List 60.
Od gnojenja s slamo.
Po poljskih pridigah prof. dr. Stockhardt-a.
3. Kakošna škoda za gnoj izvira gospodarju iz
slabe klaje ?
2. Kakoršna reja, takošen gnoj. Od slabo rejene živine pride tudi le slab gnoj. Oče kmetijstva Thaer govori od tega takole: 5,Ako se živini želodec le s tako klajo nabaše, ktera le malo redi in zraven tega se šeteško razkroji v trebuhu, kakoršna je zgol slama brez kakega zelenja ali zernja, gre takošna klaja skor ravno taka od živine, kakor je va-njo prišla, in ima čisto malo živalskih primečkov, — od kod bi jih tudi dobila? saj suhi in medli život take živme nima nič od sebe dajati. Je scer že ta mervica živalskega, ki se je v želodcu in čevah priinešala slami, zadosti, da slama potem hitreje sognjije, — al vse drugač močan je gnoj od take živine, ki je bila zmiraj s tečno klajo rejena ali celo pitana".
O tem so si skušeni kmetovavci ene misli, in kar skušnja uči, poterjuje tudi kemijska preiskava. Slavni Boussingault je natanko pre-iskaval gnoj take krave, ki je bila s senom in krompirjem dobro rejena, zraven te pa gnoj druge krave, ki je le zgol slamo dobivala, — v gnoju perve krave je dobil v 100 funtih gnoja dva funta in pol gnjilca, — v gnoju druge krave pa le 1 funt in 9 lotov gnjilca, tedaj ravno na pol manj tiste stvari, v kteri je naj večja gnojna moč. Ravno tako razmero gnjilca je dobil pri preiskovanju scavnice perve in  druge krave.
Očitno je tedaj iz vsega, da od živine, ki se le s slamo redi, pride slab gnoj, od slabega gnoja pa slab pridelk. Kdor tedaj ne privoši živini tečne piče, si sam sebi škodje, zakaj ne na to, da imamo kup gnoja, se opira dobro gleštanje naših njiv, ampak na to, da je gnoj močan, to je, da ima dosto gnojnih s t vari (gnjilca) v sebi.
4. Ali je sama slama, ki jo gospodar pridela, že zadosti, rodovitnost polja si ohraniti?
Kmetovavci tega djansko še niso poskuševali, tedaj se iz teh skušinj tudi ne more odgovor dati na to vprašanje? Kemijska preiskava pa, ktera je natanko zvedfia, koliko je za oral zemlje gnojne moči potreba, in ki je primerjala gnojivnost mno-goverstnega gnoja (živinskega, guana, košene in ogeršične moke itd.), nam pove, da bi ne bilo zadosti, če bi tudi vsa slama, ki jo je gospodar z žitom pridelal, prišla na polje n a z a j; rodovitnost polja bi se g-otovo sčasoma zmanjšala, ako bi le s slamo gnojili, ker z edino slamo ne pride dovelj gnjilca, pa tudi ne fosforne kisline v zemljo, da bi dostojno to nadomestovala, kar ji je bilo izpito in vzeto po zernju v žitu, ki se je pridelalo na njivi.
5. Ali je slama, ali je živinski gnoj na vsako vižo potreben, da se polje rodovitno  naredi in rodovitno ohrani?
Popolnoma gotovo zamoremo na to vprašanje odgovoriti, da ne; zakaj dosto izgledov in gotovih skušinj imamo, da se polje tudi brez slame in brez živinskega gnoja zamore rodovitno obder-žati, če le na drugi poti dost tistih dveh stvari dobiva, ki so rastlinam n#j potrebniši in naj ime-nitniši živež, namreč: gnjilca (amoniaka) in pa fosfora (fosforne kisline). Naj polje ta dva gnojca dobiva ali po človeškem gnoju ali scavnici, ali po koščeni moki, ali po ogeršičnih prešah, ali pa po živinskem gnoju — to je zemlji vse eno, le to je potreba, da ju dobiva.
Vemo, da marsikdo se bo čudil in z glavo majal, to slišati, ker ni kaj tacega nikdar od svojih ljudi slišal, kterim je od nekdaj le živinski gnoj — pravi gnoj. Al taki sodijo gnoj po kupih, ne pa potem, kar je v gnoju tistega, ki daje še le gnoju moč in rodovitnost. Ta moč pa se najde v mnogoterih drugih stvareh, ktere se, kakor je im pridnim bravcem že znano, prištevajo k gnojnim stvarem.
Da je to resnica, da živinski gnoj ni neobhodno potreben, nam poterjujejo velike kmetijstva na S a k-sonskem, ktere gospodarijo celo brez vse živine. Oj! to ne more biti, bo marsikdo rekel. Pa je, mu odgovorimo, in kdor ne verjame, naj gre gledat na grajšine v Wohlo, v Lawalde, v Lehndorf, v Draždavo, v Braunsdorf, v Schlieben,— tu bo vidil lepe polja brez živine v hlevih; gospodarji gnojijo le z gori imenovanim drugim gnojem. Naj gre po tem na druge grajšine v Lauterbach, Reichenbach, v Opice in v Hainsberg, — tu bo najdel le malo živine in polje dobro gnojeno in rodovitno. Ne pa, da bi kdo mislil, da zemlja v teh krajih je sama po sebi rodovitna, — ni res, zemlja je tu taka, kakor pri nas. Gnoje jo,  in jo morajo  gnojiti, pa ne z živinskim
gnojem.
Al, prijatli, ne mislite, da bi s temhotlispod-riniti živinski gnoj — namen naš je le pokazati, da živinski gnoj ni neobhodno potreben za polje naše, in da tedaj, če nam tega zmanjka, se brez vse škode zamoremo pomagati z drugim, ki ga popolnoma dobro nadomestuje.