List 30.
Občinski pašniki ali gmajne
čemu jih imajo kmetje, in kaj bi bilo bolje?
Od občinskih pašnikov ali gmajn se je že dosti govorilo , pa se vse premalo doseglo. Naj zastavim tudi jez pero in razločim to reč enmalo. Pokazati želim od ene strani škodo, ki si jo deležniki občinskih pašnikov sami sebi delajo, — od druge strani pa razodeti dobiček, ki bi si ga lahko naklonili iz toliko zanemarjenega sveta; se ve, da mislim tu le take pašnike, ki se dajo obdelati in v njive ali travnike predelati.
Največja škoda za pašnike je to, da se pase na njih. Komaj se začne spomlad in se mila natura gibati jame, že začne čednik trobiti in živino skupej goniti, in odsihmal jo dan za dnevom do pozne jeseni goni na revni pašnik, da vsaka še tako nježno travico, kakor hitro iz zemlje pribode, s korenom vred pomuli, in včasih še celo pozimi nima miru ,v da bi se zemlja spočila.
Ce se prezgodaj živina na pašnik spuša, se zamori vsaka še taka slaba bilka, kader iz zemlje pomoli že v kali tako, da se pozneje ne more okrevati več in da vsahne za vselej.
Res, da živina spomladi na pašniku ene dni, k večjemu tudi kake tedne kaj živeža dobiva, — kaj pa potlej, ko je pašnik že ves oguljen, ko je ni zelene bilke zagledati? Prijatel, povej mi, s čem se ti bo živina zdaj napasla?
Komu se ne bo taka živina v serce usmilila, ktera se po tacih ognjusenih pašnikih lačna in klaverna prepleta, kamor se tu in tam še tudi gosi na pašo gonijo! Kaj terpi v hudi vročini, posebno ob vročih poletnih dnevih, kjer jo hudi merčesi od jutra do večera do kervavega pikajo, huda žeja muči in lakota tare dan na dan, zraven tega pa jo večkrat še nadležje slabo vreme.
Zato se pa tudi pogostoma godi, da se uboge kravice, prehude lakote nadležvane, rade od cede odbijajo, v stran zahajajo in na bližnje travnike ali obdelane njive silijo, žito in travo, kar ne požro, zlo polomastijo in dovelj škode napravijo.
Druga velika škoda za živinorejo so pa pašniki tudi zato, ker se premalo ali celo nič na spol živine ne gleda, telice in junčiki skupej na pašo gonijo; zato se pa zgodi, da veliko prezgodaj po plemenu grejo. Ta napaka je vsacemu živinorejcu tako znana, da mi ni treba tukaj posebno od nje govoriti.
Koliko se na pašnikih gnoja po nemarnosti pogubi, si vsak gospodar sam lahko prerajta, in vendar je gnoj zlata ruda vsakega kmetovavca. Brez gnoja je kmet berač.
Ali se je dalje čuditi, da gospodinje tožijo, da malo in slabega mleka od svojih kravic namolzejo. Rad vam, drage gospodinje, verjamem, da malo namolzete, zato ker svojim kravčetom v hlevu malo klaje pokladate, in jih lačne na omuljene pašnike zaganjate. Kako se vam bodo dobro obnašale in dovelj dobrega mleka dajale; saj iz nič ni nič! —
Kdor vse to dobro premisli, se bo kmali prepričal, kako velika škoda so gmajne celi vasi in vsakemu gospodarju posebej.
Ali se pa ne da tako zanemarjen pašnik zboljšati in v njive ali senožeti spreoberniti, če se razdeli med deležnike?   Skušnje to pričajo na sto in sto krajih!
Morebiti se da tudi, posebno če je blizo vasi in če ni ne za njivo ne za travnik, v ver t spreoberniti in z raznim sadjem zasaditi.
Gotovo je, če bi kmetovavci po nasvetovani poti gospodarili in bi začeli svoje pašnike z večjim pridom rabiti, da bi se njih stan od leta do leta veliko veliko zboljševal in njih mošnjica dosti bolj polnila.
Končaje ta sostavek moram pa opomniti, da ne mislim, da bi se pašniki nikoli ne popasovali, ampak le tam jih velim v kaj druzega spreoberniti, kjer vem, da bojo kme-tovavcom v drugi podobi donašali dokaj več dobička kakor sama borna paša.