IZ VSEBINE:
. BOŽIČNA SKRIVNOST
•	Z VZHODA NAM JE ZABLESTELA LUC
•	TUDI VI? TUDI MI! ZAKAJ PA NE?
. IX. ZIMSKE OLIMPIJSKE IGRE
. KAJ JE
S KONCILOM?
. PRAVNI KOTIČEK
•	TUJCI POVSOD (Celoletna povest)
. RAZGLEDI, KRONIKA
•	PESMI, NOVELE IN UGANKE
f
1963	Štev. 10
IZHAJA VSAK MESEC
VSEBINA
Lojze Škerl: Božična skrivnost .	177
Jože Peterlin: Božične razglednice	178
Stanko Janežič: Božična luč .	.	178
F. Mljač: Leto nesreč in iskanja poti, da bi ohranili mir na
zemlji .	  178
Milena Merlak-Detela: 6 pesmi .	181
Maks Šah: Z vzhoda nam je zablestela luč......................182
L. Šk.: Knjige za krščanski nauk	182
L. Šk.: Kaj je s koncilom .	.	183
Zora Saksida: Tujci povsod .	.	184
Drago Štoka: Pravni kotiček .	187
S. Pahor: Innsbruck 1964 ...	188
Božič na našem radiu ....	189
Tudi vi? Tudi mi! Zakaj pa ne?	190
Lev Detela: Graščina ....	191
Marija: ženski kotiček .	.	.	194
L. Detela: Razgledi ....	196
J. Peterlin: Druga letošnja premiera slovenskega gledališča .	197
L. Pertot: Ob gostovanju Slovenskega okteta......................198
Kazalo. VII. letnika ....	199
^^IdLjaatavtfene lajične ytdjntLe i
in ¿tečna
nava
teta IQ64 jčiita. uteXnilt
v a tn uja tava
MLADIKE
SLOVENSKA KATOLIŠKA SKUPNOST želi vesele praznike svojim prijateljem in somišljenikom. Vsem Slovencem pa želi v novem letu sreče in zdravja. Bog daj, da bi doživeli kot narod v novem letu nove uspehe.
SLOVENSKA PROSVETA pozdravlja za božič vse krajevne organizacije in prijatelje slovenskega prosvetnega dela in jim želi mnogo uspehov v novem letu. Pozdrav tudi Goričanom in Korošcem!
ZVEZA SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE V GORICI želi slovenskim prosvetnim društvom na Goriškem, Tržaškem, Koroškem ter Slovencem doma in po svetu blagoslolvjene praznike in srečno novo leto.
SLOVENSKI KULTURNI KLUB bo v božičnih praznikih v duhu tesno povezan med seboj, s prijatelji in z vsemi Slovenci po svetu. Srednješolski odsek pozdravlja vse slovenske študente in jim želi duhovno perorejnje za božič. Akademski odsek pa pozdravlja predvsem vse slovenske akademike na Tržaškem, na Koroškem, v Sloveniji in drugod po svetu. Srečen božič!
RADIJSKI ODER želi, da bi s čim boljšimi oddajami zadovoljil in razveseljeval svoje drage poslušavce. Vesel božič in srečno novo leto!
SKAVTSKA DRUŽINA bo v velikih praznikih tesno duhovno združena ob jaslicah. Pozdravlja vse svoje prijatelje in dobrotnike.
MARIJANIŠCE na Opčinah želi vsem svojim dobrotnikom po župnijah blagoslovljen božič in srečno novo leto.
SLOVENSKA MARIJINA DRUŽBA v Rojanu svojim šlanicam in vsem slovenskim družinam v Rojanu vesel božič.
SLOVENSKO KATOLIŠKO PROSVETNO DRUŠTVO V ŠTEVERJANU želi vsem svojim članom, sotrudnikom in bratskim društvom lepe božične praznike in mnogo sreče v novem letu.
Sliki na prvi strani:
F. Gorše: Jaslice, Zimski motiv iz
Ovčje vasi	j
•
Uredil
JOŽE PETERLIN
Zunanja oprema:
Edi žerjav
Revijo izdaja uredniški odbor: Janežič Stanko, Mljač Franc, Pahor Sergej, Peterlin Jože, Slama Jurij, šah Maks, Škerl Lojze in Stoka Drago
Odgovorni urednik:
Dr. Lojze Škerl
Uredništvo in uprava: Trst, via Donizetti 3 — Gorica, Riva Piazzutta št. 18
Čekovni račun: 11/7019
Registrirana na sodišču v Trstu št. 193 Tiskala tiskarna »Graphis«, Trst, ulica Sv. Frančiška 20 — Telefon 29-477
V______________________________________J
KINO DVORANA BAZOVICA želi v praznikih in v novem letu čim bolj zadovoljiti svoje obiskovavce.
UREDNIŠTVO IN UPRAVA »KNJIŽIC« lepo pozdravljata bravce. Knjižic in jim želita blagoslovljen božič.
»KATOLIŠKI GLAS« pozdravlja svoje bravce in jim želi vesele praznike in srečno novo leto.
»NOVI LIST« vošči vsem Slovencem vesele božične praznike in srečno novo leto.
ZAHVALA. Ob zaključku VII. letnika »Mladike« se uredništvo in uprava iskreno zahvaljujeta vsem sodelavcem in naročnikom, vsem, ki so kakor koli pomagali, da smo lahko uspešno zaključili sedmi letnik edine slovenske družinske revije na Tržaškem.
PROSIMO vse, da nam ostanete zvesti tudi v novem letu. Potrudili se bomo, da bo izhajala »Mladika« redno tudi v naprej. Hvala!
NAŠ DOM. Za naš dom v ulici Donizetti je dal g. Stanko Požar 2.000 lir. Vodopivec Felicita 1.000, E. Tomažič 10.000, M. Ambrožič 10.000, A. San-dalj 25.000, Rafko Vodeb 1.000 lir. Prav lepa hvala vsem!
Posamezna številka Mladike stane 100 lir, po pošti 120 lir. Celoletna naročnina (10 številk) 1000 (1200) lir. Naročnina za ves letnik v Ameriki stane 3 dol. Naročnina za ves letnik v Avstraliji 2 funta.
Tone Kralj: Rojstvo
Zanimivo bi bilo vedeti, koliko božičnega duha in čuta, božične romantike, je še po naših domovih in družinah; koliko naših ljudi, kakor so to delali naši predniki, črpa iz božične skrivnosti vsako leto novih moči za delo in veselje, ki ga novo leto vsakemu človeku, ki je dobre volje, gotovo prinaša.
Govorimo o božični skrivnosti, ker nas božični praznik spominja na učlovečenje božjega Sina in ua njegovo telesno rojstvo. Začudeno obstanemo pred to skrivnostjo in pademo na kolena, da pred jaslicami počastimo božjega Sina. To pa za nas ne sme biti nobena skrivnost, ampak jasna resničnost, ki nam jo osvetljuje in pojasnjuje sveta vera.
Dajmo božičnemu prazniku tisto veljavo, ki mu pritiče. Naj bo božič tudi za nas dan prerojenja, srečanja z Bogom in našim bližnjim, ki pričakuje naše ljubezni!
Angeli so pastirjem oznanili Jezusovo rojstvo s slavospevom: »Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so Bogu po volji.« (Lk 2, 14).
Zato je primerno, da za božje govorimo o miru in da kristjan vidi v božični skrivnosti jamstvo za mir v svetu. Zal marsikdo pozabi na besede angelov, ki so želeli in zagotovili mir tistim, ki so Bogu po volji, to je tistim, ki imajo Boga radi.
Za mir ne zadostuje samo dobra volja. Potrebno je, da	se-	ta dobra
volja pokaže v ljubezni do	Boga ter v ljubezni in pravičnosti	do	ljudi. To
je dobro vedeti, ker se bo ob božiču marsikdo spomnil na poslanico miru, ki jo je naslovil na vse ljudi pokojni papež Janez XXIII. »Mir je mogoče vzpostaviti in utrditi samo v popolnem spoštovanju reda, ki ga je določil Bog.«
Tak mir v svetu, v družinah in v srcih želi »Mladika« svojim sotrud-nikom, bravcem in prijateljem ob svetem božičnem prazniku. Novo leto naj nas najde pripravljene za pogumno delo v korist vsem potrebnim, ki	hrepenijo po lepi besedi	in zdravi duševni hrani. Skrb in žrtev	za brate
in	skupnost naj bo za nas	vir pravega veselja v novem letu.
BOŽIČNA LUČ
Bila je tema in bil ¡e mraz. Pa je sam Bog kot drobno Dete stopil v to temo in v ta mraz — na našo ubogo zemljo.
In prešla je tema, prešel je mraz, velika Luč je razsijala zemljo in ogrela srca.
Tudi danes po 2000 letih, kar je učlovečeni Bog stopil na zemljo kot eden izmed najmanjših med ljudmi, sije božja Luč in ogreva srca.
Tudi do nas sije, tudi naša srca ogreva če le hočemo.
Odstranimo vso prekletstvo hudobije in sovraštva, vso navlako nečistosti, posvetnja-štva in vsakega greha.
Odprimo zadnji kotiček srca, kjer je sama božja dobrost doma, spomin na srečno brezgrešnost po božji podobi ustvarjenega čloVeka.
V ta zadnji kotiček srca naj posije milostna Luč Novorojenca. In naj potem raz-sveti in ogreje vso našo bit, da bomo topli in razsvetljeni mogli ogrevati in razsvetljevati pot vsakemu našemu bratu in sestri, kjerkoli roma skozi to mračno dolino solza.
Tako nam daj, vsedobri, nekoč in danes novorojeni Kralj ki mu je ime Luč in Ljubezen in Radost.	Stanko Janežič
LETO NESREČ IN ISKANJ POTI, DABi,OHRANILI MIR NA ZEMLJI
Letošnje leto se je začelo običajno kot vsa druga leta: v Evropi so se državniki trudili, da bi uresničili združeno Evropo, v Afriki in Aziji so novonastale države skušale rešiti svoje osnovne probleme eksistence, v Rusiji je kot že nekaj let pihal odjužni veter, v ZDA so se borili z uvajanjem enakosti med belci in »barvastim« prebivalstvom kot ga imenujejo tam, in končno v Južni Ameriki so razni diktatorji in lažni predsedniki skušali ohraniti svoje stolčke ter prenesti čim več dolarjev v Švico. Vsi ljudje na svetu pa so si želeli, da bi letošnje leio prineslo mir in blagostanje. Ob koncu leta lahko z zadovoljstvom ugotavljamo, da se nam je ta globoka želja delno izpolnila vendar pa ne brez hudih izgub za človeštvo. Vsepolno je bilo naravnih nesreč, mnogo letal se je zrušilo in v svojem poletu ubilo na stotine ljudi, veliko rudnikov se je posulo in pokopalo marsikatero rudarjevo življenje, tajfuni in cikloni so marsikje uničili družine in hiše, in marsikje je politična ali ideološka nestrpnost povzročala žrtve.
Huda zima pritiska nad Evropo. Snežni meteži in mraz povzročajo zastoj v gospo-
OTtcn e
JOŽE PETERLIN
Morda vse leto nismo dobili glasu od znancev, a za božič je priromala razglednica. Od tistega dne, ko je prišla prva, smo kar nekam vznemirjeni in vsak dan čakamo nove.
»Je že prišel poštar?« sprašujemo.
»Ni bilo nič pošte?« se čudimo.
Prihajajo od znancev in prijateljev, najbližjih sorodnikov, ki žive morda daleč od nas, pa tudi od tistih, s katerimi smo se komaj spoznali.
Razglednice!
Preproste umetniške in neumetniške podobe božjega rojstva, v slogu, kakor je v tisti deželi navada. Natisnjeno je že voščilo, le podpis je lastnoročen. Ob tistih podpisih nam je hudo, če ni prav nobenega pripisa ...
»Da bi vsaj kratko povedal, kako mu je, kako živi...« se hudujemo. In vendar smo veseli tudi tistega vsesplošnega natisnjenega voščila. Z istimi besedami je voščilo na tisoče, morda na milijone ljudi: »Srečen božič!« Saj je morda t> teh dveh besedicah vse!
A podpis, lastnoročni podpis, ta je namenjen samo nam. Samo meni in tebi..
Prva razglednica.
Dobil sem prvo razglednico. Od prijatelja, ki živi daleč v Ameriki. Ni serijska razglednica.
France Gorše pošilja fotografijo jaslic — kiparjevo delo, ki ga je izdelal za cerkev v New Torontu. Čudovita umetnina! Iz žgane gline izdelana podoba božjega rojstva: na tleh kleči Marija, božji otrok leži pred njo in dviga ročice, nasproti njima stoji Jožef. Najbliže božjemu Detetu si je upala ovčica, za njo začudeno sklonjeni strme v otroka trije pastirji in za pa stirji hite k Jezusu še ostale ovčice. Za Marijo mirno počiva govedo, osliček pa stega glavo, kot bi z dihanjem hotel ogreli božje Dete.
Harmonija diha iz skupine, preliva se v enovitost, ki ji je središče novorojeni otrok.
Druga razglednica.
Iz Kort, iz naselja blizu železne Kaplje, izza gora in skozi soteske Koroške mi jo je poslal prijatelj. Na sliki je drevje upognjeno do tal od teže snega. In v Kortah je res snega, da ni lahko priti do tja. Ko nanovo zapade sneg, sploh ni poti.
Upognjene veje! Pod drevesom je mah, ki ga ni mogel dčseči sneg. In na tistem zelenem malm je hlevček in božje rojstvo. Vse je zelo preprosto. Zdi se, da je preprosti ljudski umetnik izrezljal hlevček in podobe. A morda je prav zato vse tako pristno kot slike na steklu in podobe na panjih.
Jaslice na Koroškem, globok sneg vse okrog. Toda še vedno ostane nekje prostor sredi zime z.a dih tople ljubezni: za božji prihod na zemljo, ki nam prinaša tolažbo in lepoto in oznanilo miru. Blagoslovljena, razglednica s tem voščilom!
Tretja razglednica.
Tretja razglednica je prišla z Dolenjske. Naslikal jo je Maksim Gaspari. Čisto enostavno je: v kotu so jaslice, v bohkovem kotu: to je kot nasproti vrat v izbi, kamor so v slovenskih hi-
šah vedno postavljali jaslice. Pod njimi sedita otroka: fantek in dekletce. Nasproti njima pa je babica in jima razlaga božično oznanilo. Starka ima na glavi ruto, zavezano zadaj, roke pa ima sklenjene v molitev. Za njo je videti kmečko peč, ki greje mrzli kmečki domek.
To je dolenjski dom. Vem, da mi mati ne bi mogla poslati drugačne razglednice. V vsakem pismu, ki mi ga napiše, je košček doma: ali priloži vejico rožmarina z vrta, ali prvo vijolico, ki je zacvetela v bregu, ali prvi list, ki se je po dolgi zimi izvil iz trte; vedno košček dragega doma... Kaj bi mi poslala sredi zime?
Segla je po razglednici, ki se ji zdi, da je podoba našega doma: jaslice v kotu, kakor sem jih nekoč sam postavljat, ob njih vise slike na steklo, pred njimi visi sv. Duh v obliki goloba. V drugem kolu peč, potem stene doma in končno ona med svojimi otroki...
Da, zdaj je že stara, a jaz jo vidim mlado, ko je pela z nami vsemi pred jaslicami na božični večer.
Vsi tisti prelepi sveti večeri prihajajo z razglednico, na katero je napisala voščila dobra materina roka. Vem, da so vse njene napisane besede najgloblje želje njenega srca...
To božično razglednico nosim s seboj od tistega dne, ko mi jo je poštar izročil. Ko sežem po karkoli v žep, jo ponovno začutim in znova preberem, čeprav vem že na pamet vse, kar je napisanega. S sveto pobožnostjo jo spet spravim v žep in vem, da jo bom še in še bral.
Četrta razglednica.
Četrto razglednico mi je poslal prijatelj iz. Assisija. Pošilja mi, — pravi, jaslice svetega Frančiška. Potem piše, naj gledam jaslice zbrano in naj poslušam njihovo Oznanilo. To so prve jaslice, pravi. Nato pripoveduje:
Šel sem v tisto votlino, v kateri je brat Frančišek postavil prve jaslice. Tam sem ti napisal tole razglednico. Se spomniš, kako pripovedujejo, da je brat Frančišek postavil jaslice? In kako so na sveti večer vsi prebivalci vasi Greccio odšli proti sabinskim goram, kamor jih je vabil, češ da bodo videli nekaj čudežnega? Reveži so se zavijali v raztrgane halje in trepetali od mraza, bogatini so se razkazovali v dragocenih kožuhih. Vsi pa so bili radovedni, kaj bodo videli daleč v gozdu, kamor jih je vabil Frančišek.
Pot je bila dolga in gozd mrzel. Kmalu so zagledali votlino. V votlini pa so bile prazne jasli z nekaj slame, pa voliček in osliček zraven. Ljudje so pričakovali česa drugega. Toda brat Frančišek je ves prevzet stopil k jaslim in zaklical: »Tu je Betlehem! Praznujmo vsi resnični prihod Zveličarjev na ta svet!«
Duhovnik je pristopit in bral nočno mašo. Frančišek pa je govoril tako prisrčno in s tolikim ognjem notranje ljubezni, da so se tajala trda srca.
Ljudje so v trenutku doživeli čudež- Videli so v praznih jaslih mrtvo Dete, ki ga je Frančišek s svojo vročno ljubeznijo spet obudil k življenju. In začutili so, da so bila njihova trda srca dotlej mrtva za božje življenje.
Zdaj so se srca otajala. Bogati so slekli svoja oblačila in odeli prezebajoče reveže. Tisto noč so bogatini in reveži postali bratje.
Da bi le preproste jaslice izgladile trde in razrvane poti in da bi zgradile mostove med ljudmi in med narodi!
»Samo kot spomin ti pošiljam tole razglednico,« zaključuje prijatelj. »In z voščili — asiškimi voščili...«
Peta razglednica.
Peta razglednica je prišla z dalnjih japonskih otokov. Tisti svet mi je bil vedno mikaven. Rad bi 'se dotaknil lotosovih
darstvu ter več kot sedemsto ljudi izgubi življenje. Celo v Trstu skoraj primanjkuje goriva, snega pa je toliko kakor ga nismo videli že mnogo let. Kljub vsemu pa se kulturno, gospodarsko in politično življenje nadaljuje.
29.	JANUARJA se pogajanja v Biuxel1esu med šestorico držav, ki sestavljajo Evropsko skupno tržišče, in med Veliko Britanijo, ki je tudi želela vstopiti v to tržišče, razbijejo. To povzroča politično napetost med obema. V začetku leta še vedno ni miru v Kongu.
30.	JANUARJA italijanski parlament odobri statut za ustanovitev avtonomne dežele Furlanija - Julijska benečija. Po tem statutu bo ta dežela deležna mnogih olajšav. Tudi Slovenci si obetajo boljšo in bolj strpno politiko. Upajo, da bodo s to deželo dobili tudi tiste ukrepe, ki jim jih dosedaj centralna vlada ni hotela ali ni mogla dati.
17. MARCA začne bruhati vulkan Agung na otoku Bali (Indonezija) in pokoplje pod pepelom in lavo nad sedem tisoč ljudi. Pozneje spet obnovi svojo dejavnost in povzroči še veliko škode.
7. ARPILA sprejme jugoslovanska skupščina novo ustavo Jugoslavije. Po tej ustavi se, Jugoslavija imenuje Socialistična Federativna republika Jugoslavija (SFRJ).
10. APRILA papež Janez XXIII. izda o-krožnico »Pacem in terris«, v kateri določi kakšne odnose morajo imeli katoliški politiki do perečih vprašanj. Posebno važna je ta okrožnica za nas Slovence, ker tolmači kakšno stališče mora zavzeti večina do narodne manjšine.
10. APRILA se na odprtem morju pred Bostonom v ZDA potopi atomska podmornica Thresher. V njej je 129 ljudi, ki vsi izgubijo življenje. To je prva nesreča, ki zadene kako atomsko podmornico.
28. in 29. APRILA so poslanske in senatorske volitve v Italiji. Na teh volitvah nastopijo prvič po štiridesetih letih tudi Slovenci s svojo lastno listo, ki se imenuje Skupna slovenska lista. To je velik moralni uspeh za vso našo narodno manjšino, pa tudi drugače je število slovenskih glasov naraslo. Vsedržavne italijanske stranke pa so po rezultatih sodeč ostale več ali manj na
istih položajih kot so bile. Občutneje so le narasle stranke tako na levem kot desnem krilu.
16. MAJA odstop Fanfanijeve vlade, ki je bila nekaj več kot leto dni na krmilu države. To vlado so podpirali tudi socialisti. V času ko je bil Fanfani predsednik so zakonodajni organi sprejeli precej popularnih in socialnih ukrepov, vendar pa je politika podržavljanja in visokega davčnega pritiska a povzročila naraščanje cen in malodušje v gospodarskih krogih. Po odstopu je državni predsednik Segni poveril nalogo za sestavo nove vlade tajniku Krščanske demokracije Aldu Moru. Ta je po skoraj mesec dni trajajočih posvetih s strankami levice vrnil mandat, ker mu ni uspelo doseči kompromisa s temi strankami.
3. JUNIJA je po hudi bolezni umrl najpriljubljenejši človek — papež Janez XXIII. Ta je z očetovsko skrbjo skušal ljudem pomagati iz težav, ki jih tarejo. Predvsem je hotel s krščansko ljubeznijo združiti vse kristjane in preprečiti najhujšo šibo božjo, ki lahko tare človeštvo, vojno. V svojih okrožnicah »Mater et magistra« ter »Pacem in terris« je dal navodila in očetovske nasvete kako naj ljudje v duhu ljubezni in strpnosti rešujejo moderne probleme človeštva. V svoji dalekovidnosti je mislil tudi preurediti samo Cerkev in je ■ zato sklical drugi Vatikanski koncil, da ne bi bili kot je dejal »samo varuhi muzejev na zemlji«.
16. JUNIJA poleti v vsemirje prva ženska in sicer je to Valja Tereškova, ki so jo Rusi poslali v vsemirje dva dni po spustu Valerija Bikovskega. Obadva sta lahko krmarila svoji ladji ter sta se res med poletom približala drug drugemu.
19. JUNIJA je predsednik italijanske republike Segni poveril mandat za sestavo nove vlade predsedniku poslanske zbornice Leoneju. Ta je sestavil res vlado, iz samih krščanskodemokratskih voditeljev. To naj bi bila le poslovna vlada, dokler ne bo možno sestaviti prave sredinsko - levičarske vlade.
21. JUNIJA so kardinali v konklavu izvolili novega papeža Pavla VI., milanskega nadškofa Montinija. Ta je obljubil, da bo nadaljeval delo, ki ga je začel njegov predhodnik.
(Nadaljevanje na 194. str.)
cvetov in bambusovih stebel, rad bi prisluhnil drobnim šumečim korakom nežnih japonskih deklet in pogledal v živobarvna stanovanja, ki žive v zvenu gongov in ptičjega petja, ter se dotaknil tal, ki so vsa posuta s črešnjevimi cvetovi...
Razglednica prinaša dih japonske krajine. In v tej krajini je sklonjena nežna japonska žena — Mati božja nad otroka. Poleg stoji sveti Jožef. Na razglednici ni ovčic, ne goveda, le troje oseb — njihovi obrazi so japonski
Ta trenutek sem začel razmišljati:
Res, najbrž je japonskemu otroku mnogo bližji Jezušček, ki je njemu samemu podoben. In Marija in Jožef z japonskimi očmi in lahnim korakom ...
Božič ob vznožju Fudžijame ...
Peta in šesta in sedma razglednica.
Vedno bliže smo praznikom. In poštar prinaša vedno več razglednic. Kar usuje jo se mu iz torbe na mizo. Te prinašajo voščila iz najbližjih krajev.
Ena najprej vzbudi pozornost. Spet jo je naslikal Gaspari: Imenuje jo »Jaslice«.
Res, to so jaslice, v njih Jezušček, ob njem Marija in Jožef. Pred jaslicami pa se zbirajo ljudje v slovenskih narodnih nošah. Dekleta imajo peče na glavi — to so Gorenjke. Druge imajo rute in bela oblačila — kmalu jih spoznaš, da so nekje s Primorske. Spet tretja ima avbo — to bo Korošica. In še in še ...
Fantje drže klobuke v rokah, a hlače z naramnicami razodevajo narodno oblačilo.
Pred temi jaslicami ni revnih pastirjev, ampak so le slikarjevi rodni bratje, pražnje oblečeni.
Ta razglednica prinaša pozdrav in voščila vseh mojih bratov . ..
In še Birolova božična razglednica! Podobna je Gasparijevi po slogu; po motivu je drugačna.
Upodobil je cerkev na snežnem griču, ki vsa žari v svetlobi. Vse okoli beli sneg. In po zasneženih poteh stopajo ljudje Z baklami v rokah k polnočnici.
Kje bi mogel najti slikar lepši motiv za božično voščilo? »Se spomniš,« mi piše prijatelj iz mladih let, »kako sva nekoč tako hodila po zmrzlem snegu, z baklo v roki, proti farni cerkvi k polnočnici? še vedno hodimo. Te naše njive in travniki, ceste in gorske poti so naj lepše zdaj, ko so vse pokrite z belino. Pošiljajo ti božične pozdrave!«
Birola in Gaspari — slikarja božične poezije na naših razglednicah! V barvah ohranjata vero ljudi in navade in lepoto zemlje. Zato so te razglednice tako čudovite!
še ena razglednica.
Zdaj pa mi dovolite, da napišem še jaz eno razglednico. Rad bi jo poslal Tebi, ki morda nisi prejel nobene za te praznike. Tako žal mi je, da se Te ni nihče spomnil. Bil si ob veliko veselje. Saj ne bo še prepozno. Glej, pošiljam jo tebi, ki bereš te vrstice in se morda počutiš samega. Sprejmi moj pozdrav z najlepšimi božičnimi voščili. Te dni smo vsi ena sama družina. Božja ljubezen se je sredi zime dotaknila naših src, da so vztrepetala. Brat in sestra! Srečen bož.ič! S teboj sem in te imam rad, kakor me je novorojeni božji otrok učil. Srečett božič! Vesel božič!
Naj roma ta moja zadnja božična razglednica do Tebe, pa če si še tako daleč.
Srečen božič!
MILENA
MERLAK
DETELA
Zadnjič so mi prišli v roke trije zveščiči mojih pesniških prvencev iz tet 1954, 1955 in 1956. Prve pesmi sem tiskala v gimnazijskem, glasilu »Mladi obrazi« (1955). Pesem »Ko bukve zelene« je bila objavljena v tem glasilu, ki sem ga tudi uredila. Pesmi so značilne za mojo rast iz tradicionalne poezije (Mladi obrazi 1955) tja do modernejšega prijema, ki sem ga pokazala v ljubljanski »Reviji 57« in »Naši sodobnosti« (1958). Sedaj, ko dokončujem svojo prvo pesniško zbirko, ki raste iz zasnutkov zbirk, kot sem jih zgradila v pesmih »S soncem smo si podobni« in »V pavji blaznosti«, je pogled na te moje prve pesmi precej nebogljen. Objavljam jih vseeno zaradi njihovega mladostnega zanosa in v dokaz, da raste moderna poezija iz tradicionalne, da pomeni nič več in nič manj kot višjo stopnjo tradicionalne poezije, njeno sodobno in komplicirano metamorfozo.
Milena Merlak - Detela
M,
Va
Auáa /e c vel
patom.
V pomladni burji oživeli šume se sklanjate do tal in s koreninami prijeli sle se trdneje kraških skal.
Vas ni te revne zemlje strah?
Ni bor noben zaradi skal teh plah? Uporno se dvigajo vaši vrhovi, brez solz so vaše samote okovi.
Naj v meni bi šumela vaša sila, mi v žile brezkrvne jeklo ulila!
Pred žrelo režeče zveri bi stopila, z jeklenim zamahom zobe ji izbila!
Moja duša je plašen cvet, boji se noči; moja duša je nežen cvet, v zarji kali;
moja duša je šibek cvet,
veter jo maje;
moja duša je bogat cvet,
drugim se daje;
moja duša je žejni cvet,
po rosi hrepeni;
moja duša je vesel cvet,
v samoti veni;
moja duša je uporen cvet,
ne sklanja glave;
moja duša je trnjev cvet,
ki bode v srce.
/si luk
ve jelene
Narava s soncem vsa oblita drhte prebuja se, brsti, upanje v njej se svila na lepše in srečnejše dni.
V doslej neznanem hrepenenju speše utripi mi srca, p kipečem in bolečem vrenju počasi izgorevam vsa.
<^Ž)eJ.t
cecina ume

Usločene veje smrek so mi darovale tišino in skrivnosten šepet v vrhovih.
Nežne so z menoj, čeprav prihajam k njim kot zamolkel jek sekire, kot glad jetičnih prsi, kot raskava roka kmeta, ki jim meri rast.
Kako objeti bi želela ves čudoviti, oživeli svet, življenje ljubiti bi hotela kot v jutru svojih let.
Kako drhtim v pričakovanju! Svetloba, ki sem z njo prežeta, se v mučnem, dolgem mi čakanju s temo in sencami prepleta.
Ganjena od te neme dobrote jih bom ljubkovala tako dolgo, da bom podedovala prastar utrip vej s srcem.
Tolmuni so nemirni, reka narašča, bregovi postajajo nizki, veslači se smejejo od strahu.
Sonce je zamolklo drevesa uporna brazde črne dete objokano.
Voda!
Na bregovih, na brazdah, na nebu, na ustnicah, v očeh, voda, voda.
Poje poslednjo uspavanko nasipom drevesom cestam zibelkam.
Ostalo je samo obzorje in voda
voda
voda . ..
ejert
ali ¿vdu
Zakaj mi še nisi dejal, da so lepe moje oči?
Glej, cvet v njih je pognal, cvet, v katerem med prvič diši.
Dragi, globoko, globoko v ta cvet se zazri!
MAKS ŠAH
KNJIGE ZA KRŠČANSKI NAUK
V pomožnih učnih knjigah (Naša pot) za tretji, četrti in peti razred osnovnih šol, ki so letos izšle, je tudi 30 strani verouka. Ker so strani za vsak posamezen predmet strogo določene, je veroučna tvarina precej zgoščena, a solidno obdelana. V glavnem so veroučne lekcije pripravili kateheti živic, Jamnik in Zorko, odobrila pa Koncilska kongregacija v Rimu, ki nadzoruje poučevanje verouka v Italiji.
Da bi otrokom pri učenju verouka še bolj pomagali so tržaški kateheti izdali in založili tudi »Zvezke za krščanski nauk« (aktivni ali delovni zvezki). Ti zvezki so lično ilustrirane knjižice z vprašanji, na katera otroci odgovarjajo; otroci v zvezke pišejo in rišejo. Vsaka knjižica ima okoli 50 lekcij in 100 strani. Otroci so jih z veseljem sprejeli in s kateheti zato lepo in radi sodelujejo. Knjižice bodo lahko koristile tudi tistim, ki se s pomočjo verouka učijo slovenščine. Do sedaj sta izšli dve knjižici: Zvezek za krščanski nauk o resnicah (3. razred) in Zvezek za nauk o milosti in zakramentih (5. razred). Za četrti razred izide v teh dneh.
Pravkar je izšla veroučna knjiga za prvi razred enotne srednje šole pod naslovom »O Bogu in našem odrešenju« (Veliki katekizem 1). Izdali in založili so jo kateheti v Trstu, odobrila Koncilska kongregacija v Rimu, tiskala pa »Graphis« v Trstu. Obsega 31 lekcij o verskih resnicah. Nauk je jasno in logično podan, čeprav so nekatera mesta precej težka. Ima nekaj slik, vprašanja in naloge. Upamo, da bo vsem dobrodošla, dijakom in nedijakom.
Opozarjamo še na veroučne knjige, ki so že izšle v Ljubljani. Leta 1961 je izšel Mali krščanski nauk (Kratke zgodbe svetega pisma in nauki za drugi letnik verouka). Ta učbenik služi predvsem za pripravo na prvo spoved in obhajilo. V drugem pa odgovarja programu 'ki je predpisan za tretji razred naših osnovnih šol. Leta 1962 je izšel Krščanski nauk za tretji letnik, ki po obdelani tvarini odgovarja našemu četrtemu. Obravnava namreč božje in cerkvene zapovedi. Letos je izšel Krščanski nauk za četrti letnik, 'ki po programu krščanskega nauka odgovarja našemu petemu, ker govori o zakramentih.
Z VZHODA
nam {e iaMadeia. luč
Leto 1963. se nagiba h koncu. Slovanski narodi smo letos slavili 1100-letnico nastopa svetih bratov Cirila in Metoda in začetek slovanskega pismenstva. Nastop svetih blagovestnikov je pomemben za vse slovanske narode, ker so se ti prav z delom svetih bratov vključili v kulturno zgodovino in stopili ramo ob rami z drugimi kulturnimi narodi. Ta pomembna kulturna obletnica je našla odmev po širnem svetu. Slovanski narodi, po svojih domovinah in raztreseni po celinah sveta, so se spomnili te obletnice.
Veliko ljubezen, zanimanje in spoštovanje je tudi pokazal pokojni Sveti oče Janez XXIII., ki je mesec dni pred svojo smrtjo javno poveličeval delo svetih bratov v apostolskem pismu »Magnifici eventus«, ki ga je poslal vsem slovanskim škofom ob 1100-letnici prihoda svetih bratov na Veliko Moravsko.
Sledil je mednarodni kongres za slovansko zgodovino v Salzburgu, slavistični kongres v Sofiji, ter osebna udeležba papeža Pavla VI. ob zaključku Ciril - Metodovih proslav v Rimu, ko je izročil varuhom cerkve sv. Klementa relikvije svetega Cirila, ki so jih malo prej našli v Recanatiju. V cerkvi svetega Petra v Rimu je bila večkrat pred zbranimi škofi vsega sveta služba božja v jeziku, ki sta ga povzdignila v liturgični jezik prav sveta brata.
Njuno delo ni bilo lahko. Mnogi so zmajevali z glavo ob »novotarijah«, ki sta jih prinesla na zapad sveta brata. Toda bistroumni Ciril je spretno ovrgel trijezično teorijo in zagovarjal božji izvor vseh jezikov, tudi slovanskega. Za nesebično in misijonsko delo sta bila sveta brata pripravljena tudi trpeti. Njunemu apostolskemu delu se je postavil nasproti politični imperializem, ki se je pogosto skrival za zlatimi križi in mitrami zlasti nemških škofov, ki so bili vse preveč v službi za posvetne dobrine, premalo pa za širjenje kraljestva božjega. V tej svoji zaslepljenosti niso izbirali sredstev in Metod je moral v ječo. To je bil črn madež v vrsti bavarskih škofov, ki ga je objektivna zgodovina obsodila. Med slavnostno pridigo na ciril-metodijskem kongresu v Salzburgu pa je regensburški škof dr. Graber pogumno javno izjavil in obžaloval, da so nemški škofje v letu 870 krivično sodili in obsodili svetega Metoda, ki ga je papež postavil za škofa pokristjanjenim Slovanom. Dr. Graber je čas, ko se je to zgodilo, imenoval eno najtemnejših dob v Cerkvi. Nato je nadaljeval, da je primerno, da on, škof regensburški, govori pri lej slovesnosti v čast sv. Cirilu in Metodu, da se tako prav od strani nemškega naroda popravi krivica, ki so jo storili slovanskemu apostolu. Slovanska blagovestnika sla imela tako veliko katoliško - vesoljno ali ekumensko srce in tako veliko kulturo, da sta Slovanom hotela dati to, za kar se šele na drugem vatikanskem zboru potegujejo in razumevajo škofje: več ljudskega jezika v službo božjo, Tesno ob stran re-gensburškega škofa dr. Graberja se je postavil v svojih izvaja-njih tudi predsednik salzburškega mednarodnega znanstvenega središča benediktinec p. Michels, ki je priznanje nemške krivde pokazal še v lepši obliki. Velika zamisel pokojnega Janeza XXIII., izražena v okrožnici »Mir na zemlji«, je dosegla velike duhove, ki so začeli drugače gledati na svet, tudi na slovanskega. Tudi slovanski narodi imajo svojo veliko kulturo, ki jo je zapad predolgo podcenjeval in preziral. Če pa bi Slovani ne imeli svoje kutlure, pa imajo vsaj to kulturno zaslugo, da so s svo-
jimi prsi in hrbti branili krščanski zapad, da se je lahko nemoteno kulturno razvijal, medtem ko so slovanske dežele bile izpostavljene mongolskim in turškim vpadom. Slovanske dežele so bile prednja obramba, prednja straža, ki so krvavele za mehkužni zapad.
Toda tudi po IlOOletdh še ni vse gladko. Ni še vse opravljeno samo s tem, da se napake tedanjega časa opravičijo s tem, da se zatajijo, olepšajo ali pa celo izkrivijo. Tudi v 1100 letnico so padle bodice in osat. Oglasili so se kratkovidni duhovi, ki so za koroško prebivavstvo prilagodili pastirsko pismo avstrijskih škofov o delu svetih bratov. Ali je mogoče, da je negativno mnenje o papežu Janezu XXIII., o svetih bratih Cirilu in Metodu in o slovenskih dušnih pastirjih, izrekel nemški gosposvetski župnik in v to v letu zasedanja vesoljnega cerkvenega zbora. V času, ko govori papež Pavel VI. o kraljestvu božjem, ki ga tvorijo vsi narodi, jeziki in Cerkve, govori o ljubezni, bratstvu, pravici in miru. Ni mogoče drugače kot da se nam gosposvetski župnik s somišljeniki vred, kot zakasneli mračnjaki samo smilijo. Vse drugačno veliko srce pa je pokazal murskosoboški protestantski pastor, ki je teden dni pred cirilmetodijsko proslavo v Murski Soboti, odpovedal službo božjo v domači cerkvi in povabil svoje vernike, naj se udeleže velike katoliške proslave sv. Cirila in Metoda. Tiste proslave se je tudi sam udeležil in se na koncu izrazil, da se mu zdi, da se ponavlja prizor zadnje večerje.. . Tako pa mislijo in se izražajo velike duše.
Ljubljanski učbeniki so lepi, ker so sestavljeni po modernih didaktičnih in veroučnih sistemih. So ilustriram, imajo navodila za življenje, vprašanja in odgovore, naloge. Posebnost teh učbenikov je v tem, da je razlaga dana na podlagi svetopisemskih dogodkov ki so nujni za zgodovino odrešenja. To velja predvsem za tretjega (razlaga zapovedi na podlagi dogodkov iz stare zaveze) in za četrtega (razlaga zakramentov na podlagi dogodkov iz evangelijev). S tem so sestavljavci skušali zadovoljiti zahtevi, da otroci poznajo čim več svetega pisma, a se istočasno seznanijo z glavnimi verskimi nauki in načeli.
Lepo in pametno bi bilo, če bi se veroučni učbeniki iz Ljubljane počasi vpeljali tudi po vseh naših šolah.	l, šk.
KAJ JE S KONCILOM?
Drugo zasedanje cerkvenega zbora je zaključeno. Škofje se bodo ponovno sestali za dobra dva meseca v jeseni leta 1964. Med tem časom se bo koncilsko delo nadaljevalo po komisijah, ki bodo predložena in že obdelana vprašanja znova pregledale in dopolnile ter jih pripravile za nadaljni razgovor in pretres.
Za drugo zasedanje je bila značilna prava študijska debata o škofih in o mestu, ki ga zavzemajo v vodstvu Cerkve. S tem se je nadaljevalo razpravljanje, ki je bilo prekinjeno na prvem vatikanskem koncilu, ki je razglasil versko resnico o nezmotljivosti rimskega škofa, ko v verskih zadevah nastopa kot vrhovni poglavar Cerkve. Debata je bila precej živa in včasih tudi ostra, ker je bila povezana tudi z željo in načrti z.a preosnovo rimske kurije, ki bi morala zavzeti vse bolj mednarodni značaj in bi pri nji morali bili vse bolj zastopani škofje, ki dejansko vodijo škofije. Pot do te preosnove bo še dolga, a prva in trda podlaga je bila že- dana, kakor je sam sveti oče Pavel VI. hotel.
Veliko se je na tem zasedanju govorilo o laikih, ki naj s svojim delom in krščanskim pričevanjem posvetijo sedanji svet. Govorilo se je o božjem ljudstvu in o njegovem poslanstvu v Cerkvi in pri širjenju božjega kraljestva. Na dan je prišel tudi načrt, da bi vpeljali diakonat, ki bi bil v veliko pomoč Cerkvi, zlasti v misijonskih deželah, kjer primanjkuje duhovnikov.
Vmes so škofje vpletli razpravo o Mariji. Ni šlo za njene odlike in češčenje, ampak za mesto, ki naj ga zavzema v nauku o Cerkvi. Ali naj nauk o Mariji tvori celoto zase ali pa naj bo povezan z nau-
kom o Cerkvi. V prvem pogledu je poudarjena Marijina čast, v drugem pa odrešilno delo Kristusa, ki je v Mariji kot prvi daseglo svoj cilj.
Ob koncu so razpravljali o okumenizmu, to je o zadržanju, bi lahko rekli, katoličanov do drugih verstev, predvsem pravoslavnih in protestantov. Pokazalo se je, da je za zbližan j e in združenje odstranjena že marsikatera ovira, a veliko jih je še ostalo. Treba bo še razumevanja, molitve, medsebojnega zaupanja in študija predno bo prišlo zedinjenje. A na poti do tega smo pa le.
Škofje so pri tem zasedanju odobrili odločitve in spremembe o liturgiji ali bogoslužju. To bo imelo tudi za nas veliko važnost, ker gre za uporabo materinega jezika pri službi božji. Drugi odobreni načrt obravnava komunikacijska sredstva in daje navodila za uporabo teh sredstev, ki so lisk, radio, film itd.
Med koncilom so škofje imeli priliko, da so se bolje spoznali. Spoznali so težave in upe svete Cerkve. Uvideli so, da so težave in potrebe posameznih škofij le majhna stvar v primeri s potrebami celotne:v Cerkve. Kdor razume težave drugih, najde več poguma za odstranitev svojih. Kdo naj prešteje vsa srečanja škofov, pri katerih so izmenjali skrbi, skušnje, nasvete? Kdo naj premiri vse dobro, ki so ga pripravile vse dosedanje debate, ki so pripomogle, da se je zanimanje za verska vprašanja razširilo in poglobilo?
Veliko delo je bilo že opravljeno. Upajmo, da se bo še z večjim zagonom in uspehi nadaljevalo. Molimo za to!
L. šk.
ZORA SAKSIDA
Tll/cl ¡H't'S C tl
(Nadaljevanje)	____= —: ■_ 
___-----------------_.===== 9
Skrb za vse to se je prevalila na njena ramena z vsemi nevšečnostmi, ki jih je malček prinesel s seboj na svet. Jokal se je le prepogosto, da bi tičal vzrok joka samo v mokrih, onesnaženih plenicah; cesto je morala opustiti komaj začeto ali napol opravljeno delo, vstajati ponoči, ga jemati v naročje, ga zibati in mu peti, a niti ujčkanje niti njen lepi sopran, ki so ga na koru v cerkvici sv. Martina posebno fantje radi poslušali, ga nista premotila, drl se je kar naprej. Pa vseeno ni bilo treba po zdravnika, kajti Grossovka, tista drobcena ženica v temnih krilih in črni ruti, ki ji je zakrivala skoraj ves obraz, bled in stisnjenih ustnic, nemirnih oči in ostrega vida in posluha, jo je nekega sobotnega popoldneva kot kakšna vila presenetila kar z dvema kanglicama kravjega mleka.
»Veste, Anica, vaš fantek je lačen, le meni verjemite ! Vašega mleka nima zadosti, kravjega mu prevrite in ne bo več vekal. Saj zija kot jesihar, še na naš konec se ga sliši.«
Kar sama mu ga je pripravila v stekleničko; otročičkova usteča so hlostnila po cuclju, kot bi ga čakala od rojstva. Popil je skoraj vse mleko in proti koncu, sit in od joka utrujen, kar zadremal.
»Sem koj uganila, kje ga čevelj žuli.«
Blaga ženica je položila otroka v košaro in ga skrbno pokrila, kot bi vse svoje življenje imela opravka le z otroci. Denarja za mleko ni hotela, s praga je le naročila:
»Za verne duše v vicah zmolite očenaš in za vašega moža enega.«
Odtlej je Anica prosteje zadihala, a še vedno ne, kot bi morala. Posode in perila ji je manjkalo precej, kar ji je delo skoraj podvojilo, najbolj pa je pogrešala pohištvo. Naj je čistila in pospravljala kar naprej, okoli sebe še vedno ni dosegla tiste snage in domačnosti, kot jo je srečavala pri Grossovih. Veliko krivde je bilo na njej, ker ni poznala smotrnega dela in bila tudi precej neredna in nerodna; eno je čistila, drugo pa sproti mazala; zdaj je vrgla brisačo in kuhinjsko cunjo na okensko kljuko, zdaj ju je zataknila za štedilnikov rob; čevlji so zevali danes izza kuhinjskih vrat, naslednjega dne jih je

liMHffiTi» • •	'¡¿m
¡ra
brcnila pod stol, na katerem je imela lavor. Tako je bilo z vsemi rečmi, ki so prihajale v novi dom, in vsak dan jih je bilo več, nered pa hujši. Nekega dne se je je usmilila boginja usode in na široki diri z enim konjem se je pripeljal zajetni Andlovec s kuhinjsko opravo vred. Ko je zjutraj, kmalu po moževem odhodu, zaslišala z dvorišča težko, počasno škripanje koles, je bila prepričana, da se spet muči čez travnato dvoriščno čoščo Matičkov molčeč hlapec z vozom gnoja, ji še mar ni bilo in je kar nadaljevala s pomivanjem jutranje posode. Šele ko je zagledala skozi šipe vrat možakarja z modrim predpasnikom in s ploščatim mizarskim svinčnikom za ušesom, ki je krepko trkal in stegoval svoj krepki tilnik, da bi pokukal do konca ozke kuhinje, kjer je pomivala, se je vendar spomnila, odkod ga pozna.
»O, vi ste! Skoraj sem pozabila na vas, čeprav sem zaradi vas vsak dan godrnjala«.
»Kaj hočemo, gospa! Saj je huje, kot v času vojne; te je že davno konec, njenih posledic pa še dolgo ne bo. Kam naj pa zaneseva?«
Mlada gospodinja se je kar smejala ob pogledu na bleščeče se pohištvo, ki ga je s svojega praga opazovala tudi Kranjčeva gospa.
»Ce bi bil moj mož doma, bi kar v kuhinjo zložili.«
»Kaj midva ne smeva noter?«
Za mizarskim mojstrom se je pokazal zastaven fant rdečih, neobritih lic in nusastih brčic, ki so ščetinasto poganjale na vse vetrove*. Noge so mu tjčale v težkih, okovanih čevljih z usnjenimi golenicami na vrvice, za .katere si je zatjkall hlače z usnjenimi zapiletami na zadnjici. Jz širokih, sinjih oči se mu je smejala mlada, zdrava hudomušnost, ki mu je potisnila' lovskj klobuček daleč na tilnik. Med nedotaknjenimi zobmi je mrcvaril slamico in verižil rdeče, vlažne ustnice, kot bji ¡se vjlekli kakšni deževniki.
»Lahko, a ne vem, če utegneta.«
»Mojster, jkar v dlani pljuniva!«
Anica je brez obotavljanja kazala, kam naj postavita vsaki kos pohištva, tako živo podobo kuhi-
nje je im,ela v sebi od onega večera, lco je prvič sedela v Grossovi. Medtem je pristavila ponev s svinjsko mastjo, stresla vanjo drobno narezane čebule, da je zacvrčalo in kmalu prijetno zadišalo, nato pa ubila vanjo štiri jajčka.
Ko sta prinesjla zadnji stol, ju je povabila na malico: »Vina in žganja nimam, sem pa jajc na-evrla..<
»Saj n,i treba, gospa!« se je iz olike branil gospodar, a voznik, 'ki mu ni videl v misli, $e je posmejal Anici:
»Kar s,em z njimi! Pre|lepo diši, da bi odšel s slinami v ustih.«
Dobre volje sta sedla ik mizi, 'ki jo je Anica na. enem koncu pogrnila kar z zmečkani m zavijalnim papirjem, nanj pa položila kupljeno štruco kruha in kuhinjski nož.
»Kar čez pol prerežita,« je povabila.
»Preveč bo!«
»Saj je sama sapa, kruha prav malo. Moj mož se vedno jezi, zakaj ne zamesim doma, a se ne upam, ker še nikoli pisem.
Pred vsakega je položila krožnik, a hlapčič je dal enega vrh drugega in ju odrinil.
»Le v ponvi prinesite, se vsaj shladilo ne bo. Bom že jaz razdel|ill.«
Primalknijl je stol k mizi, se odkril in pokrižal, klobuk pa potisnil na levo koleno, čim je bila ponev na imizji, je zagrabil za njen vroči držaj, z vilicami pa razpolovil gosto cvrtje, polno temnih ocvirkov.
»Merila itak ne bova, držim pa rajši jaz, da mi vi s ponvjjo kam ne pobrišete, še pri nas vedo, kakšni stiskači so Korošci,« s,e je spet pošalil in se lotil nepričakovane južine. Že med razkladanjem, oprave se je natihoma spraševal, komu je namenjena tako nebeško dišeča jed; dosti je vozi|l okoli za razne mizarje in tapetnike, predvsem h gospodi, a na prstih ene same roke, tiste kjer mu mezinec manjka, bi lahko preštel, kolikokrat so ga povabili k irijizi; najrajši so mu kar pred vrati nalili kozarec ali Siliče, kot bi hoteli reči: »Zdaj pa vozi, brate!« še nikoli pa ga ni nihče povabil tako prijazno kot tale mlada, lepa gospa, temne kože in ogljenoornih kit, ki bi ji kar naprej gjledail v črne, vlažne oči. In kako spretno se je znala sukati okoli štedilnika in prav nič ni bila v zadregi, pred njima. Gotovo je bijta vajena obiskov (in petični so tudi morali bili pri hiši, če so vse to nanovo kupili in denar kar na roko odšteli, kot mu je pravil moj-ster.
»Kaj pa hitiš mazati? Saj boš še ponev prevrtal,« ga je leta dregnil s komolcem.
»Prehitro je zmanjkalo, zdaj bi jesti šele začel.«
S sredico je že zadnjič zajel odvisno maščobo, jo zatlačil v usta, se pokrižal in vstali. Andlovec je bil počasnejši, malo po naravi, malo iz olike,.
»Veste, gospa Obrobek, s sobno opremo pa še vedno ni nič. Lesa in ogledala noče bjiti od nikoder. Sem misjl.il, da si bom lahko s češnjevim lesom, pomagal za tiisto malenkost, ki mi manjka, a se je preveč poznalo. Orehov je precej starejši in temnejši.«
»Bo že kako!«
Vesela, da je vsaj kuhinja na mestu, s;i je nevede sposodila modrostni stavek Grossove Polonice in zardela v razgreta lica, ko jo je imenoval »gospa Obrobek«.
»Na vino ime ,bo pa že gospodar povabil,« se je oglasili mladenič in pomežiknili mojstru.
V	rokah je držal zejleni klobuk in potiskal za rjavkasti trak is sinjimi očesci posejano sojino perje. Ko se je vendar trdno zasedlo, je porinili1 klobuk nad levo oko, kot bi bil zvrnil že najmanj Štefan bizeljčana, ne pa šejle mešetaril za kozarček. Doma z nasmejanih štajerskih goric z belimi zida-micam|i, je znal ceniti božjo kapljico skoraj kot vsakdanji kruh. Stopil je do konja, ga ljubeče po-čohal po grivi, mu s plosko dlanjo ponudil kocko sladkorja, nato zapeljal diiiro ritensko do mlake, sredi dvorišča, kjer je bil prostor širši, in voz obrnil. Ko je slkoči|l na voz in sedel na zloženi koc, je zaklical mojstru:
»Nehajte se ženiti, če nočete peš v mesto!«
Dobrodušni mojster se je moral zasmejati na fantov pozjiv, a ga je vseeno opravičil: »Mlad je in ne ve, kaj blebeče. Na svidenje, gospa!«
Stekla je v kuhinjo in kar žarela od sreče. Vse težave so utonile v nepričakovanem zadovoljstvu, fci sta ga v prazni dom prinesla Andlovec s pohištvom in mladi Štajerec s svojimi dovtipi.
Fantiček je spal v sobi, pokrit s kopo cunj, celo z očetovo staro policijsko suknjo, in do kosila je imela še tplliko prostega, časa, da je lahko zložila v kredenco in miznico, kar se je doslej valjalo in zadevalo po 'kuhinji. Nazadnje je še pometla struži-no, ki sta jo nanesla moža, in jo Ikar zviška stresla v štedilnik, da ji je hušknil ogenj visoko pod obraz in ji skoraj osmodili obrvi:. Zdrznila se je im se nehote spomnila nesreče, ki se ji je pripetila pred do-brimji. desetimi leti na Bavarskem.
V	domači vasi je še kot punčka služila pri bogati Minčni družini, ki je potrebovala za vejllki dom
kar tri služkinje hkrati. Tudi kozo je včasih molzla, a predvsem pazjla na otroke; gospa je bila od pomladi do jeseni zdoma, ker je kupčevala z domačim in ikupjljenim sadjem. V Avstriji je imela svojo prodaj akiico v Meliku na Donavi, v 'lepem mestu z velikim samostanom, od koder se je včasih z vlakom zapeljala v dobro uro oddaljeni Dunaj in si ogledala njegove znamenitosti, v Nemčiji pa je marsikatero poletje prodajala svoje sadje na Bavarskem, v letoviškem mesteou Berchtezvaden, Od se je kot ¡izgubljen biser stiskalo med visoke gore, po vrhovih vedno polne snega, in z jezerom Konigsze v (bližini. Tako se je nekega leta domenila z Aničini-mi starši, da jo vzame za štjiri goldinarje mesečno s seboj na Bavarsko. Za dvanajstletno dekletce, ki je bilo v družini v skrb in napotje in, usta več ob skledi, so bili to tepi denarcij. Z materinim križem na čelu, s strogim očetovim pogledom, naj se pametno obnaša, z jokom v očeh in grlu in z nestrpnim pričakovanjem velikih reqi je sedla na Plavah na vlak, čisto tesno k odločni in krepki Minčnici, ki je vedno Ijiščala k 'sebi zajetno usnjeno torbo. Skrivoma je pogledovala k ruji navzgor, da bi ji že z obraza razbrala, kdaj bo treba izstopiti, ali nova gospodinja jo je kot kakšno pručko potisnila k oknu, naj gleda, kako beži svet mimo in kako mravljinčasti so ljudje. Po dolgi, utrujajoči in nazadnje že dolgočasni vožnji sta vendar izstopili v Berchtesgadenu, kjer je imela gospa svojo prodajno lopo, za njo pa košček vrtiča, kamor je bila že prvo leto nasadila nekaj rastlinic bazilike, ki jih je v mokrem robcu še z briško zemljo okoli koreninic prinesla s seboj.
Gospa je kuhala kar na špiritnem kuhalniku, d n ji ni bilo treba drago plačevati obedov v kakem hotelu in zraven še lakoto trpeti. Nekega dne jp naneslo, da je morala biti za kuharico vprav Anica. Primanjikalo je goriva, pa ga je dolila kar med plamene; steklenico je razneslo, da jo je porezalo po prstih, zublji so planili nanjo, ki je brž odskočila in stekla na vrt, zajeli razliti špirit, tla in zaboje. Anjica se je naglo pomencala in s kriki priklicala gospodinjo, ki je ogenj -pogasijla, deklico pa pošteno zlasala, ocmokala in ozmerjala, za kazen pa poslala s sadjem okoli. V cajno ji je naložila češenj, breskev, marelic, hrušk, štrboncljev, pomaranč, limon in banan, kar na pamet zračunala, koliko mora izkupiti, in jo zaradi požarčka še zadnjič, a težko udarila samo z besedami: »Za škodo, ki si je kriva, ne boš dobila ob odhodu domov niti ficka, da si boš zapomnila za drugič D
18(1
Razkuštrana, osmojena in umazana od dima in joka, s cajno, ki je tehtala skoraj več kot ona, se je odpravila na svoj prvi trgovski pohod in izkupi-la več, kot je naračunala gospodinja. Za vejijo svoje zunanjosti je zbudila precej zanimanja, še več usmiljenja s svojo zgodbo o požaru [in hudi trgovki; vsakdo je kupil nekaj sadja in .marsikdo še kaj navrgel, da je zadnje tri banane obdržala zase in jih pojedla -nazaj grede. Po drugem- sadju se ji sjli-ne -niso cedile, a banan ni svoj živ dan jedla, pa -so jo mikale kot Adama in Evo prepovedani sad v raju. Da je vsak dan prišla do njih, si je -pomagala z briško premetenostjo; sadju je cene nekoliko zvišala in si tako dnevno pjlačala vsaj dve banani.
Letoviščarji so jo radi imeli; všeč jim je bila tista majcena, drobna, črna punčka, ki se je s košem sadja na glavi |in s tujini jezikom borila za vsakdanji kruhek. Rekli -so ji »die schöne Zigeine-rin« in pa »Armes Kind.<, ko je stežka snemala z glave sočno breme in ponujala: »Kaufen sic Äpfel, gnädige Fraü?« Lovila je zrak in besede in si popravljala debelo 'kito, ki bi ji bjla 'lahko za s-vitdk. Ne samo gospe, tudi gospodje so bili radodarni do nje, a teh se je boji a kot vrag križa.
živo se je še spomjinjala Žida s črno bradico, ki je imel ob sprehajališču v Berchtesgadenu trgovinico z umetniškimi slikami v -pozlačenih okvjirjih, z lesenimi jeleni, kapeljicami, hišicami, urami s kukavico, z noži in bodalci z roženim držajem in z drugimi dragocenostmi, ki ji je kupovala gospoda v spomin na lepi kraj in dobivala v spomin na lepa, morda včasih -zares nepozabna doživetja, Anica pa občudovala le skozi debelo izložbeno stekjlo. Le kdaj je prodajal, ko pa je vedno tičal na pragu, kadar j,e šla mimo. Nekega jutra, ko se je sončna svetloba pravkar zaprašila skozi dišeče smrečje, se ji je že od daleč smehljal. Z belim robcem si je gladil brike, na ozkih, pajkasto tenkih prstih mu je drhtel llesket prstana, šepetal je; »Komm, Mädchen, ich werde djir eine schöne Sache und viel Geld -gejben. Komm!«
Talko tiho je -govoril, kot bi -ne Veljalo njej, a ko se je priklonil in se ji še enkrat posmejal, se je le prepričala, da govori njej. Tak se ji je zdel, -kol bi -se bil pravkar najedel svinjske pečenke, ko se je takole z robcem brisal okoli ust in se priliznjeno smejal. Zastudil se ji je in iz neznanega vzroka; se ga je zbala, da je zbežala in se odslej vselej ognila lepe -prodajalne. Bilo ji je težko, ker je bila v najlepšem delu gozdiča, kjer so pod božjimi znamenji vabile le počitku lesene klopi, če so bile -prazne, je na svoji poti vedno za trenutek sedla nanje in si odpočila vrat in noge.
Pa še enega takega hudobca v človeški podobi je srečala tisto poletje. Sedel je na eni takih klopic, a na drugem koncu mesteca, -skoraj blizu Ko-mi-gsse; črnoo-bro-bljena očala je nosil kot kak učenjak, poleg -sebe na klopi je -imel slamnik, palico in bele rokavice, -na sebi pa tako belo kamižo, lo, da ti je kar vid jemalo, če si pogledal vanjo, tako se je bleščala v soncu. Priliznjeno s.e je smehljal in bi-l podoben luoiiferju iz materinih pravljic, le da je bil -brez kopit in da ni nosil frak, nevaren pa veliko bolj, predvsem za Anico, ker je bil živ, v njeni bližini in vabil vprav njo, naj prisede. Po kazal je kupček denarja, ki ga je sicer -skrival pod
klobukom, in vabil: »Schau, wieviel Geld wirst du bekommen!«
Ne da bi ga še enkrat pogledala, je šla mimo odrevenela od groze, sprva mirno im počasi, da ne bi izdala strahu, ujela še Luciferjev »Willst dul nicht?«, potem pa zbežala kot zasledovana srna. Domov je pridihala kot nadušljiv starec, ostali dve dekleti, ki sta se z Goriškega kmalu za njo pripeljali v Berchtesgaden, pa sta se ji zasmejali v obraz, ko sta zvedeli, pred čem je bežala.
»Neumnica! Vidi se, kako si še prismojena. Šecl-la bi, vzela denar in šla.«
»Kar tako?« Nejeverno ju je pogledala.
»Seveda, kar tako, ali pa malo drugače.« Spogledali sta se in spet prasnili v smeh. Anico je strah minil, a s svojega trgovskega zemljevida je črtala tudi ta konec lepega mesteca.
»Zdaj bi šele bežala, če bi doživela kaj podobnega,« si je rekla ob štedilniku v Ljubljani. Skrb-
no je zložila obroč k obroču, obrisala prah in nato pošteno ocenila kuhinjo.
»Prav nič ni taka, kot sem si mislila.«
Ob daljši steni se je šopirila miza s stoli, kredenca se je kopičila ob temeljnem zidu, vse je bilo novo in bleščeče, preveč bleščeče, in morda vprav zaradi tega tako prazno, mrtvo in neprijazno. Pri Grossovih je bil lok marsikje do lesa odluščen, ponekod prepleskan z neveščo roko, da se je še poznala pot čopičevjih ščetin, a ko si se odločil, da sedeš, se t;i ni zdelo, da se boš dotaknil mrzlega lesa, ampak toplega, živega naročja. Manjkali so prtiči po stenah, tla so bila opečna kot v kakšnih grajskih in samostanskih vežah. Tu je vse odbija» lo, tam je vse vabilo.
»Bo že, z božjo pomočjo bo že!«
Še zavedala se ni, da krade iz globoke vere gospe Polone, tako si je že prisvojila njen najljubši stavek.	(Se nadaljuje)
PRAVNI KOTIČEK
V NEKAJ MINUTAH -NOVI PREDSEDNIK!
Mesec november je bil za Združene države Amerike in ves demokratični svet zelo tragičen; o umoru predsednika Kenne.dyja in dogodkih, ki so temu bliskovito sledili, ne bomo tu pisali, saj je svet o vsem tem ogromno razpravljal.
Ustavili se bomo raje pri dejstvu, katerega nismo v ognju polemik in tragičnih dogodkov, skoraj niti opazili, in sicer pri dejstvu, da so Američani imeli že v pičli pol ure novega predsednika. Ni bilo treba za Ken-nedyjevo nadomestitev sklicati kongresa ali pa seje vlade. Nikake formalnosti ni bilo treba: dovolj je bilo, da je tedanji podpredsednik zaprisege! pred sodnikom, pa so ga že vsi nesporno priznali za svojega novega predsednika. Avtomatičnost, s . katero so Američani dobili novega predsednika, je dokaz prave demokracije in razvitega čuta za zakonitost.
Člani ameriškega kongresa, ki so se sestali v zgodovinskem letu 1787 v Filadelfijo z namenom, da izglasujejo svojo prvo ustavo (in se s tem dokončno odtrgajo od svoje matične države Anglije, proti kateri so se dvignili z orožjem v roki), so bili mnenja, da je pametno in praktično zagotoviti takojšnje -nasledstvo v primeru predsednikove smrti. To tudi zaradi dejstva, da so bile ZDA za takratne razmere ogromno ozemlje in da so bile zveze med posameznimi državami - članicami zelo pomankljive, kar bi lahko kdo v primeru praznega predsedniškega mesta izkoristil za državni udar ali pa oelo ponovno državljansko vojno.
V	lakih pomislekih je nastal člen 2 ameriške ustave, ki pravi, da »prevzame v primeru predsednikove, smrti, odstranitve ali ostavke njegovo mesto podpredsednik«. (Vedeti moramo, da združuje ameriški predsednik v sebi dvojno oblast, to ki ju recimo v Italiji imata predsednik republike in predsednik vlade.)
V	Dallasu se je zgodil najhujši primer, ki je predviden v drugem členu ameriške ustave: Predsednikova smrt. Po ustavi ga mora torej naslediti podpredsednik; ker je bil podpredsednik Johnson, v trenutku Kennedy-jevega umora v njegovi bližini, ga. je nasledil v času nekaj minut. Dobiti je moral le Evangelij in zveznega sodnika tci' zapriseči. To pa je storil v letalu pred Odletom v Washington; pred nekim zveznim sodnikom, (mimogrede pečeno: bila je ženska) in pred -nekaj pričami (med temi je bila tudi Kennëdyjeva vdova), je položil roke. na Evangelij in zaprisegel zvestobo ameriški ustavi. Tako je Johnson v najkrajšem času, brez vsakih formalnosti in .cerimonij postal tudi po zakonu predsednik ZDA.
Kdo bo morda rekel, da ni to nič izrednega, nasprotno, da je skoraj nekaj naravnega. Pa ni res! Ustavo s podobn-imi zakoni imajo sicer tudi ostale južne- in srednjeameriške države! Res, in vendar kakšna razlika! V slednjih državah so državni udari na dnevnem redu; tu so ustavni zakoni kaj radi mrtva črka. Zakaj pa? Zato ker manjka tem državam čut zakonitosti, notranjega reda in miru, čut prave demokracije in spoštovanja do svoje ustave! To pa ZDA imajo, zanje ni ustava le košček papirja, niso to postave, ki se jih„ da mimogrede kršiti; zanje, je ustava nekaj nedotakljivega in svetega. ZDA so. svoj resnični demokratični čut in ljubezen do domovine izkazale prav ob umoru predsednika Kenne-dyja. Kot eden so se strnili okrog novega predsednika; vedeli so, da je to grenka ura za njihovo domovino, zato so pustili politična nasprotstva in osebna trenja na miru. V tistih tragičnih dneh je bil zanje cilj, ohraniti notranji red in svetovni mir.
Kaj bi se po ostalem svetu lahko primerilo v podobnih primerih? Pustimo Afriko in Azijo, kjer ni nič stalnega (razen diktatorskih režimov), pustimo tudi Sovjetsko zvezo in vse ostale komunistične države (le mimogrede se spomnimo, po kakšni zakoniti poti je Hru-ščev nasledil Stalina). Ustavimo se za trenutek le v Italiji in Jugoslaviji. Kako bi v teh dveh državah nadomestili predsedni-ka države? In v kolikem času? Tudi tako hitro kot v ZDA?
Jugoslovanska ustava npr. predvideva le odsotnost predsednika republike (člen 223), ne predvideva pa smrti (gotovost v naklonjenost usode ali navadna pozabljivost sestavljavcev nove ustave?); v času odsotnosti predsednika republike nadomešča podpredsednik, dokler ne izvoli zvezna skupščina novega predsednika. To se seveda ne bi zgodilo v nekaj dneh, tudi če ne bi bilo ni-kakih komplikacij.
Po italijanski ustavi (člen 86) pa je takole: v primeru trajne ovire ali smrti ali odstopa predsednika republike, razglasi predsednik poslanske zbornice volitve novega predsednika v roku 15 dni. (Izvoli pa ga parlament na skupnem zasedanju). V Italiji lahko torej preteče celih 15 dni preden bi imeli novega predsednika države (v tem času bi predsedniške posle opravljal predsednik senatne zbornice).
A vrnimo se k ZDA. Naj ponovimo še enkrat, da So v vseh ZDA Johnsona sprejeli kol novega predsednika brez ugovorov ali polemik! To dokazuje, da je ustava iz leta 1787 (ima torej 176 let življenja) še vedno sveža, moderna..in da še vedno ustreza zahtevam današnjega časa; pri življenju pa jo ohranjuje čut zakonitosti in praktičnosti vsega ameriškega ljudstva, Drago Štoka
SERGEJ PAHOR
tili velikopotezno. Zgradili so tako imenovani »Most Evrope«, ki je najvišji most v Evropi in je dolg 815 metrov in bo zelo olajšal dostop v Innsbruck in istočasno omogočaj boljšo povezavo med tekmovalnimi prizorišči. Promet v samem mestu bo omejen in v centru sploh prepovedan, avstrijska žandarmerija pa bo skušala razvozlati neizogibne prometne zmešnjave celo s helikopterji. Tudi za parkiranje so poskrbeli saj bo prostora za preko 40.000 avtomobilov.
Štiri leta so minila, odkar so v Squaw Walleyju in Rimu zadonele fanfare in zaključile VIII. zimsko in XVII. letno olimpijado, čez dobri mesec pa bodo v grški Olimpiji obnovili obred prižiganja olimpijskih bakel in mitični ogenj bo šel znova na pot in sprožil navdušenje, in zanimanje ne samo športnih množic, ki vidijo v olimpijskih igrah praznik športa in plemenito tekmo, ki zbližuje vse narode. Tokrat bo štafeta z olimpijsko baklo dosegla najprej Innsbruck kjer bodo 29. januarja svečano odprli IX. zimske igre.
Tirolsko mesto se je več let pripravljalo na ta velik dogodek in zdaj je že povsem nared, da sprejme velike množice tekmovavcev, časnikarjev in gledavcev, ki si hočejo od blizu ogledati to veliko športno manifestacijo. Kmalu potem, ko je bil Innsbruck izbran za sedež IX. zimske olimpijade, so prizadete oblasti, ki so se pripravljale na organizacijo zahtevne prireditve, vrgle v svet geslo, da bodo igre kar se da preproste, brez pompoznih zgradb in ostale nešportne navlake, ki ponavadi spremlja olimpijske igre, skratka obljubljali so, da bodo igre potekale v duhu načel barona de Coubertina, začetnika modernih olimpijskih iger. Zgleda pa, da bodo ti nameni ostali neizvršeni deloma tudi zato, ker tirolsko mesto ni hotelo zaostajati za zgledom prejšnjih prirediteljev, v prvi vrsti Squaw Valley in Cortina. Marsikateri novozgrajeni objekt je tako velik, da bo. po igrah redkokdaj, če sploh kdaj polno izkoriščen. Olimpijsko mesto bo tudi privabilo običajno veliko število turistov in drugih gostov, ki imajo kaj malo opravka s športom. Tudi cene, za katere so dosti obljubljali, da ne bodo ob tej priliki poskočile, so že. sedaj — precej pred pravim začetkom — kar krepko nad običajnimi. Tudi vstopnice so precej drage, kljub temu pa gre njih prodaja z lahkoto od rok in organizatorji so lahko veseli, saj so jih že sedaj prodali za skoro 100 milijonov lir več kol v celoti na igrah v Cortini 1956. Tudi prometa, ki predstavlja ob tovrstnih prireditvah enega največjih problemov, so se organizatorji lo-
Poglejmo še kako bo poskrbljeno za takmovavce. Ti bodo nastanjeni v olimpijski vasi, ki je sestavljena iz štirih 10-nadstropnih stanovanjskih blokov, ki bodo po olimpijadi služili avstrijski vojski.
Posamezne ekipe bodo dobile na razpolago po nekaj stanovanj, V sobah bosta stanovala eden ali dva športnika, vodja ekipe pa bo imel svojo sobo. Vsa oprema'je iz fonda avstrijske vojske. V vsakem bloku bo restavracija, ki bo vsaka imela drugačno tipično kuhinjo: nemško-avstrijsko, romansko, anglo-aineriško in skandinavsko, slovansko in azijsko-orientalsko. Tako bo poskrbljeno za vse okuse. Cena penziona bo znašala za vsako osebo približno 4.800 lir dnevno.
Vsaka država bo lahko prijavila največ 119 tekmovavcev, vendar pa tako številne ekipe verjetno ne bo. Kot srno že rekli bo uradni začetek 29. januarja, vendar pa bodo hokejske tekme začeli že 28. januarja, ho se bodo hokejisti pomerili za uvrstitev v A ali B skupino. Tako se bo Jugoslavija pomerila s Kanado, Italijo s Švedsko, Češka z Japonsko itd. Jasno je, da ne Jugoslavija ne Italija ne moreta upati na uvrstitev v A skupino, ker Kanada in Švedska spadata, skupaj s Češko, Sovjetsko zvezo in ZDA med tiste velesile, ki se bodo potegovale za prva mesta,
Jugoslavija bo verjetno poslala v Innsbruck naslednje predstavništvo: moški: tek 4, alpsko smučanje 5, hokej 17, za skoke in sankanje ni še znano število tekmovavcev; ženske: alpsko smučanje 2.
Pri slalomu bodo uvedli pomembno novost: vsako vožnjo bodo namreč filinali in filme sproti razvijali. Tako bodo že. eno uro in pol po nastopu smučarja lahko popolnoma nepristransko ugotovil če je pravilno vozil skozi vsa vratca.
Predvidevanja o rezultatih si malokdo upa tvegati, ker zimska sezona še ni začela in manjkajo pogoji že za samo ugibanje. Šestega februarja pa bodo zimske igre končane in bo vse. znano, do takrat pa pustimo, da negotovost veča zanimanje za to veliko zimsko prireditev.
Ko se uglasi božična melodija preko radia, postanemo čudno otožni in obenem srečni. Pred nami olive spomini na mladost, na božič, ki smo ga preživeli s svojimi najdražjimi, na tihe trenutke ob jaslicah. Božičnih sporedov na radiu nam zlepa ni preveč. Letos jih je tržaška radijska postaja razporedila takole:
NEDELJA, 22. DECEMBRA
ob 21.00: Iz slovenske folklore: Stopimo k revni šta-lici (Lelja Rehar).
PONEDELJEK, 23. DECEMBRA
ob 12.30: Ponovitev folklorne oddaje; ob 19.15: Božična romanca, novela Ks. Meška.
TOREK, 24. DECEMBRA — BOŽIČNI VEČER
ob 11.30: šopek slovenskih pesmi (Adventne pesmi); ob 17.00: Božični motivi;
ob 18.00: Adele Mesesnel, Božično drevo, novela; ob 20.30: Božične pesmi v izvedbi pokrajinskih vokalnih ansamblov ;
ob 21.00: »Mir se oznanja ljudem po širjavi«, božične slike, napisal Saša Martelanc ; ob 23.30: Ob jaslicah (pesmi različnih narodov), ob 24.00: Božično voščilo in prenos polnočnice iz župne cerkve v Sv. Križu.
SREDA, 25. DECEMBRA BOŽIČNI DAN ob 8.30: Slovenske božične pesmi; ob 10.00: Prenos slovesne maše iz cerkve sv. Justa; ob 11.15: »Božji nam je rojen sin«, božična zgodba, napisala Tončka Curk ;
ob 15.10: Stanko Premrl: »Božične skrivnosti«, poje baritonist Marijan Kos, pri klav. Livia D’Andrea Rotna-nelli ;
ob 15.30: »Mir se oznanja ljudem po širjavi« — ponovitev ;
ob 19.00: Slovenska božična lirika, pripravil Franc Jeza; ob 21.00: Radijska novela »V svitu zvezd«, napisal Jože Peterlin.
ob 19.20: Znani božični motivi v novejših izvedbah; ob 20.30: Zbora »Jacobus Gallus« in »Lojze Bratuž«, pod vodstvom U. Vrabca in Mirka Fileja; ob 22.40: Nebeški zvoki - izbor božičnih melodij.
ČETRTEK, 26. DECEMBRA
ob 8.30: Glasbena matineja (božični motivi); ob 9.20: Koncert združenih slovenskih cerkvenih zborov z Goriškega. Vodi Stanko Jericijo; ob 10.00: »Po svetu pri božičnem drevescu«, predavanje Franca Orožna;
ob 16.00: »Božični prazniki v slovenskih legendah«, napisal Martin Jevnilkar;
ob 17.00: Božični ljudski motivi v izvedbi zborov »Mon-tasio« in »Publio Carniel«, vodita Mario Mačehi in Lúcio Gagliardi :
ob 18.55 Božične pesmi, pojejo Perry Como, Mahalia Jadkson in Elvis Presley;
ob 19.35: Orkestra Billy Vanghn in Frank Chacksfield ; ob 20.30: Slovenski vokalni ansambli; ob 21.00: »Cvrček za pečjo« (Charles Dickens), igra v 3. dejanjih.
PETEK, 27. DECEMBRA
ob 19.15: Radijska novela »Lučke na božičnem drevesu«, napisal Tomaž Mislej;
ob 21.30: »Okolje v božičnih slikah«, predavanje Milka Bambiča.
SOBOTA, 28. DECEMBRA
ob 17.15: »Zgodilo se je na sveti večer...«; ob 18.00: »Njegova zibka«, (Anton Novačan).
NEDELJA, 29. DECEMBRA
ob 10.00: Prenos maše iz cerkve sv. Justa; ob 11.15: »Božične sanje«, pravljica, napisal Franc Jeza; ou 16.00: Radijska novela; »Mustru Perez, organist«, napisal Guslavo Actolfo Becguer;.
ob 21.00: »O Jezus, nam svet' žegen dej, eno dobro letu zanaprej« (L. Rehar).
PONEDELJEK, 30. DECEMBRA
opoldne ponovitev folklorne oddaje; ob 19.15: »Na stričevem domu«, novela, napisal Fr. Erjavec.
TOREK, 31. DECEMBRA
ob 18.00: Franc Orožen: ,N.a Silvestrov večer, predavanje; ob 21.00: Silvestrov variete, napisal Danilo Lovrečič. SREDA, 1. JANUARJA '964 — NOVO LETO ob 8.30: Slovenske božične in kolednice; ob 14.45: Melodični orkester, ki ga vodi Alberto Casa-massima;
ČASNIKARSKI ODDELEK RADIA
ima v programu tri zelo zanimive oddaje, in sicer:
V	nedeljo 22. decembra bosta v oddaji Kdo, kdaj, zakaj? pred mikrofonom dva učenca slovenskih šol, ki sta se najbolj odlikovala po svoji dobroti in požrtvovalnosti.
V	«and prihodnjih oddaj bodo pripovedovali učenci dveh razredov iz Longarona in iz Skopja o svojih doživetjih ob strašni nesreči.
V	načrtu pa so tudi pozdravi slovenskih izseljencev iz različnih evropskih držav. Oddaja bo, .če bodo pravočasno prispeli pozdravi, če ne, pa kdaj kasneje.
NATEČAJ ZA RADIJSKO IGRO
Kakor smo zvedeli, bo RAI — tržaško ravnateljstvo razpisalo natečaj za radijsko igro za slovensko postajo. Delo, ki bo sprejeto, bo prvič izvajano ob otvoritvi novega radijskega poslopja.
Natečaja se bodo lahko udeležili v Italiji živeči pisatelji. RAI bo poleg nagrade najboljšemu delu, plačalo tudi običajni honorar za besedilo, če smo prav razumeli. Upamo, da bomo dobili v kratkem podrobne določbe natečaja in jih bomo lahko v prihodnji številki Mladike objavili.
Natečaj RAI je kulturno pomembno dejanje za Slovence, kakršnih so redkokdaj deležni in zato zasluži vso pozornost: Ravnateljstvu pa moramo izraziti veliko zadovoljstvo in priznanje slovenskih kulturnih delavcev v Italiji.
TUDI VI? TUDI Ml! ZAKAJ PA NE?
CERKVENE ZAPOVEDI
Do nedavnega ste učili, da se !leta cerkvena zapoved glasi: Ne obhajaj ženitve v prepovedanih časih; sedaj pa učite: Sklepaj zakon po cerkvenih določbah. Čemu ta sprememba?
Zainteresiran zaročenec
Nekateri mislijo, da je cerkvenih zapovedi samo pet. Odprite cerkveni zakonik, pa boste videli, koliko jih je! Na delu je posebna komisija, ki naj pregleda vse te zakone, jih prilagodi novim časom in potrebam ter pripravi no-vo izdajo cerkvenega zakonika. In; omenjena sprememba je že prilagoditev novim potrebam. Vpeljali so jo v Ljubljani in je sedaj že v novih katekizmih, ki so jih izdali prav v Ljubljani, in v veroučnih knjigah, ki smo jih izdali v Trstu.
V	»petih zapovedih« so omenjeni v prikrojeni obliki le nekateri cerkveni zakoni, ki so splošnega značaja. V preteklosti se je zdelo potrebno poudariti, naj ne bodo poroke v adventnem in postnem, času obdane s hrupom in zunanjim bleskom, danes se zdi potrebno poudariti, naj ne bodo poroke — zakoni samo neka zunanja formalnost (kakor civilne poroke), ampak naj se kristjani poročijo v cerkvi z vso tisto resnostjo in pripravo, ki jo zakrament svetega zakona po cerkvenih pravilih zahteva.
KRŠČANSKI NAUK V ŠOLI
Ali je res, da se dijaki ne učijo krščanskega nauka (verouka)? Ko sem jaz hodil v šolo, smo se ga pošteno učili. Zakaj ni več tako?
Oče
Ko ste hodili Vi v šolo, ste vse dobro študirali! Vsaj tako pravijo starejši ljudje. Kaj pa vzamejo resno danes mladi ljudje in predvsem študentje? In kako naj vzamejo resno krščanski nauk, če se starši ne zanimajo, ali njihov otrok napreduje v poznanju krščanskih resnic in krščansko živi? Le redko se zgodi, da se starši obrnejo na kateheta in se zanimajo, kako se njihovi otroci učijo verouk. In to ni prav, ker je poznanje verouka važna zahteva današnjega časa.
V	šolah je verouk na prvem mestu, a katehet pri redovanju praktično ne more uporabljati negativnih ocen. Čeprav da negativno oceno (»pomanjkljivo«), nima ta ocena nobenih 'posledic za dijaka. In marsikateri dijak zato sklepa: ali se učim ali se ne, grem. vseeno naprej. Razumljivo študentovsko »špe-kuliranje!« če temu dodaste še organizirano omalovaževanje krščanskega nauka, imate že dovolj vzrokov, da morete spoznati, na kakšne težave naleti katehet v srednji in že v osnovni šoli.
Zaradi tega je v veliki meri odvisno od kateheta, kako zna s svojim znanjem, osebnim stikom, odločnostjo, dobroto in razumevanjem dijaških problemov navdušiti dijake za študij krščanskega nauka. To delo v današnjem času ni lahko. Ali res ne morete in nočete starši pomagati katehetom pri njihovem odgovornem delu?
NAJ ODPUSTIM?
Kako naj človek odpusti in pozabi storjeno krivico?
I. H.
V Očenašu molimo: Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom. Odpuščanje je zato izrazita poteza dobrega kristjana. Kristus je to učil, sam tako ravnal in svoji Cerkvi izročil za vse ljudi potrebna sredstva, ki človeku omogočijo »hojo za Kristusom«.
Odpustljivost je torej krščanska krepost, pozabljivost pa ne.
VENCI PRI POGREBU
• Ali se Vam ne zdi, da ponekod pri pogrebih preveč denarja potrosijo za vence?
Kraševec
To popolnoma drži. Kaj koristijo venci mrtvemu? če je umrl v milosti božji in mora še v vicah plačevati svoj dolg, mu koristijo edinole naša dobra dela: molitev, sv. maša, zakramenti, duhovna in telesna dela usmiljenja. Vse drugo je bolj za žive kot za mrtve.
Mani vencev, a več skrbi za srečno zadnjo uro! Ta je odločilna. Kako naj nosimo pri pogrebu vence, cvetlice in sveče ali zanje plačamo, če je pokojni po naši krivdi in po naši zanikrnosti odšel iz tega sveta brez milosti božje, ker je.umrl brez zakramentov spovedi, obhajila in maziljenja?
To drži za kristjane!
OBČUTLJIVOST
Zakaj ste duhovniki tako občutljivi, če vam kdo kaj reče? Ali .celo užaljeni?
Radovednež
Vsak človek mora biti občutljiv za potrebe drugih — mora imeti razumevanje za bližnjega in njegove potrebe. To nam naroča naš poklic. Kar ni lahko.
Ali je kaj čudnega, če opazka, o-pomin in svarilo zadenejo našo občutljivost? Človek, še posebno duhovnik, večkrat laže prenese laž, hudobijo, krivico, obrekovanje, kakor pa kritiko svojega dela in vedenja, dobrega ali slabega. Vzroki. so različni. Pri duhovnikih bo včhsih zavest, da smo učitelji, ki pa pozabimo, da smo učitelji in posredovpvci božje resnice, ne pa človeške učenosti. Vsak je ponosen na svoje delo,
a večkrat pozabi, da je iskanje resnice in poti za dosego cilja odvisno v veliki meri od pomoči drugih. In ta pomoč nam je dana večkrat prav v obliki nasveta, pouka, opozorila, svarila, graje, kritike. »Ako greši tvoj brat,« je rekel Kristus, »pojdi in ga posvari med štirimi očmi.«
Večkrat imamo velike težave z dokazovanjem papeževe nezmotljivosti, o svoji nezmotljivosti le redkokdaj podvomimo.
Beseda užaljenost ne spada v privatni slovar dobrega kristjana, kaj pa še duhovnika!
CENZURA
Čemu je treba »zganjati take komedije«, ko gre za gledališko prireditev ali film, ki nista popolnoma v skladu s cerkvenimi nauki ali načeli? Čemu cenzura, saj imajo gle-davci sami dovolj pameti! Prava u-metnina ni nikoli spolzka ali umazana.
Gledavec
Če le imajo dovolj pameti...
Zato le kratka pripomba, ki sem jo bral v neki švicarski reviji.
če gre res za umetniško delo, ga je treba zavarovati pred takimi, ki ga ne razumejo in ga tako onečastijo, in pred takimi, ki jim je delo lahko v spotiko in škodo, če pa delo ni umetnina, ampak le »umazanija«, potem je treba pa gledavce zavarovati pred njo. In to m morala doseči trezna in dosledna cenzura.
KENNEDYJEVA SMRT
Kennedy je bil katoličan in je s svojo družino katoliško vero javno izpovedal. Hodil je na primer vsako nedeljo k sveti maši. Zakaj je prav njega zadela tako tragična smrt? Do svojih zvestih bi moral Bog imeti več obzira in jim zato prihraniti trpljenje.
Janez Kc.
Zvesto krščansko življenje ne daje nobene predpravice do življenja brez skrbi, dela in trpljenja. Krščanski človek ve, da doseže vstajenje — cilj vsakega zemljana — le po poti, ki pozna odpoved, trpljenje in smrt. Krščanski človek pa tudi ve, da mu vera odkriva smisel te poti in da prejema po veri potrebne moči in pomoči za to pot, ki ga vodi k večni sreči v Bogu.
Zakaj je prav njega zadela ta tragična smrt? Kdo more na to vprašanje odgovoriti? Ali ni morda -s smrtjo dal trajen pečat pravilnosti svojemu delu in svojim idejam, ki jih je tako pogumno oznanjal in izvajal? Njegova smrt bo človeštvo spominjala na ideje, za katere je žrtvoval svoje mlado življenje.
Lojze Škerl
LEV DETELA
Vesela in žalostna burka i »! LJ f \ ^ f I j \ g /\
-----------------------------------LD	L«*! I I	(Nadaljevanje)
VALPET TELEBAN: Gospodar pl. Graščina je izrazil pomislek glede navzočnosti gospe ministrice tovarišice tilačanlke Mice Potice, ki je ministrica za socializem.
URAVNIK (poklekne): Toda, presvetlji. (v solzah.) Res nismo mogli drugače. Cesar nas je prisilil. A si bomo pomagali; ne bo minilo leto, pa bo iz vlade.
TLACANKA MICA POTICA: Ha, ha. Jaz pa iz vlade. Nikoli. Sedaj sem v vladi in nihče me večne izrine.
UPRAVNIK: Dobro, a 'kaj bi polemizirali.
SUŽENJ DEBELI MARTIN: Kaže, da so pl. graščak pl. Graščina zadovoljni z našo rešitvijo. Vendar jo pojmujejo kot začasno rešitev. Samo kot začasno rešjtev.
UPRAVNIK: Seveda, seveda ...
V.
ZASOPLI STRAŽAR: Gospoda, cesar se vzpenjajo po stopnicah. Vsak čas bodo tu. (Vzunaj se oglasi trobenta, od nekod doni graščinska himna. Salve iz pušk.)
UPRAVNIK: Ministri in ministrice, mirno! Pričakujemo božanskega cesarja. (Zasopli stražar odide.)
VI.
(Vsi padejo na koilena.)
CESARJEV HLAPEC: Vstanite, gospodje. Jaz nisem cesar, jaz sem cesarjev hlapec. (Vsi vstajajo.)
VII.
CESARJEV NADHLAPEC: Vstanite, jaz sem samo cesarjev nadhlapec!
VIII.
CESARJEV VIŠJI NADHLAPEC: Vstanite, saj tudi jaz nisem cesar, temveč cesarjev višji nadhlapec.
IX.
UPRAVNIK: Naj gre vse skupaj k vragu! Tudi ta ne bo cesar! (Nihče ne poklekne.)
CESAR: Jaz sem cesar.
UPRAVNIK: Oh, oprostite, cesarsko veličanstvo. (Vsi padejo na kolena in se v vrsti pomikajo k cesarju in njegovim hlapcem različnih kategorij.)
CESAR: Višji nadhlapec, kje je moj robec?
CESARJEV VIŠJI NADHLAPEC: Nadhlapec, kje je robec njegovega cesarskega veličanstva?
CESARJEV NADHLAPEC: Hlapec, kje je robec njegovega cesarskega veličanstva?
CESARJEV HLAPEC: Pokorno jav]ljaim, prezvišeni nadhlapec, robec njegovega cesarskega veličan-
stva j,e v cesarskem žepu njegovega cesarskega veličanstva.
CESARJEV NADHLAPEC: Pokorno javljam, prezvišeni višji nadhlapec, robec njegovega cesarskega veličanstva je v cesarskem žepu njegovega cesarskega vdličainstva.
CESARJEV VIŠJI NADHLAPEC: Cesarsko veličanstvo, jaz vaš vdani cejarskj višji nadhlapec po-korno javljam, da je robce vašega qesarSkega veličanstva v vašem cesarskem žepu.
CESAR (potegne robec iz žepa in se vsekne): No, prav.
UPRAVNIK: Dovolite, vaše cesarsko veličanstvo. Naj vas v imenu graščaka pl. Graščine, ki je seveda prisoten (pomaha nekam v prazno), naj-prisronejie pozdravim. Vem, da smo zelo grešili, toda na današnji zgodovinski dan naših prisrčnih odnosov vas prosimo, da nam oprostite. Od slej bomo vaši najpokornejši sužnji. (Vstane. Tudi drugi store isto.)
CESAR: Kdo si, človek, ki govoriš?
UPRAVNIK: Do sedaj sem bil upravnik, sedaj sem pa predsednik graščinske vlade in minister za zunanje, notranje, gospodarske in finančne zadeve.
CESAR: How do you do? (mu poda roko.)
UPRAVNIK: Bo!
CESAR: Kdo so ti v vrsti?
UPRAVNIK (predstavlja vlado): To je naš valpet Teleban v svojstvu ministra za vojsko, mornarico in državno varnost.
Na pragu h o žic n e.ga oznanila mira
smo še vedno presunjeni ob nečloveškem umoru predsednika Združenih držav, Johna Kennedyja. To je prva številka naše revije po onem strašnem dogodku.
Občudujemo lik mladega, neutrudnega, a poštenega državnika - kaloličana. Naši mladini bo ostal vzor pogumnega in delavnega voditelja naroda. Ameriškemu ljudstvu želimo1, da bi zmagalo v njem zdravje in da bi nova doba zabrisala sled sramotnega dejanja. Ameriškim katoličanom, ki že toliko let pomagajo ludi neštetim našim družinam in študentom z živili in obleko, še posebej naše sožalje.
Naj božični mir in blagoslov doseže vse, ki so blage volje.
CESAR: How do you do. (Mu poda roko, valppt silovito udari s petami ob tla.)
UPRAVNIK: Suženj debeli Martin kot minister za kolonije in ekspedicije.
CESAR: Oh, vi ste pa zamorec. Zamorce imam nad vse rad. Prav lepo, da ste v vladi (vsi se vljudno smejejo.) No, how do you do?
SUŽENJ DEBELI MARTIN: Hvala, vaše cesarsko veličanstvo. Kar dobro mi gre (si prisrčno streseta roke.)
UPRAVNIK: To je gospa ministrica tovarišica tla-čanka Mica Potica, ki predstavlja ministra za socializem.
CESAR: Oh, to ste vi, tovarišica ministrica gospa Mica Potica, o vaših herojstvih smo že toliko blagoglasnega slišali. Vidite, vi ste razred, ki vstopa v zgodovino. Vaša herojstva so brez meja. Z organizirano dejavnostjo ste si na demokratičen način priborili vstop v graščinsko vlado.
TLAČANKA MICA POTICA: Hvala, tovariš cesar. Povedati vam pa moram, da jaz v smislu graščinske etikete nisem tovarišica ministrica gospa in tako dalje, temveč gospa ministrica tovarišica tlačanika Mica Potica.
CESAR: Vidite, vidite... Na to nisem pomislil! Oprostite, oprostite. Pri vas se jasno manifestira zgodovinski boj razredov. Neverjetno. Celo v imenu. How do you do! (Si prisrčno stisne roko.)
UPRAVNIK: ,To je kuharica kot ministrica za preskrbo.
CESAR: Vam se imam morda zahvaliti, da tako lepo diši po pečenih racah.
KUHARICA: Pa ja, vaše cesarsko veličanstvo. Ni vrag, da ne bi bili zadovoljni z današnjo pojedino.
CESAR: Lepo... lepo. Tudi za kulinarične užitke mora biti preskrbljeno. How do you do!
«Sr V.'*'? .
KUHARICA: How do you do! (mu divje stisne roko.)
CESAR: Moj Bog! Moj Bog! Auuuu!
UPRAVNIK: Ah, oprostite, vaše cesarsko veličanstvo. Res se podobno ne bo več pripetilo... Naj vam torej predstavim še deklo kot ministrico za delo ...
CESAR: How do you do. (ji stiskaj roko.)
UPRAVNIK: ...in grajskega norca, k;i je naš kulturni minister...
CESAR: No, lepo gospod kulturni minister grajski norec. Kako pa kaj stoji z vašo plemenito kulturo. Sem nekaj slišal, da živi med vami pomemben umetnik. Tu je morda vzgojitelj. Bi mi ga lahko pokazali...
GRAJSKI NOREC: Kikiriki... vzgojitelja na graščini ni!
CESAR: Kalko? Sem prav slišal?
UPRAVNIK (se hlastno vmeša): No, saj ni tako hudo. Vzgojitelj - umetnik je trenutno na študijskem potovanju po inozemstvu. Res smo ga silno veseli, toda našo kulturo mora vendar popularizirati tudi v inozemstvu ...
CESAR: Seveda... seveda. Torej, gospod kulturni minister grajski norec. How do youy. do! (mu stisne roko.)
GRAJSKI NOREC: Kikiriki!
CESAR: Kako?
UPRAVNIK: Vašemu cesarskemu vpljičantsvu moram sporočiti, da gospod kulturni minister uporablja zelo veliko učenih tujk, ki so težko razumljive. Ta je tudi ena tistih . ..
CESAR: No, vidim, da je učen. Vašo kulturo pa ste že lepo poenotili in reprezentirali...
GRAJSKI NOREC: Poenilji in polenili, gospod cesar in gospod cesarsko veličanstvo v eni osebi...
UPRAVNIK: Ne vzemite teh besedi resno, veličanstvo. To so samo učene šale v naši pomembni kulturi...
CESAR: No, naj bo. Sem pa vesel, da ste sestavili vlado, ki jo' sedaj proglašam v kraljevsko vlado kot tudi proglašam vašega graščaka pl. Graščino v njegovo kraljevsko veličanstvo kralja Graščino 1. Ustanovitelja. (Vsi ploskajo. Klici »Hura« .)
UPRAVNIK: V imenu našega prvega kralja, moje vlade in našega dobrega ljudstva naša ,iskrena zahvala.
CESAR: Oh, majlenkost, malenkost... Pa kaj, ko bi odšli k vratom in sporočili vesplo novico ljudstvu...
UPRAVNIK: Sijajno (odidejo k vratom in jih od-pro.)
CESAR (obrnjen protj vratom, s hrbtom proti gle-davcem v dvorani): Ljudstvo kralja Graščine L! Kot vidite, ste postali kraljevina. To je zelo pomembno in zelo važno. S tem se naše vezi samo krape. Naše prijateljstvo je z vašimi pogumnimi dejanji postalo sijajno. V kraljevski vladi je tudi vaša revolucionarna predstavnica gospa ministrica tovarišica tlačanka Mica Potica (pritrdilni vzkliki od vzunaj in znotraj). Nekdanji graščak vas zaradi upora ni kaznoval, ampak povišal. In to po moji zaslugi. Jaz pa sem zaradi svoje moči povišal vse vas, o ljudstvo, poviša)! pa sem tudi graščaka v kralja. Vaša za-
stava je nova zastava, vaš grb je -nov grb, vaša h|imna je nova 'himna. Vse je novo. Pred nami se odpira svetla bodočnost. Moje ljudstvo je z odličnim delom ustvarilo silovite uspehe. Mi postajamo žitnica sveta; vidimo pa tudi, da tudi vaše hrabro ljudstvo ustvarja gigantska della. Le tako naprej! Tudi vi ste pomembni, če pa ne boste razumeli našega miroljubja, pa vas bomo pokončali. Talko. Hvala vam. Le pogumno naprej. Naj žjivi kraljevina Graščina! (Ploskanje in divje vpitje.)
UPRAVNIK: V posebno čast mi je, da (lahko- pred tribuno našega ljudstva pozdravim talko odličnega gosta iz prijateljske dežele — kot je to njegovo cesarsko veličanstvo cesar. Po razprtijah preteklosti smo končno zakopali bojno sekiro in postajamo povezani nepremagljiva sila sveta. Svetovni položaj se je sicer poslabšal, zato pa bomo sami prinesli svobodo med vse (navdušeno ploskanje). Naša naloga je osvoboditev Afi]ilke (navdušeno 'ploskanje) in -drugih dežel. Zato imamo tudi ministra za kolonije in ekspedicije, ki je domorodec suženj debeli Martin. (Navdušeno ploskanje). Gospodarsko se bomo v prihodnjih letih zelo utrdili in bomo pri-dejlaili veliko več rac. Vse gre lepo naprej in po vodi (navdušeno ploskanje, vmes klici Živio!). Z obiskom predragega nam cesarskega veličanstva cesarja in njegovih plemenitih spremi j evavcev, cesarskega višjega nadhlapca, cesarskega nad-hlapca in cesarskega hlapca pa smo naše miroljubne napore samo povečali. Spoštovani, hvala vam za obisk (navdušeno ploskanje) in na dolga leta (navdušeno vpitje, klici Cesar-Kralj, Cesar-Kralj itd.).
CESAR: Thko, 'sedaj se pa lahko posvetimo utrjevanju našega prijateljstva in zabavi.
UPRAVNIK: Z -največjim navdušenjem, gospod cesar. Se popolnoma strinjam... če dovolite, bi vas s spremstvom povabjil k mizi, 'kjer srno vam pripravili skromno kosilce ... Seveda, če dovolite ...
CESAR: Zakaj pa ne .. . Po vseh teh peripetijah se tudi pri|leže, da kaj vržeš pod zob ...
UPRAVNIK: Dekla in ministrica, prinesi sklede iz kuhinje. Kuharica in ministrica, ti ji pa prosim pomagaj! (Obe odideta.)
PREJŠNJI: (Razen dekle in kuharice.)
CESAR: Seveda, eden ne zmore!
UPRAVNIK: Kaj hočemo, je že tako. Kako ste pa 'kaj potovali, vaše cesarsko veličanstvo, če vas smem vprašati?
CESAR: No, bilo je kar prijetno. Ta čas še ni premrzlo. Tudi sončno je še. Vendar se že čuti prodiranje deževja... Veste, pogledal sem si že tudi njivice, travnik in gozdiček . ..
UPRAVNIK: Lepo... Dogodki iz preteklosti so mi res neprijetni, a vam povem, da se ne bodo ponovili.
CESAR: Vem, vem. In tako je prav...
UPRAVNIK: Upam, da vam bo obisk naših krajev samo prijeten ...
CESAR: Nedvomno... Saj sem prav srečen, da sem tu — pa v drugih okoliščinah kot svoje dni... Višji nadhlapec, kje je moj robec?
CESARJEV VIŠJI NADHLAPEC: Nadhlapec, kje
je robec njegovega cesarskega veličanstva cesarja?
CESARJEV NADHLAPEC: Hlapec, kje je robec njegovega cesarskega veličanstva cesarja?
CESARJEV HLAPEC: Pokorno javljam, prezvišeni cesarjev nadhlapec, cesarski robec njegovega ce-sarsk ega veličanstva cesarja je v cesarjevem cesarskem žepu.
CESARJEV NADHLAPEC: Pokorno javljam, prezvišeni cesarjev višji nadhlapec, cesarski robec njegovega cesarskega veličanstva cesarja je v cesarjevem cesarskem žepu.
CESAR (proti upravnilku): Ali smem?
UPRAVNIK: Toda, vaše cesarsko veličanstvo cesar. Zaboga. Kar dajte. Jasno da. Le vseknite se.
CESAR: No, potem pa že. (Se vsekne.)
XI.
KUHARICA: Tako... kosilce je na mizi. Tako gospoda, oprostite, cesarska in kraljevska veličanstva i-n gospoda... Vaše cesarsko veličanstvo, kaj blagovolite? Pri raci- je vse prav fino, od peruti do zadka... Morda nožico, morda perutnico (izgleda kot da seka raco, čeprav te nikjer ni). Tudi -prsi so prav pikantne, s slapini-no nadevo...
CESAR: No, če me že sprašujete o vsem tem, pač nočem biti tiho. Zakaj bi se moral odreči kulinaričnim užitkom ... Kar celo raco mi vržite na krožnik, gospa ministrica. Pa ja ... Tako .. . Seveda ... Hvala ... Mmmmmm ... Imenitno ... Res znate race izvrstno pripraviti...
UPRAVNIK: No ja, race so tod kar dobre... Res me veseli, da vam tekne... In le nalož-ile si... Tako, zvrhan krožnik vendar ... Kuharica in ministrica, postreži vendar gospodom cesarjevim spremljevavcem, dekla, ti pa nam.
(Se nadaljuje)
UREJUJE MARIJA
30. JUNIJA je bil na splošno presenečenje izvoljen za predsednika jugoslovanske republike maršal Tito.
25.	JULIJA so sklenili sporazum trije zunanji ministri Amerike, Anglije in Rusije za prepoved atomskih poskusov v ozračju,
26.	JULIJA zgodaj zjutraj zadene Skoplje, makedonsko prestolnico, hud potres, ki uniči skoro vse mesto. Mnogo ljudi zgubi pod razvalinami življenje. Svetovna javnost priskoči z darili na pomoč.
3. AVGUSTA se rodijo Anici Atelšek iz Maribora četvorčki. To je izreden dogodek za slovensko in sploh evropsko javnost. Le v Ameriki so nekaj posebnega: nekaj mesecev pozneje se namreč najprej v Venezueli in nato še v ZDA rodijo petorčki.
KONEC AVGUSTA objavijo v Pekingu nov zemljevid. Izdajanje zemljevidov je običajna zadeva v vsaki državi, vendar ima pa la zemljevid nekaj posebnega: Kitajska obsega ne samo pravo Kitajsko, ampak tudi Malajo, S ngapur, Taijlandijo, Severni in Južni Vietnam, Laos, Kambodžo, Severno in Južno Korejo, Nepal, Sikim in Butan ter indijsko ozemlje Asam, Nafa, Nagaland, A-daman in Nikobarske otoke poleg dela ozemlja Ladak. Razvidno je kako kitajska politika teži po komunističnem internacionaliz-mu ter spoštovanju neodvisnosti drugih, nikakor pa ne diši po imperializmu.
29. SEPTEMBRA se prične drugo obdobje koncila.
ZAČETEK OKTOBRA. V tem času kupuje Rusija žito v kapitalističnih držaivah, prav v tistih, katerim je Hruščev grozil da jih bo »pokopal«. To je jasen dokaz o neuspehu komunističnega sislemu v kmetijstvu. Sicer so se izgovarjali s slabo letino, a strokovnjaki menijo, da je temu kriv slab sistem gospodarjenja. Rusija je zaradi velikih nakupen' v Kanadi, Avstraliji in ZDA prisiljena prodajati zlato na zahod. Zgled Rusije posnemajo tudi druge ljudske demokracije, tako Madžarska, Romunija, Bolgarija, da Poljske sploh ne omenimo. Kitajska pa sploh že leta kupuje žito v Kanadi.
9. OKTOBRA zvečer se pripeti v Longaro-neju huda nesreča, ko se del hriba utrga ter pade v umetno jezero. To dvigne velik val vode, iki odnese in poruši več vasi. Ljudje se presenečeni v -spanju ne morejo rešiti. Ta nesreča zahteva nad dva tisoč žrtev in je najhujša kar se jih je zgodilo letos v zapadni Evropi. Vsi državljani ter tudi iz drugih dežel dokažejo veliko solidarnosti s prizadetim prebivalstvom, ko mu z darili in drugim priskočijo na pomoč.
15. OKTOBRA odstopi zahodnonemški ministrski predsednik oziroma kancler Adenauer. Prvič je bil izvoljen 18. septembra 1949. Od tedaj je neprestano ostal na oblasti ter s svojim delovanjem in svojo politično izkušnjo pripomogel zahodni Nemčiji, da se je dvignila iz razvalin vojne ter spet zasedla tisto mesto, ki ji kot industrijski in
ŽENSKI KOTIČEK
Zasebni in družbeni pomen pravilne prehrane
Z zadnjo letošnjo številko »Mladike« bomo zaključile tudi poglavje o prehrani. Dotaknile smo se le nekaterih važnejših vprašanj, ki so nam nakazala, kako je pravilna prehrana važna za naše zdravje. Sicer je v znanstvenem pogledu vprašanje prehrane šele v svojem začetnem proučevanju kot je v ostalem vsa znanost. Zatorej nam današnja znanost ne more dati zanesljivo dokončnega odgovora na vsa vprašanja, tako tudi ne v pogledu prehrane. Očividno pa je naša prehrana v krizi, kar nam zgovorno priča postopna degeneracija človeškega rodu z nenehnim razširjanjem in pojavljanjem novih bolezni, ki, slabe življenjsko in odporno moč človeka.
Proti temu je treba nujno nekaj ukrenili. Zanesljivo nas pri tem lahko vodi zgodovinsko izkustvo in pa lastna opazovanja. Ker se je zdravstveno stanje človeka poslabšalo zlasti v zadnjem poldrugem stoletju, je očividno temu vzrok industrializacija in komercializacija prehrane. Ta je začela naravno prehrano pripravljati z najrazličnejšimi kemičnimi, zdravju škodljivimi primesmi ter jo istočasno oropala njenih naravnih vrednot. Te potvorbe so zdravstveno najbolj oporečne v belem kruhu, v belem rafiniranem sladkorju, v beli rafinirani soli, rižu, v rafiniranem olju in ostalih maščobah, v najraznovrstnejših Iconserviranih hranilih, zlasti v mesnih konservah, ne glede na to, da je že uživanje svežega mesa bolj škodljivo kot koristno. Zatorej se povrnimo k naravni, pretežno rastlinski prehrani, k žitaricam, ki so tisočletja hranile in krepile človeški rod. Pa tudi pri tem je treba paziti na način pridelave, tako na gnojenje, zalivanje in ostalo, kakor tudi na način priprave jedi, dalje koliko in kako jemo ter da poleg kalorične pazimo zlasti na zaščitno vrednost prehrane.
Istočasno pa še skrbno opazujmo in smiselno po osebnih ugotovitvah uravnajmo svojo prehrano; v tem pogledu moramo biti zavestni individualisti. V vprašanju prehrane se ravnajmo po svoji individualni konstituciji, starosti, spolu {mladina potrebuje hrano, ki je bogatejša na beljakovinah, dočim starejši čim manj; moški težki delavci potrebujejo kalorično močnejšo hrano kot lažji delavci in ženske); upoštevajmo pa tudi svoj temperament, klimatske pogoje in okoliščine, v katerih živimo. Zavedajmo se, da smo sami v najvišji meri odgovorni za svoje zdravje. Kajti vremenske prilike, način življenja in dela, (stanovanje, obleka, delo) ropot, vplivajo na nas od zunaj in imamo nanje le posreden vpliv. Nasprotno pa vplivajo naša duševnost in prehrana na nas od znotraj, kako in v kakšni meri pa zavisi neposredno od nas samih. Na to dvoje torej najlažje vplivamo in smo zatorej za to tudi najbolj odgovorni. Te odgovornosti bi se moral zavedati vsakdo izmed nas, tako ženska kakor moški, ne samo kuharica, dasi ta prvenstveno. Danes se v veliki meri hranimo izven doma: po menzah in restavracijah, po dijaških in drugih domovih, za časa počitnic na raznih taborenjih tako, da smo postavljeni pred kritično vprašanje ali se pravilno hranimo? Zatorej bi se moral vsakdo poučiti o pravilni prehrani in naj bi v ta namen temeljito preštudiral kakšno dobro strokovno knjigo. Žal opažamo tudi pri naših izobražencih, da so o vsem drugem bolje poučeni kot o bistveno življenjskih vprašanjih, kar ima seveda otipljive posledice. Drži pač pravilo, da je največji sovražnik človeku prav človek sam sebi! Svoje najvažnejše vprašanje prepuščamo brezbrižno in malomarno golemu naključju, oziroma navadi, misleč, da je vprašanje prehrane kot vprašanje našega načina življenja
sploh povsem zasebno vprašanje vsakega posameznika. Daši je lo prvenstveno zasebno vprašanje, je pa prav tako družbeno vprašanje in je v obojnem pogledu življenjsko važno. Sodobni človek si s potratno in nezdravo hrano in to za drag denar kupuje sam — bolezen. Ali ni to pravi nesmisel naše civilizacije, da, pravi samomor posameznika in družbe. Tako ima naš cilj, da dosežemo visoko starost v zdravju in družbeni pomen, v zdravstvenem, gospodarskem in moralnem kulturnem in religiozno filozofskem pogledu.
Zasebno pomeni zdravo in dolgo življenje nedvomno osebno srečo, istočasno pa predstavlja z zdravstveno - socialnega vidika pravo dobrino. Kajti s tem, da si človek s pravilno prehrano ohranja in krepi zdravje, ne potrebuje zdravstveno socialne zaščite; to se pravi: ne potrebuje zdravnikov, ne zdravil, ne zdravstvenih ustanov odnosno rabi vse to v manjši meri. Na ta način torej ne obremenjuje socialnih dajatev ter tako posredno prispeva k gospodarskemu blagostanju in zdravstveni moči družbe. Neposredno pa koristi družbi s svojo zdravo delovno silo, ki s produktivnim delom ustvarja nove gospodarske in kulturne dobrine. Prav tako je pa obratno; bolan človek, ki ne skrbi za svoje zdravje s pravilno prehrano, je osebno nesrečen; predstavlja negativnega člana družbe, ker obremenjuje njene socialne dajatve in storitve ter slabi zdravstveno moč naroda. Istočasno pa odteguje delovno silo s gospodarsko - družbenega in kulturnega področja. Torej je gospodarska škoda dvojna: prvo v povečanih izdatkih za zdravstveno - socialno zaščito, drugo v zmanjšanju delovne moči. Pri lem niti ne omejamo zlorab na račun zdravstveno socialne zaščite, ki so postale sodobnemu človeku nekako samoposebi umevna navada. To pa nakazuje že moralno plat lega vprašanja, ne glede na to, da je lo znak moralne in tudi že biološke degeneracije posameznika in družbe. Gre torej za lo, da se človek osvesti svoje odgovornosti za lastno življenje tako z zasebnega kot z družbenega vidika. V tej luči postane bolj razumljivo naziranje primitivnih narodov, ki pripisujejo krivdo za bolezen bolniku samemu in ga zatorej kaznujejo, ne pa pomilujejo kot mi. V tem se izraža vitalna sila naravnega človeka in njegovo pozitivno vrednotenje življenja. Zaradi tega ni rešitve v povečanju zdravstveno - socialne zaščite, ki posredno omogoča degeneracijo človeka, temveč v zavesti odgovornosti, v pravilni vzgoji. Socialna vprašanja namreč ni moč reševati le zunanje s socialnimi sredstvi, to je le izhod za silo; reševali jih je treba pri korenini in ta je duhovne narave.
Svete Višarjc pozimi
močni državi pripada v svetu. Adenauer je izredna osebnost. Ko je odstopil, ga je njegov založnik zaprosil, naj napiše svoje spomine. Adenauer mu je obljubil samo prvi zvezek, za ostale se ni hotel obvezati, da mu jih izroči v določenem roku. »Nemci bi me lahko spet potrebovali,« je dejal, »in če bi se vrnil na vlado, ne bi imel več prostega časa.« Adenauer je sedaj star 87 let.
18. OKTOBRA dobi nalogo za sestavo nove angleške vlade dosedanji zunanji minister lord Home. Dosedanji ministrski predsednik Mac Millan odstopi uradno zaradi zdravja, v resnici pa zaradi škandala Pro-fumo. Mac Millan je bil na oblasti od leta 1956, ko je nasledil Edena, ki je napovedal neuspelo vojno Egiptu skupaj s Francijo in Izraelom.
I.	NOVEMBRA vojaki odstavijo dosedanjo vlado v Južnem Vietnamu, kateri že mnogo let predseduje Diem. Do tega udara je prišlo potem ko sc je zaradi protesta več budističnih menihov javno zažgalo na ulicah. V tej deželi že mnogo let divja državljanska vojna med komunisti in silami, ki so jim nasprotne. Amerikancj z obilnimi sredstvi podpirajo ta boj. Gre namreč za preizkus moči med ZDA in rdečo Kitajsko.
7. NOVEMBRA so v železnem rudniku Peine v Nemčiji rešili'iz zasutih rovov enajst rudarjev, ki so ostali zakopani nad 14 dni. Sploh je bilo letos veliko teh nesreč. Spomladi se je podsul rov na Češkoslovaškem, ki je pokopal nad petnajst rudarjev. Nato je bila nesreča v Južni Afriki, kjer je štirideset rudarjev zgubilo življenje, najhuje pa je prizadelo Japonsko, kjer Je nad štiristo rudarjev zgubilo življenje zaradi eksplozije jamskega plina.
II.	NOVEMBRA poveri italijanski predsednik Segni mandat za sestavo nove vlade tajniku Krščanske demokracije Moru. Ta jo po dolgih posvetih s socialisti, socialnimi demokrati ter republikanci res sestavi do
4.	decembra.
22. NOVEMBRA neznanec ustreli v Dallasu ameriškega predsednika Johna Fitzgeralda Kennedyja, ki je bil zelo priljubljen v svoji domovini pa tudi po ostalem svetu, ker se je z vsemi silami boril proti tiraniji, boleznim in revščini. S pametno politiko je tudi skušal doseči trajni mir na svetu.
S temi dogodki in z naznanilom ob koncu koncila, ki ga je dal papež Pavel VI., da bo za svete tri kralje, poromal v sveto deželo (to bo namreč prvi obisk kateregakoli papeža v krajih kjer je Kristus živel in delal po obisku prvega papeža Petra), se zaključuje leto 1963. Z zraku že leži nestrpno razpoloženje božičnih nakupov in mrzlično pisanje razglednic in voščil. Čeprav je bilo to leto za marsikoga težko in neusmiljeno, naj nam božična noč da vsem mir in zadovoljstvo v srcih tako, da bomo pozabili na pretekle in na prihodnje težave ter da bomo v svojih domovih v krogu svojih dragih lahko dejali: Hvala Bogu za leto življenja, ki si nam ga poklonil. Enako nam blagoslovi še prihodnje.	F. Mljač
RAZGLEDI
ZAVESTNI BOJ ZA KULTURNO PODOBO SLOVENSKEGA NARODA
Verjetno pozna marsikateri bravec Cervantesovega tragikomičnega junaka Don Kihota iz istoimenskega španskega romana. Don Kihot je resnično vitez žalostne in klavrne postave in nepravilnega življenjskega koncepta, ki prav dobro simbolizira zaton in razkroj španskega viteštva ob začetku novega veka. Vse mogoče norčije in budalosti uganja po svetu. Bojuje se z mlini na veter, vmešava se v življenje mirnih ljudi, pri katerih odkriva namišljene spletke, veruje v čaranje in podobno. Njegova zmedena fantazija je neskončna. Pridobil si jo je v urah nepravilnega (poudarjam nepravilnega) branja, v katerega je bil zatopljen, kot pravi pisatelj sam, »od somraka do somraka in od svitanja do svitanja«. In kot pravi pisatelj dalje, so se mu »zaradi premalo spanja in zaradi prekomernega branja možgani tako izsušili, da je nazadnje izgubil razum«. Zakaj potem sploh beremo, če so včasih posledice tako pretresljive? Zakaj skušajo iz obsega knjižne produkcije nekega naroda ugotoviti, ali je dotični narod izobražen, napreden, civiliziran? Odgovor je pravzaprav zelo lahak. Beremo pač zato, da bi izvedeli nekaj, kar še ne vemo. Tako je čisto razumljivo, da bere študent določeno strokovno knjigo, da bi se pač izpopolnil za bodoči poklic. Kadar rešujemo križanke. in ne vemo, kako se imenuje južnoameriška reka, ki se začenja z A in končuje na s, pogledamo v leksikon ali pa na zemljevid, da se poučimo. Do tu je torej zadeva popolnoma jasna, drugače pa je z umetniško literaturo, kjer je zadeva težja in bolj zapletena. Seveda lahko tudi tu prav na kratko rečemo isto. Tudi ob branju kakega romana ali drame ali pesmi iščemo področij, ki razširjajo naša obzorja. Seveda pa ima umetnost poleg poučne, zgolj drugopomembne vloge še neko drugo vlogo. Umetnost namreč človeka plemeniti, čisti, žlahti. Poleg tega, da ga vodi iz slabšega sveta v boljšega, mu tudi kaže lepo in resnično. Zato se ob branju kakega dela ne smemo zatekati samo v zunanjo zgodbo, še tako lepi in napeti dogodki niso še umetnost. Z napetimi dogodki se bavi tudi zgodovina, pa nihče ne trdi, da je umetnost. Kadar imamo v rokah umetniško knjigo, se torej moramo vprašati še po nečem, česar v zunanji skorji ne moremo razbrati. Vprašati se namreč moramo, kako je povest (drama, pesem) napisana, kakšnih izbranih besed se umetnik poslužuje, da ustvari posebno sliko situacije ali narave, ki se nedvomno po svoji pomembnosti in tipičnosti dviga iz povprečja navadnega sveta. Paziti tudi moramo na melodijo stavkov, na njihovo posebno zgradbo, ki jo morda bleščeča, vesela in lahko in gladko tekoča, morda pa tudi težka in grozljiva, včasih tudi mrzlična, nepregledna in razdrobljena. Ob pozornem branju lahko končno vidimo, kako morda pisatelj ta ali oni element prepleta z drugim, da čim bolj nazorno podčrtuje osnovni ton pripovedi. Vsa umetnina je vedno sestavljena iz več zelo raznovrstnih plasti, ki delujejo v rokah spretnega dirigenta kot veličasten, sijajen orkester. Pravi čar umetnine se bravcu odpre šele tedaj, ko po pazljivem in prizadevnem branju prodre v bistvo umetnine, ko se mu odpro njeni tako raznovrstni elementi, šele tedaj začne umetnina opravljati svoje resnično poslanstvo, šele tedaj da bravcu nekaj zares velikega.
Kako je pri nas v zamejstvu? Ali beremo dovolj in
pravilno? Po eni strani lahko rečemo, da je marsikatera naša družina naročena na več slovenskih revij in časopisov, tako da kaže večjo stopnjo kulturne zavzetosti kot marsikateri večji »kulturni« narod. Po drugi strani je tudi res, da se del naše mladine živo zanima za umetniško besedo. Veliko število naših mladih ljudi aktivno sodeluje v igrav-skih družinah, pevskih zborih in drugih kulturnih panogah. Po' tretji strani se zlasti marsikateri mlad človek v Trstu ukvarja s slikarstvom, tako da so »Mladika«, »Literarne vaje« in različni časopisi v Jugoslaviji že večkrat objavili kako uspelo sliko mlajšega Tržačana. Seveda pa je tu še druga stran medalje. Kot moremo po eni strani pri določenem delu našega naroda opazovati veliko inero požrtvovalnosti, močne volje, življenjskega optimizma, čuta do skupnosti in trdnega elana, pa se drugi duše v mlačnosti, brezvoljnosti, obupu in goleni materializmu. Medtem ko na eni strani vedno bolj poglabljamo kulturno delo, ki zaradi tega zahteva večjo mero pozornega zasledovanja in študija (tudi del poezije, proze in dramatike v »Mladiki« postaja modernejši in na prvi pogled teže razumljiv, zato je treba prizadevno prodirati pod lupino, v samo bit, v samo resnico umetnine), se mnogi za to kulturno delo sploh ne menijo. Zaradi njih lahko naše kulturno delo, ta trdnjava, ki je nekaj največjega, kar v zamejstvu imamo, gladko propade. Uredniki naših revij lahko gredo beračit, naši časopisi in revije lahko segnijejo ali pa jih lahko zažgo na grmadi, naši pisatelji lahko takoj in za vse večne čase umolknejo in se poprimejo kakega »pametnejšega« dela. Da, kot da ne bi to naše delo izviralo iz tisočerih žrtvovanih ur in prebedenih noči, pri drugih namenjenih počitku, ko ne bi raslo edino iz velikega idealizma, velike ljubezni do naše slovenske, besede in vsega človetšva! Ne poznam slovenskega kulturnega delavca v zamejstvu, ki bi mogel živeti samo za tisto svojo dolžnost, ki mu je naložena pred narodom, človeštvom in Bogom. Vsi se ubadamo tudi z drugim delom, da lahko živimo, zato rastejo naši napori iz trpljenja, nuje in vztrajnosti, posebno pa iz ljubezni do lastnega ljudstva.
Zato bo prav, da se naši ljudje bolj množično naroče na slovensko knjigo in revijo. Zadnje čase se na slovenskem kulturnem področju dogajajo nove zanimive reči. Kot sem že. omenil, se preureja sama »Mladika«, ki postaja bolj sodobna, moderna in kritična revija, hkrati pa se rojeva tudi nova revija »Most«, ki bo predvsem dejanje mladega rodu in naš resničen most v vse plasti sodobnega dogajanja po svetu in domovini. To bo revija, ki bo skušala s pogumno in pravično besedo ob primernih trenutkih opozoriti tudi na naše lastne napake in slabosti, po drugi strani pa bo naše najboljše in najpozitivnejše dosežke reševala iz lokalnega in nacionalnega proti svetovni kulturi, v katero smo — koncem koncev — kot ogromen mozaik ujeti vsi narodi sveta. Samo revijo povezave med nami in svetom, med nami in našim antipodom, med nami, moderno in tradicijo tudi rabimo. Most je v sedanjem svetu partnerjev potreben. Potrebna je roka do sočloveka, čeprav morda ludi mostov nekoč ne bo več, ker bomo eno samo veliko plemenito občestvo. Seveda bi bilo ob rojevanju revije »Most« napak misliti, da bo postala »Mladika« čim bolj provincialna revija. Nasprotno. Po nastanku revije »Most«, ki bo v resnici namenjena predvsem izobražencem, se bo »Mla-
dika« lahko bolj posvetila preprostejšemu človeku. Vendar ne tako, da bi omejevala problematiko, temveč le v tisti meri, v kateri bo izpilila in poenotila svoj koncept. »Mladika« bo tudi v bodoče živo zasledovala nove. čase in novo problematiko, lahko rečemo, da bo vodila in izobraževala vse naše ljudi v smislu širše in globje razgledanosti, večje plemenitosti, vere in humanizma. Bo »Mladika« iz naših zamejskih slovenskih družin in končno tudi most med našimi družinami in novimi časi, kot jih prihaja iskat tudi »Most«.
Zasledujmo nove dogodke na našem zamejskem kulturnem polju! Z literaturo se ne ukvarjajmo kot Don Ki-
hot, saj naša literatura in kultura, omejeni na majhen obseg ustvarjajočih in kupujočih, ne preneseta velikih udarcev in pretresov! Potrebno pa je, da povemo resnično besedo, ko čutimo, da nas k temu kličeta moralna dolžnost in ljubezen do ljudstva, ko čutimo, da nam grozi rja popolnoma prekriti. Zato mora stopiti sedaj kulturni delavec na plan z nepodkupljivo kritiko našega celotnega zamejskega ustvarjanja,, a tudi z lepo besedo bodočnosti. Naloga občinstva pa je, da kupuje in prebira novi slovenski tisk in se polagoma čim bolj aktivno vključi v kulturno podobo našega naroda.	LEV DETELA
DRUGA LETDŠIMJA PREMIERA SLOVENSKEGA GLEDALIŠČA
Za drugo letošnjo premiero je slovensko poklicno gledališče določilo Giglijevo veseloigro »Don Pilonova sestrica.«
Ko izbira poklicno gledališče v neslovenski književnosti dela, ima gotovo težko nalogo. Ohraniti hoče značaj poklicnega gledališča, ki mora v našem mestu dostojno predstavljati med drugim tudi slovensko gledališko kulturo, pri tem pa se mora ozirati tudi na občinstvo, za katerega igra. Vsa povojna leta niha med tema dvema poloma. In kdor je spremljal predstave v teh letih, je lahko videl, da je doživelo gledališče uspeh le taikrat, ko se ni preveč oddaljilo od našega občinstva. V letih pa, ko je hodilo povsem svojo pot in se ni prav nič oziralo, ali bo občinstvo sprejelo predstavo se je razdalja med njima povečala. In morda je prav v tem iskati vzrokov, da po tolikih letih intenzivnega dela in velikih naporov ter žrtev igravcev ni pravega stika in resnične povezave med gledališčem in prebivavstvom. V zadnjih letih je vodstvo .posvečalo več pažnje temu, da ne bi vsiljivo poudarjalo ideološke smeri in da ne bi odbijalo obiskovavcev, ki svetovnona-zorno in politično ne pripadajo krogu, ki vodi in upravlja gledališče. Zdi se, da se je zato tudi "krog obiskovavcev povečal.
Nihče seveda ne pričakuje in ne zahteva, da bi moral biti zaradi občinstva repertoar zmes breznačelnosti in brezsmernosti. Vendar je mogoče najti tudi v moderni evropski in iz-venevropski dramski književnosti nešteto del, ki morejo nam vsem po svoji lepoti, etični vrednosti in umetniški globini mnogo povedati, a nikogar ne odbijajo.
Seveda mora poklicno gledališče seči tudi v preteklost. Za prvo letošnjo premiero je določilo Shakespeareja, nespornega velikana. Za drugo je izbralo delo v 18. stoletju italijanske književnosti. Ne bi hoteli trditi, da »Don Pilonova sestrica« ni vredna u-prizoritve. Iz literarno zgodovinskega ozira, je delo zanimivo, čeprav ne pomeni v italijanski dramatiki kakega vrha. Toda zdi se, da bi moglo tako posebnost uvrstiti v spored bolj tisto gledališče, ki ima v mestu dvajset, trideset predstav. Oziroma, bi bilo to delo izredno zanimivo za tisto občinstvo, ki lahko gleda mnogo predstav različnih gledališč. Toda slovensko poklicno gledališče v Trstu je eno samo in ima na leto pet do sedem premier. Zato se zdi, da bi bilo bolje seči ne po drobnih zanimivo-
stih ampak po vrhovih v italijanski dramski književnosti. Po tistih vrhovih, ki vendar lahko tudi slovenskemu občinstvu več povedo.
Treba je namreč odkritosrčno povedati, da premiera občinstva ni ogrela. Kljub temu, da je bil dan premiere tragičen, saj so pokopavali mladega ameriškega predsednika in res nikomur ni bilo do smeha, vendar bi morali igravci, ki so z vsem ognjem odigravali komedijo, vendarle najti več odmeva v dvorani. Ni ga bilo. In čutil si na obrazih občinstva, da jim je žal tolikega truda in tolikega prizadevanja.
Poklicno gledališče ima svojo nalogo, a vendar mora računati z realnostjo, mora računati, da za nekoga igra in da mora vsem "tistim nekaj povedati. Žal, ta predstava ni mogla doseči svojega namena.
Režija je bila tokrat poverjena Adrianu Rustji, ki mu je značaj komedije odgovarjal, saj je moral vse tisto pozunanjeno dogajanje skrbno razporediti v prostoru in dati predstavi tekoč ritem z vsemi rahlimi naivnimi upogibi oseb, kakor so bili značilni za oni čas. Režiser se je držal strogih meril in manir tovrstne komedije in ni iskal morda domiselnih iznajdljivosti za današnjega gle-davca. žal, ni mogel dati celotni predstavi večje lahkotnosti in igrivosti, vse preveč je bilo čutiti neokretnost in preveliko resnost. Posebno v pr-
V	okviru sejma sv. Andreja je bilo v Gorici v soboto 7. in v nedeljo 8. decembra tekmovanje v zborovskem petju. Vabilu goriškega zbora »C. A. Seghizzi«, ki je organiziral tekmovanje, se je odzvalo 21 zborov, od teh štiri slovenski iz Jugoslavije, eden iz Avstrije, ostali pa iz naše dežele, med temi dva slovenska iz Trsta in dva slovenska iz Gorice. Zaradi velikega števila prijavljenih zborov, je tekmovanje obsegalo tri posamezne nastope. Zaključilo se je v nedeljo zvečer s koncertom zmagovalnih zborov in s podelitvijo' nagrad, ob navzočnosti mestnih oblasti.
V	kategoriji mešanih zborov je zasedel prvo mesto zbor »Tone Tomšič« iz Ljubljane, ki je zelo navdušil posebno na zaključnem večeru, in je na željo občinstva zapel še nekaj pesmi izven programa. Zbor je vodil mladi dirigent L. Lebič.
V	kategoriji moških zborov pa je zasedel prvo mesto zbor »A. Ille-
vem delu pa je bila opazna negotovost v obvladanju besedila. V izvedbi je bilo morda stilno malo razlike v nekaterih prizorih med Egidijo in kako Menichino. Režiser je skušal najti Skupni imenovavec igre v ne-prevelikem zunanjem zanosu. V stilizirani sceni se je odigravalo dejanje in tehnično osebje je poskrbelo za hitre spremembe. Zelo okusne kostume, v vseh podrobnostih pogojene, pa je Ldelala Battlova.
O vseh igravcih je treba reči, da so odigrali svoje vloge z ljubeznijo in prizadevnostjo. Egidija Zlata Rodo-škova in Credenza Leli Nakrstova sta nosili težo dolge veseloigre, a sta prav z dobro naštudiranima vlogama prožno prenašali težišča besednih dvobojev in skrbeli, da ritem predstave ni zastal. Morda bi bila igra Egidije še učinkovitejša, če bi jo odigrala lahkotneje in manj tragično resno, čeprav jo je dosledno izoblikovala. Prav tako je sproščeno odigral Geronija Rado Nakrst in Modest Sancin Buon-compagna. Svojevrstno in prepričljivo podobo Svetohlinca je zaigral Stane Raztresen. Tudi Stane Starešinič je ustvaril stilno dobro pogojen Uk Tiberina in mu dal dobršno mero sproščenosti. Ljubko Menichino je ustvarila Mira Sardočeva, ki ji je poleg prebrisanosti dodala tud' srčno toplino. Mojster Burmo jc bil v slog Geronima dobro ujet. Z nizkimi Glasovnimi registri mu je dal barvitost Alojz Milič. Jože Peterlin
sberg« iz Trsta, ki je žel mnogo odobravanja. Dobro sta se uvrstila zbor »G. Tartini« iz Trsta in zbor »Cra-Crda« iz Tržiča; častno tretje mesto pa sta zavzela slovenska zbora »J. Gallus« iz Trsta in moški zbor »Lipa« iz Ajdovščine.
Od ostalih nastopajočih zborov naj omenimo še naše zamejske: moški zbor »Prosek-Kontovel«, ki ga vodi I. Ota, zbor »Lojze Bratuž« iz Gorice pod vodstvom J. Bolčine in zbor »Hrast« iz Doberdoba pod vodstvom Adele Ferletič; posebne pozornosti je vreden nastop slednjega, še mladostnega zbora.
Program je bil zelo pester, saj je vsak zbor poleg skupne obvezne pesmi, zapel še dve na izbiro. Vrstile so se tako kompozicije od najstarejših do najmodernejših Skladateljev. Prireditev je potekala v najlepšem prijateljskem vzdušju in je bila dobro obiskana, posebno je manifestacijo obiskalo zelo veliko Slovencev.
S.	K.
MEDNARODNO TEKMOVANJE ZBOROVSKEGA PETJA V GORICI
OB GOSTOVANJU SLOVENSKEGA OKTETA
Koncert Slovenskega okteta je bil eden največjih kulturnih dogodkov v decembru. Po uspešni turneji po inozemstvu, so nastopili tudi v avditoriju v Trstu in so pritegnili izredno veliko poslušavcev. To je 'bila kulturna prireditev brez političnih primesi, zato je tudi zajela tako širok krog ljubiteljev naše pesmi.
Da, naše pesmi. Kajti predvsem naša pesem je privabila ljudi. Oktet jo je zapel tako, da nima ob njej noben kritik kake negativne pripombe. Čudovito lepo in ubrapo so peli.
Edino željo, ki je tlela v poslu-šavcih je bila ta, da bi bil še bogatejši spored slovenske pesmi. Mednarodni repertoar je bil zelo lep in povsem razumemo, da ga je hotel SO zapeti tudi Tržačanom. Toda, Trst je nekaj posebnega: želi predvsem domačo pesem. Ko so stopili na oder, so čakali ljudje pač od SO najprej domačo pesem, potem šele francosko. In v drugem delu, ko so se pojavili v lepih gorenjskih narodnih noša! — so ljudje čakali spet, zdaj pa zares — slovensko pesem. V slovenski narodni noši bodo zapeli pač slovensko. Kaj hočete, taki so naši ljudje. Razumejo mednarodno širino, razumejo, da se izraža v tem repertoarju pevska kultura okteta, a prav ponos-
ni so pa le in predvsem' nad pesmijo, ki ji je vdahnil melodije Slovenec.
Koncert je bil resnični glasbeni užitek in ga gornja pripomba nič ne zmanjšuje. Tudi kulturne ravni naših ljudi ne zmanjšujejo gornji občutki. Treba je pač upoštevati psihologijo poslušavca za mejo, ki čuti drugače kot poslušavec nekje v Angliji, ali pa v Ljubljani.
P. S. Gornji občutek smo navedli Uidi zaradi tega, ker pogosto opažamo v slovenskih glasbenih skupinah,
8. decembra je bil v šempolaju praznik, ki presega po svoji pomembnosti domačo vas. To je bil dogodek, ki smo ga lahko veseli Goriški in Tržaški Slovenci. V župni cerkvi so namreč blagoslovili nove orgle in ob tej priliki je imel. domači pevski zbo-r izredno lep koncert. Zbor je pripravljal za nastop prof. dr. Zorko Harej •n tudi na koncertu dirigiral. Na novih orglah je zbor mojstrsko spremljali dr. Humbert Mamolo.
V 'kratkem poročilu ne smemo pozabiti, da je ta veliki praznik zamislil in mu je bil duša g. župnik Mirko
ki prihajajo gostovat v - inozemstvo (n. pr. Trbiž, Gorica), da hoče njihov glasbeni repertoar predstavljati »jugoslovansko« glasbo. Pri tem prihaja do nesoglasij, ko pevci, oblečeni v slovenske narodne noše, pojo srbske in hrvaške " pesmi (Trbiž). Posebno v obmejnih (za mejo!) krajih la . jugoslovanska politična tendenca ne ogreje, če hočejo zares navdušiti naše ljudi za mejo, potem naj jim prineso slovensko pesem.
Ta pripomba velja predvsem za druga gostovanja. Ljubo Perloi
Mazora, da je nekoč sanjal o njem pokojni g. dekan Štanta im da sta skrbno pripravljala’ pot za nastop pevcev organista in pevovodja Kuk .in Zidarič.
Prepričani smo, da je vsa šernpo-lajska fara vesela praznika, kakor ga že dolgo ni. bilo. Upamo, da bo pevski zbor, ki je dosegel tako lepo zlir-tost :in melodiozno harmonijo, nadaljeval z delom in da nam bo še kdaj pripravil tako lep koncert.
Orgle je blagoslovil goriški kanonik msgr. Riistitz, govoril pa je nadškofijski kancler dr. Klinec. —er
GLASBENI PRAZNIK V ŠEMPOLAJU
UGANKARSKI KOTIČEK
ITALIJANSKA KRIŽANKA
ABCDEFGHIJ
V shemo je treba vnesti 22 nesimetrično postavljenih črnih polj!
Vodoravno: I. naelektreni delci — nemški filozof - idealist; 2. ruske sani — razjeda železo; 3. boginja nesreče in maščevanja — 999 ; 4. nota — signalna naprava; 5. puščica;
6.	staroindijski ljudski jezik; 7. moško ime; 8. slavni, po zadnji vojni umrli -nemški fizik, ki se je proslavil z raziskovanjem radioaktivnosti — avtomobilski znački Belgije in Romunije; 9. ena od ZDA — časovni veznik; 10. posnemav-ci; 11. različna samoglasnika — iridij — zdravilna rastlina;
ANDREJ BELIČIČ
__________________________I__________________________________|
12. število — vas ina Tržaškem; 13. sladkovodna riba — okence. ■ Navpično: A. najstarejši prevod sv. pisma v latinščino
—	prodajna hišica za časopise; B. severnoitalijansko jezero
—	spolna celica; C. svetopisemska oseba — žuželke, ki hudo pičijo — oranje; D. zapovrstni črki — negovoneče osebe pri igri ali filmu; E. danski filozof iz prejšnjega stol., po-četnik eksistencialistične filozofije; F. najsevernejše evropsko mesto — staroslovanska, pijača; E. visoka južnoameriška gora (Tudi mesto v sev. Mehiki) — veličastne planinske ptice; H. visoki dostojanstveniki — mesto v Furlaniji; I. medmet — star francoski jezik — albansko - jugoslovanska reka; .1. velik kanadski polotok — italijansko žensko ime.
REŠITVE IZ 9. ŠTEVILKE
KRIŽANKA — Vodoravno: 1. aneroid, 7. NH, 9. pismo, K). Ter, 12. spak, 15. Alemani, 18. retorle,, 19. Knossos, 20. Tartini, 21. grafik, 24. kij, 25. raja, 26. Anaklel. — Navpično: 1. Antarktika, 2. ep, 3. ris, 4. os, 5. IM, 6. dok, 8. Helena, H. retor, 13. Paršifal, 14. Antonij, 16; Mostar, 17. lesi, 21. gin, 22. rja, 23. tat.
MAGIČNI LIK — 1. obarvan, 2. Macbeth, 3. arborin, 4. zverine, 5. Latinci.
UGANKA — Upanje.
ZA BISTRE GLAVE — Kadi je rekel: »Če ste pojedli kruh skupaj v enakih delili, potem ste pojedli 3x8 - 24 delov in pride na vsakega po 8 delov. Tisti, ki je imel pet hlebcev, je imel 15 delov; dal jih je 7 in pojedel sam 8. Tisti, ki je imel tri hlebce, je. imel 9 delov in je prepustil bogatinu samó en del, ker je tudi sam pojedel 8 delov. Treba je torej razdeliti denar v razmerju 7:1. Prvi dobi 7 cekinov, drugi samo enega!«
Kazalo VII. LETNIKA
UVODNIKI
V	sedmo leto ...............................................1
Blagoslovitev našega ognjišča..............................25
Praznik vstajenja (Stanko Janežič).........................49
V	smrt ali v vstajenje (Stanko Janežič) ....	77
Njegove besede so vsi razumeli (Lojze Škerl) .	.	.	97
Sveti oče Pavel VI. (Lojze Škerl).........................117
Kako je z našo knjigo (Jože Peterlin) .	.	.	.137
Novembra se vračamo (Jože Peterlin) ....	157
Božična skrivnost (Lojze Škerl)...........................177
Včeraj popoldne (Živa Gruden).........................114
Moja prva pot na gore (Miha Beličič) .	.	.	.114
DRAMA
Lev Detela: Graščina: .	43, 70, 93, 109, 131, 151, 172, 191
POTOPIS
Darina Konc: SkOipje, o mesto Skopje ....	145
Vera Kosovel: Zemlja v megli ......	158
Matjaž Schart: Po Tuniziji...........................7, 32
PESMI
Beneškinov: Tožba za prijateljem .....	92
Bršljanski: Jesen na krasu...............................141
—	Vernih duš dan brezdomca............................164
H. Gracej: Črni avlo......................................91
Stanko Janežič: Skavtska pesem............................92
—	Pomladne vonjave...................................120
—	Jesensko sonce, Žalost . -.........................158
Vladimir Kos: Tiho vprašanje..............................58
Savina Remec: Jaz in vi..................................107
—	Tihožitje in ne ...................................111
—	Hči preteklosti.....................................147
Aleksej Markuža: Razmišljevanje...........................42
—	Oh danici, Na meji...................................55
—	O vetru.............................................106
—	Odlomek iz dnevnika.................................172
Milena Merlak - Detela: Troje pesmi.......................18
—	Menuet v megli, Graščina............................103
—	Strah, Rdečečrna pikapolonica.......................150
—	6 pesmi............................................181
.lože Pirjevec: Všeč so majhne mi stvari ....	42
PROZA
Asdan: Same laži.........................................149
Beneškinov: Iskanje.......................................52
—	Tržaško poletje.....................................118
—	Orožne vaje.........................................139
Lev Detela: Konec vojne...................................78
Stanko Janežič: Družina ...................................2
—	Marnika, Moja dežela, moj rod ...	.	.	164
—	Božična luč.........................................178
Mihov Toni: Si tudi ti moj prijatelj? ...	22
Vlasta Polojac: Pisma iz tujine
Prvo pismo, Drugo pismo.............................28
Skica...............................................53
Tekma...............................................54
.lože Peterlin: Božične razglednice......................178
Zora Saksida: Tujci povsod 14, 36, 58, 84, 104, 123, 142, 165, 184
MLADI PIŠEJO
Naš stari avto (Igor Simonič) .	.	95
Slovo (Nadja Ivančič) ....................................95
RAZGOVOR
Dve knjigi, ki dajeta odgovor človeku (Razgovor z R.
Vodebom); (monsg. Lojze Škerl) ....	6
Kakšne načrte ima Gorica v novem letu (Jože Peterlin)	1,0
Med števerjansko mladino (Jože Peterlin) .	.	.	II
Abstraktna umetnost (Jože Pirjevec) ....	20
Prosvetno delovanje na Goriškem....................31
Slovenci in volitve (Razgovor z M. Pošlovanom) .	.	81
Festival slovenske popevke (Maja Pertot) ....	81
ČLANKI IN ESEJI
Vinko Beličič: Počitniške kolonije in starši . D. L.: Dežela Furlanija - Julijska krajina . Stanko Janežič: Vprašanje naših akademikov — Novomašnik bod' pozdravljen .
56
64
74
119
France Jeza: Problem rojstev pri Slovencih .
Dr. Anton Kacin: Kakšna bo nova šola ,
Nataša Kalanova: Iz zablod časa na svetlo pot Dr. Angel Kosmač: Ali je edinost Cerkve mogoča L. šk.: Knjiga za- krščanski nauk .
—• Kaj je s koncilom?.....................
S. P.: »Besede in dejanja«...................
Sergej Pahor: Planica 1963 ..................
— Innsbruck 1964	......................
126
3
30
18
182
183
7
60
188
Jože Peterlin: Slovenci v bližini svetega očeta .	.	99
S. Z.: Vsak Bolgar, ki bo šel mimo moje hiše, bo
našel odprta vrata....................................162
Maks Šah: Mati hoče ubiti	otroka...........................23
—	Enotna srednja šola............................ .101
— Z vzhoda nam je zablestela luč......................182
Tone Šolar: Naša šola — naša skrb........................159
Drago Štoka: V nekaj minutah novi predsednik .	187
Felicita Vodopivec: Ana Vaszkouski ....	12
Miranda Zafred: Indijski	film.............................153
Marijan Živic: Ob obletnici bazoviških žrtev .	.	.141
V. B.: Smrt na križu........................................51
Človek za volanom (dr. Rafko Dolhar) .	.21, 46, 68, 91
F. Mljač: Leto nesreč in iskanj mir na zemlji . :	.
poti, da
bi oh
ani
178
Tudi
vi? Tudi mil Zakaj pa ne! (Versko moralni problemi - Lojze Škerl) 9, 36, 57, 90, 108, 130, 148, 168, 190
POROČILA
Mojzes svojemu ljudstvu (Jože Peterlin) .	.	.	.	2
Prešernov dan — naš narodni praznik (Nataša	Kalan)	3
Nove knjige (Mohorjeve knjige); (Maks Šah)	.	.	4
Kvintet bratov Avsenik.............................4
Po tržaških galerijah (Marinka	Pertot) ....	5
Vera in naš čas (Deset let radijske oddaje) ...	12
Cvrček za pečjo v Rojanu (M. P.).......................13
»Iz starih časov« v Borštu........................17
Brez polemike (Ob predstavi Kadar se štorklja zabava) 19
Zbornik razprav (L. Škerl)........................28
Kakšna bo nova šola (dr. Anton Kacin) ....	31
Naša Bazovica......................................39
Rojanska mladina..................................42
Najlepša slika zadnje večerje na Tržaškem (J. Peterlin) 50
Tihon Zadonski (Lojze Škerl)......................53
Ljubljanski pomožni škof...................................54
Galerije (Marinka Pertot)..................................74
Knjige.....................................................74
V Marijino Celje, in na Dunaj ......	76
Prvi maj v števerjanu (J. P.)..............................78
Napovedujem vam mir (Maks šah)	.	.	.	.	.	78
Si s svojim delom zadovoljen? (Priredil .L P.)	.	.	82
Nagrada Vstajenje (Franc Jeza).............................83
Za okroglo mizo — razgovor o radiu.........................87
Skavtski priročnik (J. P.).................................87
Tavčar, V Honolulu (J. P.)................................102
Literarni večeri Slovenskega kulturnega kluba (M. K.)	102
Nastop slovenskih akademikov (F.	M.)	.	.	.	.102
»Luč z gora« na rojanskem odru............................105
Pogled v Beneško Slovenijo................................110
Slovenci v Porurju........................................116
Srečanje s prijateljem Slovencev (Stanko Zorko) .	.116
Prinesla sta nam oznanilo vere in knjigo (J. P.) .	.118
Nova maša v Rojanu........................................119
Nagrada Vstajenje (S. K.).................................121
Življenjska moč naših šol (J. P.)	.	.	.	.	122
Prvi festival slovenske, popevke (F.	M.)	.	.	.	.130
Veličasten praznik spomina in vere .	.	.	133
Pojoča beseda je pozdravila jesen (J. P.)	.	.	.	138
Naša letovanja............................................139
Slovenski kulturni klub (P. K.)...........................141
Trst - Atene »Jamboree« (Marijan Metlika) .	.	.145
Srečanje, s koroško mladino (J. S.).......................146
Napredovanje treh naših profesorjev ....	149
Letošnji števerjanski praznik grozdja (Jože Peterlin) .	149
Važnejše radijske oddaje..................................154
Skupščina sveta slovenskih kalol. organizacij (M. C.)	159
Srednješolci v Gorici (J. P.).............................159
Zelo uspeli večeri SKK (M. K.)............................160
Akademiki.................................................160
Za skavte.................................................161
Tečaj za pevovodje........................................161
Mladinski problemi v Avstriji (M. š.) .	.	. .	.	161
Radio v jeseni..............................................162
Luč z gora..................................................164
Božič na našem radiu........................................189
Praznik Kristusa	Kralja................................164
Pravni kotiček (Drago Štoka)................................167
Nove knjige in revije (Veselje v družini) .	.	.	.169
Po naših vaseh (Prosek).....................................169
Zenski kotiček (Ur. Marija) 12, 33, 66, 88, 112, 134, 154, 170, 194 Pred poroko (Iz knjige Kar po domače) ...	33
Zakon sta sklenila (Drat) .......	66
Vse sem mu povedala (Drat)...................................88
Zakaj se dekleta zagledajo v osivele moške (F. V.) .	90
Pokvarjen zajrtk	(Drat)................................113
Priprava zelenjave in sadja.................................134
Ti in ona...................................................169
Pričakuje pohvalo	(Drat)................................170
Kako pripravimo jedi (Marija)...............................171
Mati in poročeni otroci (Iz Duh. življenja)	.	.	.	170
Ne iščimo opravičila za svojo zanikrnost (N.	K.)	.	.	171
RAZGLEDI (Kulturna kronika)
Lev Detela: Nove slovenske revije 24, 48, 76, 96, 116, 175
—	Nove. slovenske knjige	24, 116, 176
—	Nove slovenske publikacije	24, 48
—	Slovenska književnost v tujih jezikih	116, 176
F. M.: Prvi slovenski maturantje na Koroškem .	.	136
J.	P.: Slikar Robert Hlavaty	razstavlja	.	.	.	.136
Jože Peterlin: Druga letošnja premiera slovenskega
gledališča......................................  .197
S. K.: Mednarodno tekmovanje zborovskega petja v
Gorici.............................................197
Ljubo Pertot: Ob gostovanju slovenskega Okteta .	.	198
S.	K.: Premiera Lazarja s pod klanca	.	.	.	.136
Maks Šah: Razstava bodočih	umetnikov	.'	.	.	.136
N.	K.: Predstave slovenskega	gledališča	.	.	.	.176
Lev Detela: Konigsteinske impresije...................48
—	Pod lupo: Vera in dom 1962 ................... 75
—	Mladje 5......................................96
—	Pomladanske meditacije o kulturi .	.	.	.115
—	Klic po moderni kritiki..........................156
—	Kritika zdomskega jubileja.......................174
—	Nekaj dobronamernih pripomb......................176
—	Zavestni boj za kulturno podobo slovenskega
naroda.............................................196
Narodni svet koroških Slovencev: Pretrseljiv krik s
Koroške.............................................75
—er:	Glasbeni praznik v Šempolaju .	• .	.	.	.198
PLATNICE
Pisma Mladiki
Pogovori z urednikom in upravnikom Za dobro voljo Ugankarski kotiček Božična voščila
Ue&el («osip iti h'tecÊio tioi«o leta lfJG4 z(*l¡¡a:
KNJIGARNA IN PAPIRNICA
FORTUNATO
TRST - ULICA PAGANINI 2
DOBRO ZNANA GOSTILNA
Pci Pošti (Pies-t) BAZOVICA
Nudi cenjenim gostom prvovrstna vina.
Domača postrežba.
Ko gradite ali prenavljate svoje domove, se oglasite v trgovini
Josip Terčon
NABREŽINA
Dobili boste v zalogi najboljše železno in stavbeno gradivo
Najlepše cvetice dobite pri
..	IVA
TRST — ULICA dellTSTRIA 19 — Telefon 95-052
DANEU - DANIELI ALOJZ
OPČINE, Proseška 13
Trgovina z železnino, gradbenim materialom in električnimi gospodinjskimi stroji.
TVRDKA
'dCewíi
USTANOVLJENA LETA 1360
Emajlirani štedilniki najmodernejših oblik na vsa goriva. Popolna oprema za kuhinje, jedilnice, restavracije iz emajla, nerjavečega ( Inox) jekla, stekla itd. Električni likalniki, sesalci za prah. pralni stroji, grelci za vodo, hladilniki. Dekorativni predmeti umetne obrti, od keramike do brušenega kristala. Lestenci ter vse vrste električnih luči. klasične in moderne oblike.
TRST - TRG S. GIOVANNI 1 - TEL. 35-019
Hotel „BLED”«' 111**)*
RIM, vla S. Croce in Gerusalemme 40 - Tel. 777-102 VINKO A. LEVSTIK Ravnatelj in lastnik
hm DANILA
Ko pridete v Rim, boste v hotelu «Bled» domače in prijazno postreženi.
JESTVINE - DRVA - PREMOG - KEROZEN
LOVREČIČ
TELEFON 99-331 TRST - naivno 39
TISKARNA
TRST — ULICA SV. FRANČIŠKA 20 — TEL. 29-477
TRGOVINA JESTVIN
IflUtMÈê
ULICA D'ANNUNZIO 9 — Telefon 41-572
GRADBENI MATERIAL dobite pri podjetju
CELESTE DANEU (DANIELI)
OPČINE — TEL. 221-034
ÜB
BANCA Dl CREDITO Dl TR I ESTE TRŽAŠKA KrYYiTNA BANKA
GLAVNICA LIR 600.00a.0aG - VPLAČANIH LIR 130.000.000 TRST - ULICA FABIO FILZI ŠT. 10 tel. št. 3B-D45 38-101,	m BANKRED
JSiëigji Voip! d Co.
IMPORT - EXPORT
VIA RISMONDD 1	TELEFON 61-644
URARNA IN ZLATARNA
KARLO MIKOLJ
CAMPO S. GIACOMO 3 Telefon 95-881
DROGERIJA
TOSO
TRST - Trg S. Giovanni, 6 Telefon 93-603
URARNA ZLATARNA — TRGOVINA S ČEVLJI
Adt&n Hlalatair niautt
OPČINE - Proseška ulica 18 - Telefon 22-14-65
Naočniki, fotografski material, in optični izdelki
VESTA
TRST, ul. CARDUCCI 15 - Tel. 29-656
iJ^cÆa mz. piu.
TRST
Ulica Torrebianca 21/11 - Telef. 31-315 Farmacevtski proizvodi Kemikalije Uvoz - izvoz
TRST
Ulica S. Nicolo 1 Telefon 37-918
Ostrouška
Resinovič
TRGOVINA
JESTVIN
Trg Sv. Frančiška 8 Telefon 36-809
Odlično
,j:z AL GAM B E R O
v gostilni	TRST
Ulica Udine 37 - Telefon 24-938
TRGOVINA JESTVIN
J. ŠKABAR W
Opčine - Narodna ul. 42 - Tel. 221-026
BUFFET
»Pri J ozko tu«
TRST — ULICA GHEGA 3 — Telefon 24-780
TRGOVINA S ČEVLJI
ROJAN - Trg Tra i Rivi 2 - Telefon 31-198
TRGOVINA JESTVIN IN KURIVA
Via S. Cilino 34 - Telef. 90-186
TRGOVINA JESTVIN		PEKARNA IN SLAŠČIČARNA
fHofcc Ignacij		RUDOLF MARC
Ulica S. Marco 10 - Telefon 90-344		BAZOVICA štev. 55
		
ZOBOZDRAVNIK DR. STANISLAV PAVLICA TRST		KROJAČNICA LADO PREMRU TRST - Ul. Ginnastica 35/1 - Telefon 45-447
Ul. Ghega 9 - Telefon 31-813		
CENA TOO.- LIR