča, piše
Svetovalec	Svetuje študentom, usmerja, pomaga
Preizkuševalec	Preizkuša, primerja, analizira
Spreminjevalec/reformator	Spreminja, preoblikuje, motivira, izziva
Prirejeno po Zavašnik 2002, 67.
literaturi o poučevanju jezika stroke in nobeno izpopolnjevanje s tega področja.
Ter nekoliko preoptimistično22 nadaljuje:
Tako je res razveseljivo, da se kar nekaj predavateljev pojavlja v vlogi avtorjev ali soavtorjev učnih gradiv za tuj jezik.
Slabosti učitelja poslovnega jezika pa se kažejo zlasti v tem, da:
•	ni strokovnjak na področju, katerega jezik poučuje in ni dovolj pripravljen spoznavati strokovno področje (npr. ni redni bralec revije The Economist, ne bere strokovne literature s področja jezika stroke, ne prevaja strokovnih člankov...),
•	praviloma nima nobene izobrazbe, povezane s poučevanjem jezika stroke,
•	ne opravi analize potreb svojih študentov pred izborom učnih gradiv,
•	se pri izbiri gradiv zanaša na intuicijo ali izbere določen učbenik predvsem zato, ker so ga izbrali tudi kolegi na sorodnih institucijah,
22. Preoptimistično predvsem zato, ker samo dejstvo, da se neki učitelj pojavi v vlogi avtorja učnega gradiva, še ne zagotavlja tudi kvalitete tega gradiva, kakor tudi dejstvo, da se je kar nekaj učiteljev jezika v zadnjih desetih letih odločilo za podiplomski študij, še ni zagotovilo za to, da se bo kvaliteta poučevanja strokovnega jezika dvignila, saj podiplomski študij velike večine predavateljev in lektorjev nima nobene zveze s poučevanjem jezika stroke v terciarnem izobraževanju.
•	ni dovolj motiviran in/ali usposobljen za uvajanje sprememb,
•	ne pozna ali pozna le površno novejša spoznanja na področju poučevanja jezika stroke,
•	se strokovno ne izpopolnjuje, tudi kadar se odloči za podiplomski študij, na področju poučevanja tujega jezika stroke.
Študenti
Študenti, ki študirajo ekonomijo in poslovne vede, prihajajo na fakultete z izredno različnim predznanjem. Za seboj imajo med osem in, v redkejših primerih, šest leti učenja splošnega angleškega jezika. Če upoštevamo samo srednje šole, ki so jih obiskovali anketirani študenti, potem jih kar nekaj, predvsem tistih na univerzitetnem programu študija, prihaja z gimnazij in srednjih ekonomskih šol, tisti, ki se odločajo za visokošolski strokovni študijski program, pa prihajajo tudi s srednje turistične šole, upravno-administrativne šole, srednje elektro in računalniške šole, ali pa so zaključili program poslovni tehnik (3 + 2), srednjo zdravstveno šolo, srednjo kmetijsko ali srednjo trgovsko šolo. Neglede na končano srednjo šolo jih je večina uporabljala kot osnovno učno gradivo prevzeti učbenik Headway Intermediate ali, v tretjem in četrtem letniku srednje šole, Headway Upper-Intermediate.
Učitelji smo si bržkone enotni v prepričanju, daje znanje angleškega jezika srednješolcev, ki se vpisujejo na študij ekonomije, poslovnih ved ali soroden študij (management, uprava ...), še posebej, kadar se vpisujejo na visokošolski strokovni program, relativno slabo. To je običajno tudi razlog, da so učbeniška gradiva, tuja in domača, velikokrat izredno nezahtevna ali celo neprimerna za posrednješolsko stopnjo jezikovnega izobraževanja. Večino učbenikov, ki jih uporabljajo učitelji pri poslovni angleščini na fakultetah, bi lahko uporabljali tudi srednješolski učitelji na srednjih ekonomskih šolah, saj so na spisku odobrenih srednješolskih učbeniških gradiv.
Na začetku študija so precej nezahtevni glede učbeniških gradiv, saj še ne vedo prav dobro, kaj bodo po končanem študiju dejansko potrebovali na delovnem mestu. V višjih letnikih študija večkrat izražajo želje po nekoliko bolj diferenciranih učnih gradivih, saj se morajo na določenih institucijah ob koncu drugega letnika odločiti za smer študija (finance, marketing, splošna ekonomija, management...).
Večina fakultet vpisuje tako redne kot izredne študente, Ekonomska fakulteta v Ljubljani in Doba v Mariboru pa ponujata tudi študij na da-
ljavo. Izredne študente je mogoče razdeliti na dve skupini: tiste, ki so se za študij iz najrazličnejših razlogov odločili po nekaj letih prakse v podjetjih ter tiste, ki študirajo ob delu zato, ker se niso mogli vpisati na izbrano študijsko smer zaradi omejitve vpisa, torej zaradi premajhnega števila zbranih točk ob koncu srednješolskega izobraževanja. Skupini se med seboj razlikujeta predvsem po različnem predznanju in stopnji prizadevnosti - prva skupina ima precej večje težave z jezikom, druga pa je v povprečju precej manj prizadevna.
Vendar pa ima prva skupina tudi eno pomembno prednost: zaradi praktičnih izkušenj, ki so sijih pridobili na delovnem mestu, seje z njimi veliko lažje pogovarjati o ekonomskih in poslovnih temah, ki so običajno obravnavani v učbenikih poslovne angleščine na posrednješolski stopnji izobraževanja. To prednost pa ne izkoristijo na vseh visokošolskih institucijah, kjer je poslovna angleščina obvezni predmet, saj izrednim študentom sploh ne ponujajo rednega jezikovnega izobraževanja v okviru študija, čeprav morajo študenti ob koncu posameznih letnikov opraviti tudi izpit (na E p F v Mariboru ni organiziranih predavanj in vaj za vse izredne študente, temveč le za približno 10-15 % tistih, ki so pripravljeni za predavanja in vaje iz poslovne angleščine posebej plačati; na drugih institucijah, npr. na F M v Kopru, je za vse izredne študente organiziranih 50 % predavanj in vaj, ki so ponujene rednim študentom, v primeru manjših skupin pa tudi manj ur. Situacija se je dodatno zapletla z uvedbo Bolonjskih sprememb in programov, po katerih študenti ne morejo dobiti pozitivne ocene iz predmeta, če niso na predavanjih aktivno prisotni in če ne oddajo določenega števila domačih nalog (kar predstavlja med 30 in 40 % ocene, pozitivno oceno pa je mogoče dobiti na pisnem delu izpita ob doseženih 60 %).
Glede na prikazano problematiko bi bilo mogoče povečati kakovost pridobljenega znanja in poučevanja z uvedbo pripravljalnega letnika, v katerem bi tako izredni kot redni študenti lahko odpravili večino jezikovnih vrzeli, ki sedaj prisiljujejo učitelje v to, da se polovico časa ukvarjajo (predvsem na visokošolskem strokovnem programu študija) z jezikovnimi težavami študentov, ki bi morale biti odpravljene v prvih dveh letih srednje šole. Da bi vsaj nekoliko izboljšali nastalo situacijo, na nekaterih šolah (fm v Kopru) študente ob vpisu testirajo ter jih razdelijo v skupine glede na izkazano znanje. To seveda težav ne more odpraviti v celoti, saj se tudi v tem primeru morajo učitelji še v slabših skupinah naprej ukvarjati predvsem z jezikovnimi problemi študentov, manj pa ekonomskim in poslovnim temam in tistim jezikovnim prvinam, ki bi
jih morali študenti na tej stopnji izobraževanja biti deležni, gradiva pa so večinoma prilagojena »povprečnemu« študentu na stopnji jezikovnega znanja A2.
Učna gradiva
Ko je Mazzini (1998) pisal o »grozotah šolskih učbenikov«, si je postavil retorično vprašanje, kako je možno, da učenci učbenike tako hitro zavržejo in po končanem šolanju nikoli več ne pogledajo vanje, če so le-ti zanimivo napisani, polni koristnih podatkov s trajno vrednostjo, skratka nekaj, od česar se človek težko loči. Mazzini, ki piše o učbeniku Zgodovina 1, se v isti sapi tudi sprašuje, kako je mogoče, da ni ob omenjenem učbeniku sram niti avtorja, niti založbe, niti urednika, niti Ministrstva za šolstvo in šport.
Ob seznamu najbolj prodajanih učbenikov za poslovno angleščino se najprej postavlja vprašanje, če so najbolje prodajani učbeniki dejansko tudi najkvalitetnejši ali pa bi morda bila ustreznejša drugačna razlaga, ki bi pojasnila velikost prodane naklade posameznega učbenika. Čeprav je nemogoče z zanesljivostjo trditi, da je uspešna prodaja določenih učbenikov izključno stvar učinkovitih marketinških prijemov posamezne založbe, se nam tak pomislek vendarle kar vsiljuje.
Ko govori o učbenikih za poslovno angleščino, Arthur (1983) ugotavlja dvoje: da je izraz »poslovna angleščina« nekako zamegljen ter da ne obstaja nikakršen dogovor o tem, kakšni naj bi takšni učbeniki bili. Robinson (1991) omenja nekakšno preposplošenost učbeniških gradiv, medtem ko se Pilbeam (1987,119-124) sprašuje predvsem o (ne)smiselnosti uporabe učbenikov pri poučevanju poslovne angleščine.
Poglejmo si nekoliko podrobneje, kako razdelijo tovrstna gradiva drugi raziskovalci. Če poskušamo učbenike nekako kategorizirati, nam pri tem pomaga najprej St. Johnova (1996, 9-14), ki razvrsti učbenike v štiri skupine:
1.	Učbeniki za razvijanje spretnosti v poslovnem komuniciranju (sem spadajo učbeniki iz serije Longman Business English Skills Series, npr. Negotiating (O'Connor, Pilbeam in Scott-Barrett 1992), Socializing (Ellis in O'Driscoll 1992) ali Telephoning (Bruce 1992).
2.	Učbeniki z več poslovne vsebine (npr. Personnel, Brieger in Comfort 1992a in Finance, (Brieger in Comfort 1992b).
3.	Učbeniki za študij poslovnih primerov (npr. Portfolio (Howe 1987)
in Case Studies in International Management (Sawyer-Laufanno
1987).
4. Učbeniki iz poslovnega okolja (npr. Business Opportunities (Hol-lett 1994), Business Objectives (Hollett 1991) in Insights into Business (Lannon, Tullis in Trappe 1989).
Flinders (1998) ugotovi, da se je od leta 1980 marsikaj spremenilo, glavna razlika pa je ta, da se sestavljalci vse pogosteje odločajo za ponatis člankov iz revij. Od leta 1990 dalje pa spremljajo učbenike C D-ROMi, strani, ki jih je dovoljeno fotokopirati, avdio in video kasete ter nenazadnje tudi raba Interneta. Flinders omenja pet najpomembnejših sestavin tečajev poslovne angleščine:
1.	jezikovno vedenje,
2.	komunikacijske spretnosti,
3.	strokovne sestavine (ki se nanašajo na podjetja, poslovna področja in države),
4.	medkulturne stike in
5.	vodstvene spretnosti.
Kot glavno hibo učbenikov Powell (1996a) omenja intuicijo, ki je edino vodilo sestavljalcev pri odločanju o tem, kaj v učbenik vključiti in česa ne. Posebej kritizira jezik v učbenikih, ki so namenjeni poučevanju poslovnih srečanj, predstavitev, razlage grafikonov, telefoniranja, saj vsi ponujajo izkrivljeno sliko jezika, in ne takšnega, kot se dejansko uporablja. Majhna sofisticiranost besedišča je druga zamera (Ljung 1990) raziskovalcev, ki v isti sapi omenjajo tudi pomanjkanje stopnjeva-nosti težavnosti pri izboru besedišča. O razlikah med učbeniki poslovne angleščine in dejansko rabljenim jezikom v praksi piše tudi Williamsova (1988), kije proučevala jezik poslovnih srečanj. Njen dvom v primernost jezika, ki ga učijo učbeniki in koristnost le-teh za študente, se je izkazal za upravičenega. Shields (1994) v svoji študiji o poslovnih srečanjih ugotavlja, da učbeniki učijo strinjanje in nestrinjanje v obliki predpisanih eksplicitnih obrazcev, ki z dejansko rabo nimajo nič skupnega. Ma (1993) je primerjala korpus petdesetih pisem z učbeniki korespondence in prišla do ugotovitev, da določeni, pomembni deli poslovnih pisem (npr. razdelek p s) niso nikjer obdelani. Premik k drugim oblikam pisnega poslovnega komuniciranja, k faksu in predvsem k elektronski pošti, je pravzaprav vse do danes skoraj spregledan.
Če povzamem glavne probleme v zvezi z učbeniki za poslovno angleščino, ugotovim, da le-ti poenostavljajo in prikazujejo nerealno sliko
poslovnega sveta, da se jezik, ki ga najdemo v učbenikih razlikuje od jezika v dejanskem poslovnem svetu, da je v učbenikih vljudnostna komponenta premočno poudarjena ter da je jezik - njegova struktura in besedišče - v učbenikih popolnoma odvisen od intuicije in osebnih izkušenj avtorjev. Z drugimi besedami, skupni imenovalec učbenikov za poslovno angleščino sta pomanjkanje verodostojnosti in prepoenosta-vljanje kompleksnega sveta poslovne angleščine. Raznolikost in bogastvo poslovne angleščine nam vsekakor povzročata težave pri iskanju jasnega odgovora na vprašanja, kaj je poslovna angleščina, v čem se razlikuje od splošne angleščine in kakšna naj bo vloga učbenikov pri njenem poučevanju.
Skela (1997) opozarja na potrebo po sistematičnemu analiziranju učbeniških gradiv, na nekritično prevzemanje tujih jezikovnih učbenikov, na nepoznavanje problematike odgovornih in na agresivnost velikih založb ter izpostavlja dve osnovni vprašanji:
1.	kaj moramo poučevati,
2.	kako naj te vsebine poučujemo,
pri čemer ugotavlja oddaljenost učbenikov od stvarnosti ter na potrebno pedagoško aproksimacijo, ki naj kar najbolj zvesto odslikavati stvarnost.
Ko podaja kronološki pregled različnih metod poučevanja tujih jezikov, jih našteje trideset23 in opozori na nesmiselnost privrženosti eni
23. Primerno se nam jih zdi povzeti po Skeli tudi na tem mestu: (1) Slovnič-no-prevajalna metoda (The Grammar-Translation Method); tudi indirektna metoda (The Indirect Method); tradicionalna metoda (The Traditional Method); klasična metoda (The Classical Method); pruska metoda (The Prussian Method) ali stara metoda (The Old Method). (2) Bralna metoda (The Reading Method). (3) Naravna metoda (The Natural Method); tudi psihološka metoda. (The Psychological Method). (4) Metoda serij (The Series Method). (5) Fonetična metoda (The Phonetic Method); tudi Structural ali New Reform Method. (6) Direktna metoda (The Direct Method). Zlitje naravne in fonetične v direktno pripelje do različic: eklektična metoda (The Eclectic M); eklektična direktna metoda (The Eclectic Direct Method); St. Cloude Method; Berlitz Method oz. konverzacijska metoda (The Conversation Method); stopnjevana direktna metoda (The Graded Direct Method). (7) Metoda jezikovnega nadzora (The Language-Control Method); tudi Simplification Method (temelji na Basic English: 850 besed). (8) Oralni pristop (Oral Approach/Method); tudi Structural-Situational Approach in Situational Language Teaching. (9) Metoda delovne enote (The Unit Method). (10) Strukturalna oz. Lingvistična metoda (Structural/Linguistic Method); tudi »armadna metoda« (Army Method). (11) Avdiolingvalna/-e metoda (The Audio-Lingual Method); tudi The Oral-Aural metoda. (12) Kognitivni pristop (The Cognitive App.); tudi mo-
sami metodi ter hkrati soglaša s Sternom (1983), ki pravi, da ima »teorija jezikovnega poučevanja slab spomin«, saj pozabljamo preteklost in njena spoznanja in zmeraj znova »bijemo stare bitke«. Po Skeli (1997) gre za stalno teoretično rekonceptualizacijo jezikovnega učenja in poučevanja, pogled na to, kaj je jezik in učenje jezika, pa se spreminjata v luči novih spoznanj s področja jezikoslovja, psihologije in sociologije. Podrobneje Skela opredeli glavne značilnosti slovnično-prevajalske metode, ki je v rabi od petdesetih let 19. stoletja.
Glavne značilnosti te metode je mogoče strniti v naslednjih desetih točkah:
1.	formalna slovnična in oblikoslovna pravila ciljnega jezika ter seznam besed za vsako uro, ki se jih morajo učenci naučiti;
2.	deduktivno poučevanje slovnice: razlaga pravil, ki jih ponazarjajo v ta namen skovani stavki;
3.	prevajanje;
4.	poučuje se v materinščini, ki je referenčni sistem;
5.	učbeniki, ki predstavljajo nova slovnična poglavja;
6.	stavek je enota jezika;
7.	poudarek na vadbi/utrjevanju, ki je povezano s puritanskim prepričanjem, daje »trdo delo potrebno za človekovo odrešenje«;
8.	slovnična pravila in besedišče se morajo naučiti na pamet;
9.	slušno-govorne spretnosti so zanemarjene;
10. cilj učenja je branje književnih del ciljnega jezika.
Kritičnost Skelinega zapisa se stopnjuje, ko spregovori o pristnosti (avtentičnosti) učnih gradiv, kjer ugotovi, da avtentičnost sama po sebi
dificirana slovnično-prevajalna metoda ali kognitivni avdiolingvalni pristop. (13) Av-dio-vizuelna metoda (The Audio-Visual Method). (14) Situacijska metoda (The Situational Method). (15) Dvojezikovna metoda (The Dual-Language Method ali The Bilingual Method). (16) Tan-Gau metoda (The Tan-Gau Method). (17) Praktično-teoretična metoda (The Practice-Theory Method). (18) Analogna/Sorodna metoda (The Cognate Method). (19) Popolni Telesni Odziv (Total Physical Response). (20) Sugestopedija (Su-ggestopedia). (21) Molčeči Pristop (The Silent Way). (22) Učenje skupnosti (Community Language Learning). (23) Naravni pristop (The Natural Approach ali The Neo-Natural Method). (24) Modularni pristop (The Modular Approach). (25) Intenzivni pristop (The Intensive Approach). (26) Funkcionalni pristop ali funkcijsko-pojmovni pristop (The Functional Approach ali The Functional-National Approach). (27) Komunikacijski pristop (The Communicative Approach); tudi funkcionalni pristop. (28) Angleščina za posebne namene (esp). (29) Potopitveni pristop oz. jezikovna kopel (The Immersion Approach). (30) Na kulturnih vsebinah temelječe metode (Culture-based Methods).
ne zagotavlja učinkovitega učenja ter omeni dejstvo, da o relevantnosti avtentičnih gradiv v sodobnih učbenikih podvomi le malo strokovnjakov, le redki pa opazijo zgolj kozmetično vlogo fotografij v učbenikih.
Skela v omenjenem delu piše tudi o učnih enotah. Učna enota ima specifičen učni(e) cilj(e), ima začetek in konec, je notranje koherentna in je v posebnem razmerju z drugimi učnimi enotami, te pritegne, je koristna, je raznolika, relevantna, razvojna in generativna, se običajno obdela v določenem času. Po njegovem mora dober učbenik imeti jasno strukturo učnih enot, da lahko učitelj načrtuje, učenec pa ima občutek napredovanja, pri čemer seje treba izogibati pristopu »tekočega traku«, kjer vsaka ue izgleda enako. Ob vsem povedanem Skela tudi ugotavlja, da so prevladujoči učbeniki veliko tradicionalnejši kot se zdi na prvi pogled, saj so najverjetneje nasledek evolucije in ne revolucije.
Skela zaključuje (1997, 232) takole:
Komunikacijski pristop poskuša ponovno ustvariti psihološke procese in motivacijske silnice, ki ženejo komunikacijo, percepcijo in usvajanje materinščine, in sicer tako, da jih poskuša prevesti v snovanje učnih načrtov, strukturo učne enote, metodična načela in tipe vaj, ki bi lahko utelešali te procese in silnice v razrednem okolju. Seveda obstaja odprto vprašanje, do kakšne mere - če sploh - je v umetnem razrednem okolju sploh mogoče poustvariti »naravne« pogoje za učenje tujega jezika. Ravno tako ostaja spričo zapletenosti procesov komunikacije vprašljivo, do kakšne mere lahko učni načrt oz. učbenik, kije »kvantitativen in končen«, sploh odsli-kava stvarno komunikacijo, kije »kvalitativna in neskončna«.
Preden se lotimo analize nekaterih učbenikov, ki so bili v uporabi v slovenskem visokem šolstvu v preteklosti in učbenikov, ki se uporabljajo na nekaterih visokošolskih ustanovah v nekaj preteklih akademskih letih, se ustavimo še pri članku Skele (1993), ki govori o evalva-ciji učbenikov tujega jezika. Učbenik, ugotavlja Skela (1993, 55), je še vedno najpomembnejše učno sredstvo tujejezikovnega poučevanja in učenja, zato bi bilo treba njegovo ocenjevanje in izbiro utemeljevati čim bolj objektivno, sistematično in strokovno. Kljub temu dejstvu pa argumentirano in strokovno vrednotenje redko, nesistematično, fragmentarno in zmedeno. Ker učiteljem manjka strokovne usposobljenosti, se ocenam učbenikov izmikajo, čeprav so predvsem oni, skupaj z učenci, poklicani, da na podlagi izkušenj izrekajo sodbe o (ne)primernosti uč-
slika 2.2 Proces evalvacije učbenika
benikov. Kadar so vprašani, zakaj so izbrali določen učbenik, učiteljem pogosto zmanjka eksplicitnih argumentov, ki bi govorili v prid ali proti nekemu učbeniku.
Kljub dejstvu, ugotavlja Skela (1997,57), da ni jasnih smernic za sistematično in strokovno evalviranje učbenikov, pa vendar obstajajo evalva-cijski vprašalniki in »uradna« evalvacija učbenika, ki obsega predvsem izražanje bolj ali manj strokovnih mnenj recezentov, strokovnjakov, praktikov, komisij in založnikov ter njihovih marketinških služb. Spodnja shema, povzeta po Skeli (1993, 61), nazorno prikazuje, kdo in v katerih fazah nastajanja in uporabe učbenika se vključuje v njegovo evalvacijo.
Tri skupine ljudi odločilno prispevajo k (ne)uspehu učbenika: avtorji, založniki in uporabniki (učitelji in učenci). Ključni za uspeh učbenika so slednji, a so le redko vključeni v evalvacijo učnih gradiv, še posebej redko učenci, ki so iz tega procesa skoraj izpuščeni, saj so vse prepogosto prepuščeni učiteljevemu izbiranju učbeniških gradiv, ki pa izbirajo bolj v luči lastnih želja kot učenčevih. Sistematično vrednotenje učnih gradiv, tudi učbenikov, namenjenih poučevanju poslovne angleščine na posrednješolski ravni je izredno pomembno za dvig kvalitete poučevanja poslovnega angleškega jezika.
Za zanašanje na izkušnje, intuicijo in subjektivno mnenje pri izbiri
učbeniških gradiv ne more biti opravičila, še posebee če vemo, daje pravzaprav (Williams 1983, 251)
[...] ironical that those teachers who rely most heavily on the textbooks are the ones least qualified to interpret its intentions or evaluate its content and method.
Slavica Čepon (Čepon 2004) v neobjavljeni magistrski nalogi Snovanje in vrednotenje učnih gradiv za poučevanje poslovne angleščine ugotavlja, da dodiplomski študij anketiranim učiteljem program anglistike na ff v Ljubljani ni ponudil potrebnih didaktičnih znanj za vrednotenje učbenikov, zato jih povečini vrednotijo po intuiciji in iz izkušenj. Anketirani učitelji poslovne angleščine pa so kljub temu dejstvu prepričani, da so »do sedaj vedno izbrali ustrezen učbenik«, česar pa, seveda, ne moremo(jo) potrditi. Težave, ugotavlja Čeponova, nastopijo, ko te učitelje zaprosimo, naj jasno razkrijejo svoja merila za presojanje učbenikov, saj se izkaže, da temelji njihova presoja na popolnem pomanjkanju sistematičnih meril ter da gre skoraj pri vseh za vrednotenje po intuiciji oziroma občutku. Smiselno Čeponova tudi dodaja, da se ob tem postavlja vprašanje, kako se potemtakem vrednotenja učbenikov lotevajo novi in neizkušeni učitelji. Zanimiv je tudi podatek, da 82 % učiteljev v raziskavi meni, da objektivna merila za ocenjevanje učbenikov niso koristna, saj je mogoče priti do podobnih rezultatov tudi, če se učitelj nanaša zgolj na intuicijo in lastne izkušnje. Med podatki, do katerih je v svoji raziskavi prišla Čeponova, velja omeniti še »druge metode«, kijih učitelji uporabljajo namesto instrumentov za vrednotenje:
•	vrednotenje po intuiciji oz. občutku (100 %),
•	listanje po učeniku (100 %),
•	preletavanje ene ali več enot v učbeniku (100 %),
•	predelava ene ali več enot v učbeniku (100 %),
•	upoštevanje zanimivih in koristnih tem za učeče (100 %),
•	upoštevanje pomembnosti komunikacije v učbeniku (75 %),
•	uporaba kombinacije več metod (100 %).
Med manj cenjene metode za vrednotenje učbenikov poslovne angleščine pa sodijo:
•	upoštevanje popularnosti in prodajanosti učbenika (19 %),
•	preizkus učbenika v razredu (63 %),
•	upoštevanje mnenja sodelavcev (13 %),
•	velika prisotnost slovnice (38 %).
Čeponova v sklepu svoje magistrske naloge poudari dejstvo, da bi se avtorji in založniki morali bolj zavedati potrebe po strokovnem dialogu med ustvarjalci in uporabniki učbenikov.
Dejstvo je, da imajo učbeniki nasploh, pa tudi jezikovni učbeniki, pomembno vlogo v vseh izobraževalnih ustanovah, od osnovnih šol pa vse do visokošolskih institucij. Pravilnik o potrjevanju učbenikov iz leta 2000 (str. 121) definira učbenik kot »osnovno učno gradivo za doseganje vzgojno-izobraževalnih ciljev in standardov znanja, opredeljenih v učnem načrtu oziroma katalogu znanja«. Glede na zgoraj omenjeno dejstvo tudi Pečnikova (2001,107-123) ugotavlja, da bi bilo treba posvetiti večjo pozornost oblikovanju učbenikov, pri čemer bi bilo treba upoštevati mnenja vseh udeležencev v procesu poučevanja tujega jezika stroke, torej učiteljev, avtorjev in dijakov.
Skela (1993, 55) ugotovi, da bi evalvacija učbenikov morala biti sestavni del jezikovnega poučevanja, zato bi moralo biti »eksplicitno utemeljevanje (ne)primernosti določenega učbenika ravno tako nujno« (str. 56-57), a se vse prepogosto dogaja, »da se učitelji odločajo na podlagi zelo simplicističnih kriterijev, kot so >popularnost<, in sicer v prepričanju, da če se neka knjiga dobro prodaja, potem mora očitno >nekdo, nekje, nekako početi nekaj, kar je v redu<« (str. 57). Seveda pa je eval-vacija učbenikov tudi subjektivna, praktična in na izkušnjah temelječa dejavnost, zato ne moremo pričakovati, da bi prišli do končne rešitve s pomočjo enotnega nabora postavk za vrednotenje učbenikov.
Preden se lotimo analize učnih gradiv si postavimo še naslednje vprašanje: Kako potreben je sploh učbenik poslovne angleščine na posre-dnješolski ravni? Možni so najmanj trije odgovori:
1.	učitelji tudi na tej ravni izobraževanja potrebujejo učbenik,
2.	učitelji na tej ravni izobraževanja učbenika ne potrebujejo,
3.	učitelji obstoječi učbenik spreminjajo, ga izboljšujejo z dodajanjem lastnih gradiv.
Najpogostejši argumenti v prid učbeniku so naslednji:
•	učbenik je okvir, znotraj katerega se udejanja določen učni program,
•	učeči si brez učbenika težko predstavljajo namen/smisel učenja,
•	učenja brez učbenika učeči ne jemljejo dovolj resno,
•	velikokrat predstavlja učbenik kar učni načrt,
•	učbenik vsebuje pripravljena besedila in vaje,
•	učbenik je relativno poceni učno gradivo,
•	učeči, ki ne uporablja učbenika, nima jasne predstave o tem, kaj mora vedeti in je preveč odvisen od učitelja,
•	novim učiteljem predstavlja učbenik varnost, jih vodi in jim nudi pomoč.
Najpogostejši argumenti proti uporabi učbeniških gradiv pa so naslednji:
•	če imajo različne skupine študentov različne potrebe, jih en sam učbenik zagotovo ne more zadovoljiti,
•	teme v učbeniku morda niso ustrezne in vsem zanimive,
•	učbenik omejuje ter zmanjšuje kreativnost učiteljev in učečih,
•	učbenik vsebuje neustrezne in napačno strukturirane učne enote,
•	učbenik morda ne upošteva v dovolj veliki meri različnih učnih stilov posameznih študentov,
•	učbenik učiteljem vsiljuje določen način dela, ki temelji na presoji avtorji o tem, kaj je za učeče dobro in kaj ne,
•	učbeniki predstavljajo »masses of rubbish skillfully marketed« (Brumfit 1980,30),
•	učbenik študente predvsem omejuje,
•	ne glede na to, koliko dela je vloženega v neki učbenik, se je treba zavedati, da noben učbenik ni popoln,
•	vaje v učbeniku so pogosto pripravljene po principu tekočega traku,
•	besedila v učbeniku so neprimerna oziroma neaktualna,
•	gradiva niso pristna, temveč gre velikokrat le za navidezno pristnost,
•	učbenika ne spremlja zadostno število dodatnih učnih pripomočkov,
•	učbenik, kije narejen za masovno uporabo po celem svetu, ne more biti zares »komunikacijski«,
•	prevelik vpliv britanskih in ameriških založnikov, ki vsiljujejo svoje kulturne vrednote.
V grobem lahko delimo učbenike na (Grant 1987,12-14):
1.	Tradicionalne - ti skušajo učeče pripraviti do tega, da bi se učili jezika kot sistema. Bolj kot komunikacijsko funkcijo jezika poudarjajo pomen jezikovnih oblik, vzorcev, slovnice; osredinjeni so na bralnih in pisnih aktivnostih (»pasivnostih«); poudarjajo pomen pravilnosti; ozko sledijo učnemu načrtu in končnemu preverjanju pridobljenega znanja . . . Bilo bi zmotno verjeti, da so tradicionalni učbeniki redkeje uporabljeni od komunikacijsko naravnanih, nasprotno, uporabljajo in tiskajo (pogosto pod krinko modernega dizajna tudi s strani velikih založb) jih po celem svetu. Tisti, ki jih pri učenju uporabljajo (pogosto skozi daljše obdobje), se po letih trdega dela seznanijo s slovnico (jezikovnim sistemom), vendar pogosto niso sposobni v jeziku tudi komunicirati.
2.	Komunikacijske - ti poudarjajo pomen komunikacijskih funkcij jezika - torej tistega, kar ljudje počnejo, ko jezik uporabljajo - in ne le jezikovnih oblik. Skušajo, kolikor je to mogoče, zadovoljiti potrebe in interese učečih, poudarjajo jezikovne spretnosti, učenje jezika pa temelji na aktivnostih. Bistveno večji poudarek je na poslušanju in govorjenju kot na pisanju in branju, bolj eksplicitno so razloženi cilji jezikovnega učenja in poučevanja, poudarjajo pomen uravnoteženosti med tekočnostjo in pravilnostjo ter se, nenazadnje, zavedajo pomena vsebine in učnih metod, ki morajo odražati avtentičen jezik iz vsakdanjega življenja.
Med postavkami za vrednotenje učbenikov je mogoče izbrati nasled-je:
1.	videz in tisk (privlačnost, ustrezen format, kvalitetna vezava, berljiva pisava, jasno oštevilčenje strani, zanimiva naslovnica ...),
2.	dobavljivost učbenika,
3.	cena učbenika,
4.	kulturološka sprejemljivost,
5.	organizacija učnega gradiva v učbeniku,
6.	vrsta vaj v učbeniškem gradivu,
7.	stopnja težavnosti, primernosti,
8.	stopnja aktualnosti učnih gradiv
9.	organizacija priročnika za učitelje,
10.	prisotnost pristnih (avtentičnih) gradiv v učbeniku,
11.	organizacija gradiv, ki spodbujajo raznolikost učnih metod,
12.	informacije v uvodu in na platnicah učbenika (seznam uporabljenega gradiva z avtorskimi pravicami, predlogi za učitelje in študente, dodatna literatura za učitelje in študente . . .),
13.	ustreznost učbenika učnemu načrtu,
14.	primernost tem,
15.	osredinjenost na učečega,
16.	dodatna gradiva (cd-rom, ključ, kasete, video, delovni zvezek, spletna podpora z dodatnimi besedili in vajami, priročnik za učitelja, učni listi, testi, prosojnice . . .),
17.	povezava med učbenikom in določeno jezikovno teorijo,
18.	primernost besedišča stopnji učenja/poučevanja,
19.	spodbujanje raznolikih načinov dela (skupinsko, v parih, s celotnim razredom, predstavitve, dialogi . . .),
20.	primernost vaj in aktivnosti (jasna navodila in primeri, raznolikost vaj),
21.	uravnoteženost med vedenjem o jeziku in jezikovno rabo,
22.	kreativnost,
23.	stopnjevanost (od lažjega k težjemu),
24.	spodbujanje domačega dela,
25.	trajnost gradiv,
26.	primernost naslova,
27.	vsebovanost elementov, ki učečega poučijo o tem, kako se je mogoče učiti jezika,
28.	učbenik motivira tako učitelja kot študenta,
29.	smiselnost grafičnih in fotografskih vložkov,
30.	drugo slikovno gradivo: grafi, tabele, načrti, sheme, zemljevidi, diagrami ...
31.	jasna struktura učne enote, ki omogoča učitelju načrtovanje, učečim pa daje občutek napredovanja,
32.	raznolikost registrov v učbeniku (formalni jezik, nevtralni jezik, neformalni jezik),
33.	raznolikost jezikovnih stilov (novinarski, znanstveni, tehniški...),
34.	učbenik spodbuja jezikovno ozaveščenost (angl. language awareness),
35.	učbenik spodbuja kulturno ozaveščenost (angl. cultural awareness).
Evalvacija učbeniških gradiv je po Grantu (1987,118-119) proces, ki poteka v treh korakih:
1.	začetna evalvacija (angl. innitial evalvation),
2.	natančna evalvacija (angl. detailed evalvation),
3.	evalvacija, ki poteka, ko učbenik uporabljate (angl. in-use evalva-tion).
Ko izvajamo začetno evalvacijo, si lahko učitelji pomagamo s t. i. »catalyst« testom (c - komunikacijski?; a - cilji?; t - učljivost?; a - razpoložljivi učni pripomočki?; l - stopnja učenja?; y - vaš vtis?; s - bo zanimal študente?; t - je bil učbenik preizkušen v praksi?). V fazi natančne evalvacije učbenik podrobneje proučimo, ga, če je mogoče, pilotiramo in ocenimo v praksi. Če ga prevzamemo, njegovo učinkovitost preizkušamo v praksi, kar predstavlja tretjo fazo procesa evalvacije. Prednosti zgoraj naštetih evalvacijskih postavk pa je predvsem v tem, da:
•	razvijajo učiteljevo sposobnost za ocenjevanje,
•	spodbujajo učitelje k izdelavi lastnih kriterijev za evalvacijo,
•	pomagajo razvijati nabor kriterijev, ki je uporaben za večino učiteljev.
3 Analiza potreb
Poučevanje poslovne angleščine na nekaterih slovenskih fakultetah (predvsem tistih, kjer se predavanja v glavnem navezujejo na ekonomske in poslovne teme) bi moralo biti načrtovano na podlagi določenih predhodno ugotovljenih potreb študentov. Predavatelji tujih jezikov na teh institucijah si gotovo zastavljajo vprašanje: »Zakaj se naši študenti morajo učiti poslovno angleščino?« ali »Kakšne so potrebe naših študentov po znanju angleškega jezika stroke?« Raziskovalec tega področja utegne dobiti občutek, da je velikokrat odgovor na zastavljeno vprašanje ta, da je glavna (če ne celo edina) potreba študentov »narediti izpit ob koncu študijskega leta«. Razlog za takšen občutek velja pripisati dejstvu, da je analiza potreb v slovenskem posrednješolskem izobraževanju na področju poučevanja tujih jezikov redko opravljena.
Analiza potreb nas pripelje do vedenja o tem, kaj študenti potrebujejo oziroma bodo potrebovali po zaključenem izobraževanju. Načrtovanje študijskega programa zajema naslednje faze:
1.	ugotavljanje potreb,
2.	opredeljevanje ciljev,
3.	snovanje učnega načrta,
4.	izbiranje/snovanje učnih gradiv,
5.	oblikovanje preverjanja znanja,
6.	vrednotenje program.
Naštete sestavine, z izjemo ugotavljanja potreb, si lahko sledijo tudi v drugem vrstnem redu. Načrtovanje je prepleteno, pri čemer sta sooblikovalca programa učitelj in slušatelj.
John Munby (1978) v delu Communicative Syllabus Design predstavi natančne postopke za odkrivanje ciljnih jezikovnih potreb in pravzaprav uvede izraz »analiza potreb« (angl. needs analysis).1 Munby tudi
1. V uporabi je tudi izraz »needs assessment«, vendar bomo tukaj uporabljali primernejši izraz »needs analysis«, saj je prvi omejen na zbiranje podatkov, drugi pa vključuje tudi analizo.
Analiza potreb
slika 3.1 Elementi načrtovanja programa
meni (str. 2-3), da se angleščina za posebne namene osredotoča na slušatelje in njihove razloge za učenje tujega jezika, iz česar mora izhajati celoten jezikovni program. Hutchinson in Waters (1987)2 razlikujeta med:
1.	ciljnimi potrebami (angl. target needs) - kaj bodo učeči morali znati v ciljni situaciji:
•	nujno potrebna znanja/razumevanje (angl. neccessities),
•	pomanjkljivosti (angl. lacks),
•	želje (angl. wants) - tisto, kar potrebujejo učeči po lastnem mnenju;
2.	učnimi potrebami (angl. learning needs); v okviru učnih potreb moramo najti odgovore na naslednja vprašanja:
•	Zakaj se učeči učijo? (Ali gre za obvezen ali izbirni predmet, so njihove potrebe jasno razvidne, kakšen je odnos učečih do predmeta? Želijo izboljšati znanje ali se jim zdi čas, porabljen za učenje tujega jezika, izgubljen?)
•	Kako se učeči učijo? (Kakšne so njihove učne navade, kakšen je njihov pogled na poučevanje in učenje, kakšne metode po-
2. Prav tako tudi ugotovita, da pri jeziku stroke ni pomemben le »obstoj potreb«,
temveč predvsem »zavedanje potreb«, ki jih morata identificirati učitelj in slušatelj skupaj.
učevanja se jim zdijo primerne, kaj jih pri poučevanju/učenju dolgočasi?)
•	Kakšni viri so na razpolago? (Število in kompetentnost učiteljev, odnos učiteljev do jezika stroke, učiteljevo poznavanje snovi in njihov odnos do stroke, gradiva, pripomočki, priložnosti za obšolske aktivnosti.)
•	Kje se bo jezik stroke poučeval? (Je okolle prijetno, dolgočasno, hrupno, vroče, hladno?)
•	Kdaj bo potekalo poučevanje/učenje? (Čas, pogostost, razlika za redne in izredne študente.)
Najobsežnejše pojmovanje potreb in delitev na posamezne vrste navajata Dudley-Evans in St. Johnova (1998). Sodoben koncept analize potreb sta povzela v osmih točkah:
1.	analiza ciljne situacije, torej objektivnih potreb - v kakšnih situacijah bodo učeči uporabljali/uporabljajo jezik,
2.	analiza želja glede učenja in pričakovanj, torej subjektivnih potreb - učne izkušnje, vzroki za obiskovanje predavanj, kulturne komponente,
3.	analiza sedanjega stanja - sedanje znanje jezika,
4.	analiza vrzeli v jezikovnem znanju,
5.	analiza učnih potreb - učinkoviti načini usvajanja jezikovnih spretnosti in jezikovnega znanja,
6.	jezikovna analiza, analiza diskurza in žanra - vedenje o tem, kako se jezik uporablja v ciljni situaciji,
7.	analiza kratkoročnih potreb
8.	analiza učnega okolja.
Glavni viri informacij za analizo potreb so:
1.	učeči,
2.	tisti, ki na nekem področju delajo ali študirajo,
3.	bivši študenti
4.	relevantna literatura,
5.	stranke,
6.	delodajalci,
7.	fakultete,
8.	raziskave na področju jezika stroke.
Skupne evropske smernice za učenje/poučevanje tujih jezikov (Common European Framework of Reference for Languages) analizo potreb predstavijo v obliki naslednjih vprašanj (cefrl 2001):
•	Kaj bodo učeči morali početi z jezikom (analiza ciljne situacije)?
•	Česa se morajo naučiti, da bodo jezik lahko uporabljali za dosego teh ciljev (analiza ciljne situacije)?
•	Kakšni so njihovi razlogi za učenje tujega jezika (analiza želja glede učenja)?
•	Kdo so učeči (starost, spol, družbeno ozadje in zaključena stopnja izobrazbe; informacije o učencih)?
•	Kdo so njihovi učitelji in kakšno je njihovo znanje, spretnosti in izkušnje (del analize učnega okolja)?
•	Kakšen dostop imajo učeči do učbenikov, priročnikov, avdiovizuel-nih pripomočkov, strojne in programske računalniške opreme (del analize učnega okolja)?
•	Koliko časa imajo na voljo ali koliko časa so pripravljeni posvetiti učenju jezika (del analize učnega okolja)?
Cilji analize potreb pa so naslednji:
•	zaradi omejenega časa seje treba odločiti o tem, kaj je najpomembnejše,
•	dobimo podatke, na katerih temelji učni načrt,
•	dobimo podatke za evalvacijo obstoječega programa,
•	dobimo informacije o vsebini, oblikovanju in uvajanju učnega načrta (viri: študenti, učitelji, vodstvo, delodajalci),
•	analiza potreb je orodje za določanje splošnih in specifičnih jezikovnih potreb,
•	analiza potreb potrdi ali ovrže videnja, ki jih imajo glede različnih potreb predavatelji tujega jezika.
Naštejmo še pogoje, ki jih mora izpolniti temeljita analiza potreb. West (v Simich-Dudgeon 1999, 2) meni, da so predpogoji za temeljito analizo potreb naslednji:
•	Analiza potreb mora biti transparentna. To pomeni, da mora biti temeljita, natančno izvedena, v njej pa morajo sodelovati vsi udeleženci v učnem procesu.
•	Analiza potreb mora biti ponovljiva. Čeprav analizo potreb navadno izvedemo pred začetkom izvajanja programa, moramo nanjo
gledati kot na kontinuiran proces, ki ga velja v toku izvajanja učnega procesa večkrat ponoviti z namenom evalvacije vseh dejavnikov pri pouku jezika stroke.
•	Analiza potreb mora biti osredinjena na učence. Upoštevati moramo različne učne stile in želje glede učenja.
•	Analiza potreb mora vk1jučevati analizo vrzeli v jezikovnem znanju. Oceniti moramo tako sedanje stanje kot tudi ciljne potrebe.
•	Analiza potreb mora nakazati vsebine, ki naj jih vključimo v učni načrt in pomembnost posameznih vsebin.
•	Analiza potreb mora biti povezana s ciljno situacijo. Rezultat analize potreb mora biti odraz pomembnih dejavnikov ciljne situacije in ne zgolj jezikovnih kategorij.
•	Analiza potreb mora biti verodostojna. Vsem udeležencem v učnem procesu moramo omogočiti, da svoje potrebe izrazijo in jih poskušajo zadovoljiti.
Analiza potreb ne traja samo omejen čas, temveč ves čas obstoja nekega programa. Ločimo lahko med tremi vrstami analize potreb:
•	začetna (angl. initial needs analysis) - izvedeš jo pred začetkom izvajanja programa;
•	sprotna/formativna (angl. formative evaluation) - poteka vzporedno z izvajanjem programa in omogoča prilagajanje in spreminjanje metod in gradiv;
•	sumativna evalvacija (angl. summative evaluation) - izvedeš jo ob koncu programa.
Empirični del
Empirični del temelji na naslednjih raziskovalnih metodah:
1.	vprašalniku, namenjenem tvorcem učnih načrtov, s pomočjo katerega bo mogoče ugotoviti, iz kakšnih predpostavk izhajajo pri-pravljalci učnih načrtov na področju poslovne angleščine v slovenskem visokem šolstvu;
2.	vprašalniku, namenjenem študentom, s pomočjo katerega je mogoče povzeti odnos študentov do izbranih gradiv, njihov želje, potrebe in predstave o tem, kaj bi jim bilo treba na tej ravni izobraževanja ponuditi pri predmetu poslovni angleški jezik;
3.	vprašalniku, namenjenem zaposlenim, s pomočjo katerega bo mogoče ugotoviti, kaj zaposleni po koncu šolanja dejansko potrebujejo;
4.	vprašalniku, namenjenem strokovnjakom s področja ekonomije in poslovnih ved, s pomočjo katerega bo mogoče dobiti podatke o tem, kaj tisti, ki se spoznajo na stroko, menijo o obravnavani problematiki;
5.	nestrukturiranem intervjuju s študenti, s pomočjo katerega bomo ugotovili, kaj o obravnavani problematiki menijo študenti;
6.	analizi učbenikov (domačih in tujih), s pomočjo katere bo ugotovljeno, v kolikšni meri le-ti pomagajo doseči izbrane cilje v procesu poučevanja/učenja angleškega poslovnega jezika;
7.	analizi diskurza v Uvodih v učbeniška gradiva, v katerih avtorji učbenikov neposredno razlagajo svoje poglede glede poučevanja poslovne angleščine. S pomočjo analize zapisanega bomo lahko ugotavljali morebiten razkorak med eksplicitno izraženimi pogledi o poučevanju poslovnega angleškega jezika avtorjev učbenikov in dejansko prakso, ki je uporabljena v učbenikih.
4 Učbeniki poslovne angleščine v slovenskem visokem šolstvu
V nadaljevanju si bomo ogledali nekatere domače in tuje učbenike za poslovno angleščino, ki so bili v rabi v preteklosti ter nekatera novejša učbeniška gradiva, ki se še zmeraj uporabljajo pri poučevanju poslovne angleščine v slovenskem visokem šolstvu.
4.1 Učbeniki poslovne angleščine slovenskih avtorjev
Poglejmo si najprej ustroj učbenika Business English, A reader for students of Economics (with exercises) avtorice Marjane Baumgarten Briški (1956), ki je najstarejši učni pripomoček na področju poslovne angleščine, ki se je uporabljal na Ekonomski fakulteti v Ljubljani v sredini prejšnjega stoletja.
Teme, ki so se avtorici zdele primerne za študente Ekonomske fakultete v Ljubljani v petdesetih letih prejšnjega stoletja, so naslednje:
1.	Tito
2.	Commerce and trade
3.	Sale of goods
4.	Marketing and markets
5.	Exchanges
6.	Exports pay for imports
7.	The importance of credit in foreign trade
8.	Banking
9.	Methods of payment
10.	Bills of exchange
11.	The letter of credit
12.	The balance of trade and the balance of payments
13.	The tariff
14.	The foreign trade of the United States
15.	Budgeting
16.	Business cycles and economic instability
17.	Specialization of manufacturing establishments
18.	The primary pay system, piece-work
19.	The industrial revolution
20.	Karl Marx
21.	The general law of capitalist accumulation
22.	Consumption
23.	The co-operative movement
24.	Social security - economic insecurity
25.	Improvements in agricultural conditions
26.	Transportation
27.	Radio and television
28.	Wood cellulose industries
29.	The iron and steel industry
30.	Comercial fiber culture, cotton
31.	Commercial grain farming in semiarid lands
32.	Insurance introduces security into business undertakings
33.	Economic and social council
Učbenik je podnaslovljen z Berilo za študente ekonomije (z vajami) in je razmnožen za pouk v obliki tipkopisa, v katerem mrgoli najrazličnejših napak, ki so bodisi popravljene kar z roko ali pa sploh niso popravljene. Vsakemu besedilu, ki povprečno obsega dve tipkani strani A4 formata, sledijo vaje tipa:
1.	Give the plural of
2.	Find verbs to these nouns
3.	Fill in the missing words
4.	Make sentences with the following phrases and idioms
5.	Give answers to these questions
6.	Translate into English
7.	Replace the underlined words or constructions by other words or constructions
8.	Put into active voice
9.	Make conditional sentences applying the Present Conditional and the Past Conditional
10. Make the following sentences passive
11.	Write a short essay on banks/Write the short composition on budgeting/Write a short composition on Carl Marx/Write a composition on the Iron and Steel Industry of Yugoslavia/Describe grain farming in Yugoslavia
12.	Fill in the missing prepositions and adverbs
13.	Find verbs and adjectives corresponding to these nouns
14.	Find words of the same family as these verbs
15.	Give opposites to
16.	Insert the article where necessary
17.	Put into the active voice
18.	Put these sentences into the Past Tense
19.	Put in the correct form or forms
20.	Make questions to which the following are answers
21.	Correct the word order
22.	Tell in your own words what this text deals with
Učbenik Marjane Baumgarten Briški je nastal po principu izberi ideološko primerna besedila, po vzoru učbenikov za poučevanje latinskega jezika, pripravi nabor vaj ter prilagodi učbeniku študente ekonomije. Kot bo možno ugotoviti iz nadaljevanja, gre za princip, ki se na Slovenskem pojavlja, resda z nekoliko manj prisotno ideološko komponento, pri snovanju učbeniških gradiv za študente ekonomije in poslovnih ved vse do konca 20. stoletja. Omeniti velja še nekatere druge značilnosti tega, pa tudi mnogih kasnejših, učbenika:
•	vsaka učna enota je primerna za učenje/poučevanje katerega koli poglavja iz angleške slovnice,
•	potrebe, interesi in želje študentov niso v ničemer in nikdar upoštevane,
•	vaje se iz enote v enoto ponavljajo po principu tekočega traku,
•	teme so popolnoma neaktualne,
•	ni dodatnih gradiv,
•	učbenik pri učečem zavira kreativnost, samostojnost in željo po dodatnem delu doma,
•	v učbeniku ni nikakršnih slikovnih gradiv.
Drugi analizirani učbenik je nastal na takrat edini konkurenčni ustanovi, torej na Višji ekonomsko-komercialni šoli (današnji Ekonom-sko-poslovni fakulteti) v Mariboru. Avtor učbenika, Vladimir Meula
(1971), mu je dal naslov English for Students of Economics and Commerce ter ga podnaslovil z Grade one. Učbenik je pravzaprav delo več avtorjev, ki na naslovnici niso omenjeni, a jih uporabnik zasledi na tretji, nepagi-nirani, strani učbenika. Gre za Jeko Hvalec in Majdo Grmek, predavateljici tujega jezika, ki sta pripravili konverzacijske in jezikovne vaje. Prav tako je omenjena tudi tekstovna recezentka, Madeleine Duff, predavateljica na Filozofski fakulteti v Ljubljani in Robert Phillipson, recezent vaj, sicer pa jezikovni svetovalec British Councla v Beogradu. Ne manjka tudi zapis o strokovnem recezentu, ki je profesor višje šole, Franc Lor-bek. Bralec prav tako izve, da je skripta odobril pedagoško-znanstveni svet na svoji drugi seji.
V nasprotju z Baumgartnovo doda Meula učbeniku tudi predgovor, v katerem razloži, da vsebuje »pričujoč priročnik berila z najosnovnejšim gospodarskim izrazoslovjem« (1971,1). Lekcijam, pove avtor, so dodani slovarčki, ki jih ni najti v običajnem angleško-slovenskem slovarju Grada, Škerlla in Vitoroviča iz leta 1967. Prav tako pa Meula doda še »nekaj navodil za izredne študente«: v slovarčku ni označene izgovorjave, zato jo je treba poiskati v slovarju, ko naletiš na nepravilni glagol, je treba poiskati vse tri njegove oblike v slovarju, dobro bi si bilo napraviti slovar strokovnih izrazov, ki jih je najti v berilih (naj naštejemo besede, za katere Meula meni, da bi jih bilo dobro poznati, predvsem zato, da pokažemo na nivo znanja angleškega jezika takratnega študenta na tej stopnji izobraževanja: prodajalna, cena, drag, poceni, kupiti, prodati, denar, plačati, tovarna, direktor, izložbeno okno, nakupovanje ...). Naslednji napotek je, da je treba vaje napraviti »pismeno«, berila morajo biti temeljito predelana, saj se bo učeči moral na izpitu znati »o njih pogovarjati, opraviti nekaj besedne analize (zlasti glagolov in zaimkov) in prevajati«. V sedmi točki napotkov (1971, 2) Meula zapiše, da mora biti slovar stalni spremeljevalec študenta, ter pove, da si je treba za stvari, kijih učeči ne razume, poiskati pomoč pri človeku, ki jezik zna, »tudi pri samem učitelju (v skrajni sili tudi po pošti)«.
Lekcije so naslednje:
1.	Office - lay-out
2.	Industries
3.	Yugoslavia (I.)
4.	Yugoslavia (II.)
5.	Industrial Development of Yugoslavia
6.	Agriculture
7.	Commerce
8.	Acounts
9.	Money
10.	Back from Abroad
11.	The Tourist Trade
12.	Subdivisions of Trade - The Retail Trade
13.	Transport and Communications
14.	The Private Letter
Po jezikovnem prepričanju še v marsičem soroden učbeniku Bau-mgartnove, vsebuje učbenik naslednje vrste vaj:
1.	Answer the following questions
2.	Put the verbs in brackets into the Simple Past or the Past Perfect
3.	Translate the sentences into Slovene/into English
4.	Express ability by using »to be able to« instead of »can«
5.	Use the Present Conditional Tense of »can«
6.	Change the Present Conditional into the Past Conditional
7.	Supply the correct tense of the verb in brackets
8.	Complete the following sentences
9.	Supply the definite article where necessary
10.	What do we call people who live in the following countries and what languages do they speak
11.	Put into the negative form
12.	Use the passive voice in the followig sentences
13.	Fill in the correct form of the verb to be
14.	Put into the third person singular
15.	Put into the interrogative form
16.	Supply the correct form of the present perfect tense
17.	Change the following sentences into the -ing form
18.	Use the present participle instead of a temporal clause/relative clause/causal clause
19.	Write decimals in words
20.	Make sentences of your own using the causative have and the following verbs and objects
21.	Make these direct sttements into indirect ones
22.	Combine the two sentences into one sentence with a relative clause
23.	Fill in the relative pronoun
24.	Replace the appropriate sentences or clauses by using the infinitive construction
25.	Insert like, as, not so-as
26.	Retell the contents of the letter using reported speech
27.	Supply the gerund forms of the verbs in brackets
28.	Supply the correct preposition and the gerund form of the verb in brackets
29.	Complete the following sentences using the gerund form
V nasprotju z učbenikom dr. Baumgartnove je učbenik Meule pri vajah nekoliko radodarnejši s primeri, predvsem pa z razlagami posameznih slovničnih »McNuggetsov«, ki naključno izbrani sledijo vsaki lekciji. Obravnavana so naslednja slovnična poglavja:
1.	Past Perfect Simple Tense
2.	Could
3.	Unreal Conditional Sentences in the Past
4.	The Use of the Definite Article
5.	Common Nouns
6.	Superlatives
7.	The Passive Voice
8.	The Present Perfect Continuous Tense
9.	The Present Participle
10.	Cardinal Numbers
11.	Ordinal Numbers
12.	The Causative Form
13.	Indirect or Reported Speech
14.	Relative Pronouns
15.	The use of the Infinitive with to
16.	As
17.	Gerund
Avtor tega dela kljub daljšemu razmišljanju ni mogel ugotoviti gibala, ki bi narekovalo ustroj učbenika Meule. Gre za 93 strani naključno izbranih besedil, prav takšnih slovničnih razdelkov in vaj, med katerimi je stalnica vaja Prevedi, vse druge vaje pa se pojavljajo bolj v okras izbranim slovničnim poglavjem. Oba učbenika sledita prepričanju, da je
jezik sistem na pravilih temelječih struktur, ki jih učeči mora obvladati. V obeh učbenikih sta slovnica in prevajanje najpomembnejši značilnosti poučevanja tujega jezika, stopnja težavnosti bi bila primerljiva z učbeniškimi gradivi, ki so dandanašnji v uporabi proti koncu osnovnošolskega izobraževanja, o tem, kako seje tuji jezik mogoče učiti, ni nikjer zapisanega nič, kulturna komponenta pa je nadomeščena z ideološko.
Učbenik Meule je brez letnice nastanka, vendar ga je mogoče z veliko verjetnostjo umestiti v šestdeseta leta prejšnjega stoletja. V nadaljevanju si poglejmo, kakšen napredek so na področju sestavljanja učbeniških gradiv, namenjenih študentom ekonomije in poslovnih ved, prinesla sedemdeseta leta.
Tretji analizirani učbenik ima naslov Business English, Part III, avtorjev Jeke Hvalec in Petra Malcolma-Eastwooda. Izšel je leta 1976 na VEKŠ-u (današnjem epf v Mariboru).
Učbenik je mehke vezave in obsega 106 in 58 strani. Prvi del predstavlja 15 lekcij, razdeljenih v štiri razdelke, drugega pa ključ s slovarjem. Na koncu prvega dela je dodan tudi spisek pogostejših nepravilnih glagolov. Strokovno recenzijo »zapiskov predavanj« je napisal mag. Matjaž Mulej. Učbenik ima v angleščini napisan Predgovor, iz katerega izvemo, daje namenjen študentom zadnjega letnika študija na vekš. Prvi del je sestavljen iz krajših in lažjih besedil z namenom ponoviti slovnične strukture, sestavljalca pa predlagata, da učeči uporabi besedili za odgovarjanje na zastavljena vprašanja, pisanje povzetkov in narek. Drugi del vsebuje pet besedil, ki se dotikajo londonske borze, družb z omejeno odgovornostjo, trgov in jugoslovanskega sistema samoupravljanja. Tretji del vsebuje tri besedila, višje težavnostne stopnje, na temo energetskih kriz, zmanjševanja virov in multinacionalk. Četrti del vsebuje pet študij primera, ki so namenjene igranju vlog, reševanju problemov, pogovoru in pisanju esejev. Vaje v učbeniku so štirih vrst:
1.	vprašanja o razumevanju besedila,
2.	razlaga ključnih besed in fraz,
3.	razvijanje besedišča s črkovanjem in izgovorjavo,
4.	vaje, ki zadevajo posamezne slovnične strukture.
Besedila prvih treh razdelkov so tudi posneta na trak, kjer so posnete tudi vaje za izgovorjavo.
Teme v učbeniku so naslednje:
1.	The open market
2.	Money and banking
3.	The organisation of business enterprises in Britain
4.	The London Stock Exchange
5.	Commodity exchanges
6.	Transportation
7.	Marketing
8.	The energy crisis and developing countries
9.	Diminishing resources - minerals
10.	The corporation: an unsympathetic view
11.	Woman sales executive rebels over new assignment
12.	How long can a supplier support slow-paying customers?
13.	Manager questions need to provide for low performers
14.	An overburdened chairman finds his subordinates shun real responsibility
15.	An Irish design firm's marketing director wants to sell in Europe at the expense of the u s market
Poglejmo si še nabor vaj:
1.	Answer these questions, basing your answers on the text
2.	Combine these pairs of sentences, using »only after«
3.	Punctuate the sections, and then arrange them in their proper order
4.	Find the nouns from which these adjectives are derived
5.	Change these conditional sentences
6.	Form adjectives from nouns
7.	Form verbs from adjectives
8.	Form nouns from these verb-adjective pairs
9.	Explain or give alternative expressions for the following
10.	Spell
11.	Fill in the blank spaces in the following sentences with one of the verbs in brackets at the end
12.	Insert fairly or rather
13.	Put in the correct relative pronoun
14.	Rewrite the sentences, using the present perfect tense with since or for
15.	Fill in the blank spaces with the appropriate tim expressions from the list
16.	Replace the underlined words by little, a little, few, a few
17.	Insert the correct tense, present simple, past simple or present perfect
18.	Use the definite article where you think is necessary
19.	Make these sentences passive
20.	Complete the sentences with one of the words
21.	Complete the sentences using the correct form of the verb »need«
22.	Use the correct tense (Past Simple or Past Perfect)
23.	Put the interview in reported speech
24.	Complete the passage with the Present Perfect Tense
25.	Turn the passage into reported speech
26.	Transform the following pairs of sentences into unreal conditional clauses for the past
27.	Word families, spelling and pronunciation (note stressed syllables)
28.	Use the following verbs in the passage below
29.	Complete the sentences using -ing or the infinitive of the verb in brackets
Kot rečeno, sledi lekcijam ključ in slovarski del. V nasprotju s slovarjem pri Meuli, ki je angleško-slovenski, je tokrat slovar enojezičen. Tudi ideološko je učbenik v primerjavi s prejšnjima dvema delno razbremenjen. Avtorja v predgovoru tudi omenita, da so nekateri deli učbenika (vsa besedila in nekatere vaje) prevzeti iz drugih virov, vendar razen imena, zmeraj ne razkrijeta vira. Večina lekcij v prvih dveh delih je napisanih v sedanjiku, saj gre predvsem za razlago različnih »ekonomskih« konceptov (organizacija podjetij v VB, bančništvo, borza, prevozništvo, marketing, energetska kriza in države v razvoju ...).
Po mnenju avtorjev so v tretjem delu težja besedila, čeprav ne povesta ali gre za težje besedišče, težje slovnične strukture ali težje razumljive ekonomske koncepte. Vsa tri besedila v tem delu so skrajšana in prirejena, nabor vaj, ki jim sledi, pa je v vseh treh primerih enak vajam iz drugih razdelkov v učbeniku. Če se, na primer, v besedilu enkrat pojavi »need« je to že lahko razlog za daljšo razlago tega modalnega glagola, če pa se ne pojavi niti enkrat, je to prav tako mogoče. Tri vaje sledijo besedilom ves čas: vprašanja o razumevanju besedila, razlaga besed iz besedil, črkovanje in izgovorjava posameznih besed. Na koncu razdelka z vajami je pri večini lekcij dodana razlaga nekaterih predlogov (to, in, at, for, by, under, with, over, about...).
Četrti učbenik, ki ga analiziramo, je Business English I-II iz leta 1993. Z manjšimi lepotnimi popravki je učbenik izhajal vse od leta 1981, najprej kot Business English I, ki je prvič izšel leta 1981,1983 kot ponatis, ki je doživel 1984 drugi ponatis, 1985 tretji ponatis, 1987 četrti ponatis, 1989 po podatkih iz Cobissa spet kot 4. ponatis, 1990 kot »skrajšan ponatis iz 1981«, 1991 kot sedmi »spremenjeni ponatis«, 1992 kot osmi ponatis, ki preraste leta 1993 v Business English I-II, katerega avtorji ponatisnejo še 1994,1995,1996 in zadnjič leta 2000.
Učbenik ima dva dela: Business English I vsebuje naslednje enote:
1.	Exports and the balance of payments
2.	What is marketing?
3.	The marketing mix
4.	Product design and presentation
5.	Marketing channels
6.	Marketing communications
7.	Publicity
Drugi del, Business English II, pa naslednje:
1.	Terms of delivery
2.	Transport I
3.	Transport II
4.	Packing
5.	Cargo unitization
6.	Cargo insurance
7.	Methods of payment Poglejmo si še vrste vaj:
1.	Comprehension/Answer these questions/Mark the right answer
2.	Discussion
3.	Find the words or phrases in the text that mean these things
4.	Use the following words in the sentences below
5.	Use the correct preposition
6.	Write one word in each of the spaces below
7.	Choose the correct phrasal verbs for the sentences below
8.	Put in the correct word order
9.	Classify the following information under the following headings 10. Join the sentences with »both« or »neither . . . nor«
11.	Put the correct preposition in the sentences below
12.	Word recognition by derivation (complete this box where possible)
13.	Choose the correct spelling
14.	Complete the following sentences with »since«, »for« and »ago«
15.	Use »if« and »unless«
16.	Look at the word in brackets and try to think of a synonym. Each short line stands for one missing letter
17.	Add question tags to the sentences below
18.	Join sentences by using »not only ... but also«/»in spite of« and »despite«
19.	Say if the statements are true or false
Lekcije v Business English I-II se ujemajo z lekcijami iz Business English I, pri čemer so v prvi dodane zadnje tri enote. Spremembe od prve do zadnje izdaje so nepomembne (Beograd postane po letu 1993 Ljubljana, Yugoslavia postane Slovenia, jugoslovanska pristanišča so zamenjana s Koprom). Določene vaje so izpuščene, vse druge nespremenjene.
Dejstvo, da je ostal učbenik v rabi dvajset let, enkrat kot skrajšan ponatis, drugič kot spremenjeni natis ali samo kot ponatis, se da povezati predvsem s popolno odsotnostjo povezanosti avtorjev učbenika z jezikovno stvarnostjo v slovenskih srednjih šolah v zadnjih dveh desetletjih prejšnjega stoletja. V glavnem gre za nekritično posnemanje drugih podobnih učbenikov, prepisovanje delov besedil iz strokovne ali polstro-kovne literature, za ponavljanje zmeraj istih tipov nalog, ki so v uvodu sicer označene kot takšne, ki »spodbujajo slušatelja k aktivni rabi jezika, da bi se znašel v raznih situacijah« (Boyle, Hvalec in Jurše 1993), ki pa se enako kot pri prej omenjenih avtorjih učbenikov, naključno ponavljajo iz lekcije v lekcijo brez posebne povezanosti z besedilom, ki je zapisano pred njimi. Izdaja iz leta 1993 je tudi sicer polna vsakovrstnih malomarnosti: v kolofonu je kot avtorica omenjena predavateljica Anka Kline, sicer predavateljica te fakultete za nemški jezik, v uvodu, ki je ponatis uvoda iz leta 1981, je omenjen glosar, ki sledi 20 enoti, in to ob dejstvu, da je v knjigi samo 14 enot, glosar pa je iz te izdaje v celoti izpuščen. Za sestavke, ki so prepisani (in delno prirejeni), niso navedeni viri, zadnja lekcija je brez vaj, na koncu pa je dodanih deset strani transkripcij trakov, na katere se ne nanaša nobena vaja v učbeniku.
Gre za pripadnost enaki jezikovni miselnosti, kot jo naj demo v prvem učbeniku poslovne angleščine, namenjenem posrednješolskemu izobra-
ževanju in kije v rabi najprej v 19. stoletju pri poučevanju latinskega jezika in drugih tujih jezikov, po kateri mora biti usvajanje (v takratnem jezikovnem diskurzu: učenje) zavestno in temelječe na pravilih, s spiski besed, ki se jih mora učeči naučiti ob vsaki novi lekciji (tudi v primeru, če jih kasneje ne bo nikoli več potreboval), v vajah, ki sledijo lekcijam, so predstavljena zmeraj nova slovnična poglavja (ki, kot smo videli, najpogosteje nimajo nobene povezave z besedilom), zmeraj enake slovnične vaje (ne glede na leto učenja jezika) pa se ponavljajo po principu tekočega traku (morda v smislu prepričanja, da je treba vaditi/utrjevati »naučeno«). Tudi odgovor na dve osnovni vprašanji, »Kaj poučevati?« in Kako poučevati?», do katerega pridemo s proučevanjem ustroja teh učbeniških gradiv, je zgrešen in precej daleč za dogajanjem na področju poučevanja tujih jezikov v obravnavanem času. Po prepričanju avtorjev je namreč treba poučevati stroko samo, sicer na neki bolj poljudni ravni, pa vendar. Seveda danes učitelji v glavnem vemo, da ni naloga učiteljev strokovnega jezika poučevati stroko na način, kot si to prizadevajo učbeniki epf. Po tej logiki bi, na primer, učitelj tujega jezika na Fakulteti za matematiko in fiziko poučeval Taylorjevo formulo, Fourierjeve vrste, Jacobijevo matriko ali kaj podobnega. Počel bi torej nekaj, za kar ni niti najmanj usposobljen, po vrhu pa bi to delal še v tujem jeziku, s čimer bi nekako prekašal učitelja stroke, ki predava strokovne predmete v materinščini.
Ustroj obravnavanih učbenikov pa, žal, priča tudi o tem, da je moralo biti nekaj narobe tudi z načinom poučevanja, saj poleg že omenjenih slabosti nobena od vaj ni osredinjena na učenca, učbenik sam predstavlja tudi učni načrt, njegova zasnova pa ne temelji na podrobni analizi potreb slušateljev epf. Poleg tega vajam velikokrat manjkajo navodila, razen nekaj minut naključno posnetih trakov, manjkajo dodatna gradiva za poučevanje, učitelj, ki šele začne poučevati angleščino kot tuji poslovni jezik, pa potrebuje nekaj let, da ugotovi (če sploh), da je z gradivi nekaj močno narobe. Grafični vložki so, kadar obstajajo, le kozmetični del učbenika, drugega slikovnega gradiva je malo ali nič, jezik je večinoma formalni in poljudno-znanstveni, o spodbujanju jezikovne ozaveščenosti ni nikjer niti sledi. Tudi elementov, ki bi učečega poučili o tem, kako se je mogoče učiti jezika, ni. Razen morda sestavljalcev učbenika, le-ta demotivira tako učitelje, ki bi učbenik utegnili uporabljati kot tudi študente, ki so učbenik prisiljeni uporabljati.
V obravnavanem obdobju sta bili v uporabi tudi dva učbenika za poučevanje poslovne korespondence:
•	Commercial Correspondence I (Hvalec 1992) in
•	Commercial Correspondence II: Export Procedures (Hvalec 1993).
Prvi učbenik je bil na epf v Mariboru namenjen drugim letnikom visokošolskega strokovnega programa in tretjim letnikom univerzitetnega programa, drugi učbenik pa četrtim letnikom univerzitetnega programa. Prvi je doživel pet natisov, prvič je bil natisnjen 1986 leta, 1989 je izšel kot prvi ponatis, 1990 kot drugi ponatis, 1992 kot tretji ponatis in zadnjič, leta 1996, kot popravljeni ponatis iz leta 1992 (čeprav gre tudi tokrat za minimalno popravljeni ponatis, brez tehtnih vsebinskih ali oblikovnih popravkov prve izdaje iz leta 1986. Ima 121 strani, kar je le 4 strani več od prve izdaje.) Drugi učbenik poslovne korespondence je doživel sedem izdaj (poleg prve, iz leta 1983, ki obsega 70 strani, še prvi ponatis leta 1989, ponatis iz leta 1990, tretji ponatis leta 1991, leta 1993 »ponatis iz leta 1983, spremenjeno in dopolnjeno izdajo na osemdesetih straneh leta 1997 in zadnjo izdajo leta 2000.). Oba učbenika služita kot podpora pri t. i. ztr, izpitu iz jezika stroke, ki ga je bilo mogoče opravljati od leta 1983 (Gačeša 1998), in pri katerem se je preverjalo tudi ožje strokovna znanja s področja carinskega poslovanja, zavarovanja in mednarodnega transporta. Gre za izpit, ki se je izvajal na Visoki ekonomsko komercialni šoli (današnji e pf) in na Centru za tuje jezike (c tj) in se danes ne izvaja več.
Učni načrt bi moral predstavljati osnovo za snovanje učbenikov in drugih dodatnih gradiv za poučevanje poslovnega angleškega jezika, vendar je situacija na epf v Mariboru ves čas prav nasprotna: učbenik je hkrati tudi učni načrt. Določen učbenik je v nekem študijskem letu v celoti primeren za 1. letnik uni programa, v naslednjem študijskem letu so iz njega primerne in predpisane za študij samo nekatere enote, spet v naslednjem letu pa postane ta isti učbenik primeren za 1. letnik vstr programa. Izbor kaže na naključno in nedomišljeno izbiranje brez jasno zastavljenih ciljev, ki ne temeljijo na učnem načrtu, ki bi bil rezultat predhodno opravljene analize potreb študentov.
V obdobju zadnjih tridesetih let so bili na epf v Mariboru za študente, poleg nekaterih manj pomembnih slovničnih pripomočkov, sestavljeni še naslednji učbeniki:
•	International Business Topics. Učbenik je prvič izšel leta 1984 in bil ponatisnjen v nespremenjeni obliki še štirikrat (1986, 1990, 1991, 1993). Vseboval je naslednje teme:
1. Product liability laws in the u s and e e c countries
2.	The Japanese approach to business
3.	Construction contracts in the Middle East
4.	Control of data
5.	Swiss banking secrecy
6.	Multinationals
7.	India versus Coca Cola
8.	India versus IBM;
9.	Venezuela's oil revenues
10.	East-West trade
11.	E E c industrial policy
12.	The World Bank
13.	Equality for women - Sweden shows how
Kot pravita avtorja, so enote organizirane na naslednji način: besedilu sledijo vprašanja, ki preverjajo razumevanje besedil, temu sledijo vaje, namenjene preverjanju razumevanja besedišča, tretja skupina vaj preverja znanje »jezika«, četrta sposobnost izražanja ter peta, ki je namenjena pisanju. Gradiva so prirejena po International Business Topics avtorja Davida Cottona, »izključno za učitelje in študente Visoke ekonomsko-komercialne šole v Mariboru« dodajata avtorja na koncu Uvoda v izdaji iz leta 1993 (takrat se šola imenuje Ekonomsko-poslovna fakulteta).
•	Dodatne jezikovne vaje k učbeniku Business English I. Priročnik je spisan leta 1987, avtor ni naveden.
•	Business English. Avtorja sta Cvetka Cesnik in Drago Gajšt, učbenik pa je bil napisan leta 1975.
•	English for students of Business and Economics. Avtorice Cvetke Cesnik, kije nastal leta 1974.
Učbeniki, ki so jih v 80. letih prejšnjega stoletja sestavljali predavatelji tujega poslovnega jezika na epf (takrat Visoki ekonomsko-komercialni šoli), so se v študijskem letu 2002-2003 dokončno umaknili tujim jezikovnim priročnikom za učenje/poučevanje poslovnega angleškega jezika. Kot prvi je bil prevzet učbenik Insights into Business (v študijskem letu 98/99), kasneje »prenovljen« (zamenjani vsi razen enega besedila) in poimenovan New Insight into Business. Drugi učbenik, ki ga prevzamejo učitelji na epf, je Business Class (od akademskega leta 98/99 na univerzitetnem programu v drugem letniku), kasneje se odločijo še za uporabo dveh učbenikov iz serije Market Leader in sicer Intermediate in
Upper-Intermediate Market Leader (od študijskega leta 2002/2003 dalje za univerzitetni študijski program).
Predpisana snov za prvi letnik univerzitetnega programa za študijsko leto 2002/2003, ko je v uporabi Market Leader - Intermediate sestoji iz naslednjih tematskih sklopov: Trade (lekcija 6), Organisation (lekcija 8), Ethics (lekcija 10), Change (lekcija 11), Strategy (lekcija 12), Leadership (lekcija 14) in Competition (lekcija 15) ter izbrano poglavje iz učbenika New Insights Into Business (n 11 b): Company performance ter poglavje iz učbenika Business Matters (bm): Enterprise. Po predvidevanju avtorjev, po katerem je za posamezno lekcijo potrebnih med 45 in 60 minut, za študije primerov pa še dodatnih uro in pol do dve uri, lahko ugotovimo, daje za snov, predpisano v učbeniku Market Leader, predvidenih med 40 in 56 ur, poleg tega pa še približno 6 ur za snov iz učbenika New Insights into Business ter 5-6 ur za snov iz učbenika Business Matters, kar znese skupaj 49-68 ur. Poleg tega je bilo potrebnih še dodatnih 8 do10 ur za snov iz Business Vocabulary in Use ter približno 10 ur za določena poglavja iz predpisane Oxford Business English Grammar. Izračun pokaže, daje bilo potrebnih, če vzamemo povprečje v idealnih razmerah, 78 ur, kar je za 30 % več časa, kot je bilo predvidenih razpoložljivih ur za poslovno angleščino v prvem letniku univerzitetnega programa študija. Težko pa je tudi pojasniti, zakaj niso izbrane enote v Market Leader 1-4: Globalisation, Brands, Travel, Advertising in 7, 9, 16: Innovation, Money, Quality? Menim, da so avtorji učbenika sledili neki logiki tudi v ustroju učnih enot (morda principu od lažjega k težjemu), zato se izbor zdi še toliko manj razumljiv. Vsaj nekatere od izpuščenih enot so celo primernejše od sprejetih, ker gre vendar za študente prvega letnika, za katere je določena tematika splošnejša in s tem morebiti tudi bližja.
4.2 Učbeniki poslovne angleščine tujih avtorjev
Poglejmo si v nadaljevanju še dva učbenika za poslovno angleščino, ki so ju napisali tuji avtorji in sta predpisano učno gradivo za študente vseh letnikov univerzitetnega programa na E p F.
Market Leader Intermediate Business English je prvič izšel leta 2000. Besedila v posameznih enotah so vzeta iz časopisa The Financial Times. Avtorji tega priročnika so sami izkušeni (dobro prodajani) pisci učbeniških gradiv za poslovno angleščino: David Cotton (avtor učbenika Business Class), David Falvey (avtor učbenika Learning wih the Financial Times), in Simon Kent (avtor priročnika Careers in Journalism). Po Ri-žnarju (2000) gre za učbenik, ki združuje koncept učbenika zadnjih pet-
najstih let z modernejšimi možnostmi učenja prek interneta, ob izdatni podpori s članki iz priznanega časopisa.
Učbeniški komplet je sestavljen iz štirih osnovnih priročnikov: Course book, Practice File, Teacher's Resource Book in Test File. Na voljo pa so tudi krajši učbenik, trije namenjeni posameznim ožjim ekonomskim področjem in slovnični priročnik: jezikovni priročnik Business Grammar and Usage, učbenik Banking and Finance, učbenik International Management in učbenik Business Law. Slednji trije so namenjeni tistim, ki potrebujejo učbenik, ki pokriva (kar zadeva besedišče) nekoliko bolj specializirano področje poslovne angleščine. Priročnik s področja bančništva in financ pokriva teme, kot so elektronski denar, globalizacija in Evropska centralna banka, mednarodno poslovanje in denarni trg. Priročnik s področja poslovnega prava pa teme kot so intelektualna lastnina, diskriminacija ter patenti in prestopki, povezani s poslovanjem na Internetu. Priročnik International management pa obsega teme, povezane z globalizacijo (mednarodno združevanje podjetij, globalne priložnosti za zaposlovanje in medkulturno izobraževanje).
Course book je razdeljen na 16 enot, ki pokrivajo naslednje teme: glo-balizacijo, blagovne znamke, potovanja, oglaševanje, zaposlovanje, trgovino, inovacije, organizacijo podjetja, denar, poslovno etiko, spremembe, poslovno strategijo, vodenje podjetij, kulturno ozaveščenost, konkurenčnost podjetij, kvaliteto izdelkov. Vsaka enota je razdeljena na pet delov: razgovor o temi, besedila, jezikovne vaje, komunikacijske spretnosti in praktični študijski primer. Slovnične strukture, besedišče in elementi poslovnega komuniciranja se skozi besedila prepletajo. Priročnik za učitelje ponuja za vsako enoto dve dodatni besedili ter nekaj strani, ki jih je dovoljeno razmnoževati. V kompletu sta tudi dva CD-ROMa (Practice File), dva videa s priročnikoma, ter obilica dodatnega gradiva, ki je dosegljivo na spletni strani (www.market-leader .net), kjer je mogoče spoznati avtorje, brezplačno uporabljati Longma-nov Web Dictionary, si postreči z delovnimi listi, se vključiti v forum učiteljev ali pa uspešnost učenja preveriti s pomočjo testa.
Rižnar (2000) zaključi svojo predstavitev učbeniškega kompleta Market Leader takole: »Avtorjem predlagamo, da v nadaljevanju ponudijo trgu še paleto priročnikov za tiste z največjimi zahtevami (recimo advanced Business English), besedila pa naj bodo takrat iz - od kod drugod neki - The Economista.«
Če si pogledamo vsebinsko kazalo učbenika Market Leader Upper Intermediate, ki je bil v akademskem letu 2002/2003 predpisan za tretji in
četrti letnik univerzitetnega programa na epf v Mariboru, vidimo, da je celotna zasnova tega učbenika enaka kot pri učbeniku Market Leader Intermediate, zato se ne bomo spuščali v podrobnosti, saj zanj veljajo enake ugotovitve, kot za učbenik, ki je namenjen rabi na nižji stopnji poučevanja poslovnega jezika.
Da tudi tuji avtorji učbenikov poslovne angleščine sestavljajo svoje učbenike predvsem po občutku, dokazujemo z naslednjim: lekcija Money sestoji iz kviza, kjer so postavljena vprašanja o tem, koliko denarja ima kdo v žepu in če vprašani daje denar beračem. Sledi vaja, kjer študenti izgovarjajo letnice, decimalna števila, večmestna števila. V jezikovnem delu gre za ponavljanje izrazov kot so nazadovati, pasti, rasti, prepoloviti, potrojiti, doseči visoko vrednost, sledijo tri krajša besedila na temo špekuliranja. Primer na koncu enote je 95 % marketinga in dve vrstici financ.
Morda še naslednja ugotovitev: med učbeniškimi gradivi, ki so jih v osemdesetih letih prejšnjega stoletja sestavili in v praktično nespremenjeni podobi ohranjali pri življenju na visokošolskem strokovnem programu vse do študijskega leta 2002-2003 in prevzetimi gradivi, ki so bila najprej uvedena na univerzitetnem programu, kasneje pa prevzeta za vse programe in vse letnike, je ogromna razlika, čeprav tudi prevzeta tuja učbeniška gradiva niso idealna. Tako je izbor tem tudi tokrat izbran po občutku avtorjev, ta občutek pa ima pri pripravi gradiv v mislih tako kitajskega dijaka/študenta, kot španskega delavca, ki se želi naučiti jezika, kot tudi Slovenca na jezikovnem tečaju v neki jezikovni šoli, še najmanj pa more upoštevati študenta ekonomije in poslovnih ved na slovenski ekonomski ali poslovni fakulteti, saj o njem ne ve ničesar, ne pozna stopnje njegovega znanja, ne pozna njegovih želj, potreb in ciljev. Privlačen videz, ustrezen format, kvalitetna vezava in berljiva pisava, zanimiva naslovnica, dobro grafično in fotografsko ter drugo slikovno gradivo, dobra organizacija učnega gradiva v učbeniku, relativna aktualnost učnih gradiv, odličen priročnik za učitelja, pristnost gradiv, velik izbor dodatnih gradiv, raznolikost načina dela, ki ga učbenik spodbuja, jasna struktura učne enote, spodbujanje kulturne ozaveščenosti so postavke, ki govorijo v prid uporabi takšnega učbenika, po drugi strani pa so nekatere značilnosti učbenika še zmeraj takšne, da se učitelj stroke, ki se trudi in je sposoben biti tudi kritik učnih gradiv, le stežka odloči za njegovo uporabo. Gre namreč za to, da so vaje v učbeniku, ki ima v naslovu besedo »intermediate« primerne za srednješolce v prvem in drugem razredu srednje šole, bodisi gimnazijske ali ekonomske usmeritve,
z izjemo dela besedišča, ki je ožje strokoven, je na enaki ravni tudi besedišče, teme izbirajo avtorji naključno in ni nujno, da so primerne, na primer, za študenta univerzitetnega programa v četrtem letniku študija, ki se je v tretjem letu študija usmeril v bančništvo in finance. Učbenik tudi eksplicitno ne razlaga učečemu, kako vse je mogoče tuji strokovni jezik usvojiti, pri učečem posebej ne spodbuja jezikovne ozaveščenosti ter, nenazadnje, s svojim ustrojem, po katerem besedilom zmeraj znova sledi enak tip vaj, čeprav v različnih razdelkih, utegne zbuditi tako pri učitelju kot študentu občutek tekočega traku, ki je največji sovražnik kreativnosti in motivacije.
V kontekstu proučevanja učbeniških gradiv tujih avtorjev, kijih pogosto prevzemajo slovenski učitelji poslovne angleščine na posrednješol-ski ravni izobraževanja, si velja ogledati še to, kako tuji avtorji spreminjajo lastna gradiva. Ustavimo se najprej pri učbeniku Marka Powella Business Matters iz leta 1997, ki je leta 2004, torej sedem let kasneje, doživel prenovo ter postal New Business Matters. Nova izdaja je pridobila 30 strani, ohranila pa format in podoben podnaslov: »the business course with a lexical approach« (1997); »business English with a lexical approach« (2004), ki je v drugem primeru nekoliko manj pretenciozen. Posodobljena izdaja je pridobila tudi dva soavtorja, Rona Martineza, ki je poskrbel za del, posvečen jezikovnim spretnostim, in Rosi Jillett, ki je poskrbela za delovne liste, z aktivnostmi ob video posnetkih za posamezne lekcije. Novejšemu učbeniku je dodan slovarček, v katerem so razloženi določeni koncepti, ki so omenjeni v lekcijah.
Kot vidimo preglednice 4.:, je veliko tem enakih, v novejšem učbeniku pa se pojavijo nekatere aktualnejše teme (e-business; career management; global advertising). Natančneje si oglejmo drugo lekcijo, ki je naslovljena z Enterprise. Uvodno besedilo je praktično nespremenjeno, vendar je pred besedilo postavljenih nekaj vprašanj, ki v smislu komunikacijskega pristopa uvedejo učečega v temo, ki je obravnavana v uvodnem besedilu. Osrednje besedilo ima naslov Entrepreneurs, novi slikovni material (fotografija podjetnika Richarda Bransona je v novem učbeniku zamenjana s fotografijo Jeffa Bezosa) pa bi nekoga, ki pozna prvo izdajo, utegnil zavesti, saj nova slikovna gradiva in drugačna grafična podoba ter razvrstitev vaj ob koncu besedila kažejo na to, da gre za popolnoma spremenjeno izdajo z novimi besedili in ne le za nekakšne lepotne popravke, ki bodo dali izdelku nov prodajni zagon. Vaje ob koncu besedila so vaje, ki preverjajo razumevanje besedila v smislu, katere od spodaj naštetih tem so v besedilu obravnavane, dejavnost, ki
preglednica 4.1 Primerjava tem v Business Matters in New Business Matters
Lekcija	Business Matters	New Business Matters
1	Global marketing	Career management
2	Enterprise	Enterprise
3	Monopolies	E-business
4	Corporate structure	Brand management
5	Brand management	Prices and commodities
6	Prices and commodities	Corporate entertaining
7	Corporate entertaining	Innovation
8	Innovation	Public relation
9	Sales techniques	Cultural awareness
10	Cultural Awareness	Global advertising
11	Quality control	Management Styles
12	Management Styles	Mergers and acquisition
13	Working from home	Business and the environment
14	Environmental ethics	Finance and credit
15	Finance and credit	Economic issues
16	Economic issues	—
Dodatki	Answer key	cnn Video worksheets
		Answer key
		Tapescripts
		Glossary
je v normalnem življenju ne srečamo ravno pogosto, in hkrati dejavnost, ki je zelo priljubljena pri piscih učbeniških gradiv. Zdi se tudi, da se je avtorju (in založbi) kar nekako mudilo, saj je v novi izdaji učbenika pri tej lekciji kar nekaj napak, čeprav gre za popolnoma nespremenjeno besedilo, za katere bi moral poskrbeti lektor. Da gre za t. i. leksikalni pristop, zasluti uporabnik v nadaljevanju, ko išče v besedilu sopomenke za določene besede, ter ko mora najti v besedilu tri besede, ki bi jih rad tudi sam pogosteje uporabil, tri besedne zveze, za katere meni, da jih bo potreboval (skupaj s prevodi v materinščino), ter tri daljše izraze (s prevodi vred). Temu delu v obeh učbenikih sledi razdelek »Language focus«, kjer so vaje za utrjevanje besedišča (povezovanje besed in njihovih slovarskih razlag; razvrščanje besed (pridevnikov) po pomembnosti). Na dnu strani se dvakrat pojavi kratka komunikacijska aktivnost, kije, podobno kot vse vaje, enaka v obeh učbenikih. Vajam, ki se nanašajo na besedišče, sledi Business grammar 1, Business Grammar 2, Business grammar 3 Business grammar 4, na dnu strani pa sta ponovno dve (nespreme-
Tema ^ Besedilo ^ Language focus ^ Discussion topics ^ Fluency work slika 4.1 Ustroj učbenikov Business Matters in New Business Matters
njeni) komunikacijski aktivnosti. Besedna zveza »business grammar« je seveda globoko zavajajoča, saj učečega napeljuje na misel, da bo deležen slovničnega poglavja, ki je značilen predvsem ali celo izključno za poslovni jezik. V Business grammar 1 je predstavljeno poglavje iz poro-čanega govora, v Business grammar 2 je isto poglavje še nekoliko razširjeno, v Business grammar 3 gre za vajo s področja neosebnih glagolskih oblik, v zadnjem delu pa spet za razširitev tega poglavja. Razen grafične podobe, ki je privlačnejša v novi izdaji učbenika, ni v tem delu med starim in novim učbenikom nikakršnih kvalitativnih razlik. Zadnji razdelek pri posameznih lekcijah se imenuje Fluency work, v primeru obravnavane lekcije pa mora učeči sestaviti in predstaviti poslovni načrt za svoje, izmišljeno podjetje. Pri navodilih o tem, kaj mora učeči upoštevati pri pripravi poslovnega načrta, je nekaj vrstic izpuščenih, spremenjen je vrstni red postavk, vrstica ali dve sta dodani/prebesedeni. Natančnejši pregled drugih lekcij nas pripelje do spoznanja, da gre v glavnem za lepotne popravke, razen v primeru, ko je lekcija popolnoma na novo napisana.
Zasnova obeh učbenikov, ki je prikazana na sliki 4. , velja za oba učbenika Marka Powella. Ugotovili smo, da je v novem učbeniku 9 tem enako naslovljenih, ena preimenovana (Environmental ethics postane Business and the environment), a popolnoma nespremenjena, samo pet lekcij pa je novih.
V grobem lahko torej rečemo, da je za novo izdajo učbenika Mark Powell pripravil približno 30 % novih gradiv, 70 % pa je predvsem lepotnih popravkov.1
Na koncu se za trenutek ponovno vrnimo k slovenskim avtorjem, ki sami sestavljajo gradiva za študente. Poglejmo si učbenik avtoric Silve Bratož in Natalie de Bondt (2005), ki nosi naslov English for Business and Management. Učbenik obsega 136 strani A4 formata in je dvobarven
1. Do podobnih podatkov bi prišli, če bi primerjali staro in novo izdajo učbenika Insights into Business (in New Insights into Business). Tukaj sta se avtorja odločila, da zamenjata osrednje besedilo (razen v enem primeru, ko ga v celoti ohranita), tudi v primeru, ko ostane tema lekcije nespremenjena. Vendar pa slovnične vaje ostajajo bodisi podobne ali celo nespremenjene (npr. besedilo o borzi je v obeh izdajah primerno za razlago pogojnih stavkov).
(modro-črn), gre pa za drugi, popravljeni ponatis učbenika iz leta 2003. Učbenik obsega naslednjih 12 lekcij:
1.	The qualities of a good manager
2.	Business etiquette
3.	Meetings
4.	Company structure and organisation
5.	Entertaining
6.	Trends
7.	Presentations
8.	Products and processes
9.	Telephoning
10.	Business trips
11.	Negotiations
12.	Annual Reports
Ter znotraj posamezne lekcije naslednje razdelke:
1.	Communication Activities
2.	Grammar Reference
3.	Checklists
4.	Tapescripts
Učbenik je po besedah avtoric zasnovan na osnovi analize potreb študentov Fakultete za management v Kopru in torej ni zgolj plod avtoričinih občutkov o tem, kaj so primerne teme in kakšen bi naj bil primeren nivo učnih gradiv za študente na Fakulteti za management v Kopru. Iz kolofona je razvidno, da sta bila strokovna recezenta Rod Bolitho in Allan McConnell-Duff.
Ustroj posameznih lekcij je naslednji:
1.	vsaka lekcija ima na začetku uvod, ki spodbudi učečega k pogovoru,
2.	prvemu razdelku sledi del imenovan »Key vocabulary 1« ali »Rea-ding 1« ali »Listening 1« ali »Language focus 1«, pa tudi »Speaking 1«,
3.	drugemu delu sledi »Language Focus, v katerem je obravnavano določeno jezikovno poglavje (recimo pogoste predpone, ki jih dodamo pridevnikom za tvorbo nasprotnih pomenov; pogostejše po-pone, poglavje o tem, kako učinkovito komunicirati z uporabo določeni jezikovnih sredstev, npr. diplomatskim/vljudnim jezikom,
raba časov (ki se navezuje na besedilo), modalni glagoli, raba prislovov (npr. therefore, so, however, similarly, also, in conclusion itd.), trpnik, postavi dialog v pravi vrstni red, frazni glagoli, pri-merniki in presežniki pridevnikov, pogojni odvisniki, členi itd.,
4.	slovničnim »drobnarijam« sledijo vaje, tem pa »Reading 1«, »Reading 2«, »Listening 2«, »Key Vocabulary 1«, »Language Focus 2«, odvisno od tega, kaj je bilo v predhodnem razdelku,
5.	četrtemu razdelku običajno sledi »Language Focus 2«, temu pa »Re-ading« in spet »Language Focus 3«,
6.	v šestem razdelku je lahko »Speaking« ali »Writing (1 ali 2)«,
7.	zadnji razdelek je poimenovan »Communication Skills«, v njem pa so vaje, v katerih se učeči morajo drug drugemu predstavljati, poslušati zvočni zapis in vstavljati manjkajoče besede ali besedne zveze, znati ločiti med formalnim in neformalnim načinom izražanja, poslušati zvočni zapis in na osnovi slišanega komentirati, zakaj je določen pogovor učinkovit, začeti pogovor z neznancem, seznanijo se z idiomatskimi izrazi, se poskušajo znajti v situacijah, ko jim kdo postavi neprijetno vprašanje, v razgovoru morajo pridobiti nekaj časa za razmislek, znati morajo primerno zaključiti razgovor, znati pravilno uporabiti besedi in besedno zvezo »pardon«, »sorry« in »excuse me«.
Proučevalec učbeniških gradiv že po krajšem času spozna, da ustroj učbeniških gradiv, tako tistih, ki so namenjena učenju splošnega jezika, kot onih, ki služijo poučevanju/učenju jezika stroke (in s tem tudi poslovnega jezika), temelji na zelo podobni miselni podstavi. Za to, da bo učeči usvojil določen jezik, potrebuje besedila, na podlagi katerih bo po-notranjil določeno besedišče in nabor slovničnih pravil in s pomočjo katerih bo jezik uporabljal čim bolj pravilno. Zakaj sta se sestavljalki učbenika odločili, da ponovno poučita študente o tem, kdaj se uporablja The Present Simple Tense in kdaj The Present Continuous Tense v enaki neučinkoviti maniri, kot je bilo učečim v osmih letih učenja angleškega jezika sporočeno že ničkolikorat, je težko z gotovostjo ugotoviti. Stereotipne razlage sistema slovničnih časov ne koristijo študentom, saj jih utrjujejo v napačnem prepričanju, da bodo s pomočjo znanja/poznavanja določenega omejenega števila slovničnih pravil zmožni v tujem jeziku tudi komunicirati.
Za sestavljalce učbeniških gradiv (domače in tuje) pa je skupna še ena značilnost: prepričani so, daje treba učbenik razdeliti na 10-15 enot, da
mora vsaka enota vsebovati 5-6 razdelkov, včasih v enakem zaporedju pri vsaki lekciji, redkeje pa v prostem zaporedju, ter da morajo/morejo ob določenem besedilu biti razloženi točno določeni deli slovnice. Tako učeči nehote dobi občutek, da v njegovem učnem gradivu obstajajo določena besedila, ki so namenjena predvsem (kvazi)sistematičnemu proučevanju določenih slovničnih poglavij (katerih količina bi se z višjim nivojem znanja jezika seveda povečala do popolnoma neobvladljivih razsežnosti), vse drugo pa je bodisi manj pomembno bodisi sploh nepomembno.
Majhno število potencialnih kupcev učbenika je krivo za relativno skromen videz in dvobarvni tisk. Učbenik je mehko vezan, paginacija in pisava sta berljivi in jasni, naslovnica sprejemljiva. Učno gradivo je v učbeniku organizirano na podoben način, kot ga najdemo pri sorodnih učbenikih tujih avtorjev, navidezna razgibanost pri zaporedju vaj daje manjši občutek neprestanega ponavljanja enakih tipov vaj kot pri drugih slovenskih avtorjih, stopnja težavnosti sega od izredno lahkega (takorekoč osnovnošolskih vaj »pozdravljanja in opravičevanja« do relativno zahtevnega (kar zadeva težavnost besedišča, npr. besedilo na strani 25), učno gradiva so relativno aktualna (z izjemo zapisa o Jun-govi analizi osebnostnih tipov na strani 6), učbenik spodbuja uporabo različnih učnih metod, besedila niso niti aktualna niti zastarela, besedišče je mestoma izredno lahko, spet drugje pa tudi izredno težko vsmislu manjše pogostosti in s tem povezane neuporabnosti za študente mana-gementa na f m.
Učbenik tudi tokrat predstavlja učni načrt, dodatna gradiva obsegajo CD-ROM s 33 posnetki, za katere je bilo nedvomno porabljenega veliko časa in vloženega ogromna količina prizadevanj in napora, a govorjena besedila vendarle ne dosegajo zmeraj zaželenega učinka, saj govori omejeno število govorcev, ki na trenutke delujejo bolj kot bralci in ne govorci v živem dialogu iz realnega življenja. Ključ z rešitvami vaj obstaja in je dosegljiv na spletu, kar danes nikakor ni pomanjkljivost, temveč prej odlika. Manjka priročnik za učitelja, z morebitnimi koristnimi napotki za učinkovito poučevanje, z dodatnimi gradivi. Poglavja, kot so Pogajanja, Sestanki, Predstavitve, ki so za študente na tej stopnji izobraževanja izredno pomembna - kar je bilo ugotovljeno tudi s pomočjo analize potreb - se premalo poglobljeno ukvarjajo s to tematiko. Žal pa tudi tokrat študent nikoli ni poučen o tem, kako se učinkovito učiti jezika, domače delo je preredko implicitno spodbujeno, spodbujena je samo določena vrsta jezikovne ozaveščenosti (tista, ki se nanaša na razlikovanje
med formalnim in neformalnim izražanjem, pa tudi vljudnim in manj vljudnim), obstajajo pa vaje, ki spodbujajo kulturno ozaveščenost. Peta enota v omenjenem učbeniku bi bila primerna tudi za Srednjo gostinsko šolo, saj gre v glavnem za besedišče, ki se nanaša na hrano, ki je začinjena z modalnimi glagoli.
Veliko obetata Uvod in besedilo na platnicah, a o tem bo več govora v poglavju, v katerem analiziramo diskurz v predgovorih in spremnih besedah v učbenikih poslovne angleščine.
Tako strokovnjaki kot nekateri učitelji tujega strokovnega jezika menijo, daje večina učbenikov za jezik stroke pomanjkljivih, nepopolnih ali celo popolnoma neustreznih. Ostro kritizirata učbenike tujega strokovnega jezika Ewer in Boys (1981), ki ugotovita, daje v učbenikih premalo pozornosti namenjene »natančnosti razlag in primerov ter veljavnosti jezikovne vsebine in vse preveč poudarka na nosilni vsebini, pri čemer pomeni nosilna vsebina posebno tematiko gradiv, ki je povezana z določeno stroko. Tudi Swales (1980) je do učbenikov (in njihovih uporabnikov) kritičen, ko meni, da predstavljajo »pedagoški neuspeh«, h kateremu pripomorejo tako učbenik, kot tudi predavatelji, ki ga uporabljajo in slušatelji, ki se iz njega ne znajo učiti. Seveda pa je po drugi strani treba pritrditi tudi Brownu in Yulu (1983), ki menita:
[...] it is, in principle, not possible to find materials which would interest everyone. It follows that the emphasis should be moved from attempting to provide intrinsically interesting materials, which we have just claimed is generally impossible, to doing interesting things with materials ... these materials should be chosen, not so much on the basis of their own interest, but for what they can be used to do.
Pa tudi Allwrightu (1981,5-18), ki pravi:
There is a limit to what teaching materials can be expected to do for us. The whole business of the management of language learning is far too complex to be satisfactorily catered for by a pre-packaged set of decisions embodied in teaching materials.
Naloga učiteljev strokovnega jezika je predvsem v tem, da študentu pomaga pri uresničevanju njegovih:
1. akademskih ciljev:
• sposobnost branja tujejezičnih ekonomskih in poslovnih besedil ter znanstvenih revij,
•	zmožnost sodelovanja v programih izmenjave, študiju v tujini,
2.	strokovnih ciljev, ki vključujejo naslednje sposobnosti:
•	branje strokovnih člankov, poročil, pisem ...
•	razumevanje govorov, pogajanj, dialogov, tv in radijskih programov
•	znati pisati besedilne vrste: memo, poročila, pisma, elektronska pošta...
•	primerno tekoče se izražati po telefonu, v pogajanjih, na sestankih, predstavitvah . . .
3.	učnih ciljev.
4.3 Diskurzna analiza predgovorov v učbenikih poslovne angleščine
Z analizo predgovorov v učbenikih poslovne angleščine, ki se uporabljajo na slovenskih visokošolskih institucijah, kjer je predmet na seznamu obveznih študijskih predmetov, bomo ugotovili, kakšne poglede na poučevanje/učenje angleškega poslovnega jezika imajo sestavljalci učbeniških gradiv. Primerjava zapisanega na platnicah učbenikov in v predgovorih ter uvodih s tem, kar je dejansko v učbeniku, pa nas utegne pripeljati do spoznanj o tem, kakšen je razkorak med deklarirano uporabnostjo učbeniških gradiv in njihovo dejansko uporabno vrednostjo.
Diskurz v domačih učbenikih poslovne angleščine
Začnimo pri najstarejšem priročniku za poslovno angleščino v slovenskem visokem šolstvu, ki je nastal na Ekonomski fakulteti v Ljubljani leta 1956 pod avtorstvom dr. Marijane Baumgarten Briški. Namesto uvoda postavi Baumgartnova (1956) na začetek učbenika misel Willi-ama R. Spriegela, ki pravi:
The use of English is a mark of distincion. From the standpoint of business operation and control the use of good English is important for giving instructions and orders and making out reports of performance. A command of the English lan-guag is essential in advertising and selling. The writing of business letters, specifications, rules, procedures, contracts, and instructions requires clear thinking and expression. Baumgartnova sicer posredno spregovori v pragmatičnem duhu, v smislu »za uspeh je potrebno dobro znanje jezika, torej jasno izražanje,
ki izvira iz jasnih misli«, to celo okrepi s tem, da omeni pisanje poročil, jezik oglaševanja, pisanje pisem, opisovanje postopkov, pisanje pogodb in navodil, vendar se pri sami pripravi učbenika izgubi v suhoparnem izboru neživljenjskih, ideološko obarvanih besedil in v naboru slovničnih vaj, ki z obravnavanimi besedili nimajo veliko skupnega.
Vladimir Meula (1971) v spremni besedi pove, da »... priročnik vsebuje berila z najosnovnejšim gospodarskim izrazoslovjem.«
Meula tudi ne skriva svoje povezanosti in navezanosti na (neki) zagrebški učbenik Centra za učenje tujih jezikov, saj sta berili pete in desete lekcije njegovega priročnika »vzeti iz drugostopenjskega učbenika zagrebškega Centra«. Diskurz njegovega Uvoda kaže na nizek nivo znanja tujih jezikov tistih, ki študirajo na VEKŠu, saj svetuje študentom, da si napravijo »seznam vseh novih nepravilnih glagolov« in slovar strokovnih izrazov, kot so: prodajalna, cena, drag, poceni, kupiti, nakupovanje, izložbeno okno, plačati, tovarna...). V mislih ima seveda dvojezični angleško-slovenski slovar, kar se zadnjih trideset let ne bi ujemalo z mnenjem večine učiteljev tujega jezika, ki bi priporočali predvsem rabo enojezičnega angleško-angleškega razlagalnega slovarja.
Hvalec (1993) v Uvodu v Business English I-II pove, daje »izbor sestavkov v tem učnem pripomočku nastal glede na zahteve, ki jih postavlja novi vzgojno-izobraževalni program 2. letnika I. stopnje na vekŠ.«
Po njenem so: »sestavki vzeti iz originalnih virov ali pa so posebej napisani za potrebe naših slušateljev. Razvrščeni so glede na težavnost in upoštevajo različne smeri študija ter raven jezikovnega znanja na tej stopnji študija.«
Zapisano pa na žalost nima nobene povezave z realnim stanjem, ki se zrcali iz zbranega gradiva. Čeprav je diskurz naprednejši, so besedila in vaje enakega tipa kot pri Meuli ali Baumgartnovi.
Leta 1976 imenuje avtorica svoj učbenik »antologija besedil in vaj« (Hvalec in Malcolm-Eastwood 1976,1), ki je namenjena študentom zadnjega letnika študija na VEKŠu. Tudi zadnjim štirim besedilom, ki bi naj predstavljala študije primera (ang. case studies), sledijo identične vaje kot vsem drugim besedilom (odgovori na vprašanja, razloži besede, črkuj in izgovori, vstavi neosebno glagolsko obliko, raba predlogov). Četudi se avtorica morda zaveda razvoja na področju učenja/poučevanja tujih jezikov, pripravi učbenik, ki je še globoko v t. i. slovnično-prevajalski metodi.
Tudi v Uvodu k učbeniku Business English I-II (Hvalec, Jurše in Gajšt 1994, 5) avtorji zapišejo, da so sestavki vzeti iz originalnih (a necitira-
nih) virov in so razvrščeni glede na težavnost znanja na tej stopnji študija.
Po mnenju avtorjev so: »primerni so za ustno in pisno obdelavo ter za branje. Na voljo so tudi magnetofonski posnetki sestavkov.« Znajo pa se izraziti še nekoliko bolj nerazumljivo: »Glosar naj služi slušatelju za kritično preverjanje razumevanja lekse, ki ima specifično vsebino, glede na potrebe na ekonomskem področju in mu bo zato v pomoč pri samostojni uporabi slovarja.«
Učbenik Bratoževe in de Bondtove (2005) kaže na platnicah in v Uvodu izredno napredno razmišljanje o tem, kako bi moderno jezikovno poučevanje/učenje naj izgledalo. Avtorici povesta, daje English for Business and Management:
[...] a flexible course at the upper-intermediate level for business people and students of business and management. It is based on a comprehensive language syllabus designed to improve student's ability to communicate in English in a wide range of business situations.
Natančna analiza učbenika nas pripelje do spoznanja, da je učbenik le na redkih mestih na omenjeni zahtevnostni ravni (in še takrat zaradi izbranega besedišča), sicer pa je večinoma na stopnji, ki jo imenujemo »intermediate« ali, celo pogosteje, »lower-intermediate«.
Čeprav avtorici zatrjujeta, da pristop omogoča študentom »to discover the relevant language systems by themselves« je o tem mogoče govoriti le v primeru izredno iznajdljivega učitelja, ki utegne učbenik uporabljati, sicer pa, kot je bilo ugotovljeno, razlaga slovnične koncepte s pomočjo pravil, ki so sicer popestrena z vajami, ki pa veliko bolj spominjajo na reševanje križank in rebusov, kot pa na moderno koncipirano učenje/poučevanje jezika na posrednješolski ravni izobraževanja.
V predgovoru so omenjeni »authentic materials«, za kar bi si avtor tega dela predstavljal, da obstajajo določeni viri, a le-ti niso nikjer omenjeni. Prav tako je v uvodu omenjeno, da so aktivnosti v učbeniku: »appealing to different learning and thinking styles«, kar je kasneje ponazorjeno z zapisom, da ljudje dojemajo svet na tri načine: vizualno, slušno in kinestetično (po teoriji nevrolingvističnega programiranja), in kar je nadalje ponazorjeno s tremi neposrečeno izbranimi in neprepričljivimi vajami. »A wide range of business situations«, obljubljen tudi na ovitku, pa je omejen na peščico najpreprostejših konceptov, ki bi lahko bili obravnavani tudi na zgodnji srednješolski ravni.
Diskurz v tujih učbenikih poslovne angleščine
V Uvodu v Market Leader Intermediate Cotton, Falvey in Kent (2000) zapišejo naslednje:
[...] the course will greatly improve your ability to communicate in English in a wide range of business situations. If you are a student of business, the course will develop the com-municationb skills you need to succeed in business and will enlarge your knowledge of the business world.
Na platnicah tega učbenika pa je zapisano tudi, da učbenik ponuja: Essential business content and skills:
•	Critical business issues of our time: topics include globalisation, leadership, innovation and change
•	Case studies in each Course Book unit for real practice of key business skills
Bežno in nekritično branje bi nas lahko pripeljalo do zaključka, da se zgodovina pravzaprav ponavlja, saj so študije primera omenjene tudi v učbeniku Hvalčeve, kjer pa zasnova gradiva nima ničesar skupnega z zasnovo gradiv v Market Leaderju, kjer je najprej podano ozadje, potem izpostavljen problem ter podane mogoče rešitve, zatem opisana naloga in na koncu predlagan tudi pisni izdelek. V učbeniškem kompletu najdemo tudi nekoliko bolj specializiran učbenik Banking and Finance avtorice Christine Johnson (2000). Učbenik je brez uvoda, bralca pa na platnicah čaka obvestilo o tem, da je učbenik namenjen študentom, ki jih zanima ožje strokovno področje. Učbenik vsebuje 18 kratkih lekcij, dva testa in petjezični (angleško-francosko-špansko-nemško-poljski) slovar.
Učbenik Intelligent Business, avtorjev Tonye Trappe in Grahama Tul-lisa (Trappe in Tullis 2005, 6) se sklicuje na avtoriteto The Economista, ko utemeljuje svoj nastanek. Pri izboru tem so poleg bolj splošnih vključene tudi nekoliko bolj »serious and complex issues« kot na primer logistika in finance, pa tudi nekoliko polemične teme kot »executive pay and counterfeiting«, kakor tudi teme, ki bralcu razkrivajo nekoliko širšo ekonomsko perspektivo, kot na primer lobiji in gospodarstva v razvoju. »Vaje, izbrane okoli glavne teme v vsaki lekciji, so priložnost za pregled in vadbo pomembnih slovničnih in slovarskih konceptov tako v pisni kot ustni obliki.« Avtorja na koncu uvoda reklamirata svoj učbenik takole:
Our intention when writing Intelligent Business was to make a truly contemporary world of business accessible to learners of
business English - whatever their level of world and business knowledge.«
Powell (1996b, 3) zapiše v uvodu, namenjenemu študentom, naslednje:
Business Matters is based on the latest research into the language of business. At your level of English you do not need to spend a lot of time learning more grammar or vocabulary. What you need is the ability to combine words, many of which you already know, into the phrases and expressions which are the basis of business English.
Da se učbenik, razen v eksplicitnih izjavah zapisanih v uvodu, v ničemer bistveno ne razlikuje od vseh drugih, ki so na razpolago učečim, je jasno iz izbora tem (ki so le manjša variacija na temo) ter izbora vaj, ki sledijo osrednjim besedilom v posameznim lekcijam (vprašanja, ki preverjajo razumevanje besedila, iskanje pomena besed iz besedila, pet vaj tipa »word partnership«, več vaj tipa »Discuss«, študija primera na koncu lekcije in posamezne slovnične vaje.
Cotton in Robbinsova (1993, 4-5) na začetku učbenika Business Class povesta, daje njun učbenik namenjen študentom na stopnji »upper-in-termediate to advanced« (str. 4), primeren je praktično za vse: za tiste, ki želijo izboljšati svoje komunikacijske spretnosti, kot tudi za one, ki želijo razširiti svoje obzorje po poslovnem svetu, kakor tudi zaposlenim, ki bi želeli izboljšati svoje zaposlitvene možnosti. Tipična lekcija vsebuje naslednje dele, pojasnita avtorja:
1.	uvod - ki spodbudi razmišljanje o temi;
2.	besedilo - ki vsebuje dve ali več pristnih (avtentičnih) besedil; besedilo spremljajo aktivnosti, kot so: pisanje zapiskov, odgovarjanje na vprašaja tipa pravilna trditev/nepravilna trditev, izpolnjevanje kratke tabele/diagrama, popraviti/izpolniti povzetek);
3.	slovarski del - vaje se nanašajo na besedilo (nabor vaj je takšen: ujemanje besed in njihovih razlag, iskanje sinonimov, iskanje pomena besede s pomočjo sobesedila, besedotvorne vaje, iskanje sorodnih besednih zvez (angl. word partnership);
4.	jezikovni del - nabor klasičnih vaj, ki preverjajo znanje časov, pogojni odvisniki, predlogi, frazni glagoli, oziralni zaimki;
5.	slušni del - ki je, na podoben način kot zapisana besedila pisnim spretnostim, namenjen izboljševanju študentovih slušnih spretnosti;
6.	študija primera - spodbuja igranje vlog, dvogovorov in razgovorov med slušatelji, ki imajo obenem priložnost, da pridobljeno znanje preizkusijo v praksi;
7.	pisanje - pisne spretnosti temeljijo na vajah, ki se navezujejo na študije primera, obsegajo pa lahko naslednje besedilne vrste: pismo, memo, prodajni letak, oglas, članek, slogan, poročilo, obvestilo za javnost.
Hollett (1991) v svojem učbeniku posebej in na dolgo ne ogovarja bralca/uporabnika gradiv, se pa pojavi predstavitev učbenika na zadnji platnici. Tega spiše Gerald Lees, kije svetovalka založbe za področje poslovne angleščine.
Business Objectives is a course for managers and students of business who have reached a lower intermediate level of English. Based on a carefully-constructed grammatical syllabus, the sixteen units also tackle the key functional areas of business interaction, such as telephoning, meetings, socializing, presentations, and project briefings. While offering opportunities to practice all four language skills, the exercises in Business Objectives focus particularly on those listening and speaking skills most needed by business people.
Druge oglaševane značilnosti učbenika so še: pristna gradiva, slovarček poslovnih izrazov, povzetek slovnice, na razpolago pa so še Priročnik za učitelja in kasete.
Tullis in Trappe (2000) leta 2000 ponatisneta Insights into Business iz leta 1993. Zasnova učbenika je v glavnem enaka, izbrana so le nova avtentična besedila (razen enega, saj osma enota v starem učbeniku napreduje, nespremenjena, v novem na tretje mesto). Nova izdaja učbenika se imenuje New Insights into Business, v kateri Pre-reading postane lead-in, med besedilo in language focus se vrine vocabulary development, na koncu pa ostane skills focus. Popravki so v glavnem lepotni, med smiselne popravke pa lahko štejemo predvsem zamenjavo zastarelih besedil z nekoliko manj zastarelimi (aktualna besedila na določeno temo lahko pravzaprav najdemo samo v najnovejših izdajah časopisov in revij).
Na platnicah prve izdaje beremo:
•	da gre za stopnjo »intermediate« ali celo višjo,
•	da gre za realističen pristop do tem in situacij, s katerimi se bodo srečevali študenti in poslovneži,
•	vsaka lekcija vsebuje aktivnosti, ki temeljijo na avtentičnih gradivih in omogočajo študentom vaditi vse štiri jezikovne spretnosti,
•	sistematična predstavitev in vadba najpomembnejšega poslovnega besedišča,
•	slovnični del, namenjen utrjevanju in širjenju znanja študentov,
•	komunikacijske aktivnosti, vključujoč razgovore in simulacije,
•	v kompletu obstajata še kaseta in priročnik za učitelja.
Platnice druge izdaje pa sporočajo naslednje:
•	da gre za popolnoma prenovljeno izdajo izredno priljubljenega in uspešnega učbenika, ki ga lahko uporabljajo tudi tisti, ki so pred tem uporabljali prejšnjo izdajo, saj gre za prestop s stopnje zahtevnosti »pre-intermediate« na stopnjo zahtevnosti »upper-interme-diate«;
•	učbenik je izvrstna vadnica za pomoč pri opravljanju izpitov iz poslovne angleščine (bec, LCCi in toeic preverjanj znanja);
•	vsebuje enak realističen in informativen pristop kot originalna izdaja, novo pa je naslednje: teme, pristna besedila in gradiva za poslušanje, razdelek, namenjen vadbi besedišča, skupaj z besediščem, značilnim za ameriško angleščino, razdelek, namenjen razvijanju poslovnih spretnosti, ponovitvene teste/lekcije, vaje, namenjene pripravi na izpite v delovnem zvezku;
•	komplet vsebuje učbenik, kaseti, delovni zvezek s kaseto in priročnik za učitelja.
Diskurz v predgovorih k učbenikom poslovne angleščine - in na platnicah učbenikov, kadar se avtorji odločijo, da ne bodo napisali nikakršnega uvoda v svoj učbenik - se v zadnjih dvajsetih letih ni veliko spremenil. Ker so tovrstni zapisi namenjeni predvsem učiteljem, ki odločajo o tem, kateri učbenik/učbenike bodo prevzeli, je sporočilo tovrstnih besedil naravnano predvsem na naslednje:
1.	pristna/avtentična gradiva,
2.	besedišče poslovnega jezika s slovarčkom,
3.	na komunikaciji temelječe aktivnosti,
4.	obravnavanje »pomembnih« slovničnih stuktur,
5.	pozornost namenjena vsem štirim jezikovnim spretnostim,
6.	študije primera,
7.	opis težavnostne stopnje,
8. čim več dodatnih pripomočkov.
Še najbolj so tovrstna sporočila podobne krajšim oglaševalskim sporočilom, še posebej, kadar se nahajajo na platnicah nekega učbenika, zato jim nikakor ne gre slepo zaupati.
5 Analiza vprašalnikov
V	okviru pričujočega dela je bila opravljena analiza potreb po znanju poslovnega angleškega jezika. Končni cilj analize je bila evalvacija, prevetritev in izboljšava učnega načrta za poslovni angleški jezik na epf v Mariboru. Temeljna analiza potreb je zajemala informacije iz več virov: diplomante ep, redne in izredne študente epf, učitelje strokovnih predmetov na epf, predavatelje poslovne angleščine na epf ter predstojnike kateder in inštitutov na e p f.
Anketiranih je bilo 13 predstojnikov kateder in inštitutov na Eko-nomsko-poslovni fakulteti v Mariboru, 9 učiteljev poslovne angleščine (trije z epf v Mariboru in 6 iz drugih slovenskih visokošolskih institucij), 353 študentov (in sicer: 124 študentov prvega letnika univerzitetnega programa, 61 študentov prvega letnika visokošolskega strokovnega programa, 39 študentov drugega letnika univerzitetnega programa, 40 študentov drugega letnika visokošolskega strokovnega programa, 49 študentov tretjega letnika univerzitetnega programa in 30 študentov četrtega letnika univerzitetnega programa) vseh letnikov na obeh programih z epf v Mariboru ter 64 zaposlenih (bivših študentov epf v Mariboru).
5.1 Analiza vprašalnikov - predstojniki kateder in inštitutov
V	nadaljevanju najprej analiziram vprašalnike, ki so bili poslani predstojnikom kateder in inštitutov. Odgovore sem dobil od 17 predstojnikov kateder in inštitutov od 26, štirje so bili pomanjkljivo izpolnjeni in zato izločeni. Obdelanih vprašalnikov je bilo 13 ali 50 %.
Na vprašanje Kako pogosto v povprečju diplomanti epf uporabljajo angleški jezik v svojem delovnem okolju? je največ vprašanih menilo, da nekajkrat na teden (8), štirje so menili, da nekajkrat mesečno in eden, da angleški jezik uporabljajo diplomanti epf vsak dan. Za odgovora »nekajkrat na leto« in »nikoli« se ni odločil nobeden.
Na vprašanje V katerih situacijah diplomanti epf največkrat uporabljajo angleški jezik? je največ vprašanih odgovorilo, da na potovanjih v tujino. Temu sledita odgovora »na sejmih« in »po telefonu«. Druge situacije so
po mnenju anketirancev še: branje tuje strokovne literature, pisanje disertacij, priprava na vaje in internet.
Glede aktivnosti študentov (branje, pisanje, govorjenje in poslušanje besedil v angleškem jeziku) so anketirani predstojniki kateder in inštitutov na epf imeli na razpolago naslednje odgovore: 1 - zelo redko, 2 -redko, 3 - občasno, 4 - pogosto in 5 - zelo pogosto. Večina anketirancev meni, da diplomanti epf najpogosteje berejo (ocena 3,69), dokaj pogosto poslušajo (ocena 3,3), občasno govorijo (ocena 3) in redko pišejo (ocena 2,46).
Naslednje anketno vprašanje seje nanašalo na uporabnost vsebin/tematskih sklopov glede na študijski program (univerzitetni in visokošolski strokovni). Z ocenami od 1 (najmanj primerno) do 5 (najbolj uporabno) so anketiranci ocenjevali naslednje sklope: slovnične vaje, prevajanje strokovnih besedil, pisanje prošenj za sprejem na delovno mesto, intervju, pisanje življenjepisa, pisanje povzetkov strokovnih člankov, ustna predstavitev seminarja, telefoniranje, poslovni sestanki, pogajanja, predstavitev proizvodov in storitev, poslovna korespondenca, mednarodne trgovinske klavzule, proces odpreme blaga, embalaža, tehnična dokumentacija, oblike zavarovanja blaga in storitev, osnovni instrumenti plačevanja, organizacija podjetja, ustanavljanje in vrste podjetij, zaposlovanje, trženjske raziskave, oglaševanje in mediji, računalništvo in it, računovodstvo, zunanja trgovina, bančništvo, management, globalizacija, inovacije, poslovna etika, poslovno pravo, podjetniška kultura, franšizing, borza, kulturni vidiki poslovanja, elektronsko poslovanje, prevzemi in združitve podjetij.
Najvišjo oceno je doseglo naslednjih pet področij: zunanja trgovina (uni: 4,23; vstr: 4), računalništvo, it (uni: 4,23; vstr: 3,92), poslovni sestanki (uni: 4,15; vstr: 3,61), telefoniranje (uni: 4,07; vstr: 3,69), poslovna korespondenca (uni: 4,07; vstr: 3,38). Najnižjo oceno so si prislužila naslednja področja: slovnične vaje (uni: 2,07; vstr: 1,76), embalaža (uni: 2,38; vstr: 2,23), proces odpreme blaga, tehnična dokumentacija in organizacija podjetja (uni: 2,46 - vsa tri področja; vstr: 2,15; 2,46 in 2,61). Z oceno nad 3,5 so bili ocenjeni naslednji tematski sklopi: prevajanje strokovnih besedil (uni: 3,61; vstr: 2,86), pisanje življenjepisa (uni: 3,69; vstr: 3,23), pogajanja (uni: 3,76; vstr: 3,15), predstavljanje proizvodov in storitev (uni: 3,84; vstr: 3,61), globalizacija (uni: 3,84; vstr: 3,23).
Ocene se med univerzitetnim in visokošolskim strokovnim programom razlikujejo v povprečju za manj kot 10 %, enkrat je ocena izenačena (2,46 - tehnična dokumentacija) ter le v enem primeru višja za visoko-
šolski strokovni program (organizacija podjetja: uni: 2,46; vstr: 2,61). Kulturni vidiki poslovanja so po mnenju anketirancev precej pomembnejši za univerzitetni program (2,84) kot za visokošolsko strokovnega (2), kar velja tudi za prevajanje strokovnih besedil (uni: 3,61; vstr: 2,86).
Pri analizi rezultatov je bilo ugotovljeno, da nekateri anketiranci določenim postavkam niso dali nobene ocene, kar morda pomeni, da se jim zdi določena vsebina/tematski sklop sploh neprimeren. Pri petem vprašanju Katere vsebine bi vi s svojega strokovnega stališča dodali k učnemu načrtu za predmet Poslovni angleški jezik na univerzitetni ravni? so anketiranci našteli naslednje:
•	predstavitve (vsaj petminutne enkrat tedensko),
•	smerne seminarske naloge,
•	pisanje povzetkov,
•	pogajanja (omenjena dvakrat),
•	konverzacija (omenjena dvakrat),
•	kulturni vzorci (pri čemer je bila vsebina predlagatelja ocenjena le z 2),
•	poslovni primeri, simulacije, poslovni načrt, poročila o poslovanju,
•	izdelovanje ekspertnih mnenj gospodarskih zaupnikov in sodnih izvedencev,
•	poznavanje temeljnih gospodarskih kategorij na makro in podjetniški ravni.
Pri šestem vprašanju Katere vsebine bi vi s svojega strokovnega stališča dodali k učnemu načrtu za predmet Poslovni angleški jezik na visokošolskem strokovnem programu? so anketiranci omenili naslednje:
•	predstavitve (vsaj petminutne enkrat tedensko),
•	smerne seminarske naloge,
•	pisanje povzetkov,
•	pogajanja (omenjena dvakrat),
•	konverzacija (omenjena dvakrat),
•	kulturni vzorci (pri čemer je bila vsebina predlagatelja ocenjena le z 2),
•	varstvo okolja in okoljski management,
•	tehnološki razvoj,
•	tehnološke spremembe.
Na zadnje, sedmo, vprašanje Bi želeli v zvezi z učenjem/s poučevanjem angleškega poslovnega jezika na epf še kaj dodati? So vprašani zapisali naslednje:
•	potrebna je večja povezanost med jeziki in strokovnimi predmeti,
•	sodelovanje tujega lektorja,
•	večja obremenitev študentov,
•	poudarek mora biti na govornih spretnostih,
•	ustanoviti bi bilo smiselno t. i. writing centre (za pomoč študentom pri prevodih, lekturah),
•	povezovanje jezika in stroke (učitelj naj prisostvuje pri strokovnih predmetih, študenti pišejo povzetke in imajo referate v tujem jeziku),
•	večje sodelovanje z nosilci strokovnih predmetov, kar bi obogatilo znanje na obeh straneh,
•	analiza video in audio posnetkov, obnove le-teh.
5.2 Analiza vprašalnikov za študente
V študijskem letu 2003/2004 so študenti vseh letnikov in obeh študijskih programov na Ekonomsko-poslovni fakulteti v Mariboru izpolnili 353 vprašalnikov. Spodaj prikazujemo analizo dobljenih rezultatov.
Analiza odgovorov študentov četrtega letnika univerzitetnega programa
Poslovni angleški jezik sta imeli za študijsko obveznost v študijskem letu 2004/2005 v četrtem letniku samo dve skupini študentov. Anketirali smo študente mednarodne menjave in zbrali 13 veljavnih vprašalnikov, kar je bila dobra polovica vseh vpisanih študentov na tej smeri študija. Med anketiranci je bilo deset študentk in trije študenti, stari med 22 in 23 let.
V tretjem vprašanju smo povpraševali anketirance po zaključeni srednji šoli in dobili naslednje rezultate: srednja ekonomska šola - sedem respondentov in gimnazija - šest anketirancev.
Ko smo pregledali, kako so študenti ocenjevali svoje znanje (na lestvici od 1 do 5) angleškega jezika, smo dobili naslednje rezultate: povprečna ocena je bila 3,4, osem se jih je ocenilo z oceno 3, pet pa z oceno štiri. Pri naslednjem vprašanju smo želeli izvedeti, kako ocenjujejo svojo motivacijo za učenje tujega jezika. Na lestvici med 1 in 5 so si študenti dali povprečno oceno, ki je bila nekoliko višja (3,8), čeprav (in tudi zato)
so svojo motiviranost študenti ocenili tudi nižje in višje. En anketiranec si je prisodil oceno dve, trije oceno 3, šest oceno 4 in trije oceno 5.
Anketiranci so torej nekoliko više ocenili svojo motiviranost za učenje poslovnega angleškega jezika. Čeprav je razlika med obema ocenama le 0,4 točke, je motivacija anketirancev vendarle precej večja, saj je svojo motiviranost za učenje kar devet študentov ocenilo z ocenama 4 ali 5.
Pri šestem vprašanju nas je zanimalo, kako pogosto študentje uporabljajo angleški jezik v vsakdanjem življenju. Rezultati niso pretirano spodbudni, saj je samo en študent obkrožil odgovor »pogosto«, sedem jih angleščino uporablja občasno in pet le redko.
Pri sedmem vprašanju nas je zanimalo, v katerih situacijah uporabljajo/se srečujejo študenti z angleškim jezikom. Za študente četrtega letnika univerzitetnega programa sta gledanje televizije (13) in poslušanje glasbe (13) najpogosteje označeni situaciji, sledita raba interneta (12) in branje časopisov in revij (10), najredkeje klepetajo v tujem jeziku v internetnih klepetalnicah (4) in pišejo e-pošto v angleškem jeziku (6), en anketiranec pa omenja pogovore s prijatelji iz tujine. Anketiranci si nikola ne dopisujejo.
Zanimalo nas je tudi, katero jezikovno spretnost bi anketiranci želeli izboljšati. Večina študentov meni, da z branjem nimajo problemov, saj ni nobeden označil tega odgovora, en anketiranec bi želel izboljšati svoje slušne spretnosti, dva anketiranca svoje pisne spretnosti in kar enajst anketirancev bi tudi po dvanajstih letih šolske prakse želelo izboljšati svoje govorne spretnosti.
Deveto vprašanje se je nanašalo na različne aktivnosti in njihovo primernost za učinkovito usvajanje tujega poslovnega jezika na posrednje-šolski ravni. Anketirani študenti so ocenjevali aktivnosti s pomočjo štirih opisnih ocen: nujno, koristno, delno koristno, nekoristno. Ocenjevali so naslednje aktivnosti: delo z učbenikom, slovnične vaje, poslušanje kaset, gledanje videa, igranje vlog, vaje s slikami, vaje za besedišče, pripovedovanje, branje, delo z avtentičnimi besedili, vaje za izgovorjavo, pisanje, povzemanje, prevajanje, projektno delo, reševanje testov, učenje novih besed, seminarske naloge, predstavitve, krajše domače naloge, govorne vaje, samostojno iskanje rešitev, delo v dvojicah, delo v skupinah, delo s celotnim razredom, pogovor o različnih temah, utrjevanje, prebiranje strokovne študijske literature, spoznavanje dežele.
Pri desetem vprašanju smo anketirance prosili, da naj s šolsko oceno od 1 (nepotrebno) do 5 (nujno) označijo, katere besedilne vrste bi študenti morali obvladati v času svojega študija. Ocenjevali so naslednjih
enaindvajset besedilnih vrst: razne pogodbe, članki s splošno tematiko, strokovni članki, poslovna elektr. pošta, neformalna obl. elektr. pošte, poročilo, memo, pismo, poslovno pismo, faks, dnevni red, zapisnik, spletne strani, seminarska naloga, zapiski, predstavitev, življenjepis, prošnja za del. mesto, power-point predstavitev, prosojnica in tehniška dokumentacija.
Anketiranci so najvišje ocenili poslovno pismo, prošnjo za delovno mesto, razne pogodbe in življenjepis. Večje število študentov (11) pa je prisodilo oceno 4 strokovnim člankom, predstavitvam in poročilom. Najnižje so ocenjeni (z oceno 1 ali 2) memo, zapiske, prosojnice in poročilo. Nekje na sredini pa se najdejo z oceno tri naslednje postavke: neformalna e-pošta, dnevni red in zapisnik.
Enajsto vprašanje seje glasilo: »Kaj bi bilo treba spremeniti in katere vsebine bi bilo treba dodati/odvzeti v učnem načrtu za predmet Angleški jezik na univerzitetnem študiju«. Študentje so predlagali naslednje:
•	več branja,
•	več pisanja pogodb,
•	več poslovnih pisem,
•	čimveč govorjenja, predvsem o aktualnih temah,
•	igranje vlog,
•	več stikov s tujci,
•	več pisanja življenjepisov,
•	priprave na razgovor za delovno mesto,
•	več poudarka temam s področja ekonomije,
•	vključitev naravnih govorcev v pedagoški proces,
•	dodati: tuje članke, potopise, pogostejše pisanje sestavkov, terensko delo in odvzeti: lekcije, izključno poslušanje britanske angleščine,
•	nehati delati samo po knjigah,
•	spodbujati gostovanja tujih poslovnežev,
•	nagrade za najuspešnejše študente pri angleškem jeziku (potovanje, obisk tujih univerz).
Dvanajsto vprašanje je namenjeno tistim, ki predmet Angleški jezik poslušajo na visokošolskem strokovnem študijo, zato nanj študenti četrtega letnika univerzitetnega študija niso odgovarjali.
Pri trinajstem vprašanju smo želeli izvedeti, katera od naštetih oblik preverjanja znanja se anketirancem zdi najprimernejša. Izbirali so lahko med naslednjim:
1.	samo pisni izpit
2.	pisni in ustni izpit
3.	sestavljen izpit (20 % - aktivna prisotnost, 20 % - domače delo, 40 % - pisni del, 20 % - ustni del)
4.	izpit ob koncu: (a) semestra, (b) študijskega leta.
Kar devet študentov se je odločilo, da je zanje najprimernejša oblika preverjanja podana v postavki 2. pisni in ustni izpit. Samo štirje so se odločili za sestavljeni izpit, kjer se ocenjujejo aktivna prisotnost, domače delo ter pisni in ustni del izpita. Štirje anketiranci so se izrekli za izpit ob koncu semestra, trije pa za izpit ob koncu študijskega leta.
Pri trinajstem vprašanju nas je zanimalo, kaj je po mnenju anketirancev najprimernejši učni pripomoček za predmet Poslovni angleški jezik na univerzitetni ravni študija. Odgovori kažejo na to, da anketirani študenti četrtega letnika menijo, daje zanje najboljša kombinacija učbenika in izročkov, kijih pripravljajo učitelji. Za to seje odločilo devet anketirancev, štirje so menili, da so zanje primernejši različnim smerem prirejeni izročki, kijih pripravljajo predavatelji, noben anketiranec se ni odločil za učbenik kot najprimernejši učni pripomoček.
Štirinajsto vprašanje je bilo namenjeno študentom na visokošolskem strokovnem programu, zato nanj anketiranci niso odgovarjali.
Pri petnajstem vprašanju smo spraševali po primernem tedenskem številu ur jezika ter o primernem številu let učenja tujega poslovnega jezika. Anketiranci so se lahko odločali o tem, če je primerno tedensko število ur dve ali tri ure ter se odločali o tem, če seje treba na posrednje-šolski ravni učiti tuji poslovni angleški jezik eno, dve, tri ali vsa štiri leta.
Poglejmo si odgovore: občutno več študentov četrtega letnika univerzitetnega programa bi si želelo tri ure jezika tedensko kot dve uri jezika, kar zadeva število let učenja poslovne angleščine na posrednje-šolski ravni, pa si večina študentov tudi v četrtem letniku študija želi tuji jezik vsa leta študija.
Zanimalo nas je tudi, kakšno je primerno število obveznih in izbirnih tujih jezikov na posrednješolski ravni izobraževanja. Sedem responden-tov meni, da bi bila primerna dva obvezna tuja jezika, pet jih meni, da bi zadoščal eden obvezni tuji jezik. Podobna je situacija pri izbirnih tujih
jezikih: šest anketirancev je menilo, da sta potrebna dva tuja jezika, pet, da je potreben samo eden.
Sedemnajsto vprašanje se je glasilo: »Želite morda kaj dodati v zvezi z učenjem in poučevanjem tujih jezikov?« Odgovore navajamo spodaj:
•	učenje tujih jezikov je v primerjavi z ostalimi predmeti precej zapostavljeno,
•	za smer mednarodna menjava bi lahko bil izbirni predmet francoščina,
•	več govorjenja, manj slovnice,
•	strokovne ekskurzije v tujino,
•	ogledi tujih podjetij,
•	povabiti je treba tuje predavatelje,
•	okrogle mize,
•	pomoč šibkejšim.
Pri zadnjem, osemnajstem, vprašanju, pa smo hoteli izvedeti, s čim so se anketirani študenti, poleg rednega dela pri jeziku, še ukvarjali, da bi izboljšali svoje jezikovne spretnosti. Dobili smo naslednje odgovore:
•	berem knjige (4x),
•	gledam filme, poslušam glasbo,
•	gledam t v,
•	berem revije,
•	prevajam,
•	brskam po Internetu,
•	pogovarjam se s tujimi študenti,
•	potujem v tujino,
•	izobražujem se v jezikovni šoli,
•	imam stike prek interneta,
•	intranet,
•	ob delu z računalniškimi programi se srečujem z angleščino,
•	delo v tujini,
•	strokovne ekskurzije,
•	berem tuje članke,
•	študij po dodatni tuji literaturi.
Tako kot vse druge anketirane študente smo tudi študente četrtih letnikov poprosili, da izpolnijo še samoocenjevalno anketo.
Pri govornem sporazumevanju so nas zanimale samoocene anketirancev za naslednje štiri sposobnosti:
•	Sposoben/sposobna sem slediti pogovoru med rojenimi govorci.
•	Sposoben/sposobna sem se tekoče in brez nesporazumov pogovarjati o vrsti splošnih in strokovnih tem.
•	V družabnih pogovorih se zlahka jezikovno prilagodim situaciji, lahko izražam čustva, se šalim in razbiram skrite pomene.
•	Znam jasno in natančno izraziti svoje zamisli. Znam tudi zagovarjati določeno stališče v zapletenih razgovorih ali se nanje primerno odzivati.
Anketiranci so na lestvici od 0 (sploh ne znam govoriti) do 10 (povsem tekoče in pravilno govorim) označili svojo govorno spretnost.
Pri govornem sporazumevanju so anketiranci svojo sposobnost sledenja pogovoru rojenih govorcev ocenili s povprečno oceno 7,2. Kar za odstotno točko nižje (6,2) so ocenili svojo sposobnost pogovora o splošnih in strokovnih temah. Malenkost bolje po svojem prepričanju znajo jezik prilagoditi situaciji in izražati v tujem jeziku svoja čustva ter razbirajo skrite pomene (6,5). Jasnost in natančnost izražanja v zapletenih situacijah pa so anketiranci ocenili s povprečno oceno 6,3. Večina ocen je v razponu med 6 in 7.
Drugi del samoocenjevalne ankete se je nanašal na bralno razumevanje. Anketirane študente smo prosili, naj na lestvici ocen od 0 (razumel/a ne bi nič) do 10 (brez težav bi razumel/a popolnoma vse) označijo kvadrat, ki najbolje opisuje, kako dobro razumejo tisto, kar v angleškem jeziku preberejo.
Oceniti so morali naslednjih šest postavk:
•	razumem tudi zahtevna in dolga besedila in jih znam povzeti,
•	lahko berem poglobljena poročila in analize ter komentarje, v katerih so podana razmerja, mnenja in stališča,
•	iz visoko specializiranih besedil z mojega strokovnega področja lahko razberem informacije, ideje in stališča,
•	razumem zahtevnejša navodila, čeprav niso tesno povezana z mojim strokovnim področjem,
•	tekoče berem tudi sodobna literarna besedila,
•	tudi pri zahtevnejših besedilih zlahka ugotovim, če so vsebinsko neskladna in če vsebujejo nelogično argumentacijo.
Pri bralnem sporazumevanju (rezultati so spet za četrti letnik univerzitetnega študija) so ocene nekoliko bolj razpršene kot pri govornem razumevanju. Anketirani študenti četrtega letnika menijo, da imajo najmanj težav pri branju sodobnih literarnih besedil (6,3) ter pri razumevanju in povzemanju dolgih besedil. Največ težav imajo z ugotavljanjem, če je zahtevno besedilo vsebinsko neskladno in nelogično argumentirano (5,3) ter z razumevanjem poglobljenih stališč v poročilih, analizah in komentarjih (5,8). Relativno enotno ocenjujejo svojo sposobnost razumevanja navodil, ki niso z njihovega strokovnega področja (5,9) ter s povprečno oceno 6,2 ocenjujejo svojo sposobnost razbiranja informacij, idej in stališč. Glavnina ocen je pri tem sklopu v razponu med pet in sedem.
V tretjem delu samoocenjevalne ankete smo anketirance prosili, da na lestvici ocen od 0 (razumel/a ne bi nič) do 10 (razumel/a bi popolnoma vse) označijo kvadratek, ki najbolje opisuje, kako dobro razumejo angleščino, kadar jo poslušajo. Preverjali smo torej slušno razumevanje anketirancev, ki so ocenjevali naslednjih šest situacij:
•	sposoben/a sem slediti daljšemu govoru, čeprav zgradba in situacija, v kateri se pogovor odvija, nista jasni,
•	razumem precej idiomatskih in pogovornih izrazov in slogovno in funkcijsko različnost,
•	tudi iz javnih obvestil slabe kakovosti znam izluščiti natančno določene podatke,
•	razumem zapletene tehnične podatke, kot so navodila za uporabo, specifikacije za izdelke in storitve,
•	razumem predavanja, govore in poročila s svojega strokovnega področja, čeprav so vsebinsko ali jezikovno zahtevna,
•	brez posebnega napora razumem filme, v katerih so uporabljeni tudi sleng in idiomatski izrazi.
Pri slušnem razumevanju so, tudi po pričakovanju, ocene nekoliko višje. Anketirani študenti menijo, da brez težav razumejo sleng in idi-omatske izraze (7,8), relativno visoko ocenjujejo tudi razumevanje zahtevnih predavanj, govorov in poročil s svojega strokovnega področja (7,5), z oceno 6,8 ocenjujejo tako svojo sposobnost slediti daljšim govorom kot tudi svojo sposobnost izluščiti podatke iz obvestil slabe kakovosti. Nekoliko več težav pa bi utegnili imeti pri razumevanju zapletenih
besedil in navodil (6,4) in razumevanju idiomatskih in pogovornih izrazov in pri razumevanju slogovne in funkcijske raznolikosti (6,1). Večina ocen je tokrat zbrana v razponu med 6 in 8.
V zadnjem, četrtem, delu samoocenjevalne ankete smo anketirance spraševali o tem, kako dobro pišejo v angleškem jeziku. Prosili smo jih, da na lestvici ocen od 0 (besedila ne bi znal/a napisati) do 10 (znal/a bi napisati besedilo s primernim besediščem in brez jezikovnih napak) označijo kvadratek, ki najbolje opisuje njihove pisne spretnosti. Sestavili smo nabor naslednjih osmih postavk:
•	o mnogih strokovnih in splošnih temah se znam izražati na jasen in lahko berljiv način
•	v poročilu znam podati zahtevno temo na jasen in primerno zgrajen način in znam izpostaviti njegove najpomembnejše točke
•	v komentarju na neko temo ali dogodek znam lahko zelo natančno predstavim različna stališča in jih podprem z dodatnimi dokazi in ustreznimi primeri
•	iz različnih virov lahko zberem informacije in jih sistematično podam v pisni obliki,
•	v osebnih pismih znam natančno opisati čustva, izkušnje in dogodke,
•	znam napisati uradni dopis (reklamacijo, naročilo, ponudbo ...), prijavo na delovno mesto in življenjepis,
•	znam pisati oblikovno in stilno pravilna besedila upoštevajoč naslovnika, besedilno zvrst in temo,
•	znam delati zapiske predavanj in seminarjev.
Analiza nas pripelje do naslednjih ugotovitev:
•	anketiranci ocenjujejo z najvišjo oceno 7,2 kar tri postavke (pisanje zapiskov, sistematično podajanje informacij iz različnih virov ter natančno opisovanje čustev, izkušenj in dogodkov v pismih),
•	anketiranci ocenjujejo z najnižjo oceno 6,3 svojo sposobnost natančnega predstavljanja svojega stališča o neki temi,
•	na tretjem mestu je z oceno 6,8 ocenjena sposobnost anketirancev, da upoštevajo naslovnika, besedilno zvrst in temo,
•	s povprečno oceno 6,4 pa ocenjujejo prvi dve postavki (jasno in berljivo pisno izražanje o strokovnih in splošnih temah in jasno pisno podajanje zahtevne teme v poročilu),
•	glavnina ocen je v razponu med 7 in 8.
V naslednjem podpoglavju bomo predstavili rezultate za tretji letnik univerzitetnega študija.
Analiza odgovorov študentov tretjega letnika univerzitetnega programa
Anketirali smo študente tretjega letnika smeri bančništvo in finance in zbrali 17 veljavnih vprašalnikov, kar je bilo dve tretjini vseh vpisanih študentov na tej smeri študija. Med anketiranci je bilo trinajst študentk in štirje študenti, stari med 21 in 24 let.
Pri tretjem vprašanju smo povpraševali po zaključeni srednji šoli in dobili naslednje rezultate: srednja ekonomska šola - osem respondentov, gimnazija - sedem anketirancev, srednja turistična šola - en anketiranec, upravno-administrativna - en anketiranec.
Ko smo pregledali, kako so študenti ocenjevali svoje znanje (na lestvici od 1 do 5) angleškega jezika, smo dobili naslednje rezultate: povprečna ocena je bila 3,0, šest se jih je ocenilo z oceno 2, pet se jih je ocenilo z oceno 3, pet z oceno štiri in eden z oceno 5. Pri naslednjem vprašanju smo želeli izvedeti, kako ocenjujejo svojo motivacijo za učenje tujega jezika. Na lestvici med 1 in 5 so si študenti dali povprečno oceno, ki je bila tudi tokrat nekoliko višja (3,4). En anketiranec si je prisodil oceno ena, dva oceno dve, sedem oceno 3, štirje oceno 4 in trije oceno 5. Tudi tokrat je jasno razvidno, da so anketiranci nekoliko višje ocenili svojo motiviranost za učenje poslovnega angleškega jezika. Čeprav je razlika med obema ocenama majhna, je motivacija anketirancev vendarle precej večja.
Pri šestem vprašanju nas je zanimalo, kako pogosto študentje uporabljajo angleški jezik v vsakdanjem življenju. Rezultati niso spodbudni, saj večina študentov uporablja angleški jezik bodisi redko ali občasno.
Pri sedmem vprašanju nas je zanimalo, v katerih situacijah uporabljajo angleški jezik študenti tretjega letnika univerzitetnega študija. Gledanje televizije (17) je najpogosteje označena situacija, sledijo raba Interneta (16) in poslušanje glasbe (16), branje časopisov in revij (11), najredkeje klepetajo v tujem jeziku v internetnih klepetalnicah (3). 9 anketirancev piše e-pošto v angleškem jeziku, en anketiranec pa omenja pogovore na dopustu, v tujini, na potovanjih ter branje knjig. Anketiranci si le v enem primeru dopisujejo.
Zanimalo nas je tudi, katero jezikovno spretnost bi anketiranci želeli izboljšati. Večina študentov meni, da z branjem nimajo problemov, saj ni nobeden označil tega odgovora, dva anketiranca bi želela izbolj-
šati svoje slušne spretnosti. Deset anketirancev meni, da bi bilo treba izboljšati svoje pisne spretnosti in kar sedemnajst anketirancev bi po enajstih letih šolske prakse želelo izboljšati svoje govorne spretnosti.
Deveto vprašanje se je nanašalo na različne aktivnosti in njihovo primernost za učinkovito usvajanje tujega poslovnega jezika na posrednje-šolski ravni. Anketirani študenti so ocenjevali aktivnosti s pomočjo štirih opisnih ocen: nujno, koristno, delno koristno, nekoristno. Ocenjevali so naslednje aktivnosti: delo z učbenikom, slovnične vaje, poslušanje kaset, gledanje videa, igranje vlog, vaje s slikami, vaje za besedišče, pripovedovanje, branje, delo z avtentičnimi besedili, vaje za izgovorjavo, pisanje, povzemanje, prevajanje, projektno delo, reševanje testov, učenje novih besed, seminarske naloge, predstavitve, krajše domače naloge, govorne vaje, samostojno iskanje rešitev, delo v dvojicah, delo v skupinah, delo s celotnim razredom, pogovor o različnih temah, utrjevanje, prebiranje strokovne študijske literature, spoznavanje dežele.
Anketirani študenti trethega letnika univerzitetnega študija menijo, da so branje (13), učenje novih besed (13), branje (13) in pisanje (11) nujno potrebne za učinkovito usvajanje poslovne angleščine po posre-dnješolski ravni. Med nekoristnimi naštevajo anketirani študentje tretjega letnika naslednje: vaje s slikami (3) in delo s celotnim razredom (3). Na sredini lestvice pa so kot koristne aktivnosti najpogosteje izbrane naslednje tri: projektno delo (11), pogovor o različnih temah (11), samostojno iskanje rešitev (11).
Pri desetem vprašanju smo anketirance prosili, da naj s šolsko oceno od 1 (nepotrebno) do 5 (nujno) označijo, katere besedilne vrste bi študenti morali obvladati v času svojega študija. Ocenjevali so naslednjih enaindvajset besedilnih vrst: razne pogodbe, članki s splošno tematiko, strokovni članki, poslovna elektr. pošta, neformalna obl. elektr. pošte, poročilo, memo, pismo, poslovno pismo, faks, dnevni red, zapisnik, spletne strani, seminarska naloga, zapiski, predstavitev, življenjepis, prošnja za del. mesto, power-point predstavitev, prosojnica, tehniška dokumentacija.
Kar zadeva primernost besedilnih vrst so anketiranci najvišje ocenili prošnjo za delovno mesto (17), življenjepis (13), poslovno pismo (11) in poslovno elektronsko pošto (11). Po mnenju večjega števila anketiranih študentov (9) pa je pomembno brati strokovne članke, imeti predstavitve in razumeti tehnično dokumentacijo. Najnižje so ocenjeni (z oceno 1) zapiski, neformalna elektronska pošta, faksi in spletne strani. Oceno
tri pa so si prislužile naslednje postavke: neformalna e-pošta, dnevni red, in memo.
Enajsto vprašanje seje glasilo: »Kaj bi bilo treba spremeniti in katere vsebine bi bilo treba dodati/odvzeti v učnem načrtu za predmet Angleški jezik na univerzitetnem študiju«. Študentje tretjega letnika univerzitetnega programa so predlagali naslednje:
•	večja usmerjenost k bolj specifičnim strokovnim temam na posameznih smereh študija,
•	poudarek na strokovnih besedilih,
•	»ker delamo po knjigi, je vključeno vse mogoče«,
•	več pogovorov,
•	odvzeti učbenik,
•	spremeniti učbenik.
Dvanajsto vprašanje je namenjeno tistim, ki predmet Angleški jezik poslušajo na visokošolskem strokovnem študijo, zato nanj študenti tretjega letnika univerzitetnega študija niso odgovarjali.
Pri trinajstem vprašanju smo želeli izvedeti, katera od naštetih oblik preverjanja znanja se anketirancem zdi najprimernejša. Trije anketiranci bi želeli samo pisni izpit, kar 5 študentov se je odločilo, daje zanje najprimernejša oblika preverjanja podana v postavki 2, pisni in ustni izpit. Devet se jih je odločilo za sestavljeni izpit, kjer se ocenjujejo aktivna prisotnost, domače delo ter pisni in ustni del izpita. Deset anketirancev se je izreklo za izpit ob koncu semestra, dva pa za izpit ob koncu študijskega leta.
Pri štirinajstem vprašanju nas je zanimalo, kaj je po mnenju anketirancev najprimernejši učni pripomoček za predmet Poslovni angleški jezik na univerzitetni ravni študija. Odgovori kažejo na to, da anketirani študenti tretjega letnika menijo, da so zanje najboljši izročki, kijih pripravljajo učitelji. Za to se je odločilo 7 anketirancev, 5 jih je menilo, da so primernejši pripomoček kombinacija učbenikov in izročkov, ki jih pripravljajo predavatelji, en anketiranec se je odločil za učbenik kot najprimernejši učni pripomoček. Štirinajsto vprašanje je bilo namenjeno študentom na visokošolskem strokovnem programu, zato nanj anketirani študentje tretjega letnika univerzitetnega študijskega programa niso odgovarjali.
Pri petnajstem vprašanju smo spraševali po primernem tedenskem številu ur jezika ter o primernem številu let učenja tujega poslovnega jezika. Anketiranci so se lahko odločali o tem, če je primerno tedensko
število ur dve ali tri ure ter se odločali o tem, če seje treba na posrednje-šolski ravni učiti tuji poslovni angleški jezik eno, dve, tri ali vsa štiri leta. Glede ur učenja bi več študentov tretjega letnika univerzitetnega študijskega programa želelo le dve uri tedensko, poleg tega pa se jim zdi primerno, če bi imeli poslovni angleški jezik vsa leta študija.
Zanimalo nas je tudi, kakšno je primerno število obveznih in izbirnih tujih jezikov na posrednješolski ravni izobraževanja. Šest respondentov meni, da bi bila primerna dva obvezna tuja jezika, osem jih meni, da bi zadoščal eden obvezni tuj jezik. Podobna je situacija pri izbirnih tujih jezikih: sedem anketirancev je menilo, da sta potrebna dva tuja jezika, šest, daje potreben samo eden. Nekaj anketirancev ni podalo odgovora.
Sedemnajsto vprašanje seje glasilo: »Želite morda kaj dodati v zvezi z učenjem in poučevanjem tujih jezikov?« Odgovore navajamo spodaj:
•	manj dela z učbenikom, več različnih tem, ki bi nam prišle prav v življenju, na poslovnem področju,
•	učenje se prične šele pred izpitom,
•	mogoče bi poleg učbenika uporabljali še kako drugo literaturo,
•	dodati več tujih jezikov,
•	podajanje aktualnega gradiva prek interneta,
•	branje člankov,
•	branje strokovne literature.
Pri zadnjem, osemnajstem, vprašanju, pa smo hoteli izvedeti, s čim so se anketirani študenti, poleg rednega dela pri jeziku, še ukvarjali, da bi izboljšali svoje jezikovne spretnosti. Dobili smo naslednje odgovore:
•	berem knjige,
•	se pogovarjam z angleško govorečimi,
•	pišem pisma,
•	glasba,
•	TV,
•	berem članke v angleščini,
•	gledam filme brez podnapisov,
•	internet.
Tako kot vse druge anketirane študente smo tudi študente četrtih letnikov poprosili, da izpolnijo še samoocenjevalno anketo.
Pri govornem sporazumevanju so nas zanimale samoocene anketirancev za naslednje štiri sposobnosti:
•	Sposoben/sposobna sem slediti pogovoru med rojenimi govorci.
•	Sposoben/sposobna sem se tekoče in brez nesporazumov pogovarjati o vrsti splošnih in strokovnih tem.
•	V družabnih pogovorih se zlahka jezikovno prilagodim situaciji, lahko izražam čustva, se šalim in razbiram skrite pomene.
•	Znam jasno in natančno izraziti svoje zamisli. Znam tudi zagovarjati določeno stališče v zapletenih razgovorih ali se nanje primerno odzivati.
Anketiranci so na lestvici od 0 (sploh ne znam govoriti) do 10 (povsem tekoče in pravilno govorim) označili svojo govorno spretnost.
Iz dobljenih odgovorov se da razbrati, da so anketiranci svojo sposobnost sledenja pogovoru rojenih govorcev ocenili s povprečno oceno 6,3. S 5,9 so ocenili svojo sposobnost prilagajanja jezika situaciji. Jasnost in natančnost izražanja v zapletenih situacijah ter sposobnost pogovora o splošnih in strokovnih temah pa so anketiranci ocenili s povprečno oceno 4,5.
Drugi del samoocenjevalne ankete se je nanašal na bralno razumevanje. Anketirane študente smo prosili, naj na lestvici ocen od 0 (razumel/a ne bi nič) do 10 (brez težav bi razumel/a popolnoma vse) označijo kvadrat, ki najbolje opisuje, kako dobro razumejo tisto, kar v angleškem jeziku preberejo.
Oceniti so morali naslednjih šest postavk:
•	razumem tudi zahtevna in dolga besedila in jih znam povzeti.
•	lahko berem poglobljena poročila in analize ter komentarje, v katerih so podana razmerja, mnenja in stališča,
•	iz visoko specializiranih besedil z mojega strokovnega področja lahko razberem informacije, ideje in stališča,
•	razumem zahtevnejša navodila, čeprav niso tesno povezana z mojim strokovnim področjem,
•	tekoče berem tudi sodobna literarna besedila,
•	tudi pri zahtevnejših besedilih zlahka ugotovim, če so vsebinsko neskladna in če vsebujejo nelogično argumentacijo.
Pri bralnem sporazumevanju so ocene nekoliko bolj razpršene kot pri govornem razumevanju. Anketirani študenti tretjega letnika menijo, da imajo najmanj težav pri razumevanju in povzemanju dolgih besedil (5,7) ter pri branju literarnih besedil (5,3). Največ težav imajo z ugotavljanjem, če je zahtevno besedilo vsebinsko neskladno in nelogično argu-
mentirano (4,3) ter pri razbiranju informacij, idej in stališč v strokovnih besedilih (4,5).
V	tretjem delu samoocenjevalne ankete smo anketirance prosili, da na lestvici ocen od 0 (razumel/a ne bi nič) do 10 (razumel/a bi popolnoma vse) označijo kvadratek, ki najbolje opisuje, kako dobro razumejo angleščino, kadar jo poslušajo. Preverjali smo torej slušno razumevanje anketirancev, ki so ocenjevali naslednjih šest situacij:
•	sposoben/a sem slediti daljšemu govoru, čeprav zgradba in situacija, v kateri se pogovor odvija, nista jasni,
•	razumem precej idiomatskih in pogovornih izrazov in slogovno in funkcijsko različnost,
•	tudi iz javnih obvestil slabe kakovosti znam izluščiti natančno določene podatke,
•	razumem zapletene tehnične podatke, kot so navodila za uporabo, specifikacije za izdelke in storitve,
•	razumem predavanja, govore in poročila s svojega strokovnega področja, čeprav so vsebinsko ali jezikovno zahtevna,
•	brez posebnega napora razumem filme, v katerih so uporabljeni tudi sleng in idiomatski izrazi.
Pri slušnem razumevanju so, tudi po pričakovanju, ocene višje. Anketirani študenti menijo, da brez težav razumejo sleng in idiomatske izraze (6,8), relativno visoko ocenjujejo tudi razumevanje zahtevnih predavanj, govorov in poročil s svojega strokovnega področja (6,0), z oceno 5,6 ocenjujejo tako svojo sposobnost izluščiti podatke iz obvestil slabe kakovosti, kot tudi razumejo zapletena besedila, specifikacije izdelkov in navodila (5,6). Nekoliko več težav pa imajo pri razumevanju idiomatskih in pogovornih izrazov (5,0) in daljših govorih (5,4). Anketirani študenti so ocenjevali svoje slušno razumevanje v razponu od 1-10, le dvakrat se jih je za podobno oceno neke postavke odločilo kar pet.
V	zadnjem, četrtem, delu samoocenjevalne ankete smo anketirance spraševali o tem, kako dobro pišejo v angleškem jeziku. Prosili smo jih, da na lestvici ocen od 0 (besedila ne bi znal/a napisati) do 10 (znal/a bi napisati besedilo s primernim besediščem in brez jezikovnih napak) označijo kvadratek, ki najbolje opisuje njihove pisne spretnosti. Sestavili smo nabor naslednjih osmih postavk:
•	o mnogih strokovnih in splošnih temah se znam izražati na jasen in lahko berljiv način,
•	v poročilu znam podati zahtevno temo na jasen in primerno zgrajen način in znam izpostaviti njegove najpomembnejše točke,
•	v komentarju na neko temo ali dogodek znam lahko zelo natančno predstavim različna stališča in jih podprem z dodatnimi dokazi in ustreznimi primeri,
•	iz različnih virov lahko zberem informacije in jih sistematično podam v pisni obliki,
•	v osebnih pismih znam natančno opisati čustva, izkušnje in dogodke,
•	znam napisati uradni dopis (reklamacijo, naročilo, ponudbo ...), prijavo na delovno mesto in življenjepis,
•	znam pisati oblikovno in stilno pravilna besedila upoštevajoč naslovnika, besedilno zvrst in temo,
•	znam delati zapiske predavanj in seminarjev.
Analiza samoocen za pisno izražanje študentov tretjega letnika nas pripelje do naslednjih ugotovitev:
•	anketiranci ocenjujejo z najvišjo oceno 6,3 postavko pisanje zapiskov,
•	anketiranci ocenjujejo z najnižjo oceno 4,7 svojo sposobnost pisanja uradnega dopisa in prijave na delovno mesto,
•	na drugem mestu je z oceno 5,9 ocenjena sposobnost anketirancev, da natančno opišejo čustva, izkušnje in dogodke,
•	s povprečno oceno 5,4 in 5,5 pa ocenjujejo četrto in sedmo postavko,
•	povprečna ocena je 4,7.
Analiza odgovorov študentov drugega letnika univerzitetnega programa
Anketirali smo študente drugega letnika smeri bančništvo in finance in zbrali 28 veljavnih vprašalnikov. Med anketiranci je bilo 19 študentk in 9 študentov, starih med 20 in 23 let.
Pri tretjem vprašanju smo povpraševali po zaključeni srednji šoli in dobili naslednje rezultate: srednja ekonomska šola - 17 respondentov in gimnazija - 12, srednja elektro šola - en anketiranec.
Ko smo pregledali, kako so študenti ocenjevali svoje znanje (na lestvici od 1 do 5) angleškega jezika, smo dobili naslednje rezultate: pov-
prečna ocena je bila 3,25, večina se jih je ocenila z oceno 3 (21), sedem se jih je ocenilo z oceno 4, nobeden z oceno pet, ena ali dva.
Pri naslednjem vprašanju smo želeli izvedeti, kako ocenjujejo svojo motivacijo za učenje tujega jezika. Na lestvici med 1 in 5 so si študenti dali povprečno oceno, kije bila tudi tokrat nekoliko višja (3,4). Nobeden od anketirancev si ni prisodil ocene ena, štirje so svojo motiviranost ocenili z dve, enajst z oceno 3, deset z oceno 4 in trije z oceno 5.
Tudi tokrat je mogoče razbrati, da so anketiranci višje ocenili svojo motiviranost za učenje poslovnega angleškega jezika. Čeprav je razlika med obema ocenama majhna, je motivacija anketirancev vendarle občutno večja.
Pri šestem vprašanju nas je zanimalo, kako pogosto študentje uporabljajo angleški jezik v vsakdanjem življenju. Rezultati niso spodbudni, saj skoraj polovica študentov uporablja angleški jezik le občasno.
Pri sedmem vprašanju nas je zanimalo, v katerih situacijah se srečujejo študenti drugega letnika univerzitetnega študijskega programa z angleškim jezikom. Ugotovili smo, da je gledanje televizije (28) najpogosteje označena situacija, sledijo raba interneta (27) in poslušanje glasbe (25), branje časopisov in revij (13), najredkeje klepetajo v tujem jeziku v internetnih klepetalnicah (3). Deset anketirancev piše e-pošto v angleškem jeziku, en anketiranec pa omenja pogovore na dopustu, v tujini, na potovanjih ter branje knjig. Anketiranci si le v enem primeru dopisujejo.
Pod točko drugo anketirani študenti drugega letnika univerzitetnega programa omenjajo naslednje:
•	s tujci, ki govorijo angleško,
•	nakupi,
•	predavanja,
•	pomoč turistom,
•	sms sporočila,
•	pogovori z Erasmus študenti.
Zanimalo nas je tudi, katero jezikovno spretnost bi anketiranci želeli izboljšati. Vsi anketirani študenti menijo, da s poslušanjem nimajo problemov, saj ni nobeden označil tega odgovora, 23 anketirancev bi želelo izboljšati svoje govorne spretnosti. Trije anketiranci menijo, da bi bilo treba izboljšati svoje bralne spretnosti, sedem anketirancev bi želelo izboljšati svoje pisne spretnosti.
Deveto vprašanje seje nanašalo na različne aktivnosti in njihovo primernost za učinkovito usvajanje tujega poslovnega jezika na posrednje-šolski ravni. Anketirani študenti so ocenjevali aktivnosti s pomočjo štirih opisnih ocen: nujno, koristno, delno koristno, nekoristno. Ocenjevali so naslednje aktivnosti: delo z učbenikom, slovnične vaje, poslušanje kaset, gledanje videa, igranje vlog, vaje s slikami, vaje za besedišče, pripovedovanje, branje, delo z avtentičnimi besedili, vaje za izgovorjavo, pisanje, povzemanje, prevajanje, projektno delo, reševanje testov, učenje novih besed, seminarske naloge, predstavitve, krajše domače naloge, govorne vaje, samostojno iskanje rešitev, delo v dvojicah, delo v skupinah, delo s celotnim razredom, pogovor o različnih temah, utrjevanje, prebiranje strokovne študijske literature in spoznavanje dežele.
Po mnenju anketiranih študentov drugega letnika univerzitetnega študija je nujno potrebno učenje novih besed (22), s 15 označenimi odgovori pa so na drugem mestu vaje za besedišče. Največ anketirancev (4) meni, da so nekoristne vaje s slikami, medtem ko jih kar 16 meni, da so tovrstne vaje le delno koristne. Na meji koristnega so tudi naslednje postavke: delo z avtentičnimi besedili (kar enajst anketirancev meni tako, čeprav po drugi strani večina meni, da je to bodisi nujno ali koristno), kar meni enajst anketirancev, projektno delo (15), seminarske naloge (12) in delo s celotnim razredom (17). Med koristnejšimi opravili so pogovor o različnih temah (18), krajše domače naloge (17), povzemanja, delo z avtentičnimi besedili (16). Delo z učbenikom se zdi 15 anketirancem koristno, dvanajstim pa le delno koristno ter enemu nekoristno.
Nekateri anketiranci so dopisali naslednje: koristno bi bilo imeti za učitelja rojenega govorca (3x), nujne bi bile diskusije (2x).
Pri desetem vprašanju smo anketirance prosili, da naj s šolsko oceno od 1 (nepotrebno) do 5 (nujno) označijo, katere besedilne vrste bi študenti morali obvladati v času svojega študija. Ocenjevali so naslednjih enaindvajset besedilnih vrst: razne pogodbe, članki s splošno tematiko, strokovni članki, poslovna e-pošta, neformalna obl. e-pošte, poročilo, memo, pismo, poslovno pismo, faks, dnevni red, zapisnik, spletne strani, seminarska naloga, zapiski, predstavitev, življenjepis, prošnja za del. mesto, power-point predstavitev, prosojnica in tehniška dokumentacija.
Kot je bilo moč razbrati iz dobljenih odgovorov, so anketiranci najvišje ocenili prošnjo za delovno mesto (23), poslovno pismo (19) in življenjepis (18). Če seštejemo ocene 4 in 5, se anketiranim študentom
drugega letnika univerzitetnega programa zdijo pomembni še strokovni članki (22), razne pogodbe (21), poročila (22) in faksi (21). Najnižje pa sta ocenjeni (z oceno 1) neformalna elektronska pošta in tehniška dokumentacija. Za oceno tri se je odločilo veliko število anketirancev pri naslednjih postavkah: dnevni red (12), memo (11) in polovica anketirancev tudi za članke (13), ki so sicer ocenjeni dokaj visoko.
Enajsto vprašanje se je glasilo: »Kaj bi bilo treba spremeniti in katere vsebine bi bilo treba dodati/odvzeti v učnem načrtu za predmet Angleški jezik na univerzitetnem študiju«. Študentje drugega letnika univerzitetnega programa so predlagali naslednje:
•	več vsebin o financah in bančništvu, ker je tega v 1. in 2. letniku premalo,
•	morali bi od študentov zahtevati več dela,
•	čim več pogovora,
•	več strokovnih člankov, ki se navezujejo na ekonomijo,
•	mogoče bi bilo dobro, če bi se vsebina bolj navezovala na druge predmete,
•	več praktičnega dela, s čimer mislim, da bi morali študentje doma napisati kakšno nalogo,
•	bilo bi koristno, da bi na predavanjih spoznali tiste teme, ki nam bodo v prihodnje pripomogle k temu, da bomo lažje našli službo,
•	več splošnih tem s področja ekonomije, manj obravnavanja lekcij,
•	manj dela z učbenikom in več praktičnih primerov dela s članki,
•	več raznolikosti,
•	program je dober,
•	nič,
•	več slovničnih vaj in pisanja (esejev, pisem),
•	gostovanje tujcev,
•	dodajte predstavitve, seminarske naloge,
•	več korespondence,
•	dodajte življenjepise uspešnih tujih managerjev,
•	več reševanja testov.
Dvanajsto vprašanje je namenjeno tistim, ki predmet Angleški jezik poslušajo na visokošolskem strokovnem študijo, zato nanj študenti drugega letnika univerzitetnega študija niso odgovarjali.
Pri trinajstem vprašanju smo želeli izvedeti, katera od naštetih oblik preverjanja znanja se anketirancem zdi najprimernejša. Trije anketiranci bi želeli samo pisni izpit, kar 11 študentov se je odločilo, da je zanje najprimernejša oblika preverjanja podana v postavki 2. pisni in ustni izpit. 13 se jih je odločilo za sestavljeni izpit, kjer se ocenjujejo aktivna prisotnost, domače delo ter pisni in ustni del izpita. Dvanajst anketirancev se je izreklo za izpit ob koncu semestra, sedem pa za izpit ob koncu študijskega leta.
Pri štirinajstem vprašanju nas je zanimalo, kaj je po mnenju anketirancev najprimernejši učni pripomoček za predmet Poslovni angleški jezik na univerzitetni ravni študiia. Odgovori kažejo na to, da anketirani študenti tretjega letnika menijo, da so zanje najboljši izročki s kombinacijo učbenika (13). 12 jih je menilo, da so primernejši pripomoček iz-ročki, ki jih pripravljajo predavatelji. Niti eden študent ni menil, da je najprimerneje zanj, če uporablja pri predmetu le učbenik.
Petnajsto vprašanje je bilo namenjeno študentom na visokošolskem strokovnem programu, zato nanj anketirani študentje drugega letnika univerzitetnega študijskega programa niso odgovarjali.
Pri šestnajstemu vprašanju smo spraševali po primernem tedenskem številu ur jezika ter o primernem številu let učenja tujega poslovnega jezika. Anketiranci so se lahko odločali o tem, če je primerno tedensko število ur dve ali tri ure ter se odločali o tem, če se je treba na posrednje-šolski ravni učiti tuji poslovni angleški jezik eno, dve, tri ali vsa štiri leta. Dobljeni rezultati so tudi tokrat pričakovani - večina študentov bi si tudi v četrtem letniku študija želela več ur tedensko (24), poleg tega pa se jim zdi primerno, če bi imeli poslovni angleški jezik vsa leta študija. 57% bi jih želelo imeti tri ure tedensko, 43% pa meni, da sta dve uri tedensko dovolj.
Zanimalo nas je tudi, kakšno je primerno število obveznih in izbirnih tujih jezikov na posrednješolski ravni izobraževanja. 11 respondentov meni, da bi bila primerna dva obvezna tuja jezika, 16 jih meni, da bi zadoščal eden obvezni tuj jezik. Podobna je situacija pri izbirnih tujih jezikih: 11 anketirancev je menilo, da sta potrebna dva tuja jezika, 16, da je potreben samo eden. En anketiranec ni podal odgovora.
Sedemnajsto vprašanje se je glasilo: »Želite morda kaj dodati v zvezi z učenjem in poučevanjem tujih jezikov?« Odgovore navajamo spodaj:
•	ekskurzije v VB,
•	aktivnejše sodelovanje med študenti in profesorji,
•	več tujih študentov na fakulteti,
•	nizka motiviranost študentov,
•	več komunikacije in manj učbenika,
•	več spodbujanja pisnega izražanja,
•	prevelika razlika med kvaliteto predavateljev.
Pri zadnjem, osemnajstem, vprašanju, pa smo hoteli izvedeti, s čim so se anketirani študenti, poleg rednega dela pri jeziku, še ukvarjali, da bi izboljšali svoje jezikovne spretnosti. Dobili smo naslednje odgovore:
•	pogovarjam se s tujimi študenti,
•	gledam filme brez podnapisov,
•	berem knjige v angleškem jeziku,
•	internet,
•	berem revije,
•	tečaji v vb,
•	tečaji angleškega jezika v jezikovnih šolah,
•	e-pošta,
•	telefoniranje v angleščini,
•	poslušam glasbo.
Tako kot vse druge anketirane študente smo tudi študente drugega letnika poprosili, da izpolnijo še samoocenjevalno anketo.
Pri govornem sporazumevanju so nas zanimale samoocene anketirancev za naslednje štiri sposobnosti: sposoben/sposobna sem slediti pogovoru med rojenimi govorci; sposoben/sposobna sem se tekoče in brez nesporazumov pogovarjati o vrsti splošnih in strokovnih tem; v družabnih pogovorih se zlahka jezikovno prilagodim situaciji, lahko izražam čustva, se šalim in razbiram skrite pomene; znam jasno in natančno izraziti svoje zamisli. Znam tudi zagovarjati določeno stališče v zapletenih razgovorih ali se nanje primerno odzivati.
Anketiranci so na lestvici od 0 (sploh ne znam govoriti) do 10 (povsem tekoče in pravilno govorim) označili svojo govorno spretnost.
Iz dobljenih odgovorov se da razbrati, da so anketiranci svojo sposobnost sledenja pogovoru rojenih govorcev ocenili s povprečno oceno 6,9. S 6,6 so ocenili svojo sposobnost prilagajanja jezika situaciji. Jasnost in natančnost izražanja v zapletenih situacijah ter sposobnost pogovora o splošnih in strokovnih temah pa so anketiranci ocenili s povprečno oceno 5,6 in 5,7.
Drugi del samoocenjevalne ankete se je nanašal na bralno razumevanje. Anketirane študente smo prosili, naj na lestvici ocen od 0 (razumel/a ne bi nič) do 10 (brez težav bi razumel/a popolnoma vse) označijo
kvadrat, ki najbolje opisuje, kako dobro razumejo tisto, kar v angleškem jeziku preberejo.
Oceniti so morali naslednjih šest postavk: razumem tudi zahtevna in dolga besedila in jih znam povzeti; lahko berem poglobljena poročila in analize ter komentarje, v katerih so podana razmerja, mnenja in stališča; iz visoko specializiranih besedil z mojega strokovnega področja lahko razberem informacije, ideje in stališča; razumem zahtevnejša navodila, čeprav niso tesno povezana z mojim strokovnim področjem; tekoče berem tudi sodobna literarna besedila in tudi pri zahtevnejših besedilih zlahka ugotovim, če so vsebinsko neskladna in če vsebujejo nelogično argumentacijo.
Pri bralnem sporazumevanju so ocene takšne: anketirani študenti drugega letnika menijo, da imajo najmanj težav pri branju literarnih besedil (6,2). Največ težav imajo z ugotavljanjem, če je zahtevno besedilo vsebinsko neskladno in nelogično argumentirano (5,4) ter pri razumevanju zahtevnih navodil, ki niso z njihovega strokovnega področja (5,6). Povprečna ocena bralnega sporazumevanja je 5,75.
V tretjem delu samoocenjevalne ankete smo anketirance prosili, da na lestvici ocen od 0 (razumel/a ne bi nič) do 10 (razumel/a bi popolnoma vse) označijo kvadratek, ki najbolje opisuje, kako dobro razumejo angleščino, kadar jo poslušajo. Preverjali smo torej slušno razumevanje anketirancev, ki so ocenjevali naslednjih šest situacij: sposoben/a sem slediti daljšemu govoru, čeprav zgradba in situacija, v kateri se pogovor odvija, nista jasni; razumem precej idiomatskih in pogovornih izrazov in slogovno in funkcijsko različnost; tudi iz javnih obvestil slabe kakovosti znam izluščiti natančno določene podatke; razumem zapletene tehnične podatke, kot so navodila za uporabo, specifikacije za izdelke in storitve; razumem predavanja, govore in poročila s svojega strokovnega področja, čeprav so vsebinsko ali jezikovno zahtevna in brez napora razumem filme, v katerih so uporabljeni tudi sleng in idiomatski izrazi.
Pri slušnem razumevanju so ocene ponovno najvišje. Anketirani študenti menijo, da brez težav razumejo sleng in idiomatske izraze (7,1), relativno visoko ocenjujejo tudi sposobnost slediti daljšemu govoru (6,5), z oceno 5,8 so ocenjene kar tri postavke:
•	razumem precej idiomatskih in pogovornih izrazov in slogovno in funkcijsko različnost;
•	razumem zapletene tehnične podatke, kot so navodila za uporabo, specifikacije za izdelke in storitve;
•	razumem predavanja, govore in poročila s svojega strokovnega področja, čeprav so vsebinsko ali jezikovno zahtevna.
Anketirani študenti drugega letnika so najslabše ocenili svojo sposobnost izluščiti podatke iz obvestil slabe kakovosti (5,5). Povprečna ocena slušnega razumevanja je 6,1.
V	zadnjem, četrtem, delu samoocenjevalne ankete smo anketirance spraševali o tem, kako dobro pišejo v angleškem jeziku. Prosili smo jih, da na lestvici ocen od 0 (besedila ne bi znal/a napisati) do 10 (znal/a bi napisati besedilo s primernim besediščem in brez jezikovnih napak) označijo kvadratek, ki najbolje opisuje njihove pisne spretnosti. Sestavili smo nabor naslednjih osmih postavk: o mnogih strokovnih in splošnih temah se znam izražati na jasen in lahko berljiv način; v poročilu znam podati zahtevno temo najasen in primerno zg^en način in znam izpostaviti njegove najpomembnejše točke; v komentarju na neko temo ali dogodek znam lahko zelo natančno predstavim različna stališča in jih podprem z dodatnimi dokazi in ustreznimi primeri; iz različnih virov lahko zberem informacije in jih sistematično podam v pisni obliki; v osebnih pismih znam natančno opisati čustva, izkušnje in dogodke; znam napisati uradni dopis (reklamacijo, naročilo, ponudbo ...), prijavo na delovno mesto in življenjepis; znam pisati oblikovno in stilno pravilna besedila upoštevajoč naslovnika, besedilno zvrst in temo in znam delati zapiske predavanj in seminarjev.
Analiza odgovorov nas pripelje do naslednjih ugotovitev:
•	anketiranci ocenjujejo z najvišjo oceno 6,6 sposobnost anketirancev, da natančno opišejo čustva, izkušnje in dogodke,
•	anketiranci ocenjujejo z najnižjo oceno 5,2 svojo sposobnost natančnega predstavljanja svojega stališča,
•	na drugem mestu sta z oceno 5,9 ocenjena sposobnost pisanja zapiskov predavanj in seminarjev,
•	s povprečno oceno 5,8 ocenjujejo anketiranci svojo sposobnost izražanja na jasen in berljiv način,
•	četrto mesto pa si delita z oceno 5,4 druga in predzadnja postavka (v poročilu znam podati temo jasno in primerno zgrajeno ter znam pisati oblikovno in stilno pravilno, upoštevam naslovnika, besedilno zvrst in temo),
•	povprečna ocena je 5,7.
V	naslednjem podpoglavju bomo predstavili rezultate za drugi letnik visokošolskega programa študija.
Analiza odgovorov študentov drugega letnika visokošolskega strokovnega programa
Študenti drugega letnika visokošolskega strokovnega programa so bili stari med 19 in 24 let. Od 25 anketirancev je bilo 21 študentk in štirje študenti. Respondenti so končali naslednje srednje šole:
•	srednjo ekonomsko (15),
•	program poslovni tehnik (3 + 2) (štirje)
•	srednjo trgovsko (2),
•	srednjo elektro (1),
•	gimnazijo (1),
•	zdravstveno (1),
•	srednjo kmetijsko (1).
Pregled podatkov samoocene znanja tujega jezika (na lestvici od 1 do 5) je pokazal naslednje rezultate: povprečna ocena je bila 2,9, večina se jih je ocenila z oceno 3 (11), šest se jih je ocenilo z oceno 4, nobeden z oceno pet ali ena ter kar osem z oceno dve.
Pri naslednjem vprašanju smo želeli izvedeti, kako ocenjujejo svojo motivacijo za učenje tujega jezika. Na lestvici med 1 in 5 so si študenti dali povprečno oceno, ki je bila tudi tokrat malenkost višja (3,1). En anketiranec si je dal oceno ena, šest oceno dve, enajst oceno tri, štirje oceno štiri in trije oceno pet.
Iz odgovorov je razvidno, da so anketiranci malenkost višje ocenili svojo motiviranost za učenje poslovnega angleškega jezika. Razlika med obema ocenama je majhna, predvsem pa nižja kot je bila pri študentih na univerzitetnem študiju.
Pri šestem vprašanju nas je zanimalo, kako pogosto študentje uporabljajo angleški jezik v vsakdanjem življenju. Rezultati niso spodbudni, saj vsi študenti uporablja angleški jezik le občasno ali redko.
Pri sedmem vprašanju nas je zanimalo, v katerih situacijah uporabljajo/se srečujejo študenti z angleškim jezikom.
Kot je mogoče razbrati iz dobljenih odgovorov, je gledanje televizije (25) skupno vsem anketirancem, sledijo raba Interneta (23) in poslušanje glasbe (23), e-pošta (8), najredkeje klepetajo v tujem jeziku v inter-netnih klepetalnicah (3). Branje časopisov in knjig je označilo šest anketirancev, dva si dopisujeta. Pod točko drugo je en anketirani študent drugega letnika visokošolskega strokovnega programa zapisal računalništvo (igre).
Zanimalo nas je tudi, katero jezikovno spretnost bi anketiranci želeli izboljšati. Skoraj vsi anketirani študenti menijo, da z branjem nimajo problemov, saj ni nobeden označil tega odgovora, 24 anketirancev bi želelo izboljšati svoje govorne spretnosti. Dva menita, da bi bilo treba izboljšati svoje pisne spretnosti.
Deveto vprašanje se je nanašalo na različne aktivnosti in njihovo primernost za učinkovito usvajanje tujega poslovnega jezika na posrednje-šolski ravni. Anketirani študenti so ocenjevali aktivnosti s pomočjo štirih opisnih ocen: nujno, koristno, delno koristno, nekoristno. Ocenjevali so enake aktivnosti kot vsi drugi anketirani študenti.
Po mnenju anketiranih študentov drugega letnika univerzitetnega študija je delo z učbenikom koristno (12) ali vsaj delno koristno (11), za slovnične vaje jih sedem meni, da so nujne, 13 pa, da so koristne. Učenje novih besed (24) in vaje za besedišče (24 - koristno ali nujno) so prav tako izredno pomembne. Nekoristnih aktivnosti je malo, pet anketirancev meni, da so takšne vaje s slikami, 14 jih ocenjuje kot delno koristne. Delo z avtentičnimi besedili je po mnenju anketiranih študentov drugega letnika visokošolskega strokovnega programa nekje med koristnim in delno koristnim (12: 11), učenje novih besed je nujno kar za 17 anketirancev, prav tako seminarske naloge (17). Po drugi strani pa se delo s celotnim razredom zdi le delno koristno velikemu številu anketirancev (13). Med koristnejšimi opravili so tudi: vaje za izgovorjavo (16 -nujno; 8 - koristno), pisanje (16 - nujno, 6 - koristno), govorne vaje (12 - nuuno, 9 - koristno), utrjevanje (14 - nuuno, 7 - koristno). Nizke samo-ocene in manjša motiviranost vplivajo na to, da so le redke aktivnosti ocenjene kot nekoristne, pri čemer pogosto neko dejavnost ocenijo anketiranci kot nujno, drugi pa kot nekoristno (igranje vlog: nujno - 3, nekoristno - 4).
En anketirani študent visokošolskega strokovnega programa je dopisal, da je koristno delo z računalnikom.
Pri desetem vprašanju smo anketirance prosili, da naj s šolsko oceno od 1 (nepotrebno) do 5 (nujno) označijo, katere besedilne vrste bi študenti morali obvladati v času svojega študija. Ocenjevali so naslednjih enaindvajset besedilnih vrst: razne pogodbe, članki s splošno tematiko, strokovni članki, poslovna e-pošta, neformalna oblike e-pošte, poročilo, memo, pismo, poslovno pismo, faks, dnevni red, zapisnik, spletne strani, seminarska naloga, zapiski, predstavitev, življenjepis, prošnja za del. mesto, power-point predstavitev, prosojnica in tehniška dokumentacija.
Med vsemi 21 besedilnimi vrstami izstopajo z najvišjo oceno:
•	prošnja za delovno mesto (4 - ocena 4; 19 - ocena 5),
•	življenjepis (7 - ocena 4; 12 - ocena 5),
•	poslovno pismo (9 - ocena 4; 11 - ocena 5),
•	pismo (14 - ocena 4; 4 - ocena 5),
•	poslovna e-pošta (11 - ocena 4; 8 - ocena 5),
•	spletne strani (10; 5),
•	članki (10; 5).
S slabšimi ocenami so ocenjene naslednje besedilne vrste:
•	prosojnica (7 - ocena 2),
•	seminarska naloga (2 - ocena 1; 5 - ocena 2),
•	neformalna e-pošta (8 - ocena 2),
•	memo (1 - ocena 1; 7 - ocena 2).
Dvanajsto vprašanje seje glasilo: »Kaj bi bilo treba spremeniti in katere vsebine bi bilo treba dodati/odvzeti v učnem načrtu za predmet Angleški jezik na visokošolskem strokovnem študiju«. Študentje drugega letnika visokošolskega strokovnega programa so predlagali naslednje:
•	spremeniti knjigo, ki je napisana predvsem za zunanjo trgovino, pomorski promet, nadomestiti z: govor, prevajanje, časi),
•	spremeniti bi bilo treba vsebino učbenika,
•	dodati vsebine, ki bodo bližje življenju,
•	uvesti obvezne vaje in predavanja,
•	več komunikacije,
•	delo s članki in ne delo po učbeniku,
•	bolj zanimive teme,
•	ne zdi se mi smiselno, da obravnavamo lekcije v učbeniku.
Pri trinajstem vprašanju smo želeli izvedeti, katera od naštetih oblik preverjanja znanja se anketirancem zdi najprimernejša. Šest anketirancev bi želelo samo pisni izpit, sedem študentov seje odločilo, daje zanje najprimernejša oblika preverjanja pisni in ustni izpit. 12 se jih je odločilo za sestavljeni izpit, kjer se ocenjujejo aktivna prisotnost, domače delo ter pisni in ustni del izpita. Deset anketirancev se je izreklo za izpit ob koncu semestra, deset pa za izpit ob koncu študijskega leta.
Pri štirinajstem vprašanju nas je zanimalo, kaj je po mnenju anketirancev najprimernejši učni pripomoček za predmet Poslovni angleški
jezik na visokošolski strokovni ravni študija. Odgovori kažejo na to, da anketirani študenti drugega letnika vstr. študija menijo, daje zanje najboljša kombinacija učbenika in izročkov (16). 7 jih je menilo, da so najprimernejši pripomoček izročki, ki jih pripravljajo predavatelji. Eden študent je menil, da je najprimerneje zanj, če uporablja pri predmetu učbenik.
Pri šestnajstemu vprašanju smo spraševali po primernem tedenskem številu ur jezika ter o primernem številu let učenja tujega poslovnega jezika. Anketiranci so se lahko odločali o tem, če je primerno tedensko število ur dve ali tri ure ter se odločali o tem, če seje treba na posrednje-šolski ravni učiti tuji poslovni angleški jezik eno, dve, tri ali vsa štiri leta. Enajst anketiranih študentovje zadovoljnih z dvema urama jezika tedensko, 12 sijih želi tri ure. Kar zadeva primerno število let učenja poslovnega angleškega jezika meni en študent, da bi bilo dovolj eno leto, trije menijo, da sta primerni dve leti, večina ali 17 bi imelo tuji jezik tri leta, trije pa, čeprav traja študij le tri leta, kar štiri leta tujega jezika.
Zanimalo nas je tudi, kakšno je primerno število obveznih in izbirnih tujih jezikov na posrednješolski ravni izobraževanja. 5 respondentov meni, da bi bila primerna dva obvezna tuja jezika, 18 jih meni, da bi zadoščal eden obvezni tuj jezik. Podobna je situacija pri izbirnih tujih jezikih: 6 anketirancev je menilo, da sta potrebna dva tuja jezika, 18, da je potreben samo eden.
Sedemnajsto vprašanje seje glasilo: »Želite morda kaj dodati v zvezi z učenjem in poučevanjem tujih jezikov?« Odgovora navajamo spodaj:
•	povabili bi lahko profesorje iz tujine,
•	večji poudarek na tistem, kar je treba znati za izpit.
Pri zadnjem, osemnajstem, vprašanju, pa smo hoteli izvedeti, s čim so se anketirani študenti, poleg rednega dela pri jeziku, še ukvarjali, da bi izboljšali svoje jezikovne spretnosti. Dobili smo naslednje odgovore:
•	TV,
•	radio v tujem jeziku,
•	branje člankov,
•	z ničemer,
•	delo v tujini,
•	internet,
•	potovanja,
•	tečaj angleščine,
•	različni mediji,
•	poslušanje kaset,
•	branje literature, časopisi,
•	e-mail.
Tako kot vse druge anketirane študente smo tudi študente drugega letnika visokošolskega strokovnega programa poprosili, da izpolnijo sa-moocenjevalno anketo.
Pri govornem sporazumevanju so nas zanimale samoocene anketirancev za naslednje štiri sposobnosti: sposoben/sposobna sem slediti pogovoru med rojenimi govorci; sposoben/sposobna sem se tekoče in brez nesporazumov pogovarjati o vrsti splošnih in strokovnih tem; v družabnih pogovorih se zlahka jezikovno prilagodim situaciji, lahko izražam čustva, se šalim in razbiram skrite pomene; znam jasno in natančno izraziti svoje zamisli. Znam tudi zagovarjati določeno stališče v zapletenih razgovorih ali se nanje primerno odzivati.
Anketiranci so na lestvici od 0 (sploh ne znam govoriti) do 10 (povsem tekoče in pravilno govorim) označili svojo govorno spretnost.
Iz analize odgovorov se da razbrati, da so anketiranci svojo sposobnost sledenja pogovoru rojenih govorcev ocenili s povprečno oceno 5,1. S 4,4 so ocenili svojo sposobnost prilagajanja jezika situaciji. Jasnost in natančnost izražanja v zapletenih situacijah ter sposobnost pogovora o splošnih in strokovnih temah pa so anketiranci ocenili s povprečno oceno 3,6 in 4,0.
Drugi del samoocenjevalne ankete se je nanašal na bralno razumevanje. Anketirane študente smo prosili, naj na lestvici ocen od 0 (razumel/a ne bi nič) do 10 (brez težav bi razumel/a popolnoma vse) označijo kvadrat, ki najbolje opisuje, kako dobro razumejo tisto, kar v angleškem jeziku preberejo.
Oceniti so morali naslednjih šest postavk: razumem tudi zahtevna in dolga besedila in jih znam povzeti; lahko berem poglobljena poročila in analize ter komentarje, v katerih so podana razmerja, mnenja in stališča; iz visoko specializiranih besedil z mojega strokovnega področja lahko razberem informacije, ideje in stališča; razumem zahtevnejša navodila, čeprav niso tesno povezana z mojim strokovnim področjem; tekoče berem tudi sodobna literarna besedila in tudi pri zahtevnejših besedilih zlahka ugotovim, če so vsebinsko neskladna in če vsebujejo nelogično argumentacijo.
Pri bralnem sporazumevanju so ocene takšne: anketirani študenti
drugega letnika visokošolskega strokovnega programa menijo, da imajo najmanj težav pri razumevanju in povzemanju dolgih besedil (4,5). Največ težav imajo z ugotavljanjem, če je zahtevno besedilo vsebinsko neskladno in nelogično argumentirano (3,0) ter pri razumevanju zahtevnih navodil, ki niso z njihovega strokovnega področja (3,4). Povprečna ocena bralnega sporazumevanja je 3,8.
V	tretjem delu samoocenjevalne ankete smo anketirance prosili, da na lestvici ocen od 0 (razumel/a ne bi nič) do 10 (razumel/a bi popolnoma vse) označijo kvadratek, ki najbolje opisuje, kako dobro razumejo angleščino, kadar jo poslušajo. Preverjali smo torej slušno razumevanje anketirancev, ki so ocenjevali naslednjih šest situacij: sposoben/a sem slediti daljšemu govoru, čeprav zgradba in situacija, v kateri se pogovor odvija, nista jasni; razumem precej idiomatskih in pogovornih izrazov in slogovno in funkcijsko različnost; tudi iz javnih obvestil slabe kakovosti znam izluščiti natančno določene podatke; razumem zapletene tehnične podatke, kot so navodila za uporabo, specifikacije za izdelke in storitve; razumem predavanja, govore in poročila s svojega strokovnega področja, čeprav so vsebinsko ali jezikovno zahtevna in brez posebnega napora razumem filme, v katerih so uporabljeni tudi sleng in idiomatski izrazi.
Pri slušnem razumevanju so ocene ponovno najvišje. Anketirani študenti menijo, da brez težav razumejo sleng in idiomatske izraze (5,6), relativno visoko ocenjujejo tudi sposobnost slediti daljšemu govoru (5,3), z oceno 4,5 je na tretjem mestu sposobnost izluščiti podatke iz obvestil slabe kakovosti (4,5), na četrtem razumevanje idiomatskih in pogovornih izrazov in slogovno in funkcijsko različnost (4,4), na petem razumevanje zahtevnih predavanj, govorov in poročil s svojega strokovnega področja, čepravso vsebinsko ali jezikovno zahtevna (4,3) in na zadnjem mestu razumevanje zapletenih tehničnih podatkov, kot so navodila za uporabo, specifikacije za izdelke in storitve (3,6).
Povprečna ocena slušnega razumevanja je 4,6.
V	zadnjem, četrtem, delu samoocenjevalne ankete smo anketirance spraševali o tem, kako dobro pišejo v angleškem jeziku. Prosili smo jih, da na lestvici ocen od 0 (besedila ne bi znal/a napisati) do 10 (znal/a bi napisati besedilo s primernim besediščem in brez jezikovnih napak) označijo kvadratek, ki najbolje opisuje njihove pisne spretnosti.
Sestavili smo nabor naslednjih osmih postavk: o mnogih strokovnih in splošnih temah se znam izražati na jasen in lahko berljiv način; v poročilu znam podati zahtevno temo na jasen in primerno zgrajen način in
znam izpostaviti njegove najpomembnejše točke; v komentarju na neko temo ali dogodek znam lahko zelo natančno predstavim različna stališča in jih podprem z dodatnimi dokazi in ustreznimi primeri; iz različnih virov lahko zberem informacije in jih sistematično podam v pisni obliki; v osebnih pismih znam natančno opisati čustva, izkušnje in dogodke; znam napisati uradni dopis (reklamacijo, naročilo, ponudbo...), prijavo na delovno mesto in življenjepis; znam pisati oblikovno in stilno pravilna besedila upoštevajoč naslovnika, besedilno zvrst in temo in znam delati zapiske predavanj in seminarjev. Analiza odgovorov nas pripelje do naslednjih ugotovitev:
•	anketiranci ocenjujejo z najvišjo oceno 5,4 sposobnost pisanja zapiskov predavanj in seminarjev,
•	z najnižjo oceno 4,1 ocenjujejo svojo sposobnost natančnega predstavljanja svojega stališča,
•	na drugem mestu je z oceno 5,3 ocenjena sposobnost natančnega opisa čustev, izkušenj in dogodkov,
•	s povprečno oceno 4,6 ocenjujejo anketiranci svojo sposobnost izražanja na jasen in berljiv način,
•	četrto mesto gre z oceno 4,7 dvema sposobnostma: sistematičnemu podajanju informacij v pisni obliki in oblikovno in stilsko pravilnemu pisanju.
•	povprečna ocena je 4,7.
V naslednjem podpoglavju bomo predstavili rezultate za prvi letnik univerzitetnega študija.
Analiza odgovorov študentov prvega letnika univerzitetnega programa
Vzorec študentov prvega letnika univerzitetnega študijskega programa je bil največji. Obdelanih je bilo 62 vprašalnikov, 37 anketirank in 25 anketirancev, ki so obiskovali naslednje šole:
•	46 - gimnazija,
•	11 - ekonomska šola,
•	2 - srednja trgovska šola,
•	2 - srednja elektro šola,
•	1 - tehniška gimnazija.
Pregled podatkov samoocene znanja tujega jezika (na lestvici od 1 do 5) je pokazal naslednje rezultate: povprečna ocena je bila 3,3, večina se
jih je ocenila z oceno 3 (44), 14 se jih je ocenilo z oceno 4, dva z oceno pet ter dva z oceno dve.
Pri naslednjem vprašanju smo želeli izvedeti, kako ocenjujejo svojo motivacijo za učenje tujega jezika. Na lestvici med 1 in 5 so si študenti dali povprečno oceno, ki je bila tudi tokrat malenkost višja (3,1). Dva anketiranca sta si dala oceno ena, osem oceno dve, 25 oceno tri, 20 oceno štiri in sedem oceno pet.
Dobljeni odgovori kažejo na to, da so anketiranci za malenkost bolj motivirani za učenje poslovnega angleškega jezika. Razlika med obema ocenama je majhna.
Pri šestem vprašanju nas je zanimalo, kako pogosto študentje uporabljajo angleški jezik v vsakdanjem življenju. Rezultati tudi v prvem letniku univerzitetnega študija niso spodbudni, saj 52 študentov uporablja angleški jezik le občasno ali redko (30 + 22), 10 anketirancev pogosto uporablja angleščino.
Pri sedmem vprašanju nas je zanimalo, v katerih situacijah uporabljajo/se srečujejo anketirani študenti prvega letnika univerzitetnega programa z angleškim jezikom. Gledanje televizije je spet (61) skupno skoraj vsem anketirancem, sledijo raba Interneta (57) in poslušanje glasbe (57), e-pošta (23), najredkeje klepetajo v tujem jeziku v inter-netnih klepetalnicah (13). Branje časopisov in knjig je označilo 24 anketirancev ali 39 % 11 si jih dopisuje. Pod točko drugo najdemo:
•	pogovori s turisti v domačem kraju,
•	knjige,
•	klepetanje s prijateljico,
•	počitniško delo,
•	potovanja,
•	pisanje programov,
•	pisanje scenarijev.
Zanimalo nas je tudi, katero jezikovno spretnost bi anketiranci želeli izboljšati. Skoraj vsi anketirani študenti menijo, da s pisanjem nimajo problemov (4), 42 anketirancev bi želelo izboljšati svoje govorne spretnosti. Sedem jih meni, da bi bilo treba izboljšati svoje bralne spretnosti, 32 ali 52% pa si želi izboljšati svoje pisne sposobnosti v angleškem jeziku.
Deveto vprašanje se je nanašalo na različne aktivnosti in njihovo primernost za učinkovito usvajanje tujega poslovnega jezika na posrednje-
šolski ravni. Anketirani študenti so ocenjevali aktivnosti s pomočjo štirih opisnih ocen: nujno, koristno, delno koristno, nekoristno. Ocenjevali so enake aktivnosti kot vsi drugi anketirani študenti.
Po mnenju anketiranih študentov prvega letnika univerzitetnega študija je delo z učbenikom koristno (27) ali vsaj delno koristno (29), petim študentom celo nujno. Za slovnične vaje jih kar 17 meni, da so nujne, 30 da so koristne in 14, da so vsaj delno koristne. Vaje za besedišče je 29 anketirancev ocenilo za nujno, branje jih je za nujno ocenilo še več, 38,34 pa jih meni, daje nujno pisanje.
Nekoristnih aktivnosti je malo, največ anketirancev meni, da so nekoristne vaje s slikami, (39 jih meni, da so takšne vaje delno koristne). Visoko je ocenjeno tudi učenje novih besed, saj kar 38 anketirancev meni, da so takšne vaje nujne, 20 pa jih meni, da so koristne. Delo z avtentičnimi besedili je po mnenju anketiranih študentov drugega letnika univerzitetnega programa nekje med koristnim in nujnim (27: 25), seminarske naloge pa so uvrščene nekje med koristnim (25) in delno koristnim (29).
Dopisane aktivnosti pod točko razno obsegajo:
•	delo na podlagi člankov,
•	veliko konverzacije,
•	stiki s tujci.
Pri desetem vprašanju smo anketirance prosili, da naj s šolsko oceno od 1 (nepotrebno) do 5 (nujno) označijo, katere besedilne vrste bi študenti morali obvladati v času svojega študija. Ocenjevali so enak nabor besedilnih vrst kot njihovi predhodniki.
Med vsemi 21 besedilnimi vrstami izstopajo z najvišjo oceno:
•	prošnja za delovno mesto (10 - ocena 4; 49 - ocena 5),
•	življenjepis (18 - ocena 4; 43 - ocena 5),
•	predstavitve (22 - ocena 4; 27 - ocena 5),
•	razne pogodbe (16 - ocena 4; 26 - ocena 5),
•	poslovna e-pošta (24 - ocena 4; 21 - ocena 5),
•	faks (17; 23),
•	power point (21; 22).
Z nižjimi ocenami so ocenjene naslednje besedilne vrste:
•	tehniška dokumentacija (11 - ocena 2),
•	seminarska naloga (2 - ocena 1; 5 - ocena 2),
•	neformalna e-pošta (13 - ocena 2),
•	memo (1 - ocena 1; 9 - ocena 2).
Dvanajsto vprašanje se je glasilo: »Kaj bi bilo treba spremeniti in katere vsebine bi bilo treba dodati/odvzeti v učnem načrtu za predmet Angleški jezik na univerzitetnem študiju«. Študentje drugega letnika univerzitetnega programa so predlagali naslednje:
•	več vaj za izgovorjavo, besedišče, gledanje videa,
•	več pogovarjanja,
•	učbenik, ki bi imel izpisane na koncu poglavja nove besede,
•	več govornih nastopov, manj učbenika, obvezne domače naloge,
•	bolj zanimive teme, tudi splošne,
•	učenje na daljavo,
•	več dela z računalnikom,
•	odvzeti slovnico - maturant bi moral obvladati dovolj slovnice že v srednji šoli,
•	več aktivnega dela - govorjenja, izražanja mnenj,
•	malo več slovnice,
•	bolj strokovne vsebine, vsebine na višji ravni,
•	teme naj pritegnejo k učenju,
•	izražanje v poslovnem okolju,
•	izpopolnjevanje v tujini,
•	več aktivnega sodelovanja,
•	odvzeti branje nezanimivih člankov iz knjige,
•	dodati teme o računalništvu,
•	več o vsakdanjem življenju,
•	moteča je monotonost lekcij, dolgočasne učbenike nadomestiti z uporabno literaturo s področja študija,
•	več ur jezika tedensko,
•	večji poudarek na sposobnosti razumevanja in podajanja vsebin, ne pa na slovnici,
•	več samostojnega dela,
•	več videa, radia, stiki s tujci,
•	več govornih vaj,
•	ponuditi možnost za pridobivanje delnih ocen skozi celo študijsko leto,
•	ne vem,
•	študenti bi morali večkrat imeti predstavitve,
•	gradivo za delo bi moralo biti karseda novo,
•	pogostejše igranje vlog.
Pri trinajstem vprašanju smo želeli izvedeti, katera od naštetih oblik preverjanja znanja se anketirancem zdi najprimernejša. Devet anketirancev bi želelo samo pisni izpit, 20 študentov se je odločilo, daje zanje najprimernejša oblika preverjanja pisni in ustni izpit. 33 se jih je odločilo za sestavljeni izpit, kjer se ocenjujejo aktivna prisotnost, domače delo ter pisni in ustni del izpita. 38 anketirancev (ali 77 %) se je izreklo za izpit ob koncu semestra, 11 pa za izpit ob koncu študijskega leta.
Pri štirinajstem vprašanju nas je zanimalo, kaj je po mnenju anketirancev najprimernejši učni pripomoček za predmet Poslovni angleški jezik v prvem letniku na univerzitetni ravni študija. Odgovori kažejo na to, da anketirani študenti prvega letnika menijo, da je zanje najboljša kombinacija učbenika in izročkov (38). 8 jih je menilo, da so najprimernejši pripomoček izročki, ki jih pripravljajo predavatelji. Pet študentov je menilo, daje najprimerneje zanj, če uporablja pri predmetu učbenik.
Pri šestnajstemu vprašanju smo spraševali po primernem tedenskem številu ur jezika ter o primernem številu let učenja tujega poslovnega jezika. Anketiranci so se lahko odločali o tem, če je primerno tedensko število ur dve ali tri ure ter se odločali o tem, če se je treba na posrednje-šolski ravni učiti tuji poslovni angleški jezik eno, dve, tri ali vsa štiri leta. 32 anketiranih študentov je zadovoljnih z dvema urama jezika tedensko, 28 si jih želi tri ure. Kar zadeva primerno število let učenja poslovnega angleškega jezika menita dva, da sta primerni dve leti, večina ali 49 bi imelo tuji jezik vsa štiri leta, 11 pa tri leta tujega jezika.
Zanimalo nas je tudi, kakšno je primerno število obveznih in izbirnih tujih jezikov na posrednješolski ravni izobraževanja. 16 respondentov (31%) meni, da bi bila primerna dva obvezna tuja jezika, 36 (69%) jih meni, da bi zadoščal en obvezni tuj jezik. Podobna je situacija pri izbirnih tujih jezikih: 23 anketirancev je menilo, da sta potrebna dva tuja jezika, 33, daje potreben samo eden.
Sedemnajsto vprašanje se je glasilo: »Želite morda kaj dodati v zvezi z učenjem in poučevanjem tujih jezikov?« Odgovore navajamo spodaj:
•	zanimivo bi bilo imeti srečanje z angleškim poslovnežem,
•	poskušati doseči večjo motivacijo za učenje študentov - morda bi bilo dobro sprotno preverjanje,
•	morali bi imeti ustni del izpita,
•	izlet v tujino,
•	predstavitve, seminarske,
•	več tujih jezikov,
•	več pripravljanja na izpit.
Pri zadnjem, osemnajstem, vprašanju, pa smo hoteli izvedeti, s čim so se anketirani študenti, poleg rednega dela pri jeziku, še ukvarjali, da bi izboljšali svoje jezikovne spretnosti. Dobili smo naslednje odgovore:
•	prebiranje tuje literature,
•	gledanje t v, dopisovanje, e-mail, občasno branje člankov,
•	internet,
•	branje člankov, ki smo jih prejemali od predavatelja,
•	glasba,
•	dopisovanje s tujci,
•	prevajanje,
•	uporaba tujih računalniških programov,
•	pisanje pogodb v angleščini,
•	jezikovni tečaji,
•	branje knjig v angleškem jeziku,
•	opravljal sem mednarodni izpit iz znanja angleščine.
Tako kot vse druge anketirane študente smo tudi študente drugega letnika visokošolskega strokovnega programa poprosili, da izpolnijo sa-moocenjevalno anketo.
Pri govornem sporazumevanju so nas zanimale samoocene anketirancev za naslednje štiri sposobnosti: sposoben/sposobna sem slediti pogovoru med rojenimi govorci; sposoben/sposobna sem se tekoče in brez nesporazumov pogovarjati o vrsti splošnih in strokovnih tem; v družabnih pogovorih se zlahka jezikovno prilagodim situaciji, lahko izražam čustva, se šalim in razbiram skrite pomene; znam jasno in natančno izraziti svoje zamisli. Znam tudi zagovarjati določeno stališče v zapletenih razgovorih ali se nanje primerno odzivati.
Anketiranci so na lestvici od 0 (sploh ne znam govoriti) do 10 (povsem tekoče in pravilno govorim) označili svojo govorno spretnost.
Iz dobljenih odgovorov je mogoče razbrati, da so anketiranci svojo sposobnost sledenja pogovoru rojenih govorcev ocenili najvišje, in sicer s povprečno oceno 6,7. S 6,0 so ocenili svojo sposobnost prilagajanja jezika situaciji. Jasnost in natančnost izražanja v zapletenih situacijah ter
sposobnost pogovora o splošnih in strokovnih temah pa so anketiranci ocenili s povprečno oceno 5,2 in 5,7.
Drugi del samoocenjevalne ankete se je nanašal na bralno razumevanje. Anketirane študente smo prosili, naj na lestvici ocen od 0 (razumel/a ne bi nič) do 10 (brez težav bi razumel/a popolnoma vse) označijo kvadrat, ki najbolje opisuje, kako dobro razumejo tisto, kar preberejo.
Oceniti so morali enake postavke kot anketiranci pred njimi. Pri bralnem sporazumevanju so ocene takšne: anketirani študenti prvega letnika univerzitetnega programa menijo, da imajo najmanj težav pri branju sodobnih literarnih besedil (5,7) in razumevanju zahtevnih navodil, ki niso z njihovega strokovnega področja. Največ težav imajo z ugotavljanjem, če je zahtevno besedilo vsebinsko neskladno in nelogično argumentirano (4,7) ter pri razbiranju informacij, stališč in idej v strokovnih besedilih (4,8). Povprečna ocena bralnega sporazumevanja je 5,0.
V	tretjem delu samoocenjevalne ankete smo anketirance prosili, da na lestvici ocen od 0 (razumel/a ne bi nič) do 10 (razumel/a bi popolnoma vse) označijo kvadratek, ki najbolje opisuje, kako dobro razumejo angleščino, kadar jo poslušajo. Preverjali smo torej slušno razumevanje anketirancev na enak način kot predhodne skupine anketirancev.
Pri slušnem razumevanju so ocene najvišje. Anketirani študenti menijo, da brez težav razumejo sleng in idiomatske izraze (7,8), relativno visoko ocenjujejo tudi sposobnost slediti daljšemu govoru (6,3), z oceno 6,0 je na tretjem mestu sposobnost razumevanja zahtevnih predavanj, govorov in poročil, na četrtem mestu sta z oceno 5,9 tretja in četrta sposobnost (izluščiti podatke iz obvestil slabe kakovosti in razumevanje zapletenih besedil, specifikacij izdelkov in navodil. Na zadnjem mestu je razumevanje idiomatskih in pogovornih izrazov (5,5). Povprečna ocena slušnega razumevanja je 6,2.
V	zadnjem, četrtem, delu samoocenjevalne ankete smo anketirance spraševali o tem, kako dobro pišejo v angleškem jeziku. Prosili smo jih, da na lestvici ocen od 0 (besedila ne bi znal/a napisati) do 10 (znal/a bi napisati besedilo s primernim besediščem in brez jezikovnih napak) označijo svoje pisne spretnosti s pomočjo osmih postavk.
Analiza odgovorov nas pripelje do naslednjih ugotovitev:
•	anketiranci ocenjujejo z najvišjo oceno 6,7 sposobnost natančnega opisa čustev, izkušenj in dogodkov,
•	z najnižjo oceno 5,5 ocenjujejo svojo sposobnost natančnega predstavljanja lastnega stališča,
•	na drugem mestu je z oceno 6,3 ocenjena sposobnost pisanja zapiskov, predavanj in seminarjev,
•	s povprečno oceno 6,0 so anketiranci ocenili kar tri postavke:
1.	sistematičnemu podajanju informacij v pisni obliki,
2.	svojo sposobnost napisati uradni dopis, prijavo na delovno mesto,
3.	zmožnost pisanja oblikovno in silno pravilno,
•	z oceno 5,7 je na predzadnjem mestu jasno podajanje teme,
•	povprečna ocena je 6,0.
V naslednjem podpoglavju bomo predstavili rezultate za prvi letnik visokošolskega strokovnega študijskega programa.
Analiza odgovorov prvega letnika visokošolskega strokovnega programa
Anketo je izpolnilo 33 anketirancev, od tega šest moških in 27 žensk, ki so na srednješolski ravni šolanja obiskovali naslednje srednje šole:
•	srednja ekonomska šola - 22,
•	srednja trgovska šola - 4,
•	srednja gostinska šola - 2,
•	srednna šola za gostinstvo in turizem - 1,
•	srednja aranžerska in oblikovalska šola - 1,
•	srednja upravna - 1,
•	srednja tekstilna šola - 1,
•	gimnazija -1.
Pregled podatkov samoocene znanja tujega jezika je pokazal nasledke rezultate: povprečna ocena je bila 3,1, večina anketirancev se je ocenila z oceno 3 (20), šest se jih je ocenilo z oceno 4, eden z oceno pet ter šest z oceno dve.
Pri naslednjem vprašanju smo želeli izvedeti, kako ocenjujejo svojo motivacijo za učenje tujega jezika. Na lestvici med 1 in 5 so si študenti dali povprečno oceno, ki je bila tudi tokrat malenkost višja (3,3). Kar 13 anketiranih študentov prvega letnika visokošolskega strokovnega programa je ocenilo svojo motiviranost za učenje tujega jezika z oceno 4, 10 z oceno 3, šest z oceno 2 in trije z oceno 5.
Anketiranci, kot se izkaže iz analize dobljenih rezultatov, so za malenkost bolj motivirani za učenje poslovnega angleškega jezika. Večina pa ocenjuje svoje znanje jezika z oceno 3.
Pri šestem vprašanju nas je zanimalo, kako pogosto študentje uporabljajo angleški jezik v vsakdanjem življenju. Rezultati tudi v prvem letniku visokošolskega strokovnega študija niso spodbudni, saj 27 študentov uporablja angleški jezik le občasno ali redko (13 +14), 6 anketirancev pogosto uporablja angleščino.
Pri sedmem vprašanju nas je zanimalo, v katerih situacijah uporabljajo/se srečujejo anketirani študenti prvega letnika visokošolskega strokovnega programa z angleškim jezikom.
Kot je razbrati iz odgovorv, je gledanje televizije (32) skupno skoraj vsem, sledijo raba Interneta (29) in poslušanje glasbe (30), e-pošta (13), kar pogosto klepetajo v tujem jeziku v internetnih klepetalnicah (11). Branje časopisov in knjig je označilo 6 anketirancev ali 18 % 2 si dopisujeta. Pod točko drugo najdemo:
•	klepetanje s sorodniki iz tujine in
•	video igre.
Zanimalo nas je tudi, katero jezikovno spretnost bi anketiranci želeli izboljšati. Skoraj vsi anketirani študenti menijo, da s poslušanjem in branjem nimajo problemov (5 + 4), 18 anketirancev bi želelo izboljšati svoje govorne spretnosti. 16 ali 48 % pa si želi izboljšati svoje pisne sposobnosti v angleškem jeziku.
Deveto vprašanje seje nanašalo na različne aktivnosti in njihovo primernost za učinkovito usvajanje tujega poslovnega jezika na posrednje-šolski ravni. Anketirani študenti so ocenjevali aktivnosti s pomočjo štirih opisnih ocen: nujno, koristno, delno koristno, nekoristno. Ocenjevali so enake aktivnosti kot vsi drugi anketirani študenti.
Po mnenju anketiranih študentov prvega letnika visokošolskega strokovnega študija obstajajo šest aktivnosti, ki so za študente nujne: branje (22), pisanje (21), učenje novih besed (21) in prevajanje (19), utrjevanje (18) in vaje za besedišče (15). Med aktivnostmi, za katere menijo, da so le delno koristne ali celo nekoristne omenjamo naslednje: seminarske naloge (25), predstavitve (18), vaje s slikami (17), samostojno iskanje rešitev (17), prebiranje strokovne študijske literature (17) in delo s celotnim razredom (16). Delo z učbenikom je za 7 anketirancev nujno, za 16 koristno in za 10 delno koristno. Slovnične vaje so za skoraj vse anketirane študente prvega letnika visokošolskega strokovnega programa nujne ali koristne (16 +16), samo za enega delno koristne in za nikogar nekoristne. Tudi vaje za izgovorjavo se zdijo 16 anketirancem nujne ter nadaljnjim 12 koristne. Prav tako govorne vaje, ki so ocenjene
takole: deset jih meni, da so nujne, 17, da so koristne in 6, da so delno koristne. Tudi pogovor o različnih temah je ocenjen visoko (9 - nujne; 20 - koristne; 4 - delno koristne).
Pri desetem vprašanju smo anketirance prosili, da naj s šolsko oceno od 1 (nepotrebno) do 5 (nujno) označijo, katere besedilne vrste bi študenti morali obvladati v času svojega študija. Ocenjevali so enak nabor besedilnih vrst kot njihovi predhodniki.
Med vsemi 21 besedilnimi vrstami izstopajo z najvišjo oceno:
•	poslovno pismo (21),
•	prošnja za delovno mesto (22),
•	življenjepis (17),
•	poslovna elektronska pošta (14 - 5; 15 - 4).
S slabšimi ocenami so ocenjene naslednje besedilne vrste:
•	tehniška dokumentacija,
•	seminarska naloga,
•	neformalna elektronska pošta.
Dvanajsto vprašanje se je glasilo: »Kaj bi bilo treba spremeniti in katere vsebine bi bilo treba dodati/odvzeti v učnem načrtu za predmet Angleški jezik na visokošolskem strokovnem študiju«. Študentje drugega letnika visokošolskega strokovnega programa so predlagali naslednje:
•	odvzeti bi bilo treba knjigo oz. učbenik, saj je zelo nezanimiv, dodati več vsebin iz vsakdanjega življenja in ne le iz ekonomije;
•	več skupinskega dela in pogovorov;
•	več o drugih državah, njihovi kulturi, navadah;
•	več člankov, ki so aktualni;
•	več takšnih nalog, ki bi jih kasneje lahko uporabili v določenih situacijah;
•	več pogovora o zadevah, ki jih bomo potrebovali v praksi;
•	več predstavitev, npr. podjetij;
•	večji poudarek na časih;
•	zahtevati resnejše delo študentov;
•	več komunikacije med študenti;
•	več utrjevanja;
•	poudarek bi moralo biti na branju in izgovorjavi;
•	več poslušanja, npr. poslovnih pogovorov;
•	večji poudarek na besedišču iz ekonomskega področja.
Pri trinajstem vprašanju smo želeli izvedeti, katera od naštetih oblik preverjanja znanja se anketirancem zdi najprimernejša. Devet anketirancev bi želelo samo pisni izpit, 5 študentov se je odločilo, da je zanje najprimernejša oblika preverjanja pisni in ustni izpit. 15 se jih je odločilo za sestavljeni izpit, kjer se ocenjujejo aktivna prisotnost, domače delo ter pisni in ustni del izpita. 15 anketirancev se je izreklo za izpit ob koncu semestra, 10 pa za izpit ob koncu študijskega leta.
Pri štirinajstem vprašanju nas je zanimalo, kaj je po mnenju anketirancev najprimernejši učni pripomoček za predmet Poslovni angleški jezik v prvem letniku na visokošolskega strokovnega programa študija. Odgovori kažejo na to, da anketirani študenti menijo, da je zanje najboljša kombinacija učbenika in izročkov (14). Trije so menili, da so najprimernejši pripomoček izročki, ki jih pripravljajo predavatelji. Štirje študenti pa so menili, daje najprimerneje zanj, če uporabljajo pri predmetu učbenik.
Pri šestnajstemu vprašanju smo spraševali po primernem tedenskem številu ur jezika ter o primernem številu let učenja tujega poslovnega jezika. Anketiranci so se lahko odločali o tem, če je primerno tedensko število ur dve ali tri ure ter se odločali o tem, če se je treba na posrednje-šolski ravni učiti tuji poslovni angleški jezik eno, dve, tri ali vsa štiri leta.
25 anketiranih študentov je zadovoljnih z dvema urama jezika tedensko, osem si jih želi tri ure. Kar zadeva primerno število let učenja poslovnega angleškega jezika menita dva, da je primerno eno leto, devet bi jih imelo jezik dve leti, 19 kar tri leta in štirje celo štiri leta.
Zanimalo nas je tudi, kakšno je primerno število obveznih in izbirnih tujih jezikov na posrednješolski ravni izobraževanja. 7 respondentov meni, da bi bila primerna dva obvezna tuja jezika, 26 jih meni, da bi zadoščal en obvezni jezik. Podobna je situacija pri izbirnih tujih jezikih: 13 anketirancev je menilo, da sta potrebna dva tuja jezika, 20, daje dovolj eden.
Sedemnajsto vprašanje se je glasilo: »Želite morda kaj dodati v zvezi z učenjem in poučevanjem tujih jezikov?« Odgovore navajamo spodaj:
•	manj učbenika,
•	več predstavitev,
•	več pogovarjanja.
Pri zadnjem, osemnajstem, vprašanju pa smo hoteli izvedeti, s čim so se anketirani študenti, poleg rednega dela pri jeziku, še ukvarjali, da bi izboljšali svoje jezikovne spretnosti. Dobili smo naslednje odgovore:
•	internet,
•	gledanje filmov,
•	tv,
•	branje knjig,
•	poslušanje glasbe,
•	potovanja,
•	poletni tečaj in komunikacija prek e-pošte,
•	pogovor s tujci,
•	počitnice v tujini.
Tako kot vse druge anketirane študente smo tudi študente prvega letnika visokošolskega strokovnega programa poprosili, da izpolnijo sa-moocenjevalno anketo.
Pri govornem sporazumevanju so nas zanimale samoocene anketirancev za naslednje štiri sposobnosti: sposoben/sposobna sem slediti pogovoru med rojenimi govorci; sposoben/sposobna sem se tekoče in brez nesporazumov pogovarjati o vrsti splošnih in strokovnih tem; v družabnih pogovorih se zlahka jezikovno prilagodim situaciji, lahko izražam čustva, se šalim in razbiram skrite pomene; znam jasno in natančno izraziti svoje zamisli. Znam tudi zagovarjati določeno stališče v zapletenih razgovorih ali se nanje primerno odzivati.
Anketiranci so na lestvici od 0 (sploh ne znam govoriti) do 10 (povsem tekoče in pravilno govorim) označili svojo govorno spretnost. Iz odgovorov je mogoče razbrati, da so anketiranci svojo sposobnost sledenja pogovoru rojenih govorcev ocenili najvišje, in sicer z povprečno oceno 6,3. S 5,4 so ocenili svojo sposobnost prilagajanja jezika situaciji. Jasnost in natančnost izražanja v zapletenih situacijah ter sposobnost pogovora o splošnih in strokovnih temah pa so anketiranci ocenili s povprečno oceno 5,1 in 5,0.
Drugi del samoocenjevalne ankete se je nanašal na bralno razumevanje. Anketirane študente smo prosili, naj na lestvici ocen od 0 (razumel/a ne bi nič) do 10 (brez težav bi razumel/a popolnoma vse) označijo kvadrat, ki najbolje opisuje, kako dobro razumejo tisto, kar v angleškem jeziku preberejo.
Oceniti so morali naslednjih enake postavke kot anketiranci pred njimi.
Pri bralnem sporazumevanju so ocene takšne: anketirani študenti prvega letnika visokošolskega strokovnega programa menijo, da imajo najmanj težav pri branju zahtevnih in dolgih besedil (5,4). Z oceno 4,9 ocenjujejo postavko »lahko berem poglobljena poročila in analize ter komentarje, v katerih so podana razmerja, mnenja in stališča« in »tekoče berem tudi sodobna literarna besedila«. Z oceno 4,6 ocenjujejo preostale tri kategorije.
V	tretjem delu samoocenjevalne ankete smo anketirance prosili, da na lestvici ocen od 0 (razumel/a ne bi nič) do 10 (razumel/a bi popolnoma vse) označijo kvadratek, ki najbolje opisuje, kako dobro razumejo angleščino, kadar jo poslušajo. Preverjali smo torej slušno razumevanje anketirancev na enak način kot predhodne skupine anketirancev.
Anketirani študenti menijo, da brez težav razumejo sleng in idiomat-ske izraze (6,5), relativno visoko ocenjujejo tudi sposobnost slediti daljšemu govoru (5,9), z oceno 5,5 je na tretjem mestu sposobnost razumevanja zahtevnih predavanj, govorov in poročil, na četrtem mestu je z oceno 5,4 sposobnost izluščiti podatke iz obvestil slabe kakovosti. Zadnje mesto si delita druga in četrta postavka (5,0). Povprečna ocena slušnega razumevanja je 5,5.
V	zadnjem, četrtem, delu samoocenjevalne ankete smo anketirance spraševali o tem, kako dobro pišejo v angleškem jeziku. Prosili smo jih, da na lestvici ocen od 0 (besedila ne bi znal/a napisati) do 10 (znal/a bi napisati besedilo s primernim besediščem in brez jezikovnih napak) označijo svoje pisne spretnosti s pomočjo osmih postavk.
Analiza odgovorov nas pripelje do naslednjih ugotovitev:
•	anketiranci ocenjujejo z najvišjo oceno 6,0 svoje znanje pisanja zapiskov predavanj in seminarjev,
•	z najnižjo oceno 5,0 ocenjujejo svojo sposobnost jasnega podajanja teme v poročilu, ki je primerno zgrajeno,
•	na drugem mestu je z oceno 5,8 ocenjena sposobnost natančnega opisa čustev, izkušenj in dogodkov,
•	s povprečno oceno 5,0 so anketiranci ocenili dve postavki:
1.	v poročilu znam podati zahtevno temo na jasen in primerno zgrajen način in znam izpostaviti njegove najpomembnejše točke in
2.	v komentarju na neko temo ali dogodek znam lahko zelo na-
tančno predstavim različna stališča in jih podprem z dodatnimi dokazi in ustreznimi primeri,
•	z oceno 5,3 sta prav tako ocenjeni dve postavki:
1.	o mnogih strokovnih in splošnih temah se znam izražati na jasen in lahko berljiv način in
2.	v osebnih pismih znam natančno opisati čustva, izkušnje in dogodki,
•	povprečna ocena je 5,4.
5.3 Primerjava ocen po letnikih in študijskih programih
Analiza rezultatov po letnikih in študijskih programih
Analiza rezultatov nam pove naslednje:
•	anketirani študenti na univerzitetnem študijskem programu (3,2) ocenjujejo svoje znanje poslovnega angleškega jezika nekoliko višje kot študenti na visokošolskem strokovnem programu (3,0);
•	študenti univerzitetnega programa (3,8) so bolj motivirani za učenje tujega poslovnega jezika od študentov visokošolskega strokovnega programa (3,2);
•	najvišje ocene znanja si pripisujejo študenti prvih in četrtega letnika univerzitetnega programa;
•	tako samoocena znanja kot motivacija za učenje se proti koncu študija povečata;
•	povprečna ocena pogostosti rabe tujega jezika v vsakdanjem življenju je 3,8 na univerzitetnem študiju in 3,5 na visokošolskem strokovnem;
•	po pogostosti rabe jezika izstopajo tri dejavnosti:
1.	t v (skoraj 100%),
2.	internet (92%, nekoliko nižje povprečje na vstr. programu),
3.	Glasba (91%),
4.	najredkeje si anketirani študenti dopisujejo (le 8 %), precej redko pa klepetajo po internetu (21%);
•	večina anketiranih študentov si želi izboljšati svoje govorne spretnosti (kar 80%), vendar le dobra polovica (54%) anketirancev v prvem letniku visokošolskega strokovnega programa;
•	polovica anketiranih študentov v prvem letniku obeh smeri bi si želelo izboljšati tudi svoje pisne spretnosti; to si želi kar 59 % vprašanih v tretjem letniku univerzitetnega programa, a samo 15 % študentov v četrtem letniku ter le 16 % anketiranih študentov v drugem letniku visokošolskega strokovnega programa;
•	najmanj anketirancev si želi izboljšati svoje slušne (samo 8 %) in bralne spretnosti (samo slabih 7%);
•	16 % anketiranih študentov meni, da je pisni izpit dovolj za preverjanje njihovega znanja, 36 % jih meni, da je zanje najustreznejša kombinacija pisnega in ustnega izpita in kar 48 % bi jih želelo imeti kombiniran izpit, ki vključuje domače delo, aktivno sodelovanje, pisni in ustni izpit;
•	učbenik je najprimernejši učni pripomoček le za 7% anketiranih študentov;
•	za izročke, ki jih pripravlja učitelj, se je odločilo več kot polovica študentov drugega in tretjega letnika univerzitetnega študija;
•	večina študentov si želi kombinacijo obojega (učbenika in izroč-kov);
•	približno polovici anketiranih študentov se zdita dve uri jezika tedensko primerno število ur, vendar se rezultati po letnikih precej razlikujejo; v četrtem letniku bi si kar tri četrtine anketirancev želelo tri ure, v prvem letniku visokošolskega strokovnega programa pa tri četrtine menijo, da sta dve uri dovolj;
•	glede primernega števila let učenja tujega jezika, se le petim procentom anketirancev v prvem in drugem letniku visokošolskega strokovnega programa zdi dovolj eno leto, sicer pa študenti v glavnem menijo, da bi se morali jezikovno izobraževati dlje časa (dve leti: 9 %, tri leta: 32%, štiri leta: 57%); prikazani rezultati niso popolnoma realni, saj smo upoštevali tudi mnenja, ki so jih izrazili študenti visokošolskega programa, ki po trenutno veljavnem programi poslušajo poslovno angleščino le v prvih dveh letih študija; seveda pa bi veljalo upoštevati mnenje kar 71 % študentov drugega letnika visokošolskega strokovnega programa, ki menijo, da bi bilo treba imeti jezikovna predavanja vsa leta študija;
•	skoraj 80 % anketiranih študentov na visokošolskem strokovnem programu meni, da zadošča en obvezni tuji jezik;
•	na univerzitetnem programu anketiranci v višjih letnikih študija
(tretjem in četrtem) menijo, da sta potrebna dva jezika, v prvem pa jih tako misli le slaba tretjina (31%);
• glede števila izbirnih jezikov je situacija takšna: 68 % anketirancev na visokošolskem strokovnem programu po pričakovanju meni, da zadošča en izbirni jezik, približno polovica anketirancev na univerzitetnem programu pa meni, da bi bila potrebna dva izbirna jezika.
Analiza samoocen po letnikih in programih
Dobljeni rezultati za govorno sporazumevanje, bralno sporazumevanje, slušno razumevanje in pisno izražanje kažejo na velike razlike med ocenami, ki smo jih dobili od študentov četrtega letnika (univerzitetnega programa), ki so najvišje, ter študentov drugega letnika visokošolskega strokovnega programa, ki prav tako izrazito odstopajo od povprečja ter so najnižje. Menim, da so ocene študentov v zadnjem letu študija nekoliko višje predvsem zato, ker se manj študentov udeležuje predavanj v zadnjem letu študija, tisti, ki pa na predavanja (ki so obvezna le formalno) hodijo, so ponavadi študenti z boljšim znanjem od povprečnega. Analiza rezultatov nas pripelje še do naslednjih ugotovitev:
1.	Govorno sporazumevanje: (a) glede na dejstvo, da si svoje govorne spretnosti želi izboljšati največje število anketirancev, so rezultati samoocene pričakovani, čeprav je povprečna ocena vendarle nekoliko visoka; (b) govorno sporazumevanje ocenjujejo anketiranci na visokošolskem strokovnem programi precej nižje (4,3) kot anketiranci na univerzitetnem programu (6,0); (c) ocene v drugem letniku visokošolskega strokovnega programa so nižje za eno oceno od ocen v prvem letniku na tem programu.
2.	Bralno sporazumevanje: (a) povprečna ocena na univerzitetnem programu je 5,4, na visokošolskem strokovnem pa 4,3; (b) najbolj kritični do svojega znanja so anketirani študenti v tretjem letniku univerzitetnega programa; (c) vse ocene na visokošolskem strokovnem programu so nižje v drugem letniku kot v prvem (v povprečju skoraj za celo oceno).
3.	Slušno razumevanje: (a) anketirani študenti ocenjujejo svoje sposobnosti slušnega razumevanja na visokošolskem strokovnem programu s povprečno oceno 5,1, na univerzitetnem programu pa z oceno 6,2; (b) tudi tokrat so ocene v prvem letniku visokošolskega strokovnega programa nekoliko višje od ocen v drugem letniku.
4.	Pisno izražanje: (a) anketiranci na vstr. programu ocenjujejo svoje
pisno izražanje s povprečno oceno 5,1, tisti na uni. programu pa z oceno 6,0; (b) kot najbolj kritični ocenjevalci svojega znanja se spet izkažejo študenti tretjega letnika uni. programa; (c) kot že trikrat pred tem, se tudi tokrat študenti prvega letnika vstr. programa ocenijo višje kot študenti v drugem letniku tega programa.
Analiza primernosti tem po letnikih in študijskih programih
V okviru analize potreb smo želeli ugotoviti, kateri tematski sklopi se zdijo anketiranim študentom v posameznih letnikih študija in na različnih študijskih programih najprimernejši. Sestavili smo razpredelnico z 31 temami ter prosili anketirance, naj z ocenami med 1 in 10 ocenijo vsako od naštetih tem (1 = sploh ne potrebujem; 10 = nujno potrebujem).
V preglednici 5.2 prikazujemo rezultate analize vprašalnikov po posameznih letnikih in študijskih smereh. V predzadnjem stolpcu podajamo povprečno oceno ter v zadnjem primernost teme za določen letnik (mnenje učiteljev ktpj na epf).
Dobljeni rezultati nas pripeljejo do naslednjih ugotovitev:
•	globalizacija je tema, ki je dobila s strani anketiranih študentov višjo oceno od povprečne v 1., 2. in 3. letniku univerzitetnega študija; zaradi splošnosti in pogostosti tematike se je učiteljem zdela primerna predvsem za prva dva letnika študija na obeh programih;
•	angleščina kot jezik mednarodnega komuniciranja je po mnenju anketiranih študentov najbolj primerna za prvi letnik študija, najverjetneje zato, ker gre za relativno splošno temo; ta tema se anketiranim študentom v četrtem letniku univerzitetnega študija ne zdi pretirano potrebna (ocena 3,9);
•	potovanja so z oceno 7,6 v 2. letniku vstr. študija in z oceno 7,4 v prvem letniku uni. študija najprimernejša za zgodnejše študijsko obdobje;
•	z oceno 8,3 so najvišje ocenili temo »zgradba in organizacija podjetij« prvi letniki uni. programa, najnižje pa 4. letniki uni. programa (5,9);
•	opis podjetja se zdi pomemben predvsem prvim letnikom uni programa (6,8);
•	tema »poslovno obnašanje« je po mnenju anketiranih študentov najbolj primerna za 2. letnik vstr. programa (6,8) in 1. letnik uni. programa (6,6);
preglednica 5.1 Seznam poslovnih tem
1.	Globalisation: dangers and benefits
2.	English as an international language
3.	Travel: business travel
4.	Company structure and organisation: recruitment, setting up a business
5.	Company reports
6.	Company profiles
7.	Business etiquette
8.	Marketing: mix, competitors, international
9.	Advertising: media, product and corporate advertising, internet advertising, pan-european advertising . . .
10.	Brands: brand value, brand management, brand awareness ...
11.	Employment: jobs, ways of working, recruitment and selection, skills and qualifications, pay and benefits, headhunters, headshunters, terms of employment ...
12.	Entrepreneurship
13.	Markets: stock market, futures market, currency markets ...
14.	Import and export: balance of trade, tariff...
15.	Culture, ethics and environmental and social resposibilities: corruption, bribery, fraud, embezzlement, code of ethics . . .
16.	Information technology, the Internet, e-commerce
17.	Money, banking and e-banking: assets, liabilities, and the balance sheet, share capital, personal finance, electronic cash, the european central bank
18.	Corporate alliances and acquisitions: takeovers, mergers, sell-offs ...
19.	Business law: brand names, patents, intellectual property, licences, fraud, money laundering, cyberspace fraud, civil litigation, liability, inheritance tax and the family company
20.	Insurance
21.	Telephoning
22.	Presentations
23.	Meetings
24.	Negotiations
25.	Summarising and writing reports
26.	E-mail
27.	Memo 27. cv
29.	Letter of application
30.	Letter writing
31.	European institutions: The European Parliament, The European Commission, The Court of Justice, The Court of Auditors, The Economic and Social Committee, the European Central Bank, history of eu
preglednica 5.2 Analiza rezultatov o primernosti tem po posameznih letnikih
Tema	(1)	(2)	(3)	(4)	(5)	(6)	(7)	(8)
1. Globalisation	6,3	6,5	6,1	5,6	4,7	5,8	5,8	1, 2
2. English as an int. language	7,3	6,6	4,3	3,9	7,9	6,7	6,1	1, 2
3. Travel	7,4	6,6	5,9	5,7	6,9	7,6	6,7	1
4. Company structure and	8,3	7,0	6,5	5,9	7,1	6,1	6,8	1, 2
organisation								
5. Company reports	7,3	6,3	6,6	6,0	5,5	6,3	6,3	3, 4
6. Company profiles	6,8	6,1	6,3	5,4	5,0	6,3	6,0	2, 3
7. Business etiquette	6,6	6,2	5,3	5,4	5,6	6,8	5,9	2
8. Marketing	8,0	7,7	7,2	6,7	7,4	6,6	7,3	1, 2, 3
9. Advertising	8,3	7,9	6,9	7,3	7,3	6,9	7,4	2, 3
10. Brands	7,0	7,1	4,9	5,4	5,6	6,4	6,0	1, 2
11. Employment	8,3	7,8	6,0	6,4	8,6	7,2	7,4	2, 3
12. Entrepreneurship	7,6	6,9	6,0	6,0	5,9	6,0	6,4	3
13. Markets	7,1	6,6	5,7	7,2	6,7	7,1	6,7	2, 3
14. Import and export	7,8	7,0	6,9	6,9	6,2	6,8	6,9	2, 3
15. Culture, ethics and environmen-	6,0	6,5	5,4	5,5	5,9	6,9	6,0	2, 3
tal and social resposibilities								
16. Information technology, the	7,2	7,5	5,7	3,5	7,9	7,6	6,6	2, 3
Internet, e-commerce								
17. Money, banking and e-banking	7,7	8,0	5,9	7,5	7,6	6,2	7,1	2, 3
18. Corporate alliances and	6,3	6,5	5,9	6,5	5,3	6,5	6,2	2, 3
acquisitions								
19. Business law	7,7	7,5	7,3	7,6	7,1	6,5	7,3	3, 4
20. Insurance	6,5	6,4	5,3	6,5	5,9	5,4	6,0	2
21. Telephoning	5,6	6,0	3,9	4,4	6,0	6,5	5,4	1, 2
22. Presentations	6,0	6,8	5,6	6,9	6,3	6,9	6,4	1, 2, 3, 4
23. Meetings	6,8	7,3	6,1	5,6	7,6	7,2	6,8	1, 2
24. Negotiations	6,2	6,4	5,9	6,8	5,6	6,6	6,2	2, 3
25. Summarising and writing	6,8	6,6	6,1	6,3	6,2	6,9	6,5	1, 2, 3, 4
reports								
26. E-mail	5,9	5,8	4,6	3,5	6,9	6,4	5,5	1
27. Memo	5,6	5,6	4,6	4,1	5,0	5,4	5,0	1
28. cv	5,1	6,4	6,2	6,6	6,1	6,4	6,1	1, 2
29. Letter of application	6,9	7,5	7,6	7,2	6,6	7,1	7,1	2, 3
30. Letter writing	5,5	7,2	6,4	6,2	5,8	7,5	6,4	2, 3
31. European institutions	6,6	6,6	6,0	6,8	6,8	6,1	6,5	1, 2, 3, 4
Naslovi stolpcev: (1) 1. uni (62 anket), (2) 2. uni (64 anket), (3) 3. uni (32 anket), (4) 4. uni (17 anket), (5) 1. vstr (28 anket), (6) 2. vstr (49 anket), (7) povpr. ocena, (8) primerno za letnik.
•	marketing je relativno visoko ocenjen s strani vseh anketiranih študentov (povprečna ocena 7,3), s po pričakovanju najvišjo oceno v 1. letniku uni. programa (8,0);
•	oglaševanje je dobilo najvišjo oceno prav tako v prvem letniku uni. programa (8,3), vendar je visoko ocenjeno v prav vseh letnikih in na obeh študijskih smereh;
•	blagovne znamke so dobile nižjo oceno v višjih letnikih uni. programa (3. letnik: 4,9; 4. letnik: 5,4), najvišjo pa v prvem letniku univerzitetnega študijskega programa;
•	zaposlovanje je najvišje ocenjeno v prvih letnikih na obeh študijskih programih (uni: 8,3; vstr: 8,6), najnižjo oceno so tej temi pripisali anketirani študenti v 3. letniku uni. programa (6,0);
•	podjetništvo je dobilo najvišjo oceno v prvem letniku uni. programa (7,6), nekoliko nad povprečno oceno (6,4) pa tudi v drugem letniku tega programa (6,9);
•	trgi so po mnenju anketiranih študentov najprimernejši tako za prvi letnik uni. in vstr. (7,1; 7,1), a tudi za 4. letnik uni. (7,2);
•	uvoz in izvoz je tema, ki so jo najvišje ocenili anketirani študenti v prvem in drugem letniku univerzitetnega programa (7,8 in 7,0), najnižje pa v prvem letniku visokošolskega strokovnega programa;
•	»kultura, etika, okolje in družbena odgovornost« so teme, ki so jih najvišje ocenili anketiranci v drugem letniku visokošolskega strokovnega programa (6,9), medtem ko so dobile najnižjo oceno od anketiranih študentov v 3. letniku uni. programa;
•	it, internet in e-trgovanje so teme, ki so dobile najvišjo oceno v obeh prvih in drugih letnikih;
•	denar, bančništvo in elektronsko bančništvo pa so teme, ki so dobile najvišjo oceno od anketiranih študentov v drugem letniku uni. programa (8,0); najnižjo oceno pa je ta sklop tem dobil od anketirancev v 3. letniku uni. programa (5,9);
•	združevanja podjetij in prevzemi so bili najvišje ocenjeni s strani anketiranih študentov v 2. in 4. letniku uni. in 2. letniku vstr. programa (6,5), najnižje pa v 1. letniku vstr. (5,3);
•	podjetniško pravo je tema, ki jo anketirani študenti v času svojega študija ne spoznajo, saj je ni v učnem načrtu, zato so bile, v skladu s pričakovanji, ocene v vseh letnikih in na obeh smereh nekoliko višje (povprečna ocena: 7,3); najvišje je bila ta tema ocenjena
s strani anketirancev v prvem letniku uni. študijskega programa (7,7), sledi 4. letnik uni. programa (7,6) in 2. letnik uni. programa (7,5);
•	zavarovanje je tema, za katero anketiranci menijo, da je najprimernejša za prvi ali drugi letnik uni. programa (6,5 in 6,4);
•	telefoniranje je visoko ocenjeno s strani anketiranih študentov drugega letnika visokošolskega strokovnega programa (6,5) in zelo nizko s strani skoraj vseh drugih anketirancev (3 uni: 3,9, 4. uni: 4,4; 1. uni: 5,6);
•	predstavitve so pomembna tema za anketirane študente v 4. letniku uni (6,9) in drugem letniku vstr (6,9);
•	sestanki so tema, ki so jo najvišje ocenili študenti v obeh letnikih vstr. programa (1. vstr: 7,6; 2. vstr: 7,2) ter v drugem letniku uni. programa (7,3);
•	pogaaanja so pomembna tema predvsem za študente 4. letnika uni. programa (6,8), za druge, sodeč po ocenah, pa nekoliko manj pomembna;
•	povzemanje in pisanje poročil so najvišje ocenili anketirani študenti drugega letnika visokošolskega strokovnega programa (6,9), tem sledijo študenti prvega letnika univerzitetnega programa (6,8), nji pa študenti drugega letnika tega programa (6,6);
•	pisanje e-pošte je pomembno predvsem za anketirane študente 1. letnika visokošolskega strokovnega programa (6,9), drugi najverjetneje menijo, da to že znajo, zato so ocene okrog povprečja (5,5);
•	memo je besedilna vrsta, ki se zdi pomembna predvsem anketirancem v prvem in drugem letniku na obeh programih, pa tudi ti jo ocenjujejo z relativno nizko oceno (1. uni: 5,6; 2. uni: 5,6; 1. vstr: 5,4);
•	življenjepis so najvišje ocenili anketiranci na koncu študija (4. letnik uni. programa: 6,6), vsem drugim se zaenkrat še ne zdi pomemben;
•	prošnja za delovno mesto je najvišje ocenjena s strani študentov tretjega letnika uni. programa (7,6), najnižje pa s strani 1. letnika vstr. programa (6,6);
•	pisanje pisem so ocenili najvišje študenti drugega letnika obeh programov (2. uni: 7,2; 2. vstr: 7,5);
Analiza vprašalnikov za predavatelje poslovnega angleškega jezika 5.4
•	evropske institucije je prav tako tema, ki je v času študija v študijskem letu, v katerem so študenti izpolnjevali vprašalnik, na epf študenti niso obravnavali (razen v zelo omejenem obsegu v 4. letniku uni. programa), zato se zdi podobno primerna skoraj vsem, najbolj pa študentom v 4. letniku uni programa (6,8) in 1. letniku vstr. programa (6,8);
•	visoke ocene (nad 7) so pri tistih temah, o katerih študenti v času študija ne izvedo veliko v okviru predavanj (poslovno pravo - 7,3), pa tudi pri temah, o katerih je v okviru predavanj tema obdelana celo v več letnikih (marketing - 7,3);
•	ocene anketiranih študentov so nizke (okrog 5) pri temah, za katere učitelji menimo, da so za študente nujno potrebne (npr. telefoniranje - 5,4).
Za primerjavo si poglejmo, nabor obdelanih tem pri univerzitetnem in visokošolskem strokovnem programu v študijskem letu 2006/2007 na e p f v Mariboru in teme, ki so po učnem načrtu obravnavane v študijskem letu 2007/2008 na f M v Kopru.
Kar najprej opazimo, je dejstvo, da se univerzitetni program na f M v Kopru formalno ne razlikuje od visokošolskega strokovnega programa, ter da so študenti v drugem letniku kljub enakemu številu ur (60) nekoliko bolj obremenjeni. Na epf v Mariboru so nekatere teme prav tako skupne obema programoma, vendar pa se razlikujejo učbeniška gradiva, ki so v primeru univerzitetnega študija nekoliko bolj zahtevna (Market Leader na uni. in New Insights into Business na vstr.). Na f M se v prvem letniku študija na obeh programih uporablja učbenik predavateljic fm, v drugem letniku pa je v rabi New Insights into Business.1
5.4 Analiza vprašalnikov za predavatelje poslovnega angleškega jezika
V okviru analize potreb smo anketirali tudi predavatelje angleškega poslovnega jezika. Vprašalnik smo sprva poslali v študijskem letu 2004/ 2005 le predavateljem na epf v Mariboru, kjer so se od petih odzvali trije ali 60 % vseh predavateljev.
1. V prepričanju, da je učbenik slovenkih avtorjev, ki poznajo potrebe svojih študentov - kljub določenim slabostim - veliko primernejši od tujega, so učitelji na f M v študijskem letu 2006/2007 tudi za drugi letnik obeh študijskih programov uvedli lastna študijska gradiva.
preglednica 5.3 Nabor tem v študijskem letu 2006/2007 na EPF
1. univerzitetni:	2. univerzitetni:
Employment	Globalisation
Trade	Brands
Organisation	Travel
Change	Advertising
Strategy	Innovation
Leadership	Money
Competition	Cultures
Company performance (m l + n i i b)	Quality
	Presentations
	Negotiations
	The business media
3. univerzitetni:	4. univerzitetni:
Communication	Crisis management
International marketing	Management styles
Building relationships	Takeovers and mergers
Success	The future of business
Job satisfaction	Career management
Risk	Innovation
E-commerce	Cultural awareness
Team building	Management styles
Raising finance	Business and the environment
Customer service	Economic issues
1. visokošolski:	2. visokošolski:
Company structure	Banking
Recruitment	Business and the environment
Retailing	The stock market
Franchising	Import-export
International business styles	Setting up a business
Company performance	Corporate alliances and acquisitions
Marketing	Product and corporate advertising
The Business media	
Da bi vzorec anketiranih predavateljev poslovnega angleškega jezika povečali, smo v študijskem letu 2005/2006 poslali vprašalnik še predavateljem na drugih šolah, kjer je poslovni angleški jezik obvezni študijski predmet. Od skupno 22 poslanih smo prejeli devet veljavno izpolnjenih vprašalnikov. Dobljene rezultate predstavljamo v nadaljevanju.
Na vprašanje »Kako pogosto v povprečju diplomanti uporabljajo angleški jezik v svojem delovnem okolju?« so anketirani učitelji odgovarjali tako, da je moč ugotoviti, da večina učiteljev meni, da diplomanti v svojem delovnem okolju uporabljajo angleški jezik nekajkrat na mesec, samo en anketiranec je prepričan, da potrebujejo angleški jezik vsak
Analiza vprašalnikov za predavatelje poslovnega angleškega jezika 5.4 preglednica 5.4 Nabor tem v študijskem letu 2007/2008 na F M
1. univerzitetni: Qualities of a good manager Business etiquette Meetings
Company structure and organisation
Entertaining
Trends
Presentations
Products and processes
Telephoning
Business trips
Negotiations
Annual reports
1. visokošolski:
Qualities of a good manager Business etiquette Meetings
Company structure and organisation
Entertaining
Trends
Presentations
Products and processes
Telephoning
Business trips
Negotiations
Annual reports
2. univerzitetni: Company structure Recruitment Retailing Franchising
International business styles Banking
Business and the environment
The stock market
Import-export
Company performance
Setting up a business
Corporate alliances and acquisitions
Marketing
Product and corporate advertising
2. visokošolski:
Company structure
Recruitment
Retailing
Franchising
International business styles Banking
Business and the environment
The stock market
Import-export
Company performance
Setting up a business
Corporate alliances and acquisitions
Marketing
Product and corporate advertising
dan, dva anketiranca pa menita, da uporabljajo diplomanti angleški jezik nekajkrat na teden.
Pri drugem vprašanju smo vprašali anketirane učitelje v katerih situacijah diplomanti največkrat uporabljajo angleški jezik. Po njihovem mnenju študenti najpogosteje telefonirajo v angleškem jeziku, temu sledijo sestankovanje, družabna srečanja in potovanja v tujino.
Pri tretjem vprašanju nas je zanimalo, kako pogosto (zelo redko, redko, občasno, pogosto, zelo pogosto) diplomanti berejo, pišejo, govorijo in poslušajo v angleškem jeziku.Večina anketiranih učiteljev meni, da diplomanti najpogosteje poslušajo angleški jezik, manj pogosto berejo, še redkeje govorijo in najredkeje pišejo v angleškem jeziku.
Četrto vprašanje se je nanašalo na uporabnost naslednjih vsebin/te-
matskih sklopov glede na študijski program. Anketirani učitelji so ocenjevali vsebine z ocenami od 1 (najmanj primerno) do 5 (najbolj uporabno). Ocenjevali so naslednje vsebine/tematske sklope: slovnične vaje, prevajanje strokovnih besedil, pisanje prošenj za sprejem na delovno mesto, intervju, pisanje življenjepisa, pisanje povzetkov strokovnih člankov, ustna predstavitev seminarja, telefoniranje, poslovni sestanki, pogajanja, predstavitev proizvodov in storitev, poslovna korespondenca, mednarodne trgovinske klavzule, proces odpreme blaga, embalaža, tehnična dokumentacija, oblike zavarovanja blaga in storitev, osnovni instrumenti plačevanja, organizacija podjetja, ustanavljanje in vrste podjetij, zaposlovanje, trženjske raziskave, oglaševanje in mediji, računalništvo, i t, računovodstvo, zunanja trgovina, bančništvo, management, globalizacija, inovacije, poslovna etika, poslovno pravo, podjetniška kultura, franšizing, borza, kulturni aspekti pri poslovanju, elektronsko poslovanje, prevzemi in združitve podjetij.
Kot je razvidno iz odgovorov, menijo anketirani učitelji, da so najbolj uporabne vsebine/tematski sklopi na univerzitetnem programu računalništvo/iT (ocena 4,9), poslovna etika (4,9), poslovni sestanki (4,5), pisanje življenjepisa (4,4), inovacije (4,4), elektronsko poslovanje (4,4), oglaševanje in mediji (4,4), telefoniranje (4,3), pogajanja (4,3), kulturni vidiki poslovanja (4,3), podjetniška kultura (4,3), organizacija podjetja (4,3), globalizacija (4,3) in pisanje prošenj za sprejem na delovno mesto (4,3). Na visokošolskem strokovnem programu, kjer so povprečne ocene zmeraj nekoliko nižje, pa telefoniranje (4,5), računalništvo in it (4,4), ustne predstavitve seminarja (4,4), zaposlovanje (4,2), pisanje prošenj za sprejem na delovno mesto (4,1), pisanje življenjepisa (4,1), poslovni sestanki (4,1), organizacija podjetja (4,1), ustanavljanj in vrste podjetij (4,1), management (4,0), globalizacija (4,0), podjetniška kultura (4,0), kulturni vidiki poslovanja (4,0).
Med vsebinami/tematskimi sklopi, ki so najnižje ocenjeni izstopajo slovnične vaje (uni: 2,1; vstr: 2,6), prevajanje strokovnih besedil (vstr: 2,9), procesi odpreme blaga (2,0; 2,2), mednarodne trgovinske klavzule (2,6; 2,7), embalaža (1,7; 1,9), tehnična dokumentacija (2,0; 2,4), oblike zavarovanja blaga in storitev (2,0; 2,4) in osnovni instrumenti plačevanja (2,9; 3,0).
Kar je pomembneje od statističnih podatkov, so različne ocene, ki so jih posamezni učitelji dajali posameznim postavkam. Tako so na primer kar štirje učitelje ocenili slovnične vaje z najnižjo oceno (1), dva učitelja pa sta menila, da je primerna ocena za to vsebino 4. Podobna situacija je
Analiza vprašalnikov za predavatelje poslovnega angleškega jezika 5.4
tudi pri »pisanju povzetkov strokovnih člankov, kjer ocene od ena do pet kažejo na precejšnjo neenotnost glede pomembnosti tega tematskega sklopa«. Diametralno nasprotne ocene pa je mogoče najti še pri nekaterih drugih vsebinah/tematskih sklopih: franšizing, zunanja trgovina, oblike zavarovanja blaga in storitev, proces odpreme blaga, predstavitve proizvodov in storitev in pri osnovnih instrumentih plačevanja.
Pri petem vprašanju smo učitelje prosili, da naj s šolsko oceno od 1 do 5 ocenijo predznanje tistih, ki se vpišejo na univerzitetni študij. Učitelji so najpogosteje ocenili predznanje študentov z ocenama 3 in 4. En anketirani učitelj ni podal ocene.
Pri šestem vprašanje so učitelji ocenjevali predznanje tistih študentov, ki se vpišejo na visokošolski strokovni program. Na visokošolskem strokovnem programu študija so učitelji ocenili predznanje študentov kar z eno oceno nižje kot na univerzitetnem študijskem programu.
Pri sedmem in osmem vprašanju so učitelji ocenjevali motiviranost študentov na obeh študijskih programih. Ocene so na obeh študijskih programih višje kot pri ocenah predznanja, vendar je po mnenju učiteljev motiviranost večja pri študentih na univerzitetnem programu. En anketirani učitelj ni podal ocene.
Pri devetem in desetem vprašanju smo anketirane učitelje naprosili, da povedo, kaj bi bilo po njihovem mnenju treba spremeniti pri predmetu angleški jezik na univerzitetnem in visokošolskem programu študija. Učitelji so omenili naslednje:
•	opustiti ponavljanje slovnice,
•	vključiti večje število predstavitev (s snemanjem in analizo),
•	več domačega dela v obliki priprav na naslednje ure,
•	dodati večje število ur,
•	zmanjšati skupine,
•	s kolokvijem preverjati predznanje in glede na rezultate dodati potrebno število ur za izravnavo razlik.
Pri enajstem vprašanju smo spraševali po tem, katera od oblik preverjanja znanja je najprimernejša. Noben anketirani učitelj se ni odločil, da sta najprimernejši obliki izključno pisni izpit ali pisni in ustni izpit. Vseh devet učiteljev je menilo, daje najprimernejša oblika sestavljen izpit (20 % - aktivna prisotnost; 20 % - domače delo; 40 % - pisni del; 20 % - ustni del). Štirje učitelji so menili, daje najprimernejši čas za izpit ob koncu semestra, trije pa so menili, da je najprimernejši čas za izpit ob koncu študijskega leta. En anketirani učitelj ni podal odgovora.
Pri dvanajstem in trinajstem vprašanju smo spraševali učitelje o tem, kaj je najprimernejši učni pripomoček. Za oba programa niti en učitelj ni menil, da je učbenik zadosten pripomoček, trije so bili prepričani, da so najboljši učni pripomoček različnim smerem prirejeni izročki, ki jih pripravljajo predavatelji, šest pa jih je menilo, da je najprimernejša kombinacija učbenika in izročkov.
Pri štirinajstem vprašanju smo anketirane učitelje spraševali o tedenskem številu ur jezika ter o primernem številu let učenja tujega poslovnega jezika. Anketiranci so se odločali o tem, če je primerno tedensko število ur dve ali tri ure ter o tem, če se je treba na posrednješolski ravni učiti tuji poslovni angleški jezik eno, dve, tri ali štiri leta. Če si pogledamo odgovore, vidimo, da skoraj dve tretjini učiteljev menita, da zadoščata dve uri učenja poslovnega jezika tedensko na univerzitetnem študijskem programu, ter da jih polovica meni, daje treba nekoliko več časa nameniti učenju tujega poslovnega jezika na visokostrokovnem študijskem programu. En učitelj ni podal odgovora za univerzitetni program študija.
Primerno število let učenja je po mnenju večine učiteljev tri leta na univerzitetnem programu ter med dvema in tremi leti na visokošolskem strokovnem programu.
Pri petnajstem vprašanju nas je zanimalo, kaj anketirani učitelji menijo o primernem številu obveznih in izbirnih tujih jezikov. En anketirani učitelj ni podal odgovora za visokošolski strokovni študijski program, sicer pa več učiteljev meni, da bi bila potrebna dva obvezna tuja jezika na univerzitetnem programu in en obvezni tuji jezik na visokošolskem strokovnem programu.
Glede primernega števila izbirnih jezikov učitelji menijo, da sta potrebna dva na univerzitetnem programu in en na visokošolskem strokovnem programu. En anketirani učitelj tudi tokrat ni podal odgovora za visokošolski strokovni program.
Odgovori kažejo na to, da anketirani učitelji menijo, da zadošča na visokošolskem strokovnem študijskem programu en obvezni tuj jezik, na univerzitetnem programu kažejo mnenja učiteljev neenotnost, glede števila izbirnih tujih jezikov pa jih več meni, da sta potrebna dva tuja izbirna jezika na univerzitetnem programu, na visokošolskem pa jih polovica meni, da je dovoll eden, polovica pa, da sta potrebna dva.
Na zadnje vprašanje, v katerem smo poprosili anketirane učitelje, da kaj dodajo, seje odzval le en učitelj, kije menil, da bi moral postati standard pri poslovnem tujem jeziku dostop do interneta v učilnici, ki bi po-
sodobil učbenike, včasih pa nadomestil izročke. Isti učitelj še dodaja (k vprašanju 11), da naj bi po Bolonjskem sistemu bili predmeti zaključeni v enem semestru.
5.5 Analiza vprašalnikov za zaposlene diplomante epf
Analiza vprašalnikov za zaposlene diplomante epf
V nadaljevanju je predstavljena analiza vprašalnika, ki je bil poslan zaposlenim diplomantom Ekonomsko-poslovne fakultete v Mariboru. Naslovi zaposlenih so bili dobljeni s pomočjo brskalnika na www.najdi.si ter prek prijateljev in znancev. Odzvalo se je 64 zaposlenih, od katerih jih je 40 (ali 62%) končalo univerzitetni program, 24 (ali 38 %) pa visokošolskega strokovnega.
Nabor poklicev sega od kadrovnikov, analitikov, mlade raziskovalke na fakulteti, vzdrževalca e-bančništva, tajnice direktorja, direktorjev, pomočnika direktorja, pripravnice na zavarovalnici, referentov, tržni-kov, novinarja, tržnika programske opreme, delavke v upravi RS, projektnega managerja, delavca v nabavi, davčnega svetovalca, organizacijske vodje, namestnice poslovnega direktorja, direktorja raziskav in razvoja, direktorja projektov, svetovalec direktorja projektov, koordinatorja strateškega razvoja, delavca v sektorju upravljanja s tveganji, analitika finančnih tveganj, deviznega trgovca, vodjo klicnega centra, knjigovodjo, asistenta prodaje ... Nabor je kljub pestremu zastopstvu poklicev vendarle omejen, saj je število poklicev, ki jih lahko opravljajo diplomirani ekonomisti izredno veliko.
Na vprašanje, kako pogosto pri svojem delu anketiranci uporabljajo angleški jezik, so samo trije odgovorili, da nikoli, četrtina angleščino uporablja vsak dan, četrtina nekajkrat na mesec, nekajkrat na leto uporablja angleščino 14 anketirancev ali 22 %, točno toliko pa jih uporablja angleščino nekajkrat tedensko.
Naslednje vprašanje se je nanašalo na uporabo angleškega jezika zunaj delovnega okolja anketirancev. Večina zaposlenih bodisi posluša, bere, piše in govori nekajkrat na teden (24 anketirancev ali 38 %), slaba tretjina (20 ali 31%) jih uporablja angleški jezik vsak dan, enajst anketirancev (17%) uporablja angleški jezik le nekajkrat letno, devet (14%) pa nekajkrat mesečno. Med anketiranci ni bilo nobenega, ki angleškega jezika izven svojega delovnega mesta ne bi uporabljal nikoli.
Pri naslednjem vprašanju nas je zanimalo, s kom pri opravljanju svojega poklica uporabljajo anketiranci angleščino. Večina anketirancev v angleškem jeziku komunicira s tujci, katerih materin jezik ni angleščina
(59 ali 92 % vseh vprašanih), medtem ko jih s tujci, katerih materin jezik je angleščina, komunicira 22 (ali 34% vseh). Kar dvajset jih komunicira z Britanci, štirinajst pa z Američani. Kadar komunicirajo anketiranci z ljudmi, ki jim angleški jezik ni materinščina, se najpogosteje pogovarjajo s poslovnimi partnerji (33 ali 56 %), s strankami (10 ali 17 %), s kupci (8 ali 14%), z zastopniki tujih podjetij (7 ali 12%) ter s pisarniškim osebjem in prodajalci (6 ali 10%). Kadar anketiranci komunicirajo s tujci, katerih materinščina je angleški jezik, običajno komunicirajo z Britanci, nekoliko redkeje pa z Američani.
Pri šestem vprašanju smo anketirance povprašali, kako bi s šolsko oceno od 1 do 5 ocenili znanje angleškega jezika tistih, s katerimi se sporazumevajo. Od 64 anketirancev dva nista podala odgovora, najpogosteje so anketiranci ocenili znanje tujcev z oceno 4 (kar 33 anketirancev ali 51 %), manj pogosto z oceno 3 (17 anketirancev ali 26 %), še redkeje z oceno 5 (11 anketirancev ali 17%). Dva anketiranca sta kritično ocenila znanje angleškega jezika pri tujcih z oceno 2 (3 %), najslabše ocene si po mnenju anketirancev ne prisluži nobeden.
Pri naslednjem vprašanju smo anketirance povprašali, kako ocenjujejo svoje znanje angleškega jezika. Negativno se ni ocenil nobeden od anketirancev, en anketiranec ocene ni podal, šest jih je menilo, da si prislužijo oceno dve (9 %), več kot polovica jih meni, da bi bila primerna ocena tri (34 ali 53 %), sedemnajst se jih je ocenilo z oceno štiri (26 %), slaba desetina pa jih je menilo, da je primerna ocena njihovega znanja angleškega jezika pet (6 ali 9 %).
Pri osmem vprašanju nas je zanimalo, kje in kdaj anketiranci uporabljajo angleški jezik. Najpogosteje uporabljajo anketiranci angleški jezik po telefonu in na potovanjih (48 anketirancev ali 75 %). Kar tri četrtine anketirancev torej zelo pogosto telefonira v angleškem jeziku ter jezik uporablja na potovanjih v tujini. 39 anketirancev (ali 60 %) uporablja angleščino v pisarni, trideset ali 46 % na družabnih srečanjih, 28 ali 44 % uporablja angleški jezik na sestankih, 22 ali 34% na strokovnih srečanjih, 15 anketirancev ali 23 % uporablja angleščino na predavanjih, 13 ali 20% na predstavitvah, 9 pa na sejmih (14%). Dva anketiranca uporabljata angleški jezik za pisanje e-pošte (odstotek je gotovo višji, le da sta na to možnost uporabe angleščine pomislila le dva anketiranca), in branje strokovne literature v angleškem jeziku.
Pri devetem vprašanju smo se pozanimali, kako pogosto anketiranci berejo, pišejo, govorijo in poslušajo. Anketiranci so z oceno od 1 do 5 ocenjevali pogostost posameznih spretnosti, pri čemer je 1 pomenilo
nikoli, 2 zelo redko, 3 redko, 4 pogosto in 5 zelo pogosto. Po pričakovanju anketiranci najpogosteje poslušajo, nekoliko manj pogosto govorijo, redko pišejo in še redkeje berejo.
Pri desetem vprašanju smo se osredotočili samo na branje. Anketirance smo povprašali, kaj berejo, ko berejo v angleškem jeziku. Po pričakovanju največ anketirancev bere elektronsko pošto (56 ali 87 %), pogosto pa berejo tudi strokovna besedila (32 ali polovica anketirancev), prospekte (25 ali 39 %), poslovno dokumentacijo v angleškem jeziku prebira 23 anketirancev ali 36 %, poslovna pisma 22 anketirancev ali 34 %, 20 anketirancev ali slaba tretjina (31 %) bere poročila, obvestila in predstavitve izdelkov in storitev, en manj (19 ali 29 %) pa občasno bere navodila v angleškem jeziku. Štirje (6 %) anketiranci pod točko razno omenjajo knjige, leposlovje, strokovno literaturo in račune.
Pri enajstem vprašanju smo anketirance spraševali o tem, kaj pišejo, kadar pišejo v angleškem jeziku. Največjih piše elektronsko pošto (56 ali 87 %), tej po pogostosti sledijo poslovna pisma (25 ali 39 %), faksi (24 ali 37 %), poročila (23 ali slabih 36 %), poslovna dokumentacija (21 ali 33 %), izpolnjevanje obrazcev (15 ali 23 %), strokovna besedila (14 ali 22 %), telefonska sporočila (12 ali 19 %), predstavitve izdelkov in storitev (8 ali 12 %), memo (5 ali 8 %), prospekti (4 ali 6 %) ter navodila (3 ali slabih pet procentov). Rubriko drugo označijo kar štirje anketiranci, vendar samo eden omeni, kaj piše (strokovno literaturo).
Pri dvanajstem vprašanju nas je zanimalo, o čem anketiranci govorijo ter ob kakšnih priložnostih se pogovarjajo v angleškem jeziku. Na prvem mestu so po pogostosti telefonski razgovori (52 ali 81 %), na drugem mestu so pogovori (najverjetneje formalni in neformalni) z obiski iz tujine (47 ali 73 %), tem sledijo osebni razgovori (40 ali 62 %), tesno za njimi so uvrščeni sestanki (39 ali 61%), na petem mestu so konference in seminarji (21 ali 33 %), sledijo pogajanja (13 ali 20 %), predstavitve izdelkov in storitev (11 ali 17 %), opisi dela in postopkov (9 ali 14 %), na zadnjem mestu pa pod točko drugo najdemo omenjene strokovne članke in predavanja (3 ali 5 %).
Pri naslednjem, trinajstem, vprašanju smo hoteli izvedeti, kdaj in kaj anketiranci poslušajo. Dobili smo naslednje odgovore: največ (47 ali 73 %) jih posluša nekoga na drugi strani telefonske linije, pogosti so pogovori z obiski iz tujine (44 ali 69 %), sestanki so na tretjem mestu (41 ali 64%), sledijo ogled videa (24 ali 37%), konference in seminarji (23 ali 40 %), pogajanja (15 ali 23 %), predstavitve izdelkov in storitev (11 ali 17 %). Na zadnjem mestu pod točko drugo dva anketiranca omenjata
filme in predavanja (2 ali 3 %).
Pri štirinajstem vprašanju so bili anketiranci naprošeni, naj z oceno od 1 (najmanj primerno) do 5 (najbolj uporabno) ocenijo uporabnost naslednjih aktivnosti pri učenju tujega poslovnega jezika na posrednje-šolski ravni: delo z učbenikom, slovnične vaje, poslušanje kaset, gledanje videa, igranje vlog, vaje s slikami, vaje za besedišče, pripovedovanje, branje, delo z avtentičnimi besedili, vaje za izgovorjavo, povzemanje, prevajanje splošnih besedil, prevajanje strokovnih besedil, projektno delo, reševanje testov, učenje novih besed, seminarske naloge, predstavitve, krajše domače naloge, govorne vaje, samostojno iskanje rešitev, delo v dvojicah, delo v skupinah, delo s celotnim razredom, pogovor
0	različnih temah, utrjevanje, analiza strokovne štud. lit., spoznavanje dežele, pisanje prošenj za sprejem na delovno mesto, pisanje življenjepisa, pisanje povzetkov strokovnih člankov, ustna predstavitev seminarja, telefoniranje, poslovni sestanki, pogajanja, predstavitve proizvodov in storitev.
Naj omenimo deset najvišje ocenjenih aktivnosti: telefoniranje (4,1), poslovni sestanki (4,1), govorne vaje (4), predstavitve (4), pogajanja (3,9), vaje za besedišče (3,8), branje (3,8), prevajanje strokovnih besedil (3,8), pogovor o različnih temah (3,8), učenje novih besed (3,8). Najnižje so anketiranci ocenili naslednjih deset aktivnosti: delo s celotnim razredom (2,6), vaje s slikami (2,6), delo z učbenikom (2,7), poslušanje kaset (2,7), projektno delo (2,9), slovnične vaje (3), predstavitve proizvodov in storitev (3), prevajanje splošnih besedil (3,1), delo v dvojicah (3,1), delo v skupinah (3,1).
Pri petnajstem vprašanju smo anketirance naprosili, naj z oceno od
1	(najmanj primerno) do 5 (najbolj uporabno) ocenijo uporabnost naslednjih vsebinskih sklopov pri učenju poslovnega jezika: poslovna korespondenca, mednarodne trgovinske klavzule, proces odpreme blaga, embalaža, tehnična dokumentacija, oblike zavarovanja blaga in storitev, osnovni instrumenti plačevanja, organizacija podjetja, ustanavljanje in vrste podjetij, zaposlovanje, trženjske raziskave, oglaševanje in mediji, računalništvo in i t, računovodstvo, zunanja trgovina, bančništvo, pogajanja, management, globalizacija, inovacije, poslovna etika, poslovno pravo, podjetniška kultura, franšizing, borza, kulturni aspekti pri poslovanju, elektronsko poslovanje, prevzemi in združitve podjetij.
Iz odgovorv je razvidno, da so anketiranci ocenili z najvišjo oceno naslednjih deset vsebinskih/tematskih sklopov: pogajanja (4,1), elektronsko poslovanje (4,0), oglaševanje in medije (3,8), management (3,8), tr-
ženjske raziskave (3,7), računalništvo in it (3,7), globalizacijo (3,7), podjetniško kulturo (3,6), kulturne aspekte pri poslovanju (3,6) in poslovno korespondenco (3,4). Po drugi strani so z najnižjimi ocenami ocenili naslednje vsebinske/tematske sklope: embalaža (2,2), proces odpreme blaga (2,3), mednarodne trgovinske klavzule (2,4), tehnična dokumentacija (2,6), oblike zavarovanja blaga in storitev (2,6), računovodstvo (2,9), franšizing (2,9), osnovni instrumenti plačevanja (3,0), inovacije (3,0) in organizacija podjetja (3,1).
Na šestnajsto vprašanje je odgovorila le peščica anketiranih. Čeprav je v povprečju dobil tematski sklop računovodstvo precej nizko oceno (2,9), je neki anketiranec izrazil potrebo po tem, da bi k učnemu načrtu pri poslovnem angleškem jeziku dodali »bilance«, drugi anketiranec je predlagal več besedil s področja »mednarodnih pogodb in kreditnega poslovanja«, nekateri anketiranci so se zavzeli za čim pogostejše »proste konverzacije« ali »čim več pogovorov«, pa tudi več skupinskega dela, govornih vaj in, čeprav nekoliko mimo zastavljenega vprašanja, več ur predavanj tedensko. Neka anketiranka je pripomnila, da bi bilo potrebnih »čim več življenjskih situacij«, spet druga, da bi bilo treba vključiti tudi leposlovno literaturo, zgodovino držav, kjer se govori angleški jezik. Omenjene vsebine so tudi: odnosi z javnostmi, psihologija komuniciranja, vljudnostne fraze, značilne za določeno državo (vb, zda), simulacija pogajanj, čeprav obravnavana pri 15. vprašanju, je bila ponovno omenjena pri 16, upravljanje s človeškimi viri.
Pred dokončno analizo je treba omeniti, da so posamezne postavke pri kateremkoli vprašanju tudi pri diplomantih velikokrat ocenjene z povsem diametralno nasprotnimi ocenami, saj anketiranci predvsem omenjajo tisto, kar na danem delovnem mestu potrebujejo sami ter se za odgovore ne odločajo s širše perspektive, glede na to, kaj bi pri predavanjih iz angleškega poslovnega jezika potreboval povprečen slušatelj.
Pri sedemnajstem vprašanju so bili anketiranci naprošeni, naj s šolsko oceno od 1 do 5 ocenijo uporabnost znanja, ki so ga pridobili na predavanjih/vajah iz poslovnega angleškega jezika v času študija. Odgovorili so vsi vprašani ter si dali povprečno oceno 2,9. Sedemnajst se jih je ocenilo z oceno 2,3, sedem si jih je pripisalo oceno 3, deset anketirancev pa je menilo, da si zaslužijo prav dobro oceno. Nobeden anketiranec se ni ocenil z najvišjo ali najnižjo oceno.
Na zadnje, osemnajsto, vprašanje je odgovorila polovica anketirancev. Želeli smo izvedeti, če želijo anketiranci morda na koncu vprašalnika kaj pripomniti v zvezi s svojimi potrebami po znanju angleškega
poslovnega jezika. Anketiranka, kije pri 16. vprašanju pogrešala »simulirane konkretne situacije«, je pri zadnjem vprašanju pripomnila, daje »preveč teorije - slovnice, premalo pa poudarka na govoru«. Nekdo drug je predlagal, da »bi bilo treba iti v deželo, kjer govorijo angleško«, spet drugi anketiranec je menil, da je potrebnih »več komunikacijskih vaj« in nadaljeval takole: »Zdi se mi, da se vse preveč daje poudarek samo na slovnico, ne pa na konverzacijo, širjenje besednega zaklada«. Spet drugi anketiranec je menil, da bi prav prišla »obvezna praksa v tujini« ter »več ur poslovnega jezika«, nivo znanja pa bi bilo treba »spraviti na nivo slovenskega jezika«. Nekdo drug je predlagal večje število »povzetkov in esejev«. En anketiranec je izrazil »načelno zadovoljstvo pri tujem jeziku za časa študija«, a pripomnil, da »bi lahko bilo več poudarka na stroki (ekonomija), saj smo po večini osnove (slovnico in besedišče) osvojili že v osnovni in srednji šoli«.
Med drugimi pripombami je treba omeniti še: »čim več praktičnih vaj«, »splošno znanje bi bilo treba še bolj poglobiti«, »več vaj s področja pogajanj« in »študente bi bilo treba spodbujati k iskanju prakse v tujini«.
6 Nestrukturirani intervju s študenti
V študijskem letu 2004/2005 sem opravil s študenti tretjega in četrtega letnika univerzitetnega programa na Ekonomsko-poslovni fakulteti v Mariboru nestrukturirani intervju. Kriterij za izbor študentov je bil ocena iz angleškegajezika v minulem študiiskem letu nad osem, podlaga za pogovor brez vnaprej pripravljenih vprašanj pa je bil članek o poslovni angleščini, ki je bil objavljen v Zborniku leta 2003 (Rižnar 2003). Izbrani študenti so po elektronski pošti dobili članek, skupaj s prošnjo, da ga preberejo in se oglasijo pri meni v času pogovornih ur. Od 19 izbranih študentov se jih je odzvalo 11 ali 58 %.
Študentje so v pogovorih izrazili predvsem naslednje:
•	sedanji sistem poučevanja poslovne angleščine ni preveč učinkovit in je potreben prenove;
•	smiselno bi bilo poučevanje v okviru tematskih sklopov glede na različne študijske smeri (management, bančništvo, finance. . .), pri čemer ne bi smeli zanemariti neke splošne osnove, ki bi bila enaka za vse študente;
•	na šolo bi veljalo pripeljati tuje lektorje in gostujoče profesorje;
•	trenutno študentje niso niti prisiljeni, niti motivirani, da bi se učenja tujega poslovnegajezika lotili resneje - en izpit na leto pač nima takega učinka;
•	uvesti bi bilo treba seminarske naloge, predstavitve, krajše eseje, ki bi v skupnem seštevku predstavljali del ocene;
•	učbeniki nas omejujejo pri izobraževalnem procesu, saj se pogovarjamo o stvareh, ki so že zdavnaj zastarele ali pa dolgočasne -kar potrebujemo so aktualni članki, ki bodo študentom pomagali tudi k splošni razgledanosti;
•	članki v učbenikih so popolnoma zastareli in nezanimivi, vendar menim, da se ostali profesorji ne bi strinjali z drugačnim načinom pripravljanja gradiv, ker bi se morali bolj potruditi pri svojem delu in ne bi mogli deset let ponavljati vedno istih stvari;
•	imam občutek, da se v dveh letih šolanja na univerzitetni ravni nisem naučila nič novega - razen par novih besed -, ampak sem kvečjemu kaj pozabila iz srednje šole; vem, da sem k temu veliko pripomogla sama, ampak način dela na fakulteti je zelo drugačen od dela na srednjih šolah;
•	študentje bi morali vlagati veliko več samostojnega dela;
•	to, kar je v naših učbenikih, je splošno znanje, ki je seveda nujno, a žal se teme vedno ponavljajo; kaj bo študentu splošno znanje o marketingu, če ne bo nikoli delal v marketingu; teme, ki me zanimajo - računovodstvo, revizija, finance - niso ravno priljubljene teme avtorjev učbenikov;
•	učbeniki, še posebej naši, se mi zdijo popolnoma nesmiselni; prvič zato, ker se iz besedil, ki so nam ponujena, ne moremo naučiti komuniciranja, ki ga bo zahtevala naša stroka, drugič pa zato, ker jezik v učbenikih po mojem mnenju sploh ni takšen, kot se v realnosti uporablja v poslovnem svetu;
•	potrebno bi bilo več samostojnega dela študentov ... v skupinah bi študentje morali pripraviti kakšen projekt na določeno temo iz poslovnega sveta in ga predstaviti na predavanjih;
•	treba je študente aktivneje vključiti v proces učenja, saj bodo tako odnesli več koristnega, kot dobijo iz suhoparnih učbenikov;
•	smiselno bi bilo učenje besedišča in jezika na osnovi branja člankov, ki bi jih bilo treba dobro razumeti in znati povzeti;
•	obdelovati bi bilo treba sprotne ekonomske teme in dogodke, o katerih lahko beremo v časopisih, namesto da uporabljamo učbenike.
Kot je razbrati iz komentarjev študentov, študenti ugotavljajo, da bi lahko bilo učenje in poučevanje tudi učinkovitejše, predvsem ob njihovi primerni obremenitvi in nekoliko spremenjenem delu, v katerem učbenik ne bi imel osrednje in najpomembnejše vloge. Glede na učbenike, ki so jih morali uporabljati med študijem, tisti bolj kritični na univerzitetnem študiju tudi menijo, da v štirih letih posrednješolskega izobraževanja pri tujem (poslovnem) jeziku niso veliko pridobili. Premalo je tudi komunikacijsko naravnanih aktivnosti, teme v učbenikih pa se iz leta v leto ponavljajo, pri čemer niso zmeraj dovolj aktualne in zanimive.
7 Poslovna angleščina in korpusno jezikoslovje
Osnovni in najpomembnejši problem, s katerim se srečujemo učitelji in pisci gradiv poslovne angleščine (na obeh stopnjah formalnega poučevanja, srednješolski in visokošolski, nenazadnje pa tudi v jezikovnih tečajih, namenjenih poučevanju poslovne angleščine) je dejstvo, da kljub temu, da se zavedamo, da poučujemo jezik stroke, za katerega je značilno, med drugim, posebno besedišče, pravzaprav ne vemo, za kakšno besedišče gre. V predavalnicah uporabljamo bodisi lastna gradiva (ki so pogosto kompilacije po občutku izbranih besedil in slovničnih vaj, za katere menimo, da so primerna za stopnjo znanja naših slušateljev) bodisi tuje učbenike (New Insights into Business, Market Leader, Business Class) ali pa po svojih najboljših močeh kombiniramo oboje. Že bežen pogled na tista tuja gradiva, ki na koncu ponujajo slovarski del, pa pokaže, da je večina besedišča takega, ki pretežno spada v splošno angleščino. Za primer si lahko pogledamo črko A v slovarju na koncu učbenika New Insights into Business, kjer naletimo na naslednji izbor: ability, about, abroad, account, accountant, accounts, acquisition, action point, activate, active, activism, activist, acumen, ad, adequancy, adland, admen, administer, administration, advantage, advertise, advertisement, advertising, advertising agency, advertising campaign, advertising fee, agenda, aisle, alliance, alpha, alternative, a.m., ambitious, amount to, analyse, analyst, anecdotal, AGM, annual report, AOB, applicant, application, application form, apply, appointment, approve, approximately, around, asap, assemble, assembly, assess, assessment, asset, audience, auditor, authority, autocratic, ATM, availability, award-winner, awareness (Tullis in Trappe 2000, 172; moji poudarki).
Od skupno 62 besed, jih je največ 22 takih, za katere lahko z določeno mero gotovosti trdimo, da se z njimi slovenski srednješolci do mature ali zaključnega izpita niso spoznali.
O tem, za kakšno razliko gre pri besedišču poslovne angleščine, tudi v najnovejši literaturi ne najdemo nič oprijemljivega. Če si ponovno ogledamo tri relativno nove članke s področja proučevanja poslovne angleščine (Johnson 1993; Dudley-Evans in St. John 1996; St. John 1996) in
Business English
Language Knowledge
•	Grammar
•	Vocabulary
•	Pronunciation
Communication Skills
Presentations
Meetings
Telephoning
Report
Writing
slika 7.1 Briegerjev pogled na poslovno angleščino (povzeto po Brieger 1997, 35)
dve poglavitni deli o poučevanju poslovne angleščine (Ellis in Johnson 1994; Brieger 1997), vidimo, da je govora v glavnem o različnih vidikih poučevanja, o gradivih in o temah, ki zadevajo učeče. Tako Johnson (1993) v glavnem govori o analizi potreb in gradivih, Dudley-Evans in St. John (1996) sicer nekoliko globlje posežeta v to, kar je bilo ugotovljenega v jezikovnih raziskavah poslovne angleščine, St. Johnova (1996, 5) pa ugotovi, da
One of the difficulties of Business English is the absence of an established 'common-core' of business language.
Ellis in Johnson (1994) v prvem poglavju svoje knjige, ki nosi obetaven naslov »What is Business English?« ne ponudita bralcem jezikovne definicije poslovne angleščine, temveč resignirano ugotovita, da obstaja:
[...] little to support course developers beyond their own first-hand experience gained in the field.
Brieger (1997) sicer govori o slovnici in besedišču v poslovni angleščini, na način kot ga prikazujemo na sliki 7.1.
Osrednje vprašanje je torej, kako ugotoviti, za kakšno vrsto »posebnega« jezika gre pri poslovni angleščini. Če želimo študentom ponuditi gradiva, ki niso le plod naših občutkov ali ugibanj o tem, kaj je jezik poslovne angleščine in v čem se razlikuje od splošnega angleškega jezika, moramo uporabiti računalniško podprte tehnike, ki nam jih ponuja kor-pusno jezikoslovje, ki so se na nekaterih drugih področjih raziskovanja jezika, slovnici (Biber in dr. 1999), izkazali izredno učinkoviti, predvsem pa izredno pomembni za pedagoške namene. Žal pa uporaba korpusov med učitelji tujega (poslovnega) jezika ni posebno razširjena. Razlog za takšno stanje bi lahko bila pomanjkljiva računalniška pismenost učiteljev tujih jezikov, strah pred novimi tehnologijami ali premajhna raz-
gledanost glede možnosti, ki jih ponuja korpusno jezikoslovje raziskovanju jezika in v pedagoške namene, lahko pa bi celo pritrdili Wolffu (1998, 69), ki meni, da bi razlog bilo mogoče najti v neuspehu jezikovnih laboratorijev v preteklosti. Kot ugotavljata Pisanski in Hirci (2000), je uporaba korpusov zelo primerna za poučevanje jezika na vseh stopnjah, saj pomeni dinamičen način dela, h kakršnemu naj bi se učitelji danes nagibali. Vključevanje korpusov v poučevanje omogoča preseganje klasičnega načina pouka, kjer učitelj znanje prenaša učečim neposredno, saj postane učenec - v našem primeru študent - mnogo bolj avtonomen in prevzema del odgovornosti za posredovanje znanja, saj omogoča izpeljevanje lastnih zaključkov o jezikovnih pojavih,1 ki temeljijo na resničnih primerih, kar je pomembno tudi s stališča motivacije študentov.2
Beseda korpus je označevala zbirko pravnih besedil že v šestem stoletju (Corpus Juris Civilis, citirano v Francis 1992,17). O razvoju korpusne lingvistike govori Flowerdew (1998), ki ugotavlja, da so se sprva študije ukvarjale z raziskavami jezikovnih struktur, v zadnjem času pa predvsem z raziskavami namenjenimi izboljšanju pedagoškega dela. Korpus predstavlja zbirko jezikovnih podatkov, ki jih je mogoče uporabljati v šolske in raziskovalne namene. Od devetdesetih let prejšnjega stoletja se je število jezikovnih raziskav, ki se poslužujejo korpusov izredno povečalo.3 Prvi korpus, ki obsega okrog milijon besed je nastal na Brown University sta že leta 1961 zbrala Nelson Francis in Henry Kučera (Bro-wnov korpus), v osemdesetih letih je nastajal še zmeraj pomemben Co-build, t. i. The Bank of English pa je že leta 2000 znašal 415 milijonov besed. O korpusih in konkordanci govori tudi Vukadinovič (2001), ki
1.	Najpomembnejše je gotovo samostojno tvorjenje pravil (in s tem večanje jezikovne ozaveščenosti) - pravila, ki jih najdejo učeči v pedagoških slovnicah in podobnih jezikovnih pripomočkih so namreč problematična z več vidikov: lahko so netočna, preveč abstraktna, zavajajoča, pomajkljiva, predvsem pa ne morejo vključevati vseh primerov, ki jih utegnejo učeči najti v praksi. Korpus je zato predvsem vir dodatnih primerov, ki referenčne vire ilustrirajo ali pa izpostavijo njihove pomanjkljivosti. Ob tem velja zapisati, da ne gre popolnoma opustiti obstoječih učnih pripomočkov, saj je v trenutni situaciji kombiniranje obstoječih učnih gradiv s korpusi besedil verjetno najprimernejši način poučevanja.
2.	Pri tem se morajo tako učitelji kot učeči zavedati, da v korpusih lahko naletimo tudi na napake, netipične ali nereprezentativne rabe besed in besednih zvez, tipkarske napake, deli besedila pa lahko tudi manjkajo.
3.	Za učitelje angleščine kot tujega jezika je eden najpomembnejših rezultatov teh raziskav gotovo Longmanova Grammar of Spoken and Written English (Biber in dr. 1999).
omeni številne možnosti uporabe konkordance v razredu,4 vendar se posebej ne ustavi pri rabi, ki jo omenjamo tukaj.
Glavni razlogi za uporabo korpusa so:
1.	večja objektivnost, saj postane statistična objektivnost pomembnejša od raziskovalčeve intuicije,
2.	preverljivost rezultatov (introspekcija s pomočjo intuicije tega ne dopušča),
3.	velikost jezikovnega vzorca,
4.	lahka dostopnost omogoča dostop do podatkov raziskovalcem z vsega sveta,
5.	računalniško obdelani podatki omogočajo uporabo različnih statističnih metod,
6.	dobljeni rezultati imajo veliko pedagoško vrednost,
7.	možnost primerjanja dobljenih rezultatov,
8.	zanesljivost - podatki, zbrani v korpusu, predstavljajo zanesljiv vir informacij o tem, kako ljudje jezik dejansko uporabljajo,
9.	korpus omogoča širok pogled na jezik (ali kot pravi Sinclair (1991, 100), jezik izgleda drugače, če si naenkrat ogledaš velik del jezika).
Povedano na kratko, intuicija nam torej pomaga samo še pri interpretaciji dobljenih rezultatov, temeljni podatki pa pridejo iz avtentičnih virov in jih je mogoče empirično analizirati.
Seveda obstajajo tudi omejitve pri uporabi jezikovnih korpusov v raziskovalne namene. Glavna omejitev je velikost (premajhen vzorec ne more pripeljati do relevantnih statistično podprtih zaključkov) druga omejitev se kaže v neprimerni jezikovni raznovrstnosti (govorjeni vs. pisani jezik, britanska vs. ameriška angleščina, literarni jezik vs. novinarski jezik...),
Šele s pomočjo najmanj treh korpusov bo mogoče jasneje odgovoriti na vprašanje, kaj je besedišče poslovnega angleškega jezika:
1.	korpusa tiskanih učbenikov,
2.	korpusa poslovne angleščine in
4. V petih skupinah našteje naslednje možne rabe (a) raziskovanje slovničnih kategorij (pogojni stavki, modalni glagoli, trpnik, vezniki), (b) raziskovanje besedila in sobese-dila (sopomenke, metafore), (c) frazeologija (predlogi, splošno in predmetno pogojeno besedišče - npr. pravni jezik), (d) pragmatika (pogostost rabe besed, pomen jezika v posebnih situacijah), (e) drugo (popravljanje pisnih besedil, analiza napak, črkovanje, predvidevanje izpuščenih besed, iskanje posebne rabe besed/besednih zvez ...).
preglednica 7.1 Nekateri učbeniki poslovne angleščine	
Naslov učbenika	Založba
Business Opportunities	oup
(New) Business Objectives	oup
New International Business English	cup
Business Class	Phoenix
New Insights into Business	Phoenix
Business Matters	ltp
Handbook of Commercial Correspondence	oup
Financial English	ltp
lbes: Giving Presentations	Longman
Language of Meetings	ltp
lbes: Presenting Facts and Figures	Longman
lbes: Meetings in Discussions	Longman
In at the Deep End	oup
Business Idioms International	Phoenix
lbes: Negotiating	Longman
Business Challenges	Longman
Business Games	ltp
lbes: Socializing	Longman
Business Basics	oup
Nadaljevanje na naslednji strani
3. bnc (British National Corpus), kot referenčnega korpusa.
Korpus tiskanih učbenikov bi moral obsegati besedišče iz vsaj 30 ali 40 najpogosteje rabljenih učbenikov poslovne angleščine, v obsegu med 700.000 in 1.000.000 besed (spisek nekaterih učbenikov je prikazan v preglednici 7.:), korpus poslovne angleščine,5 ki bi moral vsebovati vsaj milijon besed, bnc pa bi predstavljal referenčni korpus, s pomočjo katerega bi z uporabo računalniškega orodja WordSmith Tools 5.0 (Scott 2010) ugotovili, v čem se besedišče poslovne angleščine razlikuje od be-
5. Korpus poslovne angleščine bi lahko vseboval besedišče iz naslednjih področij: (a) daljša pisna besedila s področja ekonomije in poslovnih ved (visokošolske učbenike, strokovne revije s področja ekonomije in poslovnih ved, poslovni časopisi in revije), (b) druga pisna strokovna besedila (poslovna poročila podjetij, pogodbe, faksi, poslovna pisma, poslovna poročila, brošure, ki jih izdajajo podjetja, e-pošta, razpisi za delovna mesta, priročniki, zapisniki poslovnih sestankov, opisi delovnih mest, dnevni redi . . .), (c) govorjena besedila (intervjuji, poročila o poslovnih dogodkih na internetu, radiu in televiziji), (d) posnetki pogovorov (intervju za izbor na delovno mesto, poslovni sestanki, telefonski razgovori, govori, predstavitve ...).
preglednica 7.1 Nadaljevanje s prejšnje strani
Developing Business Contacts	Phoenix
lbes: Telephoning	Longman
Keywords in Business	Cobuild
Business English Pairwork	Penguin
Survival English	Heinemann
bbc Business English	bbc
Presenting in English	lt p
Company to Company	cup
Business Listening and Speaking	Longman
Early Business Contacts	Phoenix
Written English for Business 2	oup
English for Int Banking and Finance	cup
Business English	ltp
bmes: Personnel	Phoenix
Market Leader: Intermediate	Pearson
Market Leader: Upper-Intermediate	Pearson
Market Leader: International Marketing	Pearson
Market Leader: Business Law	Pearson
Market Leader: Banking and Finance	Pearson
Intelligent Business: Coursebook	Pearson
sedišča splošne angleščine, medtem ko bi primerjava med korpusom tiskanih učbenikov in korpusom poslovne angleščine pokazala razliko med jezikom učbenikom in jezikom, ki se dejansko uporablja v poslovnem okolju.
Raziskave, ki so bile na tem področju opravljene doslej (Nelson 2000), kažejo na to, daje besedišče poslovne angleščine izredno podobno besedišču, rabljenemu v splošni angleščini, s posameznimi besedami, ki se v poslovnem okolju pojavljajo veliko pogosteje. Druga pomembna ugotovitev je, da - gledano z vidika pomenoslovja - prihaja v poslovnem okolju do izrazitega manjšanja pomenskega obsega, kar pomeni, da besede, ki lahko imajo v splošnem jeziku več različnih pomenov, težijo v poslovnem jeziku k enopomenskosti.
Obstajajo torej pomembne razlike med besediščem, ki ga najdemo v učbenikih poslovne angleščine in besediščem, ki obstaja v resničnih poslovnih situacijah. Jezik učbenikov, kot je bilo večkrat dokazano, je omejen tako glede pogostosti določenega besedišča, njegove kompleksnosti, saj je veliko bolj preprost, bolj stvaren, manj raznolik, prevlju-
den, torej predstavlja predvsem sliko poslovne angleščine, kot jo vidijo posamezni avtorji učbenikov. Resnični jezik poslovne angleščine pa je veliko širši koncept, kot ga morejo prikazati posamezniki, kijih vodi izključno intuicija. Tudi Powell (1996a, 5) piše o rabi intuicije pri gradivih za poslovno angleščino, ko pravi:
[...] 'the list of instances where the materials writers intuition has proved false is almost endless'.
Predlagani način proučevanja besedišča angleškega poslovnega jezika presega obseg tega dela, vendar pa predstavlja edino možnost, da se pri odločanju o tem, kaj je tisto besedišče, ki ga potrebujejo študenti pri predmetu poslovni angleški jezik v posrednješolskem izobraževanju, lahko izognemo intuiciji, kot edinemu in glavnemu dejavniku za sprejemanje tako pomembnih odločitev.
8 Sklep
Tako teoretični kot empirični del tega dela v celoti potrjujeta vse tri postavljene hipoteze. Prvo hipotezo, ki smo jo postavili na začetku, in ki pravi, da se jezik poslovne angleščine razlikuje od jezika splošne angleščine, potrjujejo tuji raziskovalci obravnavanega področja (Hutchinson in Waters 1987; St. John 1996; Arthur 1983; Ljung 1990; Nelson 2000), pa tudi v poglavju o poslovni angleščini in korpusnem jezikoslovju predstavljeni načrt, ki predlaga raziskovalno dejavnost, ki učitelje poslovne angleščine v visokem šolstvu lahko pripelje do empirično utemeljenih spoznanj o razlikah med poslovno in splošno angleščino. Tovrstna spoznanja bi odpravila potrebo učiteljev po neprestanem intuitivnem odločanju, kije v šestdesetih letih obstoja poslovne angleščine na slovenskih visokošolskih ustanovah postala najpomembnejše vodilo pri sprejemanju odločitev, povezanih z učnimi načrti (učbenik dobi status učnega načrta samega) in učnimi gradivi. Drugo hipotezo, po kateri učbeniki poslovne angleščine ne odražajo realno sliko jezika, ki se uporablja v dejanskih poslovnih situacijah, je prav tako mogoče potrditi. Potrjujejo jo številne opravljene raziskovalne dejavnosti v preteklosti (Robinson 1991; Pilbeam 1987; Powell 1996a; Williams 1988; če omenimo samo nekatere). Avtorji omenjajo prepoudarjeno vljudnostno komponento, izbor jezika - struktura in besedišče -, ki je predvsem odvisen od intuicije in osebnih izkušenj avtorjev učbenikov. Druga hipoteza se neposredno navezuje še na naslednje: prevzeti učbeniki poslovne angleščine, ki se trenutno uporabljajo v slovenskem višjem in visokem šolstvu bodisi naslavljajo fiktivnega uporabnika (Kitajca, Slovenca, Portugalca ali Madžara), ki prihaja iz prakse ali pa so namenjeni zgolj zadovoljevanju poslovnih potreb na srednješolski ravni (učbeniki so na spisku odobrenih srednješolskih gradiv). Tudi analiza potreb študentov epf v Mariboru in opravljeni intervjuji s študenti te šole potrjujeta drugo hipotezo, saj študenti večkrat izrazijo misel o skreganosti tovrstne predpisane literature z realnim poslovnim svetom. Analiza potreb pa nas je pripeljala tudi do drugih spoznanj, ki niso nič manj pomembna za poučevanje poslovnega angleškega jezika na posrednješolski ravni izobraževanja:
•	oddaljenost učbenikov poslovne angleščine od stvarnosti - učitelji pravzaprav ne vemo niti tega, kaj bi naj poučevali;
•	zamaskirana slovnično-prevajalska metoda poučevanja še zmeraj povzroča škodo na področju poučevanja angleškega poslovnega jezika;
•	kvazi-avtentičnost učbeniških gradiv (predvsem zaradi odsotnosti aktualnosti, ki jo je imel določen časopisni članek v času prve objave v časopisu; v učbeniku pa je iztrgan iz širokega koncepta komunikacijske stvarnosti ali z drugimi besedami, kdo od nas zmeraj znova - pet ali več let - prebira en in isti časopisni članek?) je pogosto kriva za nezanimivost in neaktualnost gradiv;
•	neprimerna sofisticiranost strokovnega besedišča, nizka raven zahtevnosti in neprimerna stopnjevanost težavnosti besedišča;
•	impresionistični pristop pri ocenjevanju učnih gradiv;
•	prevelik poudarek na pravilnosti;
•	tudi v novejših učbenikih je prevladujoč princip tekočega traku, po katerem sledi osrednjemu besedilu v neki lekciji zmeraj enak nabor vaj;
•	nezadostna/neustrezna usposobljenost učiteljev tujega jezika (ki je pogosto razlog za upiranje spremembam);
•	na učitelja osredinjena predavanja;
•	pomanjkanje raznolikih pristopov poučevanja;
•	učni načrti niso rezultat poglobljene predhodne analize potreb študentov;
•	znanje o jeziku v učbenikih poslovne angleščine manjka;
•	učbeniki, ki se uporabljajo, so primerni predvsem za srednješolski nivo, bistveno manj primerni pa za terciarni nivo poučevanja poslovne angleščine;
•	tradicionalna zastopanost podobnih učnih gradiv, ki po inerciji ohranja status quo v načinu učenja tujega strokovnega jezika;
•	popolna nerelevantnost učbeniških gradiv za visokošolsko okolje;
•	učbeniška gradiva ne omogočajo ustvarjalnosti, ker učečemu ne ponujajo raznolikosti.
Tretjo hipotezo, po kateri bi se moralo poučevanje poslovne angleščine na posrednješolski ravni izobraževanja razlikovati od poučevanja poslovne angleščine v srednjih šolah in na jezikovnih tečajih, je prav
tako mogoče potrditi. Učitelji poslovne angleščine prepogosto ne upoštevajo vsaj dveh1 dejstev: (a) dejstva, da so nekateri njihovi študenti uspešno opravili maturo ali zaključni izpit in (b) dejstva, da bodo nekateri študenti del svojih študijskih obveznosti opravili v tujini (najverjetneje v angleškem jeziku).
Najmanj trije dejavniki so pomembni za razvoj jezika stroke (in s tem še posebej poslovne angleščine):
1.	Izredno hiter razvoj na področju znanosti, tehnologij in povečanje ekonomskih aktivnosti v času po drugi svetovni vojni je pripeljalo do potrebe po jeziku mednarodnega sporazumevanja, status lingue france pa je tudi zaradi velike ekonomske moči Združenih držav Amerike dobila angleščina. Angleščina zato postane iskan proizvod, poučevanje (poslovne) angleščine pa donosna storitev. Z besedami Hutchinsona in Watersa (1987, 6):
[...] as English became the accepted international language of technology and commerce, it created a new generation of learners who knew specifically why they were learning a language - businessmen and - women who wanted to sell their products, mechanics who had to read instruction manuals, doctors who needed to keep up with the developments in their field and [...] students whose [textbooks and journals [were] only available in English.
2.	Drugi dejavnik, ki pospeši število raziskav na področju jezika stroke je po besedah omenjenih avtorjev: »revolucija v jezikoslovju« (Hutchinson in Waters 1987,7). Abstraktno teoretiziranje o jeziku, od katerega učeči ponavadi nimajo velike koristi, je vsaj deloma nadomeščeno s praktičnimi vidiki jezikovne rabe v različnih situacijah v resničnem življenju.
3.	Tretji, nič manj pomemben dejavnik, je razvoj na področju psihologije, sociologije in didaktike, ki v ospredje postavijo učenca s svojimi potrebami, interesom, motivacijo, ki vplivajo na učinkovitost učenja in poučevanja. Morda bi lahko kot posebno točko dodali še raziskave na področju proučevanja delovanja človeških možganov (predvsem v povezavi s pomnenjem in jezikovnim usvaja-njem/učenjem).
1. In dejstva, da študentom s slabšim jezikovnim znanjem pogosto manjkajo spretnosti, ki bi jim pomagale pri učinkovitem učenju.
V 60. letih prejšnjega stoletja so učitelji poslovne (seveda pa tudi splošne) angleščine še verjeli, da je njihov glavni cilj naučiti študente določeno število (strokovnih) besed ter jih opremiti z nekaterimi (po njihovem mnenju) najpomembnejšimi slovničnimi pravili, ki jim bodo pomagala jezik pravilno uporabljati, čeprav lahko po Mackayu in Mountfordu (1986; 4) »poseben jezik« (angl. special language) razumemo tudi kot:
[...] a restricted repertoire of words and expressions selected from the whole language because that restricted repertoire covers every requirement within a well-defined context, task or vocation.
Pozneje je premik k na učečega in učenje osredinjeno jezikovno izobraževanje pripeljal do analiziranja študentovih potreb, rezultati analiz pa so predstavljali temelj za načrtovanje učnih programov in učbeniških gradiv. V zadnjem obdobju pa področje poslovne angleščine začenja črpati spoznanja tudi iz analize diskurza in žanrov ter začne slednjič izkoriščati tudi možnosti, ki jih ponuja korpusno jezikoslovje.
Pri učenju/poučevanju poslovnega angleškega jezika v slovenskem visokem šolstvu ne bo moglo priti do potrebnega kopernikovskega obrata dokler: (a) F F v Ljubljani in p F v Mariboru in Ljubljani ne vključijo v učni načrt za vse študente angleškega jezika obveznih predavanj iz jezika stroke, po možnosti pa tudi didaktičnih predmetov, ki bodo študente opremili z znanji, potrebnimi za ocenjevanje učbeniških gradiv ter nabora obveznih predmetov s področja korpusnega jezikoslovja, (b) na ravni univerz ne bodo zaostreni kriteriji za izvolitve kandidatov v naziv lektorja/predavatelja tujega jezika (zahtevana raziskovalna dejavnost na področju izvolitve, višja izobrazba od univerzitetne, primerno število let prakse ...), na ravni posameznih fakultet, ki sprejemajo v službo učitelje angleškega poslovnega jezika, pa bi morala pri izbiri kandidatov odločati kandidatova strokovnost, podkrepljena s strokovnimi članki, konferenčnimi prispevki in projektnim delom, ki se navezuje na področje izvolitve in (c) bodo visokošolske institucije med seboj nepovezane in hermetično zaprte za izmenjavo idej in prenos dobre prakse poučevanja. V svoji izoliranosti si lahko učitelji na posameznih visokošolskih institucijah zelo po svoje predstavljajo poučevanje in učenje angleškega poslovnega jezika, svoje prakse pa jim ni treba nikomur utemeljevati in nikdar zagovarjati.
Če strnemo najpomembnejše ugotovitve, potrebujemo v visokem šolstvu prenovo v smislu: (a) na študenta in študij osredinjenega pri-
stopa, ki bo predstavljal premik od poučevanja k učenju, (b) komunikacijskega pristopa, (c) razvijanja jezikovnih spretnosti in strategij za uspešno usvajanje tujega jezika, (d) spodbujanja kreativnosti (tako pri učiteljih kot študentih), (e) raznolikosti metod učenja/poučevanja, (f) izkoriščanja moderne informacijske tehnologije, (g) spodbujanja avtonomije, samoocenjevanja in kulturne ozaveščenosti študentov, (h) spodbujanja večje jezikovne ozaveščenosti, (i) spremenjenega načina ocenjevanja (ukinitev tradicionalnih pisnih in ustnih testov in več sprotnega dela, krajših pisnih in govornih izdelkov, kot na primer predstavitev, povzetkov, seminarskih nalog, projektnih nalog, pisanja krajših esejev...).
Brez korenitih sprememb na področju učenja/poučevanja poslovnega jezika v slovenskem visokem šolstvu se bodo predavatelji/lektorji še naprej, čeprav z najboljšimi nameni, v vsem, kar zadeva poučevanje poslovnega jezika v postsekundarnem šolstvu, odločali po občutku, klici po prepotrebnih spremembah pa bodo prihajali le iz ust in izpod peres relativno redkih jezikovno in strokovno bolj osveščenih posameznikov. Kar je spodbudno, je dejstvo, da je teh posameznikov iz leta v leto več, vendar lahko le skupna volja Ministrstva, univerz in fakultet, ki izobražujejo bodoče učitelje jezika stroke pripeljejo do zaželenih sprememb v doglednem času. Inercijo starih pogledov na jezik poslovne angleščine (in posredno na jezik stroke na sploh), ki pomaga ohranjati status quo, je treba nadomestiti z eklektičnim in pragmatičnim pristopom pri poučevanju poslovne angleščine v terciarnem izobraževanju, pristopom torej, ki bo znal izrabiti široko paleto spoznanj, ki so se izoblikovale v relativno dolgi zgodovini proučevanja poslovnega jezika. Za takšne spremembe pa tako učitelji kot študenti potrebujemo fakultete, kjer bo vladala avtoriteta idej (ne pa ideja avtoritete), ki bo študente navajala na kritičen način razmišljanja, ne pa na faktografsko usvajanje dejstev. V neprestanem konstruktivnem dialogu moramo učitelji biti odprti, pri čemer moramo delovati po rigoroznih standardih, ki nas edini morejo pripeljati do odličnosti. Na vseh področjih se moramo primerjati in meriti z merili, s katerimi meri učinkovitost in uspešnost poučevanja in raziskovanja mednarodna visokošolska skupnost. V tem duhu moramo poskrbeti za razširitev območja, s katerega bodo prihajali tako bodoči študentje kot tudi učitelji. Biti moramo globalno ozaveščeni in učiti naše študente tisto vrsto pismenosti, ki jo spodbujajo moderna spoznanja na področju didaktike, psihologije in jezikoslovja, vede o možganih, obenem pa se moramo zavedati, da predstavljata internet in uporaba in-
formacijske tehnologije največjo spremembo v načinu širjenja znanja. Naloga učiteljev poslovnega jezika na posrednješolski stopnji izobraževanja pa mora biti neprestana predanost vsem oblikam konstruktivnega dvoma. Fakultete (pa tudi univerze) so običajno mesta, kjer profesorji dvomijo v znanje svojih študentov - le najboljše so takšne, kjer študentje smejo podvomiti v resnice, ki jih izrekajo njihovi profesorji. Poučevanje, ki temelji na starih institucijah in konceptih, kaj hitro postane psevdopoučevanje, ki se v svoji kratkovidnosti sklicuje in zanaša na intuicijo in impresionistične interpretacije, obenem pa zavestno ali nezavedno nasprotuje vsemu novemu. Učitelji poslovne angleščine v slovenskem visokem šolstvu, ki niso pripravljeni ali sposobni v svojo prakso poučevanja sprejeti novih spoznanj s področja svojega delovanja, se bodo znašli v sferi psevdopoučevanja, od katerega niti študenti niti širša skupnost ne bodo imeli nikakršnih koristi.
Literatura
Allwright, R. L. 1981. What do we want teaching materials for? E lt Journal 36
(1): 5-18.
Arthur, L. 1983. Business English materials survey review. English Language
Teaching Journal 37 (2): 166-175. Baumgarten Briški, M. 1956. Business English: a reader for students of economics;
with exercises. Ljubljana: Ekonomska fakulteta. Biber, D., S. Johansson, G. Leech, S. Conrad in E. Finegan. 1999. Longman grammar of spoken and written English. Harlow: Longman. Boyle, R. W., J. Hvalec in M. Jurše. 1993. Business English I.-II. Maribor: Eko-
nomsko-poslovna fakulteta. Bratož, S., in N. de Bondt. 2005. English for business and management. Koper:
Fakulteta za management. Brieger, N., in J. Comfort. 1992a. Personnel. Hemel Hempstead: Prentice Hall.
-. 1992b. Finance. Hemel Hempstead: Prentice Hall.
Brieger, N. 1997. Teaching Business English Handbook. York: York Associates. Brown, G., in G. Yule. 1983. Discourse analysis. Cambridge: Cambridge University Press.
Bruce, K. 1992. Telephoning. Harlow: Longman.
Brumfit, C. J. 1980. Seven last slogans. Modern Language Journal 7 (1): 30-31. CEFRL - Common European framework of reference for languages: learning, teaching, assessment. 2001. Cambridge: Cambridge University Press. Cesnik, C. 1974. English for students of business and economics. Maribor: Višja
ekonomsko-komercialna šola. Cesnik, C., in D. Gajšt. 1975. Business English. Maribor: Višja ekonomsko-komer-cialna šola.
Cotton, D., D. Falvey in S. Kent. 2000. Market leader: intermediate business English. London: Longman. Cotton, D., in S. Robbins. 1993. Business class. Harlow: Nelson. Čepon, S. 2004. Snovanje in vrednotenje učnih gradiv za poučevanje poslovne angleščine. Magistrska naloga, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani. Defoe, D. 1987 [1726]. The complete English tradesman. Gloucester: Sutton. Djuric, M. 1993. Druga razsežnost tujega jezika v strokovnih usmeritvah. Vestnik
27 (1-2): 87-95.
-. 1996. Jezik stroke v visokošolskih programih. Vestnik30 (1-2): 99-111.
Dudley-Evans, T., in M. J. St. John. 1996. Report on business English: a review of research and published teaching materials. t o e i c Research Report 2, University of Birmingham.
-. 1998. Developments in English for specific purposes: a multi-disciplinary
approach. Cambridge: University Press.
Egloff, G., in A. Fitzpatrick, ur. 1997. Languages for work and life: the Council of Europe and vocationally oriented language learning; voll. Strasbourg: Council of Europe.
Ellis, M., in N. O'Driscoll. 1992. Socializing. Harlow: Longman.
Ellis, M., in C. Johnson. 1994. Teaching Business English. Oxford: Oxford University Press.
Ewer, J. R., in O. Boys. 1981. The est textbook situation: an inquiry. esp Journal 1 (2): 87-103.
-. 1998. Materials for business English teaching. Predavanje na 32. mednarodni konferenci iatef l, Manchester.
Flowerdew, L. 1998. Corpus linguistic techniques applied to textlinguistics. System 26 (4): 541-552.
Francis, W. N. 1992. Language corpora B. C. V Directions in corpus linguistics: proceedings of Nobel symposium 82, ur. J. Svartvik, 17-32. Berlin: de Gruyter.
Gačeša, V. 1998. Tuji izpiti v Sloveniji: opisni prerez. Ljubljana: Gospodarska zbornica Slovenije.
Grant, N. 1987. Making the most of your textbook. London: Longman.
Hollett, V. 1991. Business objectives. Oxford: Oxford University Press.
-. 1994. Business opportunities. Oxford: Oxford University Press.
Howe, B. 1987. Portfolio. Harlow: Longman.
Hutchinson, T., in A. Waters. 1987. English for specific purposes: a learning-centred approach. Cambridge: Cambridge University Press.
Hvalec, J. 1992. Commercial correspondence I. Maribor: Ekonomsko-poslovnafa-kulteta.
-. 1993. Commercial correspondence II: export procedures. Maribor: Eko-
nomsko-poslovna fakulteta.
Hvalec, J., R. W. Boyle in M. Jurše. 1993. Business English I.-II. Maribor: Eko-nomsko-poslovna fakulteta.
Hvalec, J., M. Jurše in D. Gajšt. 1994. Business English I.-II. Maribor: Ekonom-sko-poslovna fakulteta.
Hvalec, J., in P. Malcolm-Eastwood. 1976. Business English III. Maribor: Visoka ekonomsko-komercialna šola.
Johns, A. 1980. Cohesion in written business discourse: some contrasts. esp Journal 1 (1): 35-44.
Johnson, C. 1993. Business English. Language Teaching 26 (4): 201-209.
-. 2000. Banking and finance. Harlow: Pearson Education.
Lannon, M., G. Tullis in T. Trappe. 1989. Insight into business. London: Nelson.
Ljung, M. 1990. A study of tefl vocabulary. Stockholm: Almqvist and Wiksell International.
Ma, K. C. 1993. Text analysis of direct mail sales letters. V Perspectives on English for professional communication, ur. T. Boswood, R. Hoffman in P. Tung, 271-288. Hong Kong: City Polytechnic of Hong Kong.
Mackay, R., in A. J. Mountford. 1986. English for specific purposes: a case study approach. Ann Arbor, mi: University Microfilms International.
Meula, V. 1971. English for students of economics and commerce: grade one. Maribor: Višja ekonomsko-komercialna šola.
Mazzini, M. 1998. Grozote šolskih učbenikov. Delo, 20. oktober.
McDonough, J. 1984. esp in perspective: a practical guide. London, Glasgow: Collins e lt.
Munby, J. 1978. Communicative syllabus design. Cambridge: Cambridge University Press.
Nelson, M. 2000. A corpus-based study of the lexis of business English and business English teaching materials. Doktorska disertacija, University of Man-chaster.
O'Connor, P., A. Pilbeam in F. Scott-Barrett. 1992. Negotiating. Harlow: Longman.
Pečnik, G. 2001. Srednješolska učbenika za poučevanje angleščine kot jezika stroke ter njuna evalvacija. Vestnik 35 (1-2): 107-123.
Pickett, D. 1986a. Defining business English. Predavanje na 20. konferenci ia-tefl, Brighton.
-. 1986b. Business English: falling between two styles. comlon 26:1621.
-. 1988. English in business: knowing and acting. V Language and literature: 1987 Sorrento conference, ur. S. Holden, 87-103. Oxford: Modern English Publications.
Pilbeam, A. 1987. Can published materials be widely used for esp courses? e lt Documents 126:119-124. London: British Council.
Pisanski, A., in N. Hirci. 2000. Nove korpusne tehnologije: vidiki uporabe računalniških korpusov. Vestnik 34 (1-2): 27-34.
Potočar, M. 2000. Srednje strokovno izobraževanje angleščine kot jezika stroke. V Angleščina - prenovi na pot: zbornik študij o kurikularni prenovi, ur. M. Grosman, 137-179. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo.
Powell, M. 1996a. The real language of business. English Book Centre Newsletter, št. 5.
-. 1996b. Business matters. Hove: Language Teaching Publications.
Powell, M., R. Martinez in R. Jillett. 2004. New business matters. London: Thomson.
Pravilnik o potrjevanju učbenikov. Uradni list Republike Slovenije, št. 2/2000.
Rižnar, I. 2000. Market leader: uspešnica leta 2000. Epi novice 1 (4): 4-5.
-. 2003. Poslovna angleščina. Vestnik 36 (1-2): 147-158.
Robinson, P. 1991. esp today: a practitioner's guide. Hernel Hempstead: Prentice Hall.
Seliškar, N. 1990. ESP/LSP. Prispevek na konferenci Živi jezici: učenje jezika -komunikativni pristup i obrazovanje nastavnika, Novi Sad.
Sawyer-Laufanno, C. 1987. Case studies in international management. New Jersey: Prentice Hall Regents.
Scott, M. 2010. WordSmith Tools 5.0. Http://www.lexically.net/wordsmith/ index.html.
Shields, C. 1994. Agreeing and disagreeing in meetings. Magistrska naloga, University of Bristol.
Simich-Dudgeon, C. 1999. Needs analysis: discourse and genre analysis. Http:// www.indiana.edu/-langed/courses/1630/moduleL2.html.
Sinclair, J. 1991. Corpus, concordance, collocation. Oxford: Oxford University Press.
Skela, J. 1993. Evalvacija učbenikov tujega jezika. Vestnik 27 (1-2): 55-70.
-. 1997. Prvine notranje in zunanje organiziranosti učnih enot v učbenikih
angleškega jezika. Doktorska naloga, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani.
St. John, M. J. 1996. Business is booming: 1990s business English. English For Specific Purposes 15 (1): 3-18.
Stern, H. H. 1983. Fundamental concepts of language teaching. Oxford: Oxford University Press.
Strevens, P. 1977. Special-purpose language learning: a perspective. Language Teaching and Linguistics Abstracts 10 (3): 145-163.
-. 1988. esp after twenty years: a re-appraisal. Vesp: state of the art, ur.
M. L. Tickoo, 1-13. Singapore: seameo Regional Language Centre.
Swales, J. 1980. ESP: the textbook problem. esp Journal 1 (1): 11-23.
Toporišič, J. 2000. Slovenska slovnica. 4. izd. Maribor: Obzorja.
Trappe, T., in G. Tullis. 2005. Intelligent business. Coursebook. Harlow: Pearson Education.
Tullis, G., in T. Trappe. 2000. New insights into business. Harlow: Pearson Education.
Vukadinovič, N. 2001. Concordancing as a means of autonomous learning - an example of a unit of work for eap students. Vestnik 35 (1-2): 165-175.
West, R. 1997. E s P: The state of the art. V s IG selections, ur. A. McLean, 32-41. Whitstable: iatefl.
Widowson, H. G. 1983. Learningpurpose andlanguage use. Oxford: Oxford University Press.
Williams, D. 1983. Developing criteria for textbook evaluation. E lt Journal 37 (3): 251-255.
Williams, M. 1988. Language taught for meetings and language used in meetings: is there anything in common? Applied Linguistics 9 (1): 45-58.
Wolff, D. 1998. Computer and new technologies. The European Messenger 7 (2): 69-71.
Yli-Jokipii, H. 1994. Requests in professional discourse: a cross-cultural study of British, American and Finnish business writing. Helsinki: Suomalainen Tie-deakatemia.
Zakon o visokem šolstvu. Uradni list Republike Slovenije, št. 67/1993.
Zavašnik, M. 2000. English for customs officers. Vestnik 34 (1-2): 149-162.
-. 2001. Mesto in vloga angleščine kot jezika stroke v neformalnem izobraževanju odraslih na Slovenskem. Vestnik 35 (1-2): 177-190.
-. 2002. Angleščina kot jezik stroke v zasebnih šolah Magistrska naloga,
Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani.
Žekš, B. 2002. Univerza, pomožna šola za reveže in mentalno ne popolnoma razvite. Delo, Sobotna priloga, 18. maj.