Izvirni znanstveni œlanek PREPOZNAVANJE STRAHU IN REGULACIJA STRESA FEAR RECOGNITION AND STRESS REGULATION P O V Z E T E K Referat je povzetek raziskave, opravljene na vzorcu 159 zaposlenih v Slovenski vojski. V njem so zajeta temeljna izhodiøœa stresa in kroniœnega stresa. Poseben poudarek je na virih kroniœnega stresa in drugih oblikah psihiœnih teæav, povezanih s stresom, kot so depresija, anksioznost, uæivanje substanc, nasilje in druge teæje oblike patologije. Avtorja posebej izpostavita tudi neprepoznani strah kot enega od pomembnih virov kroniœnega stresa, saj se prav strah kot œutenje pojavlja kot podlaga vsem drugim obœutjem in zaznavam. V raziskavo je bil vkljuœen tudi naœin vzpostavljanja medosebnih odnosov in intime. Dosedanje raziskave so namreœ pokazale, da so lahko prav medosebni odnosi vir kroniœnega stresa ali celo neke vrste ojaœevalec. Rezultati naøe raziskave so potrdili hipoteze o povezavi zaznanega stresa in drugih oblik psihiœnih teæav, kot so depresija, tesnoba in nagnjenost k sramu ali krivdi. Iz njih je razvidna tudi povezava med stili navezanosti (naœin oblikovanja medosebnih odnosov) in doæivljanjem intime. Ob koncu avtorja izpostavita posebej obœutljive skupine v vojski in nekatere predloge za nadaljnje delo z njimi. K L J U Œ N E B E S E D E Stres , s trah, navezanost , odnosi . Tomaæ Erzar in Matej Torkar1 43 1 Franœiøkanski druæinski inøtitut, Teoloøka fakulteta, Unierza v Ljubljani. A B S T R A C T The paper is a summary of a research conducted on a sample group of 159 employees of the Slovenian Armed Forces (SAF). It comprises the origins of basic and chronic stress. Special attention is given to the sources of chronic stress and to other forms of psychical problems connected to stress, such as depression, anxiety, substance abuse, violence and other severe forms of pathology. The authors highlight the concept of unrecognised fear as an important source of chronic stress, since fear, as a feeling, appears as a foundation for all other feelings and sensations. The manner of establishing interpersonal relationships and intimacy was also included in the research. The research conducted so far showed that interpersonal relationships can sometimes be a source of chronic stress or can even serve as a kind of intensifier. The results of our investigation confirmed our hypothesis on the connection between perceived stress and other forms of mental problems, such as depression, anxiety and proneness to shame and guilt. The results also show a connection between attachment styles (ways of forming interpersonal relationships) and intimacy. At the end, the authors discuss especially delicate groups in the SAF and give some suggestions for further work with them. K E Y W O R D S Stress , f ear , at tachment , re lat ionships . STRES IN KRONIŒNI STRES Razliœni avtorji æe precej let ugotavljajo, da pomeni dolgotrajni stres veliko nevarnost za posameznikovo telesno in duøevno zdravje. Ker telo zaradi nenehnega stresa izloœa v kri prevelike koliœine stresnih hormonov, se ti nakopiœijo in povzroœijo hude motnje ali celo okvare organov, med drugim tudi motnje prebavnega trakta, hranjenja in spanja, imunskega sistema, tesnobne in depresivne motnje ter motnje kardiovaskularnega sistema (Ashby, Rice in Martin 2006; Brewin, Andrews in Rose 2000; Leskela, Dieperink in Thuras 2002; Sanftner, Barlow, Marschall in Tangney 1995). PREPOZNAVANJE STRAHU IN REGULACIJA STRESA 44 Neposrednemu odzivu telesa na stresno spremembo praviloma sledi prenehanje tega odziva in povrnitev telesa v prvotno stanje, ko izjemni odziv ni veœ potreben ali ko je priølo do prilagoditve. Œe ta povratni krog ali alostaza ni sklenjen, dolgoroœno povzroœi poøkodbe v organizmu. Obremenitvam, ki jih povzroœa stres za telo, pravimo tudi alostatiœno breme (Sapolsky 2004). McEwen in Lasley (2004) loœita øtiri tipe scenarijev nastanka alostatiœnega bremena. 1. Kroniœni stres. Pomeni preveœ stresa, ko ponavljajoœi se, novi dogodki povzroœijo dvig stresnih mediatorjev v daljøem obdobju. Raziskave o povezanosti kroniœnega stresa in zmanjøane uœinkovitosti imunskega sistema so pokazale, da so se udeleæenci, ki so preboleli razliœna virusna obolenja, veœ kot en mesec pred nastopom bolezni sooœali z razliœnimi oblikami kroniœnega stresa, predvsem povezanega z nestabilnostjo zaposlitve ali z druæinskimi teæavami (McEwen in Lasley 2004). 2. Nesposobnost prilagoditve. Gre za teæavo, ko se alostatiœno breme pojavi zaradi teæav s prilagoditvijo ali privajanjem na isti stresor, kar vodi k preveliki izpostavljenosti stresnim hormonom, saj organizem ne zmore ublaæiti hormonalnega odgovora na ponavljajoœi se dogodek. V eni od raziskav je bilo ugotovljeno, da se je raven kortizola pri udeleæencih, ki so morali javno nastopati, po doloœenem œasu zmanjøala, ko se je organizem navadil in prilagodil na stresno situacijo. Ugotovili pa so tudi, da se pri doloœenem odstotku oseb raven stresnega hormona ni spremenila, temveœ je ostala ves œas enaka (Kirschbaum, Prussner, Stone, Federenko, Gaab, Doris, Schommer in Hellhammer 1995). 3. Nezmoænost ugasnitve hormonalnega odziva. Kaæe se na naœin, da nekdo ni sposoben ustaviti odziva organizma na stres, tudi ko »nevarnost preneha«. V tem primeru sistem ni veœ sposoben okrevanja in priprave na nove odzive. Pri takem odzivu raziskovalci najveœji deleæ pripisujejo genetskim predispozicijam, velikokrat povezanim s poviøanim krvnim tlakom. Kot ugotavljajo, je tak stres pogosto povezan z depresivnostjo, pri kateri je raven kortizola poviøana, kar po daljøem œasu povzroœi zmanjøanje specifiœne teæe kosti. Poveœano delovanje kortizola namreœ ni usklajeno s procesom oblikovanja kosti (Furlan, Have, Cary, Zemel, Wehrli, Katz, Gettes in Evans 2005). Pri tem procesu je najpomembnejøa vloga hipokampusa v moæganih, saj sodeluje pri izkljuœitvi hipotalamohipofizne nadledviœne osi (HPA), hkrati pa deluje tudi kot pomembna vez pri delovanju spomina in drugih kognitivnih funkcij. Zaradi svoje pomembne vloge ima hipokampus veliko øtevilo receptorjev za Tomaæ Erzar in Matej Torkar 45 kortizol, kar ga uvrøœa zelo visoko na lestvici ranljivosti ob stanju poviøanja stresnega hormona. Prekomerno poveœanje stresnega hormona v hipokampusu prihaja v nasprotje z njegovimi funkcijami pri oblikovanju epizodiœnega in deklarativnega spomina (pomnjenje dnevnih dogodkov in informacij), posredno pa tudi kontekstualnega spomina, torej spomina na doæivete dogodke, predvsem tiste, ki imajo moœan œustveni naboj. To pa prispeva k dodatnemu poveœanju stresa, saj blokira priklic informacij, da situacija ni veœ ogroæujoœa. 4. Neustrezen odziv. Pri tem tipu delovanja hormonov gre za neustrezen ali nezadosten odziv kortizola, kar nadomestijo drugi sistemi. V resnici to pomeni, da se imunski sistem brez delovanja kortizola odzove prehitro in reagira tudi na situacije, ki sicer ne pomenijo groænje, na primer alergije. Tako se pri ljudeh, ki so nagnjeni k alergijam, lahko zgodi, da æe prisotnost prahu, nizkih temperatur ali poveœane fiziœne aktivnosti povzroœi, da se imunski sistem odzove kot ob delovanju sovraænih celic (McEwen in Lasley 2004). Viri kroniœnega stresa Ali se bo stres, ki ga posameznik obœuti ob doloœenem dogodku (vsakodnevni stres, travmatiœni dogodek) trajno zapisal v telo, je tesno povezano s tem, kakøen miselni in zlasti œustveni pomen bo pripisal temu dogodku. Stresna situacija je lahko za nekoga izziv, ob katerem bo preveril svoje sposobnosti, se povezal s svojimi sodelavci ali najbliæjimi in izøel kot zmagovalec, ali pa se bo poœutil nesposobnega, osramoœenega in poraæenega. Vsi moœnejøi dogodki, øe posebej tisti, ki jim nekoœ nismo bili kos, pomenijo namreœ nevarnost in prebudijo obœutke ogroæenosti, nesposobnosti, poniæanja in osramoœenosti (Van der Kolk, McFarlane in Weisaeth 1996). Prav prek moœne osramoœenosti in razvrednotenosti bo tak posameznik sebe doæivljal kot nekoga, ki je kriv za to, da se mu je zgodilo nekaj hudega, in to doæivljanje bo postalo del njegove samopodobe. Øtevilne tuje in tudi domaœe raziskave ugotavljajo, da je nagnjenost k sramu povezana s kroniœnim stresom in drugimi oblikami psihopatologije, zlasti tistimi, katerih podlaga je negativno doæivljanje sebe in negativno pripisovanje sebi (Erzar in Torkar 2007a; Harder 1995). Æe klasiœni psihoanalitiœno usmerjeni avtorji (Kohut 1977) so v sramu videli kljuœno komponento spektra razliœnih psihopatologij, v zadnjem œasu pa so nagnjenost k obœutjem sramu ugotovili tudi pri osebah, ki so imele diagnozo posttravmatske stresne motnje. Pri tem ni jasno, ali je doæivljanje sramu riziœni faktor za doæivetje travme ali pa so moœna obœutja, ki jih posameznik doæivlja PREPOZNAVANJE STRAHU IN REGULACIJA STRESA 46 po travmi, povezana z moœnim obœutkom izpostavljenosti in obœutljivostjo za sram. Vœasih gre lahko tudi za obojestranski uœinek (Leskela, Dieperink in Thuras 2002). Stres je posebej poguben za posameznikovo zdravje in poœutje takrat, kadar sta priznanje nemoœi in iskanje pomoœi vir osramoœenosti; v takih okoliøœinah lahko pretekle nerazreøene stresne situacije v kombinaciji s sedanjim stresom postanejo trajno stanje v obliki kroniœnega stresa. Raziskave razliœnih zlorab (Van Der Hart 1983; Van der Kolk, McFarlane in Weisaeth 1996) v otroøtvu kaæejo, da so ærtve starøevskega zanemarjanja, krute vzgoje, fiziœnega nasilja in drugih oblik sramotenja ter poniæevanja izrazito nagnjene k doæivljanju sramu in imajo slabøi izid pri zdravljenju depresivnosti ter posttravmatske stresne motnje, predvsem takrat, kadar o tem niso mogle spregovoriti z nikomer. STRES IN NEPREPOZNANI STRAH Pri raziskovanju œustvenih podlag stresa ne moremo mimo obœutja strahu. Œustva, kot so strah, jeza, æalost, veselje in gnus so temeljna vodila medosebnih intimnih odnosov; njihova vloga ni le v tem, da sporoœajo naøe potrebe in stanja drugim ter sprejemajo in vrednotijo sporoœila o teh stanjih pri drugih, temveœ so predmet uravnavanja in naœin vzdræevanja medosebne povezanosti in stika (Panksepp 1998). Tako na primer obœutja strahu in tesnobe ljudje uravnavamo z bliæino in zagotavljanjem varnosti, obœutja sramu in ponosa pa s sprejemanjem, naklonjenostjo in upoøtevanjem. Raziskave moæganov so v zadnjem œasu potrdile, da ljudje zaznavamo strah ne le najhitreje, temveœ tudi neizogibno ali nehote, neodvisno od zavestne percepcije. V tem smislu predstavlja zaznavanje strahu podlago vsem drugim bolj ali manj zavestnim percepcijam in obœutjem. Neprepoznano obœutje strahu vpliva na socialno presojo drugih ljudi in njihovega poœutja. Ugotovljeno je bilo, da nepravilno delovanje dela drobnega dela moæganov, ki procesira signale strahu in se imenuje amigdala, ustavi dejavno iskanje œustvenih informacij v oœeh drugih ljudi, s œimer spremeni zaznavno analizo in posameznika od teh ljudi izolira. Raziskave so slabo prepoznavanje strahu povezale s slabøo socialno odzivnostjo, slabøo empatijo in sociopatijo (Blair 2001). Tej neposredni zaznavi strahu se v œloveøkih moæganih vedno pridruæi øe posredna zaznava, ki v moæganih poteka »od zgoraj navzdol«, kar pomeni, da gre na svoji poti do amigdale skozi prefrontalne in orbitofrontalne predele korteksa. Na tej poti se œustveni vnos poveæe s preteklimi izkuønjami in ustvarja Tomaæ Erzar in Matej Torkar 47 nov odziv, ki v marsiœem ponavlja nauœene œustvene reakcije. Tako lahko posredna zaznava prvotni signal okrepi ali omili glede na dejansko œustveno situacijo. V najslabøem primeru, poenostavljeno reœeno, posredna pot ne prepozna æe tako okrnjenih signalov iz neposredne poti ter ne spodbudi iskanja dodatnih informacij v okolju, kar pomeni, da reagira avtonomno, na podlagi preteklih izkuøenj, ki so glede na okolje praviloma neustrezne. Tako neustrezno odzivanje vodi k œedalje veœji socialni neuspeønosti, obœutjem neprimernosti in osramoœenosti ter k œedalje veœjemu socialnemu stresu. NE-VARNA NAVEZANOST IN REGULACIJA STRESA Izkuønje, povezane s prepoznavanjem in uravnavanjem œustvenih stanj, posameznik pridobi v odnosih navezanosti. Navezanost (attachment) je pojem, ki temelji na delu angleøkega psihiatra in psihoanalitika Johna Bowlbyja (1973), ki se je ukvarjal z otroki, ki so bili fiziœno dalj œasa loœeni od starøev zaradi bolezni ali vojne. Bowlby je prvi opisal reakcije otrok ob loœitvi od mater in ugotovil, da otroci ne iøœejo zadovoljitve svojih potreb, temveœ enkratni in izkljuœujoœi stik, kar je poimenoval navezanost. Poleg tega je opazil, da so nekateri otroci dobro prenaøali loœitev, drugi so bili pod zelo oœitnim stresom, tretji pa so se umikali. Njihove reakcije so bile tesno povezane z naœinom, kako so njihove matere uravnavale otrokovo stisko, dajale varnost in bliæino. Bowlby definira navezanost kot del evolucijsko prilagoditvenega vedenja œloveøke vrste, ki pojasnjuje, kako otrok vzpostavlja in vzdræuje stik s svojimi starøi ali skrbniki in kako ravna ob prekinitvi tega stika. Œe je navezanost varna, bo otrok v odnosu s starøi lahko iskal bliæino, ohranil obœutek, da ima pribeæaliøœe, kamor se lahko zateœe v stiski, in razvil nekakøen ponotranjeni vzorec ali model (internal working model) varnega zavetja (Bowlby 1969; Gosteœnik 2003). Zadnji vidik navezanosti, ki je sicer najmanj opazen, ko gre za vedenje, je kljub temu najpomembnejøi, saj pojasnjuje, kako se individualne izkuønje glede navezanosti iz izvornih druæin ponotranjijo in postanejo izhodiøœe za odrasle strategije uravnavanja afekta v intimnih odnosih (Hazan in Shaver 1987b). Ti modeli ali vzorci (Hazan in Shaver 1987a) opisujejo globino stika s sabo in pomembnimi drugimi ter nezavedno dinamiko uravnavanja bliæine, ki se udejanja v intimnih odnosih (Pietromonaco in Feldman Barett 2000). Poenostavljeno bi jim lahko rekli kar »kompasi varnosti in intime«, ki uravnavajo in soustvarjajo œloveøki medosebni svet (Bretherton in Munholland PREPOZNAVANJE STRAHU IN REGULACIJA STRESA 48 1999). Notranjepsihiœni modeli imajo moœ, da v bliænjih sproæijo reakcije in vedenje, ki v nezavedni globini odgovarjajo naøim œustvenim reakcijam in vedenju, kar pomeni, da dejavno sooblikujejo œloveøke odnose in delujejo kot napovedi, ki se uresniœujejo same (Shorey in Snyder 2006). Œe se na primer nekdo boji svojih sodelavcev in jim ne zaupa, bo s svojim previdnim ravnanjem pri njih nehote prebudil obœutek nelagodja, sumniœavosti in previdnosti, kar bo lahko pripeljalo do tega, da ti sodelavci res ne bodo veœ iskreni in vredni zaupanja. Bowlbyjeva sodelavka Mary Ainsworth (1973) je s pomoœjo posebne raziskovalne metode, imenovane preizkus z neobiœajno situacijo (Strange Situation Test), identificirala tri otroøke stile navezanosti – varen, tesnobno- -ambivalenten in izogibajoœ. Øtudije so pokazale, da lahko stile razumemo kot funkcije dveh dejavnikov, tesnobe in izogibanja (Bartholomew in Horowitz 1991a; Brennan, Clark in Shaver 1998). Œe sta oba dejavnika prisotna v majhni meri, v odnosih navezanosti prevladuje obœutek varnosti in sproøœenost glede bliæine in medsebojne odvisnosti, kar ustreza otroøki »varni« navezanosti. Œe je moœno prisotna tesnoba, govorimo o enem od treh ne-varnih stilov navezanosti, in sicer o tesnobnem stilu, ki ga zaznamuje pretirano aktiviranje navezovalnih strategij, moœno izraæena potreba po bliæini, zaskrbljenost glede dostopnosti in razpoloæljivosti oseb, na katere je posameznik navezan, in strah pred zavrnitvijo. Ob moœni prisotnosti izogibanja govorimo o ne-varni izogibajoœi navezanosti, ki jo zaznamuje minimalna uporaba navezovalnih strategij, ohranjanje œustvene razdalje do oseb, na katere je posameznik navezan, in pretirano zanaøanje nase. In ob moœni prisotnosti tako tesnobe kot izogibanja govorimo o prestraøeno izogibajoœi (fearful avoidant) navezanosti, za katero je znaœilno kaotiœno izmenjevanje obeh ne-varnih stilov in ne kaæe nobenega konsistentnega vzorca vedenja. Raziskave so v zadnjih desetletjih pokazale, da so ne-varno navezani posamezniki bolj izpostavljeni najrazliœnejøim psiholoøkim teæavam in motnjam ter stresu. Øe zlasti se njihova slabøa opremljenost za spopadanje s stresom pokaæe na ravni medosebnih odnosov, saj so v manjøi meri opremljeni za razvijanje varnih ter izpolnjujoœih odnosov z drugimi, imeli pa naj bi tudi slabøo samopodobo (O’Connor 2005). Tomaæ Erzar in Matej Torkar 49 RAZISKAVA NA VZORCU ZAPOSLENIH V SV Hipoteze in metoda V raziskavi (Erzar in Torkar 2007b), ki je del projekta Uœinkovito spoprijemanje s travmatiœnimi in moœnejøimi stresnimi izkuønjami pri delu na obrambnem podroœju, CRP Znanje za varnost in mir, nas je zanimalo, ali lahko doæivljanje stresa in drugih negativnih afektivnih simptomov poveæemo z doæivljanjem sramu in krivde. Poleg tega smo predpostavili, da bosta tako doæivljanje stresa kot nagnjenost k sramu povezana z doæivljanjem sebe v intimnih odnosih ter navezanostjo. V raziskavi je sodelovalo 159 zaposlenih v SV, pri razdelitvi pa smo sledili razmerju med œastniki, podœastniki in vojaki v vsej SV. Vkljuœenih je bilo 122 moøkih in 37 æensk. Povpreœna starost udeleæencev je bila 34,7 leta. Uporabili smo vpraøalnike: – za merjenje stresa DASS (depresivnost, anksioznost, stres) – (Lovibond 1998; Lovibond in Lovibond 1995), – PSS (lestvica zaznanega stresa) – (Cohen, Kamarck, in Mermelstein 1983), za merjenje sramu in krivde, – TOSCA 3 (test afektivnega zavedanja sebe) – (Erzar in Torkar 2007a; Tangney 1990), – za ugotavljanje navezanosti RQ (vpraøalnik doæivljanja odnosov) – (Bartholomew in Horowitz 1991b), – za merjenje strahu pred intimo FIS (lestvica strahu pred intimnostjo) – (Descutner in Thelen 1991). REZULTATI IN RAZPRAVA Rezultati, predstavljeni v tabeli 1, so potrdili naøe hipoteze. To pomeni, da na vzorcu zaposlenih v SV obstaja povezava med obœutljivostjo za sram in zaznanim stresom, tesnobo ter depresivnostjo. Na istem vzorcu smo potrdili tudi hipotezo o povezavi med obœutljivostjo za sram in doæivljanjem strahu pred intimnostjo ter povezavo med obœutljivostjo za sram in stili navezanosti. PREPOZNAVANJE STRAHU IN REGULACIJA STRESA 50 Tabela 1: Korelacijska matrika med spremenljivkami T-test prikazuje statistiœno pomembno razliko v tipu navezanosti B med samskimi in tistimi v partnerskem odnosu, pri œemer imajo samski bistveno viøji rezultat. Iz rezultatov je razvidna statistiœno pomembna razlika glede na stil navezanosti med tistimi, ki so v partnerskem odnosu, in tistimi, ki niso. Ugotovili smo tudi razliko v strahu pred intimnostjo med tistimi z niæjo in tistimi z viøjo izobrazbo, pri œemer doæivljajo posamezniki z niæjo stopnjo izobrazbe veœ strahu pred intimnostjo kot tisti z viøjo. Poleg potrjene obœutljivosti za sram pri tistih, ki so bolj dovzetni za stres, depresijo in tesnobo, je raziskava potrdila øe eno predvidevanje. Gre za to, da se pojavlja øe dodaten uœinek stresa, ki na tak naœin do zdaj øe ni bil raziskan. Pripisati ga ne moremo niti obiœajnim zunanjim niti obiœajnim notranjim stresorjem. Tak stres izhaja predvsem iz pomanjkanja varnosti v intimnih odnosih in s tem povezane negotovosti. V takem primeru se odnosi, ki naj bi dajali varnost in oporo, spremenijo v dodaten ali kar kljuœen vir kroniœnega stresa. Raziskava pa je pokazala tudi na negativno povezavo s stilom varne navezanosti in stresom, depresijo in tesnobo ter strahom pred intimo. Glede na ugotovljeno povezavo med statusom posameznika in stilom navezanosti, se nam zdi smiselno, da se v Slovenski vojski posebna pozornost nameni mladim z niæjo stopnjo izobrazbe in brez trajnih odnosov, ki øele vstopajo v sistem, saj so, sodeœ po rezultatih, prav oni tisti, ki so najbolj obœutljivi za to problematiko. Ob tem povzroœa dodatne teæave obœutek ogroæenosti in osramoœenosti, saj imajo lahko obœutek, da jih z morebitno pomoœjo le izpostavljamo. Tomaæ Erzar in Matej Torkar 51 Sram PSS FIS Navezanost Navezanost Navezanost Navezanost A B C D Sram 0 0,446** 0,278** –0,229** 0,261** 0,220** 0,121 Krivda 0,463** 0,078 –0,195* 0,057 0,056 0,140 0,032 Eksternalizacija 0,571** 0,243** 0,297** –0,056 0,231** 0,085 0,183* DASS-stres 0,456** 0,513** 0,306** –0,209* 0,280** 0,198* 0,012 DASS-anksioznost 0,452** 0,441** 0,360** –0,208* 0,210* 0,159 -0,007 DASS-depresija 0,488** 0,578** 0,428** –0,186* 0,293** 0,240** 0,083 PSS 0,446** 0 0,467** –0,174* 0,368** 0,257** 0,088 FIS 0,278** –0,195* 0 –0,425** 0,401** 0,310** 0,254** * p < 0,05, ** p < 0,01 V prihodnje je zelo smiselno nameniti dovolj œasa pripravi nadrejenih, predvsem za prepoznavanje strahu in stresa. Najbolj obœutljivi in izpostavljeni so predvsem na novo zaposleni, tisti z niæjo izobrazbo in posamezniki s kroniœnim stresom. Predlagamo, da se v izobraæevalni sistem za œastnike in podœastnike vnesejo vsebine, ki bi pomagale globlje razumeti odnose in njihov vpliv na stres. LITERATURA Ainsworth, Mary D. S., (1973): The Developement of Infant-Mother Attachment. Review Child Development Research, Ur. Caldwell in Ricciuti. University of Chicago Press, Chicago. Ashby, J. S., Rice, K. G. in Martin, J. L., (2006): Perfectionism, shame and depressive symptoms, Journal of Counseling & Development, vol. 84, No. 2, str. 148–156. Bartholomew, Kim in Horowitz, L. M., (1991a): Attachement styles among young adults: A test of a four category model., Journal of Personality and Social Psychology, vol. 61, No. str. 226–244. Bartholomew, Kim in Horowitz, Leonard M., (1991b): Attachment Styles Among Young Adults: A Test of a Four-Category Model, Journal of Personality and Social Psaychology, vol. 61, No. 2, str. 226–244. Blair, James R., (2001): Neuro-cognitive models of agression, the antisocial personality disorders and psychopathy, Journal of Neurology, Neurosurgery and Psychiatry, vol. 71, No. 6, str. 727–731. Bowlby, J., (1973): Attachment and Loss: VolII. Separation, Anxiety and Anger(Urednik). Basic Books, New York. Bowlby, John, (1969): Attachment and loss: Vol. 1: Attachment (Urednik). Basic Books, New York. Brennan, K. A., Clark, C. L. in Shaver, P. R., (1998): Self-report measurement of adult attachement: An integrative overview. Attachement theory and close relationships, Ur. Simpson in Rholes. Guilford Press., New York. Bretherton, I. in Munholland, K. A. , (1999): Internal working models in attachement relationships: A construct revisited. Handbook of attachement: Theory, research, and clinical applications, Ur. Cassidy in Shaver. Guilford Press., New York. Brewin, Chris R., Andrews, Bernice in Rose, Suzanna, (2000): Fear, helplessness, and horror in posttraumatic stress disorder: investigating DSM-IV criterion A2 in victims of violent crime, Journal of Traumatic Stress, vol. 13, No. str. 499–509. Cohen, Sheldon, Kamarck, Tom in Mermelstein, Robin, (1983): A global measure of perceived stress, Journal of Health and Social Behavior, vol. 24, No. 4, str. 385–396. Descutner, Carol J. in Thelen, Mark, (1991): Development and validation of Fear-of-Intimacy Scale, Psychological Assessment, vol. 3, No. str. 218–225. Erzar, Tomaæ in Torkar, Matej, (2007a): Razlikovanje med sramom in krivdo ter povezava s stresom, tesnobo in depresivnostjo [Distinction between shame and guilt and relationship with stress, anxiety and depression], Psiholoøka obzorja, vol. 16, No. 3, str. 89–104. Erzar, Tomaæ in Torkar, Matej, (2007b): Stres, obœutljivost za sram in medosebni odnosi na vzorcu zaposlenih v Slovenski vojski, Bilten SV, vol. 9, No. 4, str. 91–111. Furlan, Patricia M., Have, Tom Ten, Cary, Mark, Zemel, Babette, Wehrli, Felix, Katz, Ira R., Gettes, David R. in Evans, Dwight L., (2005): The role of stress-induced cortisol in the PREPOZNAVANJE STRAHU IN REGULACIJA STRESA 52 relationship between depression and decreased bone mineral density, Biological Psychiatry, vol. 57, No. str. 911–917. Gosteœnik, Christian, (2003): Sreœal sem svojo druæino II (Urednik). Brat Franœiøek in Franœiøkanski druæinski inøtitut, Ljubljana. Harder, D. W., (1995): Shame and guilt assesment, and relationship of shame - and guilt proneness to psychopathology. Self conscious emotions: the psychology of shame, guilt, embarrasment, and pride, Ur. Tangney in Fischer. Guilford, New York. Hazan, Cindy in Shaver, P. R., (1987a): Romantic love conceptualized as an attachment process, Journal of Personality and Social Psychology, vol. 52, No. str. 511–524. Hazan, Cindy in Shaver, Phillip, (1987b): Romantic Love Conceptualized as an Attachment Process, Journal of Personality and Social Psaychology, vol. 52, No. 3, str. 511–524. Kirschbaum, Clemens, Prussner, Jens C., Stone, Arthur A., Federenko, Ilona, Gaab, Jens, Doris, Lintz, Schommer, Nicole in Hellhammer, Dirk, (1995): Persistent high cortisol responses to repeated psychological stress in a subpopulation of healthy men, Psychosomatic Medicine, vol. 57, No. str. 468–474. Kohut, Heinz, (1977): The Restoration of the Self (Urednik). International Universities Press, New York. Leskela, Jennie, Dieperink, Michael in Thuras, Paul, (2002): Shame and posttraumatic stress disorder, Journal of Traumatic Stress, vol. 15, No. 3, str. 223–226. Lovibond, Peter F., (1998): Long-term stability of depression, anxiety, and stress syndrome, Journal of abnormal psychology, vol. 107, No. 3, str. 520–526. Lovibond, Peter F. in Lovibond, Sarah H., (1995): The structure of negative emotional states: comparison of the depression anxiety stress scales (DASS) with the Beck depression and anxiety inventories, Behavior Research Therapy, vol. 33, No. 3, str. 335–343. Mcewen, Bruce in Lasley, Elisabeth Norton, (2004): The end of stress as we know it (Urednik). Joseph Henry Press, Washington D. C. O’connor, Richard, (2005): Undoing perpetual stress - The misssing connection between depression, anxiety and 21st century illness (Urednik). Berkeley Books, New York. Panksepp, Jaak, (1998): Affective Neuroscience: The foundations of Human and Animal Emotions (Urednik). Oxford University Press, New York. Pietromonaco, P. R. in Feldman Barett, L., (2000): The internal working model concept: What do we really know about the self in relation to others?, Review of General Psychology, vol. 4, No. 2, str. 155–175. Sanftner, J. L., Barlow, David H., Marschall, D. E. in Tangney, June Price, (1995): The relation of shame and guilt to eating disorders symptomatology, Journal for the Theory of Social Behaviour, vol. 27, No. str. 1–15. Sapolsky, Robert M., (2004): Why zebras don’t get ulcer (Urednik). Owl Books, New York. Shorey, H. S. in Snyder, C. R., (2006): The role of adult attachement styles in psychopathology and psychotherapy outcomes, Review of General Psychology, vol. 10, No. 1, str. 1–20. Tangney, June Price, (1990): Assessing individual differences in proneness to shame and guilt: development of self-conscious affect and attribution inventory, Journal of Personality and Social Psychology, vol. 59, No. 1, str. 102–111. Van Der Hart, Onno, (1983): Rituals in psychotherapy: Transition and continuity (Urednik). Irvington Publishers, New York. Van Der Kolk, Bessel, Mcfarlane, Aleksander in Weisaeth, Lars, (1996): Traumatic stress: The effects ofoverwhelming experience on mind, body and society (Urednik). Guilford Press, New York. Tomaæ Erzar in Matej Torkar 53