blues za saro
Slovenija 1998 100' produkcija Casablanca režija Boris Jurjaševič scenarij Janja Vidmar, Boris Jurjaševič fotografija Zoran Hochstatter scenografija Marko Japelj
igrajo Bojan Emeršič (Emil), Metka Trdin (Beba), Ljubiša Samardžič (Miiivoj), Nataša Barbara Gračner (Sara), Vlado Novak (Grubelič), Jernej Šugman (ivek), Boris Cavazza, Jožef Ropoša, Gojmir Lešnjak, Janez Škof
Zgodba
Zasebni detektiv Emil Marlovšek se lahko pohvali s kopico rešenih primerov, denimo s pobeglimi in najdenimi kužki. V pomoč sta mu tajnica Beba in upokojeni oficir JLA Miiivoj. Nekega večera Emil v baru, kjer v prostem času igra klavir, spozna Saro in se vanjo zaljubi na prvi pogled; naslednji dan ga v pisarni obišče podjetnik Maks Grubelič, ki pogreša svojo ženo. Emil spozna, da gre za Saro in se nemudoma loti iskanja; izve, da je Sara postala ujetnica mafije zaradi Maksovih nečednih poslov, v katere je vpleten tudi policijski inšpektor Oman.
Upoštevajoč domnevno moč kritične distance, ki jo pripisujemo bralstvu Ekrana, ter morebitno vihanje nosov nad nekolikanj populistično analizo nedavno nastalih slovenskih filmov, se Bluesa za Saro lotevamo z utilitarističnim vprašanjem (tiče se poetike), kaj določenega avtorja pripelje do določenega projekta in kaj določene producente pripelje do odločitve o realizaciji določenega avtorjevega projekta. Četudi bi se morali tovrstnim zlobnim mislim izogniti, oziroma nas prvenstveno zanima le končni proizvod, priznavamo, da nas je kmalu po začetku filma obsedio vprašanje - kdo in za koga -, ob tem pa dodajamo svoje strogo subjektivistično stališče gledalca, ki filma nikakor ne zmore ovrednotiti objektivno, kaj šele, da bi to hotel. Blues se na eni strani spogleduje s cinično distanco ameriških hard-boiled detektivk iz 40-ih, ki so nastale kot odgovor na tradicionalne sherlockholmesovske umore in z Dickom Powellom {Phillipom Marlowom) ter Anno Grayle presegle novodobni viteški ideal nedosegljive zaveze, obenem pa poskuša s situacijsko komiko, grotesknimi liki in duhovitimi besednimi zvezami delovati kot komedija, jurjaševič je poskušal posneti slovenski film vseh slovenskih filmov. Ob tem 40	se velja še pred utemeljitvijo radikalnih trditev na
ravni zgodbe vprašati, zakaj je bila Sara sploh ugrabljena in podvomiti v črno-belo uprizoritev eksplozije, kjer preživijo vsi junaki, kovček z denarjem pa pade prav na glavo glavnega junaka. Če klasične hard-boiled zgodbe in celo komedije označimo kot filme o egoistih, ki jih situacije pripeljejo do navidezne resignacije in včasih celo do končnega žrtvovanja, je Blues film o narcisu, ki je vase zagledan do te mere, da na nobenem mestu ne podvomi v izvirnost in zabavost ali vsaj praktičnost svojih domislic in tragi(komičnost) konca. Bluesa se torej lotevamo prek zgodbe, izrečenih besed ter rabe blagovnih znamk in oseb.
Po našem mnenju film zgori pri klasični slovenski težavi - pri besedah. Besede so spet ločene od ljudi, ki jih izgovarjajo. Prvič dobesedno, kar ni slabo, torej zaradi detektivskega voice-offa, drugič zaradi neznanih razlogov. Posledice se nam nikakor ne zdijo zabavne; "Tole gnezdeče potrebuje žensko roko" (Sara), "Ara, živjo, jaz sem pa Sara" (Sara), "Zakaj uporabljava usta za čvekanje?" (Emil), "In smo šli... jaz kot Mojzes, onadva pa kot Rambo in čebelica Maja..." (Emil), "Beba je bila kot Sharon Stone, ki je padla v čokolado... Za svojo vlogo bi si zaslužila najmanj Oskarja..." (Emil). Tovrstnih miselnih tokov ter krilatic v slogu gospoda Samardžiča ("Bebo, Bebo, bog te jebo...") v filmu ne manjka, prej obratno. Omembo si v pozitivnem smislu zaslužita opazka igralke nogometa (ena boljših stranskih vlog) in izjemna čutno-nazorska besedna igra (preden Marlovšek z zažigom bencina povzroči rešilno eksplozijo, ga slišimo reči: "Zavohal sem rešitev.") Če Blues za Saro na prvi pogled poskuša delovati kot majhna zgodba o majhnem zabavnem detektivu, se z vpeljavo vsakega znanca ter blagovne znamke iz televizijskega sprejemnika zazdi, da poskuša Jurjaševič dokončno obračunati s filmom in svetom, s tem pa uresničiti modernistični projekt pripovedovanja velikih zgodb in spraševanja o svetu ter našem bivanju v njem. Do tovrstne radikalne trditve se lahko prebijemo vsaj prek količine podatkov, ki presegajo ideal nedeljskovečerne neskončne televizijske nanizanke. Namen le-te je enostaven - obdržati gledalko in gledalca pred ekranom ter v vzporednem svetu ponuditi odgovore na ključna vprašanja realnega sveta. Blues nam ponuja mnogo tovrstnih rešitev - vanj se naselijo prav junaki televizijskih oddaj (skorajda celotna ekipa Teatra Paradižnik Branka Buriča in kot zvezda še voditeljica zabavne oddaje Res je Miša Molk), Jurjaševič obračuna z džezom kot glasbo dvajsetega stoletja in opozori na aktualne družbenopolitične dogodke, na mafijski Balkan in Slovenijo kot državo majhnih afer, dotakne se gorenjskega bisera, Bleda, ne zataji niti ob večno prisotnem morju in jahtah, sooči socialne sloje, revne detektive in bogate ter izprijene državnike, že ob začetku pa nas prešine, da bomo videli nadžanrski film - detektivsko, natančneje hardboiledovsko, marloweovsko, komedijo. Zgolj zadnja primerjava se zdi obetavna zaradi faktografskih podobnosti med Emeršičem in Dickom Powellom. Slednji se je pred svojo detektivsko kariero posvečal predvsem lahkotnim mjuzikiom ter se preživljal s plesanjem in petjem. Tudi Emeršič se nam je v filmu Babica gre na jug prikupil kot frivolni glasbenik z bonvivantskim navdihom in plesom kot posledico igralniške radosti. Primerjava z neskončno televizijsko nanizanko se potrjuje tudi ob ogledu vzroka za nastanek, recimo Esmeralde. Razlog je precej banalen, tržno usmerjen,
bij
kako pa rod i rati parodijo 1
saj je poglavitni namen tovrstnih televizijskih	priznati, da se sliši neumno. V osnovi - bolje rečeno,
oddaj predvsem ta, da bi obdržale občinstvo pred	na papirju - celo vse funkcionira: private dick,
sprejemniki tudi v času oglasov. Film poskuša	fatalka, skorumpirani mogočneži in oblast, čikanose
ohraniti nepretrgano naracijo, zato so ključna	Še zamenjamo z Albanci in etno verzija hard-boileda
oglaševalska sporočila skrita v dejanjih junakov,	jc tu. Povedano drugače: Blues za Saro lahko prepriča
ki so v primeru Blitesa tudi sami blagovne znamke. nekoga, ki ni nikoli bral bard-boiled kriminalk. Ne v Skratka, Rebeka pije določen viski (zaradi netržne izvirniku ne v (srbohrvaškem, ki danes uradno sicer usmeritve revije, ki jo ravnokar berete, se izogibamo ne obstaja več, a ga še vedno radi beremo) prevodu, imenu), Albanci pred prikolico postavijo sončnik z Še huje, Blues za Saro daje vtis, da hard-boiled določenim napisom, znamke cigaret pa vam bodo	kriminalk nista brala niti scenarista; v najboljšem
same padle v oči.	primeru le slovenske prevode, ki nikoli niso bili kaj
Blues za Saro deluje kot eden izmed delov televizijske prida kvalitetni. Zakaj sta se potemtakem lotila detektivske nanizanke, ki poleg promoviranja (in	parodije, ki je običajno nekako domena oboževalcev,
(de)pozicioniranja) blagovnih znamk skrbi še za	enciklopedov in velikih poznavalcev parodiranega?
ohranitev srečne družine. Iz sivega v sivo. Prav zaradi V tem je, vsaj zame, namreč štos parodije: da izvirnik svoje mitomanskosti in želje ugoditi vsem, pa je Blues poznaš bolje kot avtor sam, da v morebitnem za Saro predvsem film, ki najverjetneje nikomur ne pogovoru avtorja tudi verbalno degradiraš, če je ugaja povsem.	treba. Tisti, ki parodira, mora živeti s temo, ki se je
Nejc Pohar	loti, za Borisa Jurjaševiča pa, žal, nimam občutka,
da bi kdajkoli sploh oplazil fenomen hard-boiled knminalke. Problem parodiranja Bluesa za Saro je tako rekoč dvojen: prvi je, kot rečeno, laičnost in diletantizem avtorjev scenarija, drugi pa se sproža sam po sebi, sproža ga sama zgodovina hard-boiled
U-^	■	kriminalke: namreč, kako parodirati mojstra, v tem
/ / /""I ^ /""I [ II	primeru Chandlerja, ki je bil v svojem početju tako
originalen in dovršen, da je v pravem trenutku pogruntal"banalnost" svojega početja in je pričel svojega edinega junaka (Marlowe je bil stalni junak njegovih romanov) parodirati kar sani? Kako
?	parodirati nekaj, kar je parodiral že avtor sam? Mar
lahko kdo parodira bolje od avtorja samega? Tu ni dileme: največji oboževalec, encikloped in poznavalec Marlowa je bil sam Chandler, sicer ga ne bi tlačil v Naj takoj na začetku opozorim, da pričujoči zapis ni vse svoje romane. Marlowe je bil smisel,"leitmotiv" recenzija, ampak zgolj kratek poskus umestitve	njegovega življenja in v verbalnem soočenju ga ne bi
Jurjaševičevega filma v svet hard-boiled kriminalke degradiral nihče, še najmanj pa naša scenarista. In v oziroma privatnega detektiva, ki ga skuša Blues za zadnjih Chandlerjevih romanih Marlowe postane Saro na vsak način parodirati. Blues za Saro se	parodija, karikatura samega sebe, še najbolj očitno v
deklarira za parodijo, parodijo kriminalnega	Poodle Springs (1959), katerega je Chandler pred
hard-boiled žanra, ki ga je v ameriški literaturi v	smrtjo napisal le tretjino, dokončal pa ga je Robert
tridesetih sprva "rodil" Dashiell Hammet ter v	B. Parker. Marlowe je tam poročen s hčerko
štiridesetih izpopolnil Raymond Chandler. Že na prvi bogataša; sicer še opravlja svoj poklic, vendar ne pogled je seveda jasno, da je Jurjaševiču in njegovi nosi več srajc za dolar in pol, kar pomeni, da ga kot soscenaristki Janji Vidmar bliže slednji, ki je bil s	privatnega detektiva ne prepozna vsak že po parih
svojo hudomušnostjo, črnim humorjem, ironijo in sekundah. V tem je"nesreča" vseh private dickov in občasnim sarkazmom množici veliko bolj dostopen še posebej Marlowa - da ga prepozna vsak sucker, da ali grdo rečeno - komercialen. A pustimo preteklost. ga vsakdo lahko pretepe in vsakdo obrne. Predvsem Blues za Saro se ima za parodijo, zato je glavnemu pa je individualec: Sam Spade ima denimo na začetku junaku je ime Marlovšek. "Kar spominja na onega Malteškega sokola partnerja, toda že po nekaj privatnega detektiva iz kriminalk, Marlowa, saj veste: straneh ga počijo; Spade je od tu naprej Marlowe, Marlovšek..." To je v filmu Bojan Emerštč one-man-band, Marlovšek pa za seboj vozi celo prisiljen ponoviti kar nekajkrat, gotovo na direktivo etnično mešano četico, medtem ko se ženske nanj -obeh avtorjev; kot bi bili gledalci neumni in ne bi	kljub temu, da je"majhen in grd" - lepijo kot muhe;
pogruntali v prvo - in to brez namigovanja na	resda nimfomanke, a vendarle. Avtorji Bluesa za Saro
originalnega detektiva. Tu se potrjuje hiba-stalnica so fenomen hard-boileda, kot rečeno, zgolj malce slovenskega filma, ki se v strahu, da česa ne bi	postrgali, izdvojili nekatere floskule kot jazz ter
razumeli, ali - bognedaj - izpustili, v precej večji meri narativni off glas, in to naj bi sedaj predstavljalo ukvarja z gledalcem, namesto da bi se posvečal	parodijo črnega krimiča. Slovenskim filmarjem toplo
samemu sebi. Dramaturških lukenj, nelogičnosti in priporočam, naj najprej osvojijo osnovni filmski jezik, nesmislov ni nič manj in nič več kot običajno, toda to šele nato naj se lotijo parodije; slednja se namreč v niti ni namen pričujočega pisanja. Problem je tule le naših krajih kaj hitro sprevrže v farso brez okusa in eden: Blues za Saro se izdaja za parodijo hard-boiled ostrine, kjer niti blues iz naslova ni blues, ampak kriminalke, ki je namesto v velemestni univerzum - s jazz, čemer je Hammet zločin končno odrešil benignosti Simon Popek christiejevskih malih angleških mestec in umorov v grajskem vrtu ter ga posadil na pravo mesto, v smrad širokih ulic - postavljena v post-vojni Balkan, kjer cveti korupcija in trgovina z orožjem. V redu, 41	balkanski hard-boiled, si porečemo, čeprav je treba