Bernard Stritih
Socialno delo z ljudmi,
ci imajo probleme v zvezi z alkoholom
v socialni politiki in socialncm delu se vedno znova zastavlja vprašanje, kako
razmejiti uživanje alkoholnih pijač kot sestavino naše vsakdanje kulture in naše
blaginje od takega uživanja alkoholnih pijač, ki pomeni zlorabo in pelje v odvi-
snost. Drugo pomembno vprašanje je, kakšni so vplivi uživanja alkoholnih pijač in
zlorabe alkohola, kako daleč segajo posledice odvisnosti od alkohola. Menim, da
to niso le akademske in teoretske dileme, ampak vprašanja, ki imajo usodne posle-
dice za posameznike, družine in tudi družbene institucije.
Najbrž je res, da ne moremo ločevati porabe in uživanja alkoholnih pijač od
raznih vrst njihove zlorabe. Pa vendar lahko oboje razlikujemo in načrtujemo de-
javnost družbenih ustanov tako, da bomo to razlikovanje upoštevali kar se da pa-
metno in inventivno. Sicer se bo še dogajalo, da bomo nemalokrat priča
dejavnostim, ki so kontraproduktivne in namesto zmanjševanja problemov peljejo
k poslabšanju stanja.
Čeprav lahko mirno rečemo, da sodi področje zdravljenja in rehabilitacije
alkoholikov med dejavnosti, ki so se v zadnjih dveh desetletjih najbolj uspešno raz-
vile, moramo priznati, da je pri vsem tem socialno delo ostajalo ob strani. Poznam
več socialnih delavcev, ki so se usposobili za delo pri zdravljenju in rehabilitaciji
alkoholikov, poznam njihovo uspešnost in priznavam, da so mnogi od njih v vrstah
socialnih delavcev v prvih vrstah tako po znanju kot tudi po osebni zavzetosti in
moralno-etični opredeljenosti. Vendar bi večino teh dejavnosti postavil na rob psi-
hiatrije; kot da gre za nekakšne "delavce v tujini", se pravi, da so ti socialni delavci
večinoma sprejeli drug jezik, da se ravnajo po pravilih in etičnem kodekstu druge
stroke ipd. Tako kot naši delavci v tujini naenkrat ne razumejo več tistih, ki delajo
doma, tudi socialni delavci, ki so se usmerili na področje alkoholizma, zelo pogosto
izgubijo možnost komuniciranja z drugimi socialnimi delavci, s tem pa izgubijo tudi
možnost vplivanja na hitrejši razvoj socialnega dela nasploh.
Posebna ovira v komuniciranju so nekatera stališča, ki so na področju zdrav-
ljenja alkoholizma povsem nasprotna kot sicer v socialnem delu in socialni politiki.
V referatu nameravam osvetliti nekatere dileme z vidika sistemske teorije; na ta
način bi želel prispevati k večji gibčnosti v medsebojnem komuniciranju ter k obli-
kovanju načel in metod socialnega dela na področju alkoholizma.
Prvi kamen spotike je gotovo že vprašanje vzrokov za zlorabo alkoholnih
pijač in alkoholno odvisnost kot eno od oblik te zlorabe. Pri nas se je v povojnem
obdobju uveljavilo stališče o prevladujočem pomenu družbenih vzrokov za zlorabo
alkohola. Družbeni in družbenoekonomski vzroki za zlorabo alkohola segajo po
teh pogledih od iskanja ekonomskih dobičkov pri proizvajalcih in prodajalcih
71
Bernard Stritií i
alkohola do raznih oblik pomanjkanja in družbenih krivic, ki tarejo delavski
razred, vplivajo na občutek brezperspektivnosti življenja ter silijo posameznike in
družine, da posegajo po alkoholu. Taka stališča so se izgubila v pozabo zaradi
vedno novih bolečih spoznanj o širjenju alkoholizma v vseh slojih sodobne kapita-
listične družbe, zlasti pa zaradi podatkov o širjenju alkoholizma v vseh družbenih
skupinah socialističnih družb.
Kolikor že je navedena teza o družbeni vzročnosti alkoholizma neutemeljena
in v nasprotju z dejstvi, je bil vpliv takega mišljenja na razvoj doktrine socialnega
dela močan in je povsem paraliziral vsako razvojno delo na tem ožjem področju.
Posledice dogme o družbenih vzrokih alkoholizma so povsem paradoksne, saj
definicija alkoholizma kot posebnega področja socialne problematike sploh ni bila
mogoča. Tako npr. dr. B. Gašič piše: "Sindrom alkohole odvisnosti kot naj-
množičnejše toksikomanije je eden od najresnejših problemov sodobne socialne
medicine." Nobene strokovne avtoritete s področja socialnega dela ne poznam, ki
bi s podrobno vehemenco zagovarjala stališče, da je alkoholna odvisnost skupaj z
družinskimi in skupnostnimi problemi, ki se z njo povezujejo, eden od najresnejših
problemov sodobnega socialnega dela. Pri tem seveda izvzemam socialne delavce,
ki delajo na področju alkoholizma - ker zastopajo predvsem terapevtsko doktrino,
dosti premalo pa se govori, kaj in kako delati, kadar postopek ne pomeni zdrav-
ljenja. Tako tudi Gašič piše naprej: "Lahko rečemo, da so tako imenovani socialni
simptomi (družinski idr.) v naši populaciji resnejši in alarmantnejši problemi od
zdravstvenih, to je dejstvo, ki ga premalo poznam in ga v praksi često zanemarja-
mo" (Gašič 1978:17).
Alkoholizem kot ena od odvisnosti aH zasvojenosti ljudi
Problem zlorabe alkoholnih pijač je zelo kompleksen. Večina strokovnjakov
se strinja z mnenjem, da alkoholna odvisnost najbolj otežuje smotrno uporabo al-
kohola v okviru kulturnih vrednot. In kaj je bistvo odvisnosti? Znani zdravnik je
pred leti razložil poslušalcem radia, da se človek, ki ni nagnjen k alkoholizmu, na-
pije le enkrat, kajti za vedno si zapomni glavobol, ki sledi pijanosti. V jeziku sis-
temske teorije ali kibernetikc bi to pomenilo, da v primeru zasvojenosti ne deluje
mehanizem povratne sprege, kar pomeni, da informacije o posledicah in učinkih
določenih dejanj ne pridejo do tistih psiholoških struktur, kjer nastaja odločitev za
pitje alkoholne pijače.
Odpirata se še dve vprašanji. Kaj pri nekaterih preprečuje normalno delo-
vanje povratne sprege? Ali lahko govorimo o stalnih okvarah, ali lahko ugotovimo,
da so določeni karakterni tipi posebej občutljivi za take okvare? Kaj povzroča ok-
vare? Ali so ljudje, pri katerih mehanizem povratne sprege deluje zadovoljivo, res
celo življenje varni pred alkoholno zasvojenostjo? Priznati moramo, da za večino
navedenih vprašanj nimamo enoznačnih odgovorov. Po mojem mnenju so zlasti
vznemirljive razlike med pojavi alkoholne zasvojenosti pri moških in ženskah. Pri
alkoholizmu žensk je skoraj pravilo, da se zasvojenost razvije pri tistih, ki dolga
leta niso kazale nobenih takih nagnenj in so pitje z lahkoto nadzorovale, ko pa so
doživele težjo izgubo, seje nenadoma pričela razvijati odvisnost od alkohola.
V zvezi s splošnimi problemi odvisnosti naj navedem še nekaj misli enega
72
Socialno delo z uudmi, ki imajo probleme v zvezi z alkoholom
največjih antropologov polpretekle dobe Gergoryja Batesona. Leta 1985 je Mary
Catherine Bateson izdala knjigo, v kateri je zbrala vrsto neobjavljenih rokopisov
svojega očeta. V zvezi s problemom odvisnosti je zapisal: "To je eden velikih pro-
blemov, na katerem so se dvigale in padale civilizacije. O tem problemu ne vemo
še skoraj ničesar, kar bi zdržalo formalnologično kritiko." Bateson meni, da so po-
javi odvisnosti nedvomno sistemske narave. Problem alkoholne odvisnosti primerja
z drugimi oblikami odvisnosti, ki niso v našem svetu nič manj navzoče in so lahko
prav tako ali pa še bolj usodne. To so odvisnosti od raznih drugih psihotropnih
drog, odvisnost od določenih prehrambenih navad, odvisnost od dela, odvisnost od
standarda; na ravni državnih sistemov se, kot kaže, razvija odvisnost od nenehne
gospodarske rasti in odvisnost od oboroževanja.
Za vse oblike odvisnosti je značilno, da obstaja neka potreba (po hrani, var-
nosti, udobju, razvedrilu...). Druga nepogrešljiva sestavina procesa, v katerem se
razvija odvisnost, pa je "nekaj, kar je videti kot rešitev, kar pa v resnici veča potre-
bo." Problem se stopnjuje, ker posameznik, skupine ali kar cela civilizacija ne
more sprevideti, da je pot (rešitev) napačna in da namesto k zadovoljitvi potrebe
vodi le k njenemu stopnjevanju.
Bateson govori o tem, da ljudje v naši kulturi razvijajo sposobnost dolgoča-
senja. Bolj se skušamo izogniti dolgočasju, bolj preži na nas; zato si urejamo živ-
ljenje tako, da nas vsak trenutek spremljajo glasba, časopisi, televizija...
Odvisnost se razvija tam, kjer namesto negativne povratne sprege začne delo-
vati pozitivna. To pomeni, da se z zadovoljevanjem "potrebe" (ki ni prava) vedno
hitreje veča lakota (pohlep); da se "potreba" veča tem hitreje, čim več zadovoljitev
človek dobi.
Po tej logiki bi bilo pomembno, da človek, skupina ali družba spozna svojo
ujetost. Bateson meni, da za odločilen (potreben) preobrat to ni dovolj. "Druga
stvar, ki jo človek verjetno potrebuje, je katastrofa, to, čemur 'anonimni alkoholiki'
pravijo 'udarec ob dno' - nekega jutra se moraš zbuditi v obcestnem jarku ali izgu-
biti službo. In če katastrofa, ki si jo doživel, ne pelje k spremembi, to pomeni, da
potrebuješ hujšo katastrofo. Vendar konfrontacija in boj z odvisnostjo nista korist-
na, ker povečujeta razcep med razumom in telesom, podžigata boj med njima. To
imam za 'strašno past'," je napisal Bateson.
Naprej navaja primer oboroževalne tekme. Kljub strašnim katastrofam, ki so
se dogodile v našem stoletju, še vedno vidimo poroštvo za večjo varnost le v hi-
trejšem oboroževanju. O oboroževalni tekmi med supersilama pravi: "Trenutno
vsaka poteza, ki jo napravimo kot poiskus, da bi dosegli večjo varnost zase,
pospešuje oboroževalno tekmo na njeni poti v pekel."
V gornjem citatu je še zlasti pomembna beseda "zase". Problem bi lahko
pričeli reševati le, če bi presegli dvojnost (dualizem - nepomirljivo nasprotje) ali
razcepljenost, iz katere raste problem. Torej - če bi bili sposobni spregledati, daje
vojna nevarnost skupni problem. V primeru raznih oblik telesne odvisnosti je
najbrž osnovno vprašanje, kako priti do občutka, je resnična blaginja mogoča le
takrat, kadar opustimo dualizem med telesno in duševno sfero. Morda to ljudje
slutijo, spodnese pa jih ravno pri tem, ko poskušajo doseči to "pomiritev" na način,
ki morda le za las zgreši svoj cilj in namesto k preseganju dualizma vodi k občasni
ali stalni dominaciji enega aspekta nad drugim.
73
Bernard Stritií i
V	nadaljevanju tega sestavka Bateson spregovori tudi o potrebi po učenju.
Vendar tu ne gre za to, da bi eni ljudje učili druge, kako naj živijo, niti za to, da bi
ena država učila drugo, kako naj si zagotavlja varnost. Batesonova razlaga potrebe
po učenju je zelo abstraktna, četudi zveni zelo enostavno. Gre za to, kako se člo-
vek lahko nauči "učiti se" na nov način; gre za to, kako se človek lahko nauči učiti
se zaznavati povratne informacije o učinkih svoje dejavnosti.
v
Ce hočete, da boste kot ljudje in strokovanjaki kdaj storili kaj koristnega v
zvezi s katerokoli odvisnostjo, morate najprej odpreti oči. Morda boste lažje videli
ves obseg in mnogovrstnost pojavov, ki tvorijo alkoholno odvisnost, če boste skuša-
li iskati koristne plati uživanja alkohola. Prehitro postavljanje vprašanja ZAKAJ le
odvrača pozornost od tega, kar se dogaja. Enako velja za moralne obsodbe; dobro
je vedeti, kako mogočne in nepremagljive nasprotnice so odvisnosti, dobro je vede-
ti, koliko nesreč in trpljenja je povezanega z eno ali drugo odvisnostjo, a kdor
misli, da ima pravico do obsodbe drugih, naj si vse skupaj rajši pobližje ogleda.
Morda bo v kakšnem kotu svoje duševnosti vendarle našel zanemarjen potencial za
doživljanje globlje tragičnosti življenja, s tem pa se mu morda odprejo tudi novi
pogledi na vprašanja smisla trpljenja in smisla življenja.
J. Schenk meni, da moramo pri razmišljanju o problemih alkoholizma
upoštevati dejstvo, da je alkohol ena od bistvenih sestavin naše kulture in civiliza-
cije. Avtor opozarja na drugačnost stališč do drugih drog in celo do tobaka v pri-
merjavi s prevladujočimi stališči do alkohola. S tem je povezana tudi nemoč vseh
sodobnih držav glede nadzora in omejevanja alkoholnih pijač v določenih okoljih
(delo, promet...) in za določene rizične skupine prebivalcev (otroci, mladina,
noseče matere, starostniki).
G. Bateson meni, da se moramo ravno v zvezi z vprašanji alkoholizma zave-
dati, da ni mogoče rešiti gozda na ta način, da diagnostično ocenimo vsako drevo
posebej in potem pripravimo za vsako drevo poseben program, kako ga negovati.
Lahko si predstavljam, da bi ravno množica agronomov, biologov in raznih po-
močnikov dodobra pogubila vso podrast in še bolj oškodovala sožitje mnogih rast-
lin in živali v ekološkem sistemu, ki ga imenjujemo gozd. Zdi se, da na področju
obravnave in zdravljenja alkoholizma veljajo podobni odnosi. Bateson je eden od
avtorjev, ki ustvarjajo novo predstavo, po kateri enota preživetja ni posameznik,
ampak osnovne socialne celote, ki so eksocialni sistemi in sestavljajo socialno
okolje, v katerem lahko posameznik najde za sebe smiselno dejavnost in delo.
V	zvezi z alkoholizmom in teorijo sistemov si ob posameznih konkretnih
primerih večkrat prikličem v zavest zasnovo ali scenarij igre "alkoholik", kakor jo
je formuliral E. Berne. Avtor predpostavlja, da v tej igri lahko srečamo vsaj pet
različnih vlog, ki so lahko porazdeljene celo med večje število oseb, lahko pa ena
oseba izmenično prevzema tudi več vlog:
1.	ta, ki pije,
2.	preganjalec,
3.	rešitelj,
4.	dobavitelj,
5.	ravnodušni opazovalec.
Menim, da pride do ekscesnih pojavov takrat, ko sistem uide izpod nadzora
ali podivja. Do tega pa lahko pride zaradi zelo različnih dejavnikov. Izvor
74
Socialno delo z uudmi, ki imajo probleme v zvezi z alkoholom
odločilnih impulzov - motenj - je lahko zunaj sistema, lahko pa pri kateremkoli
sestavljenem delu.
Bateson pravi, da si ne moremo zamisliti treznosti brez pijanosti. Torej teh
dveh stanj tudi ne moremo razdvajati.
Za sodelovanje vsakega sistema je pomembna mreža komunikacijskih poti, ki
poleg govornih komunikacij obsega telesni govor v najširšem smislu; v mreži nika-
kor ne potekajo le komunikacijski impulzi, ki prihajajo iz zavestnih struktur
vključenih posameznikov, ampak imajo velik pomen tudi sestavine nezavednega.
Spreminjanje predstav o naravi alkoholne odvisnosti
Bateson meni, da je pomembno, kako mislimo o našem načinu duševnega
delovanja in kakšne predstave imamo. Misli in predstave o mišljenju ter medseboj-
ni komunikaciji lahko proizvajajo motnje in s tem same sebe potrjujejo.
To še zlasti velja za vsakdanje ločevanje med duševno in telesno sfero; tako
ločevanje je lahko izhodišče osebne drame, ki je v bistvu podobna poskusu, da bi
človek sam sebe za lase potegnil navzgor. Taka dvojnost se mora izteči v prazno,
vendar se lahko človek pri tem poškoduje in povečuje paradoksnost medsebojnih
komunikacij v smislu dvojne vezi ("double bind"), s tem pa lahko ustvarja razmere,
ki so ugodne za ekscesivno pitje alkohola. Naj ponazorim to abstraktno zapovrstje
misli s preprostim primerom. Recimo, da žena sumi, da je mož nagnjen k pitju
(morda ima slabe izkušnje iz lastne družine), in misli, daje bolje, če moža opozarja
na nevarnost; mož upošteva njen strah in se bolj ali manj drži načel treznega živ-
ljenja, priložnostno pitje pa prikrije. Ko žena to slučajno zve, začuti potrebo po
tem, da nadzoruje moža, hkrati pa poišče zavezništvo potencialnega rešitelja - so-
cialnega delavca. Lahko si mislimo, da s tem verjetnost ekscesnega pitja veča in ne
manjša. Mogoče si je predstavljati, da v takem primeru alkohol kaj lahko postane
predmet sporov in da v zvezi z alkoholom letijo očitki v vse smeri. Gotovo, da al-
koholizem enega ali drugega partnerja nikakor ni nujno in edino mogoče nadalje-
vanja takega stanja; menim, da si lahko zamislimo še bolj tragične oblike
nadaljevanja in da jih v realnem življenju tudi srečujemo.
Za terapevtsko delo na področju alkoholizma je pomembno definirati tiste
tipe alkoholizma, pri katerih se domneva, daje posameznik izgubil nadzor nad uži-
vanjem alkoholnih pijač, tako da se ne more zaustaviti pred nastopom akutne opi-
tosti. O izgubi nadzora lahko govorimo že v stadiju beta, ko se posameznik ne more
izogniti raznim neugodnim posledicam, ker se ni mogel ustaviti, ko je pričel s pi-
tjem - sicer pa alkoholik beta ni odvisen od alkohola, se pravi, da lahko ostaja cele
dneve trezen. Odvisnost (psihološka in telesna) naj bi nastopila v stadiju gama; v
tem stadiju postane alkohol sestavnina vsakdanjega življenja. Življenje ljudi se
postopoma spremeni, alkohol ima pomembno (osrednje) mesto, glede na pivske
navade se spreminjajo odnosi v družini, potek dneva, tedenski ritem življenja, po-
klicno življenje, prijateljski krog; zmanjša se poklicna uspešnost in plodovitost ter
kreativnost v socialnih odnosih; večajo se izgube na vseh področjih življenja, veča
se se tudi konfliktnost, ki narekuje alkoholiku gama zatekanje k raznim oblikam
manipuliranja. Alkoholik delta življenje v celoti preuredi tako, da lahko vzdržuje
stalno raven alkohola v kivi, naj bi bil telesno odvisen, v tem stadiju pa pride tudi
75
Bernard Stritií i
do notranjega protislovja v organizmu, zaradi česar odpornost organizama upada.
Kaže, da kar okrog 15% ljudi zaide v odvisnost od alkohola predvsem zaradi navad
in ne zaradi globljih psiholoških, socialnih, psihiatričnih ali somatskih problemov.
Takim ljudem bi bilo vsekakor lažje pomagati s pojasnjevanjem o nevarnostih pitja
alkoholnih pijač.
G. Bateson se sklicuje na iste izkušnje kot Jellinek in na številne poznejše
raziskave, ki so jih opravili zagovorniki teze o telesni odvisnosti, vendar daje tudi
drugačno razlago in seveda tudi drugačne napotke za življenje in delo.
Bateson primerja pivca z voznikom avta. Tako kot je voznik avta vstopil v
vozilo in z določenimi gibi sprožil gibanje celega sistema (avto + voznik), podobno
posameznik, ki vstopi v gostilno "na požirek", s tem vstopi v neki socialni, odnosni
sistem, ki ima določene dinamične značilnosti, ki jih lahko primerjamo z gibanjem
avtomobila. Voznik avta ne more vsak trenutek po mili volji vplivati na hitrost in
smer gibanja, niti ne more vsak trenutek izstopiti iz vozila - čim večja je hitrost,
dalj časa je treba, da se vozilo ustavi, večja je stopnja negotovosti, ali bomo obvla-
dali smer vožnje, in seveda se veča negotovost o tem, kje in kako hitro se bo vozilo
zaustavilo. Nekaj podobnega se prične dogajati človeku, ki je stopil v gostilno in si
natočil pijačo - s tem je stopil v socialni odnos, ki ima določene značilnosti, opre^
deljene v "tihi vednosti" vseh vključenih ljudi. Sprva lahko človek vsak trenutek
izstopi iz situacije, npr. naroči pijačo, plača, dejansko popije požirek in zapusti
lokal... Če bi se tako vedel delavec, ki vsak dan popije v bifeju malo pivo, bi ga
marsikdo vprašal: "Kaj pa je narobe, da se ne pridružiš razgovoru?" Kaj je torej
dinamična sila vztrajnosti v zgornjem primeru? Posameznik, ki nekaj dni zapored
ob malici odide v bife in popije steklenico piva, bo kmalu začutil, da se je na to
navadil. Že ko se bliža čas odmora, začuti prijetno pričakovanje. Kmalu ne more
več razHkovati, kaj je posledica zaužite pijače, koliko pa je prijetno počutje morda
nastalo zaradi lastnega pričakovanja, da se bo zgodilo nekaj prijetnega. Tako nas-
tanejo zaradi zaužite pijače in zaradi vnaprejšnjih pričakovanj telesne spremembe,
ki jih posameznik doživlja kot ugodje in so lahko same po sebi vir ugodja - občutek
toplote, uravnotežen telesni tonus itn., prav te spremembe pa imajo tudi psihološki
pomen, so znamenje skupnega doživetja, sprostitve in ugodja ter sprožijo doživetje
spontanosti. Če tak posameznik sklene, da ne bo več hodil na pivo, se bo moral
soočiti z željami ali razočaranji (pivske?) druščine, ki morda medtem povsem ne-
opazno nastaja.
Bateson domneva, da obstaja ravno pri tipičnih članih naše indstrijske civili-
zacije velika verjetnost, da jim bodo navade v zvezi s pitjem alkoholnih pijač ušle
izpod nadzora. To so posamezniki, ki so izrazito racionalno usmerjeni (z racional-
nim mišljenjem je mogoče obvladovati telo, čustva in počutje); prežeti so s tekmo-
valnostjo (tekmovanje je vir delovnih uspehov, čim več vložiš v tekmo, toliko
verjetneje boš zmagal); vprašanjem interesov ter imetja dobrin pripisujejo večji
pomen kot vprašanjem polnosti življenja in uživanja dobrin; ker dajejo prednost
interesom (ekonomskim in socialnim interesom kot možnosti za razpolaganje z
vrednostmi in uveljavljanje socialne moči), se jim svet in življenje vedno znova
kažeta kot sredstvo, kot trgovina in kot racionalno urejen sistem postavljenih
odnosov. S prikazom siromašenja komunikacij v družini, ki poteka skozi več gen-
eracij, lahko razumemo, da so ti ljudje nekako ujeti v racionalen način urejanja
76
Socialno delo z uudmi, ki imajo probleme v zvezi z alkoholom
medčloveških odnosov in da odpisujejo velik del življenjske realnosti. Nekako kot
tisti, ki je barvno slep, živi v sivem svetu, tako ljudje, ki odpisujejo čustva, živijo v
svetu, kjer vidijo le denar, stroje, cene, stroške in postvarele odnose.
Lahko si mislimo, kaj pomeni alkohola pijača ljudem, pri katerih so navedene
karakterne in vrednostne usmeritve zelo izrazite. Alkohol lahko takim ljudem
omogoči trenutek sprostitve, trenutek, ko začutijo toploto lastnega telesa in bližino
drugih, trenutek, ko se je zameglila ali je celo zaspala njihova zavest, ki jih nepre-
stano sili k temovanju in boju za lastne interese. Zmerna pijanost lahko takemu
posamezniku pomeni, da lahko za trenutek začuti lastne človeške vzgibe in prave
življenjske vrednoste. Bateson se upravičeno sprašuje, kdaj je tak človek normal-
nejši - ali takrat, ko je trezen in kronično prenapet, ali takrat, ko je pod vphvom
alkohola. Ko razmišljamo o teh pojavih, se moramo ves čas zavedati, da ne gre le
za fiziološko-kemične procese, kot npr. (bolj ali manj?) pri psihofarmakoloških
zdravilih. Psihoaktivno delovanje alkohola kot kemične substance je vedno znova
in tako rekoč v slehernem okolju podprto z vero in rituali, ki jih celo socialno pro-
padli ljudje opravljajo z globoko gorečnostjo - vse to pomeni le trenutek v tisočlet-
nem razvoju pivske kulture.
Kako pa pride do izgube nadzora in odvisnosti od pijače? Po dosedanji logiki
razmišljanja lahko razumemo občasno potrebo po uživanju alkoholnih pijač, toda
kako in zakaj pride do tega, da posameznik izgubi nadzor nad pitjem in da mu ne
uspe korigirati svojih navad, kljub številnim neprijetnostim, ki so s tem povezane?
Navedeni citat iz izkušenj Anonimnih alkoholikov morda vsebuje tudi izhodišča za
iskanje tega drugega odgovora. Anonimni alkoholiki ne pravijo, da boste ob posku-
su, da bi nenadno prenehali piti, doživeli (zagledali) lastno "telesno odvisnost",
ampak boste odkrili nekaj drugega - namreč, "da sami sebe varate". Bateson nam
je opisal dokaj zapleten sistem samoprevar in manipulacij, ki po njegovem mnenju
vodijo v začarani krog brez izhoda.
Vzemimo za primer Zupančičev verz, ki ponazarja modrost, značilno za
človeka nove dobe. To je prispodoba o oslu, ki gre le enkrat na led, "in baš to je
oslovstvo. Človek pa, danes je pal, jutri bo plesal po njem". Ko se človek s tipično
strukturo vrednot, ki smo jih nakazali prej, znajde pri kozarcu, bo po vsej verjet-
nosti popil še drugi kozarec. Tudi to je vsebovano v tradicionalni epistemologiji
naše kulture - "če je nekaj dobro, potem je več tega še boljše". Kdor je sposoben
dojeti in upoštevati izkušnjo po prvem resnem "mačku", bo pri ravnanju z alkoho-
lom nadvse pazljiv. Kdor pa se identificira s tipičnimi gesli naše kulture:
•	vsakdo je gospodar svoje usode, ,
•	vedno se je mogoče obvladati - vsega se je mogoče naučiti,
•	strah je v življenju le balast (dovoljen samo otrokom in ženskam),
•	vse je mogoče nadvladati - vsako bitko je mogoče dobiti,
takemu je lahko alkohol le izziv, da spije še več, tvega glavobol, postane še
bolj neobčutljiv za bolečino in se spusti v tekmo z alkoholom. Po vrsti neugodnih
izkušenj, ki bi morale pripeljati posameznika k spoznanju, da se vedno znova
sprožijo mehanizmi, zaradi katerih je pitje lažje nadaljevati kot pa prekiniti, si člo-
vek reče: "Saj sem lahko trezen, če hočem." In ko pride do tega, to pomeni nič
manj in nič več kot to, da ima alkohol v njegovem življenju že pomembno mesto.
77
Bernard S'reitih
Ponos alkoholika
Prav stavek "Saj sem lahko trezen, če hočem" pomeni naslednjo "samopreva-
ro", ki vodi naprej k alkoholni odvisnosti (kot igri ali karieri). Navedeni stavek ima
veliko pomenov. Zlasti izraža stališče, ki ga g. Bateson imenuje "ponos alkoholi-
ka". To je pravzaprav izziv samemu sebi, češ, kaj pa pomeni, če sem ostal trezen -
cena za to je previsoka, življenje sem moral spremeniti, moral sem se izogibati gos-
tilni in pivskim prijateljem.
Z vidika terapevtov je povsem jasno, da je vključitev v terapijo težka odloči-
tev. Za alkoholika, ki se resno odloča, je to morda najtežja odločitev v življenju, saj
implicira priznanje nomoči ravno na tistem področju, kjer še vedno ohranja kanček
ponosa, in mu grozi, da se mu bo s priznanjem nemoči zrušila vsa zgradba njegove
identitete, ki je trda, a ne trdna - nastane strah, da se bo ta psevdoidentiteta sesula.
Človek se za kaj takega odloči le v skrajni stiski, ko mu ne kaže nič drugega. Lo-
gično bi bilo torej reči: spravite ga v stisko, pa boste skrajšali svoje trpljenje in nje-
govo kariero alkoholizma ter ga "spravili" na zdravljenje. Tak nasvet bi lahko
primerjali z vedenjem čevljarja, ki bi ljudem govoril, drsajte s čevlji po asfaltu in
hodite po lužah, pa boste kmalu prišli do novih čevljev ali pa vsaj do tega, da vam
bomo stare dobro zakrpali.
Z vidika socialnih delavcev in drugih občanov, ki se srečujejo z odvisnostjo od
alkohola in problemi, ki jih ta prinaša, so stvari povsem drugačne. Že preprost
račun nam pove, da vseh "alkoholikov gama", ki jih premore Slovenija, ni mogoče
spraviti na zdravljenje, ker ni toliko strokovnjakov za zdravljenje, niti ni toliko
tovrstnih ustanov. Če bi v nekaj letih - recimo petih - izpeljali vse možne ukrepe in
"spravili" vse "alkoholike" na zdravljenje, bi prišlo do tolikšnih ekonomskih in or-
ganizacijskih težav, da si tega ne moremo predstavljati.
Torej se moramo učiti obvladovati številne probleme, ki izhajajo iz slabih
navad v zvezi s pitjem alkoholnih pijač ali z alkoholizmom, in učinkovito omejevati
zdravstvene, gospodarske, prometne, socialno-pedagoške, politične in obrambne
probleme, ki lahko izvirajo iz tega, da poraba po alkoholnih pijačah raste in po vsej
verjetnosti tudi število ljudi, ki so odvisni od alkohola. Težko je reči, kdaj se pri
posamezniku prične razvijati odvisnost od alkohola, a ko proces poteka v tej smeri,
je kaj lahko škodovati in ni enostavno pomagati, da ne bi prišlo do eskalacije. Za
socialnega delavca je zato zelo pomembno, da razume notranja protislovja v
doživljanju posameznika, ki gre po poti odvisnosti. Protislovja se ražA'ijajo prav
okrog "ponosa", ki ga neizkušen človek praviloma na prepozna kot šibko točko v
osebnosti. V zgoščeni obliki bom navedel sestavine tega, kar Bateson imenuje al-
koholikov ponos (Bateson 1978: 415). Ob posameznih postavkah bom nakazal,
kako lahko odvisni posameznik investira v igro svoj "ponos", in podal razmislek o
možnosti za iskanje antiteze.
"Alkoholikov ponos" ne temelji na dejanskih dosežkih; alkoholik ne more
biti zares ponosen ob naštevanju "naredil sem to in to", kajti njegovi načrti
(magično mišljenje, Wunschdenken) so neprimerno svetlejši in brez sence. Pri tem
pa sogovornik prezre kompetitivno ali tekmovalno korenino, iz katere rastejo
načrti. Čeprav imajo načrti zunanjo podobo želje, ostajajo tuji človekovim dejan-
skim željam in potrebam. V sproščenem pogovoru z odvisnim posameznikom o
78
Socialno delo z uudmi, ki imajo probleme v zvezi z alkoholom
njegovih ciljih in načrtih prav na koncu priplava na vrh poslednji in resnični argu-
v
ment: "To bom naredil zato, da ne bodo rekli, da tega ne zmorem." Ce bi se pri-
bližal sebi, svojim telesnim občutkom, svojim zmožnostim in potrebam, bi se igra
alkoholne odvisnosti razblinila v nič. Igra se vzdržuje z utemeljevanjem ponosa na
postavki "zmorem"..., predstava o zaželjenih ciljih pa ni zrastla iz dejanskih želja in
potreb subjekta, ampak je nastala kot prisilni odgovor na (resnične ali namišljene)
izzive "tega ne zmoreš", ki jih je bil ta človek morda deležen v otroštvu. Po vsej
verjetnosti so mu te izzive posredovali v družini v obliki double-bind komunikacije,
npr.: "Če si bil v šoli tako dober, bi bil gotovo lahko vsaj še malo boljši..."
Po tej logiki ni pomemben dan, ko je človek ostal trezen ali pa je pil le zmer-
no. Saj je najmanj, kar si alkoholik na začetku alkoholne kariere postavi za cilj:
"Jaz sem lahko vedno trezen, kadar hočem in kadar je to res treba, sicer pa naj-
bolje vem, kdaj lahko pijem in koliko."
Če nam kaj takega reče kdo, za kogar še ne sumimo, da je alkohohk, mu
bomo odgovorili po zdravi pameti: "V redu, toda vsakomur se kdaj zgodi, da ga
okoliščine pripravijo do tega, da popije več, kot bi hotel." Pogovor se lahko nada-
ljuje v taki smeri, da se pokaže, kako labilno je lahko človekovo ravnotežje v odno-
su do tako splošno razširjene in zahrbtne "dobrine", kot je alkohol.
Če domnevamo, da se naš sogovornik nagiba k alkoholizmu, nam bo naša
zdrava pamet narekovala drugačen odgovor, ki si ga lahko zamislimo takole: "To
je dobro, podpiram tvoje prizadevanje, da bi se uprl želji po pijači; če se boš tega
vedno zavedal in če si takrat zmogel, ne dvomim, da boš to zmogel tudi vnaprej."
Če ste sorodnik ali zakonski partner takega človeka in ste morda že nešteto-
krat doživeli, kako so se dobri načrti spremenili v katastrofo, vam bo zdrava pamet
najprej narekovala odgovor: "Ne me farbat." Sledilo bo naštevanje argumentov za
tezo: "Saj vem, da bi ti lahko, ampak tega ti nočem več verjeti..." Ravno z beseda-
mi "nočem verjeti" ali "ne verjamem" pride do usodnega premika v ravni razgovo-
ra - pogovor se odmakne od boleče stvarnosti k temu, kaj kdo verjame aH ne - kot
da je to najpomembnejše - in za nadaljevanje igre je to res najpomembnejše. Za
tem se skriva nekaj takega kot: "Prepričaj me zopet, saj ti ne morem več verjeti";
"Toda tega, kar se dogaja, tudi ne verjamem"; "Pripravi mi vsaj trenutek olajšanja,
da bom vsaj za trenutek mislil, da verjamem..."
Lahko si mislimo, da tudi človek, ki je odvisen od alkohola, ne verjame v ce-
loti, da bi imel pogovor posrečen izid. Vendar krvavo potrebuje vsak dokaz, da ima
prav, da zmore. Zato se lahko zgodi, da v tem trenutku ne manipulira. Lahko si
mislimo, kako se bo trenutek vere spremenil v dejanje za dokončni dokaz "alko-
holikovega ponosa"; četudi se bo morda enkrat uspešno izognil pijači, bo potem
toliko več tvegal, dokler mu ne bo ponovno vse ušlo z vajeti. Lahko si mislimo, da
je v takem primeru poraz ki-vavo resen in razočaranje nad samim seboj tako hudo,
da ga odtehta le najhujši maček ali nesreča v prometu ali še kaj hujšega.
Strokovno podkovani bralec je ob branju zadnjega odstavka verjetno že uga-
nil, da namigujem na to, kako lahko z dobrohotnostjo človeku pomagamo, da še
naprej vztraja pri svojem načinu ali da problematično vedenje celo stopnjuje. Po E.
Berneju lahko razlikujemo tri ravni socialnih iger:
• na prvi ravni doživljamo osebna razočaranja in medsebojna razočaranja v
najožjem (intimnem) krogu odnosnih oseb;
79
Bernard Stritií i
•	na drugi ravni postane dogajanje očitno širšemu krogu in nastanejo že tudi
blažje socialne spremembe kot odmevi na govorice, ki se širijo, ali kot posledica
neprijetni "scen", do katerih prihaja ob raznih priložnostih in ki jih partnerja kar
ne moreta zdržati, zato se ponavljajo;
•	na tretji ravni se igre iztečejo tragično - na kirurgiji ali na pokopališču.
Če smo si zastavili vprašanje, kako živeti s človekom, ki je odvisen, in kako
preživeti, potem bi v strokovni terminologiji (zgoraj navedene teorije) svoj cilj
formulirali tako: Kako reagirati na izzive, ki lahko pripeljejo do stopnjevanja
težavnosti problema ali do stopnjevanja ravni igre?
a)	Resnična osebna prizadetost sogovornika je v navedenem primeru lahko
nevarna za oba. Tudi geslo, ki se ga je v preteklosti pogosto ponavljalo v predava-
njih in knjigah o socialnem delu: "Pridobiti si moramo zaupanje stranke", je nevar-
no. Če si pridobimo zaupanje in tudi sami zaupamo, smo se ujeli v past lastne
človeške naivnosti (ne morem si zamisliti, da se to ne bi od časa do časa zgodilo
vsakomur, ki dela na tem področju). Če smo si pridobili zaupanje, pa sami ne zau-
pamo - v tem primeru bolj ali manj zavestno vstopamo v nevarno tekmo, ki se bo
prej ali slej končala z razočaranjem.
Pogosto sem srečal ljudi z nekoliko neosebnim nasmeškom poklicne prijaz-
nosti in prizadevnosti, ki jim je s pomočjo ostre pameti (tudi na osnovi znanja in
izkušenj) uspelo obdržati zelo realen stik z odvisnimi posamezniki in njihovimi
svojci in so peljali pogovor varno in gotovo. Zakaj sem zapisal "tudi" znanje in iz-
kušnje? Zato, ker v trenutku dela z ljudmi to ni nič posebno koristnega - pomemb-
neje je, da znamo odpreti oči in ušesa ter da uporabimo vso ostrino misli zato, da si
dovolimo videti in slišati ter da odgovarjamo tako, da niti samemu svetovalcu niti
stranki ne uspe neopazno redefinirati ravni pogovora.
b)	Ker posameznik zaide v zlorabo alkohola ali če mu to očitajo, potem ga
njegov ponos sili k izjavi: "Jaz lahko ostanem trezen." Bateson meni, da se dilema
"trezen ali pod vplivom alkohola" za nekatere ljudi lahko razreši na dva načina:
•	kot izziv za pretirano pitje in za stopnjevanje drugih problemov;
•	kot priznanje nemoči posameznika (samega jaza), da je pred alkoholom
nemočen, in prošnja za resnično pomoč.
Če vemo, da se zadnje praviloma zgodi šele takrat, ko posameznik, ki je od-
visen od alkohola, nima druge izbire, potem tudi vemo, da ni težko presoditi,
kakšna naj bo strategija svetovalnega pogovora. Kadar ne pričakujemo, da se bo
človek odločil za zdravljenje, se je vedno potrebno izogniti dilemi, ali lahko ostane
trezen, oziroma, ali lahko "nadzoruje pitje". Npr.: "Ne nameravam razpravljati o
tem, ali ste lahko trezni ali ne, na koncu koncev, kaj pa je to takega, skoraj vsak
človek je lahko trezen. Govoriva o tem, da pitje alkohola ni dovoljeno npr. v službi.
Če se tega držite, je - kar se tiče tega pogovora - vse v redu."
Izzivalna komponenta "alkoholikovega ponosa" (ki se po potrebi lahko kaže
kot pametna spravljivost ali želja po spremembi itn.) je iskanje tveganja. Notranji
monolog alkoholika si lahko zamislimo takole: "Jaz zmorem ostati trezen, čeprav
dosedanji dogodki pričajo o nasprotnem; zato je bolje, da na vse to ne mislim.
Spodrsljaj me lahko uniči... To je srhljivo, napeto... Bo, kakor bo; če hočem, lahko
ostanem trezen" itn.
Če alkoholiku uspe ostati trezen, pogosto sliši pripombe pivskih tovarišev: "A
80
Socialno delo z uudmi, ki imajo probleme v zvezi z alkoholom
te je zvilo", "Si se ustrašil", "Si pa res ena..." Najhujše je, da podobne pripombe
pridejo iz gluhih globin lastne osebnosti, "od znotraj", npr.: "Kaj paje to takega, če
sem trezen, vsak je lahko trezen, če se izogiba gostiln in pijače; to je dolgčas, sicer
pa sem pokazal, da sem dovolj trden, da lahko ostanem trezen, če le hočem..."
Na tej točki se zopet začenja magično mišljenje. Z vidika magičnega mišljenja
ni pomembno, da se mora človek organizirati, če hoče kaj doseči, da si mora po-
staviti načrt in se ga držati. Pomembnejše je, da "le hočem", ali pa, da celo "zares
hočem", ali pa, da "verjamem, da mi bo uspelo".
Potem pa pride "smola" - "Zagotovo bi mi uspelo, če ne bi imel smole". Ta
stavek pomeni samemu alkoholiku v njegovi samorefleksiji: "Problem ni to, da sem
preveč tvegal, več, kot pa bi bilo pametno. Ni res, da je sistem močnejši od mene
(celota medčloveških odnosov - se pravi družinske navade, delo in pivski tovariši),
saj je jasno, da sem imel le smolo. - Ker sem imel le smolo, to tudi pomeni, da
nisem bil poražen; tudi moj življenjski koncept ni bil poražen. To pomeni, da lahko
vse zgubim, da lahko obdržim svoj ponos. - Nima smisla, da bi resno in odgovorno
razmišljal o tem, kako bom preživel jutri." Pravzaprav je v logiki magičnega
mišljenja edino smiselno početje gojiti upanje, "da ne bom imel smole".
Alkoholiku se vsak dan znova potrjuje, da tak način mišljenja ni napačen. Z
izgovarjanjem na "smolo" se posameznik lahko otrese vsakega občutka krivde. Re-
zultat lahko vidimo v izjavi: "Vsak človek na mojem mestu bi bil strt in
depresiven."
Razvoj alkoholizma si lahko razlagamo le kot sistemski proces. Popivanje se
lahko razvije kot navada, ko poskuša posameznik nekako poračunati z mučno
vsakdanjostjo ene ali druge odnosne skupine, ki jo doživlja, kot da:
•	je to scena, na kateri se (kot zakleto) ponavljajo vedno enaki prizori, ki jih
ni mogoče niti razumeti niti sprejeti;
•	v takem življenju ni mogoče izoblikovati realnih in privlačnih skupnih
ciljev;
•	je mogoče ustvariti iluzijo, da vse protislovno izhaja iz enega dela sistema,
če on sam uprizori dramatično grdobijo, s katero druge prizadene, spravi v strah,
jih prebudi iz vdanosti v usodo, in pri kateri tudi sam plača ceno z doživetjem
mačka.
Vedno znova se izkaže, da ni mogoč niti poračun za vsa protislovja, ki so se
že zgodila v odnosni skupini, in ni mogoče začeti znova. Mogoče paje vedno znova
uiti v alternativno realnost pivske druščine in v alternativno doživljanje sveta skozi
očala pijanosti.
Ko strokovnjak kot zunanji opazovalec spoznava vse mogoče nezgode, ki se
dogajajo v odnosni skupini, ko začuti trenutke trpljenja enega ali drugega ali tudi
vseh članov, ko vidi, kako taka skupina ni sposobna koristno uporabiti pomoči, po-
gosto ne more verjeti, da je vse to res. Ne more verjeti, da je trpljenje pristno, in
seveda ne more verjeti niti tega, da se bo proces po vsej verjetnosti končal s smrtjo.
Morda strokovanjak ob vsem tem lažje verjame v možnost pozitivne razrešitve. Ta
možnost dejansko vedno obstaja, vendar je pot do razrešitve večkrat še težja kot
vse trpljenje, ki je povezano z alkoholno odvisnostjo, zato je odločitev za bistveno
spremembo sožitnega stila izredno težka. Tudi v primerih, ko se ljudje dobro od-
ločijo in se jim pričnejo odpirati prave poti skozi spremembe, pozneje priznajo, da
81
Bernard Stritií i
si "takrat" sploh niso mogli predstavljati, kaj ta odločitev zares pomeni. Nekateri
so mi že rekli, da je to tako, kot da bi človek začel življenje na novo, in to novo
pomeni ponovno iskanje lastnega mesta pod soncem, ponovno opredeljevanje glav-
nih odnosov in kategorij življenja, ponovno učenje nekaterih primarnih življenj-
skih-psihičnih funkcij, vse to pa pomeni znova in znova prestopiti meje bojazni,
znova in znova spregledati, za kakšne stvari sem se doslej zavzemal, ter znova in
znova začeti drugače. Zato ljudje, ki so šli skozi te procese, pravijo, daje odločitev
lahko le intuitivna. Ne enkrat sem slišal ljudi, kako so v zvezi z alkoholno odvis-
nostjo in v zvezi s psihološkim spreminjanjem govorili povsem protislovne stvari:
"Ko pomislim, kaj vse sem spregledal na poti zdravljenja, imam občutek, da sem
lahko usodi hvaležen celo za alkoholizem, ker sicer ne bi mogel doživeti vsega
tega. Če bi takrat, ko sem se odločil, vedel, kaj to v resnici pomeni, se po vsej ver-
jetnosti ne bi mogel odločiti."
Odvisnost od alkohola kot sožitni slog
Opredeljevanje odvisnosti od alkohola kot posebnega sožitnega sloga pomeni
za socialno delo še zlasti važen premik. Iz misli, ki sem jih nanizal v uvodu, izhaja,
da moramo ob srečanju s problemi, ki so povezani z zlorabo alkoholnih pijač,
skrbno paziti, kaj se dogaja v odnosnih skupinah kot celotah.
Mara Selvini Palazzoli piše, da v zvezi z različnimi motnjami v družinah ugo-
tavljajo, da segajo korenine motenj precej daleč nazaj v prejšnje generacije. Selvi-
nijevi in sodelavcem je že večkrat uspelo, da so sestavili nekakšno sliko
družinskega ozračja in načinov pogovarjanja v družinah v treh generacijah. Kaže,
da se motnje v komunikacijskem sistemu družine razvijejo v več stopnjah in se pre-
našajo med generacijami ter postajajo vedno bolj usodne.
Prva generacija: v družini se pogovarjajo tako, kot da so potrebe po nežnosti
in človeški bližini znak osebne šibkosti ljudi oziroma članov družine. Otroci so
večkrat deležni posmehljivih pripomb na račun teh potreb.
Dniga generacija: pride do stroge delitve vlog in področij družinskega življenja
in dela. Vsak "tabor" govori omalovažujoče o drugem "taboru"; o delu in o stvareh
se je težko pogovarjati z vidika družine kot celote. O odnosih pa se je mogoče po-
govarjati le na double-bind način, npr., zakonca s posmehom in omalovažujoče
govorita vsak o svojih erotičnih željah.
Tretja generacija razvije simptom, ki je osnovno sredstvo za urejanje nezado-
voljivih odnosov v družini. Veliko družin niha med fazo "suhega alkoholičnega
ozračja" in fazo "mokrega alkoholičnega ozračja". V vsakem primeru pa alkoholna
pijača in besede, ki označujejo razna doživetja v zvezi z alkoholom, dobijo po-
membno funkcijo v vseh razgovorih v družini.
Niti v pogovorih s posamezniki niti v družinah, kjer se razvija odvisnost od
alkohola, ne dobimo vtisa, da se ljudje težko pogovarjajo. Včasih dobimo celo na-
sproten vtis, da veliko govorijo o tistih sestavinah medsebojnih odnosov, o katerih
se drugod ne govori. Če pa je opazovalec pozoren, bo videl, da se npr. o erotičnih
potrebah govori le tako, da se drugemu kaj očita, ali pa govorijo o preteklosti, "ko
še ni bilo problemov"; neznansko težko je reči nekaj besed o lastnih željah in upih;
kar nemogoče pa je resno, brez manipulacije spregovoriti o lastni občutljivosti in
82
Socialno delo z uudmi, ki imajo probleme v zvezi z alkoholom
ranljivosti. Tako da smo pri svetovalnem delu večkrat presenečeni, ko je kdo, ki se
zna širokoustiti na račun erotike, dejansko lahko "nepismen" glede tega, kako po-
kazati toplino na način, ki ne bi bil niti naivno otročji niti obarvan z ironijo ali celo
s cinizmom.
Nezmožnost komuniciranja o človeških potrebah družinskih članov in ne-
zmožnost komunikacije o komunikaciji ustvarjata v družini neko žalostno stanje
notranje praznine, na katero se zlasti boleče projicirajo problemi družbe, dobe,
okolja in kulture. Po H. Stierlinu sem povzel nekaj tipičnih podob družinskega
ozračja, v katerem se ljudje doživljajo kot žrtve in ne morejo videti, da dejansko
paralizirajo eden drugega. V takem ozračju sta najprej stopnjevanje odvisnosti in
prehod v mokro fazo alkoholizma edini možni izhod.
Ozračje se kaže v ponavljajočih se opredelitvah usodnega problema, ki druži-
ni in njenim članom otežuje življenje in vpliva na to, da življenja ni mogoče os-
misliti ali spremeniti, in še zlasti na to, da se ni vredno pogovarjati o različnih
možnostih:
•	Še vedno smo dediči problemov, ki izvirajo iz bližnje ali daljne preteklosti,
o katerih ne vemo, kako so nastali, a smo bili deležni zagrenjenosti, ki so jo gojili
starši in okolje, in prav to neznano še vedno onemogoča, da bi si ustvarili realna
pričakovanja in življenjske načrte.
•	Živimo v času in prostoru, kjer smo vložili veliko truda v samoobvladova-
nja, da bi uresničili življenjsko pot, ki nam je morda pomenila socialni vzpon, pa se
je vse skupaj izkazalo za privid. Življenje ni postalo nič lažje, ni postalo ne polnejše
niti bolj smiselno.
•	Živimo v družinah, kjer se spiva čutimo močne in izključne gospodarje
svoje usode, pa se izkaže, da družina le ponavlja povsem podoben scenarij, kot so
ga uresničevale že predhodne generacije.
•	Živimo razpeti med delovne naloge in družinsko "srečo", vse bi bilo tako
lepo, če ne bi eden od družinskih članov delal sramote celi družini.
V odnosnih skupinah se o teh rečeh govori na poseben, ritualiziran način.
Posamezniki niti ne opazijo, da se vsak pomembnejši pogovor prične aH konča s
stavki, ki imajo skrit pomen in včasih zvenijo kot "zaklinjanje", brez vidne zveze s
predmetom pogovora. Npr.: "Oče je trpel, jaz sem trpela, tudi tebi se slabo piše";
"Samo da se našemu najmlajšemu ne bi zgodilo kaj podobnega, kot se je zgodilo
stricu, ki se je zapil"; "Lahko smo še zadovoljni, da živimo sorazmerno dobro; že
naša mama je vedno rekla, da je človek v pričakovanju ljubezni zmerom razoča-
ran"; "Važno je, da človek zna delati, kaj pa ima od tega, če se šola; v naši vasi se
je neki študent zapil in je žalostno propadel"; "Pri nas doma smo vedno govorili le
o stvareh; kaj pa boš govoril o željah, če bi imeli denar, bi bilo vse enostavno, ker
denarja ni, želje le otežijo življenje"; "Ah, saj je tako vedno kaj narobe, mama so
rekli, da moramo vedno misliti, kaj pa, če bi bila vojna" itn.
Če spremljam pogovor družine kot strokovnjak, marsikdaj lahko ugotovim,
da taki izreki pomenijo konec razgovora ali pa označujejo spremembo ravni; ali pa
uvajajo pravilo izogibanja določenim življenjsko pomembnim temam. Pogosto
imam vtis, da taki izreki kar paralizirajo vsako konstruktivno iskanje in raz-
mišljanje o možnih spremembah življenja. Večkrat sem prišel do ugotovitve, da
besedni obrazci, ki sem jih navedel kot primer, niso sestavina mišljenja, vendar
83
Bernard Stritií i
pogosto delujejo že prej, kot znak "samoumevnosti, da o čem ni vredno razmišlja-
ti" ali da je pogovor o kakem predmetu lahko le resigniran ali celo ciničen. Zgodi
se tudi, da posamezniki dovolj dobro in uspešno delujejo na "nevarnem področju",
ko pa se pojavi razmeroma nepomembna motnja v družini, pride do izbruha: "Saj
smo vedeli, da se to ne more srečno končati, ker..."
Dodajam pregledno tabelo s prikazom nekaterih pomembnih raziskav o
delovanju družinskih sistemov v zvezi z nastajanjem in medgeneracijskim pre-
našanjem odvisnosti od alkohola (gl. naslednjo stran).
Otroci iz družin, v katerih se razvija alkoholna zasvojenost
Naj za začetek navedem skope, a prepričljive sklepe obsežne študije, ki jo je v
zadnjem desetletju v ZDA izvedla Janet Geringer Woititz. Njeni respondenti so
bili odrasli ljudje, med njimi velik odstotek intelektualcev, ki izhajajo iz družin, v
katerih seje razvijala alkohola odvisnost.
•	Vedno znova ugibajo, kaj je normalno vedenje; sprašujejo se, kdo je sploh
odgovoren odrasel človek; ne morejo zaupati ne ustanovam ne ljudem, pa četudi
imajo dolgoletne izkušnje, ki jim prepričljivo dokazujejo, kdo je odgovoren ter
pošten pri delu in življenju.
•	Imajo težave pri uresničevanju določenih delovnih projektov - od zamisli
do konca; pogosto se zgodi, da spustijo stvari iz rok takrat, ko se že začenja sklepna
faza, ko delo ni več naporno, ko je treba stvari dodelati, spraviti v primerno obliko
in jih ponuditi v oceno ali prodajo. Neredko se zgodi, da drugi izkoristijo to slabost
in jih oškodujejo.
•	Večkrat lažejo, čeprav bi bilo enako lahko in preprosto povedati resnico.
Večkrat iščejo izgovore v zvezi z dejanji in dogodki, ko bi bilo veliko bolj umestno
reči, kaj se je v resnici zgodilo, ker bi bili s tem odnosi jasni; bojazen bi se s tem
kvečjemu zmanjšala in nikakor ne zvečala.
•	Sebe in svoje delo sodijo brez milosti. Četudi se to pogosto skrije in zanika,
se vedno znova pokaže, da ne morejo biti z ničimer zares zadovoljni in niso pre-
pričani, da so naredili to, kar so v danih okoliščinah zares zmogli.
•	Do sebe so nekorektno trdi, brez možnosti notranje distance. Ne morejo si
oddahniti in ne morejo se duhovito (nestrupeno) pošaliti na svoj račun. Zdi se, kot
da se bo nekaj zrušilo, če bodo za trenutek sami s seboj popustljivi in se za trenu-
tek odrekli svojim skrbem.
•	Imajo težave v intimnih odnosih človeške bližine. V trenutku, ko bi lahko
prišlo do občutka bližine, začutijo, da ne vedo, kaj storiti, če do tega res pride; vča-
sih začutijo ob tem nestrpnost in odidejo; včasih postanejo nerodni, nedomiselni,
nekako pusti; ob zbližanju z ljudmi drugega spola doživijo občutek, da imajo pred
seboj le enosmerno pot, v seksualni odnos.
•	Če začutijo, da so zgubili nadzor nad spremembami v delovnem okolju,
družinskem'življenju ali soseski, reagirajo pretirano. V tem primeru se čutijo upra-
vičene nastopiti z najhujšimi grožnjami, se umakniti iz situacije ali se zavarovati s
podtalnimi intrigami.
•	Na vsakem koraku se morajo dokazovati; če jim to spodleti, so nenadoma
na robu obupa.
84
Socialno delo z uudmi, ki imajo probleme v zvezi z alkoholom
85
Bernard Stritií i
•	Živijo z občutkom, da so drugačni od drugih, hkrati sc tolažijo s tem, da
tudi drugi niso taki, kot je videti.
•	So pretirano vestni in odgovorni ali pa povsem zanemarijo svojo
odgovornost.
•	So skrajno lojalni do ljudi, pred katerimi imajo občutek avtoritete in odvis-
nosti, čeprav je očitno, da to ni na mestu.
•	Težijo k temu, da bi bili aktivni, ne da bi se dovolj spraševali o tem, kam
aktivnost vodi. Pogosto ravnajo po načelu - nekaj je treba narediti, ni važno kaj,
samo da se stvari premaknejo z mesta.
Očitno je, da taki ljudje potrebujejo pomoč, ki pa jo zelo težko dobijo. V
družini in poklicnem življenju še zdaleč ne uresničijo svojih resničnih potencialov.
Zato mislim, da bi morali razvijati različne oblike dela za otroke in za odrasle, ki
izhajajo iz družin, v katerih se razvija odvisnost od alkohola. Le tako si lahko
obetamo, da bodo ljudje našli trdna tla pod nogami.
Kurt Lewin je napisal, da družina pomeni otrokom zanesljivost in stalnost.
Pravi, da ni treba, da bi se otrok zavedal zanesljivosti tal - ker se giblje tako, kot da
je trdnost tal nekaj samoumevnega. Sam menim, da otroci iz družin, v katerih se
razvija alkohola odvisnost, nimajo tega samoumevnega občutka; po trdnih tleh se
gibljejo tako kot mornarji na kopnem. Kot da nevede na vsakem koraku računajo s
tem, da se tla po njimi zibljejo. .
Biti na koncu
V otroških letih sem večkrat slišal ljudsko modrost: "Pijanec se spreobrne, ko
se v jamo zvrne." To zveni nadvse surovo in kaže, da so ljudje verjetno že davno
dojeli vso tragičnost in notranjo protislovnost alkoholizma. Če o napisanem izreku
nekoliko globje premislimo, se nam bo odkrilo, da to reklo ni le skrajni izraz pesi-
mizma, ampak da je tudi izraz krute nemoči tistih, ki se znajdejo v bližini takega
človeka, in nemoči samega ptxsameznika, ki je postal odvisen od alkohola. Pa se
vendar vprašajmo, zakaj ima izrek skrivnostno obliko: najprej napove, da se pija-
nec-alkoholik lahko spremeni, potem pa napove tudi čas oziroma situacijo, ko se
to lahko zgodi. Pri tem se lahko vprašamo, ali jama pomeni grob in ali ta metafora
res pomeni le smrt? Ali je prispodoba uporabljena res le zaradi baladne učinkovi-
tosti in v resnici vsebuje le nespodbitno mnenje: "Človek, ki je odvisen od alkoho-
la, se do smrti ne bo rešil svoje odvisnosti." Sprašujem se, ali ta prispodoba morda
vendarle ne dopušča drugačnega izida iz alkoholne odvisnosti. Da nekdo pije tako
dolgo, dokler se ne zvrne v jamo, morda še ne pomeni, da bi ga položili v grob.
Torej ni rečeno, daje alkoholik neizogibno zapisan smrti. Kljub temu, da se zvrne
v jamo, morda obstaja neko neznatno upanje, da ostane živ in se tudi spreobrne.
Slednje lahko razumemo ne le kot prenehanje odvisnosti, ampak tudi kot globoko
spremembo miselnosti in čustvovanja ter seveda tudi vedenja.
"Jama" v ljudski modrosti morda ne pomeni groba in smrti, ampak nekaj, kar
je temu stanju na las podobno in je dejansko blizu fizičnega propada in torej pome-
ni najglobljo stopnjo človeškega (moralnega in socialnega) dna. Taka razlaga se mi
zdi verjetna tudi zato, ker je skladna s spoznanji Anonimnih alkoholikov. Začetniki
tega gibanja, ki se je v zgodovini izkazalo za prvo uspešno obliko pomoči ljudjem.
86
Socialno delo z uudmi, ki imajo probleme v zvezi z alkoholom
odvisnih od alkohola, so izhajali iz izkušnje, da je zdravljenje mogoče in verjetno
šele takrat, ko človek pride do konca, ko udari ob dno, ko trešči z glavo ob tla.
Lahko bi naštel še več podobnih prispodob, ki niso znanstveno-strokovne defini-
cije, a zato niso nič manj pomembne za življenje in strokovno delo. Ker "konca" ni
mogoče strokovno in znanstveno definirati, lahko aktivisti Anonimnih alkoholikov
ob neuspehih vedno znova rečejo: "Očitno še ni bil dovolj daleč, še ni dovolj pro-
padel, še ni prišel do konca."
Bateson piše, da Anonimni alkoholiki menijo, da je konec za različne ljudi
različen in da nekatere doleti smrt, še preden dosežejo "konec". Bateson misli, da
je "konec" dejansko čarobna formula panike in da je priložnost za spremembo ta
trenutek. Avtor meni, da je v tem trenutku mogoče globoka preusmeritev in spre-
memba življenjskih konceptov, vendar taka sprememba na nastopi vedno in avto-
matično, zato je ne moremo razumeti zgolj kot posledico stanja skrajne
eksistencialne stiske, ampak le kot rešilni vzgib in kot možnost odločitve subjekta,
ki v trenutku skrajne stiske odkrije, da je v njegovih rokah možnost, da ohrani
svojo človeško bit, in to človeka pripelje k odkritju, da je možna sprememba.
Lahko rečemo, da v tem trenutku izjemoma najde tudi prave soljudi, ki so mu pri-
pravljeni stati ob strani in mu brez okolišenja potrdijo, da je to edina resnična
možnost izhoda, ali kot piše J. Ramovš, edina ozka pot iz močvirja. V trenutku od-
ločitve je ta pot praviloma videti najtežja, in tudi v resnici je tako težka, da si lahko
to komaj predstavljamo. Kadar se v takem trenutku najdejo ljudje, ki bodisi zaradi
družinske solidarnosti ali iz sramu ali pa iz humanih in strokovnih motivov člove-
ku, ki je na koncu, ponudijo roko pomoči, mu s tem neredko vzamejo življenjsko
priložnost. Pomagajo mu, da še ohrani svoje človeško dostojanstvo, da še obdrži
vsaj minimalne pogoje za preživetje in se zopet reši panike, ki ga je nevzdržno
morila. Bateson je zapisal: "Če alkoholiku, ki je na koncu, njegovi prijatelji in tera-
pevti s pogovorom pomagajo zmanjšati paniko, se bo po vsej verjetnosti zgodilo, da
si bo toliko opomogel in opogumil, da bo sposoben ponovno vzpostaviti labilno
ravnotežje in da bo postal odvisen od teh ljudi, dokler se ne bo pokazalo, da to tudi
tokrat ne deluje dobro in bo zopet 'na koncu', vsekakor še globje, kot je bil prej"
(Bateson 1986: 427).
Za socialne delavce in vse, ki delajo v zdravstvu, je pomembno, da so pri-
pravljeni na dogodke in doživetja soljudi, odvisnih od alkohola, ki pomenijo zruši-
tev, padec, udarec ob dno - skratka to, kar Anonimni alkoholiki imenujejo
"konec". V zvezi s temi dogodki pogosto slišimo razna razmišljanja, npr.: "Človek
končno spozna, da nima več nobene druge možnosti, kot da prisluhne pametnim in
poštenim ljudem, zlasti pa strokovnjakom, in uboga njihove nasvete..." Taka ra-
zumska razlaga nam ne pove, od kod človek v skrajni paniki dobi ogromno moč, ki
je potrebna, da si upa opustiti utečeni način življenja, da tvega izgubo prijate-
ljev-"pivskih bratov", da opusti samo pitje alkoholnih pijač, kar mu je doslej poma-
galo v lepih in težkih trenutkih življenja, in se napoti nekam, kjer se že prvi
trenutek sreča s problemi, ki se jim je celo življenje izogibal in ob katerih mu gre
dobesedno na bruhanje. To so problemi, kako se trezen približati drugemu člove-
ku, kako trezen razumeti druge, najti pravo distanco itn.
Če se spomnimo, da je gibanju Anonimnih alkoholikov v začetku botroval
Carl Gustav Jung, nehote pomislimo, da se za miselnim konstruktom "priti na
87
Bernard Stritií i
konec" skriva še kaj več, nekaj, kar ima po vsej verjetnosti opraviti z nezavedno
sfero psihičnega življenja. Priti do konca bi v Jungovem jeziku lahko izrazili na ta
način, da "jaz" (princip racionalnosti) spusti iz rok vajeti posameznikove usode. V
tem trenutku se aktivirajo druge sile, ki jih je "jaz" doslej omalovaževal, morda
celo zasmehoval, in ki so bile po vsej verjetnosti zelo zanemarjene. Posameznik se
s temi neznanimi potenciali večkrat sreča na šokanten način, ko ga preplavi žalost,
ko se ne more več ubraniti raznih predstav in občutkov, ki se jih je vedno izogibal
kot sramotnih ali kot "nemoške nemoči". Največja nevarnost v tem trenutku je, če
"sam" v tem usodnem trenutku ne začuti, da so to pravzaprav njegovi zavezniki.
Kontraproduktivno je tudi, če strokovni pomočniki ne stojijo posamezniku ob stra-
ni, ampak z besedami in s pomočjo preveč aktivno posežejo v dogajanje. S tem
lahko onemogočimo "neznanim silam" v človeku, da bi se izrazile, da bi prišlo do
reorganizacije načina "notranjega vladanja", kar pomeni, da človek ne odkrije svo-
jih pravih potreb in vrednot, ki so mu bile doslej tuje in morda celo neznane. Spo-
minjam se moža srednjih let, ki je v solzah ihtel: "Nič mi ni ostalo, razen golega
življenja... Kako da sem se šele sedaj zavedel, da je vredno živeti zaradi življenja,
živeti zaradi sebe in zaradi ljudi, pri nas so bile vedno pomembne le stvari. Vsak
otrok, ki se igra, je bolj pameten in živi bolje kot jaz. Bil sem tako pameten, da mi
je škodovalo, da sem skušal prcigrati samega sebe..."
Čeprav je videti, kot da človek v takem stanju rije po sebi, po svojem prete-
klem življenju, in da se je odmaknil od tega, kar se dogaja okrog njega, je nadvse
pomembno, da ga ob vsem razumevanju njegove stiske ogovorimo tako, da zagleda
vsakdanjo resničnost in da se ne more izogniti odločitvi o svojem življenju. Cinizem
in sadizem okolja mu lahko "pomaga", da se skuša "postaviti na noge", poskuša
pokazati, da je še močan, in zastaviti zadnje sile. Nekaj podobnega bi lahko rekli
za usmiljenje. Pomembno je vedeti, da je v tem trenutku za človeka zelo bistveno
to, kar se dogaja v notranjem dialogu - četudi pri tem prihaja na rob blodenj; a nič
manj pomembno ni to, da v dragocenem trenutku notranjega premika človek na
nov način vidi in začuti svet okrog sebe, ljudi in drobne vsakdanjosti.
Tisti, na kogar se človek v takem trenutku obrne, nehote postane priča
usodnega preobrata, ki črpa svojo moč iz globine nezavednih delov osebnosti.
Lahko mu da čutiti, da ni sam, da njegovo stisko spoštuje, zato ga ne poskuša niti
tolažiti niti prepričevati, zato tudi ne postavlja radovednih vprašanj. Za Anonimne
alkoholike to, da je nekdo "na koncu", pomeni spiritualno izkušnjo, ki jo lahko v
celoti razume le tisti, ki je že sam "preživel svoj konec". Drugi pa se lahko učimo,
kako v takem trenutku ravnati s človekom.
Zlasti težko je razumeti, da lahko v tem boju "na koncu" človek zmaga le
tako, da je poražen in prizna, da je življenje, ki ga je doslej skušal nadvladati, ven-
darle močnejše od njega. Ta globoko protislovna resnica se pokaže v doživetju po-
nižnosti, ki se lahko oblikuje v religiozne predstave ali v črno ekstazo umetniške
imaginacije, lahko pa se v zavesti pokaže tudi kot preprost, nedramatičen stavek:
"Tako res ne gre več naprej". Pomagamo lahko le tako, da proces spremljamo
človeško prizadeto in da v tem trenutku ne naredimo ničesar, kar bi lahko odvzelo
posamezniku občutek, da se je zares lotil razvozlavati svoj najhujši vozel, da to do-
brohotno spremljamo in ga podpiramo.
88
Socialno delo z uudmi, ki imajo probleme v zvezi z alkoholom
Prošnja ali klic na pomoč
Med protislovji v razvoju alkoholne odvisnosti je tudi to, da se tako posamez-
nik, ki je odvisen, kot njegovi najbližji najbolj bojijo priznanja, da bi v zvezi s pi-
tjem potrebovali pomoč. Pogosto ljudje dolgo vzdržujejo lažen občutek, da
potrebujejo pomoč kvečjemu za ureditev drugih težav, da pa v zvezi z "nesposob-
nostjo nadzora" pri pitju alkoholnih pijač ne potrebujejo nobene pomoči; prav tako
so prepričani, da ne potrebujejo pomoči ali da jim nihče ne more pomagati v zvezi
s tistimi procesi v medsebojnih odnosih, kjer je dejanski primanjkljaj, zaradi kat-
erega se zatekajo k pijači. Se pravi, da ljudje ne uvidevajo potrebe po pomoči
ravno v zvezi z reševanjem tistih odnosnih vozlov, ki vplivajo na to, da se delne re-
šitve kaj lahko sprevržejo v "več istega", se pravi, v podpiranje neugodnega, social-
no in psihično nezdravega načina delovanja sistema.
Kdo je pravi prijatelj, kdo je človek, vreden zaupanja v najtežjih trenutkih?
Če bi si predstavljali človeka kot celoto, ki jo ponazorimo z dvema krogoma,
bi zunanji krog ponazarjal sekundarne funkcije osebnosti, kot so inteligentno reše-
vanje problemov, opravljanje socialnih vlog, spominske funkcije, učenje učne snovi
idr. Notranji krog pa bi ponazarjal osrednje funkcije osebnosti, kot so samozado-
voljstvo, doživljanje strahu in agresivnosti, seksualnosti, sposobnost zaupanja lju-
dem, stalnost, stik z nezavednim, intuicija itn.
Podobno shemo bi lahko naredili tudi za družino kot celoto. Alkoholna od-
visnost se razvije tam, kjer so deficitarne osrednje funkcije, vendar ljudje sami sebi
praviloma ne priznajo primanjkljajev v osrednjem jazu oziroma v jedrnem predelu
družinskih funkcij. Poenostavljeno lahko rečemo, da sekundarne funkcije strežejo
zlasti reševanju vsakdanjih problemov in uspešnosti pri izvajanju osnovnih delovnih
obveznosti. Osrednje funkcije strežejo temeljnim življenjskim opredelitvam, po-
stavljanju življenjskih ciljev in mobilizaciji energije za vztrajanje, pa tudi intuitiv-
nemu zaznavanju potreb po spremembah. Kadar skuša človek s sekundarnimi
funkcijami razreševati temeljna življenjska vprašanja, to pomeni, da taktizira. Po-
dobno lahko rečemo za družino, da s taktiziranjem poskuša nadomestiti notranjo
praznino; na ta način ne posameznik ne družina ne moreta priti do zaupanja, do
pravih ciljev, in tudi ne moreta začutiti življenjskega smisla. Tak človek na račun
89
Bernard Stritií i
delnih rešitev zmerom znova zanemari tisto, kar je v življenju bistveno.
Socialni delavec srečuje ljudi v kritičnih življenjskih situacijah. V takem pri-
meru ljudje pogosto začutijo vzgibe, ki prihajajo iz globljih plasti, srečajo se z novi-
mi življenjskimi vprašanji in pogosto začutijo tudi nove potrebe. Vse to pa je
mogoče zares odkriti največkrat le na posreden način. Človek, ki intuitivno čuti, da
njegovo življenje teče brez pravega smisla, nima besed, da bi izrazil svojo potrebo.
Zato imajo problemi, s katerimi ljudje prihajajo k socialnim delavcem, pogosto
dvojni pomen: po eni strani pomenijo poskus, da se s taktiziranjem reši nekaj, kar
se je doslej le slabšalo; po drugi strani pa so lahko taki problemi tudi znak, da
skuša človek najti rešitev pač v tisti smeri, ki mu jo narekuje razum, ob tem pa
lahko doživi tudi globlje premike. Zato je nadvse pomembno, da socialni delavec
to dvojnost spozna in najde pot za vplivanje na globlje procese.
Za svetovalno delo so pomembne naslednje odločitve: kdaj načeti problem
odvisnosti od alkohola; kdaj sprožiti vprašanje zdravljenja, da ne bo prepozno ali
prezgodaj; kakšne spremembe v družini in pri posamezniku podpirati v posamez-
nih fazah razvoja odvisnosti oziroma zdravljenja.
Kaj naj svetovalec spodbuja in v čem naj ponudi oporo posameznikom in družini
oziroma delovni skupini
Svetovalec pogosto dobi o sogovornikih dvojno predstavo. Eno je to, kar
slednji kaže, kar nekako ponuja - vtis, ki ga skuša napraviti; drugo je zgodba, polna
protislovij, ki je zlasti v hudem neskladju z vtisom; tretje je tisto, kar slutimo za
vsem tem - osebne slabosti, nedoraslosti, obdobja obupa, trenutki dolgočasja in
praznine itn. Kaj od tega velja v svetovalnem delu podpirati?
•	Dobro je, da kdo ustvarja ugoden vtis na druge, ni pa dobro, če pri tem
zanemarja svoje resnične značilnosti.
•	Zgodba je lahko še tako protislovna, to je vedno le zemljevid nekega doga-
janja, ki pa ga bomo jutri iz novega zornega kota videli drugače, kot ga vidimo
danes. Torej lahko podpiramo to, da svetovalec govori o svojih problemih po svoje,
podobno kot mentor podpira svojski način izražanja.
•	Prikrite slabosti pogosto skrivajo nerazvite osebnostne potenciale. Prav iz
teh potencialov se bo moralo razviti še marsikaj, da bo lahko človek drugače zasta-
vil življenje. Ob teh nerazvitih potencialih se večkrat spomnim na nekega očeta, ki
je prišel s sinom. Oče je takole opisal problem: "Veste, ta fant je bolj podoben
cmeravi deklici kot pravim fantom. Ne vem, kaj naj naredim, kar naprej ga
spodbujam, pa mu pravim, poglej Petra, kako je korajžen in sproščen, bodi vendar
malo bolj spontan, boš videl, da ti bo vse lažje," itn.
Vprašanje je, kako podpreti liste oblike vedenja, ki si jih posameznik sam ne
more dovoliti, in hkrati si upravičeno postavljamo vprašanje, kakšne spremembe so
v določenem odnosnem sistemu sploh mogoče. Na kratko lahko rečemo: ko se pro-
ces razvije tako daleč, da so spremembe nujne, praviloma pride do več istega - ka-
tastrofa postaja vse bolj neizogibna; če v tem trenutku kdo, ki ni simbiotsko
vpleten, prične razumevajoče spremljati dogajanje, lahko družina v "njegovih očeh
zagleda lastno realnost na nov način". Če pride do tega, je treba jemati ljudi skraj-
no resno, in to jim omogoči, da "nemogoče postane mogoče".
90
Socialno delo z uudmi, ki imajo probleme v zvezi z alkoholom
Podporna (suportivna) funkcija socialnih delavcev pri delu s posamezniki in
družinami, v katerih se razvija alkoholna odvisnost
V zvezi s podporno (suportivno) funkcijo se zastavlja vprašanje, koga naj sve-
tovalec podpira - posameznika, ki je odvisen, zakonskega partnerja, otroke, v igri
pa so pogosto še starši odvisnega človeka, sodelavci in predpostavljeni.
Na prvi pogled se zdi samoumevno, da bo svetovalec podpiral tistega človeka,
ki je videti najšibkejši člen v družini, se pravi posameznika, ki je odvisen od alko-
hola in na najboljši poti, da postane identificiran pacient. Na večini medicinskih
področij velja pravilo, da so bolniki deležni posebne nege, da jim dajejo zdravila
itn. V psihiatriji stvari večkrat potekajo precej drugače, na področju dela z ljudmi,
ki so alkoholno odvisni, pa pogosto velja prav narobe, da socialni delavci ponudijo
pomoč in oporo ženi in otrokom, medtem ko je za zasvojene posameznike še do
prve svetovne vojne veljalo, da potrebujejo le pomoč za rešitev duše.
Čeprav so v novejšem času stvari zastavljene precej drugače in je jasno, da
pojmovanje alkoholne odvisnosti kot družinskega sloga potegne za seboj nujnost
takega strateškega pristopa, da se ponudi pomoč, torej tudi suport družini kot celo-
ti, so stare predstave še vedno tu; če že svetovalci poskušajo najti način, kako zava-
rovati družino, kako podpreti razvoj in zorenje družinske skupine, pa zakonci še
vedno živijo v prepričanju, da potrebujejo pomoč zlasti sami, medtem ko človek, ki
je zasvojen, pač veselo živi, izrablja zaupanje, manipulira in je sploh neobčutljiv.
Zato potrebuje bolj pritisk kot spodbude in podporo. Vse to je na nek način res,
res paje tudi, da nihče ne bi mogel tega delati tako dolgo, če partner ne bi na neki
način sodeloval v igri.
Eno ključnih vprašanj pomoči družini je, ali je umestno, da socialni delavec
kar takoj pri prvih korakih stopi v koalicijo z zakonskim partnerjem. To je mogoče
narediti tako, da svetovalec podpre nezadovoljstvo partnerja in da mu daje oporo
pri izvajanju pritiskov, ki se lahko stopnjujejo do grožnje z razvezo zakonske zveze.
V tem primeru govorimo o terapevtski double-bind komunikaciji.
Tak pristop pa skriva mnogo nevarnosti; mnenja sem, da se socialni delavci
lahko poslužujejo takih načinov dela, le če sodelujejo v strokovnem timu in če
imajo ustrezno dodatno usposobljenost.
Po mojih izkušnjah številne žene, katerih možje se zapijajo, dejansko skrivajo
svoje trpljenje in razočaranje pred drugimi in pred seboj. Hkrati pa lahko rečem,
da sem v pogovorih s temi ženami skoraj vedno odkril skrite misli, včasih tudi
načrte za razvezo. Te "skrite fantazije" so večkrat vrata v sanjski svet, ki ga ne po-
trebujejo zgolj zaradi tega, ker mož pije, ampak tudi zaradi lastne zavrtosti,
sramežljivosti in bojazni. Ko jim sedaj pride naproti socialni delavec s svojimi
nasveti, nikakor niso sposobne razlikovati med pritiskom na moža in lastnimi želja-
mi. Da je zmeda še večja, se na prizorišču takoj pojavijo še starši, včasih pa še drugi
sorodniki. Otrokom se v takih razmerah godi skrajno slabo; marsikaj se lahko po-
zneje popravi, marsikaj pa se v poznejših fazah reševanja problemov pokaže za
veliko oviro.
Zato menim, da naj bi socialni delavec spodbujal in podpiral vse člane
družine, vendar naj bi pri tem zelo pazil na celovitost družine. Pri vsakem članu naj
spodbuja tiste oblike vedenja in tiste odločitve, ki pomenijo korak k individuaciji,
91
Bernard Stritií i
emancipaciji in avtonomiji. Pri tem je neprecenljive vrednosti skupen pogovor vse
družine, včasih pa celo pogovor, v katerem sodelujejo tudi stari starši in v katerem
je mogoče s tehniko postavljanja cirkularnih vprašanj sprevideti celotno mrežo od-
nosov in pomagati k bolj zdravim porazdelitvam odgovornosti, kar lahko potem v
kratkem času privede do pomembnih novih odločitev. Vemo, da so potrebne bist-
vene spremembe v "notranji politiki" medsebojnih odnosov generacijskih skupin.
Čeprav ljudje, ki se zapirajo, večkrat kažejo videz poudarjene odmaknjenosti od
družine, so pogosto ohranjene simbiotske vezi, ki vplivajo na deformacije živ-
ljenjskega scenarija; te deformacije lahko v jeziku transakcijske analize opišemo
kot prepovedi: "Ne boš me zapustil", "Ne boš odrastel", "V življenju boš neobčutl-
jiv za odnose z drugimi in za vsakdanje radosti".
Svetovalni pogovor v pravem pomenu besede lahko začnemo takrat, ko sta
svetovalec in stranka že opredelila stvarne in osebne težave in ko je zarisana črta,
ki omogoča razlikovanje med enim in drugim.
Po kratkem vljudnostnem uvodu naj svetovalec jasno pokaže, da želi preiti na
bistveni del pogovora. To je mogoče narediti na razne načine:
"Sedaj pa lahko preideva k stvari. S čim vam lahko pomagam pri vaših
prizadevanjih?"
"Najbrž ste kaj razmišljali, o čem bi se želeli danes pogovarjati z menoj."
"Zadnjič sva se pogovarjala o vaših problemih, za današnji pogovor sva se
odločila, ker sva se strinjala o tem, da se stvari ne bodo rešile same od sebe. Rekla
sva, da se bova danes pogovarjala o tem, kaj se lahko spremeni, kaj je koristno
spremeniti, kako priti do sprememb in kaj je v vaših močeh."
Minute, ki sledijo, so pomembne za celoten potek pogovora. Dobro je pazlji-
vo spremljati sogovornika, da dobimo vtis, iz kakšnega počutja govori. Sogovornik
lahko čuti potrebo po tem, da najprej spusti nekaj poskusnih balonov, da bi ugoto-
vil, kam pravzaprav piha veter. Sam imam največkrat opraviti s problemi alko-
holne odvisnosti v zvezi z vzgojnimi in psihičnimi težavami otrok. Pogovor se je že
večkrat pričel takole:
"Nerodno mi je, da vas moram nadlegovati z našimi problemi. Veste, saj tudi
drugi vedo, da mož pije, a nič ne pomaga..."
"Ne nadlegujete me, saj sva se dogovorila, to je moje delo. Vi ste rekli, da ste
se že veliko trudili, pa ni nič pomagalo."
"Ne morete si misliti, kakšen je, ko se napije..."
"Iz tega, kar ste mi povedali, vidim dvoje, da on pije, da je težko in da je
sploh veliko problemov. Hkrati se ves čas sprašujem, kaj pa vi, kako vi to doživ-
ljate, kako si pomagate, pri čem vam lahko pomagam?"
Potem sogovornica praviloma preide k opisu dogodka in svojega ravnanja.
Slednje se pogosto sklene: "Ničesar drugega nisem mogla" ali "Vedno je
podobno".
Potem pride na dan vrsta vprašanj: "Kaj vi mislite, da bi bilo mogoče naredi-
ti, vi ga ne poznate..."
Socialni delavec naj bi se zares poglobil le v vprašanja, ki jih sam doživi kot
dovolj tehtna in sodijo v njegov delokrog. Ostala naj vljudno in kratko zavrne ali
odgovori na kratko, na preprost, konvencionalen način, z besedami, ki so sogo-
vorniku dovolj domače.
92
Socialno delo z uudmi, ki imajo probleme v zvezi z alkoholom
Neredko svetovalci podcenjujemo sogovornike, zato pristajamo na banalno in
nesmiselno govorjenje. Če sogovornik, ki je v stiski in mu gre za življenjsko po-
membne probleme, začuti, da se svetovalec nekritično trudi narediti dober vtis, se
izkazati ipd., to lahko pomeni začetek igre. Sogovornik potem hitro ugotovi, 3 čim
lahko zaposli svetovalčevo pozornost, hkrati pa pogovora dejansko ne vodi več sve-
tovalec. Po razgovoru sogovornik sam za sebe ali pa v družbi s kom vzdihne: "Kaj
pa on ve, taki naj bi šli rajši delat, kakor da brezplodno zapravljajo čas." Zelo mo-
goče je, da bo na enem od prihodnjih razgovorov kaj podobnega slišal tudi sam
svetovalni delavec.
"Saj ne vem, kaj pravite, ali je alkoholik ali pa pije le zaradi težke mladosti,
ker drugega, zgleda, ni imel, in zato, da tiste svoje napetosti s tem izbruha in
poplakne..."
"Glede na to, kar ste mi povedali in kar mi je znanega že od prej, skoraj ne
dvomim, da mu bodo zapisali približno takole diagnozo: bolezenska alkoholna od-
visnost. A tukaj niste v specialistični psihiatrični ambulanti. Vedite, zdravnik
specialist zapiše diagnozo, ker ima potem osnovo, da človeka napoti na nadaljnje
zdravljenje, da mu piše bolniški stalež in podobno. Tukaj za te stvari nismo pristoj-
ni, zato tudi ne pišemo diagnoz. Jaz po navadi zapišem dejstva, npr.: X.Y. je bil
obravnavan pred disciplinsko komisijo zaradi prekrškov... Pomembna okoliščina
pri teh prekrških je nedovoljeno pitje alkoholnih pijač. Iz pogovorov s sodelavci in
svojci sklepamo, da je to večleten proces, ki so ga svojci sprva doživljali le kot na-
vado, v zadnjem času pa spoznavajo, da se X.Y. vse težje obvladuje. Jaz ne morem
nikogar poslati na zdravljenje. Če se bosta za to odločila, vama lahko pomagam z
nasveti, ker vem, da gredo ljudje včasih strahotno težko k zdravniku po napotnico
za specialista psihiatra.
Moja naloga je, da v pogovoru z vami čim bolj stvarno ugotovim, kakšni pro-
blemi so se že nacepili na prctirano-neobvladano pitje. Tega ne delam zato, da bi
vam bilo še huje, ampak zato, da bi vam pomagal jasno videti, kaj se dogaja. Zago-
tavljam vam, da je moja poklicna dolžnost, da stojim na strani tistega, s komer
delam, se pravi, da sem na vaši strani in na strani vašega moža. Vse, kar se pogo-
varjava, je poklicna skrivnost in svojih ugotovitev ne sporočam nikomur, razen če
bo treba zaradi zdravljenja, v tem primeru pa vam bomo povedal, o kakšnih ugoto-
vitvah bom pisal v svojem poročilu.
Torej, moja poklicna naloga je, da vam ponudim možnost za pogovor, da vam
pojasnim tisto, česar morda še ne veste, in da vam stojim ob strani v tistih prizade-
vanjih in odločitvah, za katere bova skupaj ugotovila, da so nesmiselne.
Vidite, alkohol se počasi in neopazno pritihotapi v človekovo življenje in v
življenje družine. Ko se zavemo škodljivosti, so navade že tako utrjene, da jih ni
lahko opustiti. Tudi če ima človek dober namen, takih navad ponavadi ne more
opustiti brez pomoči.
Pomoč pa potrebujete tudi vi, odpreti morate oči, pogledati morate proble-
mom v obraz in si priznati, kaj se dogaja. To ni niti najmanj lahko. Alkoholna od-
visnost ni le smrtna bolezen, to je še huje, to je počasno propadanje, ki zapusti
sledove tudi na tistih svojcih, ki so živeli skupaj s človekom, ki je zapadel v alkohol-
no odvisnost. Ljudje imamo srečo, da včasih ne vidimo tistega, kar je najbolj boleče
in zaskrbljujoče. To je v glavnem dobro, slaba stran tega pa je, da se tolažimo in
93
Bernard Stritií i
sprejemamo probleme kot usodo, ne da bi se zares uprli poteku stvari.
Jaz dejansko ne morem narediti ničesar namesto vas, lahko pa naredim nekaj
za vas in za vašo družino. Lahko vam zagotovim možnost zaupnih pogovorov. To je
drugače kot pogovor s prijateljico ali sestro. Redkeje se bova pogovarjala, pogovori
pri meni trajajo največ po eno uro. Jaz si skušam nekaj zapisati, nekaj zapomniti,
to pa zato, da vas bom lahko opozoril, ko se bova vrtela v istem krogu. Večkrat
slišimo ljudi, ki pravijo, da je koristno, če se človek z govorjenjem lahko olajša, jaz
v to verjamem le delno. Seveda mora vsakdo kdaj 'pojamrati', če mu je hudo. Za ta
namen poiščeš zaupnega človeka; pri meni gre za nekaj drugega, ne zgolj za pogo-
vor o tem, kaj je bilo, ampak se vedno znova sprašujemo o željah in načrtih za jutri,
za bližnjo prihodnost, potem pa se vprašamo, kaj delam danes; ali lahko s tem, kar
delam sedaj, pripomorem k uresničevanju svojih teženj jutri. Vidite, dobro je spre-
govoriti o trpljenju, človek ima potem več volje za to, da si reče, ne bom se sprijaz-
nil z nečim, kar ni je neznosno. Zgodb o trpljenju pa ni dobro ponavljati, s tem ni
dobro pretiravati, ker se potem lahko počutiš izpraznjen, in namesto odločnega
vztrajanja pride le do občutka zmedenosti.
S podobnimi problemi se pri delu stalno srečujem, lahko mi zaupate, če vas
bom kar prekinil in če vas bom usmerjal. Morda ne bova že danes prišla do po-
membne odločitve, do spoznanja, kje je možni izhod. Pomembno je, da boste jutri
čutili, da ste bolj na svojih nogah kot sicer. Mogoče boste pomislili, da se vam še
niti ne sanja, kje je izhod, hkrati pa se vam bo krepil občutek, da se v življenju
mora najti izhod. Mogoče se nama bo obema zdelo, da sva kot dvojica v alpinis-
tični navezi, zaskrbljeno hodiva pod triglavsko severno steno in ne najdeva prave
poti. Včasih poskušava, pa ne gre; potem pride malodušje; pomembno je, da naj-
prej spoznate, da vas ne bom silil nikamor, kjer vi ne bi zmogli vzpona; za začetek
je pomembno, da skupaj odkrijeva pot, ki je primerna in uresničljiva. Pri tem je
treba stalno misliti na sto drugih stvari, ki lahko naenkrat vplivajo na to, da se stva-
ri ne izboljšajo, ampak poslabšajo."
Glede informativne vloge je treba opozoriti na nekatere zakonitosti, ki lahko
bistveno vplivajo na učinke našega dela. Pri socialnem delu večkrat naletimo na
prav neverjetno neinformiranost ljudi. Npr., moški in ženske z visoko izobrazbo, ki
obvladajo različna strokovna in znanstvena področja, ostajajo nekritični in popol-
noma nepoučeni o tem, kako se razvija alkoholna zasvojenost, četudi morda skri-
voma čutijo strah, da se kaj takega dogaja z družinskim članom. Kako to? Ali jim
ni znano, da je mogoče najti knjige, ki izčrpno obravnavajo ta vprašanja? Poleg
tega pri večini takih ljudi v prvem pogovoru ugotovimo, da so v svoji bližini že
doživljali procese alkoholne zasvojenosti, a zdi se, kot da tudi o teh pojavih nimajo
nobene celovite predstave. Zdravniki, medicinske sestre in socialni delavci, ki v
pogovorih naletijo na nekakšne bele lise, ki jih imajo ljudje v osnovnem znanju o
alkoholizmu, pogosto začutijo, da je treba tem ljudem posredovati osnovna znanja
o medicinskem pojmovanju alkoholizma kot bolezni. Nova znanja zlasti intelek-
tualcem pogosto pomenijo nekaj novega, logika alkohološkega razmišljanja se jim
zazdi zanimiva in pod vplivom novih znanj pričnejo o svojem življenju govoriti na
nov, drugačen način.
S tem je dosežena nevarna kritična točka. Če je kdo kljub poplavi vsakovrstne
resne literature o nevarnostih in poteku alkoholne odvisnosti zadržal svoje
94
Socialno delo z uudmi, ki imajo probleme v zvezi z alkoholom
neznanje, si lahlvo to razložimo po analogiji s člani kakšne politične struje, ki znajo
za vsako ceno ohraniti nepoznavanje načel pozitivnih ciljev in dosežkov druge poli-
tične struje. Človek, ki je toliko pameten, da se je uspešno izogibal ključnim infor-
macijam o nevarnostih zlorab pitja alkoholnih pijač in o osnovnih dejstvih v zvezi z
alkoholno odvisnostjo, pred novimi znanji kloni le navidezno: "Sedaj šele vem, kaj
se dogaja, ko..." To je vedel že dolgo, le da smo ga sedaj naučili govoriti v jeziku, ki
je na las podoben strokovnemu. Če strokovnjak pristane na to izjavo, ki mu pravi-
loma godi, se lahko prične nova laž. Človek si poskuša pridobiti vlogo bolnika.
Izogiba se konfrontaciji s tistimi lastnimi prepričanji, zaradi katerih je bil doslej
slep in neobčutljiv za povratne informacije. Najbolj bistveno je, da s tem ne jemlje
resno niti sebe niti svetovalca.
Kadar se to dogaja v terapevtski skupini, se ta nova lupina hitro zdrobi: če bi
skupina dopuščala take načine komuniciranja, bi ozračje postalo neživljenjsko;
človeška vsebina skupine bi bila tako razvlečena, da bi jo celo terapevt pričel
doživljati kot prazno, dolgočasno in nesmiselno.
V individualnih razgovorih pa pogosto niti zdravnik niti psihologi, socialni
delavci in bolniške sestre ne morejo ugotoviti, da je z razgovorom kaj narobe. Ko
se potem izkaže, da je človek "pač prihajal vedrit" k strokovnjaku, da je vse skupaj
omalovaževal, vendar pa kot nadomestilo za svojo pridnost in lojalnost le pričako-
val kakšno korist, takrat strokovnjak največkrat izgubi potrpljenje in prične
pritiskati.
Glede na teoretske koncepte sistemske teorije medsebojnih komunikacij
(Bateson, Watzlawick) si cilje in metodo svetovalnih razgovorov lahko začrtamo
takole:
•	ne gre za količino informacij, ki jih ponuja svetovalec;
•	kvaliteto informacij lahko presojamo le po tem, ali imajo vpliv na konstruk-
tivno spreminjanje stanja ali ne;
•	nobene objektivne resnice ali znanosti ni, ki bi obstajala odvisno od ljudi, ki
trpijo zaradi določenih problemov;
•	človeške probleme si lahko predstavljamo kot iztirjenje procesa, ki so ga
ljudje nekaj časa zadovoljivo nadzorovali. Ljudje težko sprejmejo informacije, ki
niso v skladu s starimi pogledi in navadami, bolj si prizadevajo dobiti nasvete in
podporo zato, da bi stari načini obvladovanja problema (ki so jih že preiskusili, jih
že poznajo in jim zaupajo) zopet postali učinkoviti;
•	informacije so vredne toliko, kolikor ustrezajo novemu stanju in kolikor so
za svetovanca sprejemljive in uporabne;
•	primerjava z znanostjo o prehrani: ni pomembno le, da so v hrani tiste ses-
tavine, ki jih telesu primanjkuje, pomembno je, da so v taki obliki, da jih telo lahko
kar najbolj izkoristi.
Kako lahko v praksi uporabimo spoznanja o odnosu med besedami in predstavami
na eni strani ter stvarnostjo objektov samih po sebi?
Kaj pomeni za uspešno informiranje v svetovalnem delu že navedena misel
H. Warela, da besede niso v neposrednem odnosu s predmeti, katere označujejo?
Pri svetovalnem delu moramo upoštevati zlasti to, da so besede, pojmi in predstave
95
Bernard Stritiii
sestavine psihičnili procesov in da so te sestavine med seboj povezane na več nači-
nov. Watzlawiclc npr. govori o tem, da ima vsalc človek celo zbirko zemljevidov o
svoji življenjski resničnosti in da imajo ti zemljevidi velik vpliv na to, kaj smo spo-
sobni videti, slišati, zaznati in kaj nam to, kar smo zaznali, pomeni. Če hočemo, da
bo lahko človek opazil kaj, česar doslej ni opazil, mora začutiti, da na njegovem
zemljevidu nekaj manjka. To pa je najlažje doseči, če začuti, da njegov sogovornik
razpolaga s popolnejšim zemljevidom. V tem primeru bo človek začel postavljati
"prava vprašanja".
V psihiatrični strukturi ne le na tisti ravni, ki omogoča neposredno zazna-
vanje, ampak na bolj abstraktni ravni, kjer se človek sprašuje po tem, kako razvrsti-
ti slučajne dogodke v vrste, itn.
Torej je naša slika sveta sestavljena iz besednih simbolov in predstav (ki so
lahko vidne, slušne, proprioceptivne/telesne in druge). Slika sveta je dejansko
večdimenzionalna struktura, ki jo gradimo, dopolnjujemo in popravljamo vse živ-
ljenje. Za svetovalno in terapevtsko delo z ljudmi so pomembne zlasti tri karakter-
istike te strukture:
•	raven abstraktnosti posameznih sestavin strukture;
•	čustveno-doživljajski potencial predstav in psihičnih vsebin;
•	ali so strukture dostopne naši zavesti ali ne; to, česar se bojimo, pogosto
izgine v nezavedno sfero, zdi se, kot daje pozabljeno, a to ne pomeni, daje izbrisa-
no iz spomina.
S tem v zvezi so potrebne stvarne informacije o različnih možnostih pomoči
in institucionalnih mrežah za strokovno obravnavo. Teh informacij ne smemo
ponujati kot ekonomsko propagando; človek se bo na tej osnovi odločil za največje
tveganje v življenju. Odločil se bo, da se sam ves nemočen izpostavi kirurškemu
nožu, da tvega najdragocenejše, kar ima: človeško dostojanstvo. Za to potrebuje
stvarne podatke o raznih možnostih, potrebuje pa tudi nekakšna očala, skozi ka-
tera je mogoče videti ustanove tako, kot se definirajo same. Pri tem socialni delav-
ci naj ne bi govorili zgolj tega, kar vedo iz seminarjev, ampak naj bi si pomagah
tudi s tem, kar pripovedujejo ljudje, ki so sami doživeli različne izkušnje. Za vsake-
ga človeka, ki je zaradi alkoholne odvisnosti v življenjski stiski, in za družinske
člane je pomembno, da osebno srečajo človeka, ki se mu je posrečilo rešiti prob-
lem alkoholne odvisnosti, in se sistematično pogovarjajo z njim.
Poleg vseh navedenih informacij potrebuje človek tudi informacijo oziroma
novo osebno izkušnjo o sebi, o doživetjih strahu, malodušja, o tem, kako ga doživ-
lja nekdo, ki z njim sicer ni povezan niti kot sorodnik niti kot sodelavec.
Največ informacij o tem, kako ga doživlja svetovalec, človek razbere iz ve-
denja in mimike. Če svetovalec pozorno spremlja svetovanca, potem lahko v sebi
zazna nekaj, kar je morda daljni odmev čustvenega doživljanja svetovanca. Ni mo-
goče dovolj poudariti, kako pomembna je ta tiha medsebojna izmenjava, ki teče
ves čas pogovora. Svetovalec naj se ne sili z empatijo, ampak naj se temu nekako
prepusti, s tem da delček pozornosti stalno posveča telesni drži, občutkom v zvezi z
mimiko, nehotnim gibom in posebnostim pri dihanju. (Včasih bo svetovalec, ki
spremlja te pojave, dobil pri sebi in pri svetovancih vtis, da nastajajo zanimive
kombinacije - tako kot pri večglasnem petju.) Večjega dela neverbalnih komunika-
cij ne moremo ne razumeli ne prevesti v besede - neverbalni znaki največkrat
96 '
Socialno delo z uudmi, ki imajo probleme v zvezi z alkoholom
ostajajo nekakšen okvir za to, kar se govori (drugo Watzlawichovo pravilo). Izurje-
ni in človeško občutljivi svetovalci na supervizijskih pogovorih večkrat hkrati z ver-
balno vsebino reproducirajo tudi spremljajoče neverbalne znake. Lahko je tudi
dragoceno sredstvo za osvežitev spomina na svetovalni razgovor, če svetovalec
zavzema karakteristično držo in mimiko svetovanca.
Pomembno je, kako se svetovalec odziva na besede svetovanca. Poskuša naj
se približati načinu svetovančevega izražanja, vendar ne do te mere, da bi se silil
ali smešil. Pomembno je, da svetovalec ves čas goji odnos do govorjene besede v
tem smislu, da je dobro, če je besedni zaklad bogat, da v izražanju uporablja bo-
gate in raznolike metafore in da prav s tem vedno znova kaže, da besede in pri-
povedovanje o dogodkih pomenijo le posnetek nečesa, kar se res dogaja. To, kar se
dogaja, to, kar je predmet sam na sebi, je mogoče videti na več načinov, o vsem
tem je tudi mogoče govoriti na različne načine, glede na to, iz katerega položaja
gledamo na stvari in kako smo pri tem razpoloženi. Na ta način lahko vplivamo na
stranke, da bodo pričele razvijati raznolike načine izražanja in pripovedovanja o
stvareh, s tem pa človek pride do izkušnje, da je mogoče gledati na stvari na raz-
lične načine.
Pomembno je, kako se v pogovoru odzivamo na čustva svetovanca. Pogosto
se zgodi, da se svetovanec nenadoma razjoka. V takem primeru se moramo nujno
zaustaviti, dati temu beseden izraz: "Vidim, da vam je hudo... To je čisto v redu,
vsakomur včasih postane hudo... Lahko si vzamete čas... Ali lahko pridete v stik z
občutki? Kaj se dogaja? Mi želite kaj reči? Je že bolje?" Pomembno je, da zazna-
mo notranjo stisko, pomembno je o tem spregovoriti, pomembno je napotiti sveto-
vanca, da poišče notranji stik z bolečino in da jo izrazi, kolikor je mogoče;
pomembno je tudi, da niti svetovalec niti svetovanec ne zapadeta zmotni predstavi,
da bo človeku lažje, če se bo do konca zjokal ali odprl ali odreagiral - taki dogodki
pri ljudeh lahko povzročijo dolgotrajen občutek sramu in strahu. S tako obravnavo
dobi svetovanec potrditev, da ni nič narobe, če pride v stik z notranjo bolečino, a
da je tudi dobro, če jo zadrži, če ohrani jasen občutek za mejo, ki deli občutke od
zaznav stvarnosti. S tem svetovalec sporoča, da ni otročje in ne znak slabosti, če ti
postane hudo, in po drugi strani, da ni razloga za strah - če se svojim občutkom
posvetite, bo bolečina hitro prešla. Tretje sporočilo, ki ga je svetovalec s tem
posredoval sogovorniku, pa je, da ni mama, ki poskuša tolažiti ali jemati nase ob-
čutke svojega otroka; pripravljen je posvetiti pozornost občutkom svetovanca, a
hkrati pazi, da nenadna žalost ne bi postala vaba za socialno igro "stekleni vrt".
Teorija transakcijske analize veliko govori o tem, da človek potrebuje "dovo-
ljenje" in nekakšno človeško "pokroviteljstvo" za doživljanje občutkov, ki si jih ni-
koli ni dovolil. Npr.: "Pravite, da vam je vaša mama rekla: 'saj si nora, da to
prenašaš'. Se res bojite svojih občutkov zmedenosti?... Ni čudno, da vas je strah...
Jaz vas vidim takole..." Potem pride feed-back, ki mora biti korekten in konkreten
in v katerem mora biti jasno, kaj so čustva, kaj so mnenja, kaj so oznake za pred-
metni svet in kaj so oznake za odnosni svet... Sklenemo lahko npr. takole: "Kdor se
boji, ni slabič, občutki strahu vam bodo pomagali razpoznati, kaj je za vas
pomembno."
Ljudje potrebujejo dovoljenje in spodbude zlasti v zvezi z doživljanjem ero-
tičnih čustev, čustev jeze in strahu; potrebujejo pa tudi pomoč in dovoljenje, da
97
Bernard Stritií i
začnejo resno in odgovorno razmišljati in se odločati.
V družinskem svetovanju je veliko govora o tem, kako ljudje s pomočjo tako
imenovanih cirkularnih vprašanj pripeljati do tega, da zagledajo celoto iz novega
zornega kota. Svetovalec lahko stranki veliko pomaga tudi s tem, da podpira tiste
miselne procese, s katerimi si stranka ustvarja nove okvire in nove doživljajsko-mi-
selne celote. Npr.: "Po razgovoru z vami sem pomislila, da ni razlogov za to, da si
očitam, ker on pije. Ko sem videla, da vi na to gledate resno, sem tudi sama začela
razmišljati, kaj se je pravzaprav dogajalo... Vse bolj pa vidim, da si bom enkrat oči-
tala, če sedaj ne bom naredila vsega, kar je v mojih močeh, da se nekaj
spremeni..."
Čeprav nisem omenjal kakšnih pretresljivih znanstvenih spoznanj in dejstev,
menim, da lahko s pogovorom, v katerem se svetovalec ravna po navedenih
smernicah, svetovanca res pripelje do povsem novih informacij, zlasti pa do novih
pogledov, ki lahko ostanejo trajen vir drugačnih informacij, kot jih je človek dobi-
val doslej. Vezni člen med informativno in suportivno funkcijo je medsebojno za-
upanje, ki se razvije v svetovalnem procesu.
Dobro opravljena liinkcija informiranja pomeni, da bo človek pričel svetoval-
cu zaupati. Pred leti smo v pogovorih z alkohologi prišli do stališča, da naj bi bil
socialni delavec tak lik strokovne osebe, ki bi spominjal na nekdanje notarje: stro-
kovno dobro podkovan v pravnih znanjih; dosleden v zavzemanju etično in pravno
utemeljenih stališč; dosleden v spoštovanju poklicne skrivnosti; vedno na strani
svoje stranke; z velikim razumevanjem za težavne ljudi, ki se skušajo izkopati iz
utvar, blodnih predstav o življenju in tudi iz problematičnih povezav z drugimi ljud-
mi; ter zanesljiv glede tega, da ne sprejema koalicijskih zvez z raznimi nasprotniki,
dobrotniki, rešitelji itn.
Bibliografija
G. Ammon (ed.): llancUmch der Dynamischen Psycliidlríe 1. Miioncheii: Ernst Reinhardt 1979
G. Barnes: Epistemology of Alcoholism. Alcoholism, Zagreb 1985; 21-8.5
G. Barnes: Future of Psychotiierapy Today. Psychiat. Danub., Zagreb 1993, 5: 1-2
G. Bateson: Oekologie des Geistes. Frankfurt am Main: Surkamp, 1985
E. Berne: Struktur und Dynamik von Organisationen und Gruppen. Muenchen: Kindler 1979
B. GacIc: Porodična terapija alkoholizma. l^eogra(h Kad, 1978
V. hudolin: Obiteljsko liječenje. Zagreb: Školska knjiga, 1986
N. LuhmaNN: Zamenjava paradigme v sisl<;inski teoriji. Л'ош revija 1990; 9: 761-824
J. Kamovš: Socialni delavec in alkoholizem, l.jubljana: Delavska enotnost, 1988
J. RvceU: Uspešna pot. Ljubljana: Rdeči križ Slovenije, 1983
B. Stritih, M. MožINA: Autopoeza: Procesi samoorganiziranja in samopomoči. Socialno delo 1992; 1-2: 18-74
T. villiez, S. ReiciiELT-NausceF: Alkoholismus inid Familie - ein kritischer Überblick zum Forschungsstand.
Suchtgefahren 1986; 32, 373-385
P. Watzi^WICK, J. 11. Beavin, D. D. Jackson: Menschliche Kommunikation. Bern: Hans Huber, 1982.
98