Poštnina plafsna 9 gotovini Pojtgebiihr bu btzahlt
DONOTINA
in KMETSKI LIST
Vervcaltung and Schrtftleltung • Uprava In uredništvo: Puccinijeva 0 — IM. 81-22—31 -30 — Erscheint vrftchentllcb • Izhaja vsab teden
Festbezugsprels jaiirlicb • Naročnina letno Lir 24 — Eluzelverfcautsprel«
• Posamezna številka Cent 80.
Da premagamo pogubni komunizem:
Bodimo slovensko zavedni!
Po komunističnem uničevanju nas čakajo velike naloge za popolno
obnovo slovenske domovine
Božična protlkonumistična spomenica s poilpisi uglednih predstavnikov našega javnega življenja Je potegnila slovenski narod za seboj. Odprla mu Je oči, narod je spregledal pogubo komunizma ln se opogumil, ko je videl, da nI osamljen in prepuščen svoji usodi, marveč da so zastopniki vseh plasti ln vseh slojev v goreči skrM za njegov obstanek. Spomenica z več tisoč podpisi je bila svečano izročena prezidentu pokrajinske uprave gosp. dlvlzijskemu generalu Leonu Kapniku. Akcija pa s tem seveda ni bila zaključena. Od vseh strani so bile Izražene želje, da bi se podpisovanje božične spomenico nadaljevalo. V tem pogledu je prednjačllo ljubljansko delavstvo, bi se je soglasno Izrazilo za spomenico ln s tem na odločno borbo proti komunizmu. Pa tudi ostalo ljubljansko prebivalstvo je želelo podpisati spomenico ln je tej želji bilo v zadnjih tednih ustreženo.
Ljubljanski zgled je potegni! za seboj deželo in tn se je posebno izkazalo Novo mesto. Dne ?4. februarja Je posebno odposlanstvo Novome-Sfcanov izročilo g. prezident« Kupniku pole z 1373 podpisi kot prispevek Novega mesta h protikomu-nistični spomenici. To dejstvo je bilo presenetljivo, ker je Novo mesto Izvedelo za spomcnico šele po časopisju in Je iz njega tudi razbralo njeno vsebino. Kljub temu nI hotelo zuostatl za Ljubljano, nI hotelo čakati, da pride vrsta nanj, da dobi tiskane Izvode sjmmenice. in podpisne pole. Častnemu novomeškemu vzgledu bodo nedvomno sledili tudi ostali kraji v Ljubljanski pokrajini.
RAZLIKA MED NACIONALIZMOM IN KOMUNIZMOM
Tako se ne samo v tihi medsebojni povezanosti, marveč javno očltuje protlkomuuistična fronta med Slovenci. Po tolikih ranah, ki so mu bile zadane od komunizma, hoče slovenski narod čini prej okrevati. Slovenci hočejo biti nacionalni, ne pa komunistični. Razlika med nacionalizmom ln komunizmom Je tolikšna, kakor med goro in breznom. SIcer se tudi komunisti radi izdajajo za slovenske nacionaliste, toda njihov nacionalizem v praksi žal prav dobro poznamo. Umori, ropi in požigi med lastnimi ljudmi In na lastnih tleh — ali je to nacionalizem?
Te dni smo čltali v dnevnem tisku resen opomin g. Stanka Sedlaka, ki pravi: Propaganda ln boj proti komunizmu ln komunistom sta toliko časa brezuspešna in jalova, dokler se ne zavemo do zadnje mere našega na-ziranja, ki ga hočemo uveljavljati In njegovo pravilnost dokazati. Z vsakim novim uresničenjem In dopolnjenim delom naših nazorov smo komunistom izbili nekaj lz rok. In to je v prvi vrsti poslanstvo in naloga slovenskega nacionalista, pravega slovenskega narodnjaka, ki Je napreden samo zaradi tega, ker hoče ln teli narodu napredka. Zato mora v novi dobi nastati neki novi, prerojeni ln prečiščeni vseobči slovenski nacionalizem, ki bo po zavesti, po prepričanju in veri last, nazor in ponos vsakega posameznika nagega naroda. Preteklost v luči naših strankarskih nezrelosti, umazanij ln korltarstva. preteklost v luči »liberalcev« in »klerikalcev« mora izginiti, treba jo je zatretl In izbrisati iz spomina, da se Iz najini j&ih zgradi most za novo pot našega naroda. To bo pot novega današnjega in jutršiijega slovenskega nacionalista, ki ne bo v nobenem Izmed zanuščala dvomov In ugibanj, zakaj smo nacionalisti.
Darujte za Zimsko psmoč!
BESEDA NAŠIH UGLEDNIH MOŽ
Zadnji čas se vrstijo v ljubljanskem radiu kratki govori naših najuglednejših mož. Zelo pomembne so te besede. Čeprav so izgovorjene v socialni prilog Zimski pomoči, je v vsakem kratkem govoru vendar tudi drobec nacionalne Ideologije, ki mora prispevati k duševnemu ozdravljenju slovenskega naroda.
Novo življenje ln z njim boljša bodočuost — Je rekel rektor slovenske univerze dr. Milko Kos — bo naposled morala zasljatl tudi našemu narodu. Slovenska univerza vanjo veruje, kakor veruje v narod, ki je svojo najvišjo učno ustanovo trajno želel in zahteval, si jo priboril, branil ln ohranil. Naloga slovenske univerze ni samo, da vzgaja Inteligenčni naraščaj in doprinaša delež k razvoju znanosti. Njena naloga je še širša: zanesti preko Izbranega števila članov naroda, svojih dijakov in učiteljev Izobrazbo in prosveto med vse plasti naroda ln jih s tem napraviti sposobne za unistveno obrambo ter za ohranitev pravega značaja naše zemlje, odbijajoč, kar nam je v škodo.
Naša domovina'— je navajal ravnatelj Državnega muzeja, zgodovinar dr. Josip Mal — je bila sicer obvarovana pred težo pravih vojnih dogodkov, toda komunistična prizadevanja ln stremljenja so zanesla na uaše slovensko ozemlje razmere, ki se prav nič ne razlikujejo od pravega vojnega razdejanja. Požgane vasi in mesta, razdejani in izropani domovi, opustošena polja, posekani gozdovi, vse to že danes spreminja dosedanje obličje slovenske zemlje. Narod pa mora obžalovati po boljševiškl krivdi tudi na tisoče žrtev, ki jlli krijejo grobovi šlrom domovino. Naša častna dolžnost jc, da skrbimo za njihove svojce, za vdove, sirote In brezdomne begunce. Ne le goli čut človekoljubja, toda tudi v nas samih bivajoči nagon po samoobrambi tn po samoohranitvi nam nalaga obveznost, da pomagamo po svojih uaj-boljšlh močeh, da ne Izhlra v revščini sedanje slovensko pokolenje.
Strašni plazovi katastrofalnih nesreč so vdrli v naše lepe ln otožne kraje, — je ugotovil predsednik Narodne galerije dr, Fran \Vlndischer. S stoletnim trudom zgledne slovenske varčnosti in potrpežljivosti pridobljene vrednote, naša sela, naše crkve, šole, naše staroslavne umetnine zapa-dajo kot žrtve brezsrčni rušitvi. Kar nam je dalo vekovno gradivno delo, kultura in civilizacija, na-
glo izgubljamo ln se biide strahotni goni, ki pre-tc, da zagospodarijo v naši domovini. In vendar nas je to bore perišče še živih ostalih Slovence* izvestno premalo, da bi delali nov red na svetit ln urejali svetovne zadeve. Smo pa dolžni, da branimo svojo domačijo uničevanja ln čuvamo pred pobojem našo prebivalstvo, ki ga Je le še drobna peščica.
Slovensko ljudstvo je žal le majhna družina družbi velikih sosed, — je ugotovil v svojem krat* kem nagovoru po radiu odlični slovenski knjlžev« nlk dr. Ivan Pregelj. Ker je naše ljudstvo kakor družina, zato sino vsi Slovenci pravi bratje ln sestre. Mnogo, premnogo teh naših bratov ln sestra pa je zudela najhujša nesreča. Zgubili so;, ne da bi bili kaj krivi, vse to, kar so imeli svojega. Bratje so, ki so bratom zažigali domove. Pregnali so jih, svoje brate, ki so samo to zagrešili, da so vedno ljubili svojo zemljo, svoj narod, svoj slovenski verni narod. Siromaki goli ln lačni strmijo v bodočnost. Nimajo obleke, nimajo hrane. Pomagajte jim!
NA DELO ZA SLOVENSKO OBNOVO!
Po kratkih prepričevalnih besedah odličnih predstavnikov slovenske javnosti se mora zganiti slovenski narod ln v prvi sili pomagati vsem, kt jlli je prizadela boljševlška vihra. Obenem pa že tudi moramo lotiti splošne obnove slovenske domovine. Vsaka vojna prinaša s seboj ra-/rušenja, zlasti pa še današnja, ki nc prizadene sam* ozemlja, preko katerega teče fronta, temveč tudi zaledje. In tako bo vse narode po vojni čakal« še ena težka naloga in ta bo: graditi, kar je bile porušenega, obnoviti, kar je bilo uničenega. V mrzličnem delu za obnovo, ki bo zajelo ves svet, bo naš narod ostal prepnščen samemu sebi ln bo moral iz svojih lastnih moči črpati vse, kar bo potrebno.
Naša oblast jc že od prvega hipa imela poleg neštetih drugih tudi to važno nalogo pred očmi. Ustanovila Je urad za obnovo, ki se je takoj vneto lotil dela. Izdelani so bili več ali manj velikopotezni načrti za obnovo naše domovine. Trebit pa je računati na sodelovanje najširših plasti ljudstva. Prva javna zbirka med ljudstvom, zbir« ka starega železa in kovin, Je uspela po zaslugi naše šolske mladine in po darežljivo* t i dajalce« nad vse pričakovanje. Toda ta zbirka ni bil« zadnja, temveč šele prva v vrsti, zbirk, ki jI bode sledile. Premnogo je še potreb, ki jlin bomo nu» rall zadostiti. Zbiranje starega papirja se bo kma* lu pričelo. Potem pride na vrsto vse drugo. NI dvoma, da bodo vse zbirke uspele v največji me* ri, saj gotovo ne predstavljajo najtežjih žrtev, ki jih usodni časi terjajo od nas. Vsi bomo radi dali, kar bomo mogli, samo da obnovimo ljublje* no slovensko domovino, kateri naj po tolikem trp* ljenju zusije srečna bodočnost.
Tudi dežela zbira
Zbiranje starih kovin, ki je doživelo v Ljubljani tolik uspeh, se to dni nadaljuje tudi po našem podeželju, Id na ta način samo prispeva sredstva za' svojo lastno obnovo. Medtem ko je mesto že Izpolnilo na lep način svojo dolžnost, dolžnost, ki je bila tem večja, ker je mesto doslej ostalo nepoškodovano in ker je vprav ono dalo iz svoje srede mnogo uničevalcev narodne Imovine, se danes naša dežela odziva klicu po obnovi.
Naša dežela, ki se je doslej vsestransko izkazala, ki Je dula iz sebe svoje najboljše za obnovo domovine, ki je žrtvovala največ, tudi na tem polju noče zaostati. Zlasti noče zaostatl, ker gre pri tem predvsem za njo samo, za obnovo porušenih kmečkih vasi ln domov, za zopetno možnost mirnega in plodonosnega dela na svoji zemlji. Podeželje sedaj zbira stare kovine, zavedajoč ie pri tem, da ne sme biti ničesar, kar bi
šlo v izgubo, da jo treba resnično zbrati vse svoje sile za uspeh, ld si ga želimo.
že n» uvodnem mestu sino napovedali, da so bo zbirka za našo obnovo nadaljevala in se razširila tudi na deželo. To se je zdaj zgodilo. Tudi v podeželskih krajih zbirajo staro železje, ki leži nerabljeno ln mnogokrat v napoto v poslopjih iu okrog njih, ki ga pa domovina vprav danes tak« potrebuje za svojo obnovo. Prepričani smo, da bodo uspehi podeželskih zbirk še lepši od onega v Ljubljani.
Danes ve že vsak otrok, da je brez železa vsaka gradnja skoro nemogoča. Kjer koli bomo zastavili delo za obnovo, povsod bomo potrebovali železje vseh vrst. Razmere so take In bodo še dolgo take ostale, da moramo tudi v tem pogleda storiti najprej vse, kar iz sebe pi-emoremo, kakor
delajo to vsi evropski narodi. Vprav zaradi tega Enačaja samopomoči pa imajo zbirke te vrste tudi izreden moralni pomen. Njihov uspeh bo merilo naše volje in naše sposobnosti, da skrbimo sami zase, bo preizkušnja naše zavesti o naši narodni skupnosti in o iz nje izhajajočih svetih - dolžnostih. Zato je dolžnost vsakega zavednega Slovenca, da po svojih najboljših močeli sodeluje pri zbirkah — ne le s tem, da sam da, kar le more pogrešati, marveč tudi s tem, da pojasnjuje pomen in namen te koristne akcije povsod, kamor pride.
PREGLED VOJNIH DOGODKOV
Na vsej vzhodni fronti boljševiki skoraj neprestano napadajo, nemške odpornosti pa ne morejo zlomiti. Različna so žarišča boljševiških napadov. Velike so boljševiške izgube. Zimska bitka na vzhodu zdaj tu zdaj tam narašča pa speft upada. Sovražnik je stalno prisiljen pošiljati
svoje razredčene oddelke z bojišča v zaledje, obenem pa pošilja v boj sveže rezerve. Dejansko višino sovjetskih izgub lahko le približno ©cenimo. Gre pa v milijone. Najhujše borbe so trenutno — če pogledamo vzhodno fronto od severa proti jugu — pri Narvi in Pskovu, pri Nevlju, Vitebsku in Rogačevu, nadalje pri Se-petovki in pod Krivim Rogom-
V Južni Italiji imajo Angleži prav tako zelo hude izgube na mostišču pod Rimom, na vseh bojiščih pa tudi v preteklem tednu niso prišli nikamor naprej. O stanju na bojiščih nam je podalo nemško vojno poročilo v torek 7. t m.
naslednjo pregledno siliko:
*
Na obeh straneh Krivega Roga so naše čete tudi včeraj v hudih bojih zavrnile silovite boljše-vifike napade ali pa so Jih zaustavile na vdornih mestih.
Na področju pri Zvenlgorodkl in Sepetovki se nadaljujejo z nezmanjšano silovitostjo težki boji. Nočni sovražnikovi napadi so se menjavali z odločnimi protlsunki naših divizij proti sovjetskim napadalnim klinom, ki so napredovali. Pri tem pno samo južno od Sepetovke uničili 41 sovraž-h'kovlh oklopnikov ln 29 topov.
Ob avtomobilski cesti Smolensk—Orša so bolj-fevik: na ozki fronti nadaljevali poizkuse, v več tjtapadalnih valovih, da bi prebili fronto, ki pa Sp se do srditih bojih zrušili. Pil tem je izgubil j&vražnik 22 oklopnikov.
Tud! severno od Pskova in pri Narvi so se sprite žilavega odpora naših grenadirjev izjalovili vsi I oklopnikl in bojnimi letali podprti sovjetski napadi. Lastni protinapadi so se ugodno razvijali.
Na visokem severu so gorski lovci vojske in Oddelkov SS v odseku Louchl zavrnile več sovražnikovih napadov ter zadali sovjetskim četam ve-uke krvne Izgube.
' Na italijanskih bojiščih je vladalo včeraj živahno obojestransko lzvidniško in napadalno delovanje.
Napad severnoameriških bombnišklh oddelkov na državno prestolnico včeraj v opoldanskih urah le prinesel našim protiletalskim obrambnim silam posebno velik uspeh. Razpršeno vržene bombe so Sadele nekatere stanovanjske predele na področju velikega Berlina. Uničili smo 140 sovražnikovih letal, med njimi 118 štirimotornih bombnikov.
Pri tem se je posebno odlikoval oddelek rušilnih letal pod vodstvom majorja Koglerja.
Nemška brza bojna letala so napadla cilje v Južni Angliji.
Zaščitne sile vojne mornarice so v današnjih jutranjih urah potopile v hudih borbah v vodovju pred Ymuidenom dva britanska brza čolna, tretjega tako poškodovale, da lahko računamo z njegovo potopitvijo, ter zažgale tri nadaljnje čolne. Lastne edlnice so se polnoštevilno vrnile v svoja oporišča.
Podmornice so potopile v hudih bojih proti sovražnikovim ladijskim spremljavam in močno zavarovanim posamezno plovečim ladjam na Atlantiku in Indijskem oceanu 12 ladij z 71.000 tonami.
#
Ostanek italijanske vojne mornarice, ki je bila zgrajena s težkimi žrtvami naroda in ee je uvrščala med velike mornarice na svetu, si po zaslugi »cesarjevega« in Badoglijevega Izdajstva delijo Američani, Angleži in Sovjeti.
Američani in Angleži že uporabljajo del italijanskih ladij, tretjina pa bo odstopljena sovjetski mornarici.
Ker Turčija dosledno vztraja na svoji nevtralnosti in se noče spuščati v vojne pustolovščine, se je tako hudo zamerila Angležem, da ji nočejo več dobavljati orožja in drugih potrebščin. Anglija pritiska na Turčijo s svojo trgovsko politiko prav tako močno kakor na Španija Turški vodilni možje sprašujejo, kakšni
Pomladno delo na vrtu in v sadovnjaku
Marec Je mesec setve in saditve. Na zelenjad-nem vrtu rahljamo praho z rahljačem, poravnamo z grabljami in napravljamo gredice. Na vrtni ploskvi odmerimo na obeh straneh po 150 cm, napnemo vrvico in prehodimo ob vrvici stezice. Na ta način dobimo 120 do 125 cm široke gredice, vmes pa 25 do 30 cm široke stezice.
Na pripravljene gredice sejemo: peteršilj, korenje, črni koren, pastinak, por, čebulo, rdečo peso, špinačo in solato. Vsa semena sejemo v vrste. S tem zemljo bolje in enakomernejše izrabimo, rastline pozneje laže redčimo, plevemo in okopa-vamo. Sadimo grah ln bob v težko zemljo bolj plitvo, da kali laže prodr6 Iz zemlje. Česen, čebulo in šalote sadimo plitvo in precej gosto, da lahko redčimo sadike za zeleno uporabo.
Za setev pa tudi za saditev v vrste si napravimo razčrtalnik, s katerim načrtamo na 120 cm široke grede po 2, 3, 4, 5 ali 6 vrst. V šest vrst sejemo: solate, špinače, koren in peteršilj; sadimo pa: čebulo, česen in šalote. V pet vrst sejemo ali sadimo: velike solate, endivijo, kolerabo, rdečo peso, zčleno ,radič, por, letno in zimsko redkev. Nizki grah in nizki fižol sadimo po štiri vrste na gredo. V tri vrste sadimo: rdeče zelje, rani ohrovt, rano zelje, rane cvetače in visoke grahe. Zimsko zelje, zimski ohrovt, pozne cvetače in natiški fižol sadimo po dve vrsti na gredo.
Konec meseca bomo sejali na posamezne gredice razne dišavnice, ki jih pozneje preredčimo in presadimo. Trajne dišavnice delimo in presajamo. Grede, na katerih rastne zimska solata, pognojimo s kompostom in jih okopljemo. Okop-ljemo tudi nasade jagod. Ob suši zalivamo, toda le s prestano in ogreto vodo ln vedno dopoldne. Zatiramo plevel takoj, ko se pokaže. Nabavimo si natičje in grah ln natikov za fižol .V tople grede sejemo solate, paradižnike, papriko, zeleno, zgodnje cvetače, ohrovt, zgodnje zelje in razne kolerabice. Ce imamo prostora, sejemo nekatere cvetice, kakor nageljne, astre, cinije, ageratum m podobno. Ozelenelo toplo gredo dobro zračimo. Odrasle sadike pikiramo ln utrjujemo
V	sadovnjaku sadimo ob ugodnem vremenu sadno drevje, najprej češnje in slive, nato jablane in hruške. Poškodovane korenine prirežemo do zdravega lesa. Rezi naj bodo obrnjene k tlom. V vrhu, ki naj ima voditeljico in štiri pravilno razvrščene veje, prikrajšamo mladike: pri jablanah in hruškah za dve tretjini, pri češpljah in slivah za eno tretjino, tako da so očesa na zunanji strani in obrnjena navzdol. Kol zabijemo v celino. Prst izboljšamo s kompostom ln z dobro zemljo. Gnoj potrosimo ob robu jame in po kolobarju, da ostane zemlja vlažna in topla, kar pospešuje rast korenin Ne sadimo pregloboko!
Ob ugodnem vremenu precepljamo nerodovitno, pa tudi tako sadno drevje, ki rodi slabo sadje. Cepiče trdno privežemo in cepljena mesta dobro zamažemo s cepilno smolo. Cez cepiče privežemo locnje, da jih ne polomijo ptiči. Pozneje privezujemo nanje mlade poganjke. Spalirno sadno drevje, posebno marelice in breskve, pa tudi slive zasenčimo s smrekovimi vejami ali vrečevino, da zadržimo prezgodnje cvetenje in pozčbo. Pod češnjami, slivami in jagodičjem prekopljemo zemljo, da spravimo globlje v zemljo in uničimo razne škodljivce, posebno češnjevo muho, ki prezi-muje kot buba v zemlji.
V	toplih dneh zapuste svoja skrivališča samice cvetožera in začno odlagati na cvetne popke jajčeca. Ob zgodnjih Jutrih otresemo otrple hroščke na rjuhe in jih uničimo. Ob mirnih in sončnih dneh nadaljujemo škropljenje sadnega drevja, ki je izredno uspešno, preden se začne odpirati pop-je. Tedaj zadenemo posebno v živo razne škodljivce in kaleče trose mnogih bolezni- Zavarujemo pa tudi popke pred požrešnimi kljuni vrabcev,
ščinkavcev in kalinov, še je čas, da nastavimo na primernih krajih valilnice. Voluhar Je Se vedni) na delu, zato nastavljamo pasti in zastrupljeno vabo.
Sadimo lepotične gfrme, vrtnice in t»a>ilce. Vi« sokodčbelne vrtnice položimo po sajenju na tla ln pokrijemp s prstjo vrhove in debla. Nizke pri« sujemo za pedenj visoko. Ce je to nemogoče. Jih pokrijemo s smrečjem ali listjem. Ko aačnč od» ganjati, jih dvignemo, najbolje v vlažnem vremenu. Prav tako ravnamo s posajenimi šibki, katere bomo poleti okulirali. Med jagodami in po cvetličnih gredah potrošeni gnoj ali kompost pol« kopljemo. Pograbimo trate, uravnamo vrtna pota.
Sobne rastline presajamo. Pri presajanju po» režemo obolele ln pregoete korenine. Ne sadimo pregloboko in ne preplitvo. V rahlo peflCeno, hu« možno prst sadimo potaknjence. Pregledamo in obrežemo, po potrebi presad'mo oleandre, lovorje in drugo. Ker bo vedno več sonca, potrebujejo rastline več vlage, zato jih bolj zalivamo, vendar ne preveč.
Iz kleti in zasipnic poberemo zadnjo nelenjad, Preberemo in pregledamo krompir to druge go« moljnice. Kleti posnažimo ln ob lepem vremenu dobro prezračimo.
Odmevi
X »Nemška vojska je nepremagljiva«. Na
sprejemu predsednikov francoskih Obrtniških združenj je imel predsednik vlade Lava! nagovor, v katerem je dejal, da je nemška vojska nepremagljiva, ker razpolaga z ogromnimi rezervami. Laval se je nato na kratko bavil a odpad« niki to izjavil, da bi tisti, ki so Francijo zapustili, v primeru zavezniške zmage prinesli a seboj boljševizem. Kar se odigrava v Alžiru, je le pred« igra tistemu, kar bi nato videli v Franciji. Laval je končal z ugotovitvijo, da vse poizkuša, da reši življenje Francije.
X »Kje so postelje, ki sedaj manjkajo v londonskih javnih protiletalskih zaklonišča? Čemu jih ni več tam?« Tako se vprašujejo po ojače-nju nemških letalskih napadov tisoči Londonča-nov, piše angleški dnevnik »News-Chranicle«, vendar ne more nihče na to odgovoriti. Se manj pa seveda preskrbeti manjkajoče postelje. Celo upravitelji zaklonišč nimajo pojma, kjer ao postelje. Zaradi tega morajo v večini kmdonsklh postaj podzemske železnice majhni otroci, aavlti v rjuhe, spati kar na peronih. Na neki velik', postaji je zmanjkalo 1.400 postelj, na aeki drugi 400, na tretji 1.100. Zato ljudje, ki so iskali zavetja, niso vedeli, kako naj spijo, ter so tavali ponoči s svojimi otroki in culami od emega. kolodvora do drugega
X Turška sodba o sovjetski ofenzivi. Tarški ra« dio je izjavil v svojem komentarju, da sovjetska zimska ofenziva nI dosegla svojih ciljev. Boljševl« kom nt uspelo zlomiti nemškega odpora Zgodilo se je tako, kakor so Nemci že davno prej ugo« tovill: ofenziva je zahtevala od Sovjeti je mnogo žrtev, prinesla pa jim ni nikakih vidnedtk uspehov.
X Španija ln boljševizem. Seviljskl nadškof kardinal Segura je imel pred okoli 5006 verniki svojo prvo letošnjo postno pridigo. Kardinal Je podčrtal veliko nevarnost boljševizma xa človeštvo in izjavil, da bi Španija ponovita postala žrtev boljševizma, če bi Sovjetska zvem »magala v Evropi.
X Japonska je nezlomljiva. Angleški minister za letalsko proizvodnjo Cripps je izjavil v torel* v Londonu: »Japonska Je še daleč od poraza. Treba bo podvzeti še mnogo večje napore, da Jo pre« ženemo s prostranih ozemelj, ki jih ima aedaj za« sedene.«
nagibi vodijo Anglijo, da pritiska s tako silo na maloštevilne nevtralne države Evrope. Pritisk z ustavitvijo pošiljk je turškim krogom tem manj umljiv, ker Nemčija neglede na to, da je Turčija zvezana z Anglijo po prijateljski pogodbi, pošilja Turčiji najnovejše orožje v
okviru obstoječih trgovskih pogodb.
*
Hrvatski ministrski predsednik dr. Mandič in zunanji minister dr. Perič sta se pretekli teden mudila na obisku pri Fuhrerju in nemškem zunanjem ministru Ribbentropu. Ko sta se vrnila v Zagreb, ju je takoj sprejel Poglavnik in imel z njima daljši razgovor. Hrvatski dnevniki so ob tej priliki naglašali, da je oba hrvatska državnika globoko prevzela izredna osebnost Fuhrerja kakor tudi ozračje odločnosti nemškega naroda, s katero se loteva vseh nalog, ki jih zahteva sedanja vojna. Nemci pa poročajo, da je prisrčni ton razgovorov v Fiihrer-jevem glavnem stanu potrdil trdnost nemško-hrvatskega prijateljstva, bratstvo v orožju, povezanost usode in skupnost v boju proti boljševizmu
Voditelji nemških propagandnih uradov so se zbrali 28. to 29. februarja v Berila«. Vodilni možje vojske, države in stranke so podali pregled najvažnejših vprašanj nemškega vojaškega in političnega vojnega vodstva. Gosrorili eo: notranji minister Himmler o notranji trdnosti Nemčije, generalni guverner dr. Frank o sta« nju v poljski gulberniji. generalni major Gal« land o nemškem lovskem letalstvu, generalni poročnik Schmundt pa o hrabrosti nevnžke voj« ske in o vojaškem naraščaju. Naposled Je iz* pregovoril propagandni minister dr. Goebbela, ki ie rekel: Sovražniki Nemčile borin najbrj skušali izvršiti invazijo na zapadu Bvvope. S
tem se bo ta vojna približala svojemu viška Ako je nemškemu vodstvu uspelo, da Je pre« magalo sedaj že minile težke položaje na boji« ščih, ne da bi izigralo svoje zadnje achite. po« tem pač ne more biti nobenega dvoma, v če« gavo korist se bo končala ta vojna. »Zmag« nemškega orožja, je zaključil minister dr. Goeb-bels, »ni le nemško upanje, temveč Je zgodovinska gotovost. V zavesti svoje moči jo lahka
popolnoma mirno pričakujemo.«
Zgodba o klobuku
—	Skrajni čas je že, da si kupiš nov klobuk, starega ne moreš več nositi. Moti me, da...
—	Da, da, prav praviš, Ančka, veseli me, da misliti na to.
—	Kdo bo pa mislil nate. če ne jaz? Ce bi le ti mislil toliko name, kakor mislim jaz nate!
—	Zelo pozorna si in hvaležen sem ti za to, — je dejal in jo poljubil. — Prihodnji teden si kupim nov klobuk.
—	Prvič ga ne boš kupil sam, temveč pojdem jaz s teboj, da ti ga izberem, a drugič, zakaj bi čakala do prihodnjega tedna? Ti vedno vse odlašaA! Zakaj bi ga ne šla kupit kar danes? Danes si dobil denar. Kdo ve, če ti bo do prihodnjega tedna še kaj ostalo. Sicer pa, kar lahko storiš danes, ne odlašaj na jutri. Klobuk pojdeva torej kupit danes.
—	Veseli me, draga ženica, da si tako energična! Kar lahko storim danes, tega ne bom odlašal na jutri. Klobuk pojdeva torej kupit še danes. Ne vem samo, kakšnega bi si izbral. To pot bi se lahko odločil za čisto lahkega. Pomlad je na pragu.
—	O, Bog, samo platnenega ne! Platnenih klobukov ne trpim! Sicer pa pojdem s teboj in pomagala ti bom izbrati ti ga. Bom že jaz pazila, da izbereva pravega, da ti bo dobro pristojal.
—	Kakor ti misliš, Ančka. Izbiro prepuščam tebL
Popoldne okrog petih sta odšla v mesto izbirat klobuk. Veselo sta stopala po živahnih ulicah. Tu pa tam sta se ustavila pred izložbo in si ogledovala klobuke, pa tudi obleke.
—	Poglej tole obleko, dragec, — je dejala Ančka in se ustavila pred Izložbo modne trgovine. — Krasna je. Imenitno bi mi pristajala. Vstopiva, da si jo ogledam od blizu. Saj kupiti je itak ne mislim.
—	Toda... je hotel ugovarjati mož.
—	Saj pravim, da je ne mislim kupiti. Samo ogledala bi si jo rada. Ogledovanje nič ne stane. Nu, kar vstopiva.
Te besede je Izgovorila s takim glasom, da je bilo vsako upiranje izključeno. Vstopila je v trgovina, mož pa za njo.
Ko sta čez pol ure odhajala iz trgovine, je nosa mož v desnici velik zavitek: obleko lz izložb«.
—	Izredno poceni! — je dejala žena navdušena. — Samo da ml živi duši ne poveš, dragec moj, koliko sva plačala zanjo. Jaz porečem vsakomur, da sva plačala za to krasno obleko dvakrat toliko, kolikor stane v resnici.
Komaj sta napravila nekaj korakov, je dejala Ančka:
—	To je pa že preneumno! Zdaj nimam nobenega klobika, ki bi mi pristojal k tej obleki.
—	Ouj, draga žena, — si je dovolil pripomniti moč, — saj imaš pol tucata klobukov.
—	Res jih Imam, nimam pa nobenega, ki bi ga lahko nosila k novi obleki.
Ta čas sta šla mimo modne trgovine, kjer je bilo v izložbi mnogo ženskih klobukov. Ančka se je ustavila pred njo in začela ogledovati klobuke.
—	Dragec, dragec! — je vzkliknila radostno. — Poglej tale klobuk tu spredaj, ta bi mi imenitno pristojal k novi obleki. Danes imam pa izredno srečo, dragi možiček.
V trgovini je Ančka pomerila več tucatov klobukov. Slednjič se je odločila za model iz izložbe.
—	Nisem se zmotila, — je rekla ponosno svojemu možu. — Ta mi najbolje pristoja. Videla sem ga in — takoj mi je bil všeč. Bilo Je kakor
takrat, ko sem prvič videla tebe: ljubezen na prvi pogled.
Mož je molče pri blagajni odštel denar in vzel škatlo z novim ženinim klobukom.
Pogledal je na uro. Bilo je sedem.
Ostalo mu je bilo še nekaj drobiža.
—	Zdaj pa ne moreva kupiti klobuka zame, —• je dejal ženi, ko sta odhajala iz trgovine — Pre-kasno je, pa tudi denar sva potrošila.
—	Veš kaj. — mi je rekla žena, — kadar si tako lepo obrit kakor danes, ti tudi tale klobuk imenitno pristoja. Ko pa pozneje ne bo več tako lep, si boš pač kupil novega. Zamujenega ne bo s tem nič.
—	Prav praviS, draga ženica, — je pritrdil mož povešene glave.	J. T.
Ivo Dan:
HARMONIKA
Pod roko so jo bili prodali. Tako so prodali harmoniko, kakor proda bajtar najboljšo sekiro. Zdaj so se vsi bali Janeza, ker jo je imel tako rad. Odkar je prišel domov že posluša, sedi in posluša. Zdi se, da čuje žalostno pesem; zdaj se obrne in bo povprašal, kje je harmonika... Zato so pred njim zamolčali. A vsem je bilo, kakor da on že vse ve. Kmalu le o tem zvedela vsa vas. — Od srca so mu utrgali — je rekel sosed. — da ne bo žalosten. — Spogledovali so se, če je pogovor nanesel na njo, včasih so presekali besedo in potlačili v sebi spomine na
tiste dni, ko je še nad vasjo in vso dolino kraljevala Janezova harmonika Ugibali so, kako naj ga potolažijo, ko bo zvedel in se jezil, ker jokati ne zna. Strmeli bodo v sajasti strop.
Največje trpljenje pa so bile vsem Rogozovim misli na Ameriko. Le nejasno so si predstavljali rudnik, v katerem je njihov delal in kjer ga je strlo. da so mu morali obe nogi odrezati. Obe nogi sta v predstavi spominjali na vrnitev, na tisti dan. ko so jih prvič gledali v resnici. Za njim so iz Amerike poslali tisoč in pet sto dolarjev. Crn voziček na vzmet je prišel z njim. Zdaj v njem sedi in dremlie. noč in dan.
Prvo leto se doma ni dolgočasil. Od hiše, ki stoji pri poti, pod cerkvijo na klancu, se je premikal ]e toliko, da vidi po vsej dolini Kadar je na tem mestu dvignil bledo roko, se je zdelo, da boža z njo vas pod seboj Tako blizu, tesno se je bila pritisnila k cerkvi kopica hiš. Strehe padajo, kakor glinasto rdeče stopnjišče, ki se na drugi strani vzpenja v grad. Okrogli grajski stolp stoji tam in vrne iz turških lin mračno vsak pogled. Pod gradom seče Reka svojo strugo. med mlakami obmolkne in visoki janci Jo tam stražijo, med potekajočimi lazovi rjavih niiv. Vso pobočie Silentabora ie kakor prelomljen lok, razparano oprsje štrli lz Golobinjaka
nad trnovskim poljem. Na njem leži Snežnik ln tlači k tlom ves svet, do Učke, na sever do Vremščice in Nanosa. Med temi gorami je Prem kakor majhna, boječa postovka v rdečeapneni suknjiči razčesanih slemen.
V tem svetu je Janez doživel svoje novo veselje.' Približal se je, že drugič, spet premski shod. Nedeljski zvon je zadonel med belimi zidovi in požetim poljem. Mimo Rogazove hiše so prihajali rahlo upognjeni silni ljudje. V zagorelih obrokih je sijala svečanost težkih udov. Janez je sedel na svojem mestu v črnem vozičku in se oziral v cerkev sv. Helene, ki se je svetlo-doneča, kakor pesem, zlila v jesen.
Pred tremi dnevi so stali na tem mestu zbrani premski fantje, da priredijo ples. »Ne harmonike. — je rekel, — naj pride banda iz Herpeljl« In poslal jih je po godbo, dal jim je denarja. »Plačam jaz; jaz hočem.« — Postavili so na dvorišču pod, nad vrtovi so zasadili mlaj, okrasili so pot na vse strani. Ljudje prihajajo, sosedjS lz doline in z brkimskih gričev. Zdaj gredo k maši. —
Vas se je stisnila pod udarcem bobna. K prvemu plesu so se približali hribčki in klanci,
kakor da se je napotilo veselje v vas. Po vseh stezah, v zelenih grajah in na beli cesti je vel lahek veter.
Janez je sedel skoraj nepremično, pijan od razkošja, ki je završalo nad njim. in zdelo so mu je, da ne preneha nikdar. Sonce se je pogovarjalo z njim ves popoldan. Nevede čemu in kdaj, mu je vrglo na obraz sence jelševih vej.
Takrat so se ustavili pred njim prvi zasop-Ijeni plesalci in gostje. A niso odšli. Vračali so se in plesali, zapletali so se v krog in izbirali. Dekleta so tonila v drveč, pisan kolobar. Včasih je zdrvel čez deske vrtinec in zatemnel, kakor senca. Janez se je prestrašil. Zdelo se mu je.
morah
iofis
[NA CVETE
In tako so tisti izmed na3, ki so najbolje odrezali, ponesli oba mrliča ln oba težko ranjena z naporom proti malemu gaju, kjer smo bili pustili konje. Ko smo prispeli tja, nas je čakalo neprijetno presenečenje. Šest konj se je bilo utrgalo in so pobegnili Najbrž so — tako je sodil Eli — ubrali pot proti Zionu, toda to je bila le majhna tolažba za ranjence, ki so zdaj morali računati s tem, da bodo dolgo pot povratka vsaj delno premerili peš. Moja kobila Bluey je stala tam, kjer sem jo bil pustil, in tudi Geoffreyeva Lassie je zarezgetala od veselja, ko je spet zagledala svojega gospodarja.
Ker nismo imeli lopate s seboj, smo grobove za Vilija Lomaxa in Toma Cranea izkopali z noži in sekirami. Eli je ob odprtih grobovih zmolil molitev, jaz pa sem izpregovoril spominske besede, ki so se*eda bile zelo kratke, saj so bila moja usta tako zdelana, da me jo zabolelo pri vsaki besedi. Videl sem, kako je Geoffrey Mont-pelier ob zagrebljenih grobovih nekaj predse mrmral, česar nisem razumel. Opazil je, da ga motrim, prekrižal se je in rekel: »Jaz sem katoličan, mar tega niste vedeli?«
»Ne,« sem odgovoril. Na tihem sem si mislil, da bi mu moji puri-tanski sodržavljani zaradi tega gotovo zasolili življenje.
Zdaj je bilo treba misliti na žive. Z velikim trudom smo spravili preprosta nosila za oba ranjenca in po velikih brezuspešnih naporih nam je vendarle uspelo, da smo vsako nosilo pričvrstili ob sedli miraik konj. Andy, Edvard Cambody, Mozes Pikle in Jake Crane, ki ao bili najmanjši in najlažji med nami, so jezdili na štirih konjih, ki smo jih bili izbrali za prenos obeh nosil. Drugi pa smo si uredili, kakor smo mogli. Ker smo pokopali dva mrliča in ker sta dva ranjenca počivala na nosilih, sta nam zdaj nedostajala le še dva koaja. Dva moža sta morala torej menjaje se stopati vštric.
Zasedel sem svojo kobilo, medtem ko je Eli prijel za uzdo in ai jo za nekakšno oporo ovil okrog roke. Geoffrey je konja menjal v presledkih z Oliverjem Lomaxom. Tik pred poldnem je njegova kobila z eno nogo stopila v globoko jamo, se spotaknila in začela šepati. Oliver je stopil na tla in je stal tu brez pomoči.
Skrbno je Geoffrey pregledal nogo svoje kobile. Ko se je spet dvignil, so mu s krvjo prepojeni lasje padali na obraz, ki je bil zdaj še bolj bled.
»Kako sem le mogel takemu norcu, kakršen ste vi, zaupati svojo kobilo Lassie na uzdi in jo skušal z nežnim prigovarjanjem zvabiti niste videli globoke jame! Pojdite k vragu pa se vsedite na kakega vprežnega konja!	«
Ubogi Lomax je prepaden zbežal, medtem ko je Geoffrey vodil kobilo aLssie na uzdi in jo skušal z nežnim prigovarjanjem zvabiti naprej. Kobila se je trudila, da bi na treh nogah šantala dalje, toda že po nekaj korakih se je ustavila in je žalostno gledala svojega gospodarja.
Ustavil sem svojo Bluey in se ozrl. Videl sem, kako so solze zalile Geoffreyeve sinje oči. Oliver je bil izgubil svojega brata — bilo je pač razumljivo, da ni posebno pazil na pot, toda Geoffrey je ljubil svojo kobilo kakor človeka.
Zdaj je božal njene nozdrvi in je naslonil svojo glavo na žametno mehko dlako njenega čela. »Prosim te, srček, poizkusi še enkrat! Ne morem te tukaj pustiti, Indijanci bi te gotovo našli.«
Lassie je šantala še nekaj korakov in se je znova ustavila. Spet se je Geoffrey sklonil k njeni nogi. Ko je dvignil glavo, so mu solze lile po licih.
»Jezdita dalje!« je vzkliknil Eliju in meni.
»Pojdi,« sem rekel Eliju, »midva ne moreva pomagati, kobila si je zlomila nogo.« Malo pozneje sva čula strel. Kmalu nato je zdirjal Geoffrey mimo naju kakor da ga preganjajo furije.
Eli in jaz sva zdaj bila za zaščito naši majhni skupini. Postanek nam je vzel precej časa.
Moje bolečine so pojenjale, ker me je prevzela izčrpanost. Kakor v polsnu sem tičal na hrbtu svoje kobile. Pot je spet držala skozi gost gozd. Vonj cvetočih grmičev me je naposled zbudil iz sanjarjenja.
iOa okamenijo vsJ, če godba utihne. Nič več se Be gibljejo, topo zijajo in plavajo s krogom. Zbal se je zanje, kakor da nosijo zlo znamenje na čelih. Misel pada v tišino in bije. — Nevede je dal znak in jih pognal z godbo v nove vrtince. Naj se zgodi! — je pomislil, da sam ni točno vedel, čemu.
V divj'h lokih se je zavrtelo in prelomljeno
p&dalo življenje na podu. Z jelš so se lomile vejice in padale plesalcem v obraz. Modra obličja godcev so počrnela v naporu. Oči so jim legle v
kotce in poslušale samo še ukaz. Za njimi sedi »— nepremičen ukaz...
Vrtinec na podu je gibanje s strastjo ožganih čel. Ljudem omahnejo roke in še se bodo Vrteli kakor blazni.
Tisti mah so vsi obstali. Mir je presekal godbo. Ozrli so se vanj. Janezov obraz ie bil bled. V očesnih jamah mu je umrl pogled. — Globoko v dolini je pela harmonika.
Truplo v amerikanskem vozu se je dvignilo in v grlu se je zbral grčeč glas. Najbližji so priskočili in se umaknili. Nihče ni pobral klobuka, ki mu je pal na tla. Mati je sedla na prag in cajokala. A na poti, tam v praznem prostoru, je plesal Janezov oče strasten ples. Bele rokave si je vihtel nad glavo in na prsih mu je poigravala »aceljena rana.
Janez je začutil udarec v sence. Pred njim se le zavrtel kolobar s plesiščem in padel. Voz se Je z njim zazibal kakor silna kretnja. Obležala •ta v polkrogu temne množice. Iz mraku je zajokal bolesten glas. Harmonika je utihnila. Fantje so dvignili mrtvo truplo. Sli so z njim v hižo in ga položili nn očetovo posteljo. Ko so ?e
vrnili, je padla v dolino noč. Ljudje so obstali v temi. Molče so se razgibale k tlom sklonjene glave, kakor bi odhajali v odmev. In so se razšli na vse strani.
Drugo jutro so spravili voziček v pastirie lopo. Deček ni spal. Zdelo se mu je opolnoči, da stoji na pragu stari Rogoz. Beli rokavi so mu obviseli nad glavo, telo je okamenelo v dr-varskem plesu. Pred njim, iz amerikanskega vo-( zička se je dvignil Janez in gre očetu naproti. — Zjutraj je pastir izginil. Ljudje so prihajali iz vasi, da vidijo voz. in so se križali na pragu. Kupil ga je naposled mladi kovač in ga odpeljal domov. Na pragu ga je ustavila žena in je zajokala pred njim. Obrnil se je in peljal voziček nazaj.
Takrat je prišel po poti bedak Munde s harmoniko na jermenu. Truden je bil 'n se je leno zvrnil v voz. Potem se je v njem zibal do večera in zaspal. Ko je padla noč, je zaigral pesem, ki je prej ni poznal. Začudeno je sklonil uho do piščalk in posluša). Nad vasjo je plavala tiha noč. Pri Rogozovih je še brlela luč in svetlobni žar je padal na godčevo lice. Munde je občutil, da joče. Obrisal si je z rokavom mokra lica in je odšel iz vasi.
Kadarkoli se spet prikaže na vasi. utihnejo pred niim vsi ljudje. Zgodaj zvečer zapro okna in molče ležejo spat. Nad dolino se oglasi pesem, ki jo je igral Janez, ko je pred leti odhajal. V senci gradu stoje zbrani vsi oremski fantje, poslušajo in pogovor utihne. Nihče ne spominia Amerike o^a^jo v<">k svoio i->t in vsak večer se poslavljajo. Vedno manj jih je, kakor bi jih bila seštela postovka.
Ženska vlada na Otočju sv. Blaža
Na nasprotni strani republike Paname je kakih 10 milj vzdolž morske obale vse polno majhnih otokov 'n otočkov, za katere najdemo na zemljevidih navadno skupno Ime »Ar-chlpelago de las mulatas«, najbolj pa so znani ©od Imenom Otočje sv. Blaža; to ime so dobili po gorskem grebenu, ki se vije na nasprotni celini ob panamski obali in se imenuje gorovje sv. Blaža.
Turistom, ki obiskujejo panamske Kordilje-re, m potnikom, ki se vozijo po bližnjih morjih, je bolj malo znano otočje sv. Blaža, kjer ttvl že staro, prvotno indo-amerikansko prebivalstvo. Otočje sestavlja več sto majhnih otokov (pravijo, da jih je več, kakor dni v Jetu) in so nekateri obljudeni, nekateri pa ne. Najvažnejši je otok »E1 Porvenir«; tukaj je se-4ež panamskega guvernerja za celotno otočje •v. Blaža Na prvi pogled zapaziš na vseh otokih go«tdičke kokosovih palm, ki so najvažnejše in najznačilnejše rastline v teh krajih. Pravijo, da Je to otočje v marsičem podobno otokom na jugu Tihega oceana.
Kokosovi orehi so poglavitni pridelek otoča-nov. Tako obilni so, da jim služijo kot drobiž nmaesto denarja in so seveda tudi glavni predmet, s katerim otočani tržijo ter ga izvažajo. Poleg kokosovih palm pridelujejo še riž, koruzo in gojijo sladkorni trst
Domačini, ki so še prvotni amerikanski prebivalci pred prihodom Evropcev, skrbno bde nad čistostjo svoje rase in ljubosumno pazijo, da se poročajo sami med seboj. Ta ljubosumnost jih je rešila, da so se ohranili še do danes. Mešan cev je zelo malo med njimi. Oblasti Jim gredo na roko ter jim pomagajo vzdrževati čisto indijansko raso in ni pretirano reči, da srečaš na otočju sv. Blaža najčistejše tipe ameriških Indijancev. Antropologi pravijo, da je v otočanih mnogo mongolskih osobin Pa tudi mnogo lepote in plemenitosti je v njih.
Vlada republikanske Paname je dala otočju avtonomijo, da lažje obdrži čisto kri in ne pride preveč v stik z ljudmi druge krvL Med prebivalstvom najdeš tudi bele ljudi in ljudstvo je spletlo okoli njih čudovite legende.
Zelo zanimiv pojav med otočani sv. Blaža j« velika vloga, ki jo igra žena v družinskem in družabnem življenju. Ne gre sicer za pravi matriarhat ali vlado žensk; toda stara žen« ima v vseh družinskih pojavih, tudi gospodarskih, prvo besedo. Trgovino opravlja izključno žena. Zene so odlične pomorščakinje, one In na moški krmarijo čolne, izdolblene iz debelih debel. Ženske so podjetnejše od moških.
Indijanci, na Otočju sv. Blaža imajo po večini hiše iz bambusovih palic, prav lepo povezanih. Zato so hišice zelo lične in so nekatere prav umetelno izdelane.
Ženske se oblačijo elegantno z oblačili iz ži-vcbarvnega, pisanega biaga, vrat pa si krase z ovratnicami iz majhnih tropskih sadežev. Sicer pa so ovratnice kaj različne. Cesto so iz zlatnikov in srebrnikov iz Zedinjenih držav ter iz okoliških republik. Okrog vratu si obeftajo tudi umetno izdelane posodice z aromatičnimi rastlinami in raznimi dišavami in napolnjujejo s prijetnimi vonjavami prostor, kjer se nahajajo. Nos jim je leip in estetičen. Navadno »l ga poslikajo z barvasto podolgovato črtico. Cesto nosijo v nosu zlat obroček.
Na otočju sv. Blaža ima zlato neko posebno privlačnost in pomen, pa ne kot denar, marveč kot okras. Pripovedujejo, da je zlato tudi na njihovem otočju. Nekje da je majhen zla* Tilnik, kjer domačini zbirajo zlato :n izdelu-ejo iz njega okraske za svoje žene. Četudi je -o res, zlata ne more biti kdo ve kaj, ker ga zvečine dobivajo iz Kolumbije.
Ženske na otočju sv. Blaža so vešče w-h praktičnih opravil: krmarijo čolne, obdelujejo riževa in koruzna polja, izdelujejo platno :n barvila za lepotičenje.
S štirinajstimi leti so dekleta že godna za možitev. Poročni obredi se opravljajo zelo svečano, s plesom in pojedino. Napijejo se re< kdaj. Do alkohola nimajo preveč veselja. Pitje alkohola sicer ni oblastno prepovedano, je pa v neki meri omejeno.
Dojenčki ne poznajo kravjega mleka. Kadar je treba nadomestiti materino mleko, jih hranijo z mlekom iz kokosovih orehov. Zakonodaja ne prepoveduje mnogoženstva, ki pa je silno redko; tudi ločitev med zakonci skoraj ni. V soolnem pogledu je prebivalstvo čudovito vzdržno, mnogo bolj kakor drugod, kjer živi črna rasa. Matere zelo skrbe za otroke.
Bilo bi pretirano reči. da spadajo otočani sv. Blaža med najsrečnejše prebivalce v naši solzni dolini. Kes pa je, da je živlienie no mnogih drugih kraj'h težje, manj priprosto. kjer so ljudle mnogo manj zadovoljni kr&or tu, kjer najdeš malo zavisti in skoraj nič o»>-hlpna no boeattvu
Poravnaite naročnino!!!
»Zdaj moraš ti nekoliko jezditi, Eli,« sem rekel. »Ne gre, da bi vso dolgo pot stopal peš. Čeprav imaš samo roke ranjene, si vendar izgubil dosti krvi.«
»Naj bo, pojezdim, toda le kratko pot,« je pristal, mi pomagal t kobile in se težko vzpel v sedlo.
Ko sem zdaj šepal ob kobili, smo prišli še bolj počasi naprej. Drugih že nisva več videla. Cez nekaj časa sem spet sldel na kobilo. Sli, ki ga je bila ježa okrepila, je zdaj čvrsto stopal.
Vnovič se me je lotilo prijetno sanjarjenje. Naenkrat pa se je jooja kobila zdrznila, šum, ki mi je prešinil ušesa, me je predramil,
»Kaj je bilo?« sem vprašal zmedeno.
»Neki konj je zahrzal. Sledi nam že nekaj časa. Mislim, da je moj.«
s Ampak tvoj konj je vendar spredaj in nese ranjenca.«
»Ne mislim tistega, mislim, da je Meggie.«
»Meggie?«
»Rdečelaska, ki sem jo bil privedel semkaj in ki je lansko leto izginila. Saj se spomniš, Filip, tistih dveh konj, ki jih je Keziah »ahtevala od mene. Meggie mi je bila najljubša od obeh. Rad bi •topil nekaj korakov nazaj, da pogledam.«
Lahno je začelo rositi in ptički v krošnjah so z živahnim žvrgo-fcnjem pozdravljali dež. Eli je šel v tisti smeri, odkoder smo bili prišli in je skušal privabiti kobilo, katero je slutil v bližini: »Meggie... Meggie... pridi vendar, Meggie!« Izginil je med visokimi drevesi. Ko se je po desetih minutah vrnil, so trudne poteze na njegovem obrazu razodevale globoko razočaranje.
»Je Meggie!« je rekel in spet poprijel mojo kobilo za uzdo. Mislim, da me jo spet spoznala, prav blizu mene se je upala, nato pa se je zdrznila, kakor da mi ne zaupa. Nič čudnega, če je boječa. Bržčas So grdo ravnali z njo.«
»Pomagaj mi s konja,« sem prestregel njegovo prošnjo. »Ce po-jezdiš kos poti nazaj, se bo tvoja kobila rajši pridružila. Potem jo »grabiš in uloviš.«
Naglo, toda previdno se je dvignil s sedla. Videl sem, kako se mu je zjasnil obraz. »Kmalu se vrnem,« je obljubil in odjezdil.
»Mnogo sreče,« sem vzkliknil za njim in se zleknil pod visokim košatim drevesom. Spet sem zadremal v polsnu. Minil me je občutek
kraja in časa. Dež, ki je bil vedno gostejši in je zdaj lil že kar v curkih, me je zbudil. Privihal sem ovratnik suknjiča, se dvignil in šel nekaj korakov nazaj. Naenkrat sem videl, kako drvi Eli skozi dež ob gozdnem parobku proti meni. S plapolajočo grivo je dirjala rdečelaska poleg moje kobile. Toda to ni bilo vse, kar sem vidcL Za. Elijem je dirjalo nalik lovskim psom, ki zasledujejo jelena, kakih deset Indijancev.
Zdaj me je Eli zagledal, podžgal kobilo z divjimi vzkliki in mi zarjul: »Zajezdi!« V tem se je globoko sklonil v sedlu in iztegnil desnico, da me potegne k sebi. Vzravnal sem se, napel život, kakor da je ena sama mišica, pripravljen, da se oklene Elija z rokami in nogami in zobovjem. Zdaj!...
Toda skok se mi ni posrečil! Eden izmed Indijancev je bil potegnil svoj nož, pomeril, in že je bliskavo rezilo zažvižgalo po zraku. Nož je zadel kobilo Bluey v stegno. Visoko se je vzpela kobila. Eli, čigar vsa pozornost je bila meni posvečena, ni bil pripravljen na tako naglo kretnjo. Strmoglavil je s konja in ae prekucnil na tleh. Obležal je pred mojimi nogami Naslednji trenutek sva bila že obkrožena, Z glasnimi kriki so rdečekožci bolj in bolj zoževali krog okoli naju. Njih smrdljivi zadah je kužil zrak.
»Ne zameri mi, Filip,« je rekel Eli tiho. »Jaz sem kriv tvoje smrti.«
Hotel sem odgovoriti, toda nobena beseda ni mogla iz mojih ust.
Po prvem zmagoslavnem tuljenju Indijancev je nastopila grozljiva tišina. Le tu in tam je padla kakšna beseda, ki je midva nisva razumela. Naenkrat so naju popadli z grobimi prijemi in naju od' vlekli v tisto smer, od koder so bili prišli. To, da naju niso takoj umorili, nama je bilo usoden predznak bližnje groze. Spomin na razmesarjeno truplo Harryja Wrighta je bridko prešinil moje možgane.
V neskončnem dežju smo premerili kakšno miljo v smeri proti razdejanemu indijanskemu taborišču. Naenkrat pa so najini rablji zavili proti jugu. Po nadalnji milji že nisem več skušal hoditL Dva molčeča, kakor mačke drsajoča Indijanca sta me vlekla nalik vreči.
Deževno sivemu popoldnevu je kmalu sledil mrak. Naenkrat so se vsi Indijanci istočasno ustavili, ne da bi bili spregovorili med seboj le besedico. Eli je razprostrl roke, se zagledal v nebo in molit,
Napoved vremena v bodočnosti
Ali bj kdaj mogoče zanesljivo napovedovati vreme za daljšo dobo? Zanimiva vremenosfovna vprašanja
Učenjaki skušajo prodreti v skrivnost prihodnjega vremena tudi na drug način: proučujejo vremenske cikle. Vreme se namreč ponavlja v nekem določenem času. Toda učenjaki so proučevali vremenske cikle tako: Ce nastopi v nekem predelu takšno ali drugačno vreme, zavisi od tega vremena vreme v nekem drugem predelu čez nekaj časa. To se pravi, če bi bili vedno dobro poučeni o vremenu v arktičnih prostranstvih, bi lahko precej zanesljivo napovedovali vreme za daljšo dobo v Evropi. V starih časih so si zamišljali vremenske cikle preveč preprosto; na podlagi teh sodb so nastala nesmiselna napovedovanja vremena za daljšo dobo. Podobno je nastal tudi stoletni koledar, k! je povsem neznan-stven. Pred dobrimi 300 leti je Francis Bacon, lord Verulam, Izrazil domnevo, da se vreme v Evropi menjava v 35-letnlh ciklih. Te cikle dan- , dan«.« imenujejo po Brucknerju. Od tiste dobe so meteorologi posvečali mnogo truda Iskanju ponavljanja vremena v določenih razdobjih.
jedr. Abbot napovedal, da bodo leta 1942—1946 suha. Vsekakor ni mogoče tajiti, da imajo sončne pege precejšen vpliv na vreme. Zdi se pa, da imajo spremembe na sončnem površju mnogo večji vpliv na zgornje plasti zemeljskega ozračja kakor na spodnje. Sončnim pegam kljub vsemu ne smemo pripisovati prevelikega pomena za vremenske razmere. Predvsem moramo upoštevati, da obdobje naraščanja in pojemanja sončnih peg ni vedno zanesljivo enako dolgo. Razen tega pri vseh vremenskih činiteljih to obdobje nima odločilnega pomena za spreminjanje vremena. Znano je tudi, da se ta obdobja nekaj časa redno ponavljajo, a nenadno prenehajo, ne da bi vreme-noslovci mogli to pričakovati.
»Simfonija vremena"
Če primerjamo vreme raznih večjih zemeljskih predelov med seboj sprevidlmo, da je s vremenska simfonija« precej zapletena, vendar lahko spoznamo marsikaj iz nje: če na primer opazujemo gibanje godbenikov na Grenlandu ln v antarktidl, v Južni Ameriki in na Malajskih otokih, kljub vsemu prodremo malo v skrivnost tehnike instrumentov. Tu in tam se razvija polna skala, melodijo igra v začetku le en godbenik, toda drugi jo potem harmonično povzame in ponovi, medtem ko je tretji morda spremčni. Tako opazimo, da po violinski skali v Buenos Aireeu ln v Port Darwinu sledi v petih pr.merih štirikrat trušč bobnov na Javi. Godbeniki v Winni-pegu in v Edmontonu povzamejo melodijo lz srednje Afrike ln iz Honoiula. Vreme nad velikimi predeli je v podrobnostih nepravilno, ako pa ga opazujemo v njegovih splošnih obrisih, deženemo vendar določen red, čeprav se na prvi pogled ni pokazala nobena skrivnost med dogodki, ki si med seboj nasprotujejo. — V vremenske skrivnosti prodiramo torej po opazovanjih; čim več opazovanj je. čim oolj so smotrno zbrani podatki o vremenu za daljšo dobo, tem bolj zanesli ve so lahko napovedi in tem več pooznaoj se rodi iz proučevanja Že zaradi tega s.nemo pričakovati, da bodo vremenske napovedi v prihodnosti mnogo zanesljivejše.
•
Dasedastle pomanjkljivosti vref3iettsi:e službe
Se vedno so nerešena številna vremenoslovna vprašanja, kljub vsemu napredku znanosti in tehnike. Pravimo: tehnike, kajti tehnika je v službi vremenoslovja dandanes neobhodno potreben pomočnik. Kljub temu človek še ni mogel zmagati nad naravnimi silami s pomočjo tehnike, da bi vreme ne vplivalo na promet z najbolj modernimi prometnimi sredstvi. Vreme še vedno lahko sprevrže vozni red. Strokovnjak A. W. Haslett pravi v svoji knjigi (Nerešena znanstvena vprašanja), da vreme dandanes še vedno vpliva na vozni red ladij kakor je v dobi Filipa, španskega kralja, ki je poslal nad Anglijo svojo nepremagljivo armado. Tedaj je vihar uničil armado, a tudi dandanes lahko napravi vihar hudo zmedo v obalni ali prekomorsk! plovbi. Seveda s tem nI rečeno, da ne vemo o pravem vrejmenu nič več kakor v dobi jadrnic in da sedanja prometna sredstva niso nič boljša od tedanjih.
Kak? vreme dandanes ovira promet
Vreme dandanes še vedno zelo ovira promet. Nič nenavadnega nI, če se zaradi.snežnega me-teža ustavi tramvajski promet v mestu Na nekaterih krajih v zimah z velikim snegom obtičijo pogosto vlaki v snežnh zametih. V arktičnih pristaniščih led pogosto ustavi vso plovbo. Vreme seveda še vedno vpliva na letalski promet. Včasih je letenje sploh onemogočeno. Vojno letalstvo se ne more udejstvovati kadar koli. Letalci se morajo vedno ozirati na vreme, še bolj kakor mornarji. Od vremena pa zavisi tudi marsikaj drugega, ne le promet. Človek je še vedno povsem brez moči proti vremenu. Od vremena zavisi, kakšna bo letina, odnosno katerih pridelkov bo več in katerih manj. Ko bi kmet vedel vnaprej, kateri pridelki se bodo bolje obnesli zaradi vremena, bi se seveda ravnal po tem. Toda znanost še ne more napovedati spomladi, kakšne vremenske razmere bodo vladale med letom in ne svetovati pridelovalcem, kaj naj predvsem pridelujejo, odnosno, kako se naj skušajo zavarovati pred uimami.
Kaj so vremenski cikli?
Do neke mere je vendar mogoče napovedovati vreme že dandanes. V mirni dobi opravljajo to nalogo meteorološke postaje; omrežje meteorolo-škh postaj je že precej gosto, tako da je mogoče presoditi atmosferske razmere nad velikim delom našega planeta v najkrajšem času. Toda potrebne bi še bile številne postaje zlasti v arktičnih krajih, kjer se baje odloča vreme za vso našo cel:no.
Sončne pege in vreme
V novejš-' dobi so odkrili odvisnost vremena s pojavljanjem sončnih peg v določenih razdobjih; tako je bil odkrit nov ciklus. Sončne pega se namreč ponavljajo precej točno po 11.4 leta. Vsekakor je pa treba upoštevati, da je sonce gibalo vsega vremena, zato je razumlj'vo, da morajo sončne pege več ali manj vplivati na vreme na zemlji. Ko so sončne pege najizrazitejše so izredno velike, po površ ni mnogo večje od zemlje. Ni še zanesljivo dognano, kako nastajajo sončne pege, in zakaj so včasih večje. Zanesljivo je pa ugotovljeno vsaj od 1. 1926 da sončne pege naraščajo in ponehava jo v točnih razdobj h Med dvema mirnima dobama je včasih krajši desetletni presledek, drugič pa zopet večj , po več ni pa obdobje vendar traja piecej točno 11 lft in n?kaj manj kakor 5 mesecev Sončnim pegam tudi pripisujejo, da vplivajo na radijske prekomorske oddaje in da povzročajo magnetične nevihte. Dalje je dokazano, da je gladina vode v je-oru Viktoria Nlanza v srednji Afriki vedno najvišja, ko so sončne pege največje Prav tako je znano, da je na zemlji tem več viharjev in neviht, čim več je sončnih peg na soncu, kar opazujejo zlasti v Sibiriji, na tropičnem Tihem oceanu 'n v zahodni Ind'ji. Dr. Ch. Abbot je odkril vremensko obdobje 23 let. Dokaz, da se v tem obdobju vreme res ponavlja, je srednja Ind ja. Od leta 1865 do 1870 so bile tam tri zelo deževne zime. ločene med seboj po treh zelo puhih letih Čez 23 let se je takšno vreme zopet ponovilo. Glede na to
Doslej je bilo napovedovanje vremena za daijšo dobo nezanesljivo prevsem zaradi tega, ker so vremenoslovcem manjkala vremenska poročila z velikih oceanskih prostranstev. Prav tako so bila pomanjkljiva poročiia o razvoju vremena v arkti-di. Razvoj vremena v arktidi vpliva zelo na vreme v Evropi ln Severni Ameriki. Tudi preprosti ljudje čitajo večkrat o »vdom polarnega kraka.« še manj vemo o vremenu v antarktidi. Severni tečaj obkroža zemlja, medtem ko se antarktična celina izgublja v ogiomnem morju. Razen tega doslej n:so še dovolj poznali ozračja višjih plasti. Znano je povsem zanesljivo, da so tako imenovani ciri, oblaki, ki jih vidimo kot
Tudi jaz bi se bil moral pripraviti na smrt, toda strah pred tem, •kar bo zdaj moralo slediti, je legel okrog mojih možganov kakor železna spona, da nisem mogel ne moliti, ne misliti.
Eden izmed Indijancev je izpregovoril nekaj besed, drugi so nemo prikimali in s tem je bila najina usoda zapečatena. Položili so naju plosko na hrbet. Neusmiljene roke so naju čvrsto držale, Videla sva, kako so se zabliskali noži.
Strgali so z naju suknjič in srajco. Nato so bliskovito izrezali na mojih prsih dva ozka pasa kože in mesa. Tako dobro so znali svojo strašno obrt, da je poteklo le malo krvi. Napol slep od bolečin sem komaj še lahko videl, da se je Eliju zgodilo isto kakor meni.
Drugi so medtem pritegnili štiri mlade breze in jih upognili skoraj do zemlje, odstranili so vse veje in odrezali vršičke. Mučilci so naju »vlekli vsakega do obeh dreves, naju vzravnali in porinili konjiči obeh tankih debel pod oba pasova, ki so ju bili izrezali iz najinih prsi. Ko so nato spet izpustili obe debli, sta naju ti dve potegnili , s seboj v višino in zdaj sva visela med drevjem prosto v zraku.
Razen mojih bolestnih vzklikov in Elijevega težkega ječanja se je ves postopek odigral v popolni tišini. Ko so Indijanci opravili svoje početje, so posedli v krogu okoli naju. Negibno bo sedeli na tleh in •e pasli na grozotnem prizoru, dokler ni tema zakrila njihovim očem naju in najinih bolečin. Se vedno molčeči so vstali in izginili v noč. Ostala sva sama, obsojena, da čakava odrešitve v smrti.
Popolnoma se je stemnilo. Ali so minile minute... ure? Zame ni bilo več pojma o času. Ko sem tako visel med nebom in zemljo in je grobi les raztrgal moje drhteče meso, je bil zame vsak trenutek brezkončna muka. Enkrat sem lahko docela jasno in sovisno mislil na hladno vlažno zemljo, v katero smo davi položili naša dva mrliča. Tedaj sem ju obžaloval. Zdaj pa sem jima zavidal mir, ki se mi je »del neprecenljiva blagodat.
Naenkrat sem začutil, kako so se v mojo zavest vrinile besede, ki jih niso oblikovali moji zmedeni možgani. To so bile resnične besede, ki jih je izgovarjal človeški glas... To je bil Elijev glas. »Ne smeva'popustiti, Filip, če izgubiva moč, bova tu visela, dokler ne umreva«... O, Eli, tvoja moč pač tudi že gre h kraju. Tvoj glas mi to razodeva. Čemu se braniti smrti? Naj le brž pride.,.
»Poizkusiti morava, da se rešiva, dokler sva tega zmožna. Premisli, Filip. Saj ne boli tako, če prav premisliš.«
Pomislim. Breza je od vseh gozdnih dreves najljubeznivejša. Polna je nežnosti in lepote v vseh letnih časih, še davi me je navduševalo popje po drevju in bil som tako zelo vesel, da sem še živel in ga lahko občudoval. Nikoli ne bi bil mogel verjeti, da se taksna lepota, kakršno predstavlja drevo, lahko oskruni in poniža do mučilnega orodja. In vendar... bi bil moral to vedeti, kajti tudi na Kalvariji je. stalo drevo. Tudi takrat je bila pomlad! Velika noč! Tudi takrat, je bilo t&ko blaženo cvetoče drevo oropano svojih vej in vejic, da je mučilo drhteče meso. Tri ure je visel On na križu. Potem ga je rešila sulica. Za naju pa ni rešitve. Če je to skrunitev Boga, o Gospod, moraš odpustiti, ker svojim čutom in čuvstvom nisem več gospodar.
Vendar... tolažba .., Kmalu ne bom ničesar več videl. Kmalu bom tu visel kakor brezčuten kos mesa — nekaj, kar se je nekoč imenovalo Filip 011enshaw, kar je spalo, jedlo in pilo — in kar rdaj nič več ne spi, ne je in ne pije.
... ne pije!...
Hladna, hladna vodica vre iz svetlega studenca in se bliskajoče preliva čez kamenje.
Brez vode človek zblazni.
»Filip, sezi v hlačni žep. Ali so ti vzeli nož?«
»Vse so mi vzeli.«
»Meni tudi.«
Spet cela neskončnost bolečin. Toda zdaj nekoliko pojema zavest. Sekunde, minute in ure sledijo, v katerih ne vem, kdo in kaj sem in v katerih celo pozabim, kaj se je z menoj zgodilo.
»Filip, mesec je vzšel. Poslušaj! Eden izmed obeh mojih pasov, na katerih visim, je ožji kakor oni drugi. Skušal se bom odtrgati. Z božjo pomočjo bova kmalu rešena.«
Čujem šelest brez, ko se Eli meče sem in tja. In potem, ko mesec sije jasneje, gledam proti svoji volji, kako se godi nekaj nemogočega, kako Eli trga tisti dve coli mesa, ki ga vežeta na drevo. Z rokami jih trga. Zdaj pa zdaj zaječi in kliče svojega Boga, zraven pa ne odjenja. Čujem počasno kapljanje sveže krvi. Ni konca... Ni konca..•
žepni robec ie star šele 400 let
Kak jubilel ie pa spet to. oporeče marsikdo. Drugi zopet bodo ugovarjali, da starosti žepnega robca sploh ni težko uganiti, češ, saj je tako star ko človeštvo samo. In vendar ni tako. Žepni robec je nasprotno še dokaj mlad, mlajši nego bi človek mislil. Marsikdo tega ne bo verjel, pa je vendar res. Žepni robec je star šede 400 let. To je gotovo zanimivo zlasti zdaj, ko sj človeka brez žepnega robca vsaj med kulturnimi in civiliziranimi ljudmi sploh misliti ne moremo.
Torej 400 let. Ta trditev pa ni povsem točna. Moramo namreč pripomniti, da praznuje žepni robec svojo 400-letnico samo kot okrasek naše
obleke. Prvotno so ljudje nosili žepni robec v rokah in imel je najrazličnejšo obliko. Navada nositi žepni robec v roki, se je ohranila marsikje do naših dni, zlasti po kmetih. Starejše ljudi na kmetih ši vedni vidite kak • drž • žepn robce v rokah. Najbolj je ta navada razširjena med starimi kmeticami, ko hodijo v nedeljah k maši. V eni roki ima kmetica žepni robec, v drugi pa molitvenik ali rožni venec. Ti žepni robci so pogosto lepo okrašeni To je zopet znak prvotnega žepnega robca, ki je služil za okrasek obleke Tudi stari prvotni žepni robci
so bili pogosto zelo okrašeni, obrobljeni s svilo ali celo z zlatom.
Praktično je žepni robec služil prvotno večinoma za odganjanje mrčesa ali za pahljanje obraza v vročih poletnih dneh. Sedanjo vlogo je dobil mnogo pozneje. Bilo je v časih, ko se je začelo nosljan je. To je bilo približno pred 100 do 120 leti. Kako so se vsekovali naši predniki, si lahko mislimo, ali pa tudi ne. Najbrže so si pomagali kar s prsti, kakor si pomagajo še zdaj manj civilizirani ljudje. (Sicer pa pravijo celo zdravniki, da je vsekovanje a pomočjo prstov bolj zdravo kakor z robcem-.•)
Oblika robca je zdaj že dolgo vrsto let če-tverokotnik. Prvotno pa robec ni imel take oblike. Žepni robci so bili najrazličnejši. Sedanjo obliko je uvedla šele nesrečna francoska kraljica Marija Antoineta, ki je hotela nekoč z žepnim robcem obvezati ranjeni prst, pa s» ji to nI posrečilo, ker je bil njen robec iz samih okraskov. OzIoval jena ga je vrgla proč ter si dala napraviti povsem enostaven žepni robec v obliki četverokotnika. Ta oblika žepnega robca se ie kmalu razširila do vsem svetu in zdaj si drugačne niti misliti ne moremo.
nežne bele tenčice v višini 8000 do 10.000 metrov, odločilnega pomena pri vremenskih spremembah. Praktično so lahko računali pri proučevanju vremena z zračnimi plastmi do višine 10.6 km; v večji višini nI več oblakov ln tudi toplota se ne spreminja; tam ni več vremenskih sprememb. Za opazovanje prihajajo torej v poštev zračne plasti do višine 10 km. Letalci — zrakoplovci — £o pa prodrli že precej višje, do višine 16 km, medtem ko so se registrirni baloni, opremljeni z merilnimi aparati, dvignili celo do 32 km visoko. Pred sedanjo vojno niso spuščali mnogo registrirnih balonov v zrak, ker so se pogosto Izgubili pri padcu dragi aparati. Kaže pa, da jih zadnje čase uporabljajo mnogo bolj. Pričakovati celo smemo, da se bo prej ali slej razpredlo omrežje vreme-noslovnih postaj., kl bodo stalno proučevale višje zračne plasti s pomočjo balonov. Prav tako se bo izpopolnila vremenska služba na morjih ln v polarnih pokrajinah Seveda pa zdaj še nI mogoče napovedati, kdaj bo Izpopolnjena mednarodna vremenska služba tako, da bodo vremenoslovcl res zanesljivi preroki ter bodo lahko napovedovali vreme kar za nekaj tednov ali mesecev.

fllSa Ženski vestnik
Priprava morskih rib
Obetajo nam, da pridejo spet ribe na ljubljanski trg. Zelo bi bilo želeti, da bi bila Ljubljana čim večkrat založena z morskimi ribami. Seveda je treba vpoštevatl sedanje razmere, zraven pa tudi vemo, da se bodo oblastva potrudila za kolikor mogoče večji dovoz morskih rib v Ljubljano. Saj so ribe že v mirnih časih, še prav posebno pa v današnjih razmerah važen prispevek k prehrani. Zaradi gravilne priprave rib naj podamo ' nekaj nasvetov:
Ribe cvremo po večini na olju, ker se da olje razbelltl na veliko višjo stopinjo (300°) kakor j mast, ne da bi se zažgalo, in se zato riba hitro speče ter ne razpade. Clm manjša je riba, tem prej je ocvrta. Nikdar pa ne smemo vreči v ponev p-eveč rib hkrati, ker se olje potem preveč ohladi ln se ribe bolj cmarljo kakor cvro. Večje r'be zarežemo ob straneh po dolgem V4 cm globoko, da se prej ocvro Vsako ribo pomočimo najprej v osoljeno mrzlo mleko, če ga imamo, nato pa povaljamo v moki. da se nabere okoli ribe nekakšno testo, ki tvori oklep in ki pri cvretju za-rumenl !n hrusta. Ocvrte ribe zložimo na krožnik In jih takoj postavimo na mizo, okrašene s stebelci petršilja. Kadar so limone poceni, prinesemo zraven košček limone, da lahko vsak gost poškropi ribe po svojem okusu.
Ce nameravamo peči ribe na rešetki, jih moramo najprej povaljati v moki ln pomazatl z oljem, preden jih položimo na razgreto rešetko. Ribo, kl tehta več ko 15 dkg, moramo na obeh straneh po dolgem zarezati, približno pol cm globoko, da se riba prej ln lepše speče in da se koža ne zažge. Ko je riba na eni strani pečena, jo obrnemo ln spet pomažemo z oljem ali pa s prešlim maslom. Manjše ribe pečemo kar cele, večje pa zrežemo na primerne kose.
Recepti za brodeto so različni. Poizkusimo takole: eno večjo ali več manjš'h rib osnažimo, nakar jih osolimo, povaljamo v moki in spečemo na vrelem olju. Ko poberemo ribe na krožnik, opražimo na olju 2 do 3 stroke sesekljanega češnja in precej sesekljanega petršilja, denemo nato spet ribe, ki jih zalijerno z belim vinom, pridene-mo precej paradižnikove mezge ali pa soka in dušimo vse skupaj tako dolgo, da so ribe popolnoma mehke.
Drobni nasveti
Beljaki se hitreje stepejo v trd sneg, če kanemo vanje nekaj citronovega soka.
Kadar režete čebnlo, nataknite na nož rezino krompirja, pa se vam oči ne bodo solzile.
Ovele rože se spet osvežijo, če držimo peclje nekaj časa v vreli vodi.
Krompir se vain pri lupljenju ne bo zdrobil, če ga nabadate na vilice z dvema rogljema, ne pa na vilice, ki imajo štiri ali celo pet rogljev.
Iz citrone Iztisnemo več soka, če jo, preden jo prerežemo, ogrejemo ali če jo s krepkim valjanjem med rokami aH ob mizo dobro omehčamo. Zaenkrat pa to ni aktualno.
Čajne ročke, porcelan ln razna steklenina postane spet svetla in leskeča, če jo umivamo v vodi, v kateri smo kuhali pol ure dobro oprane krompirjeve olupke, ah pa v vodi, ki smo ji dodali nekoliko modrila.
Svež kruh ln sveže pecivo se late ln tep$e rez«, če nož dobro ogrejemo.
Korenine sobnih rastlin ne začno gnitl, če de-ne-n -, na dno lončka nekaj oglja.
Rumenjaki ostanejo sveži in mehki tudi še za drugi dan, če nalijemo nanje sveže vode.
Steklo lahko sami režemo s škarjami, če držimo stekleno ploščo pod vodo.
Umazan medvedek bo spet čist ln snažen, če ga zdrgnemo z vato, namočeno v bencinu. Bele medvedke potresemo nato še z nastrgano kredo ln jih nazadnje še dobro izkrtačimo.
Neprijeten duh po čebuli preženemo iz rok, če jih takoj po opravljenem delu zdrgnemo z navadno kuhinjsko soljo in izplaknemo v mlačni vodi.
Fine čipke ovijemo na steklenico in Jih opere-mo v milnici.
Škripajoča vrata privzdignemo ln nadrgnemo tečaje z grafitom (lahko kar z mehkim svinčnikom). Ce jih mažemo z maščobo, je bolje, da to storimo z vazellno kakor pa z oljem.
In vendar... Zdajci zarjove kakor ranjen žrebec ... in nenadno šineta obe debli, ki sta ga nosili, pokonci. Zaprem oči in ko jih mukoma spet odprem, vidim Elija ležati na tleh. Ne gane se...
Pokličem ga po imenu, a ni odgovora. Eli je mrtev, si mislim. Bog mu je bil dobrotljiv in mu je naklonil naglo odrešenje... Brezkončen premolk poteče. Nato nenadno spet začujem tihi, hripavi glas, tokrat prav blizu mene. »Pogum, Filip! Brž boš rešen.«
Toda še neskončno mnogo časa je minilo, preden sem bil rešen ... tako vsaj se mi je zdelo. Čul sem Elijeve tolažeče besede, njegova bodrila, naj potrpim in vztrajam. Premišljam o tem, kaj je pretrpel in kako je vse prenesel, stisnem zobe, da ne bi zavpil.
Nato sem se onesvestil. Ko sem se spet prebudil, sem ležal na zemlji. Moja glava je počivala na Elijevem kolenu. Sedel je naslonjen ob neko deblo.
»Tako je prav,« je rekel, ko sem se zganil in vzdihnil. Naslonil je svojo glavo ob deblo in je nekaj časa počival, kakor je bil navajen počivati po dolgih urah težkega dela na polju.
Naposled sem ga čul govoriti: »Zdaj morava odtod, Filip. Gotovo naju bodo tovariši iskali, midva pa sva daleč od naše poti. Morava nazaj tja, kjer sem prvič čul rezgetati Meggie.«
»Prekleta kobila!« sem se razjezil. »Brez te mrhe bi bila že davno v Zionu.«
»Ne preklinjaj Meggie,« je blago rekel Eli. »Sirota je hotela k meni domov.«
Opotekajoča se kakor pijana sva se odpravila na pat. Eli me je vodil za roko, kakor da sem otrok, in me je pridržal, kadar sem se spotaknil. Naposled sva z neizrekljivimi mukami in napori premerila morda kakšno miljo. Bila sva bržčas na pol poti do tistega kraja, kjer so Indijanci zavili proti jugu. Čutil sem, da nikoli ne dospem do tiste majhne gozdne jase. Čvrsta tla pod nogami so se bolj in bolja majala. Elijeva roka se je neprestano izpreminjala pred mojimi očmi. Zdaj je bila velika kakor hiša, takoj nato se mi ni videla večja kakor kamenček.
Zbral sem poslednji ostanek svojega razuma in prosil Elija, naj me kar pusti, kjer sem. Padel sem na kolena in silil vanj: »Daj mi, Ha se odpočijem, te prosim, Eli... Ti pojdi dalje.« Le to sem še Želel, da bi se vlegel in v miru izdihnil.
Eli je izpustil mojo roko in me prijel za ramena. »Ce se zdajle vležeš, umreš. Midva pa nisva vsega tega pretrpela in prestala zgolj zato, da bi umrla. Poglej mene in me poslušaj. Ne bodi slabič — ne popuščaj! Pojdi zdaj. Greva dalje, pomagal ti bom.«
Njegov glas je pač zvenel od daleč in ga je preglašalo šumenje v mojih ušesih. Zbral sem svoje poslednje sile in napravil dva koraka — enega na desno, drugega na levo. Potem je visoko zrasla tema, skozi katero sem bredel in se je zgrnila nad mojo glavo.
Ko sem se spet osvestil, me je nesel Eli na ramenu. Naprej sklonjen je stopal in globoko sopel. Toda premikal se je dalje — počasi, korak za korakom. Sram me je bilo. »Spusti me, Eli. hoditi hočem!«
Nekoliko se je vzravnal in moje noge so zdrsnile na tla Ko je globoko zajel sapo, sva se ustavila. Potem je hlipal: »Le poglej... 2e se... dani.« Spet me je prijel za roko in sva se vlekla dalje.
Res se je danilo. Zdaj sva se lahko razločno videla. Toda tak spogled nama je vlival le malo tolažbe. Bila sva na smrt bleda, krvava, razmesarjena. Ko sva premerila kake četrt milje, sem se spet ustavil.
»Eli,« sem zaječal, »ne morem dalje___Nesti me ne smeš. Pojdi
sam naprej. Ako druge pravi čas najdeš, naj pridejo pome. Če me zdaj vlečeš s seboj, bo prepozno... tako dolgo me ne bodo čakali.« Moja usta so bila tako suha, da so posamezne besede komaj razumljivo posamič prihajale iz ust. S krvavo podplutimi očmi me je Eli pogledal in počasi odmajal z glavo. »Ne more biti več daleč, Filip. Ostati morava skupaj.«
Plazila sva se dalje. Naenkrat je potok križa! najino pot. Bistra vodica je šumljala čez majhne rjave kamne. Vrgla sva se na tla in poželjivo pila. Šele ko nisva mogla več piti, sem rekel: »Včeraj nisva šla čez noben potok. Zgrešila sva pot.«
»Bog nama je poslal vodo,« je skromno rekel Eli. »Kakor je nekoč svojim poslal mano.«
»Toda to pomeni, da sva zablodila.«
»Indijanci so naju gnali najprej proti zapadu, potem proti jugu. Danes sva šla najprej proti severu, zdaj naju vodi pot proti vzhodu. Sonce je na najini desni. Ne moreva biti daleč od prave poti.«
(Nadaljevanje)
DomaČe novice
*	Stoletnica Josipa Jurčiča. Dne 4. t. m. je minilo sto let, kar se je rodil na Muljavi pri Stični naš slavni pisatelj Jos'p Jurčič. Zaradi vojnih razmer nismo priredili bučnih proslav, ki pa bi bile tudi v mirnem času skorajda odveč. Kajti dvoje je res: Josip Jurčič je najbolj priljubljen slovenski pisatelj, njegova dela so znana tudi v mnogih kmečkih in delavskih druž'nah, — in vendar je ta mož učakal komaj 37 let, ker je pri vsem svojem zaslužnem pisateljskem ln novinarskem delu trpel pomanjkanje. Nobena posmrtna proslava ne more popraviti tistega, kar zagreši nad pisateljem njegovo pokolenje. Josip Jurčič je moral deliti usodo mnogih drugih slovenskih mož peresa, njegova slava pa Je v tem, da ga ljubi vsakdo, kdor ljubi lepo slovensko knjigo.
*	Prepoved kretanja od 22. do 4.80. Gospod prez'dent pokrajinske uprave je v sporazumu z višjim SS- in policijskim vodjo v Ljubljani odredil, da velja od pretekle sobote 4. t. m. dalje prepoved kretanja namesto od 20. do 6. ure od 22. do 4.30.
*	Mestno poveljstvo (Platzkomandantnr) je v
nedeljo obvestilo Ljubljančane, da sta vstop in hoja po zaščitnih jarkih pri šišenski cerkvi najstrožje zabianjena. Prav tako se opozarjajo prebivalci, da bodo za nastale škode, ki so bile povzročene zaradi igranja in njihovih-otrok v tem okolišu, poklicani na odgovornost. Poleg gornjega je objavilo mestno poveljstvo, da se morajo gozdni delavci in drugi, ki imajo pravico dostopa v Rožniški gozd, podati na svoje delovne prostore samo po zgrajenih potih, ker je v severnem delu rožniškega gozda več vojaških strelišč. Ukazom varnostn'h straž se je treba zaradi osebne varnosti brezpogojno pokoriti.
*	Smrtna kazen za tatove in vlomilce. Nočne tatvine ln vlomi, še zlasti na mestnem področju Trsta, se stalno množijo. Da prejmejo zločinci zasluženo kazen in da zaščiti prebivalstvo pred temi dejanji, je odredil der Oberste Komissar: Tatvine, izvršene z izrabo zaklonitve, se brez izjeme kaznujejo s smrtjo. Za izvedbo postopka je pristojno posebno sodišče za javno varnost. Te izvršne določbe so veljavne povratno od 1. februarja 1944. Razume se, da veljajo te določbe za vse Jadransko primorje, torej tudi za Ljubljano.
*	Narodba o zasegi vseh živil in krmil je bila pred dnevi objavljena v Službenem listu šefa pokrajinske uprave v Ljubljani. Vsa živila in krmila v Ljubljanski pokrajini, ki niso pod zaporo in kolikor presegajo z racioniranjem odmerjene, odnosno proizvajalskim obratom gospodarsko dovoljene količine, se morajo z ukrepom Prevoda staviti pod zaporo, s čimer je prepovedano vsako prosto razpolaganje z njimi. Prevod mora urediti promet z živili ln krmili v skladu z javlje-nimi predpisi in z navodili nadrejenih oblastev. Prekrški se kaznujejo z denarno kaznijo do 5000 lir in z zaporom do dveh mesecev. V težjih primerih se lahko Izrečeta obe kazni. Blago se zapleni.
*	Popis zaloge vina. Da se bo mogla izvršiti pravilna razdelitev razpoložljive zaloge vina, se bo popisala celotna zaloga vin v Ljubljanski pokrajini in sicer po stanju dne 10. marca 1944. Dnevniki so objavili podrobnosti o prijavnih polah, ki jih je treba izpolnjene vrnit! do 14. marca pri pristojnih sindikatih. Občine morajo prijave poslati Prevodu pospešeno preko okrajnih glavarstev.
*	Slovenska žrtev bombnega napada na Zagreb. Med 67 žrtvami, ki Jih je zahteval sovražni bombni napad dne 22. februarja na Zagreb, je bil tudi slovenski rojak Stane Gašperlin iz Ljubljane. Bil je tehnični uradnik na zagrebški železniški delavnici. Zapustil Je soprogo Ano in 61etno edinko Sonjo ter sorodnike v Ljubljani. Pokopan je bil 28. februarja. Ohranimo mu časten spomin, žalujočim pa sporočamo odkritosrčno sožalje!
*	Podatki o pogrešanclh. Ker se redno dogaja, da tisti, ki se pismeno oglašajo na Slovenski Rdeči križ v LJubljani zaradi informacij o svojcih, ne navajajo njihovih osebnih podatkov, so naprošenl, da napišejo vselej natančne osebne podatke pogrešenca: priimek, Ime, datum in kraj rojstva, očetovo ime, kraj pristojnosti in vse ostale podatke, ki lahko na kakršenkoli način olajšajo poizvedovanje. Od preteklega ponedeljka dalje sprejema paketni oddelek Slovenskega Rdečega križa na Vldovdanski cesti 6 v Ljubljani v ponedeljkih, torkih, sredah ln četrtkih, od 8. do 11., v petkih pa od 8. do 11. ln od 15. do pol 17. ure. Ob sobotah, nedeljah in praznikih ee paketi ne sprejemajo. Opozarjamo odpoši-Ijalce, naj prlšijejo na ovoj platna aH jute, če ni bele barve, kos belega platna v velikosti 30 krat
Posestnikom in obdelovalcem
Glavni odbor za obdelovanje Ljubljanskega barja v Ljubljani je v poslednjih 3 letih Izvršil večja urejevalna dela na glavnih odvodnikih in pododborovih jarkih na Ljubljanskem barju, ki so stala ogromno javnega denarja. Vsa ta dela ln tudi bodoče urejevanje bo pa ostalo brez vsakega haska, če barjani, bodisi lastniki zemljišč, ali pa prebivalstvo na Ljubljanskem barju ne bo s svojim ravnanjem pokazalo pravega smisla za ta Izredno važna urejevalna dela.
Zato je Glavni odbor na svoji plenarni seji dne 22. decembra 1943, opirajoč se na določila dež. vodopravnega zakona iz leta 1872, dež. zak. št. 16, zakona o obdelovanju Ljubljanskega barja iz leta 1877 dež. zak, št. 14, ter naredbe bivše banske uprave (8 4 SI. list št. 117/19-1931) kako je postopati, da se preprečijo poplave in njih kvarne posledice, sklenil ponovno razglasiti naslednje:
1)	Posestniki obrežnih zemljišč ob na novo urejenih glavnih odvodnikih in pododborovih jarkih, kakor tudi ob onih, ki se bodo v bodoče uredili, se pozivajo, da tekom 4 tednov po objavi tega razglasa posekajo drevje in grmovje na bre-žinah in na svojem zemljišču, in sicer do razdalje 2 m od vrhnega roba glavnih odvodnikov, oziroma pododborovih Jarkov. V tem zaščitnem pasu je tudi prepovedano saditi nove mladike. Ce prizadeti posestniki ne izvrše tega v določenem roku, bo Glavni odbor posekal na brežinah sam, ne-izvršeno posekanje na njih zemljišCh pa prijavil v nadaljnji postopek: Okrajnemu, oziroma Mestnemu poglavarstvu v Ljubljani. Vsak pričetek sekanja morajo prizadeti posestniki javiti Glavnemu odboru, ki bo po svojih organih pazil na to, da se posekanje izvrši temeljito, to je: da se poseka drevje In grmičevje s koreninami vred.
2)	Pri izkopu glavnih odvodmkov in pododborovih jarkov pridobljeni material mora vsak obrežni posestnik zravnati tako, da del zemljišča ob jarku ni v:šji kot ostalo zemljišče in sicer v roku do naslednje pomladi.
20 cm za naslov prejemnika, odpošiljalca in carinski vizum.
*	Zemljiškoknjižni posli okrajnih sodišč v Kostanjevici, Novem mestu in Velikih Laščah bo prenešeni na okrajno sodišče v Ljubljani, ker so zemljiške knjige teh sodišč začasno v Ljubljani.
*	Tablice knjižne tombole prodajajo. S koncem februarja so začeli raznašalci ponujati po vsej Ljubljanski pokrajini od stanovanja do stanovanja tombolske tablice za knjižno tombolo Zimske pomoči. Ta svojevrstna zamisel ima prav posebne pripiošnjike. Raznašalci so sami begunci. Veliko število jih je, ki tikajo na vrata. Ze njihova obleka lahko pokaže marsikomu, da ima Zimska pomoč še mnogo dela. Naj že sočustvovanje z njimi pritegne vsakega v krog knjižne tombole. Okrog 1500 lepih knjig bo razdelila knjižna tombola.
*	Kljub snegu gremo pomladi naproti. V začetku nam je letošnji marec postregel s soncem, kmalu nato pa je po svoji stari muhavosti vse preobrnil in nam nasul nekaj snega. Marčev sneg Je siromakov gnoj, zato upajmo, da bo ob ponovnem soncu naglo ozelenela priroda. Pojav snega je prehodnega značaja in je običajen za poznojesenske in zgodnje pomladne hladne valove.
*	Nove knjige. Slovenski knjižni trg je kljub vojni venomer živahen. Prav zadnji čas so prišle na knjižni trg nekatere nove knjige, Jože Toma-žlč je izdal novo pohorsko pravljico z Beraneko-vlml slikami »Ovčarjev sin«. Knjigarna Tiskovne zadruge Je izdala za najmanjše čitatelje novo slikanico »Bratec Branko in sestrica Mlca«, ki jo je priredil Vladimir Levstik. Nadalje je izšel roman znamenitega norveškega pisatelja Olafa Duuna »01sttyski fantje«, ki ga Je priredil pisati Rudolf Kresal. Poleg teh pripovednih knjig bo našemu ženskemu svetu ustregla priročna »Zlata knjiga dekleta in žene«, ki Jo je pravkar Izdal v samozaložbi Josip Vidmar. Na te knjige opozarjamo naše čitatelje, podrobneje pa bomo o njih še izpregovorill.
« Samo še do nedelje lahko po znižani ceni naročite Izvrstno pripovedno knjigo »Brzonožec ln Puščica«, ln sicer vezan Izvod po 28 lir, broširano pa samo po 20 lir. Zaradi vojne Izide knjiga v omejeni nakladi in bo pozneje na knjižnem trgu dražja. Zato se poslužite poslednje prilike in naročite knjigo z dopisnico ali osebno na naslov: Upravoa »Domovine«, LJubljana, Narodna tiskarna.
O posojilih na hiše, posestva in proti poroštvu dobite informacije: Ljubljana, Beethovnova ulica št. 15, levo pri Jugo-Kredlt.
Ljubljanskega barja
3)	Prepovedano je vsako samol&stno vlaganja cementnih ali lesenih cevi v glavne odvodnike in pododborove jarke. Vse položene cevi se morajo odstraniti najdalje v 4 tednih po objavi tega raz« glasa. Za zgradnjo mostov ln propustov čez glav* ne odvodnike in pododborove jarke je potrebno predhodno odobrenje Glavnega odbora, ki določi pretočni profil in višino nosilne konstrukcije pO navodilih, ki so odobrene z odločbo bivše banskO uprave z dne 13. decembra 1943 V. St. 6477. Na« črti za te zasebne mostove so na razpolago pri Glavnem odboru.
4)	Ni dopustno napajanje živine razven na na« pajališčlh, dalje samolastna naprava perišč, za« jezanje vode, odmetavanje smeti, odpadkov ln nerabnega materiala v potoke in jarke na Ljub« ljanskem barju.
5)	Glede trebljenja ln vzdrževanja privatnih jarkov, ki obstojajo ali o katerih se dokaže, da so nekdaj obstojali, in ki služijo večjim kompleksom, naj se prizadeti drže dosedanjega običaja barjanov, po katerem zadeva dolžnost treb« ljenja ln vzdrževanja lastniki na dotični Jarek meječih parcel do polovice jarka ln v dolžin! do« tične ob jarek meječe parcele. Ako pa dotični Jarek v6di po celem preko sosednega zemljišča, je pa dolžnost posestnika tega zemljišča trebiti dotični jarek, v kolikor se nahaja na njegovem svetu.
Glavni odbor priporoča vsem prizadetim sporazumevanje v teh vprašanjih, v slučaju nesporazuma pa naj prizadeti posestnik! zaprosijo pri Okrajnem, oziroma Mestnem poglavarstvu V Ljubljani za vodopravno razpravo.
6)	Podrobne informacije o vsem tem in o drugih vprašanjih, ki se tičejo Ljubljanskega barja (melioracije, drenaže itd.) dobe barjani — l«wt-n:ki zemljišč na Ljubljanskem barju v pisarni Glavnega odbora za obdelovanje Ljubljanskega barja v Ljubljani, Novi trg št. 1 ob sredah la sobotah med uradnimi urami od 9. do 11. dopoldne.
po svetu|
X Vlak s Strelivom je zletel v zrak. Kakor jaiM lja »Yorkshlre Post«, je na nekem severnoangle-škem kolodvoru pred nedavnim zletel v zrak vlak z municijo. Zmešnjavo ki je pri tem nastala, so izrabili številni tatovi. Zdaj se je izkazalo, da so bili angleški vojaki tatovi. Ukradl! so na postajnem uradu blagajno, v zasebnih hišah pa vse. kar so le mogli odnesti.
X Boljševizem v Afriki. Alžir je postal, kakor piše v Tangerju Izhajajoči list »L'Echo de Tan« ger«, zbirališče vseh elementov, ki hočejo uvedbo in borbo boljševizma na razvalinah Francijo, Njih program je jasen. Z velikim krikom bi ho« teli prenesti vojno v Francijo in jih pri tem nI sram poveličevati anglo-ameriške teroristične letalske napade.
X Ameriška potrata Javnega denarja. Po poročilu iz Washingtona je obdolžil poslanec Engel, ki opravlja v ameriškem parlamentu službo »čuvaja nad ameriško denarnico«, v poročilu reprezentančne zbornice odgovorne kroge, da so izdali okoli 86 milijonov dolarjev za »peterovogalno po« slopje«, ogromno, labirintu podobno hišo za vojaške oblasti v VVashingtonu. Engel dolži Roose-velta, Stimsona ln druge politike »nezaslišane po« trate denarja davkoplačevalcev«. Kot primer, kako so gradbeni stroški celo med gradnjo nara« ščall, omenja dejstvo, da se Je vojno ministrstvo že po kritju velikega dela poslopja odločilo na zgraditev še enega nadstropja, zaradi česar SO morali poslopje znova razkriti.
X Ameriška oblastnost. Angleški poročevalski urad Reuter javlja lz Cambridgeja (ameriška dr« žava Massachusetts), da je izjavil načelnik ame« riškega odbora za gradnjo ladij Edward L. Co« chrane: »Moč ameriške vojne mornarice bo v ga« tovem trenutku odgovarjala skupni moči morna« ric vseh ostalih narodov. Ohranitev te relativni jakostl tudi v povojni dobi bo za nas »najzanes« Ijivejše jamstvo za svetovni mir«. Zanesljiv« upam, da napredek, ki smo ga dosegli v zadnjih dveh do treh letih ln ki ga bomo obdržali brez dvoma še do konca vojne, ne bo kar naenkrat! zastal. Premoč naše mornarice ln skrb za njo predstavlja odgovornost za vso deželo.« Ta ame« riška oblastnost najbrž Angležem — nekoč tako ponosnim »vladarjem morij« — nI prinesla pre« več veselja.
OPRIJEMLJIV DOKAZ
»TI torej upaš, da te bo Tone kmalu zaprosil za roko?«
»Menda, saj mi poslednji čas kar venomer zatrjuje, da se mi preproste obleke vse bolje podajo kakor razkošne, medtem ko je poprej trdil ravno nasprotno.«
IZ OTROŠKIH LST
Stric profesor kaže svojemu nečaku Mihcu kapljico vode pod mikroskopom. Dečko se kajpak pošteno čudi migljanju pod mikroskopom.
»Zanimivo, kaj Mihec?«
»Imenitno! Zdaj razumem, kaj me tako žgečka po grlu, če pijem sodavico.«
POGUM
»Ko je zadnjič v cirkusu planil veliki lev iz kletke med občinstvo. Je samo moj prijatelj pokazal prisebnost in pogum ...«
»Tako? Kaj je pa storil?«
»Skočil Je v kletko in jo zapahnll .za seboj.«
ZLOBNO
»Zdaj je ravno pet in dvajset let, odkar je umrl moj dobri striček,« pripoveduje teta Mina svojim povabljencem, brisoč si solzne oči. »Tedaj sem bila komaj doraslo dekletce. Nekaj dni pred svojo smrtjo mi je striček podaril majhno, srčkano jagnje.«
Eden izmed gostov se sočutno zagleda v svoj zrezek: »In zdaj ste ga vendarle zaklali!«
MOč NAVADE
Kuhar iz nekega velikega hotela je motal k vojakom. Kajpak so gn tudi tam dodelili h kuhinji. Nekega dne je skuhal govedino s fižolom in krompirjem. Prišla je inš!>ekc;ja.
»Kaj bo dobilo moštvov« je vprašal major.
Kuhar se je strumno vzravnal: »Potage du jour, cotes de boef. srnice picante z verts prln-temps m pommep sautčes.«
ZMOTIL SE JE
V prodajalnlcl semen so dobili novega prodajalca, ki je prej služil v neki drugi stroki. Vse mu je bilo novo, zato se m posebno dobro počutil. Neka stranka Je zahtevala seme za krompir; čeprav ga je na vse krlplje iskal, ga ni našel v nobenem predalu. Naposled je vprašal šefa za svet.
»Teslo,« se je razvnel šef, »ali ne veste, da krompirja ne sejemo? Torej tudi ne moremo imeti semen! Kakor vidite, vas je stranka imela za norca!«
Deset minut nato jo spet stopila v trgovino neka stranka in zahtevala semena za ptiče. No-vopečenl prodajalec jo je posvaril.
»Glejte no! Dvakrat se pa ne dam potegniti! Ptiči se Izležejo iz jajc in ne iz semen!«
NERODNO
Gospod, vi ste pravkar poljubili to damo!«
»Da. Kaj vam mar, saj Je moja žena!«
»Glej no, glej, pa res nisem doslej vedel, da Imam zeta.,.«
MED OTROCI
Dva fantiča se na vse kr iplje pretepata. Okrog njiju se nabere gruča ljudi. Starejši gospod stopi med njiju, hoteč ju podučiti:
»Ali ne vesta, da je treba svoje sovražnike ljubiti ?«
Tedaj ga eden izmed petelinčkov temno pogleda: »Saj ni moj sovražnik, saj je moj brat.«
DOBER SVET
Znan čelist je hotel po svojem koncertu V glavnem mestu še isti večer odpotovati v drugo veliko mesto, kjer bi nastopil naslednji dan. Ko je stopil iz koncertne dvorane na ulico, je lilo kakor iz škafa in daleč naokrog ni bilo nobenega avtomobila. Ves obupan je zavihtel čelo na glavo in jo ubrul proti najbližjemu postajališču cestne železnice. Ko je končno prispel tramvaj, je bil že tako prenapolnjen, da ljudje niso hoteli pustiti vanj še moža s tako velikim glasbilom. Ves lz sebe je virtuoz zaklical: »Saj moram vendar Jutr' nastopiti v mestu M. Kaj naj storim?«
Naučite se igrati na flavto, — mu je odgovoril nek.lo 'zmed potnikov
RAZUMLJIV7A PROŠNJA
2enin Je zaspal vprav na poročni dan. Ko je ves zasopljen pritekel na postajo, je izvedel, da aa je vlak, s katerim je hotel k nevesti, že odpeljal. Razburjeni ženin Je skočil na pošto in poslal nevesti tole brzojavko: »Vlak ušel, ne poroči se, dokler ne pridem!«
DOBRA ŠOLA
»Taka knjiga .Vsevedež' vam pove vse, kar morate vedeti!« je dejal pred vrati mož, ki j« prodajal knjige po hišah.
»Jaz je ne potrebujem,« je zagodrnjal gospod, ki je odprl vrata, »moja žena mi pove vsak dan ne samo vse, kar moram vedeti, ampak Se kopico drugih reči!«
NIPRAZNOVEREA
»Cujte, plačilni, pri računu ste se zmotili —• račun znaša trinajst, ne pa štirinajst lir.« »Oprostite, mislil sem. da ste praznoverni!«
SLUŽBA
»Službo blagajnika, ki jo mislimo nanovo od« dati, plačujemo s tisoč lirami na mesec!« »S tem se pa ne pride daleč!« odvrne prosilea »To tudi ni naš namen!«
Domače zdravilne rastline
Kako iili aahiramo in snšlmo 48. NAVADNI VOLCIN
(izvin, kostenlka, ruodrasovec, divji poper) j« šibast grm s sivorjavimi vejami, ki se ollstajo samo na vrhu. Listi so suličatl, celorobi in goli. Se preden se razvijejo listi, razcveto pod vrhom sedeči, rožnordeči cveti. Rob odevala je nacepljen na štiri roglje, ki strče križasto narazen, da se vidijo v cevi prašnice zgornjih štirih prašni kov. Pod temi prašniki so še štirje in na dnu cveta, edini pestič z jajčasto plodnico. Ta se ob zorenju poveča v škrlatnordečo Jagodo z enim semenom.
Navadni volčin cvete meseca marca in aprila. Raste po redkih gozdih in je v vseh delih strupen. Zlasti lubje in jagode vsebujejo mnogo strupa.
Fiir da s Konsortium — Za konzorcij »Domovine«: Josip Relsncr. Direktor i. R. — direktor v p., Igriška 8. — Sehriftleitcr — urednik: Davorin Kavi jen, JonrnalKt — novinar, Stari trg 7. — Fiir die DrucUerei — 7p tiskarno »Narodna tiskarna«: Fran Jeran, Direktor — ftvnatelj, Alešovčeva 6. — Alta
ln Laibarh — vsi v Ljubljani.
Križanka št. 10
Besede pomenijo:
Vodoravno: 1 dan v tednu, &. prebiva v velikem mestu ob Donavi, 13. določ'ue barve, 16. pisarniška potrebščina, 17. staiogrški pesnik, 18 žganje ,19. teža zavoja. 20 čutni oignn. 21. skupina kart pri taroku, 22. vez, stik, 23. uradna obleka, 24 .ni dovolj. 25. obrtnik. 26. čvrst, trd, nabito poln, 27. gnrant, 28 umetnik, 29. živalski glas, 30. reka na Aljaski, S2 otrdel, neroden, 34. skupina živali, 35. shramba za krmo, 26 podrednl veznik, 37. zaščiten, 38. zarja, jutranja svetloba, 39. večja naselbina, 40. gora v Julijskih Alpah,
41.	pripadnik izumrlega sarmatskega plemena,
42.	ljudska zastopstva, 44. napor, trdo delo, 45. reka v Egiptu, 46 telesna straža, 47. izumrlo slovansko pleme, 48 mesto na Japonskem. 49. dva enaka soglasnika. 50. nekdaj samostojna vojvo-dlna v severni Italiji, 51. žito, 52. mesto na Kitajskem, 53. žensko ime, 54. zobci v tkalskih stšt-vah; položne višine, 55. reka na Poljskem, 56. poljedelčevo veselje in ponos, 57. okence, luknja v zidu, 55. reka na Poljskem, 59. podredni veznik, 60. pravila, predpisi, 61. barva igralnih kart, 58. rakev, 63. rastlinsko orožje, 64. maščoba, zabela, mazilo (množina), 65. orientalski sodnik, 66. pttca, 67. večerna svetloba, 68. oblika pomožnega glagola, 69. bdeti dolgo vnoč, 70. skrb, mar-nja; piratska ladja.
Navpično: 1. češčenje, upoštevanje, cenjenje, 2. naravni vodni tokovi, 3. oseba iz znane Go-tovčeve opere, 4. predlog, 5. enota ameriške valute, 6. zločin, 7. reka na Angleškem, 8. ploskovna mera, 9. češki pisatelj, 10. svetop'semska oseba, 11. beseda, ki z njo tvorimo presežnik, 12. dva enaka soglasnika, 13. večja gosposka soba, 14. država v Aziji, 15. francoski departement, 17. turški paša, 19. igra na karto, 21. nabit, 22. gorski pojav, 23. azijska prestolnica, 25. pokojen, neraz-burjen, 26. delež, 27. upori, 28. cerkveno petje, 29. deli ženske obleke, 30 uživati hrano, 31. prebiva v prestolnici evropske države, 33. kemična prvina, 34. trda (srbohrv.), 35. mesto v Vojvodini, 36. neusmiljeno, trdosrčno, neizprosno, 38. srbska jed, 39. bržkone, verjetno, 40. žaba, 42. osmrtnica, 43. žensko ime, 44. pisarniška potrebščina, 46. bolezen, 48. žensko ime, 50. južna rastlina, 51. reka v srednji Italiji, 52. pleme, stan, razred, sloj, 53. je za vsako državo okno v svet,
REŠITEV KRIŽANKE ŠT. 9 Vodoravno: 1. kovač, 5. hudobija, 12. krava, 16. vrag, 18. Panama, 19. Aval, 20. rv, 22. Aron, 24. gala, 25. uboj, 26. ob, 27. oda, 29. Izak, 31. ja, 32. Srem, 33. osa, 34. Bora, 36. drva, 38. Nepal 40. Akon, 41. Avala, 43. talisman, 45. stoje, 46. čakati, 48. sela, 49. stavec, 50. Ema, 52. eta, 53. mašine, 58. umor, 61. ovaduh, 66. anoda, 67. kragulji, 70. Arosa, 71. Žita, 72. Blaža, 73. karo,
75. Eton, 76. Aca, 77. Klis, 78. no, 80. vaza, 82. Ero, 83. Ra, 84. dlan, 85. sito, 87. koza, 89. av, 90. dvig, 91. moteno, 93. Niko, 95. norec, 96. Filipini, 97. logar.
Navpično: 1. korobač, 2. vv, 3. ara, 4. čari, 6. up, 7. Dag', 8. onaj, 9. balansa, 10. ima, 11. ja, 12. krom, 13. raj, 14. a), 15. Albanec, 17. gozd, 19. Abel, 21. vdova, 23. nart, 25. uran, 26. osoje, 28. arak, 30. kvas. 32. Spak, 33. okov, 35. Ala, 37. Aleš, 39. em, 40. ata, 42. Atena, 44. il, 45. stava, 47. Ime, 49. sto, 51. polk, 53. Mazarin, 54. Anica, 55. šota, 56. Ida, 57. Kras, 58. uganiti, 59. mu, 60. rjav, 62. are, 63. dote. 64. Usora, 65. Hanover, 67. klin, 68. až, 69. Irak, 72. blag, 74. ozon, 77. klic, 79. otep, 81. azil, 84. dva, 85. sol, 86. oni, 88. ako, 90. dr., 91. mi, 92. on. 94. og.
54. nekdaj grajski uslužbenec, 55. angleško žganje (fon), 56. živa koža, 57. okrajšano moško ime, 58. del telesa, 59. ljub, mil, 60. del glave, 61. tatarski poglavar, 62. ptičji glas, 63. število, 65. podredni veznik, 66. kratica pri krajevnih imenih, 67. tuja kratica za gospod.