Mi. (Tovarišem posvetena.) Kaj res, da ti ne veš še, kdo sem jaz ! foglej si, brat, kam vodi cesta tnoja že v zgodnem jutru me, ko naša vas prebuja se iz nočnega pokoja. In tam bi videl, brate, moj obraz stnehljati se od sreče sreai roja otroških src ... Če stopil bi med nas, bi se smejala z nami duša tvoja. A kadar me bo tmdnega od dela jesen v življenju mrzla dohitela, kaj tnisliš, da v plačilo jaz dobim ? M>, čuj me zdaj !... Nekdojepotepuha obdaril sredi poti s koščkom kmha — ifi ta, veš, vrgel kamen je za njim ...