Mii ■ v %/' . ■ mm m pt. mm>< ■:s LETO XXXV / ŠTEVILKA 7, JULU 80 SLOVENJ GRADEC / CENA 550 TOLARJEV DVOJČKA REDEK POJAV PRI KONJIH Jože Goljat, po domače Perjak z Vrh nad Slovenj Gradcem, že od svojega štirinajstega leta goji in vzgaja konje na svoji kmetiji. Danes ima lepo čredo. Pred približno mesecem dni mu je kobila Rosa povrgla dva žrebička. Dvojčki so pri konjih zelo redki in zelo težko jih je vzgojiti. Ta dva sta zdrava, razposajena mladička, barvo sta prevzela od očeta in oba sta tudi inksa - moškega spola. . V , ■ ir • 'V'", im ' v F l ■ ’ ' - ft.« T ■ ' Tekst in foto GORAZD MLINŠEK UVODNIK O ČEBELJI PASI IZOBRAŽEVALNI DAN O ČEBELJIH GOZDNIH PAŠAH IN GOZDNEM MEDENJU Gozd in čebela sta medsebojno povezana že od pradavnine. Človek je najprej pričel čebelariti v gozdnem prostoru. Iskal je votla drevesa, naseljena s čebeljimi roji in iz njihovega satovja dobival med. Kasneje si je olajšal delo in za čebele izdelal primerne panje ter jih postavil v stacionarne čebelnjake ali pa jih vozil s pomočjo prevoznih sredstev na pašo. Tudi na Koroškem je čebelarstvo tradicionalno, veliko je čebelarjev, ki so stanovsko združeni v čebelarskih društvih, katera delujejo (razen CD Radlje ob Dravi in CD Slovenj Gradec) pod okriljem Čebelarske zveze Koroške. Ena glavnih nalog koroške čebelarske zveze je izobraževanje čebelarjev. Zato skupaj z Zavodom za gozdove, Območno enoto Slovenj Gradec, že tretje leto organizira izobraževalni dan o čebeljih gozdnih pašah in gozdnem medenju. Letošnje izobraževanje je bilo namenjeno predvsem čebelarjem Mislinjske doline, lahko pa so se pridružili tudi čebelarji iz drugih dolin. Izobraževanje je potekalo 19. junija 2004 na terenu pod vodstvom Pavleta Zdešarja, priznanega čebelarskega strokovnjaka, in vodje republiške službe gozdnega medenaja ter gozdarskih strokovnjakov Gorazda Mlinška in Avgusta Kunca (KE Slovenj Gradec). Kljub slabemu vremenu se je izobraževanja udeležilo dvajset čebelarjev, med katerimi so bili tudi zelo perspektivni mlajši čebelarji. Zbrali smo se na parkirišču pred restavracijo Bellevue, kjer se nam je pridružil župan Mestne občine Slovenj Gradec Matjaž Zanožkar, ki je tudi sam čebelar. Organizatorji se mu zahavaljujejo, da je z občinskimi donatorskimi sredstvi podprl to izobraževanje. Miran Kadiš, predsednik Koroške čebelarske zveze, je podal pomen in potek izobraževalnega dne. Na Legnu pa se nam je pridružil Pavle Zdešar, ki je v svojem podajanju poudaril pomen gozdnih paš na Koroškem, saj je koroško območje eno najbolj gozdnatih območji v Sloveniji. Gozd porašča 6Z % vse površine koroške regije, v teh gozdovih pa prevladuje predvsem smreka, katera zaradi letošnjega slabega vremena ^ Pričetek teoretičnih razglabljan pri gomili na Legnu pri Slovenj Gradcu s Čebelarji-udeleženci izobraževalne delavnice pred Grmovškovim domom Pavletom Zdešarjem na Pohorju POLETJE V ČEBELNJAKU ČEBELARSTVO JANEZ BAUER zelo medi, medijo pa tudi druge drevesne vrste, na katerih je mnogo raznih kaparjev in drevesnih uši, ki proizvajajo drevesno mano. Izobraževanje je potekalo tudi praktično, in sicer na določenih stojiščih od Legna pa do vrha Pohorja. Na različnih nadmorskih višinah so čebelarji ugotavljali prisotnosti uši in kaparjev ter stopnjo medenja. Prepričali so se, da je letos prisotno veliko malega in velikega smrekovega lubadarja ter smrekovih uši. Zato je letošnja čebelja paša zelo obilna, z nadmorsko višino pa se bo časovno podaljšala. Gozdarji smo izbrali primerne točke za terensko delo, podali pomen gozdnih ekosistemov v našem prostoru, predvsem pa smo poudarili pomen in pestrost našega gozdnega prostora za čebele. Za čebele je zelo pomemben pravilno oblikovan gozdni rob pa tudi pestra sonaravna zgradba gozda. Več je v gozdu grmovnih in drevesnih vrst,'bolj pestre so čebelje paše. Nisem čebelar, sem pa prijatelj čebel in čebelarjev že od mladih nog. V skrivnostni in zanimivi svet čebel in čebelarjev me je popeljal moj stari ata Franjo Mlinšek, učitelj in začetnik organiziranega čebelarstva v Šaleški dolini. Danes se v Velenju po njem imenuje Čebelarsko društvo »Mlinšek«. Njemu se moram zahvaliti, da rad prisluhnem raznim strokovnim čebelarskim razglabljanjem. Tudi tokrat sem si pri-beležil nekaj zanimivosti iz podajanj Pavleta Zdešarja na izobraževalni delavnici: • čebele so senzor za dogajanja v prostoru in pokazatelj čistega okolja; • smreka letos izredno medi; v nižinskih predelih trenutno slabše (hladne noči), v drugi polovici junija in v juliju pa bo mane na Koroškem dovolj; • na počasnejši razvoj malega smrekovega kaparja vpliva suho vreme s hladnimi nočmi; • čebelar mora biti preudaren; • za čebelarja je pomembno število čebel, ker je pašno obdobje čebel zelo kratko; • kapar izloča mano samo 20 dni in je aktiven predvsem od 3. ure zjutraj (večja zračna vlažnost), čez dan manj; • vsak med je dober; med je zlato; • v Sloveniji proizvedemo ob dobrih pogojih 2500 ton medu letno, v Evropi potrebujejo letno 200 000 do 300 000 ton medu; • mravlje v Sloveniji ob dobrih pogojih pojedo letno 400 000 ton mane; • Slovenija je domovina kranjske čebele, poznane po celem svetu; • del koroškega območja je najboljši rezervat kranjske čebele (Zgornja Mežiška dolina), nadaljuje pa se v Zgornjo Savinjsko dolino; v kratkem bo sprejet zakon o zaščitenem območju kranjske čebele; • slovenski gozdarji skrbijo za čebele s svojim načrtnim sonaravnim gospodarjenjem (skrb za gozdni prostor, vnašanje različnih drevesnih vrst, upoštevanje in nega naravnih drevesnih medonosnih vrst listavcev - predvsem javorja in jesena, načrtno delo z gozdnimi ekosistemi, ...); • Pavle Zdešar se je vrnil s strokovnega bivanja na Češkem, sodeloval pa je tudi s finskimi gozdarji, ki so poleg čeških gozdarjev pohvalili dolgoročno gozdarsko delo v slovenskih gozdovih. Vsi smo lahko ponosni na našo marljivo nacionalno čebelo, za katero moramo poskrbeti tako nečebelarji - med njimi tudi gozdarji z neškodljivimi posegi v naš prostor, s čim manjšo uporabo herbicidov pa predvsem kmetijci - kot čebelarji z nevnašanjem tujih čebeljih vrst v naš prostor. Izobraževalno delavnico smo zaključili na vrhu pohorskega grebena. Vsi udeleženci so na zaključku medenega srečanja v Grmovškovemu domu pod Kopami poudarili, da so tudi na Koroškem nujno potrebna podobna izobraževanja čebelarjev skupaj z ostalimi uporabniki življenskega prostora, kjer živi naša čebela. Letošnje poletje res ni kaj posebnega. Bolj mrzlo kot toplo in bolj mokro kot suho. Tako [e bilo tudi s čebeljo pašo. Komaj je zamedi-lo, že je tudi opralo. Čebele so včasih sredi dneva visele na panjih v velikih grozdih in čakale. Taka je čebelarska resnica in realnost. Letošnje leto ni tistih velikih paš in obilo medu. Čeprav so obeti izredni, medenje gozda se pojavlja znova in znova, pa plohe in nevihte operejo povzročitelje medenja in čebele se prazne vračajo domov. Že hladna pomlad je zavrla njihov silovit razvoj, tako da smo imeli veliko rojev v maju in juniju ravno sredi začetka medenja. To je zmanjšalo nabiralno moč čebeljih družin, lahko pa smo pokrili zimske izgube, da so se panji zopet napolnili. V teh dnevih se pričenja novo čebelarsko leto. Kakor bomo skrbeli za čebele sedaj, tako bomo drugo leto točilL Tudi v teh brez-pašnih dneh matica ne sme prenehati zalegati. Čebele, zaležene v avgustu, so zimske čebele, preživele bodo zimo in bodo osnova čebelje družine v prihodnjem letu. Zato mora biti takih čebel čimveč. Tudi za dopolnitev zimske zaloge moramo poskrbeti do konca avgusta. Vsaj 15 kg sladkorja, počasi predelanega in uskladiščenega, mora imeti vsaka čebelja družina. Gozdni med moramo pred tem odstraniti iz panjev. Čez zimo se strdi in čebele se z njim ne morejo hraniti, saj ne morejo po vodo, da bi ga raztopile. Zato zazimimo čebele na sladkorju in lepem mladem satju. Veliko dela pa nas čebelarje čaka na organizacijskem področju. Na podlagi pravilnika o označevanju in registraciji vseh čebelarstev je potrebno popisati vse čebelnjake, število čebeljih družin v njem in lokacije čebelnjakov. Prav tako mora vsako čebelarsko društvo izdelati pašni red na svojem območju. Razen stacionarnih čebelarstev je potrebno določiti tudi stojišča za prevozne čebelnjake in področja, kjer se bodo vzrejale čebelje matice. Vsak čebelnjak bo dobil svoj MID, če se nahaja na kmetiji, bo obdržal kar tega. Enkrat letno bo potrebno javljati številčno stanje čebeljih družin na centralno rejsko organizacijo za kranjsko čebelo. Pa tudi prav je, da se enkrat preštejemo in pred celo Evropo pokažemo, koliko nas je. Čebelarska zveza Slovenije je postala centralna rejska organizacija za kranjsko čebelo, in to je zanjo, za vsa čebelarska društva in za vse slovenske čebelarje velika obveznost. Prvi korak je vsekakor popis čebelarstev in zaščita območij, kjer se čista kranjska čebela še nahaja. Zato moramo k popisu in registraciji pristopiti z vso resnostjo, da pokažemo našo skrb in zavzetost za ohranitev in nadaljnjo rejo naše kranjske sivke. ▲ .ooimsMim 3 GOZDARSTVO ti INFORMATIVNI GOZDARSKI STORŽI V JUNIJU Tekst in foto: GORAZD MUNŠEK, univ.dipl.inž.gozdarstva - f * 1958 + 2004 PETER BOŽIC Ko se je letos spet prebudila pomlad, je Peter Božič zapeljal domači traktor na polja in njive, sejal in sadil, potem je zacvetelo sadje na gruntu, ki ga je tako skrbno negoval in ljubil, vendar pa v jeseni ne bo videl, kako bo njegov trud poplačala narava. V sredo, 7. aprila 2004, smo se v velikem številu poslovili od Petra Božiča na pokopališču v Trbonjah. 21. avgusta leta 1958 je s svojim rojstvom vnesel veselje v številno Lipovnikovo bajto na Tolstem vrhu. Otroštvo ga je naučilo življenjskih resnic in njegovi prvi samostojni koraki so se nadaljevali na gradbeno šolo v Ljubljano, v poklic, s katerim je pri Gradisu našel izziv za dokazovanje svoje strokovnosti. Služba mu je pomenila vse; temu pa je dodal družino, ko je našel Nežko in se poročil na Koratovo kmetijo v Trbonje. Svoje zidarsko znanje je kmalu uporabil pri popravilu stare hiše, kjer so z ženo in taščo Nežko lažje in boljše živeli. Leta 1982 se je rodil sin Roman in družina je dobila nov polet. Ko se je leta 1986 rodila še hčerka Vesna, je bila sreča popolna. Breme službe in kmetije je bilo prenaporno, zato se je tega leta odločil, da se bo posvetil samo kmetiji. Na kmetiji se je ukvarjal z živinorejo, prašičerejo in pridelavo semenskega krompirja. Tudi delo v organih zadruge mu ni bilo tuje, saj je bil kar nekaj let v upravnem odboru in nazadnje v nadzornem odboru. Bil je kakor mlado drevo, ki ob svitu jutranje zore vzbrsti, polno življenja, polno upanja in pričakovanja, ne ozirajoč se na temne strani. Drevo raste in daje svoj sad, tudi sad njegovega dela ostaja povsod na kmetiji in v kraju. Trbonjčani so ga zaradi njegove prisrčnosti hitro sprejeli za svojega. Že leta 1983 je stopil v gasilske vrste. Leta 1985 je opravil tečaj za strojnika ter bil kljub zahtevam kmetije tudi član gasilske desetine. Poleg prostovoljnega dela v gasilskem društvu je bil tudi kot vaščan vedno pripravljen pomagati bližnjemu. Bil je član godbe, že drugi mandat tudi cerkveni ključar, član sveta Krajevne skupnosti Trbonje in predsednik vodovodnega odbora in še kaj bi se našlo. Ob aktivnostih v kraju ni pozabil na svojo družino, saj je leta 1994 pričel graditi nov dom za vse. Kljub težavam, ki spremljajo gradnjo, je ob tem neizmerno užival. Hiša še ni bila popolnoma dokončana, ko je s sinom Romanom že načrtoval nov hlev, ki ga kmetija nujno potrebuje. Verjamem, da bi mu z njegovim znanjem in entuziazmom tudi uspelo. Za vedno bo ostala med nami skrivnost, zakaj Petra danes ni več med nami. V delcu minute je zapustil življenjske cilje in ideale, ni ga več človeka, ki bi mu lahko potožil in povedal o svojih stiskah; morda bi tik pred tem našel izhod. Morda. ZAHVALA Ob boleči izgubi drage mame, stare mame in sestre MARIJE ŠTINJEK iz Turiške vasi se vsem, ki so jo spremljali na zadnji poti ter ji darovali cvetje, sveče in za svete maše, najlepše zahvaljujemo. Iskrena hvala gospodu nadžupniku za pogrebni obred ter cerkvenemu pevskemu zboru, govorniku za besede slovesa, pevcem šmarskega zbora za zapete žalostinke pri odprtem grobu, izvajalcu za odigrano Tišino in Pogrebni službi Komunalnega podjetja Slovenj Gradec. Žalujoči vsi njeni. Glej, zemlja si je vzela, kar je njeno. A kar ni njeno, nam ne more vzeti. In to, kar je neskončno dragoceno, je večno in nikdar ne more umreti. KM iSfc ZAHVALA Ob boleči izgubi naše drage mame in babice MARIJE BUČ se iskreno zahvaljujemo vsem sorodnikom, prijateljem, sosedom in znancem, ki ste jo pospremili na njeni zadnji poti, ji darovali cvetje, sveče in svete maše, nam pa ustno in pisno izrazili sožalje. Hvala gospodu župniku Tinetu Tajniku in kaplanu Leopoldu Valantu za lepo opravljen pogrebni obred in sveto mašo, gospodu Marjanu Križaju za besede slovesa, domačim pevcem za zapete žalostinke in izvajalcu Tišine. Iskrena hvala pogrebni službi Jerneja Završnika iz Šentilja pri Mislinji. Havla osebju Zdravstvenega doma Mislinja, še posebej pa velja zahvala dr. Tilki Prevolnik in patronažni sestri gospe Majdi Zajec za večletno zdravljenje. Žalujoči: hčerki Marija in Jožica ter sinova Viktor in Drago z družinami. Odšel si tja, od koder ni vrnitve; v naših srcih pa je bolečina, spomin na dobroto tvojo in stvaritve žlahtne, ki nas vedno spominjale bodo nate. ZAHVALA Ob boleči izgubi našega dragega moža, očeta in dedka FRANCA POKLICA iz Male Mislinje se najlepše zahvaljujemo vsem, ki so ga spremljali na zadnji poti, mu darovali vence, cvetje, sveče in za svete maše. Hvala sosedom Jeromlovim in Tisnikarjevim, hvala tudi Sopolšekovim, Cross - Country klubu na Legnu, dr. Leonardi Pirmanšek in dr. Bricmanovi za zdravljenje in obiske na domu, patronažni sestri Anici Gams za lajšanje bolečin ter dežurnim zdravnikom. Hvala tudi Petri in Dragici, ki sta pomagali v težkih trenutkih, govorniku Marjanu Križaju za besede slovesa pred odprtim grobom, pevcem za zapete žalostinke med mašo zadušnico in na pokopališču, Robertu Puru za odigrano Tišino, gospodu župniku Tinetu Tajniku za pogrebni obred in Jerneju Zaveršniku za pogrebne usluge. Žalujoči: žena Marija, otroci Franc, Mirko, Jožica, Stanko, Marjana, Anica in Zvonka. mn 4 H V letošnji prvi junijski soboti, ko sta urina kazalca odplesala petnajst minut čez tretjo uro zjutraj, je v slovenjgraški bolnišnici umrla MARIJA ŠTINJEK. Le kratek čas zatem, ko se je pred polnočjo poslovila od svojih domačih z besedami: »Hvala za obisk. Pa le še pridite jutri! Sedaj si bom malo odpočila.« Zveni skoraj neverjetno, a je bilo tako, saj je telo porabilo vso energijo, do kraja je izgorela in srce je onemelo v mirnem spancu. Na Tisnikarjevi domačiji v Mali Mislinji se je očetu Rudolfu in materi Amaliji kot prvi otrok 3. aprila 1926 rodila hčerkica Marija. Čez leto dni se ji je pridružila sestra, zg njo pa šest bratov, nato še sestra in 1941 leta najmlajši brat Lojze. Življenje v mnogoštevilni družini pa ni prinašalo le radosti v igri sestra in bratov, temveč tudi trdno delo od mladih nog. Ko je Micka, tako so jo klicali, malo odrasla, je varovala mlajše brate in sestro. Ko so pričeli hoditi v šolo, jih je učila brati, pisati in računati. To ji je šlo dobro od rok, saj je bila v OŠ vsa leta odlična, vedno pa je dobivala najvišje ocene še za lepopis in ročna dela. Seveda je takrat v šolo pešačila. Imela je uro hoda od doma s pod Črnega vrha do hrama učenosti v Šentilju, pa po pouku je seveda morala opraviti enako pot nazaj v hrib. Tudi pozimi, ko je bilo treba gaziti sneg, saj gorskih cest in poti niso nikjer plužili. Po šoli je opravila tečaj šivanja in krojenja ter postala prava šivilja. Za dvanajstčlansko družino je imela dela vedno dovolj. Pri težkih kmečkih opravilih na polju, v gozdu in na paši so namreč obleke trpele, doma pa so skrbeli, da nihče ni nosil raztrganih oblačil. Zato je bilo treba šivati, krpati in to zvečer pri petrolejki, ko je bilo delo zunaj in v hlevu opravljeno in so bile narejene šolske naloge. Tedaj novih oblačil ni bilo mogoče kar kupiti v trgovini, ker jih ni roilo in tudi do denarja ni bilo lahko priti. Začela se je druga svetovna vojna in z njo še večje pomanjkanje in neprestan strah pred okupatorsko vojsko, ki je po hribih iskala partizane in grozila, da bo vsak, ki bi podpiral partizane, najstrožje kaznovan; to je pomenilo izselitev ali usmrtitev, požig domačije in zaplembo premoženja. Samotna kmetija visoko na hribu je kar hitro postala javka partizanov. Domačini in seveda tudi Micka so pomagali pri vseh opravilih in oskrbi enot. Na domačiji je bila tudi javka in oskrbna postaja za partizanske delavnice v Jamovici, kjer so delali krojači in čevljarji. Vsa pomanjkanja in strah vojnih dni sta pustila neizbrisen pečat na mladi duši in njenem zdravju. Po vojni se je začelo novo življenje v miru, toda v velikem pomanjkanju. Kmečka opravila so bila težka, saj ni bilo strojev. Vsa dela je bilo treba opraviti ročno in doma pridelati skoraj vse potrebno od kruha, olja do oblek, ki so jih izdelovali iz lanenega platna in volne. Lan so pridelovali sami in Micka ni manjkala nikjer. Pa vendar je bila mladost lepa. Ni bilo radia, ker ni bilo elektrike, prepevala so dekleta, ko so žela in grabila seno, in fantje, ko so kosili. Pomagali so si sosedje, bližnji in daljni. Tako je Micka tudi spoznala fanta svojih sanj, Elbejevega Franca s sosednjega hriba, Razborce. Leta 1951 sta se poročila. Oba navajena trdega dela sta ob skromnih dohodkih kmalu zgradila hišo v Turiški vasi in ustvarila varen in topel dom svojim otrokom, ki so prihajali. Najprej Drago, pa Branko in Majda. Vsi so postali samostojni, delavni in pošteni, zgradili so domove in vzgojili svoje otroke v poštene in delavne državljane. Posebno vesela sta bila s Francem vnukov, jim bila varuha, ko so bili starši v službi, jih razvajala in se veselila njihovega uspeha pri šolanju. Ko je Micka decembra 1998 izgubila moža, so bili vnuki deležni njene še večje ljubezni. Bila je dobra babica, za vsakega je imela čas in dobro besedo, pa dobrote, ki jih je znala pripraviti in ponuditi vsakemu. Od njene hiše ni šel nihče, tudi tujec ne, ki se je oglasil, brez postrežbe. Pa ji je začela nagajati bolezen. Micka je začela bolehati na srcu in ščitnici kako leto pred moževo smrtjo. Po njegovi smrti pa jo je zdravje hitro zapuščalo. Toda ni se prepustila; redno je hodila na zdravljenje, saj je hotela še videti kako bodo odraščali vnuki, ki so bili tako radi z njo. Toda težki trenutki, ki jih v njenem življenju ni bilo malo, od težkih vojnih dni, izgube drugorojenega sina, moža, pa prej staršev in nato najmlajše sestre in petih bratov, so pustile globoke rane na občutljivi duši. To je vplivalo na srce, ki je počasi pešalo in navkljub rednemu zdravljenju obstalo. Ni se znala jeziti, nikomur ni zamerila. Še težko bolna v bolnici se je vedno, tudi zadnjo noč, vsakemu zahvalila za obisk in aa vabila: »Pa le še pridi!« Zato so prihajali in bodo prihajali. V njihovih spominih bo Micka za vedno ostala. Še posebej, ko bodo zbrani zrli v njen poslednji dom in prižigali svečke ter se zazrli v njeno podobo. Marjan Križaj 2oo4 USE®® 23 * APRIL 1923 + MAJ 2004 ZAHVALA Ob boleči izgubi drage mame, babice in prababice Helene Pritržnik, Zabemikove mame iz Vodriža, se iskreno zahvaljujemo vsem sorodnikom, sosedom, prijateljem in znancem, ki so jo spremljali na zadnji poti, nam pomagali, izrekali sožalje, darovali cvetje, sveče in za svete maše. Iskrena hvala patronažni sestri Mariji Kac iz Slovenj Gradca, osebni zdravnici Leonardi Pirmanšek, osebju internega oddelka, ki je poskrbelo zanjo v bolnišnici v Slovenj Gradcu, govornici Anici Meh iz Podgorja za izrečene besede slovesa, gospodu Leopoldu Koratu za opravljen pogrebni obred, pevcem Podgorja za prelepo pesem slovesa, godbeniku za odigrano Tišino, fantom, ki so jo nosili ter Jerneju Zaveršniku iz Šentilja pri Mis-linji. Žalujoči: hčerka Štefka z možem Francem, vnuk Janez z Brigito in pravnukinjo Nejo, vnuk Branko s Hedviko in pravnukom Zakom ter vnuk Danilo, sin Franc z ženo Majdo, vnukinja Romana in vnuk Marko, hčerka Marija z možem Mirkom in vnuk Miran. OŽBI PRATNEKER Že več kot leto dni je minilo, odkar nas je zapustil Ožbi Pratneker. Komaj štiriintrideset let star se je odločil za zadnji usodni življenjski korak v gozdu. In gozd je imel Ožbi že od rojstva rad, saj je svoja otroška leta in večji del mladosti preživel v zavetju smrekovih in macesnovih dreves, sveto drevo pa mu je bila domača lipa na Marholčah, od koder je lep razgled na Mežico, Plat in Uršljo goro. Varno se je počutil v družbi mame Štefke, ata Jakoba, navezan pa je bil tudi na sestri Marjeto in Štefko. Rad je imel naravo, veselila pa so ga vsa dela na kmetiji. Pratnekerjeva kmetija je majhna in ne daje zadostnih prihodkov za preživetje, zato se je Ožbi po končani srednji šoli odločil zaposliti v rudniku Mežica. Na Marholče so pogostokrat zahajali rudarji. Morda je Ožbija pritegnilo zanimivo pripovedovanje kopačev svinca v bližnjih rovih, da se jim je za pet let pridružil. Kot kovinar je delal v Žerjavu. Pri Pratnekerjevih pa so se srečevali tudi gozdni delavci in drugi gozdarji, tako je lahko Ožbi spoznaval nevarno, a zelo zanimivo delo na svežem zraku pod zelenimi krošnjami. Ali pa ga je za delo v gozdu navdušil tudi ata Jaka, ki še danes rad obuja spomine na svoje furmanske čase. Ožbi je menjal službo in se zaposlil v GG Slovenj Gradec. Vestno je opravljal svoje delo. Vesel je bil zadolžitve, da mu je bil zaupan tudi službeni avto, s katerim je prevažal na delo sodelavce. Z njimi je po napornem šihtu rad posedel in pomodroval o vsakdanjem delu. Morda pa so razglabljali o prihodnosti, katere pa miren in včasih vase zaprt Ožbi ni dočakal. Peti dan v avgustu ga sodelavci, da bi šli skupaj na delo, niso dočakali. Ožbi nas je zapustil; umrl je 4. avgusta 2003. Nastala je praznina v »holcarskih« vrstah črnjanskih gozdarjev, še posebno ga pogrešajo domači, ki se zahvalujejo vsem, ki se Ožbija spominjajo in obiskujejo njegov grob. Gorazd Mlinšek Dobra tri leta so minila, odkar je ni več. Vendar se pogosto, ko zazvoni telefon, zdrznem ob misli, da bom ob dvigu slušalke zaslišala znani glas: »Pozdravljeni, gospa Majda ...«._ Ne vem natančno, kdaj sva se prvič slišali. Čeprav je bilo med nama več kot pol stoletja starostne razlike, sva vendar imeli nekaj skupnega: ljubezen do ugankarstva; jaz kot sestavljavka križank in ugank, gospa Aliče kot navdušena reševalka. Tisti čas sem objavljala v eni od ugankarskih revij. Gospa Aliče je vse nagradne križanke najprej dosledno rešila, nato pa le še preverila rezultate. Nikoli ni spraševala, vedno pa, ko je preverila svoje rešitve, si je zadovoljno oddahnila. Še nekaj je bilo značilno za gospo Aliče: najraje je_klicala ona - ni marala presenečenj - in vedno ob nepravem času. Če je v času kosila ali takrat, ko sem bila v kopalnici, zazvonil telefon, sem natanko vedela, da je na drugi strani gospa Aliče. Vsak mesec dva dni po izidu revije sem pričakovala in vedno dočakala njen klic: »Pozdravljeni, gospa Majda. Imela sem težave s kolkom in sem ravnokar prišla iz zdravilišča. Povejte mi, če imam prav na strani ...«. Redkokdaj je zamujala; takrat sem bila nestrpna in nekako v skrbeh zanjo ... Nekega dne se ni več oglasila. Mislila sem si, da se spet mudi v kakšnem zdravilišču. Morda ima pa obisk? Živela je sama. Kadar jo je obiskal kateri od sinov z družino, je odložila križanke in uganke v kot ter se popolnoma posvetila svojim najdražjim, ki jih je redko videla. Moja mama je morala v bolnišnico. Ko sem nekega dne odhajala z obiska pri njej, sem spotoma opazila seznam pacientov na hodniku. Nezavedno sem se ustavila in preletela spisek. Med imeni in številkami oddelkov ter sob sem opazila tudi ime svoje pogrešane prijateljice. Nekako me je stisnilo. Malo sem postala in premišljevala, če je primerno, da jo obiščem. Takoj nato sem se odločila, da ne. Dobila sem občutek, da mora biti gospa Aliče zelo bolna, tako zelo da ... Čez dobra dva meseca sem po radiu slišala, da gospe Aliče, ki je imela rada uganke in ki je bila na nek način tudi sama precejšnja uganka, ni več ... Včasih, ob posebnih razpoloženjih si zaželim, da bi zazvonil telefon in da bi na drugi strani zaslišala znani glas. Majda Pajer Nekje v tebi je bolečina bila, a le zamahnila si z roko in rekla: »Saj zmagala bom - močnejša sem.« A vendar ni bilo tako. Mnogo težav v življenju si premagala, v boju z boleznijo pa si žal omagala. ZAHVALA Ob boleči izgubi drage žene, mame, zlate babice JANJE - NEŽE KOTNIK iz Pameč 218 se iskreno zahvaljujemo vsem sorodnikom, sosedom, prijateljem in znancem, vsem, ki ste jo v tako velikem številu pospremili na njeni zadnji poti, darovali cvetje, sveče, svete maše ter nam ustno in pisno izrekli sožalje. Zahvaljujemo se družini Breznik za zapete žalostinke, gospodu župniku Jožetu Firstu za lepo opravljen cerkveni obred, še posebej pa velja zahvala celotnemu medicinskemu osebju ginekološkega oddelka splošne bolnišnice Slovenj Gradec za vso nego in pomoč ob njenih najtežjih trenutkih. Vsem še enkrat iskrena hvala. Z bolečino v srcih: vsi njeni. 24 MM3BM °oo4 V SPOMIN UČITELJICI SLAVICI ŽOLNIR Ni smrt tisto, kar nas loči in življenje ni, kar druži nas; so vezi močnejše, brez pomena so razdalje, kraj in čas. (M. Kačič) SPOMIN 24. julija bo minilo 15 let, odkar je odšel od nas naš dragi mož, oče in dedek MIHAEL KUZMAN iz Kozjaka 8 pri Mislinji. Iskrena hvala vsem, ki postojite ob njegovem grobu, mu prižigate sveče ter z lepo mislijo obujate spomin nanj. Ohranite ga še naprej v lepem spominu. Vsi njegovi. Aprila 2004 smo v Viharniku št. 4 objavili zapis in čestitko za njen sedemindevetdeseti osebni praznik. Gospa Slavica Grmovšek Žolnir je bila znana slovenjgraška učiteljica in najstarejša v Mislinjski dolini. Z možem Bogdanom, učitejjem, pozneje ravnateljem Koroškega pokrajinskega muzeja, je z družino ves čas druge vojne prestajala tegobe izgnancev v Srbiji. Številne predvojne in povojne generacije v Slovenj Gradcu in okolici jo dobro poznajo. Mnoge generacije, ki jim je širila obzorja in znanje v osnovni šoli v Rotenturnu, so ji hvaležne in se je s spoštovanjem spominjajo. V času, ko so zanjo lepo skrbeli v Koroškem domu starostnikov v Crnečah, je prejela pismo s čestitko za rojstni dan: »Spoštovana gospa Slavica Žolnir! Članek v Viharniku me je spodbudil, da Vam pišem. Vi ste bila učiteljica v 3. razredu osnovne šole otrokom, ki smo bili rojeni leta 1953. To je bilo šolsko leto 1962/63. Lepe in nepozabne spomine imam na Vas. Pisala sem se Zofija Balant, doma iz Gradišča ... Tisto leto je pri nas strela zanetila požar. Vi ste poskrbeli, da sem imela brezplačno malico v šoli. Hvala Vam! Vašega sina Mirka dobro poznamo kot velikega ljubitelja narave. Danes sem poročena in sem zaposlena v Šolskem centru v Velen-ju. Iskrene čestitke ob vašem prazniku in lepo pozdravljeni!« Od spoštovane in cenjene učiteljice Slavice Žolnir smo se tiho poslovili na mestnem pokopališču v Slovenj Gradcu v torek, 22. junija 2004. Jože POTOČNIK, prof. Fotografija: Učiteljica Slavica Žolnir med učenci tretjega razreda v šolskem letu 1962/63. Učenka Zofija Balant, tretja z desne, stoji v srednji vrsti. Lastnik fotografije učenec Dušan Jontes je četrti od leve v zadnji vrsti. 07 2004 TEKMOVANJE GOZDNIH DELAVCEV IN LASTNIKOV GOZDOV V OKVIRU PRAZNOVANJA OBČINE MISLINJA, DNE 21.06. 04 ZDRAVKO MIKLAŠIČ, inž. gozdarstva,^ Zavod za gozdove Slovenije, Območna enota Slovenj Gradec iastave so potegnili na drog z leve: Jure lasič, Rado limosek in Stefan Pogorevc ' Kopo je prižgal direktor GG Silvo Pritržnik 'udiletos je ves t^ensKrl iudolt Strmčnik Tekmovanja se je udeležilo 5 ekip oziroma 16 tekmovalcev: ekipa ZGS - lastniki gozdov, ekipa lastniki gozdov - Završe, ekipa GG Slovenj Gradec - PE Mislinja 1, ekipa GG Slovenj Gradec - PE Mislinja 2, ekipa GG Slovenj Gradec - PE Črna. Tekmovanja se je kot gost udeležil tudi član slovenske ekipe in udeleženec svetovnega prvenstva v spretnostih z motorno žago Robert Čuk. Na državnem tekmovanju gozdnih delavcev je leta 2002 zasedel 3. mesto, leta 2003 3. mesto in leta 2004 2. mesto. Leta 2002 je Robert na svetovnem prvenstvu v disciplini podiranje na balon zasedel 3. mesto. Tokrat je tekmoval izven konkurence in dosegel največje število točk. Tekmovanje je potekalo v petih disciplinah, in sicer: • obračanje letve, montiranje in napenjanje verige motorne žage, • prežagovanje hloda s kombiniranim rezom, • natančno zabijanje sekire, • precizno prežagovanje hloda na podlagi/ • podiranje debla na balon. V posameznih disciplinah so zmagali naslednji tekmovalci: • v disciplini obračanje letve, montiranje in napenjanje verige motorne žage je bil najboljši Robert Čuk, • v disciplini prežagovanje hloda s kombiniranim rezom je bil najnatančnejši Robert Čuk, • natančno zabijanje sekire najbolje obvlada Leopold Pustinek, • najnatančnejši pri preciznem prežagov-anju hloda na podlagi je Leopold Pustinek, • podiranje debla na balon najbolj obvlada Rajko Gracej. Skupni vrstni red posamezno: Leopold Pustinek (56 točk -ekipa lastnikov gozdov iz Završ), Rajko Gracej (55 točk -ekipa ZGS lastniki gozdov), Aleš Kotnik (55 točk - ekipa GG Slovenj Gradec - PE Mislinja 1), Robert Uršej (52 točk - ekipa GG Slovenj Gradec - PE Mislinja 2), Boris Razgoršek (49 točk - ekipa GG Slovenj Gradec - PE Mislinja 2). Ekipna razvrstitev: ekipa GG Slovenj Gradec - PE Mislinja 2 v sestavi: Robert Uršej, Rado Timošek, Boris Razgoršek, ekipa GG Slovenj Gradec - PE Mislinja 1, ekipa lastniki gozdov - Završe. 26 MiMABrn n 07 Is 2004 L« i * Zasek s sekiro v tarčo. rerez debla z »amerikanko sta prikazala Anton Klemenc in Franc Sovič. m-: Obračanje letve in montaža verige. f Precizno htJmšeZi:- prežagovanje JH^.1 hloda na ^ Podlagi. PRIZMA mmmmmmtamm ZAVAROVALNICA MARIBOR d.d. Cankarjeva ul.3 PE Sloveni Gradec ŽIVLJENJE GRE NAPREJ IN Ml Z VAMI lepljenje drvi s cepilnim strojem sta prikazala Matej Ogriz in njegov oče Hinko. Francetova ulica 7, 2380 Slovenj Gradec, tel.: 02/881 27 00, faks: 02/881 27 37 e-mail: pe-slovenj-gradec@zav-mb.si ififr jStEsatmi Prežagovanje hloda s kombiniranim rezom. TEKMOVANJE GOZDNIH DELAVCEV IN LASTNIKOV GOZDOV V OKVIRU PRAZIŠIOVANJA OBČINE MISLiajAsPNE 21. 06. 041 mmm . ■ • — 1 | m \ 1 i ^ F /1 el :