Otokar Wanek
O da ste ga poznali, vi mladi prijatelji širom Slovenije, tega Ijubezni-vega Marijinega otroka, ob čigar preranem grobu je letos na Vidov dan pla-kal »Marijin vrtec« pri Sv. Magdaleni v Maribo-ru, tudi vi bi ga bili vzljubili in tožilo bi se vam po njem. Pa naj vam bo vsaj po svoji zgodnji, nagli smrti pred-stavljen kot svetel vzor-nik iu klicar k stanovit-nosti v dobrem!
Rajni Otokar je za-gledal luč sveta 6. janu-arja 1918 na Bledu kot najmlajši otrok progovnega mojstra: Prva otroška leta je preživel v Slo-venjem gradcu, kjer je šestleten prejel prvo sv. obhajilo, nato pa se je s starši preselil v Maribor. Mali kodrolašček je postal takoj ljubljenec vseh svojih učiteljev kakor tudi součencev. V šoli vedno miren in pazljiv, oči ne-premično uprte v učitelja ali kateheta, je Otokar dal na vsako vprašanje točen odgovor tudi takrat, ko je ves razred v zadregi raolčal. Pa ne da bi se kdaj vsi-ljeval ali zaradi tega ponašal! Roko le rahlo clvignjeno, je potrpežljivo čakal, da bo poklican, nakar se je spet usedel brez sledu one bahave samozavesti, ki jo često kažejo odličnjaki. In v njegovem spričevalu, kakor prej, tako tudi v V. razredu ni bilo drugega reda kakor odlično. Prosti čas je porabljal največ za čitanje. Ni pa hlastal, kakor mnogi drugi otroci, po vsem, primer-nem in neprimernem, ampak čital je le knjige za mla-dino. Celo knjige, ki mu jth je prinesel oče, je večkrat vrnil, češ, tega ne bom čital, to še ni za mene! Zato pa tadi tovariši iz njegovih ust niso nikdar slišali kletve
ali kake nedostojne besede, pač pa je takoj odločno
obsodil vsako sirovost. — Brž ko mu je bilo mogoče, se
je priglasil v »Marijin vrtec« in ostal vsa leta najvest-
nejši član. Noben mesec ni izpustil sv. obhajila, nikdar
ni pozabil na mesečni nauk. In glejte, tudi Marija ni
pozabila svojega zvestega otroka: izprosila mu je mi-
lost, daje  še  zadnjo   nedeljo  tik  pred  ne-
nadno     svojo     smrtjo     prejel     sv.   obha-
j i 1 o ,   kakor da bi kaj slutil. Popoldne istega dne se
je udeležil še nauka in posvetitve »Marijinega vrtca«
presvetemu Srcu Jezusovemu, zvečer pa se je po ne-
srečnem padcu z drevesa, kamor je šel nabirat prvo
sadje, brez vsake besede slovesa podal na pot v nebeški
dom — angelček med angelčke. In zdaj:
Oko Te hrepeneče več ne vidi,
le misel plašna Te ljubeče boža,
in kličejo Te usta: Fridi, pridi! —         
A Ti molčiš kot ovenela roža ...             
(J. Samec.)
Otokar, na zemlji naš vzornik, postani v nebesihr naš priprošnjik do zopetnega svidenja!                 V. M.