Vse po zaslugah. Spiaal Vojanov. Pred Boži.em, v eetrtek zjutraj, je potrkal vladni sluga na kuhinjske duri ucitelja Korvina. Veliko pismo je vzel iz torbe. nZa gospoda učitelja Korvina." Ko je prinesla ueitelju Korvinu sključena ženica, mati njegova, pismo, je prešteval oni — mož srednje postave, čokat, s črno, pristriženo brado — v nezakurjeni sobi, okna so bila polna ledenib cvetic, zadni denar pa preraišljeval, kaj je nujnejšega treba kupiti za praznike. ,,Od vlade je." Da bi gospod vladni svetnik rad govoril z učiteljem Korvinom, je stalo v pismu, in sicer kakor bitro mogoče. ,,Kaj neki bo5e? Kakor hitro raogoče, to se pravi takoj." Obleče črao obleko, vzame iz omare petnajst let stari, a še čedni cilinder, spomin na maturo, pa se napoti k svet- niku, ki uraduje v svetli, dobro zakurjeni, parketovani sobi nove vladne palače. Postaran, gostobeseden, pravzaprav ble- betav mož ta svetnik. Sedel jc za mizo, pušil smodko in gledal malomarno njen, v dolgih trakih valeči se dim. Ob vstopa učitelja Korvina je vstal. nPonižno se klanjara, gospod svetnik! Oprostite, pozvali ste me." -Aha, ste prišli, dragi moj? Da, da, se že spominjam. Veste, med nama rečeno, saj me razumete, govori se, gospod učitelj. da ste si zadnji mesec izposodili petak od hišnega gospodarja. Tega ne morem verjeti, uikakor ne. Kaj ne, da ni res?" -Pa je bilo tako !" ,,Za Boga, gospod učitelj! Pa sem tudi čul, da imate še druge dolgove. Vidite, tega ne verujem, ne morem verjeti. Učitelj pa dolgove — to se ne strinja. To kratko in malo ni res!" -Tudi to je istina." ,,Moj Bog, gospod učitelj, kako padamo, kako padamo! Kje in kako naj vas zagovarjam; ni mi mogoče. Pa kam devljete denar? Saj dobite vendar mnogo denarja. In še oženjeni ste. Vedno ste labko doma. Pa tudi ne potrebujete toliko, kakor drugi ljudje. Če mi, gospod učitelj, ne izhajamo s svojimi dohodki, mi, no, to že ni tak čudež! Saj veste, saj razumete, kako nanese naše dostojanstvo, tuintam šampanjec, gledališče, sploh v družbi se denar izda. Kaj? Ali razumete? To pa more biti, v primerni družbi, seveda. A vam tega ni treba. .Če pijete vino, imate drugo jutro izmu.eno glavo. Gospod nčitelj, in šola? Joj, joj, tega ne razumem. In videl sem vas pred pol leta igrati bilard. Jaz, jaz niti ne poznam te igre. Povejte mi odkrito, zakaj, zakaj delate dolgove, dol—go—ve ..." ,,Zakaj, gospod svetnik? Lopov bi moral biti, da nimam dolgov. Osem nas je doma. Osem nas živi ob tisti moji plači. Oče je slep. Mati za nikako delo, komaj še hodi. Otroci so stari od enega do pet let. Štirje so — štirje vedno lačni želodci. Žena dela od zore do mraka, še ponoči. Vse roženc roke ima in razpokane. Jaz se potim v službi, da sem že ves zdelan. A ni mogoče, ni raogoče!" nTo še vse niS ne dokazuje, vse nič! Vi morate izbajati s plačo, to je vaša sveta dolžnost!" -Saj jaz bi sam rad, ali nesreča v hiši. Bolezni, hud mraz sedaj pozimi, drva, obleka. No, pa otroci, saj veste, da ti črvi niso nikdar siti, in lačnih ne bi mogel gledati. Vsak dan pojedo hlebec kruha, velik hlebec kruha." nPa bi pekli manjše hlebce." -Manjše hlebce, gospod svetnik! Za lačne zobe morajo biti hlebci veliki kakor mizna plošča. Pa ne mislite, gospod svetnik, da držim v prostem času roke križem. Ko se konča moj dnevni šolski pouk, poučujem še privatno po hišah. Zjutraj vstanem ob štirih, gospod, ob štirih trikrat na teden in vsako nedeljo pa pojem v cerkvi, da zaslužimo par kron na leto. Ob osmih na večer sem šele prost. Drugi ljudje se oddahnejo v tem času od dnevnega truda, gredo v gostilnico med prijatelje, pa izpijejo tam v pogovoru pol litra vina, da dobe novo moč, da pozabijo življenske težnje. Jaz pa romam iz edne težnje v drugo. Iz šole domov v bedo, iz bede v šolo. Dan za "dnevom. Leto za letom. Za gostilnico nimam niti časa, niti denarja. Ko pridem pod noč domov, použijem tisto ubožno večerjo, potem pa pišem za naš list naslove naročnikov. In ne trohice upanja nimam, da se mi obrne na bolje, ne trohice upanja, gospod svetnik." nSeveda, če živite brez programa. Ali, za Boga, če eden mesec prekoračite mejo svojih dohodkov, kar je prav lahko umevno, saj me razumete, ščedite pribodnji mesec. Saj vas je dosti doma, osera, kakor pravite. No, in osem oseb v tridesetih dneh labko priščedi mnogo. Tako, tako, prijatelj moj! Vidite, poznate generala grofa Saborina? Tistega z dolgimi brki? Moj prijatelj je, celo tikava se, da, da, tikava se. Vidite, ta gospod je imel tritisoč kron dolga, ko je prišel sem v službovanje. Sam mi je povedal. Sedaj je komaj štiri leta tu, in pomislite, tak gospod, pa je malone vse že poplažal. In ni mu bilo treba plačati, nihče ga ni silil, nihče ga ni naganjal. Kdo bi si tudi upal naganjati takega gospoda, no, saj me razumete ? Tako se mora, tako! Pa koliko ga stane njegovo življenje! 0, jej!" Nekaj časa molčita gospod svetnik in učitelj. Zadnjemu zaigrajo mišice pred ušesi. Potem prekine molk. nRes je, gospod svetnik, da imam dolg. Za svoje razmere celo velik dolg. Dvestoindeset kron. Drngitn, mislim, ni to nič. A mene teži. Sedaj dobim za petje od treh cerkva letno plačo. S tem poplačam vse, vse luknje zamašim. Potem scm prost." „0, toliko postranskega dobite kar naenkrat? To je lepo, to je lepo." nZa vseletni trud, za vedni trud. Tako je moje življenje. Zato sem se že sam namenil k vam, gospod svetnik, 8 ponižno prošnjo —" BNo, no, če je v moji moči, kar povejte. Če je v moji moči, saj me razumete." nNaš ravnatelj, kakor veste, gospod svetnik, je že tri mesece v postelji. Včeraj sem ga obiskal. Slab je, slab. Ne bo več vstal. Tja za Novo leto ga pokopljemo.'' ,,E, škoda, škoda, izvrsten mož, poštenjak. Iz enega kraja sva doma." nDa, izvrsten mož. A pojde. Vidite, gospod svetnik, ravnateljevo mesto se izprazni z njegovo smrtjo . .." -Da, to se izprazni. Hm!" nZato sem vas hotel prositi, gospod svetnik, ker imate vi to v rokah, da se meni podeli ta služba." nBrez protekcije, gospod učitelj ! Hm! Hm! Vse po zaslugah, vse po zaslugah! Saj me vendar razumete?" -Da, gospod svetnik. Ne hvalim se rad, a nekaj zaslug imam tudi jaz. Spisal sera, kakor vam je znano, troje šolskib knjig in troje knjig mladinskih povesti. Zato sem dobil pobvalo od naučnega ministrstva. Kot učitelj sem tudi dobro popisan, vsaj čul sem tako. Potem pa s človeškega stališča. V kaki bedi živim! To bi bila pomoč zame. Vsaj par kronic več. To bi se poznalo. Prosim torej, gospod svetnik, da se ozirate name." -Vse res, dragi moj, kar pravite, vse r.s. A ne pojde, ne pojde! Jako rad. Da ste prišli pred mesecem k meni, potem že, potem. A sedaj je prepozno." -Saj ravnatelj še živi. Učitelj pa, ki ga sedaj nadomešča, hoče v pokoj še to zimo zaradi putike." • nVse to vem, vse to. A vseeno prepozno. Službo dobi, če tam zgoraj, saj me razumete, ne ukrenejo drugače, vaš kolega Tirer." -Tirer? Saj ta je mlajši od mene." -A sposoben, o, jako sposoben. No, in sam dvorni svetnik Tirer, njegov stric, ga nii je prišel priporočit, potem pa njegov tast, ki je tudi sodnijski svetnik. In oba en dan. Eden je sel, pa prišel drugi. Vidite, sami svetniki. Takim gospodom se ne more odbiti njihovih priporočil. No, pa ne dobi Tirer zaradi teh dveh službe, ne zaradi teh. Samo zaradi svoje izvanredne sposobnosti. Dober pevec je. Eleganten. Pa kako se zna klanjati! Vsi ga imajo radi. In njegova žena! Lepa, fina dama. Obiskuje veselice. |Vsi jo obožujejo. Vidite, res ni drugače mogoče. On, on, v prvi vrsti on. Žal mi je, res žal, pa saj vi to razumete. Počakajte, saj se še dobe take službe. Drugo pot torej. A sedaj moram proč. Gospod dvorni svetnik Tirer me je povabil na zajtrk. No, le ne bodite žalostni, ker se ne more ustreči vaši prosnji. Vse ima svoj čas, vse svoj 5as.u Gospod vladni svetnik je oblekel površnik, vzel klobuk in palico. Potem sta šla molče skupaj po kamenitih stopnicah. Ko sta se že ločila pred vežnimi vrati, je zaklical še sv^etnik za Korvinom: »J°j> i°j! Še enkrat. Prosim vas, dragi moj, bodite pametni, pa pustite vse izvanrednoati in ne delajte dolgov, dol—^gov. Saj me razumete. No, da, da, samo dober svet vam dam. Pa z Bogom, z Bogom !u Gospod vladni svetnik je krenil v mesto, učitelj Korvin pa v predmestje, rezat lačnim otrokom kruba. Prepričanje je nesel s seboj, da dobi v tem slučaju ravnateljevo mesto Tirer edino le zaradi svojih velikih zaslug.