632 Listek. duje, da je na Laškem ista pevka prav tisto pesem zaporedoma pela drugače. Ko so jo opomnili' na to, je rekla: Kaj morem jaz za to, ,mi vien cosi'. — Zato mislim, da je vredno še vedno zapisovati, ako se sploh kaka narodna pesem poje, naj je tudi že drugod zapisana in morda tiskana. Saj nam šele varijante prav pokažejo, kako gibčen je naroden duh. Kdo ve, ali nam včasi ne pomorejo zaslediti prvotno obliko, v kateri jo je nepoznani narodni pevec izročil svojim bratom? Dasi so včasi te varijante le fragmen-tarične, imajo v sebi neredkoma lepote in črte, katerih ne nahajamo v zapisih, nam že znanih. Toda dovolj! Kdor se hoče poučiti o teh stvareh bolj natančno, tega zavrnem na lepo knjigo našega učenega rojaka, profesorja Kreka: »Einlei-tung in die slavische Literaturgeschichte*, in tudi na sestavek njegov »Nekoliko opazek o izdaji slovenskih narodnih pesmi* (Listki IV. 96 —140); tam izrečenih načel hočemo se z malimi premembami držati tudi mi. Komur je mari, da Slovenci pokažemo svetu bogastvo našega tradicij-nega slovstva; komur je na tem ležeče, da stopimo tudi mi v tem oziru v vrsto poleg drugih kulturnih narodov, ki dandanes z občudovanja vredno marljivostjo gojijo svoj ,folklore' in odkrivajo, kar je narodov duh rešil in ohranil iz davne preteklosti: tega vabim in prosim, naj se mi pridruži, naj mi pomaga, naj me podpira. Dopošlje naj mi, kar je njemu zapisati mogoče. V tem oziru mi morete največ pomoči vi, učitelji slovenskega naroda v cerkvi in šoli, katerim je dana prilika, da vedno živite med njim: na vas se torej še posebno obračam! Kar mi kdo pošlje, temu naj pristavi kraj, kjer je stvar zapisal, in ime pčvca ali pripovedovalca; včasi bo dobro, povedati tudi, kako star je ta pevec, in je-li tam tudi rojen, kjer je kaj pel ali pripovedoval. Dr. Kari Strekelj, docent slovanske filologije (Wien, Universitat) Slovenskim časopisom, ki bi radi ta poziv priobčili, bodem jako hvaležen. LISTEK. Dr. Jan. Bleivveisovo pismo Vojtehu Kurniku. Lani dne 3. novembra je umrl v 62. letu dobe svoje ta slovenskemu prostemu narodu prejšnje dobe priljubljeni pesnik in pisale so o njem novine zelo raznoliko. Ker nabira »Zvon« gradivo za životopis tega originalnega moža, ki je poleg Andrejasa, Vodovnika, Frankolskega in drugih zaslužil, da se ga spominjamo in mu priznavamo čast, katera mu gre, objavljamo po pri- listek. <>33 jateljski roki izročeno nam pismo, katero mu je pisal pokojni dr. "Jan. Bleiiueis koncem leta 1856. To pismo je literarno zanimivo z dveh stranij, kajti kaže nam prvič, kolike so bile Kurnikove dušne moči, in drugič nazore dr. Bleivveisove o poeziji. Pismu vsebina slove: »Dragi prijatel! ,Predpustno' sem prijel in jo bom rad natisniti dal za sv. 3 kralje, ako jo mi kmali popravljeno pošljete nazaj. Ker potrebuje veliko poprav, se nisem hotel sam tega lotiti, ker vem, da bote to sami najraji storili. Pesmica ta ima mnogo dobrega in izverstnega, kakor sem zaznamoval na več krajih — pa potrebuje, preden pride v natis, mnogo poprav, ki sem jih tudi zaznamoval. Poglavitna napaka pa je njena dolgost. "Verjemite mi, da — če tudi najboljareč — postane dolgočasna, ako je predolga, saj že besedi dolgo in dolgočasno to spričujete. Pravite sicer, da je vse iz življenja — to je res, al pesnik mora dolgo življenje v kratkih iskricah bravcem pred oči postavljati, pa ne za vsak primerljej v življenje ene štrofe narediti. Poglejmo narodne pesmi: kako se odlikujejo vse s kratkostjo. Drugači — se ve da je s kakošno balado itd. Še vsaka pridiga zgubi veljavo, ako je predolga, če je tudi sicer izverstna. Tudi bi ne imel rad, da bi Gorenci žalili Dolence v natisnjenih pesmah. Vsa druga je a la camera — vsa druga na belem svetu. Varite se tudi kar naj bolj morete elizij; Koseški mi je večkrat rekel, da elizija je skor vselej znamenje nemarnosti pesnikove, ki si ni hotel časa vzeti, da bi bil ver-stico napravil brez elizije. ,To ni licentia poetica, to je nemarnost pesnikova' mi je rekel pesnik nebeške ,Slovenije'. Ker imate Vi kaj dobro žilico pesniško, bi bilo škoda, da bi pesmice preveč šu-šmarili in si tako krajšali dobro ime, ki ste si ga že pridobili, in si ga zamorete še po-vikšati. ,Poeta nascitur' — to je pervo; k prirojenemu temu duhu pa mora pristopiti logika in pa slovnica — po ti trojici stopi pesnik v pervo versto. Vam stoji vse odperto. Ergo marljivo naprej! Z Bogom Vaš odkritoserčni prijatel V Ljubljani, 12. decembra 1856. Dr. Bleiiueis.«. Kurnik je imel lep talent, ali sreča mu ni bila toli ugodna, da bi si bil nabral splošne literarne izobraženosti, kar se pesmim njegovim na lici zna, in o ,pregovorih' njegovih je dvojiti, da so vsi pristni. V pesništvu vzor so mu bili Koseški in francoski ,delavci-pesniki', ki' jih je čital v Strodtmamiovem prevodu posebno rad. V nemškem prevodu je poznal takisto Lamartina in Berangerja, (ki ga je tudi prelagal na slovenščino), odtod nam je umevati ceste ,refrene' v pesmih njegovih. Dasi Kurnik ni bil na trdni samosvoji podlagi stoječ pesnik, temveč mnogokrat zveni bralcu na uho odmeV te ali one umetalne ali narodne ¦ pesmi, vendar mu zaradi tega pristoja svoje mesto v literaturi slovenski, ker je že v prvi dobi prebujanja novejše književnosti naše ta rodoljubivi delavec-pesnik z dušno svojo krepostjo pomagal pri kulturnem delu našem. —r— »Spomen Hrvata«. Letošnje poletje je v prijaznem Kamniku prvikrat bivalo večje društvo hrvaških gostov (38), med njimi tudi dični pesnik Ivan Trnski, ki je pod zgoraj navedenim naslovom v spominsko knjigo Kecljeve kope"li zapisal nastopno lepo pesem: