KXTOLKKIMHI7ĆMI
UAMItlMfKATUKAS
LUČ V TEMO!
LUČ V RAZSVETLJENJE POGANOV (Lk 2, 32)
Prve pogane je h Kristusu privedla luč: svetla zvezda, ki Je vodila Tri Modre iz Jutrovega k Jezusu. Na Svečnico blagoslavlja Cerkev luč in nas z gorečimi svečami v rokah vodi po svetišču. Goreča sveča pomeni Kristusa, ki je “luč v razsvetljenje poganov”, pomeni pa tudi nas, kolikor nosimo v sebi o luč, Kristusa, v veri in milosti.
1- “Jaz sem luč sveta” je dejal Jezus o sebi. Luč sveti, c a prav vidimo, kaže nam smer in pot, da prav hodimo, pred oami je, da ne zaidemo, — z eno besedo: da prav živimo. “Kdor gre za menoj, ne bo hodil v temi, marveč bo imel luč življenja” («Jan 8, 12). Morda bolj kot kdaj prej svet danes išče izhoda iz teme, v kateri z grozo ,in obupom bega, se zaganja v vedno ove smeri in išče luči življenja. A za poedince in za vse člove-s vo velja, da bo pravo, resnično luč našel le, “kdor gre za me-> za Kristusom. Le on je “pot, resnica in življenje”. Le bor hodi za njim in z njim, zares živi: njegovo zemsko življe-Je vodi v večno. Le po njem dosega človek smoter in smisel vij en j a. Brez njega je vse ne-smisel. “V nikomur drugem ni
Če se v te znane resnice vživimo, zaslutimo pomen in važnost misijonske naloge in misijonskega dela Cerkve: prižgati eö™° Inc življenja poganom, poganskemu svetu. Delati na enh da bo Kristus zares luč vsega sveta, luč življenja vsemu svetu, rešitev poedincev in narodov.
,. .Morda primanjkuje žive misijonske zavesti zato, ker po-jc1 Jjamo, da je Kristus edina luč. Polagoma in nezavestno pro-
niča med nas tisto indiferentistično mišljenje, češ da naj vsak pošteno živi po svojem prepričanju in po svoji veri, pa je vse dobro in prav. Ta usodna zmota hromi misijonsko delavnost, ubija pa tudi našo lastno vero, da je Jezus edina pot k Očetu in Cerkev edmo-zveličavna. Misijonsko delo se nam zato ne zdi tako potrebno, tako nujno, kot dejansko je. Zato se ne zanimamo dovolj zanj in premalo sodelujemo. Vse se nam zdi pretirano, nejevoljni in godrnjaje se odločimo za majhen dar, in še to morda iz drugih nagibov kot iz doživete potrebe, podpirati misijonsko stvar. Manjka resnične volje, spreobrniti pogane. Morda manjka tudi vere v uspeh misijonskega dela, kakor da bi Kristusova luč zgubila na moči; na moči zgublja le naša vera, ki nas ne priganja dovolj k misijonskemu sodelovanju.
2. “Vi ste luč sveta” — je pravtako Jezusova beseda (Mt 5, 14). Danes Bog ne prižiga več zvezd na nebu, da bi svetile poganom h Kristusu, kakor Trem Modrim. Danes naj bi jim svetili mi: mi naj smo luč sveta, luč poganskemu svetu. Predvsem s svojim življenjem. Kristus je luč in če v njem in po njem živimo, je ta luč v nas prižgana. Saj je pravi kristjan “drugi Kristus”, njegova podoba, odsev njegove luči, luč. Današnji svet najlažje in najbolj prepričljivo spoznava Kristusa ne iz knjig, ne iz govorjenega nauka, marveč iz živetega krščanstva, iz praktičnega življenja kristjanov, iz sadov. V tem je danes velika misijonska odgovornost krščanskega sveta: da smo s svojim praktičnim vsakdanjim življenjem pričevalci za Kristusa, misijonarji zanj.
V zgodovini misijonskega prizadevanja beremo, kako so pogosto krščanski Evropejci, ki so misijonarjem sledili v kolonialne dežele (uradniki, vojaki, trgovci) podirali, kar so onj s trudom zgradili. Mlado setev krščanstva so uničevali s slabim vzgledom svojega življenja: surovostjo, krivicami, zatiranjem, razuzdanostjo, itd. Danes vrši to žalostno razdiralno vlogo ves takozvani krščanski svet. Kar se danes zgodi v krščanski Evropi, berejo jutri na Japonskem, v Afriki, Indiji in drugje. Filmi iz krščanskega sveta se predvajajo med pogani. Romane “krščanskih” pisateljev berejo. In mnogokdaj je čuti očitek: ne hodite nas spreobračat, saj ste slabši od nas! Naše živ-
Ijenje ima svoj misijonski odmev! Gradi, ali — pogosteje — podira. Pretresljivo je brati, da mladi črnci, ki pridejo kot verni kristjani v Evropo študirat, pogosto vero zgube ali pa so tako razočarani, da jih mine vsaka misijonska vnema. Ne prenesejo tega prepada med Kristusovim naukom in življenjem kristjanov. Ta pozunan’jenost, dvoličnost, neiskrenost jih odbija.
‘‘Vi ste luč sveta.” Ta Jezusova beseda ima danes, ko ni več razdalj, tudi resnično misijonski pomen. Z globljim pokristjanjevanjem osebnega, družinskega in javnega življenja miši jonarimo. Poganski svet gleda na krščanski svet. Ne gre mu za to, kaj govori, marveč, kako živi.
“Kakor otroci luči bodite!” (Ef 5, 8).
Dr. Ignacij Lenček, Buenos Aires
ZA TEBE, SVETI OČE
Kako mi je ime? Nekdo sinov.. .
Vojak sem, sveti oče, ki umira, zadet od mine, v lazaretu I.R.A.
Prav kmalu bom številka, grob grobov.
Umreti s čistim srcem ni težko!
A zdaj boli, boli in peče, peče.. .
Trpeti hočem! Tak lahko se reče.
O Bog, ob Tvoji uri je temno!
Ti rabiš žrtev? V boju proti zlu vojaki Tvoji trudno se borijo?
Na, mojo bol! Naj znova vzplamenijo! Sladko čutiti moč je v duše dnu!--------
Vladimir Kos
it
BARAGOVO MISIJONIŠČE
Dolgoletna želja slovenskih lazaristov v tujini se uresničuje. V Argentini si ustvarjajo “Baragovo misijonišče”.
že med prvo svetovno vojno so slovenski svetni duhovniki povabili slovenske lazariste, dia v gradiču Groblje pri Domžalah, ki so jim ga v ta namen prepustili, ostvarijo novo žarišče slovenske misijonske akcije v zaledju, v pomoč škofijski misijonski dejavnosti. Tako je nastalo Misijonišče v Grobljah, ki je imelo sledeče poslanstvo: Sodelovati pri organiziranem delu misijonskega zaledja, pospeševati nove misijonske poklice( delati za Baragovo beatifikacijo in izdajati misijonski tisk.
Med drugo svetovno vojno so najprej gestapovci, potem pa komunisti Misijonišče uničili. Niso pa mogli uničiti njega misijonskega delovanja, ki so ga slovenski lazaristi prenesli v Ljubljano in ga še razširili, zlasti ko jim je ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman po smrti dr. Ehrlicha zaupal v vodstvo škofijsko Misijonsko pisarno.
Niti komunistična zasedba naše domovine ni ugonobila misijonske akcije slovenskih lazaristov: Ko je bilo v domovini vsako misijonsko delo, razen molitev in žrtev za misijone, onemogočeno, so slovenski lazaristi v tujini ustanovili “Baragov kitajski misijon”, kjer so več let vztrajal^ celo pod komunisti, in že več kot 12 let vodijo slovensko misijonsko akcijo v zaledju, predvsem v pomoč vsem slovenskim misijonarjem in misijonarkam na misijonskem polju, brez ozira na redovno družbo, ki ji kdo pripada. Baragova zadeva v zamejstvu ima v slovenskih lazaristih stalne pospeševalce. “Katoliški misijoni” izhajajo bogatejši kot nekdaj doma. I.t.d.
Le eni panogi slovenske misijonske akcije, najvažnejši, doslej v tujini še niso ibili ustvarjeni potrebni pogoji: pridobivanje in vzgajanje domovine odhajali na misijonsko polje pomnoževat ali vsaj izpolnjevat novih misijonskih poklicev, ki naj bi, čeprav iz tujine^ vendar v imenu vrste slovenskih misijonar j ev-borcev na misijonski fronti Kristusovi. Imamo v Argentini slovensko semenišče, v katerem se vzgajajo bodoči slovenski svetni duhovniki, ki bodo delovali pretežno med argentinskim ljudstvom, če ne bodo mogli v domovino. Manjka pa nam zavoda za vzgojo tistih fantov, ki bi slovenska misijonska akcija po božji milosti obrodila v njih svoj najžlahtnejši in najvažnejši sad: misijonski poklic. Ta zavod naj bi bilo slovensko misijonišče v Argentini, za katerega ustanovitev so se slovenski lazaristi trudili vseh deset let dosedanjega bivanja v tej deželi in zdaj Bog ta njih prizadevanja blagoslavlja.
*
je onnute’c načrta za Baragovo mirijonišče v Lati asu pri Buenos Airesu, kot ga izdelal Hotimir Gorazd. V ozadju je prostat' za dozidavo. Danes bivajo slovenski iazaristi v Lamusu v najeti hišici in oskrbujejo slovensko službo božjo za. rojake tamkajšnje Slovenske vasi v zasilni, društvenemu domu prizidani kapeli.
Za božič se je v Slovenski vasi v Lanusu pri Buenos Airesu naselila skupina štirih slovenskih lazaristov misijonarjev sv. Vincencija Pa-velskega, ki je poleg dhšnopastirskega oskrbovanja tamkajšnjih rojakov njih prva skrb zgraditi Misijonišče s cerkvijo in internatom za po misijonih stremeče slovenske fante. Za začetek so se naselili v najeti hišici in mašujejo v zasilni kapeli, a v teku kakega leta upajo s pomočjo dobrotnikov dograditi cerkvico in misijonsko hišo, kakor jo vidite v tu objavljeni risbi.
Štirje slovenski lazaristi v lastni misijonski hiši bodo šele mogli kaj storiti za vzbujanje in vzgajanje misijonskih poklicev in ibodo pač vse lažje in bolje kot doslej delovali za misijone tudi na vseh drugih področjih slovenske misijonske akcije: še bolj bodo povezali celotno slovensko misijonsko zaledje med Primorci, Korošci in izseljenskimi Slovenci po svetu, še lepše in bogatejše “Katoliške misijone” bodo izdajali in z njimi drug potrebni misijonski tisk, še bolj na široko bodo razpredli duhovno in gmotno pomoč slovenskim misijonarjem, in zlasti bodo smatrali za svojo sveto dolžnost, kar najbolj sodelovati z vsemi v ta namen obstoječimi ustanovami pri akciji za beatifikacijo vzornika slovenske misijonske dejavnosti, svetniškega misijonskega škofa Baraga, in v ta namen naj bi slovensko Misijonišče v Argentini nosilo ime “Baragovo misijonišče”.
Ko slovenski lazaristi v Argentini to našo odločitev sporočamo slovenski misijonski javnosti po širnem svetu, se obračamo na vse slovenske misijonske prijatelje in dobrotnike, zlasti na slovenske misijonske odseke, pa na vse Baragove častilce, da nam z molitvami in gmotno pomočjo pomagajo pri gradnji in vzdrževanju “Baragovega misijonišča” v Argentini. Vsak darovalec bo včlanjen v Slovensko misijonsko mašno družbo, ki jo slovenski lazaristi vodijo že skoro 40 let, in bo tako deležen sadov večnih dnevnih svetih maš. Poleg tega se bo vsako prvo nedeljo v mesecu darovala v Baragovem misijonišču peta sveta maša za vse dobrotnice in dobrotnike in vsi prebivalci Misijonišča bodo dnevno skupno molili za dobrotnike. Darove bomo sproti objavljali na posebni strani “Katoliških misijonov” in se vsakemu darovalcu še posebej pismeno zahvalili. Plemeniti darovalci naj blagovolijo pošiljati svoje prispevke v obliki čeka na ime in začasni naslov superiorja “Baragovega misijonišča”, ki je Petek Janez CM, Cochabamba 1467, Buenos Aires, Argentina.
že zdaj vsem: Tisočkrat Bog povrni!
Šesta misijonska veletomboia v Buenos Airesu
Spet smo rojaki v Velikem Buenos Airesu doživeli lep misijonski Plaznik: IV. misijonsko veletombolo v pomoč slovenskim misijonarjem, t° pot ob osebni navzočnosti pokrovitelja Slovenske misijonske zveze ■škofa dr. Gregorija Rožmana.
Okrog 1.200 rojakov — več kot kdajkoli poprej — se je zbralo na senčnem vrtu slovenske gostilne “Ilirije” v Ramos Mejia, ki ga je Slovenska gospodarska zadruga dala v ta namen ljubeznivo na razpolago.
Praznik Svetih Treh Kraljev je to leto padel na nedeljo, tako da je vršila ta misijonska prireditev na sam misijonski praznik Razgla-senja Gospodovega.	i
B°g je dal prekrasno vreme, da si lepšega ne bi mogli želeti, že nialu po poldnevu so začeli prihajati udeleženci od vseh strani Veli-ega Buenos Airesa, marsika"ka družina pa tudi iz oddaljenejših kra-•lov. Okrog petih popoldne je bilo že vseh 1.000 sedežev okrog miz zasedenih. Ljudje so si ogledovali bogate dobitke in razstavljene misijonske s 1 e, posebno predmete, ki so jih poslali slovenski misijonarji, pa med seboj kramljali ter si “privezovali duše”.
Okrog pol šestih se je pripeljal najodličnejši udeleženec, Ijubljan-’ 1 skof dr. Gregorij Rožman, v spremstvu rektorja škofovega zavoda v Adrogue dr. Franceta Gnidovca in dekana teol. fakultete dr. Ignacija enčka. Visokega gosta sta pri vhodu pričakala direktor slovenskih f ušnih pastirjev v Argentini č. g. Orehar Anton in predsednik Sloven-S.e ttusijonske zveze č. g. Ladislav Lenček CM. V.sa množica se je dvig-111 a s sedežev in s ploskanjem ter vzkliki pozdravljala ljubljenega nad-Pastirja, ki se je takoj podal k zanj in za spremstvo pripravljeni mizi pred prostorom z razstavljenimi dobitki.
Takoj nato je stopil pred mikrofon predsednik Slovenske misijon-e zveze in je v imenu te organizacije in vseh slovenskih misijonarjev Pozdravil visokega pokrovitelja slovenske misijonske akcije v zamej-■avu. Izročil mu je v dar na kitajsko svilo risano podobo Marije z De-otom in svetim očetom Pijem XII pred njima, delo kitajskega slikarja, ^ Pi okrasnem okviru. Obvestil je pa prevzvišenega še o drugem daru, -se bolj dragocenem, o prebogatih duhovnih šopkih, ki jih na povabilo
Slovenske misijonske zveze te mesece zbirajo in darujejo za našega prevzvišenega pokrovitelja slovenski misijonarji in misijonarke s svojimi verniki z vseh koncev sveta, o čemer še posebej poročamo na drugem mestu. Prevzvišeni je bil obojega daru vesel; čakalo ga je pa še eno presenečenje: Pred njim se je pojavila skupina mladine raznih ras in mu je izrazila pozdrave v imenu misijonskih narodov, pa tudi slovenskega. Besedilo za nastop je sestavil dr. Tine Debeljak in ga objavljamo za tem poročilom. Na koncu so zapeli lepo misijonsko prošnjo. Nastopili so lanuški otroci pod vodstvom učiteljice gdč. Zdenke Virantove; želi so lepo priznanje tako od ljudi kakor od prevzvišenegai ki se je potem z vsakim od otročičev pogovarjal in jih blagoslovil.
S tem je bil zaključen pozdrav pokrovitelju Slovenske misijonske zveze ki se je nato kmalu moral posloviti, kajti isti večer ga je čakalo še drugo opravilo.
Okrog pol sedmih zvečer se je začelo igranje tombole, ki je trajalo do pol devetih. Potekalo je v najlepšem redu, kot vedno. Okrog 300 rojakov je prejelo večje ali manjše dobitke, v svoje veliko zadovoljstvo; veseli in zadovoljni pa so biti tudi vsi ostali, v zavesti, da so z udeležbo in igranjem tombole lepo pripomogli k uspehu vse prireditve. In res je tudi letošnja veletombola doživela prav lep gmotni sad v pomoč slovenskih misijonarjem, pa tudi lep moralni uspeh, saj je pač misijonsko vzpodbudno in propagandno že samo dejstvo, da se prav misijonske prireditve udeleži toliko rojakov kot nobene druge ne.
Tudi na tem mestu čuti Slovenska misijonska zveza dolžnost, da se iskreno zahvali pred vsem Prevzvišenemu za njegovo navzočnost pri prireditvi, potem pa vsem darovalcem lepih dobitkov, zlasti slovenskim misijonarjem, ki so jih poslali znaten del; prav lep Bog plačaj vsem požrtvovalnim prodajalcem tombolskih tablic, vsem, ki so se trudili s strežbo tako številnim udeležencem, pa sploh vsej množici rojakov, ki je iz misijonske ljubezni na tombolo prišla in toliko za nje uspeh žrtvovala. Bog povrni tisočkrat!
Slovenska misijonska podzveza v Argentini.
Pojasnilo k sliki na naslednji strani:
Prizori s tombolske prireditve. Zgoraj tri slike s Prevzvišenim na prireditvenem prostoru; tri druge z misijonskim pozdravom otrok; ostale kažejo prizore igranja tombole: žrebanje in klicanje ter pisanje številk, delo komisije, srečnega dobitnika glavne tombole in skupine igralcev.
MISIJONSKI POZDRAV NADPASTIRJU
(Nastopili otroci iz Slovenske vasi v Lanusu)
VSI:
Škofu Cerkve vesoljne med nami tu pozdrav misijonski: SVET KRISTUSU!
SLOVENEC IN SLOVENKA:
(v narodni noši)
Prevzvišenemu škofu ljubljanskemu pozdrav misijonski: SVET KRISTUSU!
SLOVENEC:
Otroci staršev slovenskih,
3 darovi in prošnjami, povezani kot z rokami z otroki vsega sveta, prosimo mogočnega Boga:
Reši svet sil peklenskih!
SLOVENKA:
Naši misijonarji in misijonarke božje ljubezni odrešujoče žarke sipljejo v pogansko duhovno noč; me mölimo zanje, za njih delovanje, bile bi rade jim v pomoč.
AFRIKANEC:
Sonca žar Afrike me je počrnil, veš, kdo mi dušo je v belo obrnil, da zdaj sem — črni, črni zamorec, kot ti — ves beli Kristov borec?
Ljubezen sestre, k nam poslane, pravijo, iz bele Ljubljane.
ESKIMKA:
Vsa premrzla živim med Eskimi v ledeni pokrajini, v večni zimi — srce pa mi greje plamen čist: odkar sem prejela krst misijonarja, moja noč je kot svetla zarja, ognjišče mi toplo sam Jezus Krist.
KITAJEC:
Kri se razlila je čez poljane
od vaših misijonarjev z vero posejane,
le rane so ostale in ni zdravnika. 0)
A kar je večno, ne premine — živa je duša katoliške Kine, vemo: kar v grobu je, to vznika.
JAPONKA:
V	deželi češnjevih cvetov, naj lepši izmed vseh vrtov je Kristov hram
na tleh atomske ruševine:
v	njem pesnik vaše domovine: moli z namii poje vam. (2)
INDIJEC:
živim pod vrhovi Himalaje, po belih patrih poznam vaše kraje,
vi	naše po Katoliških misijonih.
Cerkev ste dvignili nam: med bombažem rižem in trstjem vam jo pokažem. (3) Pobožno mi romamo tja na slonih.
INDIJANKA:
V	pragozdih ameriških Paragvaja vaša sestra nam deco vzgaja, (4) učenjakinja pa, od vas doma, (R) vraž naših razvezuje zanke.
že smo verne Indijanke naš priprošnjik pa — Baraga.
MOHAMEDANEC:
Turban ovit mi je bil krog fesa, v Meki iskal sem svoja nebesa, pa sem jih našel v vaši veri, kot jo glasil je med Afričani Abuna Soliman (6) svetovno znani, za njim pa Slovenec še marsikateri.
SIAMKA:
V	Siamu, profesoric (7) vaših učenka, molim za Vas, kot da sem Slovenka. Vem, kaj je biti z doma pregnanec. Same trepetamo pred vrati komunista,
ll
v pomoč imamo — kot vi — samo Krista:
kdor v begstvo gre z Njimi je Njegov — poslanec.
SLOVENEC IN SLOVENKA:
Prevzvišeni, z otroki vseh narodov hvaležni smo Vam za Vaš blagoslov,
SLOVENEC:
s katerim spremljate križem sveta slovenske misijonarje, osvajajoče za Boga vse rase, narode, ljudstva in plemena z ljubeznijo Jezusovega Imena.
Držite nad njimi pokroviteljsko dlan!
SLOVENKA:
In nad nami, da slednji bo udeležbe željan
pri zmagovitem pohodu, ko darovan
bo z bratstvom človeštva v Polnosti Miru —
VSI: SVET KRISTUSU!
SVET KRISTUSU!
SVET KRISTUSU!
(Za zaključek so otroci zapeli pesnik Branko Rozman) :
NJIVE SO BELE
Njive so bele, zrele za žetev, kličejo delavcev, delavcev ni.
Duše še jočejo, duše še hočejo božjega sonca, božje luči.
Bratje vstanimo in ponesimo
(Sestavil: td) pesem, ki jo je bil že preje sestavil
Kristusa svetu in Kristusu svet.
“V mesta pojdite, ljudstva učite, z vodo krščujte jih,” pravi Gospod.
Duše še blodijo duše še hodijo v temi in senci greha in zmot.
Bratje. ..
(') Dr, Janez Janež; (2) Dr. Vladimir Kos S.J.; (3) Vodržajevo v Khurijit; (') Slo venske šolske sestre; (r>) Dr. Branka Sušnik; (fi) Ignaaij Knoblehar; (D Slovenske ursulinke.
RIM, ATENE, NAIROBI
IN NAZAJ
Piše dr. Maksimilijan Jezernik, Rim
1- NA POT
Slovo sem upu, strahu dal.
v O*3 spominu na potovanje po sončni Afriki mi napolnijo dušo čudni občutki. V prvem hipu se mi zdi vse kot otroške sanjarije. Otro-^?vavdomišljija je tako živa, da so mu gole predstave izrazite, kot bi da živa bitja, in njegova vera tako trdna, da skoro ne dvomi o real-nem bivanju svojih junakov. V sanjah vidi in gleda pravo resničnost.
. Nekaj podobnega se dogaja v meni. Vem, da nimam otroške do-^šljije; preveč sta jo posekala desetletna vojna in dolgotrajno glodanje abstraktnih silogizmov. Toda kljub temu so moji junaki veliko bolj Pestri in jekleno začrtani; vsaka poteza je jasna in nobenega dvoma ni ° njihovem realnem bivanju. Če pri otroku sanje postanejo resničnost. Potem je pri meni nevarnost, da resničnost postane sanja.
V teku enega meseca, ki ne bi zadostoval Knobleharju niti za delno potovanje v njegov afriški misijon, sem obiskal osem đeže^ prišel v 2 najrazličnejšimi kulturami, prešel z zapadnega sveta v vzhodno 'nisljenje, ne vem kolikokrat prekoračil ekvator in se prevesil na južno .an zemeljske krogle, občudoval klasično atensko Akropolo, tisočletne P^amide Faraonov in se istočasno prepričal o življenjski sili novih narodov ki vstajajo, se borijo za samostojnost in bodo v bodočnosti, prej **'slej, odločali usodo svojih bivših gospodai'jev. Ne bi rad da bi bralec nilslll, da sem zašel v sanjarjenje. Med branjem se bo mogel osebno Prepričati, da se svetovno obzorje iz dneva v dan bolj širi. Ameriška ehnika vedno bolj izpodrinja evropsko oblast in veliki azijski narodi °do kmalu tudi gospodarsko samostojni. Za njimi bo prišla vrsta Afriko.
na
• ^ ve^ stram so mi svetovali, naj se spravim k pisanju in popišem vsaj v kratkih obrisih zanimivosti potovanja. Na predlog nisem odgo-°ril ali pa Sem se skušal rešiti na kakšen dvoumen način. Prepustil em Se času, ki je v takih razmerah najboljši sodnik.
Zanimivosti seveda ogromno: z njimi bi mogel popisati cele knji-fco. Svojeličnost afriške lepote še tudi ni naletela na osebo, ki bi jo bila zuniela v vsej svoji obširnosti in jo kot tako prikazala starim naro-
dom. Knoblehar je Slovenec, zato bo prijetno in koristno slišati spet kaj novega o njegovem delu, o krajih, kjer je deloval, in to še prav posebno od nekoga, ki je skušal hoditi po njegovih stopinjah. Kljub vsem razlogom, ki govorijo brez vsake izjeme v prid predlogu, sem imel velike pomisleke. Problemi so tako veliki in zapleteni, da je preveč nevarno govoriti o njihovi zgradnji in rešitvi. Ne zadostuje le enomesečno potovanje, ampak bi moglo biti življenjsko delo. Bralci pa tudi večkrat po svoje razumejo pisateljevo misel. Ne bi rad, da bi zaradi enega samega stavka, ki bi morda ne imel posrečene oblike, postal ameriški žvečilni gumij, ki ga vlačilo po ustih brez vsakega haska.
Navzlic vsemu sem čutil že več kot en mesec, da se bom vdal. Zavest, da bi Katoliški misijoni rade volje objavili tak potopis, in prepričanje, da so njihovi bralci pošteni in širokogrudni, sta končno premagala vse pomisleke. In še en razlog je bil odločilen: afriški problemi so tako pereči, da bi jih človek le z veliko težavo in z izredno previdnostjo mogel objaviti v kakšnem svetovnem jeziku. Odkritosrčno govorjenje o sedanjem stanju bi nehote odprlo kakšno staro rano ter povzročilo krik in vik.
Zavod Propagande v Rimu, kjer se prijiimiijajo na delo vsak med svojimi rojaki bogoslovci in duhovniki vsaj kakih 40 narodnosti. Podravnatelja tega važnega zavoda sv. Cerkve sta Slovenca Rafko Vodeb in Maksimilijan Jezernik, pisatelj tega potopisa.

Od odgovora na prvo vprašanje zavisi drugo: kakšno obliko naj iziberem? Ali naj predstavim in popišem razne kulture v njih bitnosti?
bi bilo morda bolje popisati različne socialne sloje in s tem začrtati bistvene notranje tokove, ki bodo odločili, kaj bo jutri z Afriko? Ali pa naj bi vzel vsako posamezno redovniško skupino (jezuite, bele očete, kapucine...) in prikazal, kako skušajo vsak po svoje rešiti krajevne probleme in pripeljati Afrikance k luči evangelija?
Ker je le preveč nevarno, postaviti se za sodnika, sem zapustil vse mnenj ene načine, čeprav bi bili veliko bolj sistematični in bi bralcu v nekaj odstavkih podali jasno in popotno sliko resničnega stanja. Zato Prepuščam sodbo bralcu samemu.
Sledil bom, včasih seveda bolj preprosto, kronološkemu in krajevnemu redu. V teku popisovanja bom nakazal opazovanja in dogodke, na Podlagi katerih ibo mogel priti bralec sam do zaključka.
pRED VSAKIM SE ODPIRA POT. . .
Govor o misijonih mi je bil v srednji šoli abstrakten in nerealen. Misijonarji (in pri tem vidim v duhu nekega jezuita, ki je predaval v Zadružni dvorani pred odhodom v Indijo) so bili zame nenormalni
'ljudje. Modri pa ve: danes sem pa^ jutri bom plesal na njem. . . Moder nisem, res pa je, da plešem po ledu, kjer sem včeraj padal. Akademsko življenje mi je popolnoma spremenilo pogled na svet. Neprestan stik z narodi vsega sveta, neprestano odkritosrčno odkrivanje narodnih slabosti in kreposti mi je vsaj nekoliko odgrnilo lepoto človeškega vesoljstva. Zato ni bilo več govora o divjakih in siromakih: v njih sem gledal enakovredne pripadnike različnih narodov; nekateri nas nedvomno prekašajo po bogastvu dežele, po srčni kulturi in po narodnih krepostih.
Pri proučevanju misijonske zgodovine se mi je želja po novih krajih večala iz dneva v dan. Neprestana potovanja po kitajski zemlji, romantični opis Japonske, indijski pragozdovi in zagonetna Afrika, ki je še prav posebno privlačna.
Od štirih strani so Afriko napadle katoliške sile. Portugalski duhovniki od zapadä in vzhoda, pri Mozambiku in Mombasi; italijanski in avstrijski misijonarji (z našim Knobleharjem v prvi vrsti) s severa preko Egipta in francoski beli očetje pri Viktorijskem jezeru, kjer so se uvrstili še angleški Mill-Hill patri. Neprestani študij, s kakšnimi težavami so se borili misijonarji, kako so padali na misijonskem polju za malarijo, ali kako je Afrikance sekal zavojevalčev meč je še podpihoval željo. da bi videl te kraje z lastnimi očmi.
Svetovna pozornost je vedno bolj usmerjena proti Afriki. Katoliška Cerkev se tega dejstva jasno zaveda. Pred 10 leti je bilo le sedem afriških gojencev na Propagandi, danes se je število dvignilo na šestdeset; tudi različne redovniške hiše imajo med svojimi študenti prav gotovo nekaj Afrikancev. Nič čudnega. Nasprotno: samo po sebi umevno je, da se morajo predstojniki podrobneje seznaniti z njihovimi problemi, narodnimi posebnostmi in jih tako bolje pripraviti na težko in odgovorno delo, ki jih čaka v domačih razmerah. Bivanje v njihovi domovini in neposreden stik z njihovimi rojaki je pač najboljša šola.
Res, vse je lepo steklo: v nekaj mesecih sem mogel misliti na potni list.
PRIPRAVA
Kdor je moral kdaj potovati, je na lastni koži občutil, da potni list ni ravno najbolj pametna iznajdba človeške družbe, človek občuti, da je prava ničla: Vsekakor je tudi potni list lepa skušnja, s katero je mogoče obogateti življenjsko modrost. Na mnogih uradih sem se prepričal, da so angleški najbolj praktični, da razkošje poslaništva ne odgovarja vedno bogastvu dežele, da po uradnikih tujci sodijo njihovo deželo.
Na angleškem konzulatu ni nobenega nepotrebnega razkošja. Preprosta, angleška srednje premožna, srednjeveško opremljena hiša. Res, prava viteška sprejemnica z grbi in lepim številom knjig. Prav nič mo-
erne navlake. Pri vhodu me je obvestil vratart da sem deset minut P ezgo.den. Natančno ob določeni uri so bili vsi uradniki na mestu, no ffVl^ Sem Ze^° ^^ro’ v nekaj minutah. S prijaznim, a ne pretiranim t zdravom me je pozdravila uradnica in voščila srečno potovanje.
Sk°raj nasprotno pa je bilo na abesinskem konzulatu. Notranja ta ^ n-m°^erna’ ne^am okorna, z nekaterimi domačimi okraski. Vra-in'V6. 1 v začetku prijazen, počasi se pa sploh ni več zmenil za tujce nnSe,Je k dolgočasno igral z abesinsko igračo, čakanje je zelo mučno; sevi n° ka(ter se človeku mudi in bi rad veliko napravil. K sreči je po-i'if'i1 VInes italijanska uradnica: vprašala je, po kaj smo prišli in nas a* n! ■' g^avn.emu uradniku. Prijazen mož se je takoj spravil na delo, dne V6 Povectel, da bom moral priti po odgovor šele naslednjega • to mi seveda ni bilo posebno po godu, a včasih je molk zlato.
dal’ ^GZi ^Va seir^ ae* na	poslaništvo, kjer so se zmotili in mi
in v.PreaTatko dovoljenje, časa nisem imel veliko, zato sem se potrudil in b V spifejernnici že nekaj minut pred določeno uro. Dva Mehikanca šal r ^ g0sP0(t z ženo so že prav pridno čakali. Vratar jim je sku' se a^težiti, da glavnega uradnika še ni in da je še prezgodaj. Začeli smo zmnnu? Viarja^' ^ tli kanca sta opisovala lepoto domovine; če jima je štev Jka 0 angteščine, sta se pa po latinsko poslužila naravnih sred-rok. Japonski gospod, ki se je predstavil za veletovarnarja in
se je zaradi poslov vračal iz Amerike, je bil čisto drugega značaja. V lepi in umerjeni angleščini je razlagal glavne probleme japonskega naroda. Začetni rezervirani pogovor je postal vedno bolj živahen in na koncu prav prisrčen.
“Kaj menite o sedanjem gospodarskem položaju Japonske?” sem vprašal. “Po vsej priliki je Japonska industrijska država in bi morala imeti velik trgt kamor naj bi izvažala blago. V nasprotnem slučaju bi moglo priti do kakšnega notranjega nezadovoljstva in nemira.”
Vprašanje je bilo ravno kot nalašč. Brez vsakega pomisleka je odgovoril:
“Ekonomski položaj Japonske je zelo nestalen. Kot ste omenili, je naša dežela predvsem industrijska. Po velikosti je približno enaka Italiji, a veliko manj rodovitna in bi morali rediti okoli sto milijonov ljudi. S tem je vse povedano in vsakdo more uvideti, s kakšnimi problemi se ukvarjamo. Povečati moramo industrijo; to pa spet pomeni, da moramo najti trg, kjer bomo mogli blago prodati. Kje? Amerika bi nam rada vsilila še svoje izdelke, Evropa je približno na istem, kot mi; v Afriko nam ne pustijo Indija je tudi izven našega območja, v Rusijo
Pri študiju...
Kardinal prefekt Kongregacije za širjenje vere FumasonA Biondi (drugi od desne) in kardinal Celso Costantmi, dolgoletni tajnik iste (v sredi).
ln Kitajsko so prepovedali. Dragi gospod, kaj naj napravimo? Umreti ne smemo, živeti nam pa ne dovolijo. Prepričan sem, da bo v takih razmerah prišel na oblast komunizem. Ni druge rešitve. Pri zadnjih vo-“tvah je zmagala stranka, ki se hoče ekonomsko nasloniti na Kitajsko, kamor bi mogli izvažati blago.”
precej žalosten in odkritosrčen. Motil ga ni niti fant, rno kavo. že več kot eno uro smo čakali, a našega urad* ^Jka od nikoder, šele v takih okoliščinah spoznamo, da je potrpežlji-p°st res prava krepost. Malo je manjkalo, da ni pošla celo Japoncu.
° načrtu bi moral obletati še pet konzulatov in naslednjega dne odpotovati. Ob pol dvanajstih smo bili odrešeni: ali bolje, jaz, za druge .vem, .kakšne pustolovščine so jih še čakale. Nazaj grede sem raz-^sljal, koliko pripomore gostoljubnost in natančnost uradnikov v inozemstvu k dobremu ali slabemu glasu domovine. Bog ve, če se uslužbenci zavedajo tega dejstva?
, . . MOŽ je bil ki Je prinesel č
Priprava je vedno mučna. Na vseh krajih in koncih same negoto-v°sti. Kdaj bi bil najbolj primeren čas za Kenijo ali Tanganiko? Koliko raznih izvedencev sem vpraša!!, toliko različnih in prav nasprotnih odgovorov sem dobil, šele po dolgem povpraševanju sem našel neko Srednjo pot in priznati moram, da je bilo še najbolj posrečeno.
Kar se tiče prtljage se seveda ne bi mogel kosati s Knobleharjem, vendar sem se moral le potruditi, da sem jo spravil v dva kovčka. “Vro-
če bo,” so govorili nekateri in mi zabioevali, naj vzamem vsaj dva bela talarja. Nasvetov mi ni manjkalo; najboljši svetovalec pa je lastna skušnja. Prihodnjič bom znal bolje izbirati.
Afrika ni bila zame samo izletna točka, ampak v pravem pomenu besede študijsko potovanje; in dosledno za to sem se tudi pripravil. Vaja v fotografiranju je bila še kar nekaj vredna in začel sem upati, da ne bom vsega pokvaril, čeprav si nisem delal utvar. Poseben zvezek za dnevnik in še nekaj papirja, da ga mi ne bi zmanjkalo na poti.
“Hoja za Kristusom” bi naj bila moja duhovna paša. Massajeva knjiga “Mojih petintrideset let v misijonih”, kjer popisuje svoje misi-jonarjenje v Abesiniji, in Vodebov prevod Edel Quinnove bi naj bila moja spremljevalca po afriških cestah. Schmidlingova zgodovina misijonov kažipot “Katoliški misijoni” (Missioni Catholiche) tolmač za hitro umevanje in stvarno presojanje položaja v različnih škofijah in na misijonskih postajah. Za socialno, politično in ekonomsko tolmačenje mi je zelo prav prišel angleški vodič “East Africa”, eden najpopolnejših, ki sem jih našel do sedaj.
Brez navedenih knjig bi ne mogel na pot; a še ni vse. K sreči sem staknil med knjigami žepno izdajo Prešerna in Cankarjevo “Moje življenje”.
ZADNJI TRENUTKI	>- ' i
Dolgo sem skušal prikriti svoje načrte. Končno so postali javna tajnost in s tem so se odprla vrata raznim prošnjam. Temu naj pone-' sem pismo, drugemu nekaj časopisov, tretjemu blagoslovljene križce; Kovčka sta bila čisto premajhna in tehtnica neizprosna; vse preveč za letalo. Naj večji problem je bil, kako zaviti posodo oljčnega olja, ki bi: ga moral oddati v Kairu. Napravil sem razne poskuse in ugotovil, da je vse zastonj. Smilila sta se mi nova bela talarja, zato sem prelil olje v. steklenico in jo hermetično zaprl. Upam, da mi bodo prizadeti odpustili, če sem moral zaradi majhne steklenice nekaj olja pustiti doma.
Predvečer je prispel kar nenadoma. Dolga vrsta študentov, ki so hoteli še govoriti z mano, je bila skoraj pri kraju. Za dolgim Indijcem vstopi Avstralec: obraz mu je nekako zaskrbljen in tog.
“Kaj se je zgodilo?” sem ga vprašal.
Brez vsakega pomisleka je odgovoril:
“Od doma so mi sporočili, da mi je umrl ded. Bi rad prosil Vas da se ga spomnite pri sv. maši.”
Kaj bi napravil človek, da bi mogel v takih primerih spremeniti žalost v veselje!
Za njim vstopi Ruandijec, nežna pesniška natura, žalost je prevelika, da bi jo mogel obvladati. Solze teko same od sebe. Pravkar je dobil pismo, da je mati na smrtni postelji. Vsako vprašanje bi le še povečalo njegovo vzburjenje; skušal sem najti le nekaj primernih besed, da bi ga potolažil. Obljubil sem mu, da bom storil vse kar bo v moji moči, da jo bom šel obiskat, ter vsaj s tem človeškim sočutjem zmanjšal bolečino zgledne afriške družine.
Mati. Ni vedela, da se odpravljam na dolgo potovanje, a prav gotovo ne bo zatisnila očesa, ne da bi prej zmolila očenaš za oddaljenega sina, da bi ga Bog čuval. Ob tej misli sem se predal spancu in se zgubil v temni noči.
ODHOD
Lep poleten dan. Vročina je začela pojemati saj smo že 4. avgusta. Odhod je bil čisto nekaj drugega kakor pred veh kot sto leti, ko sta se odpravljala na pot Baraga v daljno Ameriko in Knoblehar v neznano Afriko. V primeri z njima sem se odpravljal kot na poldnevni izlet.
Gojenci Projxtgan-de pri glasbeni vaji.
Z' vrta "Lavoda Propagande se lepo vidi cerkev sv. Petra.
Kratka prošnja k nebeški Kraljici, naj me sprejme pod svoje varstvo, vodi z materinsko pažnjo po neznanih poteh in naj me pripelje, ie je Njega volja, zdravega nazaj. Uradniki so morali ugotoviti, da kovček presega predpisano težo. Nič čudnega. Osebne stvari, rožni venci, podobice in olje. Kako bi mogel odbiti prošnje, da s temi stvarmi dodam misijonarjevi radosti nekaj novega, svežega veselja.
Na pot sem se podal popolnoma brez skrbi. Malo hudomušnosti pa •le le še ostalo v meni. Ce bi se pa slučajno res kaj zgodilo? Misel mi je tako ugajaia, da sem se zavaroval za pet milijonov lir in sporočil spremljevalcu, da jih namenim za zgradnjo novega teatra v bogoslovju. Na račun mojega življenja bo zrastla v moj spomin nova dvorana.
Letalo je že čakalo: angleški tip, ki je prišel z Londona in gre v Johannesburg. Na desni je ravnokar prispelo letalo iz Johannesburga; ^ t’-stim se bi moral vrniti čez 35 dni. Prijetni občutki so me prevzeli, ko sem pomislil, da bom v dobi enega meseca videl vše najvažnejše točke katoliškega gibanja v Angleški vzhodni Afriki.
V zrakoplovu je bila kar najbolj pisana družba. Na levici sta prisedla dva škotska anglikanca, mož in žena z dvoletno deklico. Najbrž sem se ji zdel nenavadno bitje, ker je neprestano silila k meni. Ubogi
gospe je bilo nerodno in ni vedela, kako bi obrnila otrokovo pozornost ! kam drugam. Brez uspeha. Pred mano je bila neka ugledna avstrijska družina, ki se je vračala s počitnic. Spanec jih je kar hitro premagal in so se zbudili s prijetnega počitka šele, ko je angleška strežnica poklicala k južini. Drugi sopotniki so se ravnali približno po istem načelu. Po obrazih bi bil mogel soditi, da so po večini iz Južne Afrike; težki, resni obrazi so ipieli nekaj kalvinističnih potez na sebi.
Nad vročino se ne bi mogel pritoževati; zaradi enournega počitka , na letališču se je malo dvignila. Poveljnikov list, s katerim je naznanil 1 položaj letala, je bil kar tolažljiv: 4130 metrov nad morsko gladino in zunaj je 21 stopinj pod ničlo.
Vse je mirno, le lahni koraki strežnice motijo od časa do časa tišino. ' Razni primerni trenutki za razmišljanje in pregled načrtov. Segel sem po Schmidlingovi zgodovini in prebiral preporod misijonskega gibanja j v preteklem stoletju. Razni vzroki so vzdramili katoličane iz spanja in 1 jim vzbudili otopelo vest. Cerkev se je osvobodila verig državnega ab- ■ solutizma in iluminizma, španski in portugalski kolonijalizem sta v veliki meri propadla in odprla prost vstop delovnih sil. Francija se je kljub notranji revoluciji pomladila in dala novih misijonskih čet, ki so v glavnem bile namenjene prav za Afriko. Belgija, Holandska in Italija so ji sledile. V prvih vrstah zagledamo nove delavke, na katere so že pred stoletji pozabili: redovnice, ki v delu, potrpežljivosti in globoki veri prav nič ne zaostajajo za patri in brati. V zaledju se je dvignila močna skupina laikov, ki zbirajo tvarno in duhovno pomoč. Misijonsko delo je danes organizirano.
Pri teh razglabljanjih sem se spomnil, da pričakujejo šolske sestre v Kairu od mene mesečno obnovo. Prava sreča! Cel teden sem se spravljal k pripravi, a je vedno prišlo kaj vmes. Triurna vožnja je bila kot nalašč za nabiranje misli, Baje so sestre osamljene, sredi islamskega okolja, ki se najbolj upira evangeliju. Zapuščenost! Saj smo vendar vsi združeni: vsakemu je odmerjeno posebno delo, ki je nujno potrebno, da celota, t. j. Cerkev, uspešno napreduje. Eden se bori na polju, drugi je na straži. Gotovo je, da ni vojnega pohoda ne brez enega ne brez drugega. Postojanke v mohamedanski deželi so še posebno važne; iz raznih znakov bi mogel skoro uvideti, da se bližamo odločilnemu trenutku. Fatimska Mati božja je po mnenju Fultona Sheena znanilka nove dobe.
Počasi sem se pripravil na vstop v Augustinov kontinent. Nisem pričakoval avanturnih srečanj z levi in sloni, niti nisem iskal revščine ali ubogih črncev. Ni me gnala želja po etnoloških posebnostih ali po naravnih lepotah. Podal sem se na pot s prepričanjem, da se bom srečal z mladimi narodi, ki živijo v bogatih deželah, ki so prav take kot naše in kjer so katoliški misijonarji, med temi lepo število Slovencev, žrtvovali svoje najboljše moči in celo življenje, samo da bi zgradili novo, veličastno Avguštinovo cerkev.
(Se bo nadaljevalo.)
BINKOŠTI V MODERNEM ČASU iz napisal dr. Jezernik k tej sliki, ki nam kaže vesele trenutke tik ipo posvečenju na vrtu Zavoda Propagande v Rimu.

SIAM ali Thailand
KRATEK PREGLED SIAMSKEGA MISIJONA
Marija Ksaverija Pirc O.S.U. Bangkok, Siam
Ves Siam, ali kakor se sedaj i-menuje, Thailand, obsega 518.000 km2 in ima 20,000.000 prebivalcev, od teh približno 100.000 katoličanov. Misijonsko je razdeljen na 5 vikariatov: Bangkok, Ratburi, čan-tabun, Tare, Ubon in eno prefekturo: Udorn. Dva vikariata sta v rokah domače duhovščine, dva pripadata pariški misijonski družbi, eden italijanskim salezijancem in prefektura ameriškim redemptori-sto.n. Uršulinke delujemo v vikariatu Bangkoki ki pripada Pariški misijonski družbi.
VIKARIAT BANGKOK
Površina, km2	278.000
Prebivalstvo	9,000.000
Katoličanov	37.178
Siam je imel pred 100 leti 6,000.000 prebivalcev in med temi 7000 katoličanov. Danes pa je 100.000 katoličanov med 20,000.000 prebivalci. Napredek je majhen, toda napredek je. Naraščaj prihaja večinoma iz katoliških družin, nekaj pa tudi od spreobrnjenj. Uspeh je počasen iz dveh razlogov: Prvič, bilo je več preganjanji ki so uničila apostolsko delo ali ga vsaj močno ovirala. Drugič pa je treba pomisliti, da je razširjanje božjega kraljestva silno težko v deželi, ki je priznana trdnjava budizma. Dežela ima danes več kot 20.000 pagod, ki dajejo zavetišče 140.000 boncem in 65.000 novincem. Buda je svetoval svojim pripadnikom, naj se drže načela: “človek ne ve ničesar o Bogu, o duši, o metafizičnih vprašanjih. Tudi je brez koristi razmišljati o tem ali razpravljati z drugimi.” Milijoni se drže tega načela že nad 2000 let. Vendar vidimo v zadnjem času razveseljivo evolucijo. V dnevnikih in raznih revijah so često na prvem mjestu razprave o verskih vprašanjih v
zvezi s katolicizmoTn ali izven nje. Gotovo je) da katoliška vera daje ynisliti^ Siamcem, ne samo ker je vedno več katoliških cerkva v deželi, emveč posebno še po mnogoštevilnih katoliških šolah, ki vzgajajo skoro 40.000 mladih Siamcev, od katerih je le ena četrtina katoliška, plaval na katoliške šole je tolik, da moramo vsako leto zavrniti na sto-•ine prosilcev za vstop in vendar starši dobro vedo, da se morajo otroci naših šolah držati stroge katoliške discipline. Cela vrsta ministrov in .ugih vplivnih mož je izšla iz katoliških šol. Sedanji kralj Pumipol in njegov prednik kralj Anant. brata, sta biia oba učenca naše šole Ma-vv Dei v Bangkoku. Sedanja kraljica Sirikit je bila učenka sester sv. Pavla,
Zrno je vsejano in še ga sejemo z največjo vnemo dan na dan v Pvelepi siamski deželi. Kdaj bo vzklilo? Potrpežljivost je načelna čednost Siamcev. Ima nekaj božjega, ker Bog je neskončno potrpežljiv. Bodimo tudi mi, dasi je to težko v nepočakanem 20. stoletju.
Siamski misijonarji imamo eno veliko prednost. Dežela ni bila nikdar kolonija in zato ni tistega sovraštva do tujcev, kot ga najdemo v sosednjih azijskih deželah. Viada ne dela nikakih ovir misijonarjem Pri vstopu v deželo in najsi bodo katerekoli narodnosti. V šoli lahko Poučujemo krščanski nauk kolikor hočemo. Dejstvo je, da je naš pouk Ves usmerjen v to, da mladi Siamci spoznajo Resnico in se je oklenejo.
Ena izmed 20.000 payod v Sianui.
V deželah moderne poganske civilizacije, med katere spada Siam, je šola brez dvoma najuspešnejša oblika misijonskega delovanja. Ni nam treba hoditi po hišah oznanjat besedo božj04 starši nam sami pošiljajo kar imajo najdražjega, svoje otroke. Od otroškega vrtca do pre-uni-verze je doba 14 let. Ves ta čas so deklice po pet ur na dan pri nas, v popolnoma katoliškem ozračju. Setev bo šla gotovo v klasje, kdaj, to ve le dobri Bog. Molite, bratje!
Novice iz Bangkoka
Piše m. Frančiška Novak O.S.U.
Naše zgodnje poletne počitnice meseca aprila, v času največje vročine pred začetkom deževne dobe, so bile letos lepe in bogate. Kakor hitro smo zaključile šolsko leto, smo začele letne osem dnevne duhovne vaje, nato Veliki teden in Velika noč s svojimi krasnimi prenovljenimi obredi. Zaradi požrtvovalnosti in naklonjenosti Betharramskih misijonarjev, ki vodijo Chiengmaiski misijont smo imele vse obrede tudi v naši lepi kapeli v Regina Coeli in potem na fari.
PEDAGOŠKI TEČAJ
Takoj po Veliki noči smo skoro vse odšle na nekaj tednov oddiha na goro Suthep v bližini Chiengmaia. Tja nas je prišla obiskat tudi naša siamska provincialna prednica in po nekaj dneh sem odšla z njo v Bangkok na naš mali pedagoški kongres v Mater Dei v začetku maja. Po skoro petih letih bivanja v Chiengmaiu sem spet videla prestolnico, ki je v teh letih silno napredovala, naš zavod Mater Dei in m. Ksaverijo, našo veliko ravnateljico. Kongres je trajal 4 dni. Udeležilo se ga je tudi 13 naših učiteljic iz Regina Coeli, ki jih je prednica iz Mater Dei tako gostoljubno sprejela. Za večino je ibil to prvi obisk prestolnice. Chieng-mai leži približno 750 kilometrov severnozahodno od Bangkoka. Pedagoška predavanja so bila dopoldne in popoldne smo šle s temi učiteljicami, večinoma budistične vere, gledat znamenitosti prestolnice: važnejše katoliške cerkve, med njimi pred nekaj leti zgrajeno “ameriško pagodo”, kot imenujejo tu cerkev sv. Odrešenika, ki so jo redemptoristi zgradili čisto v siamskem slogu nedaleč od Mater Dei, in najnovejšo katoliško cerkev v Bangkoku, posvečeno fatimski Mariji letos aprila. Pa smo šle obiskat tudi krasne budistične pagode v prestolnici, vse v zlatu in dragih kamen j ih čarobnih barv, kraljevsko palačo bajne lepote in muzej.
Dopoldanske ure so bile natrpane s predavanji. Prvi govornik je bil jezuit Boningue, izgnan iz Kitajske, ki je govoril v angleščini o veliki in nad vse pomembni nalogi sodobnih vzgojiteljev. Salezijanec
S (Imos tonska dvu&inci uv&ulink v zavodu Mater Dei, Bangkok, 1956. V prvi vrsti prva na desni ravnateljica tamkajšnjih šol m. Kscoverija Pirc,

Cassetta je v jasni siamščini predaval o perečem vprašanju, so li naše učenke pod vplivom materializma. Odgovor je bil odločno pozitiven. Materializem je ozračje, ki jih obdaja vsepovsod v tej deželi udobja in velikega napredka pod vplivom zapada. Materializem prodira v mišljenje naših otrok in jih neizprosno osvoji zase, če me, njih vzgojiteljice, ne napnemo vseh sil, da jih njegovemu vplivu kar najbolj odtegnemo in pritegnemo k nadnaravnim idealom, k Bogu.
Med govornicami, redovnimi in laičnimi, se je posebno odlikovala ena nekdanjih učiteljic v Mater Dei, ki je predavala o napredku siamske žene. Do zadnjih desetletij je bila siamska žena malo napredna. Šol zanjo ni bilo ne v mestih ne na deželi. Doma se je naučila preprostih gospodinjskih in gospodarskih del, ki jih je potem opravljala vse življenje in porabila ostali čas, ki ga ni bilo malo, za žvečenje betlja v brezdelju. V časih mnogih vojska v siamski zgodovini, zlasti v borbah za neodvisnost od Birme, so siamske žene večkrat prijele tudi za orožje in odšle na bojno polje. Med njimi so junakinje, ki jih narod visoko spoštuje. To govori za hrabrost in odpornost njihovega značaja, še druga značilna poteza siamske žene v zgodovini pa je bila njena vljudnost, spoštovanje do starejših, obvladanje svojih čustev, vdanost. Zdaj pa se je vse to močno spremenilo. Tako je poudarila predavateljica. Pa
Pozlačena kraljeva brnita-, ki še vedno služi ob posebnih prilikah v Siama.
ŽENSKO VPRAŠANJE

S'
Levo: Kardinal Spellman na obisku v Mater Del, Bangkok; v ozadju naša m. Ksalverija Pirc. — Slika tu zgoraj predstavlja pisateljico tega članka m. Frančiško Novak OSU., tudi iz Bangkoka.
•sm° ji lahko verjele, saj naše starejše matere, ki so tu že 20 ali 30 let, zatrjujejo isto. Siamska dekleta in mlade siamske žene so se v zadnjih “Vajsetih letih močno emancipirale. Daši je še mnogo nepismenih v de-j56*1, je v mestih polno šol, ustanavljajo vedno nove, deklet je v šolah °liko in več kot dečkov. Ko končajo srednjo šolo, hočejo vsa dekleta na univerzo. Predvsem hočejo študirati znanost: fiziko, kemijo, matematiko, medicino, da morejo pozneje zavzeti mesta, ki so bila doslej samo za moške. Veliko deklet, tudi naših nekdanjih učenk, je dobilo štipendije za Evropo ali še bolj zaželeno Ameriko. Mnogo bogatih jih je •jH° študirat na svoje stroške. Na zapadnih šolah in univerzah se ta dekleta navzamejo zapadnega duha za dobro in slabo. Ko se vrnejo domov, ostanejo pod njegovim vplivom. Oblačijo se po evropsko ali ameriško, Pn ^olu se poslužujejo predvsem uvoženih predmetov, hodijo gledat a-meriške kino predstave, dom in njegove stare šege pa’ zanemarjajo.
Naša predavateljica, ki ni le dobra učiteljica in vzgojiteljica, am-Pak tudi pristna siamska žena, je pri vsem tem globoko obžalovala iz-Subo starodavnih lastnosti siamske žene in dekleta: vljudnosti, spošto-vanja do starejših, plemenitosti, rahločutja, pokorščine. Naše učenke
so močno pod novim vplivom. Treba jim je pokazati, kar je bilo lepega v preteklosti, da znajo združiti napredek s tradicijo. Pokazati jim moramo izgubo, ki jo bo siamski narod trpel, če se siamska žena in dekle izneverita šegam in tradiciji in popačita svoje nekdanje ideale. — Pa je v vsem tem nemalo resnice in naša naloga je resna in odgovorna. Da bi le mogle dobro vršiti našo dolžnost pri vzgoji siamske ženske mladine in združevati tradicijo z napredkom, skušajoč ohraniti in po-živiti dobre lastnosti iz preteklosti v dušah, prenovljenih z milostjo božjo — po božjem načrtu pod vodstvom Marijinim.
VELIK DELOKROG
Po končanem vzgojnem kongresu v Mater Dei Bangkok, sem se pa spet vrnila v Regina Coeli, Chiengmai, skoro že v začetku novega šolskega leta. Koliko dela je bilo! že novembra prejšnjega leta smo začele zidati nov zavod za gojenke, pa sredi maja še ni bilo končano, razen velike spalnice, ki je bila za silo dovršena. Tako smo mogle z delavci podjetnika v prvem nadstropju postaviti nad sto postelj. Kopalnica, oblačilnica, stopnice> itd., to še ni bilo dovršeno. Staro spalnico pa so v počitnicah že spremenili v štiri nove razrede. Skoro 1000 otrok je zdaj v Regina Coeli: od naj mlajših, 4 letnih v otroškem vrtcu, do naj-večjih v šesti gimnaziji, kjer so nekatere že skoro 20 letne. Sedme in osme gimnazije pa v Regina Coeli nimamo. Silno težko je dobiti sposobnih profesoric in naše najboljše učenke tako rade gredo na pre-uni-verzo v Bangkok, ker imajo tako več upanja, da bodo potem sprejete na državno univerzo.
Poleg dolžnosti razredničarke dveh razredov tretje gimnazije in številnih ur pouka katekizma, moralke, angleščine in risanja, sem imela letos tudi male gojenke osnovne šole v skrbi. 37 ljubkih črnolasih dekličev, temnorjavih baržunastih oči, polnih življenja, radovednosti, prebrisanosti. Tako lepo je bilo z njimi pri igri kot pri delu, pa je kmalu prišla ločitev.	,
NA NOVI POSTOJANKI
že v začetku julija, to je sredi prvega trimestra, sem dobila nalog od matere provincialke, naj ji pridem pomagat v Bangkok v našo naj-mlajšo hišo Regina Mundi. Ecce adsum, Alleluia, to je naš odgovor v takih trenutkih. Pa se je še nekaj zavleklo, da sem mogla zapustiti Chiengmai šele na koncu julija in začeti avgust v naši novi šoli Regina Mundi ali “Wasuthevi”, kot je to naša Mati lepo prevedla na siamsko. Učenk je tu še veliko manj kot v Mater Dei ali Regina Coeli, samo še nad 400. pa bi jih bilo lahko veliko več, če bi bilo več redovnic. Otroci, po veliki večini kitajske krvi, so ljubeznivi in sprejemljivi za dobro. Večje gojenke pridejo vsako jutro k sv. maši ob šestih in tam lepo zbrano skupaj molijo, kot bi bile katoličanke. To me je veselo presenetilo, ker gori na tako budističnem severu je drugače.
mm
Moja dolžnost tu je pomagati materi provinci j alki pri njenem preobilnem delu, saj je predstojnica naše male uršulinske province v Siamu, prednica komuniiete tu v Regina Mundi in ravnateljica šole, ki stremi za tem, da čimprej dobi državno priznanje ki ga še nima. Tudi tu bom imela v skrb; tretjo gimnazijo, letos najvišji razred. Lnam veliko srečo, biti zakristanka v naši kapeli, ki je hkrati farna cerkev, in slednjič, kar ni najmanj važno, skušala se bom pripraviti na veliki izpit siamske učiteljice za srednje šole. Treba je izbrati štiri stroke in izpit je težak že za domačinke, kaj šele za nas tujke, ki nam je siamski jezik pravi labirint, dasi ga hočemo čimbolj obvladati, kolikor je pač mogoče pri preobilnem delu.
SREČANJE Z ROJAKOM
V drugi polovici avgusta imamo v Siamu 14 dnevne počitnice na koncu prvega trimestra. Ena naših nekdanjih učenk iz Mater Dei nam je dala na razpolago svojo hišo ob morski obali v Hua-Hinu, in tako smo mogle iti za nekaj dni na oddih. V Hua-Hinu je morska obala zelo lepa, a kar je bilo meni najbolj všeč, je bližina salezijanske kapele in zavoda. Imele smo Najsvetejše tudi doma in sv. mašo vsak dan, v nedeljo in na praznik Vnebovzetja smo šle pa tudi v salezijansko kapelo za obrede.
Orkester gojenk v Mater Dei.
Pevski zbor V Mater Dei.
Na praznik Vnebovzetja je bilo nad vse lepo, prav kot pred dvajset in več leti na Rakovniku v Ljubljani kamor sem tako rada zahajala. Priliko sem imela tudi govoriti s salezijanskim bratom rojakom Jožetom Bevcem, o katerem sem vedela, da je v Siamu, pa še mislila nisem, da bi ga srečala v Hua-Hinu. Salezijanci imaju v Hua-Hinu prav lep zavod za naraščaj, gimnazijo za mladce in noviciat. Vsa hiša se zdi polna Don Boskovega duha. nadnaravnega čistega veselja in ljubezni v trdem delu in odpovedi, študentje se uče in delajo. Naš slovenski brat ima gotovo nanje lep vpliv saj jih uči z zgledom trdega dela in trdnega redovnega duha.
PROBLEMI NARAŠČAJA
Naš mali uršulinski noviciat v Chiengmaiu sem morala zapustiti za seboj. Lepo je živeti v redovni hiši. kjer je tudi noviciat, je to res velika milost. Ko vidimo gorečnost, navdušenost in resnost naraščaja, kar ne moremo prezreti svoje odgovornosti in nevarnosti, da bi dale slab zgled. Novink je v Regina Coeli šele 5, pa so vse tako resne in hkrati ve-sele, da je upanje na stanovitnost. Postulantka je samo ena, nekdanja služkinja iz Mater Dei. Ena nekdanjih učenk v Mater Dei pa bo preoblečena oktobra v Beaugencyu v Franciji, kjer sem tudi jaz napravila
noviciat.
Sijamski kralj Pumipol Aduldej bo vstopil 22 okt. k boncem za 14 dni. Kraljica Sirikit bo regent in ga bo zastopala med. odsotnostjo. Bival bo v meniški celici v samostanu Wat Bovornnives kot nekoč njegov slavni prednik kralj Mong-kut. Najprej je bilo rečeno> da ga bomo videli vsako jutro zarana na ulicah Bangkok-a, odetega v žolto togo, s pločevinasto posodo v roki, da sprejema riž in drugo hrano od svojih podložnikov in si s tem nabira bogatih zaslug za nirvano. Sedaj pa je ta uredba ukinjena, ker kralj ne bi mogel biti navzoč po vseh ulicah Bangkok-a in tako ne zadovoljiti vseh svojih dragih podložnikov.
Slika levo kaže siamsko kraljico Sirikit.
OBNOVA BUDIZMA
Letošnje leto je 2499. po Budovi smrti oziroma srečnem odhodu v Nirvano. Prihodnje leto bo veliko jubilejno leto> na katerega se vneti budisti skrbno pripravljajo. Stare razpadle in zanemarjene pagode širom dežele hočejo obnoviti in zato marljivo nabirajo denar. Predvsem pa skušajo poživiti na znotraj gorečnost Budovih pripadnikov. Bolj kot prej ponavljajo, da je budizem tu v Siamu narodna vera, zvezana, s patriotizmom. Za manjšino katoličanov, zlasti tistih, ki so v državni službi, je skušnjava precej velika in more postati hujša v teku jubilejnega leta. Molimo in žrtvujmo zanje. To budistično “sveto leto” more poživiti precej zastareli budizem v Siamu in povzročiti nemalo težav katoličanom, a božja Previdnost ga more uporabiti v svoje visoke namene za prihod božjega kraljestva v deželo pagod. Naj bi molitev, gorečnost, žrtve Gospodovih misijonarjev in misijonark na tej vroči zemlji v polni meri uresničevale božje načrte.
JUBILEJ
Naš zavod Regina Coeli v Chiengmai je tudi v svojem srebrnem jubilejnem letu. 6. aprila 1957 bo 25 let, odkar je prvih 5 uršulink za-
pustilo Mater Dei, Bangkok, da ustanove novo Marijino hišo na siamskem severu v bližini misijonske cerkvice v Chiengmaiu. Začetek je bil poln težav, vse do vojne, v vojnih letih skoro smrt, in nato vstajenje, rast, napredek, uspeh, že stotinam in tisočem deklic je Begina Coeli draga Alma Mater. Naj so katoličanke ali še ne, Kraljico nebes; Marijo, vse ljubijo, časte. Kdo bi dvomil, da bi jih Ona ne pripeljala do cilja v nebeški pristan, če ji le ostanejo zveste preko viharjev življenja. Zvezdo Vodnico — Marijo — so imele priliko spoznati v Regina Coeli.
^miii d m 11|,,,,|||||||||||||||||||||||,I||||l|||||l|||ll||„, || iiiiiiiiiiiimiiiii im im iimiiniiiiiiiiiiiiiiiiii m ii	um m muli mi um n ii mn ii
TIHA TOŽBA
štiri stotine milijonov jih moli: „Pridi k nam, Tvoje Kraljestvo!“ Koliko Tvojih milijonov še s prstom ne gane za Tebe nikoli.. .
Štiri stotine milijonov jih nosi znamenje Tvoje življenja.
Koliko teh se spominja neznanih, ki tavajo lačni in bosi?...
Lačni Luči, ki bi pot jim svetila, z upom po njej bi hodili.
Bosi so, strgani, radi bi k Svatbi.
A kdo jim bo dal oblačila?. . .
Vladimir Kos 1. 1944
>,ll,ii"iiiiill,|l,llllll||||l|lllllll||lll|||,lllllllllltlllllll,ll,lll,,l,|llllll,ll,lllll,llllll,,llll|l|iail|||lll|ii|ll||l|,lllliitl,li„ii,tili,mi,mmi„iiiiii„
NEKAJ PRAVIL ZA BONČE
Bonči so budistični menihi, žive v velikem številu po samostanih pod vodstvom opata. Njihova pravila so obsežna. Knjiga, ki jih vsebuje, se imenuje Patimok. Ob praznikih, to je ob polni luni in ob mlaju ter še dvakrat vmes, čitajo in pojo bonci ta pravila v pagodi, da si jih tako bolje vtisnejo v spomin. Najvažnejših pravil je 227. Naj vam jih tu nekaj navedem:
Bodi zmeren v jedi!
Bodi z.neren v spanju!
Ne prepevaj ljubavnih pesmi!
Ne igraj za stavo in tudi ne drugih iger!
Ne mahaj z rokami pri hoji!
Ne kuri z drvmi, da ne požgeš mrčesa, ki bi utegnili biti v lesu! (Vsak budist mora spoštovati življenje vsakega živega bitja, koliko bolj še menih!)
Živel boš od miloščine in ne od dela svojih rok!
Ne oziraj se po ženskah!
Ne vdajaj se trgovanju; ne prodajaj ničesar; ne kupuj ničesar!
Ne mlaskaj pri jedi! (Bonči imajo samo dva obeda na dan, drugi mora biti pred poldnem.)
Brzdaj svoje čute, ko hodiš po ulicah. Drži pahljačo pred seboj, tako da ne vidiš več kot štiri komolce pred seboj! (To ni več mogoče v natrpanih ulicah velemesta, kot je Bangkok; le redko srečavaš bonce s pahljačo, pač pa imajo rdeč senčnik in malho za nabiranje hrane.)
Na štirinajsti dan lune, to je ob polni lunit si boš obril obraz, lase in obrvi z bakreno britvijo!
Ko sediš, imaš noge prekrižane in ne stegnjene!
Ko si se najedel, ne hrani ničesar za drugi dan, marveč daj preostanek živalim!
Imej samo eno haljo!
Ne ljubkuj otrok!
Ne govori z žensko na skrivnem!
Ne goji rac, kokoši, krav, bivolovt slonov, konj, prašičev, psov ali mački Ko razlagaš ali pridigaš v starodavnem “Bali" jeziku, pazi, da ne spremeniš smisla!
Ne opravljaj!
Ko se zbudiš, takoj vstani, če je le toliko svetlo, da razločiš žilo na svoji roki!
Ne kuhaj riža, kajti v njem so klice življenja!
Ne svrejemaj ničesar, kar ti ne vodarijo s sklenjenimi rokami!
Ne stopaj v hišo, če te ne povabijo!
(Zapisala m. Frančiška Novak O.S.U., Bangkok, Siam)
Skupini gojenk v zavodu Mater Det, Sia.m. Zgaraj prvoobhajanke, spodaj 'irri telovadbi.
Spreobrnjenje protestantke iz Korala
v Siamu
Poroča m. Frančiška Novak O.S.U., Bangkok, Siam
Mesto Korat ali Nakhonračasima je na meji in leži kakih 300 km od Bangkoka.
Meseca septembra 1954 so prišli v Chiengmai /betharramski mi-sijonarji^ pregnani iz Kitajske, in prevzeli tu misijon. Dotedanji chieng-maiski župnik, mladi misijonar o. Bray, član Pariške družbe za zunanje misijone, je odšel v Korat, da poživi misijonsko delo v tej precej zapuščeni postojanki.
V	Koratu in njegovi okolici je kakih 300 katoličanov. Tudi tu kot po drugih siamskih mestih delujejo protestantski misijonarji.
V	listu “Au pays des pagodes”, ki je namenjen misijonarjem Pariške družbe in njihovim prijateljem in dobrotnikom po svetu, sem či-tala zgodbo o spreobrnitvi protestantske katehistke iz Korata.
Spreobrnjenka pripoveduje sama tako:
Bila sem budistka. Rada sem razglabljala in tako sem začela študirati Budov nauk. Skupno s koratskimi bonci sem delala izpit iz bu' dizma in prejela tudi diplomo. Kljub vsemu nisem bila zadovoljna. Zdelo se mi je, da resnice še vedno nisem našla. Začela sem študirati Sveto pismo v protestantski izdaji. Tu sem zaslutila resnico. Verovala sem v Boga, v stvarjenje, v božanstvo Jezusovo, kajti vse se mi je zdelo v skladu z razumom. Postala sem protestantka in živela v tej veri sedemnajst let. Včasih sem čutila, da še nisem našla vse resnice. V svojih dvomih sem se obračala na voditelja protestantskega misijona, a njegove razlage niso bile vselej v skladu s Svetim pismom. Učil je na primer, da je bil Jezus, ko je bil v nebesih, Bog Oče, in da je postal Jezus' Sin po učlovečenju. Njegova razlaga me je zbegala. Sveto pismo pravi, da je Jezus učil svoje učence “zahvaliti se nebeškemu Očetu”. Tudi je Jezus govoril da ga je Bog Oče poslal. Pomislila sem, kako je mogoče, da bi bila ista božja oseba Oče in Sin hkrati. Sin mora biti vedno Sin in Oče vedno Oče. Začela sem resno dvomiti, čim več sem občevala s protestanti, tem bolj sem bila zmedena. Pri njih ni enotnosti, pri njih so sekte, stranke. Izgubila sem ravnovesje in mir duha. Hodila sem v Narodno knjižnico in tudi v ljudske knjižnice. Hotela sem proučiti izvore različnih verstev. Spet sem študirala budizem, stare religije iz Egipta in Babilona, bramansko vero, islam, konfuceizem in stara grška božanstva. A resnice nisem in nisem našla. To me je vznemirjalo.
Nekega dne sem šla v Chantaburi (mesto jugovzhodno od Bangkoka, kjer je najlepša in največja katoliška cerkev v Swunm) po oprav-
Iti 111111,11 Iiiniuiiiiiiiitiii,muf mim, I IH II,,,,!,! im, im

Nqift ljuba gos p Jr
sijqmska

Risala m. Ksxvverija Pirc O.S.U.
^',ll"|l|ll,l||l|||||||||,|J|1J||,|)|||||||||)|||||||||||)|.||M|||||mt.Uliti.lili Ulil.I lili Ulili IIIIIIIIIIIIIIM lili Hillu lili MII Ul Hilli 1*11 li
kih. Rekli so mi, naj si le ogledam anamitsko cerkev. (Anamiti so naseljenci iz Indokine, vietnamskega izvora.) Ko sem hodila po cerkvi, sem srečala duhovnika, a še vedela nisem, da je to katoliški duhovnik. Iz same radovednosti sem ga poprosila, naj mi kaj pove o svoji veri in njenih obredih. Z veseljem mi je ugodil. Naslednji dan sem šla spet v to cerkev. Srečala sem duhovnika — p. Bunchu. (Je Siamec in tudi ta je več let pastiroval v Chiengmaiu. Bil je zelo naklonjen našemu zavodu. Njegova nečakinja Marija Vachari je bila več let moja učenka v Mater Dei. Zdaj študira\ na državni univerzi in bo verjetno k.nalu kon čala svoj študij. Molite za to dobro katoliško dekle, da vztraja v dobrem in si izbere poklic po božji volji!) P. Bunchu mi je nekoliko razlagal katekizem. Naslednje jutro sem se morala vrniti v Korat. Pater mi je podaril katoliški katekizem. Dejal je. da je tudi v Koratu katoliška cerkev in kje je.
Zaradi prevelike zaposlenosti sem popolnoma pozabila na obisk katoliške cerkve. Čez čas sem zbolela in morala sem iti v bolnico. V dobi svojega okrevanja se mi je nekoč sanjalo, da sedi ob moji postelji duhovnik. Ko sem se zbudila, mi je neki glas šepetal, da je to bil katoliški duhovnik.
Čez nekaj dni sem imela spet iste sanje. Odločila sem se, da poiščem katoliško cerkev. Najela sem voznika in ga prosila, naj se ustavi pred kolodvorom, čudno, ustavil se je prav pred katoliško cerkvijo! (Katoliška cerkev v Koratu je tik pred kolodvorom.) Neka žena me je povedla k župniku. Ko sem ga zagledala, sem osupnila: bil je prav tak, kot oni duhovnik, ki sem ga videla v sanjah. Hipno mi je šinila v glavo misel, da mi bo ljubi Bog sedaj dal nedvomno spoznati resnico! Duhovnik (naš nekdanji chiengmaiski župnik p. Bray) me je ljubeznivo sprejel in mi razlagal katekizem.
Začela sem resno študirati katoliški katekizem in gospod župnik mi je pomagal. Začela sem razumevati nauk svetih knjig. Razumela sem, da je sveta Cerkev sprejela oblast od apostola Petra in ta jo je neposredno sprejel od našega Gospoda Jezusa Kristusa. Sv. Peter je bil prvi papež. Sledili so mu papeži do naših dni, ne da bi se kdaj ločili od Cerkve, da bi ustanovili sekte po samovolji in domišljiji. V naših dneh je vse polno protestantskih sekt, ki so človeška zamisel. Sveti Peter pa je sprejel oblast od Boga samega. Vsi moji nekdanji dvomi so se razblinili.
Študirala sem mnogo verstev in iskala v njih resnico, a našla sem jo le v katoliški veri. Kako se mi zdi škoda za čas. ki sem ga izgubila v zmoti! Sklenila sem, da ne bom več menjala vere. Srečna sem, da morem svojo dušo zaupati edinemu pravemu Bogu. Prosila sem za sveti krst. Prečastiti gospod Bray me je krstil 2. oktobra 1955 v koratski cedkvi in mi dal ime Marija Magdalena.
Z misijonarji v Belgijskem Kongu
Karel Kerševan, CM., Belgijski Kongo.
Lansko zimo se je mudil doma v Trstu misijonski brat Karel Kerševan C.M. Med svojim kratkim bivanjem je imel predavanje o afriških misijonih pri Marijini družbi na Via Risorta v Trstu in pa v Marijinem domu v Gorici. Poslušalci so bili z njegovim zan mivinr prikazovanjem afriškega življenja zelo zadovoljni. Zato je uredništvo tednika „Katoliški glas“ g. Kerševana naprosilo, da je za list napisal nekaj svojih spominov in vtisov, kar je misijonar tudi storil. Ker je spis splošno pomemben, ga v „Katoliških misijonih“ ponatiskujemo za vso našo misijonsko javnost.
ZEMLJEPISNA LEGA KONGA
Afriko, enega od peterih delov sveta, imenujemo tudi črni kontinent, pač zato, tam živijo črni ljudje, katerim pravimo mi zamorci. Ta dežela se nahaja južno °d nas, ki smo v Evropi in na severni zemeljski polobli, in je zato tam bolj vroče, vsaj y večjem delu Afrike. Sredi afriške celine, in sicer vprav na zemeljskem favniku, ekvatorju, se razteza velika dežela Kongo, katero uprav.jajo Belgijci in se zato imenuje Belgijski Kongo. Sem spada tudi Ruanda-Urundi, nekdanja nemška kolonija. Celotno ozemlje Be g. Konga meri dva in pol milijona kvadratnih k lo-metrov, kar bi dalo nekako deset sedanjih Jugoslavij. Prebivalcev pa so našteli do 16 milijonov, torej le za eno Jugoslavijo. Dežela je torej le redko nase j- .a.
Ime je ta dežela dobila po veletoku Kongo, ki se v velikanskem loku vije po ^jej. Izvira južno od ekvatorja, teče proti severu čez ravnik, tam zavije proti zahodu in nato zopet na jug in čez ravnik do zahodne afriške obale, k^er se izliva v Atlantski ocean. Sivorjava voda veletoka se tu .meša z morsko zelen.omodro vodo pomorščakom je zaradi tega lahko najti pravo pot v notranjost celine. Ustje reke se namreč zajeda globoko v obalo in prekooceanski parniki p ujejo sto k.lo-metrov po reki navzgor do velikega, moderno opremljenega pristanišča Matadi.
Reka Kongo je dolga približno 4000 kilometrov in je po svoji dnlžini sedemnajsta na svetu. Ker je pa ponekod zelo široka in se ob deževni dobi razlije tudi do 40 kilometrov na široko, je njenih voda površina razmeroma mnogo večja, tako da je po površini vode druga reka na svetu. Prva je Amazonski veletok v Južni Ameriki. V svojem teku je reka Kongo plovna v dolžini dva tisoč kilometrov, kar po neprecenljive gospodarske važnosti za deželo. Kadar ni kalna od nalivov, Jo voda reke in njenih pritokov po barvi podobna redki črni kavi. Še bo j temna Je barva vode v nekaterih jezerih na dnu brezmejne, 'a zelo plitve kotline, ki jo tvori na ekvatorju tek reke Kongo. Voda ima to barvo, ker teče največ skozi gozdnate in obraščene pokrajine, ki so le malo nagnjene im. v katerih mnogo lesa *n rastlinja gnije. Ko v teku suhe dobe vode upadejo, se iz poplavljenih gozdov ln velikanskih močvirij končno vse zberejo v tej reki, kamor odplavijo vse, kar je *ned tem segnilo. Odtod malo vabljiva barva vode. Ob ekvatorju se mesto naših 'etnih časov menjujejo med seboj suha in deževna doba, ki si v neenakih presledk.h Redijo po dvakrat v teku leta. V suhi dobi ozračje nikoli ni čisto, čeprav je nekoliko vetrovno, in sonce sije medlo skozi megleno kopreno. Zaradi tega je v suhi dobi manj vroče. V deževni dobi je vreme zelo nestanovitno. Z vedrega neba pri-
pikajočemu soncu sledi nevihta tudi večkrat na dan. Od časa do časa se pa po več dni pripeke in težke soparice razbesni hud vihar, med katerim grom bobni in strele pokajo, da je človeku, zlasti ponoči, tesno pri srcu. Takrat se tudi ulijejo hude plohe, katerim sledi pohlevnejši dež, ki traja nato po več ur. Po takem neurju je hladnejše, posebno zato, ker ostane nebo še nekaj časa zakrito s težkimi sivimi oblaki. Ko pa sonce spet posije, je takoj vroče.
BĐLGIJlSKI LAZARISTI V KONGU
Misijonska pokrajina, ki jo oskrbujejo belgijski lazaristi, se začenja približno 600 kilometrov od zahodne afriške obale, tam, kjer se velika reka Kasai izliva v veletok Kongo od njegove leve strani. Pripada ji 450 km levega brega Konga in sega bolj (ali manj globoko v notranjost tako, da obsega površina tega ozemilja nekako četrtino Italije, pa nima niti stotisoč prebivalcev. Zemljo pokriva v dobrem delu tisočletni pragozd, precej je tudi močvirja in puste stepe. Do zadnjih desetletij je bila poznana ta pokrajina večinoma le ob vodnih poteh, v notranjost so si upali kvečjemu portugalski trgovci, kateri so z zamorci zamenjavali manjvredno trgovsko kramo, za bolj cenjeno zamorsko blago, n. pr. za slonovo kost, živalske kože, drevesno smolo, imenovano kopal, neka rastlinska vlakna, iz katerih izdelujejo vrvi, in drugo. Državni upravni agenti so komaj zadnji čas sistematično zasedli ta del Belgijskega Konga. Nadmorska višina je namreč tu najnižja (450 m) im je podnebje na glasu kot nezdravo, ker je vroče in vlažno. Zračna vlaga se suče med 80% in 100%. Zaradi tega so se Evropejci bali teh krajev in se šele pozno v njih ustalili. Na mestu misijonske postaje Irebu je bila vojaška naselbina že pred dobrimi petdesetimi leti; do danes se je razvila v velik vojaški center in vež-bališče za vojake-novince. Tu je stalno okoli dva tisoč vojakov-domačimov. Po tukajšnji navadi spremlja vojaka tudi žena, če jo ima, in, naravno, tudi otroci, ker traja vojaški rok sedem let. Poveljstvo in uprava je seveda v rokah evropskih častnikov in podčastnikov. Im tja je višje poveljstvo pošiljalo svoj čas za kazen tiste bele častnike, ki so se kaj pregrešili.
Katoliški misijonarji so se za stalno naselili v teh krajih pred tridesetimi leti. Prej so le kdaj mimo potovali, postavili tu in tam kako zasilno kapelo, kjer je vaški katehist bolj ali manj vestno zanjo skrbel, in tiste, kateri so prihajali, učil moliti, kolikor je sam znal. Tako je bilo do leta il925, ko je sveta stolica izročila to ozemlje v oskrbo belgijskim misijonarjem sv. Vincencija Pavelskega ali lazai-istom. Naselili so se najprej na severnem robu njim zaupane dežele ob jezeru Tumba. Tu je podnebje najbolj zdravo in so zato tudi zamorci tukaj najbolj številni. Še komarjev tu skoraj ni. Ta prva misijonska postaja v Bikoru je sedaj' osrednja postaja cerkvenega ozemlja in sedež apostolskega vikarja ali misijonskega škofa. V teku naslednjih let je bilo mogoče postopoma prodirati dalje in na vsem ozemlju postavljati temelje novim misijonskim postajam. Sedaj jih je vseh sedem in osma se snuje.
MISIJON V ŠTEVILKAH
Misijonarjev je tam zaenkrat 23, misijonski bratje pa 4. Na petih postajah so na delu tudi misijonske sestre usmiljenke sv. Vincencija Pav. Njih je 19 in se ukvarjajo predvsem z nego bolnikov in vzgajajo žensko mladež. Ker misijonarji sami niso zmogli vsega misijonskega dela, je predstojništvo prevzelo v pomoč člane Kongregacije šolskih bratov, kateri so prevzeli na dveh največjih postajah vso skrb za deške šole.
Treba je omeniti, da na istem ozemlju delujejo tudi protestantski misijonarji neke angleške sekte. Pirišli so davno pred katoliškimi misijonarji, saj jim je utrl Pot sam slavni raziskovalec osrednje Afrike Stanley, ki je tudi bil protestant. Že Pred osemdesetimi leti so se naselili v Bolobu, kjer ves Sas živahno delujejo na šolskem in zdravstvenem polju, saj imajo svojo bolnišnico in lastnega misijonskega zdravnika. V rokodelski šoli so izvežbali spretne obdelovalce slonove kosti in je zaradi tega postal Bolobo znano središče te obrti in obenem tudi važno tržišče slonokoščenih izdelkov. V vsem Belgijskem Kongu imajo protestanti kakih 1600 misijonarjev. Po najnovejših podatkih je v Belgijskem Kongu 7846 katoliških misijonarjev, od tega duhovnikov 2792, misijonskih bratov 801, misijonskih sester 4098 jn 165 laičnih misijonskih moči. Katoličanov je 4 milijone 990 tisoč; protestantov štejejo okoli en milijon.
Kljub vlagi in vročini tropsko podnebje ni tdko, da bi ga ne bilo mogoče prenesti. Zdrav bel človek se v nekaj mesecih aklimatizira, kot pravijo. Velike površine vode in še večji predeli gozdov ter drugega bujnega rastlinstva ublažijo sončno Pripeko tako, da v senci toplomer le redko doseže +35° C. Vendar se je treba oblačiti Mhnatičnim razmeram primemo z lahko, belo obleko in si glavo zavarovati s tro-Pičnim klobukom. Tudi kadar je nebo oblačno, ni varno gologlav okrog hoditi. Ni Se pa mogoče izogniti obilnemu potenju, kar je navsezadnje dobro za zdravo telo, te nadomestiti je treba izpoteno vodo z obilno pijačo, svežo, ne prehladno vodo.
KAKO SE USTANAVLJA MISIJON
Ko se ustanavlja nova misijonska postaja, se vsa potrebna poslopja zgradijo Pajprej iz zasilnega materiala, to je iz kolov, vej, bambusa, lijan ali gozdnih ovi-Jalk, listja in blata na način, kakor si zamorci delajo svoja stanovanja. Oni ne potrebujejo niti enega samega žeblja za svojo hišo. Važna stavba v sestavu misijonskih zgradb kake postaje je vsekakor večja ali manjša zasilna cerkev ali kapela. Prezbiterij je vedno kolikor toliko trdno zgrajen, da ni nevarnosti xa Najsvetejše, ostali del cerkve je pa bolj velika lopa ali banger kot drugo. Glavno je pač solidna streha. Taka zasilna cerkev je včasih precej velika, 40 do 45 metrov dolžine, in mora večkrat služiti tudi kot šolski prostor, morda celo desetletje. Šele ko so tekom let.zbrana gmotna sredstva in potrebni istavbni material, se ves misijon zgradi iz solidne tvarine: opeke, cementa in drugega ter se za streho izbere pločevina. Kadar Jo v številu misijonskega osebja misijonski brat na razpolago, je graditev misijona Pjegova naloga, sicer si mora misijonar-duhovnik sam pomagati.
MISIJONSKI BRAT PRI DELU
^ Kot misijonski brat-stavbenik bi takole opisal svoj delovni dan: Zjutraj po sveti maši -se delavci zberejo na določenem prostoru, kjer zabeležim odsotne. Nato kratko •skupno molimo in vsak diobi potrebno orodje in njemu odkazano delo: 10 je zidarjev, p Podajačev, 2 gresta po pesek v reko, 2 po zemljo za omet, 14 jih gre gnest ilovico m prešat opeko in jo nato razpostavit v sušilnico, 5 jih pošljem v-gozd sekat in prinašat drva za žganje opeke, in še katerega sem ali tja, kakor je pač treba. Kadar je kak zidar prost, ga pošljem gradit peč s surovo že dovolj suho opeko. (V tako peč gre, po velikosti, poljubno od 25 do 50 tisoč opek). Ali, ko je treba kuriti peč, kar traja tri dni in tri noči, vzamem delavce tam, kjer ji laže pogrešam, tako tudi za sekanje drv. Moji ljudje se tako razkropijo včasih zelo daleč naokrog. Takoj nato skočim od enega do drugega, da na licu mesta z vsakim posamezno določiva, kaj bo njegova naloga za tisti dan. Pri tem meni posebno dobro služi
bicikel, da ni preveč izgube časa, ker treba se je vrniti zdaj k temu, potem k onemu in pogledati, če je navodila dobro razumel in če pravilno dela. Tu je treba tesarju kaj odmeriti, tam zidarja opomniti, naj bolje pazi. če nisem pravočasno opazil napake, je treba večkrat podreti del že stoječega zidu in. znova pravilno graditi. Vedno komu česa manjka: temu vrvica, oni je zlomil toporišče in je treba v shrambo po drugo orodje. Tam zopet se dva prepirata, treba ju je spraviti ter pri tem včasih trdo nastopiti. Na drugem koncu, kjer delajo opeko, tudi vedno kaj ni v redu: olja za mazan je stiskalnice ni več, tam je odpadel vijak in se zgubil v zemlji, ti pa pojdi in na vsak način poišči drugega. Od polenajstih do poldne imajo šolarji delo. Najmanjši gredo v močvirje ter nanosijo zemlje-blata. Večji prinašajo opeko, pe-ek, vodo, drva. (Po opoldanskem obedu se takoj vrnem med de'avce, ker oni nimajo opoldanskega odmora. Z jedjo se okrepčajo v času med osmo in poldeveto uro dopoldne, glavni obed pa imajo enkrat pred nočjo po delu. Sicer pa tudi med delom vedno kaj žvečijo. Kateri je odkazano delo zadovoljivo dovršil, je prost in sme oditi. Včasih terja kako delo mojo stalno (navzočnost, n. pr. postavljanje strešnega ogrodja s tesarji.
Drugega dela in opravil pa zopet nikomur ne zaupam in ga sam napravim, kakor zidanje oblokov nad vrati in okni. Delivci zapuste delo ob treh popo’dne, meni ga pa redno še kaj ostane. Danes je treba popraviti polomljeno samokolnico, jutri bodo pri eni izmed stiskalnic za opeko kaj polomili im lopati in krampu je treba novega toporišča. Ko sem sam, ker so delavci odšli, se vendar pred vsem drugim najprej kar vržem na svoje ležišče za kake pol ure, da se oddahnem in kratko odpočijem od vročine tropskega dneva.
Misijonar je obiskal bolnika v zamorski koči.
Pri izpraševanju katekizma...
SKRB ZA NOVE KRISTJANE
Misijonsko delo je redno najbolj uspešno med mladino, to vidimo po vseh misijonskih deželah. Naravno zato, da je misijonarjeva glavna skrb misijonska šola. Na misijonu samem se zbirajo v šoli dečki, aa deklice je pa poskrbljeno nekoliko vstran, kjer imajo svojo naselbino sestre misijonarke, kadar se v tistem kraju sploh nahajajo. Deca se v šoli uči poleg drugega znanja budi molitev in drugega iz katekizma, kolikor je potrebno za prejem svetega krsta. V drugem ali tretjem ietu pouka so potem otroci krščeni, kakor je kdo prej ali pozneje sposoben. V na-daljnjih letih šole se še spopolnijo v verskem pouku, da lahko pristopijo še k sv. obhajilu in so birmani ter tako postanejo celi katoličani. Dobro je, kjer imajo deklice možnost vzgajati se pri sestrah ter je vsaj del dopaščajoče ženske mladine tudi Prejel sveti krst. Ko taka fant in. dekle doraseta, moreta v redu stopiti v zakonski stan in ustanoviti novo krščansko družino. Sicer si fant poišče poganko, ker nima druge izbire. V takih primerih pride navadno do poznejše ureditve zakona, večkrat Po dolgih letih skupnega življenja. Pa je zadeva iz več ozirov težje izvedljiva, ker mora tedaj žena vsaj za pol leta v katehumenat, da se na prejem sv. krsta pri-merno pripravi in o sveti veri in krščanskem, življenju vsaj za silo pouči. Kadar se kateri odraslih priglasi za sveti krst, pride prebivat blizu misijonske postaje ali se tam kar vdinja, da tako laže sledi pouku katekizma in more misijonar nanj bolje paziti, da ga presodi, če misli resno im ako njegovo življenje ni sipodtakljivo ali celo nevredno bodočega kristjana. Pravtako se ženske ustalijo kje bliziu sester, da jih te slednje poučujejo im nadzorujejo. Takim kandidatom za sveti krst je treba res precejšnjo mero dobre volje in šamoodpovedi, da prestanejo to dobo preizkušnje, zlasti še, ker so skoro izključno zakonski.
lPo tridesetih letih misijonskega dela je ena šestina prebivalstva naše pokrajine prestopila h krščanstvu. Prebivalstvo celotnega Belgijskega Konga (16,700.000) pa je že blizu ene tretjine katoliško. Tui je vsak posameznik popolnoma prost pri izbiri verske pripadnosti, zlasti odrasel človek, če pa kdaj oče ali mati nasprotujeta krstu svojih otrok, je to iz kakega osebnega vzroka. Letno je krščenih okrog 600 kate-bumenov, to je po večini šolskih otrok. Novorojenčki katoliških zakoncev so krščeni ob irojstvu, otroci iz mešanih zakonov pa le kadar jim je zagotovljena krščanska vzgoja. Umirajoči pogani so skoro vedno deležni milosti sv. krsta, če je le misijonar ali sestra kje blizu. V takih primerih dobijo tudi razsodni domači katehisti potrebno pooblastilo, kadar je umirajoči zelo daleč. Prav redki so primeri, da bi kdo izreeno odklonil to rešilno milost ob svoji smrtni uri.
ZAKON MED ZAMORCI
Seveda niso komaj krščeni pogani že takoj tudi popolni kristjani. Tudi če prej" mejo sv. krst že kot majhni otroci, dorašžajo vendar še v domačem poganskem okolju, ki se še oklepa starih prirojenih navad. Take navade in posebni običaji ob nekaterih življenjskih prilikah med njimi niso vselej v skladu z verskim in nravnim naukom vere, katero so sprejeli. To posebno v pogledu zakonskega življenja. Božja milost, dobri zgledi, brezmejna potrpežljivost in vztrajno prigovarjanje misijonarjevo, dosežeta tu in tam kak uspeh. S prihodom civilizacije se način življenja domačinov spreminja, kar 'bo nujno privedlo do novih običajev.
Ženin mona nevesto nekako kupiti s tem, da izplača njenim domačim domenjeno doto ali vsaj dobršen del, kar se izvrši pred pričami. Ko je to izvršeno, sta •si mlada dva že kot mož im žena in je zakon pravnoveljavno sklenjen tudi pred ci-
Katehist tiči krščanski nauk...
vilno oblastjo. Višina dote v denarjiu se zelo razlikuje po posameznih pokrajinah, tvorijo jo pa tudi nazno blago ali živali. Primitivnejši domačini se poslužujejo pri sklepanju takih zakonskih kupčij še vedno tudi nekega mjihovega prvotnega denarja, ki ga termiti in vlaga ne morejo uničiti, kar se jim rado zgodi z našimi bankovci. Iz bakrene rude so -si znali stopiti neko nečisto zlitino, iz katere so vlivali bolj ali manj debelo žico ter jo razrezali na primerno dolge kose, kar jim je dalo denarno enoto. To je še sedaj veljaven denar pri takih kupčijah. !Pri izplačevanju take dote je treba precej ljudi, nosačev in takih, ki denar pred pričami počasi preštevajo. Treba ga je tudi precejšnje breme. V resnici mož vse življenje ne neha odplačevati cene za svojo ženo, ker njena družina neusmiljeno izkorišča tak vir dohodkov m se ne utrudi terjati zdaj to, zdaj ono. Mladi se ne jemljejo iz ljubezni in nevesta ali žena se bolj drži tistega, kateri zanjo več žrtvuje. Zato se pa začne kujati, če mož ne ustreže pohlepu njenih in ako je skop z darovi. Zgodi se, da možu uide im se vrne na svoj dom'. Seveda je potem težko priti do spnave. Mož mora zopet odkupiti ženo pri njenih domačih, da jo ti pripravijo do vrnitve. Dota je nekako jamstvo trdnosti zakonske zveze, vendar, kakor razvidno, ne dovolj trdno jamstvo. Cerkveno se mlada dva prej ne moreta poročiti, dokler ni dota v celoti izplačana.
Dogaja se, da ženina stran — pri tem namreč odločajo vsi starejši člani rodbine — noče sprejeti celotne dote. K temu jih nagiba zgolj pohlepnost, ker računajo, da se bo pozneje še kdo oglasil in več ponudil za nevesto ter jo bodo dali raje temu ženinu. Tudi morebitni otroci iz takega začasnega zakona, posebno deklice — ker za deklice gre predvsem —, pripadajo ženini rodbini kot lastnina, s katero bodo čez nekaj let lahko prav tako pridobitno barantali; kot so z materjo te deklice.
Upravna oblast prepoveduje mnogoženstvo. V preteklosti so si premožnejši privzemali po večje število žen kot potrebno delovno silo. Sedaj ni več tega, vendar je še mnogo primerov, ko si imovitejši, poleg prave žene, privzamejo še več prilažnic. Poleg užitka jim tako naloženo tekoče imetje prinaša gotove obresti. Oblast gre mimo tega. Postave si še ne upajo praktično izvajati. V nekaterih primerih se žena tudi podeduje; tudi katoličanu se more to primeriti.
ZAMORCI SE EVROPEIZIRAJO
Kjer iso zamorci v stiku z belimi ljudmi, jih radi v vsem posnemajo, ker jih smatrajo za višja bitja. Tudi oblačijo se zato, da so bolj podobni belim. Neki evropski trgovec je imel v zalogi serijo klobukov, ki jih nikakor ni mogel razprodati. „Vrgel“ je modo teh svojih klobukov 8 tem, da se je sam in vsa njegova številna družina — imel je kopico otrok — pokazal v javnosti s temi novimi pokrivali. Zamisel se je popolnoma obnesla, ker je nato kmalu vse klobuke prodal. Majhne trgovine so že povsod posejane, kjer je kako naselje le količkaj dostopno. Portugalci skrbijo za to. V takih trgovinah se zamorci ponavadi znebijo vsega svojega denarja, ker kupujejo karkoli, dokler imajo s čim. V zakotnih, manj prometnih krajih, kjer težje pridejo do denarja, hodijo pa taki kot pred stoletji. Odrasli se pokrivajo okrog ledij. Nekoč so rabili v ta namen živalske kože, posebno moški, ali pa nekaj rastlinskih listov. V ta namen jim posebno dobro služi rafija, s katero se odevajo ženske. Sedaj jim ni pretežko dobiti kak kvadratni decimeter tudi starega evropskega blaga.
ZAMORSKI OTROCI
Zelo radi imajo otroke. Veliko veselje je v družini, kadar dobijo dvojčke, katerim v čast opravljajo razne ceremonije. Tudi roditelji dvojčkov so v časteh. Oba hodita ovenčana okoli ledij in z vencem na glavi še celo leto potem. Po obrazu si pa zarišejo neke bele pege, po katerih lahko vsakdo spozna, za kaj gre. Majhni otročički so ljubke stvarce, le žal jih v tej nežni dobi mnogo pomrje. Matere jih imajo sicer rade, pa ne znajo z njimi prav ravnati ne jih higiensko negovati. Vedno so prilepljeni na mater: pri delu se dete ziblje na materinem hrbtu, med hojo ji visi ob boku. Ko mati leži, je poleg nje na trdem ležišču tudi nago nepokrito dete. Premnogokrat se odrasli zaradi hladu kaj odenejo, ne pride jim pa na misel, da bi ogrnili tudi golega otroka. Ob otrokovi bolezni so pa zbegani in mu ne znajo pomagati. V novejšem času gre v tem oziru vedno na boljše, ker oblast mnogo stori za javno zdravje.
Zamorski otrok je prav tako brihten, kakor so njegovi beli bratci, ali morda še bolj. Za pouk so sprejemljivi in dobrega spomina. V vojaško taborišče je prišel k svoji tam poročeni sestri nek 7-8 letni deček, ki je sam napravil kakih 600 km, da je prišel do nje. V domači vasi se je pridružil ljudem, ki so v pirogi potovali v njegovo smer. Ostali del poti, 300 km., je napravil peš. — Ko pa mladina doraste v kritično dobo razvoja, ki je pri zamorcu zgodnejša, tedaj obtiči. O tem zlasti pričajo misijonarji, ki to ugotavljajo po šolah.
ŽENSKI LIŠP
Nekoč so se ženske težko obkladale z medenastim okrasjem: ovratnicami, v zapestju in do komolca ter na nogah od gležnjev proti kolenu. Njih zapestnice so v tesnih zavojih nav ta spirala, debela kot prst, ki pokriva dobršen del podlikti ali sega do pol noge. Tako obložene se tečko prestopajo in nosijo podlakti pri hoji
Misijonarjeva ura ga zanima...
kakor tekači. Mnogo težje so včasih ovratnice, iz masivne kovine, ploščate, do <mcimeter visoke, ali okrogle. Na eni naših misijonskih postaj hranijo tako 7 in pol kilograma težko ovratnico in drugo, ki tehta 3 kg; menda dosežejo celo 10, kg. Pravijo, da so se našle zamorke, ki so nosile 25 do 30 kg takega nakita na sebi. *sa ta kovina se blesti kot zlato, ker je vedno lepo zlikana. Trdi se, da so zamorski Ve'jaki tako obkladali svoje žene zato, tla jim niso mogle uhajati iz harema. Po-aiisliti je treba na muke, ki jih zahteva že polaganje takega nakita in potem nošnja tolikega bremena. Saj ga ni mogoče odložiti za počitek ali spanje. Ko so nekoč hoteli sneti n. pr. težko masivno ovratnico, so ženski kratkomalo glavo odrezali. Kadar se jim pa ni tako zelo mudilo, je žena legla na tla, v primerni razdalji od nie so od obeh strani pritrdili na drevo močno vrv, z drugim koncem pa na ovratnico ter od obeh strani močno napeli. Suho vrv so nato zmočili, da se je sama od sebe skrčila in tako še silneje potegnila ter ovratnico več ali manj odprla. Če prvikrat n' zadostovalo, so postopek ponovili, dokler se ni dala ovratnica sneti.
Drugje imajo še modo, ki obstoji v tem, da si ženske obe ustnici polagoma tako razširijo, da ima spodnja ustnica v obliki okrogle plošče do 20 cm premera, zgornja b® do 10. Imenujejo to stvar “sundu”. Poistopiajo pa takole: ustnico prebodejo, ka-k°r n. pr. uhelj, kadar hoče deklica nositi uhane. V luknjo potisnejo močno koničast lesen klin, ki ga tekom časa potiskajo vedno globlje in ga nadomestijo z debelejšim, ko je prvi šel skozi. Ko imajo čez čas že dovolj široko odprtino, potisnejo vanjo tapet obroč odgovarjajoče velikosti in pozneje še večjega, do zaže’enega rezultata. Tedaj si pa nadenejo in nosijo obroče, čez katere je napeta kožica. Tekočo hrano uživajo tako, da jo nalivajo na spodnjo ploščato ustnico, trdo hrano si pa lučajo v usta. Obročke si seveda lahko snemajo in tedaj jim razširjene ustnice ohlapno
visijo navzdol. — Trdi se, da so si ženske zaeele na ta način kvariti obraz v dobi» ko so jih Arabci lovili in prodajali v sužnost. Tako so bile pred njimi vame. Zopet koliko trpljenja, preden so dosegle svoj namen! Vsekakor junaštvo! Lepotičijo se še na mnoge načine. V ustnici sd vdelajo do tri centimetre premera okrogle pkr ščice iz medenine. V uhlje si vtikajo razne okraske iz slonove kosti ali bakra ali celo kupljena majhna ogledalca. Tudi v nosnici si vtikajo kovinaste obroče ali koralde in tudi kline iz slonove kosti.
Ljudožrci so sii šilili zobe. Še si jih tako pilijo, drugi jih nazobčajo, da zgledajo kot žaga. Ponekod si plemena izbijajo zgornja dva sekalca, drugi zopet dva zgornja in dva spodnja.
TETOVIRANJE IN PRIČESKE
Tetovirajo se zamorci vedno manj. Nekoč so se po načinu tetoviranja razlikovala posamezna plemena. N. pr. na obeh sencih vtetoviran drevesni list je tako plemensko znamenje. Drugi nosijo določen okras na čelu, ki sega do nosa. Ali kako risbo na obeh licih, ki se včasih lepemu dekliškemu obrazu kar poda. Sicer so se tetovirali tudi po drugih delih telesa ali kar po celem1. Bila je to praksa neke vrste njih domače umetnosti, kakor je pri nas vezenje ali čipkanje. Namesto da bi se odeli v umetno vezenino, so razkazovali umetno tetovirano golo telo. V stiku * civilizacijo opuščajo te stare navade, tudi zato, ker ne morejo več prosto razpolagati s svojim časom. Nekoč jih nihče ni motil v njih naseljih in so se lahko prosto prepuščali takemu počenjanju, ki zahteva veliko časa in potrpežljivosti od strani pacienta in umetnika. Tudi je vedno manj žensk, ki nosijo težak kovinast okras, videti ga je večkrat pri deklicah. Ista stvar je z lasnimi frizurami. Zamorci se sploh radi lišpajo. Ženske nimajo dolgih las, zato si jih dodajajo. Na mnoge načine si urejajo lase in zelo umetno; treba je videti njih glave vsaj na sliki. To je zopet delo, ki tudi od spretne roke zahteva cel dan. Frizerka se vsede pri svojem poslu kar na tla, klient pa se vleže poleg nje in ji položi glavo v naročje. Včasih si pre-pojijo lase z domačo mastjo, da iso vsi zlepljeni. Tedaj je lažje postavljati razne modele. Ni redko, da imajo tudi žene lase kratko ostrižene, po moški navadi, kar je vsekakor najbolj snažno, ker imajo izredno goste in kodraste lase. Zamorcu namreč ne raste en sam las iz posamezne korenine kot nam, temveč cel čop skupaj. Najlaže je zamorsko glavo briti, ker navaden strižni stroj ne gre v tako goščavo. Nekoč so se sami brili po glavi ® svojimi noži, zdaj si pomagajo s škarjami ali brivnimi rezili, ki jih poberejo kjerkoli, kot so poprej pobrali črepinje ali kosa stekla v isti nainen.
EKVATORSKI GOZDOVI
Pragozd na ekvatorju je nekaj veličastnega in mogočnega v naravi in božjem stvarstvu. Pokriva na tisoče kvadratnih kilometrov ekvatorialne Afrike po več stopinj severno in južno od ravnika. Pragozda ni mogoče primerjati s še tako veli" kinii evropskimi gozdovi. Lepa in gladka debla največjih dreves, v svojem podnožju trano vsidrana v zemljo, se skoro brez vej dvigajo 20 do 30 metrov v višino, nakar *e šele razširijo v krono. Vejevje preprezajo parazitne rastline, lijane in drug® ovijalke, ki tvorijo pravi gozd v gozdu. Največja drevesa dosegajo 40 do 50 metrov višine.
Pod temi največjimi drevesi rastejo manjša in pod temi zopet manjša, katere vse opletajo mnoge tropične ovijalke, značilnost pragozda. Včasih se taka ovijalka že stoletja oklepa na desetine metrov visoko lepega debla in je v odprti spirali
globoko zajedena vanj. Drugič pada kot sveča ravna in kot stegno debela iz vrtoglave višine povsem prosto in ni mogoče uganiti, kako se je tja postavila. Najbrž, (ia se je z višine spustila kakor kača proti materi zemlji in je njen vršiček v vlažni zemlji pognal korenine, da je življenjski sok zavzel nasprotno smer. Ni namreč mogoče, da bi se druge, ki so tanke kot svinčnik, mogle brez opore dvigniti v enako višino. Zelenje se dviga v svoji bujnosti kakor v nadstropja, katerih zadnje naj bi bila krona najvišjih dreves. Drevesa ter vse druge rastline se izpodrivajo nied seboj in iščejo ne vlage, ki je imajo več kot dovolj, marveč prostora in 'svetlobe. V pragozdu je mračno in zatohlo, sončni, žarki ne morejo v njegovo globino in veter ali celo vihar mu ne more do živega. Več metrov v višino ni pri tleh videti nobenih debel dreves, ker so tla vsa vprek prerasla z vsem mogočim. Zaradi vsega tega je hoja skozi gozd nemogoča. Treba si je s sekiro sproti utirati pot. Dozdevno Se rastline v rasti nikdar ne odpočijejo, vendar je opaziti, da nekaterim v gotovi (lobi listje odpada, ne pa vsem naenkrat. Kdaj pa nastopi doba nove rasti, je posebno vidno ob spremenjeni barvi mladih poganjkov in listja. Iz daljave je tedaj krasen pogled na rob pragozda, kjer se v barvah izražajo krone posameznih drevesnih velikanov. Pragozd tako večno raste in zeleni.
Značilno za ekvatorialni pragozd je dejstvo, da ga tvori ogromna zmes ne-stevilnih dreves in rastlinskih zvrsti. Izvedenci so jih našteli nad tri tisoč različnih vrst. Drevje se razlikuje eno od drugega. Ker je pa krona in listje navadno nedo-segljivo visoko in ker so si debla preveč podobna, razlikujejo poznavalci vsa ta drevesa po duhu sveže zasekanega lesa.	(Nadaljevanje sledi.)
MAKAO, MATICA MISIJONOV
Piše Drago Pokorn C.M., Santiago, Chile
Veliki misijonar in pionir med misijonarji, sv. Frančišek Ksave-rij, je hotel prodreti tudi na Kitajsko in utreti pot misijonarjem tudi v to skrivnostno deželo, kot je bil že to storil v Indiji, na Molukih in na Japonskem.
Kitajska je bila takrat še zaprta dežela za vse tujce. Samo na otoku Sancian so smeli Portugalci trgovati. Na tem otoku so se mudili poletne mesece, po opravljeni kupčiji pa so se vračali nazaj v Malako in Indijo. Sv. Frančišek Ksaverij je dospel do tega pustega otoka in na njem čakal in iskal prilike za vstop na Kitajsko, od; avgusta do tretjega decembra 1552, ko je izčrpan in bolan umrl od vseh zapuščen.
Dve leti pozneje, 1. 1554, so Portugalci prestavili svojo trgovsko postojanko bližje celini na otok Lampekao in končno v Makao. Portugalske ladje so bile zašle v tajfun (beseda se nam vidi angleška — typhoon, pa bo najbrže kitajska t’aj-fong, kar ne pomeni nič drugega, kot le velik veter; in to kar opredeljujemo z besedo tajfun, je res velik veter, vihar) in so zato iskale zavetja, v kakem zalivu ob obali celine. Kitajci so bili človekoljubni in so jim dovolili stopiti na suho in posušiti tovor, ki so ga imeli na ladji. Ra se zdi, da so od tedaj Portugalci kar tam ostali in tja prenesli svojo trgovsko postojanko.
Cardim pripoveduje v spisu “Relation du Japon”, da je bilo štiristo Portugalcev, ki so se nahajali tedaj v Makao. K svetemu Frančišku Ksaveriju so se zatekli po pomoč pred morskimi roparji, ki so bili tedaj v južnem kitajskem morju zelo močni in številni ter silno nadležni. Tudi kitajske oblasti v Kantonu jih same niso mogle ukrotiti in so prosile Portugalce za pomoč.
Leta 1556 so bili morski roparji v pomorski ibitki odločilno pi’e-magani in uničeni. V zahvalo za to je naslednje leto kitajski cesar Portugalcem podaril otok Makao za vedno.
Nekateri menijo, da ime Makao pomeni tempelj boginje Matere. To boginjo so častili zlasti ob obali Fukiena. Tej boginji so pripisovali rešitev neke ladje na tem mestu in hvaležni mornarji so postavili na bregu oltar na čast tej boginji; in kraj ter pristanišče se je baje zaradi tega imenovalo Makao. Pozneje pa so ga misijonarji napravili za mesto Marijinih cerkva.
Makao je poln spominov na slavne misijonarje. Tu je bilo skozi tri stoletja zbirališče in izhodišče misijonarjev v razne misijonske dežele: Kitajsko, Korejo, Japonsko, Indokino, Siam — pa tudi pribežališče v dobah preganjanj. Tu so se nastanili in uredili prokure za svoje misijone razni redovi v drugi polovici 16. stoletja: leta 1579 franči-
Kardinal Celso C on s f am tin-i govori ob otvoriflvi razstave kitajske umetnice v Rimu
škani, ki so postavili cerkev na čast Angelski Gospe; 1. 1587 avguštin-ci, ki so posvetili svojo cerkev Milostni Gospe; 1. 1588 španski dominikanci, ki so zgradili cerkev Roženvenski Gospe; 1, 1565 jezuiti, katerih hiša se je imenovala hiša sv. Antona, in semenišče sv. Pavla, a kapela je bila posvečena Materi Božji.
Leta 1575 ustanovljena škofija v Makau ima jurisdikcijo nad vso Kitajsko in Japonsko. Prvi škof je bil Melchior Carneiro. Leta 1588 je ustanovljena prva škofija na Japonskem, odločena od makaoške. A že šest let pozneje se prične preganjanje kristjanov na Japonskem in okoli 1660 so bili misijoni na Japonskem uničeni, misijonarji umorjeni ali izgnani in Makao je postal zatočišče misijonarjem in kristjanom ter zopetno izhodišče za japonske misijone.
Pozneje so se tu v Makau nastanili še lazaristi, ki so nasledili jezuite v apostolatu, ko je bil jezuitski red razpuščen. Potem še Pariški misijonarji, ki so sicer začeli s prokuro v Kantonu (na celini), a so se zaradi preganjanja morali umakniti 1. 1724 v Makao. Leta 1784 so lazaristi prevzeli semenišče sv. Jožefa v Makao.
Skoro 300 let (1557-1841) je bil Makao za misijonarje vrata na Kitajsko. Od tu so naskakovali celino. Tu so čakali ugodne prilike, kako se utihotapiti mimo čuječih varuhov na celino, svoje čakanje pa so po-
rabili za študij težkega kitajskega jezika in običajev. Tako so od leta 1557 do 1582 frančiškani in jezuiti zaman skušali stopiti in obdržati se na celini.
Kitajci so dovolili portugalskim trgovcem iti iz Makaa do mesta Kantona dvakrat na leto zaradi trgovine. Toda vsako noč so se morali umakniti nazaj na svoje ladje. Misijonarji so spremljali trgovce v upanju, da se jim bo nudila prilika, ostati na celini in pričeti z misijonskim delom med Kitajci. Leta 1582 se je prvemu posrečilo p. Ruggie-riju, italijanskemu jezuitu, ki se je pridružil siamskemu odposlanstvu, dobiti dovoljenje, da se nastani v Kantonu. A ko je odposlanstvo odšlo, se je moral tudi on vrniti. Več sreče je imel naslednje leto p. Ricci. Na sejmu je menda razkazoval posebno čudo — (evropsko) uro, ki je pri vseh vzbujala nenavadno zanimanje. Zadnji dan pred vrnitvijo trgovcev v Makao pa je uro prodal nekemu višjemu uradniku, ki jo je na vsak način hotel imeti. Toda preden so trgovske ladje odplule, se je čudovita ura ustavila in nikogar ni bilo, ki bi jo znal zopet spraviti v tek. Samo misijonar Ricci je bil zmožen tega. Tako je bil p. Ricci nujno potreben višjemu uradniku z uro, kajti brez njega je ura bila mrtva; tako so mu dovolili, d'a ostane, medtem ko so se trgovci morali vrniti.
Ko pa je bil p. Ricci enkrat v kitajskem cesarstvu, se ni pustil izriniti iz njega. Ko mu ni bilo več obstati v Kantonu, se ni vrnil v Makao, ampak v drug kraj, še bolj v nostranjosti Kitajske. Ko so mu čez čas tudi v novem kraju delali težave, se je pomaknil bolj proti severu, proti Pekingu, kjer je bil njegov cilj, da bi dobil dovoljenje od samega cesarja: iz Kantona v Shin-king, Shaochou, Hangchou, Nanchang, Nanking, Peking. Medtem ko je v Pekingu zaman čakal na cesarsko avdi-jenco in dovoljenje za bivanje, se je toliko seznanil z raznimi visokimi uradniki s posredovanjem zapadne evropske kulture, da se je uveril, da mu dovoljenja niti ni treba, saj ga nihče ni več podil iz Pekinga. Ko je 1. 1610 umrl v Pekingu, je bilo bivanje misijonarjev — njegovih naslednikov na Kitajskem zagotovljeno s cesarjevo podelitvijo grobnice za zaslužnega p. Riccija v Šali pri Pekingu, kjer je do zadnjega bilo katoliško pokopališče. Sedaj pod komunisti pa morajo kristjani prenesti grobove drugam, ker so novi oblastniki določili prostoru druge namene.
Skozi skoro tristo let je bil Makao izhodišče misijonarjev na Kitajsko in pribežališče v preganjanju. Potem je pa od 1. 1841 to vlogo prevzel Hongkong, angleška kolonija, ki je v novi dobi nudil več neodvisnosti misijonarjem kot pa stari Makao pod patronatom portugalskih kraljev.
Leta 1954 je Makao slavil 400 letnico svojega obstoja, a na tihem, da bi ne razdražili rdečih sosedov. Ta zadnja leta po komunistični zasedbi Kitajske pa Makao zopet vrši svoje nekdanje poslanstvo, deleč si ga s Hongkongom, ki sam ne more sprejeti vseh izgnanih misijonarjev: zatočišče pregnanih misijonarjev in čakališče na bolj ugodne prilike na Kitajskem.
G. MAJCEN V NOVEM DELOKROGU
Iz pisem ravnatelja ANDREJA MAJCENA S.D.Bt k. Wolbangu v USA.
Prve in naj lepše pozdrave iz Vietn ama Vam in g. Lenčku! Na dan Marijinega rojstva sem se z ladijo odpeljal mimo Filipinov, kjer sem se za dve uri sre-oal z našim vrlim gospodom Mrzelom, ki vodi v tamkajšnjem salezijanskem za-vodiu krojaško delavnico v zadovoljstvo vseh. Na dan Marijinega imena pa sem dospel v Saigon. Bilo je pozno zvečer, ker smo marali zunaj na morju čakati
na plimo, ki naj dvigne vodo v reki, da lahko vstopimo v pristanišče. Fantje so že spali, ko smo dospeli v Thu Duc, predmestje, 11 km oddaljeno od mesta. Hitro so poskakali iz postelj, da mi pripravijo sprejem — drugo polovico so potem nadaljevali naslednji dan zjutraj. Na pozdrave sem jim odgovoril v vietnamščini, kolikor je že nisem pozabil. Obrazi mnogih starih znancev so se mi smehljali in marsikaj si je bilo povedati. Odkar sem jih pred dvemi leti zapustil v Hanoju,
G. Majcen ima v svojem novem delohrogu veliko potreb, ki jih je prikazal svojim bližnjim in daljnim dobrotnikom s pomočjo posebnega lističa, ki ga vidimo tu.
so hodili pravi križev pot. Vse je bežalo pred rdečo oblastjo in naši so delili z drugimi,' vred grenki kruh begunstva. Najprej so šli tja na visoko (planoto v Baumetvot, kjer sem jim pripravil — to je bilo moje zadnje delo tedaj — zasilno bivališče v prostorih pristave bivšega cesarja. Živeli so sredi gozda, med opicami, sloni, tigri, itd. Težko je bilo zlasti za njih vzgojo in šolanje. Treba je bilo misliti na primernejši kraj'. Kupili smo lepo zemljišče blizu Saigona v mestecu, ki se imenuje Thu Duc po nekem kralju. S pomočjo dobrih ljudi in požrtvovalnih 'sobratov so sezidali novo bivališče, ki je pa revno, preprosto in tudi le začasno. Dobro je, da je podnebje tu nad vse milo in da se ni treba bati ne zime ne tajfunov. Gospod Gendoso, sa-
lezijanec, je doslej vodil to ustanovo ia veliko naredil, toda bil je sam s starim, bolehavim sobratom. Tako je še veliko za urediti in me čaka težko delo. Poleg tega zavoda imamo še eno ustanovo v Go-vap, kjer sem' tudi jaz za ravnatelja-Tam imamo nekaj naših večjih fantov. Nekateri hodijo v mesto, da se nauče kake obrti, drugi pa delajo doma v delavnici. Imamo nekaj strojev v ta na-men, a manjka sposobnega vodilnega o-sobja. Z menoj je prišel kitajski sobrat, ki bo lahko veliko pomagal. Tudi on se bo moral najprej priučiti vietnamščini, preden bo lahko kaj bolj uspešno deloval. •Poleg tega dvojega imamo začasno v najemu v Dalatu, 300 km od Saigona, samostan patrov benediktincev. Tamkaj bi radi začeli aspirafttat in pozneje noviciat
Majceno vi gojenci v zavodu Thu Duc oh slikah svojega vzornika Dominika Savija
Pri striženju las... .
A manjka denarja. Naš veliki problem tukaj so poklici, ki jih je treba v veliki meri vzgajati, če hočemo še kaj dobrega doseči v tej deželi. Veliki redovni družbi tu v Vietnamu so redemptoristi in šolski bratje La SaMe. Oboji imajo že ves vodilni personal vietnamski. To je res le-Po. — Kot veste, so vsi maši gojenci tu begunci in poleg tega še sirote brez očeta 'n matere. Treba je iskati dobrih ljudi, ki bi jim pomagali oskrbeti vse potrebno prehrano, obleko, šolanje in drugo. Vlada je naši ustanovi zelo naklonjena >n nam pomaga, kolikor imore, toda vse to le še ne zadostuje. Ko sem bil v Hongkongu, Vas nisem hotel preveč nadlegovati s prošnjami, tu pa bom res vesel, če mi boste lahko kaj več pomagali, ker smo v velikih potrebah.
(V naslednjem pismu se ravnatelj g. Majcen že zahvaljuje za pomoč, ki mu le bili med tem poslana; kasnejše pismo poroča sledeče:)
Pravkar sem prišel nazaj iz Dalata, kjer isem se z g. inšpektorjem posvetoval o otvoritvi našega salezijanskega aspi-rantata. Podnebje je tamkaj krasno in se človek lahko uči ves dan od jutra do večera. To je važno za te kraje, kjer v prvih urah popoldneva ni mogoče misliti na resno delo, ker je preveč vroče. Patri benediktinci so opustili to postojanko, ker so reorganizirali svoje delo v dve središči, katerih eno je v Hue v Vietnamu in drugo v Cambodži. Mi bi zdaj njih samostan tu radi kupili, a še ne vemo, kje bi dobili potrebni denar. Gotovo je eno: Nad vse je potrebna postojanka za vzgojo našega družbenega naraščaja.
Pot do Dalata je dolga 300 km, šest ur vožnje z avtomobilom. Vietnam je res krasen- Vozili smo se skozi kavčukove, čajne, kavine, bananine in druge nasade, skozi gozdove z velikanskimi drevesi, potem skozi neprodime bambusove gošče in
končno dospeli v smrekovo šumo, ki je v Dalatu, letni rezidenci predsednika republike in številnih premožnejših domar činov, kakor tudi Francozov. Opazil sem veliko razliko med potovanjem zdaj in pred dvema letoma, ko sem tod potoval. Tedaj se ponoči sploh ni dalo potovati, ker je bilo povsod polno “gverilcev” in roparjev. Na mnogih krajih smo tedaj srečali vojaške postojanke s tanki in strojnicami, pripravljenimi za napad ali obrambo. Zdaj pa je tu vse mirno, podnevi in ponoči. Posebno pozornost so mi vzbujale nove, velike, neskončne dolge vasi beguncev, ki se razprostirajo ob glavni cesti. Borne cerkvice so vse povsod posejane po teh naseljih, kajti med begunci je zelo veliko katoličanov z domačinskimi duhovniki. Imena teh naselij so ista kot so jih imela naselja na severu, samo d"» je pred ime navadno postavljeno “novi’ , nr. Novi Hanoi, Novi Buichu, itd. Pr v. v* glavne hiše je navadno postavljen velik križ in zraven vietnamska zastava: za vero in domovino iso zapustili svoje bivše domove. V začetku jih je veliko stalo privaditi se novim razmeram in pozabiti svojo ožjo domovino, zdaj pa so se že zelo privadili in lepo organizirali, se začeli vživljati v novi način obdelovanja zemlje, ki je tu zelo rodovitna im je treba le pridnih rok, pa bogato rodi.
Kraji tu so bili .svoj čas domovina raznih rodov, katerih ostanki še sedaj žive tui, a zelo zapuščeni in zaostali. Msgr. Seitz pravi, da bi jih rad civiliziral in naučil poljedelstva, a je zelo težko; morda bo šlo lažje, ko jih najprej pridobi za katoliško vero in po njej vzgoji. Ti rodovi namreč verujejo v razne vraže, ki so nasprotne obdelovanjia zemlje. Zato je vse polno krajev, ki so po naravi zelo bogati, a neizrabljeni, neobdelani. Niti lep zgled beguncev jih ne premakne z njih okostenelosti. Nekaj sto teh Moj-cev se je pa le že spreobrnilo- Msgr. Seitz je poslal malo skupino mladih fantov tega rodu celo v malo semenišče, a eden je brž umrl, druge je pa moral poslati nazaj domov, kajti niso se mogli
vzdržati na ravni civiliziranih vietnam-skih fantov. Pogani ne poznajo obleke, le malo cunjico okoli ledij nosijo, ženske nekoliko daljše krilo. Zelo pa ljubijo svoje otroke in vsi vedno hodijo skupaj po cesti. Zelo se čudijo, kako more priti do •sirotišnice, ko si me morejo predstavljati, da bi mati in oče zapustila svoje o-troke. Moški nosijo vedno nekako sekiro na rami, da se branijo pred divjimi zvermi in kačami. iPravijo, da se dobe daleč znotraj v gozdovih še napol divji rodovi. Svoje hiše iz bambusa delajo vedno ma kolih. So zelo postrežljivi in vljudni. Ključa ali kaj podobnega sploh me poznajo, ker nihče nikdar ničesar ne ukrade, tudi če pusti sosed vsa vrata odprta, na mizi pa polno denarja. Upajmo, da bo Bog tudi med temi rodovi razširil bla-govest Kristusovo in jim olajšal tudi zemsko življenje.
V pismu z dne 20. decembra misijonar Majcen; poroča še tole:
Res, kot provincialni delegat in ravnatelj treh zavodov imam veliko skrbi, da ispravim ma noge te naše ustanove za revno in zapuščeno mladino. V nedeljo smo limeli obisk samega predsednika države, ekselenco Ngo Ding Diema. Policija na .motornih vozilih, avtomobili, odlični gostje, generali, tujci in domačini, nekateri ministri -— vse ise je zanimalo za nas, posebno pa g. predsednik, ki je naprej in naprej govori] z menoj o teh naših ustanovah. Silno je želel, da bi v Govap razvili obrtne šole in dali novi republiki dobrih tehnikov im obrtnikov. Seveda sem mu omenjal našo revščino in pomanjkanje strojev, pa tudi sobratov pomočnikov. Mi smo vladi silno hvaležni za vso pomoč v živilih in ostalem, to sem tudi poudarjal gospodu predsedniku. Upam. da se bo za? to našo novo obrtno šolo lepo zavzel, škoda, da je ob obisku deževalo in ni bilo mogoče posneti slik, sicer bi Vam jih poslal, ker bi bile zanimive zo. bralce “Katoliških misijonov”.
Sliki desno kažeta dva od treh salezijanskih zavodov v Vietnamu, katerim je y.
Majcen, ravnatelj.
Bilo je po vstajenju. Rožnat dan sijal je na cvetoči oljčni gaj.
On, ki je šel skoz štirinajst postaj, je zadnjič blagoslavljal trop izbran.
Od sonca silnega ves obsijan ukazal jim je v svet: „Hitite zdaj! Oznanjat evangelij iz kraja v kraj pošijam vas, kot jaz sem bil poslan.”
Dva tisoč let že zdaj v širni svet odhajajo iz Rima večnega poslanci božjega namestnika
k poganskim narodom. In spet in spet oznanjajo trpečega Boga in širijo kraljestvo Kristusa.
Oče naš večni —
Ti ustvaril si zemljo, iz volje presvete ji vdahnil življenje, položil kot biser med zvezde v veselje. Iz zemlje naredil si naša telesa, iz diha si svojega vdahnil nam duše, da bi hodile v prstenih posodah na zemlji in v raju v tvoje češčenje kot angeli v večni ljubezni.
Vso zemljo napolnil si z nami, to zemljo, kjer v tvojem varstvu naj služimo tebi, pastirji ob ognjih večernih, in čakamo blagega klica, ko nas boš, Oče predobri, povabil k slavi in miru v svoj dom.
Oče in Stvarnik — Ti veš: bridko je čakanje naše, daleč je k tebi v nebo. Na trpki zemeljski lehi izgnance tvojega raja kletve težijo, mučijo žalost in grehi. Kajnovo seme pognalo je v setev strahotno. Satan hodi med nami in žanje veliko žetev. Ti pa, naš Oče, si večno nam dober in večno usmiljen. Sina poslal si k nam s svojo besedo, obljubo odveze in večne zaveze s teboj. S smrtjo na križu odrešil je Adamov rod, z golgotsko lučko k tebi osvetlil je pot.
Dal si nam zarjo vstajenjske nedelje, dal nam duhovne, milosti tvoje delilce.
Nikolaj Jeločnik, 1. 1944
za misijonarje
•' • • •
Dal si nam Cerkev, da v njenem objemu se pasemo, tvoje ovčice. Dal si pastirja, da v tvoje naj vodi nas staje.
Bodi zahvaljen, Oče naš večni, da si usmiljen prištel nas izvoljencem svojim.
Naša zahvala pa bo naj ti prošnja, rotenje in srčna molitev za one, ki v mraku čakajo speva božične noči. Oče, pripelji jih k luči oltarjev.
Milosten skloni se v sence zemlje, kjer mučijo duše se v mraku in grehu. Duše te čakajo, Oče nebeški; duše, otroci tvojega diha. Daleč °d njih je še Križ, daleč si Ti, pri njih ni svete daritve. Ali boš pustil, Predobri, da ne spoznajo tvoje ljubezni in miru? Čakajo duše, klasje zrelo za žetev. Ne satan — božji naj žanjci požanjejo žetev in v žitnice tvoje letino zrelo neso.
Oče nebeški — že dolga stoletja nabiraš, izbiraš, čez zemske celine Pošiljaš delavce svoje na delo za duše. Dolga je vrsta junakov, ki so Prisluhnili tvojemu klicu, žrtev sprejeli in šli oznanjat besedo resnice, rešen j a in svete ljubezni. Križe sadili so v kraje neznane, na novih oltarjih klicali tebe na svet. Milost šla z njimi je v gozde, pragozde, v Puste divjine in tuje otoke. Bili so tvoji poslanci, bili so pota v nebo.
Tudi med nami izbiral si žanjcev, tudi nas storil si vredne šteti k apostolom svojim. Vero, ki nam si jo dal, vsaj skromno ponesli smo v temo neznano. Zahvalimo te za apostole naše, te žlahtne sadove domače zemlje.
In vendar zdaj spet ponižno te prosimo, Oče: še jih izberi!
Velika so polja in malo je žanjcev za žetev.
Ti veš, saj smo majhni, a tebi preradi bi dali velikih in svetih ljudi. Izbiraj med nami, pokliči jih v službo. Od doma naj daleč po svetu neso, oznanjajo, hvalijo Tvoje ime!
Tudi pri nas jih natrgaj — kot rože v Cerkvi vesoljni naj zmerom cveto, domu in dušam v blagoslov. Duše naj vodijo k tebi, duše iz smrti in sence, ti pa doma bodi milosten z nami. Bodo naj znamenje naše zvestobe, Tebi, naš Oče, bodo naj upanje svete zaveze, ki si za vekomaj sklenil jo z nami. Bodo naj križ, ki narodom v senci svetlo zasije, bodo naj naše darilo in prošnja za tvoje dobrote. Z njimi se v naše trpljenje razlil bo tvoj mir, z njimi bleščali bomo kot krona v vesoljnosti Cerkve, ovenčani s slavo borilcev za tvoje kraljestvo.
Oče, prisluhni našemu klicu! Bogata so polja in zrela za žetev! Odberi in pošlji nas s križem v svet!
Severin šali, 1. 1944
O NAROblH M 43UMMM V mimfKJH ÖEtEt'VH
INDIJA
To poglavje smo naslovili „Indija“, ne „Indijci“, kot smo naslovili zadnjič poglavja s „Kitajci, Japonci, Mongoli, Korejci“. Kajti o Indijcih kot narodu je težko govoriti, saj govorijo v „Indiji“ okrog 250 jezikov. iPa niti „Indija“ kot dežela ni popolnoma jasen pojem. Pod tem poglavjem obravnavamo nekdanje indijsko cesarstvo pod krono angleškega kralja, ki je danes razdeljeno v dve državi: Indijo in Pakistan. Zemljepisno so imenovali ta ozemlja tudi Prednjo Indijo. Narodopisno pa je treba šteti k „Indiji“ tudi dele držav Nepala in Butan.
Indija kot sedanja samostojna država meri kakšnih 3,200.000 km2, narodopisna Indija pa že blizu 4 milijonov kvadratnih kilometrov. Nazadnje je tudi narodopisna Indija samo pojem, ki služi lažji razpodelitvi gradiva. Na skoraj 4 milijonih km2 živi približno 400 milijonov ljudi.
Po veliki večini so Indijci pripadniki svetle rasne skupine, pa se delijo v dve rasi: v indidno in orientalidno. Indidi so na severu večje, proti jugu manjše rasti. Indidi govorijo arijske jezike. Pa jih ne govorijo samo Indidi, ampak jih govorijo tudi pripadniki drugih ras, vse od Himalaje do Cejlona. Orientalidi se ločijo od Indidov najbolj po svojih očeh, ki so mandelnaste oblike. V nekaterih pokrajinah, posebno na severu, je zaznati zastopnike mongolidne rase, največkrat pomešane z Indidi in Orientalidi. Živijo pa v Indiji tudi primitivci, ki jih delijo v dve skupini: v vedide in melanide. Vedidov, ki imajo svoje ime od narodiča Veda, ki še životari na otoku Cejlonu, je čez dvajset milijonov. Učenjaki oklevajo, v katero treh velikih rasnih skupin bi jih uvrstili. Melanide pa uvrščajo med nigride, zamorce, ali vsaj pravijo, da so jim podobni. Le-teh je bolj malo.
Okrog 250 milijonov Indijcev govori arijske jezike. Nastarej.ša literatura je ohranjena v svetih himnah „veda“. Iz teh vedskih himen se je oblikoval umetni jezik sanskrt ali sanskrit, ki se je ohranil kot jezik imenitnikov, učenjakov in du-hovnikov-brahmanov do danes, podobno kot pri nas latinščina. V srednjem veku se je sanskrta razvil prakrt, ta pa se je razdelil na razne ljudske jezike. Koliko je prakrt izpodrinil starejše in koliko je v posameznih, danes arijskih jezikih še nearijskih besed, ne moremo navajati, ker so to še vedno trdi orehi za indijske in druge jezikoslovce.
Jezikovno je najmočnejša narodnostna skupina, ki jo Indijci imenujejo Paiša-va ali Pisava in se razteza čez pretežni, del severne Ind|ije. Paišava so v Indiji najčistejši Arijci. (Sicer mednarodno že precej uveljavljeno sanskrtsko transkripcijo imen v latinico pišem tu slovenski izgovorjavi podobno.) Kafiri na severozahodu sežejo še v Arganistan, Čitral in Šina prebivajo v Hindukušu. Kašmirci, ki so le en del prebivalcev Kašmira, spornega ozemlja, ki bi ga radi Pakistanci iztrgali Indijcem, štejejo nekaj čez en milijon duš. Tu velja omeniti neko hipotezo o izvoru ciganov. V Afganistanu in Pakistanu živijo Žati. ki so veja šestnajstmi-lijonskega naroda Pandžabi, segajočega tudi v ozemlje indijske države. Menijo,
da je tem Žatom pripadalo tistih 12.000 muzikantov, ki jih je v 5. stol. po Kr. sasanidski kralj Bahram Gor preselil v Perzijo, odkoder jih je šlo mnogo najprej v Egipt in potem v visokem in poznem srednjem veku v Evropo. — Sindhi ob spodnjem Indu zavzemajo južni Pakistan, Gudžerati na polotoku Katiavar (11 milijonov) so pa že v indijski državi. Vzhodno od Gudžeratov je naseljenih 16 milijonov Radžistancev. Južno od Gudžeratov in Radžistancev živi žez 20 milijonov Mah-ratov, ki so jim sosedje nekdaj nearijske jezike govoreči Bili in Ahiri. Zapadnih Hindov v Hindustanu je čez 40,000.009; posebno jezikovno skupino med zapadnimi Hindi tvorijo pravi Hirnlos tani ali Urduji v okolišu glavnega mesta Delhi, ki pa imajo mnogo arabskih, perzijskih in turških besed. To je bil uradni jezik mo-gulskd države in je še danes (poleg angleščine) indijski občevalni jezik. Vzhodni Hindi prevladujejo v centralnih provincah in na severu od Himalaje do Asama. Najštevilnejši narodi med njimi so Bihari (35,000.000), Bengalci (50,000.000), prija v Orisi (12,000.000) in Asamci (15,000.000), v Nepalu že Paharijci, katerih jezik ima tudi uradno veljavo. Manjših jezikovnih skupin ne moremo naštevati.
Druga velika jezikovna skupina je dravidska. Iz razpoložljive literature ne morem razbrati, kakšne so osnove te skupine narodov. Mislili so nekaj časa, da je dravidski jezik prvotna indijska govorica, kar pa ni res. Kakor arijsko govoreči narodi, so prišli tudi Dravidi na polotok s severozahoda, kar dokazujejo zaostali harodiči v današnjem iPakistanu. Dravidi zavzemajo precejšen del južne Indije in severni Cejlon. Arijski jezikovni vplivi so pri nekaterih narodih večji, drugod manjši. Naj naštejemo spet samo večje narode. Najbolj na indijskem jugu živijo Tamili, ki jih je nekaj tudi na cejlonskem severu. Imajo lastno pisavo in bogato literaturo. Južnovzhodni rob polotoka zavzemajo Malabari, svoj jezik imenujejo Malajalom. štejejo 16 milijonov duš in jih poznajo naši bralci po tem, da je med njimi dosti starih kristjanov (nestorijancev), ki se v zadnjem času vračajo v pravo Cerkev. Kanarov ali Kanarezov je v Maisuru 12 milijonov, Telugov na vzhod-'ni obali 25 milijonov. Manjši dravidski narodi so še Tulu, Kodagu, Todas, Kotas, Malto, Kond ali Kui, Gond, Kolam, itd.; Kuruh ali Oraon govorijo že mešanico dravidske in mundaične govorice. Dravidi so večinski narodi na jugu Indije.
Tretjo narodnostno skupino tvorijo Munda. Njihove jezike govori sicer manj *°t 5 milijonov ljudi, so pa po mnenju jezikoslovcev prav ti jeziki najstarejši v iHdiji. Središče te skupine jezikov je v velikem Gangesovem kolenu na vzhodu, govorijo pa te jezike bolj hribovci kot dolinci, ki so se menda vtopili v „tujem“ Jezikovnem morju. Po rasah so munda govoreči največ melanidi in mongolidi, vendar so tudi tu izjeme. Rasna in jezikovna pripadnost Indijcev je dosti bolj razno-liklai, rekli bi: nedosledna, kot pri afriških čmoih. Podobne jezike pa govorijo ljudstva še v Birmi in prav noter na Kitajskem (Mon, Kver). — Skoraj polovico Prednjeindijskih Munda predstavljajo Santalci. Skupno ime Munda pa prihaja °d manjšega naroda Mundarov. Potem so tu še Birhar, Koda, Ho, Korva, Kurku, sredi med Dravidi živeči Sakara in onstran vzhodnega Pakistana Kaši, da imenujemo spet samo največje narodiče.
Na skrajnem srednjem in vzhodnem severu srečavamo Himalajce, po večini Tibetance. Najzahodnejiši so Balti, edini mohamedanci med Tibetanci. Omenili ®,u> že Paharia, ki je uradni jezik v Nepalu in tudi jezik Gurkov; dirugi nepalski narod pa so Nevari. V Sikimu sta naroda Lepča in Meč, v Butanu Batia, Lopa In deloma še Kampa. Na skrajnem severovzhodu govorijo več jezikov. Njihovi južni sosedje so Bodo, Nagu in Kačin, ki segajo že čez' severno Birmo na Kitaj ko.
Zgodovina indijskih dežel je ze’o zanimiva, toda za starejše čase so zgodovinarji zelo različnih mnenj, kdaj so se dogodki vršili. Pred prihodom Arijcev sta
tu cveteli amrijska in kultura ob Indu v 3. tisočletju pred Kr. Okrog 1100 pred Kr. so nastale knjige VEDA, sicer pesniškega, zagovorniškega in obrednega značaja, ki pa vsebujejo me:ta, iz katerih je sklepati na prihod Arijcev v Indijo komaj nekaj sto let prej (dasi navajajo Indijci čas med 6000 in 4500 pred Kr.). Iz poznejših epov (Mahabharatam, Ramajana, iPurana) je razbrati tudi že obstoj kast, ki so izzivale odpor in smatrajo prav nastanek budizma ok. 500 pred Kr. tudi za nekakšen upor proti razdelitvi ljudstev v kaste. Za pohoda Aleksandra Velikega 327-325 nad Indijce postaja indijska zgodovina bolj znana. Nas zanima tu samo to, kar je vplivalo na sedanjost: 1) da je ob koncu 1. tisočletja po Kr. brahman-stvo znova zmagalo in potisnilo budizem ob stran in da se je nekako v istem času piričel širiti tudi islam, ter 2) da je prišlo 1. 1624 do ustanovitve mogočne mogui.-ke države ob istočasni ustanovitvi evropskih trgovskih oporišč na indijskih obalah, kar je slednjič po raznih sporih in pogajanjih « Portugalci in Nizozemci privedlo do angleškega zavzetja skoraj cele Indije.
70% Indijcev se peča s poljedelstvom. Pred zadnjo vojsko je pripadalo veleposestniškemu stanu 8,000.000 ljudi, malim kmetom in najemnikom 167,000.000, kmečkemu delavstvu 41,000.000 duš. Pridelujejo največ žito, riž, proso in čaj, na jugu lažne dišave, ki so znane po vsem svetu, med industrijskimi rastlinami sta na prvem mestu bombaž in juta. Obdelovanje zemlje je še vedno precej primitivno in položaj malega kmeta je boren. Kmečke hiše so revne kamnite, opekaste ali ilovnate stavbe, skoraj vedno z zidom ograjene. Lepše so hiše pod Himalajo, ki so lesene in jih poživlja izrezljano okrasje. Na vzhodu je gradbeni material bambus pa tudi še bolj preproste veje. Živinoreja ni dosti razvita. Govedo gojijo samo za pridobivanje mleka, saj je krava sveta žival, ki je ne smejo klati. Precej je drobnice, na severozahodu so udomačeni dromedarji. Prehrana preprostega Indijca je pretežno rastlinska, le deloma mlečna in še manj mesna. Z lovom in ribištvom in obenem z nabiranjem naravnih sadežev se ukvarja komaj 1% prebivalstva, še manj ljudstva je zaposlenega v rudarstvu, dasi je dežela bogata na rudninah. Pač pa se peča z obrtjo več kot deset odstotkov ljudi, največ s tkanjem. Z najpreprostejšimi sredstvi izde’ujejo Indijci najfinejše tkanine iz bombaža in svile. Lončarstvo je zelo preprosto, pač pa so zelo lepi izdelki iz žlahtnih kovin, iz lesa in slonove kosti. Od trgovine živi 5% Indijcev, vsak dvajseti torej; seveda položaj malih kramarčkov ni zavidljiv. Kot še marsikje v pretežno poljedelskih deželah (Rusija, Kitajska) je tudi v Indiji vedno znova se povračujoči gost lakota, ki jo večkrat spremlja še nalezljiva bolezen.
Pred osamosvojitvijo po zadnji vojski je bilo v angleški Indiji samo 16% pismenih in med temi je bila samo vsaka deseta oseba ženskega spola. Ena tretjina vse domače inteligence je pripadala duhovniškemu stanu. Po angleških statistikah se je več kot en odstotek ljudi preživljal samo z beračenjem in vlačugarstvom; poznavalci dežele trdijo, da je ta odstotek še danes precej večji.
Kaste. Ime je portugalsko, Indijci pravijo tej svoji uredbi socialnega življenja „džati“, kar pomeni po naše „poreklo“. Sistem kast je značilen za arijske Indijce hindujske vere, razširil se je pa v milejših oblikah tudi med drugoverce in prvotne indijske narode. Najbolj podobna je družbena ureditev naši polpretekli še pri mohamedancih (Pakistan), kjer se pač plemstvo ne meša rado z obrtniki in se le-ti smatrajo nekoliko vzvišene nad kmeti. Pa tudi pri Hindujcih ni bil sistem kast vedno tako kompliciran kot v zadnjih stoletjih. V dobi vedske književnosti so obstajale samo štiri kaste: brahmanska, vojaška, kmetsko-trgovsko-obrtniška in služabniška. Brahmanska se je rodi a po pripovedki iz ust, vojaška iz roke, tretja iz stegna in zadnja iz stopala prabitja. Iz prvih stoletij po Kr, imamo šele poro-
čila o novih kastah in sicer poklicnih: o zdravniški, zvezdogledski in raznih rokodelskih. Skoro zatem nastajajo nove, mešane kaste iz potomcev dveh starejših kast.
V	najnižjo kasto so pr'šli otroci brahmanskih hčera, ki so se spečale z moškimi vsaj za stopnjo nižje kaste. Skoraj istočasno nastajajo narodnostne kaste. Prvotni narodi, ki so prišli v ožji stik z Iranci, «o dobili svojo stopnjo v hierarhiji kast, včasih pa so tako novo Ij jdstvo delili v več kast. Lahko je dobil kulturno zaostal narod visoko stopnjo. Enaki pokbci iso imeli in imajo v nekaterih ipokrajiniah visoko, drugod pnav nizko stopnjo. Ni ved.no odločevala stopnja izobrazbe in tudi ne vedno donosnost pokFca. Trgovci so na severu pripadniki visokih, med Tulugu nizkih kast. Duhovniki pozneje hinduiziranih verstev so v nižjih kastah, kot stari brah-nani. Kot bomo še brali, hindujska vera ni tako enotna kot postavim bud zem in Posamezne verske sekte so dobile značaj posebnih kast. Indijci se radi ponašajo pred začudenimi tujci, da je sistem kast njihova prastara tradicija, kar jih pa ne moti, da prav do zadnjega časa še vedno ustanavljajo nove kaste. Sedanja država Indija hoče sicer odpraviti kaste v državljanj'ikem življenju (volilna pravica), toda da-našnji brahman, oblečen v najmodernejšo angleško obleko, si bo izbral služabnika samo iz tistih kast, ki so njegovi kasti primerne in tudi brivec ne sme biti zanj ‘z prenizke kaste, najsi je najsposobnejši in ima v mestu najbo1j moderno urejeno brivnico. Najnižja kasta nedotakljivih je morala bivati izven bivališč višjih kast 'n samo srečanje takega parija je napravilo brahmana nečistega tako dolgo, da s« ni .s posebnimi obredi spet očistil, število kast gre v tisoče.
Arijska družina v Indiji je očetopravna. Žena ima tem nižjo veljavo, čim višji kasti družina pripada. Rojstvo deklice je žalni dan za druž:no. Deklice so tnožili že pred spolno zrelostjo. Vdove so se dale poleg moževega trupla žive sežigati.
V	vedi o vseh teh izrastkih družabne in rodbinske morale ni sledu. Res pa so brah-niani falzificirali nekakšne apokrifne vede s kastovsko tendenco in tendenco ženine brezpravnosti, ki jim tudi indijska znanost odreja pristnost, kot so se sploh deloma pod angleškim vplivom — včasih tudi Anglež v koloniji kaj dobrega napravi •— deloma pod vp’ivom mlajše indijske inteligence v zadnjem času mnoge družabne in rodb:nske grobosti omilile. Višji je položaj žene pri dravidskih narodih, pri narodih iz skupine Munda pa vlada ali še matemopravnost, ali pa so njeni ostanki tako močni, da je tam položaj žene dober.
Hindujci svoje mrliče sežigajo, najrajši ob bregovih Gangesa, da potem pe-Pb! (ali pa. tudli še ne sežgano truplo) v sveto reko raztresejo (ali vržejo). Mo-hamedanci mrliče pokopavajo. Nekateri rodovi na severu in vzhodu jih pa najprej izpostavijo ujedam in šele gole kosti potem zakopljejo.
Najmočnejšo verstvo v Indiji je hinduizem, najmočnejše v Pakistanu islam. Hinduizmu težko rečemo vera, ker nima svojih „dogem“, nima enotne predstave o božanstvu niti enotnega obredja. So med hindujci častilci enega najvišjega bitja, panteisti, pogani in fetišisti. Pa tudi ibrezbožci se držijo zapovedi, med katerimi so glavne češčenje brahmanov, češčenje svete živali krave, češčenje svete reke Ganges, priznavanje vede kot razodetja in uredbe kast. Hinduizem priznava različnost ljudi in raznolikost nazorov, zato daje hinduistični nazor „dharma“ ljudem neko svobodo, da si verske predstave po svoje prikrojijo, posebno še v okviru posameznih kast. Pravijo, da je bog vedske literature nekakšna moč narave, vendar bo upravičena misel, da izvira vedsko verovanje iz monoteizma; še bolj zanimivo je, da so takrat darovali bogu za dušni blagor prednikov, niso pa prednikov božje žastili. Žena je bila pri bogoslužnih dejanjih moževa pomagalka. Šele pozneje se je razvil duhovski stan brahmanov, ki je vsa bogoslužna dejanja zahteval zase. Pa celo v imenu „brahma“ je menda zapopaden pojem enega najvišjega bitja. Višnu
je v vedi še nepomemben duh, poaneje šele je dobil večjo veljavo. Tretji bog, Šiva, je ponekod Brahmo in Višnuja potisnil kar v ozadje. Šivova žena je boginja Kali, ki so ji prinašali človeške žrtve. Iz kulta boginje Kali se je pri nekaterih rodovih na severozapadu razvil satanizem, češčenje satana, tantrizem. To so samo glavne razvojne poteze hinduizma, ki pa nimajo povsod veljave. Gotove sekte so sprejele tudi razne krščanske verske nazore, zlasti po prihodu Poi-tugalcev. Kristjani na jugu pa so plod najstarejšega krščanskega misijonstva.
Poleg hinduizma, islama, starega in novega krščanstva je omeniti še tri vere. Budisti so se ohranili na severu in v obeh samostojnih državah Nepalu in Butanu. Podoben odpor proti brahmanom kot budizem je rodil tudi vero džainizem, ki ima nekaj nad en milijon privržencev. V 15. stol je ustanovil Nanak vero Sik, kateri pripada 3 milijone ljudi. Na severozahodu je parsizem, zgrajen na naukih Zaratustre.
Iz vsega tega kaosa rasne, narodnostne in verske mešanice pa so vendar zrasli mogočni pomniki indijske filozofije, literature in umetnosti. Lahko rečemo, da niso delo najvišjih kast, ampak tistega duha, ki stremi po edinosti in ne deli izročila v neorganizirane drobce.
Otok CEJLON na jugovzhodu indijskega polotoka je zelo gosto naseljen; na 65.000 km2 živi 8,600.000 ljudi. Na severu so hindujski Tamiti iz dravidske jezikovne .skupine, na vzhodu životarijo ostanki naroda Veda, ki jih je komaj še nekaj čez dvatisoč, večino prebivalstva pa tvorijo budistični Singalezi. Čaj, kakao, kavčuk, kokosov oreh, riž, domače živali, ribe, školjke, biseri in dragi kamni so vir precejšnjega blagostanja in dovoljujejo gosto naselitev in zdrav ljudski prirastek. Singa-lezi govorijo indoarij-ski jezik in so postali budisti že v 3. stol. pred Kr. Do zadnjega ni bilo njihovo družinsko življenje najbolje urejeno in so živeli ponekod v mnogoženstvu, drugod v mnogomoštvu, pa tudi hkrati več mož z istimi ženami, vendar so že prejšnje oblasti te nenaravne „rodbine“ odpravile. Zdaj je Cejlon samostojen britanski dominion. Tudi na Cejlonu je razdeljeno prebivalstvo v kaste. Ker pa so Cejlonci po večini budisti, jim manjka vodeča kasta brahmanov. Najvišja kasta so poljedelci, sledijo jim ribiči, rokodelci in delavci. Deloma še napol divje Vede štejejo v najvišjo kasto! Ti Vede častijo sicer prednike in duhove, verujejo pa tudi v najvišje bitje. Na otoku živijo tudi nekakšni cigani, Rodija se imenujejo, vendar njih poreklo še ni dognano.
Zahodno od Cejlona leži skupina otokov Maledivi z muslimanskim prebivalstvom pod krajevno oblastjo lastnega sultana. Tudi prebivalci severnejših otokov Lakadivov so islamske vere; imenujejo se Mapile, govorijo pa jezik svojih sosedov z indijskega polotoka malajalom.
M. M.
PRED 160 LETNICO BARAGOVEGA ROJSTVA
SMO POUČENI O BARAGI?
Razumljivo je, da pri Baragi še posebno čutimo, kako velikega pomena so že postopki, ki pripravljajo proglasitev za jblaženega in za svetnika. Stari podatki o njem dobivajo novo zanimivost, novo gradivo osvetljuje že znano, pomen njegove osebe in dela raste v skrivnostno razlago misijonstva sploh; vedno bolj se javlja božje dno človekovega bistva.
Brez božjega dela ni mogoče razumeti n. pr. meditativnega in kon-templativnega življenja. Kako more dobiti prej suhotna, brezciljna, neizvedljiva zadeva tako nujnost, privlačnost, tak duhovni okus? Zlasti Pa je značilna prenovitev človeka in kar neizčrpnost energij za njegovo delovanje za premagovanje notranjih in zunanjih ovir. Baraga je vedno poleg brevirja opravljal še večurno premišljevanje. Brez tega ne bi zmogel niti telesnih naporov, ki meje na neverjetno. Kolikšno trpljenje obtežuje 37 let njegovega delovanja ob velikih kanadskih jezerih, zasine z vso ščemečo jasnostjo iz nekaterih vzklikov v dnevniku ali pa iz naslednjih “prvič in zadnjič” napisanih “trdih besed o Indijancih” (Jaklič, str. 258) : “Ubogi indijanski misijonarji! Treba je mnogo potrpežljivosti in junaške požrtvovalnosti, da kakšen še hoče ostati med temi siromašnimi, preprostimi in umazanimi Indijanci.. . Poznam Indijance, 23 let sem preživel med njimi. Pa tudi še zdaj se jih nisem rešil in se jih tudi ne bom, dokler bom živ.” Kdo se tu ne spomni na Učenikov vzklik: “O neverni in popačeni rod! Doklej bom pri vas? Doklej vas bom prenašal?”
Samo Učenikova moč v človeku daje neprestano iskanje božje časti, hrani misijonarjevo dušo s tisto jedjo, ki je izpolnjevanje Očetove volje in Učenikova žeja, kot jo je izrazil v zadnjih trenutkih na križu, gori v srcu njegovih apostolov: “To je gotovo, da bi jaz in vsak drug katoliški misijonar rad šel ne samo 57, ampak tudi 570 milj daleč, da bi eno samo neumrjočo in neskončno dragoceno dušo s krstom pridobil za večno življenje.” (Baraga 1. 1848).
Spreminjanje božjega; služabnika v Odrešenika je vsem skupno, a vsak to doživlja in uresničuje na svoj način. Vsi čutijo, da je njihovo neudobje neznatno v primeri z Njegovim in da prav za prav On trpi zanje in v njih. Baraga je udobnosti v zadnjih mescih bolezni odbil z
besedami: “čemu naj bi irnel bolj udobno posteljo? Saj imam bolje postlano kakor moj Učenik; jaz imam streho, on pa ni imel, kamor bi glavo položil.”
Zato pa so tudi deležni Njegove tolažbe, miru, “ki ga svet ne more dati”. Baraga more po 16 letih življenja med Indijanci pisati na Dunaj — z isto iskrenostjo, kot prej citirano izjavo — tole: “Tukaj živim zadovoljen in Bogu hvaležen, ljubeč in ljubljen kakor oče med svojim, otroki.” To je osnovno razpoloženje, to je darilo zmage. Tako je tudi druge učil. Po naravi šaljivemu Čebulju je dal prav: “Misijonar mora 'biti veselega srca.”
Letos bo 160 letnica Baragovega rojstva, bo 100 letnica njegove škofije saultske. Naglo se bliža 100 letnica njegove smrti. To nam nalaga, da se poglobimo v storitve njegovega življenja, da hvaležno študiramo, kar raziskovalci prinašajo novega, in da storimo svoje v pripravljalnih delih za njegovo beatifikacijo.
Prof. Alojzij Geržinič
ZAHVALA BARAGI!
Cairapachijy, Argentina.
Marjetka Aljančič, 2 leti .stara, je hudo zbolela. Na domu so jo preiska l trije zdravniki. Točne diagnoze in vzroka bolezni ti niso mogli ugotoviti. Leva stran telesa je bila kakor mirtv.ai. Ker iso zdravniki smatrali zadevo za zelo nevarno, so staršem svetovali, naj pošljejo ©-troka v bolnico, kar so tudi itakoji storili. Otrokova mat' se je med tem čašam obrnila na škofa Barago :n se zaobljubila, da bo darcva a $ 500, če otroku pomaga.
V bolm'ci so otroka pri večerni preiskavi 'pregledali štirje zdravniki ir. ugotovit, da je otrok popolnoma zdrav ter so ga nato zopet poslali domov. Otrok je od tistega časa zdrav in se dobro počuti.
Metkini starši prilagajo v zahvalo škofu Baragi obljubljenih $ 500.
MOLIMO IN DARUJMO ZA BARAGOVO BEATIFIKACIJO!
PRIPOROČAJMO SE BARAGI!
TRIJE BARAGOVI MOLČEČI GLASNIKI V MARQUETTU
Piše dr. Franc Jaklič, Marquette.
Tri stavbe v Mairquetto posebno budijo spomin na Barago: stolnr.ca, škofovska «Lobnica in hiša, ki je v njej umrl. Najprej stopimo v duhu v
STOLNICO
Ko je bil Baraga na Vseh svetnikov dam 1. 1853 v Cincinnatiju posvečen za ttdsijonskega škofa, si je za sedež izbral Sault Seinte Marie. Ime je francosko in iPomeai po naše Slap svete Marije (angleška izgovorjava je Su Sent Meri), ker tnm teče voda iz Gorer.ijega jezera (Lake Superior) preko skal v Huronsko ^ezero. Onjtran struge je že Kanada. Mestece se je razširilo tudi tja in današnji kanadski Sault je večji kakor amerikanski. Baraga si je Sault zato odbral za sedež, ker je t>il takrat največji kralj ob Gorenjem jezeru, z majhno vojaško posadko, s trgovino in z mnogimi tujci razne narodnosti, ki so poleg brzice kopali prekop za lažji prehod ladij in ki je bilo polovica od njih katoli čanov. Na sredi južne obale jezera so odkrili železne in, bakrene rudnike; ladje so iz njih vozi.e rudo dn vse je upalo, da se bo Sault cb tem prometu hitro večal in razvijal. Pa se md. Ko so delavci odšli, so maloštevilni domačini ostali ubožni in precej zaostali.
Baraga je ostal v Saultu 11 let in pol. Za stolnico je imel še precej veliko in lično cerkev, ki jo je bil 1. 1837 postavil naš Franc Pirc. Za stanovanje in uradovanje je imel v hišici jezuitov najeto sobico; na hrano je sprva hodil v gostimo, Potem pa v hišo neke starejše gospe, dokler ni dobil za slugo Nemca Gašperja Schulte (jšulte), ki mu je bii tudi kuhar. V Saultu je Baraga opravljal škofovske °hrede; pomagal je jezuitom v dušnem pastirstvu, ali ga je pa sam vsega izvrševal. Vsako leto, ko so se tri velika jezera odtajala, je ma ladji ali peš obiskal vso svojo ^Pasijonsko škofijo: Gorenji Michigan (Mišigen) na južnih bregovih Gorenjega jezera in Dolenji Michigan med Michigamokim in Huronskim jezerom, ki ga je za-radi znanja indijanskega jezika upravljial za škofa iz Detroita. Semkaj v Sault Sainte Marie so prišli k njemu novi slovenski misijonarji: Lovrenc Lavtižar iz Kranjske gore, Janez čebul iz Velesovega in Andrej Andolšek iz Velikih poljan. Leta 1861 je imel 15 duhovnikov, ki so oskrbovali tudi po več oddaljenih podružnic. Skoraj povsod so bile budi misijonske šole, ki jih je večinoma moral sam vzdrževati. Vseh vernikov je imel okoli 10.000, polovico Indijancev in polovico evropskih Prise’jencev-rudarjev.
Duhovniki so ga začeli siliti, da naj prenese sedež škofije bolj proti sredini °bale Gorenjega jezera, kjer so se zaradi rudnikov rudarska naselja hitro množila; ®d tam bo imel bliže do večine svojih duhovnikov, oni pa do njega. Temu nasvetu se L dalj časa upiral; končno je pa le sprevidel, da se bo treba premakniti. Za novi Gedež si je izbral Marquette, ki se je bil šele dobro začel, a je hitro rastel, ker so tam nakladali železno rudo iz negiauneeljskih (ni gan jskih) jam in so jo ladje tudi °d drugod dovažale. V Marquettu je že 1. 1857 postavil francoski misijonar Sebastijan Duroc (Dirok)1 cerkvico. Ko je postala premajhna, je 1. 1864 začel po Ba-ratgovi želji gradit1 novo Nemec Henrik Thiele (Tile). Postala je največja v ško-
Thielejeva (TUejeva) cerkev w Marquettu iz i. 1865, ki ju je Umaga dve leti uporabljal kot »talnico. Pogorela je I. 1879.
pp. M ^	^ ' ^
Vrtinova marquettxka xU>Uilo% iz 7. 1890. Pogorela /c 7. 1935. — Sliko zunanjščine sedanje ntolnice emo objavili v prejšnji številki.
fiji, sicer lesena, a že postavljena na kamnit temelj. Baraga jo je 1. 1865 slovesno blagoslovil v čast sv. Petru. Stala je 12.000 dolarjev, a je bilo iplačanih šele 7000.
V začetku maja 1866, ko je spomladansko sonce odtajalo led, se je Baraga neopaženo odpeljal iz Saulta in pripeljal v Marquette. Nobenih porlov lnih in nobenih sprejemnih slovesnosti ni dovolil. Nastanil se je zadaij za cerkvijo v hiši, Iki bomo o njej še spregovor i!. Za župnika v Marquettu je za Thielejem imenoval duhovnika, ki mu je bil zairadi svoje pobožnosti, gorečnosti in radodarnosti posebno drag: Nemci Edvarda Jaokerja (Jakerja).
Iz Marquetta je Baraga 22. junija 1866 z veseljem pisal dunajski „LeopöLdinini ustanovi za podporo ameriškim misijonom“, da ima svojo škofijo že kar lepo urejeno. Zlasti je vesel redovnic jožefink, ki so na treh krajih prevzele šolo. Potoži pa, da je zi njegovo naporno, a zelo ubožno in mrzlo škofijo težko dobiti duhovnikov, ker morajo zaradi mdarjev znati vsaj angleško, francosko in nemško; taki, ki te jez.ks znajo, ostanejo pa rajši v toplejših ir. bogatejših južnejših škofijah.
31. avgusta 1866. je Baraga posvetil v Marquettu prvega in edinega duhovnika: Belokranjca Janeza Vrtina, ki je postal za našim Ignacijem Mrakom njegov na-sledn k v škofijstvu. Vrtiniu so njegovi domači v Hancocko (Henkoku), kjer so kot trgovci silno zabogateli, napravi’i zelo s'ovesno novo mašo. Vedno veseli Janez Čebulj je goste zabaval ‘s petjem ob kitari in s šalami. Vesel ga je bil tudi Baraga, ki je zaradi pregledovanja škofije prišel tja.
Že t eto leto 1866, ko se je naselil v Marquettu, je pa Barago 9. oktobra na 2. cerkvenem zboru v Baltimoru zadela kap. Spravili so ga nazaj v Marquette, a je le še b ral in trpel. Smrt ga je 19. januarja 1868 prepeljala k Bogu.
Za njim' je vodil njegovo škofijo Mrak. Tudi on je kot škofijsko cerkev uporabljal Thiele,,evo marquettsko cerkev, škofija je pa bila za Mraka tako težka, da se je že 1. 1878 odpovedal. Postal je spet indijanski misijonar, potem pa hišni duhovnik v marquettski bolnici. Tam je umrl šele v začetku 1. 1901. — Za njim je pa bil 14. septembra 1879 v Negauneeju, kjer je bil za župnika, posvečen Vrtin. Kmalu je v Marquettu na spošno želijo premestil od škofijske cerkve irskega župnika. Iz maščevanja je potem 2. oktobra nekdo stolnico zažgal. Samo 14 let je stala.
Vrtin je takoj začel graditi novo. Bila je spet lesena, a na kamnitem podstavu. zelo lepa in prostornia. Imela je dva mogočna stolpa iin trikotno pročelje, troje glavnih vrat in ena stranska. Delali so jo 12 let in je stala 100.000 dolarjev. Skoraj vso to velikansko vsoto so Vrt'n, njegov oče in njegova dva brati sami plačali. Dne 27. junija 1890 jo je Vrtin slovesno posvetil. Dal je prav pod velikim oltarjem zgraditi grobnico za marquettske škofe. V septembru 1. 1897 so Baragovo truplo prinesli vanjo iz začasnega peščenega groba. V njem so deske rakve precej strohnele. Tudi trapo je b lo nekoliko ritrohnjeno. Dali so ga v jekleno krsto, ki so jo položili v spodnji srednijl prede! grobnice. Predel so zaprli z marmornato ploščo, ki je bil na njej latinski napis.
V novi marquettski stolnici je torej spet naš slovenski rojak opravljal škofovske svete obrede. Vrtin je s pomočjo svoljlh domačih mnogo prispeval za šole, bolnišnice nn druge dobrodelne ustanove. Škofiji je dobival dobre duhovnike in jim je uredil plače. Imel jih je že 75. Ustanovi! je več novih župnij in postavil več kot 50 cerkev. Zelo je podpiral župnijske šole. V Marquettu in drugod je rad pomagal pri dušnem pastirstvu. Bi! je možat in molčeč, a kjub svojemu d raž inskemu bogastvu zelo skromen in prijazen. Umrl je 1. 1899 zaradi bolezni na srcu.
Za njim je postal marquettski škof Nemec Friderik,. Eis, ki ga je bil že Baraga kot študenta sprejel v škofijo. Spomin na Barago mu je bil vse življenje svet.
Notranjščina sedanje marqnettske stolnice.
1.	nov. 1903, za 50 letnico Baragovega škofovskega posvečenja, je 'duhovnike v posebnem pismu pozval, naj začno z verniki moliti, da bi bil Baraga povzdignjen do časti oltarja. Za tisto slovesnost je bila tudi zgrajena mogočna „Baragova šola“ 'z kamna, ki je v njem že ezo in je zato rdečkast, kakor je rdečkasta železna rada. — Leta 1922 se je Eis odpovedal škofiji in živel kot zasebnik v Marquettu do 1. 1926. Za njim je postal škof ameriški Nemec Nussbaum'. Škofijo je vodil do svoje smrti 24. junija 1935. Dne 3. novembra nato je pa budi škofijska cerkev, zgrajena od Vrtina, do tal pogorela. S težavo so Najsvetejše rešili iz ognja in dima.
Novi škof Jožef Kaz'mir iPlagens, Poljak iz Poznanja, prej pomožni škof v Detroitu je bil umeščen 29. januarja. 1936. Kakor Vrtin, tako je tudi on takoj šel na delo, da na pogorišču postavi novo stolnico. Že 29. septembra naslednjega leta Je v njej opravil prvo mašo. Slovesno jo je pa posvetil poleti 1. 1939, spet v čast sv. Petra. Tako odlično se mu je posrečila, da velja za eno najlepših v Severni Ameriki. Stala je v tedanjem denarju več kakor pol milijona dolarjev. Vsa je iz rdečkasitega kamna, ki je v njem železlo. Zgrajena je v težkem romanskem slogu. Mogočna zvonika imata zgoraj na vseh štirih straneh po troje okensk;h lin. Nad njimi je nastavek, ki ga na vsakem vogalu ščiti kamnit angel. Zgoraj je pa kupola, modro, rumeno in rdeče pobarvana. Vrh nje je pozlaten stolpič s križem. — Mod 3to!poma ije nad položnimi stopnicami vhod s tremi vrati, nad njimi pa pročelje s tvodelnim romanskim oknom. Pod levi stolp pelje stranski vhod, ki je čez dan
odprt. Temnikasta ladja dela vtis moči in teže in oči takoj obrne na veliki oltar in na tabernakelj. Stranski oltarji so potisnjeni v steno. Miza velikeg^a: oltarja sloni na okrašenih romanskih stebričih. Za njo je visok križ, ki se nad njim vzpenja še mnogo višji marmornat šotor (Kiborij). Zgoraj je veličastna slika Kristusa, ki Petru izroča ključe. Spredaj na levi je škofov prestol iz miarmora s škofovim grbom. Zadaj za steno je škofova kapela. Stebri v ceirkvi so iz rdeče-rjavega marmora. Poslikana okna predstavljajo prizore iz življenja Jezusa, Marije in nekaterih svetnikov tudi Poljaka sv. Stanislava Kostke, ko ga angel obhaja. Križev pot je sestavljen iz mozaikov (barvastih kamenčkov). Kipi v ceikvi so isestavljeni iz marmora bele in rjave barve; njih izraz je nadzemsko miren in mil.
Marquettska stolnica stoji ma pobočju, ki se dvigia z jezerske gladine. Vidi se daleč na okoli. Je sedež, simbol in ponos škofiji, ki jo je ustanovil in 14 let vodil Baraga. Tiho ga proslavlja.
Sedaj je za škofa v Marquettu Tomaž Lavrencij Noa, v tej državi Michigan •rojen Poljak. Za mašnika je bil 1. 1916 — med prvo svetovno vojsko — posvečen v Rimu, za škofa pa 19. marca 1946 v Grand Rapids; tam je stala druga Baragova misijonska postaja „Na veliki reki“ (Grand River). Eno leto je bil pomožni škof v Siaux City (Sju Siti) v zvezni državi Iowa; 24. septembra 1947, v drugem letu našega begunstva, je pa bil slovesno uimteščen za marquettskega škofa. Monsignor dr. Tomaž Lavrenc'j Noa se vneto trudi, da bi bil Baraga povzdignjen na oltar.
II.	ŠKOFOVSKA GROBNICA Z BARAGOVIM TRUPLOM
Preden vstopiš na levi strlani marquettske stolnice v škofovo1 kapelo, te istopnice peljelo doli v temen prostor. Prižgeš električno luč in greš naprej — v grobnico marquettskih škofov. Na spodnji srani zgoraj je naslikan križ z besedami: „Usmiljeni/ Gospod Jeztus, daj jim večni pokoj.“ Na levi so predeli za trupla, zaprti z marmornato ploščo, ki je na njej kovinast napis. Baragov predel 'je spredaj prav zgoraj. Če bi bil proglašen za blaženega, bi se grobnica takoj lahko spremenila v kapelo.
Nehote zdrkneš na klečalnik, pomoliš in premišljuješ:
Tokaj čaka na vstajenje in, če Bog da, na poveličanje škof Friderik Baraga. Tisti, ki njegovo ime v tej pokrajini in. zunaj mje, katoličani in drugoverci, izgovarjajo z velikim spoštovanjem. Rojen je bil 1. 1797 v graščini Mala vas pri Dobrniču; kot deček je z roditeljiima in sestrama živel na trebanjskem gradu; ko je osirotel, pa pri družini profesorja Dolinai-ja v hiši pod irotovžem v Ljubljani. Tisti tu počiva, ki je mislil, da bo graščak v Trebnjem, in je zato preštudiral pravne vede na Dunaju, a ga je sveti’ redovnik Klemen Hofbauer vsega pridobil za Boga in za •duhovniIški poklic. Truplo tistega (je tukaj, ki je v dobi mrkega janzenizma in jožefinizma, zaničevan in preganjan, v Šmartnem pri Kranjiu ih v Metliki v Beli krajini pasel duše po pristnih Kristusovih načelih in. pisal Slovencem bogoljubne knjige, zlasti „dušno pašo“. Potem pa mu je Bog tako zagrenil in obtežil vsako duhovniško delovanje v domovini, da ga je moral iskati drugod. Tukaj je zablestel v vsem svojem blesku misijonski poklic pred njim. Predal se mu je z vso svojo plemenito iin požrtvovalno dušo in je postal eden največjih misijonarjev v zgodovini katoliške Cerkve.
Tukaj pred nami počivajo zemski ostanki moža iz .naše srede, ki se je s trudom naučil indijanskih jezikov Otava in Očipve in je Indijancem v njima pridigal, jih spovedoval in jim pisal nabožne knjige. De-nica, ki tukaj počiva, jih je krstila
Škofovska grobnica v Marquettu z Baragovim truplom spredaj zgoraj.
okoli 25.000. Te noge, vedno šibke in večkrat razbeljen e, so ga nosile preko ravnin, 'hribov in dolin obširnega Gorenjega in Dolenjega Michigana, pa tudi po obmejnih indijanskih naseljih seuanje Kanade. To telo se je utrujeno sklanjalo pod težko bisago, ki je v njej nosil na misijonskih potovanjih mašno obleko, svojo ubožno hrano, pa tud; zdravila in priboljške za svoje borne, boine Indijance. To telo je neštetokrat sključeno čepelo v tesnem indijanskem čolniču iz brezovega lubja, duša mu je ipa prosila blagoslova za Indijance, ki je bil k njim namenjen. Ob .smrti, 19. januarja 1868, so se mu za ta svet zaprle oči, ki je z njimi gledal lepote Slovenije, ve.ičastvo Atlantskega oceana, pridnost in bogastvo Severne Amerike. Gledale enolične planjave in gozdnate hribe okoli Gorenjega jezera; duh mu je pa bil pozoren samo na vi)šje reči in vzore. Ta tihi mož je poslušal in govoril milo materinsko slovenščino, pa tudi latinski, nemški, francoski, italijanski, angleški, otavski in očip-vejski jezik.
O kaj vse je ta mož, ki tu v vrhnjem predelu grobnice leži pred nami, snoval, delal, žrtvoval in prestal za Boga, za Kristusa, za duše, pa tudi za omiko in telesni prospeh teh, ki so mu bili izročeni!
Zato, Gospod, usliši naše ponižne in vztrajne molitve in poveličaj škofa Barago! Daj, da bomo po njegovam poveličanju tudi mi Slovenci stopili v vrsto polnovrednih krščanskih narodov!
III.	BARAGOVA STANOVANJSKA HIŠA
Ko se je v maju 1. 1866 Baraga za stalno preselil iz Saulta v Marquette, se je naselil v enonadstropni hiši zadaj za Thielejevo cerkvijo, ki mu je postala stolnica. Hiša je kljub obema požaroma stolnice in kljub pogostim požarom v mestu ostala do danes. Ne stoji pa več zadaj za cerkvijo, ampak so jo po ameriški navadi prenesli; prestavili so jo više gori na grič (na četrti cesti). Tudi so med tramovje dali boljši material, jo zadaj nekoliko povečali in ji dali vrh strehe nizek stolpič z oknom na vsako stran. Zdaj je v zasebnih rokah, a bi jo Baragova zveza rada kupila. Na levem sprednjem vogalu ima napis.
Nad glavnim vhodom je pomol na lesenih stebričih. Na desni strani veže sta dve sobi. Prvotno je pa bila ena sama in je gledala doli proti jezeru. Tam, kjer je zdaj stena med njima, je prej stalo odprto ognjišče (kamin). Ob njem je Baraga v bolezni ždel v naslonjaču, moli in premišljeval; govoriti ni mogel dosti, ker mu je kap ohromila tudi. jezik. — Na levi strani veže je dvodelen prostor; tu ista bili kuhinja in shramba za nekaj malega živil. Skozi kuhinjo se je šlo v kapelo, kjer je Baraga — ko je še mogel — pozimi maševal, da ni bilo treba kuriti cerkve; tudi zunanji ljudje so lahko prihajali v to zimsko kapelo. V prvem nadstropjiu je stanoval župnik Edvard Jacker, ki je bil Baragov zaupnik in spovednik. Tam so se ustavili tudi duhovniki, ki so prišli bolnega škofa obiskat.
O is kakšnim spoštovanjem človek ogleduje to hišico! S kakšnimi čustvi stopi v sobo, kjer je Baraga prebil zadnjih 20 mesecev! Prvih pet mesecev je bilo še precej srečnih. Zaveda! se je, da je prav storil, ko je za središče škofije izbral Marquette. Zelo ga je osrečevala zavest, da je za svojih 10.000 vernikov preskrbel dovolj cerkva, duhovnikov in katoliških šol. Redovnice jožefinke so že učile v treh izmed njih. Župnije, zlasti v rudarskih krajih, so se že same vzdrževale; pač pa je še vedno moral sam vzdrževati svoje misijone med Indijanci, zlasti na Dolenjem Michiganu.
Telesno utrujen in že bolehen, a z mirnim pogledom v prihodnost se 'je v zgodnji jeseni 1. 1866 odpeljal z vlakom z mladim Honorratom Bourionom (Burionom).
Generalni vikar marqnettske škofije in [predsednik Baragove zveze mons. Zryd THašuje v kripti ob Baragovem grobu 19. januarja, Baragov smrtni dan, po namenih
vseh udov Baragove zveze.
dušnim pastirjem v Negauneeju. Peljal se je preko Chicaga v daljni Baltimore, 'jugozahodno od New Yorka, da se udeleži cerkvenega zbora za vse Združene države. Ta cerkveni zbor je bil nekaj tako veličastnega, da so ostrmeli tudi protestan-je. Med 47 cerkvenimi knezi, ki so v nedeljo 6. oktobra v škr’atnih oblekah stopali v sprevodu proti nadškofijski cerkvi, je bil tudi Baraga; tresel se je od slabosti in je bil od dolgega potovanja truden do smrti. Dne 7. oktobra se tje ludeležil slovesnega začetka cerkvenega zbora, 8. oktobra pa pripravljalnih sej. Prodno so pa škofje 0. oktobra šli1 k dnevnemu redu, je nadskof-primas Spalding pozval zbrano ljudstvo, naj mod za škofa Barago, ki so ga tisto jutro našli nezavestnega ob vznožju stopnic v nadškofijski hiši. Kakor po navadi, je tudi tisto jutro navsezgodaj vstal in opravljal svoje premišljevanje in drag® molitve. Ko je šefi po stopnicah ga je pa zadela kap; zgrudil' se je in zdrknil po stopnicah. Nikogar ni bilo zraven. Naprsni križec mu je pri padcu predrl škofovsko škrlatno obleko in ga ranil na prsih; odteklo mu je precdjl kivi, drugače bi bil na mestu umrl. Več zdravnikov je prihitelo. Prepeljali so ga v bolnico sv. Neže. Tam se je zbudil iz nezavesti in i£ri za Kilo opomogel. Bourion, ki ga j® prišel vsako jutro pred sejo in po seji obiskat, mu je nekoč sporočil želijo nekaterih škofov, da bi ostal v milejšem obmorskam podnebju Baltimora; za marquettsko škofijo mu bodo pa preskrbeli pomožnega škofa, ki mu bo tudi naslednik. Baraga je res predlagal tri duhovnike, na pivem mestu Mraka. Predlog pa ni šel v Rim, ker ni mogel napisati ocene teh predlaganih. Trajne ločitve od svoje škofije se je pa tako zbal, da se je drugega dne brez slovesa z Bourionom odpeljal proti Marquettu. Bourion ga je moral na rokah nositi z vlaka na vlak. Spet se je vrnil v svojo hišico zadaj za stolnico.
Baragova stauchawjitka in smrtim hiša v Marquettu.
Soba, ki je v njej Baraga nazadnje živel in . trpel in 19. januarja. I. 1868 umrl.
Postrežnik in kuhar Gašper mu je skrbno in z ljubeznijo stregel. Mnogo je bil ,pri injami tudi Jacker. Drugih oseb pa v Sivoji skromnosti ni rad videl okoli sebe.
Kmalu se je tako popravil, da je hodil v Jackerjevi odsotnosti iz Marquetta Previdevat bolnike in učit otroke. Pa ga je ta napor tako zdelal, da ni bil za nobeno rabo več. Tudi jesti ni mogel več sam; roka se mu je preveč tresla. Največ je Prebil v naslonjaču. Vendar je ispet začel maševati. Ko mu je pa po dveh mesecih tudi maševanije postalo pretežko, je hodil k maši v svojo kapelo, včasih pa v stolpico, ki je bila prav zraven. Rad je ostal pri dveh mašah; verniki so videli, kako ceni sv. mašo in jim jo s svojim zgledom priporoča. Pisem ni mogel pisati, budi dunajski Leopoldinini ustanovi, Ludvikovemu društvu v Münchnu in pariški Družbi za širjenje vere, od koder je dobival podporo, ne; pisma je narekoval Jackerju in se Je, s tresočo se roko, samo podpisal. S težavo je govoril; včasih je mogel svoje želje razodeti samo z znamenji. Zelo gaje tri velik dolg 6000 dolarjev, ki je ostal Pa škofijski cerkvi; upniki so ga terjali, on pa ni imel denarja. V zadnjem pismu, ki ga je 26. julija 1867 narekoval Jackenju za na Dunaj, pravi: „Letos nisem z Dunaja še nič prejel. Prosim Vas najnujneje, me zapustite me v moji stiski. Nikoli že nisem bil tako potreben pomoči v denarju, kakor sem zdaj. Bolezen, ki me imuči že deset mesecev, in stari dolgovi, ki jih ne morem plačati, me delajo nesrečnega, če letos ne bom dobil z Dunaja nobene pomoči, ne vem, kako bo z menoj.“ Potem Potoži, da mora še vedno sam voditi škofijo. Pismo zaključuje: „Prosim vas torej že enkrat prav nujno, da me to leto ne prezrete.“ S tresočo se roko se je nerazločno Podpisal.
Nekaj oseb mu je v njegovo hišico prineslo ali poslalo denarja, da bi mu Gašper ®>ogel bolje postreči. Pa jim je s težavo odgovoril, da denarja ne bo porabil zase,
ampak za škofiijske potrebe. Rekel je, da noče imeti bolje, kakor je imel njegov 'Učenik Jezus. Podobno je odgovoril zdravniku dr. Elyj.u, ki mu je prigovarjal, naj si dovoli boljšo posteljo in vsaj nekaj udobnosti. Odvrnil mu je: „Čemu bi naj imel bolj udobno posteljo? Saj imam bolje postlano kakor moj Učenik; jaz imam streho, on pa ni imel, kamor bi glavo položil.“
V	njegovi bolezni ga je prišel v to hišico prosit za sprejem v škofijo Ivan Stariha iz Sodinje vasi pri Semiču. Ušel je z vojaškega dopusta in prišel v Ameriko, da bi čimprej postal duhovnik. Baraga ga je sprejel, sloneč na naslonjaču, a mu je rekel: „Vidite, kako je z menoj. Dal sem iz rok vse škofovske posle. Počakajte na naslednika.“ Stariha je šel na svojo pest študirat bogoslovje v Milwaukee. Mrak ga je 1. 1869 posvetil za mašnika. Zaradi zdravja pa je čez nekaj let odšel v milejše podnebje Minnesote. Zelo lepo je deloval v škofiji šent Pavel. Leta 1902 je bil posvečen za škofa nove škofije v Južni Dakoti. Že po petih letih se je pa zaradi hudega revmatizma odpovedal; naselil se je v Ljubljani in je umrl 1. 1915.
Dne 11. novembra se je zgodilo nekaj nezaslišanega: do simrti trudni in bolni škof Baraga se je dal v vlaku peljati in. s postaje nesti v Negaunee, da b'agoslovi vogelni kamen za novo cerkev. Ko je :s tresočima se rokama, sedeč zaradi onemoglosti, klesal v kamen križe Ln s slabotnim, pa razločnim glasom klical na stavbišče blagoslov troedinega Boga, je med množico vladala smrtna tišina; mnogi so bili ganjeni do solz. — Zdaj je na tistem mestu velika, lepa cerkev sv. Pavla z dvema zvon/"koma, z mogočnim pročeljem med njima.
Ko je prišel Barago obiskat misijonar Terhorst iz njegove nekdanje četrte postaje L’Anse (Lans), mu je s težavo velel, naj za svojo šolo za Indijančke vzame iz omare njegovih zadnjih 20 dolarjev. Terhorst se je branil, a mu je s težavo ponjovil: „Jaz ne potrebujem nobenega denarja več; le vzemite!“
V	go vonj, ki ga je imel v stolnici; ob Bai-agovem pogrebu, je Jacker omenil, da je tudi zadnje tedne večinoma prebil v naslonjaču in razmišljal. (Preti-gane besede, ki so jih kdaj pa kdaj zašepetale njegove tiesoče se ustnice, so razodevale^ da razmišlja pred Bogom o svoji’h duhovniških ir. škofovskih letih in išče zagovora za zadnji obračun. Tudi na Šmartno in Metliko je mislil. „In ko se je v duhu oziral na svoje življenje, je rekel, da je nevreden služabnik Gospoda, ki nima nič, na kar bi se pri sodbi mogel sklicevati, kakor samo neskončno božje usmiljenje in pa oblast odpuščanja gi-ehov, ki jo je Jezus dal svoji Cerkvi.“
Proti koncu decembra je bil že tako slab, da niti za trenutek ni mogel sam stati na nogah. Večkrat so ga iz postelje dali v naslonjač, da bi lažje dihal. Od novega leta ni skoraj več zaspal, ampak le tu pa tam za nekaj minut zadj-emal.
V	nedeljo po novem letu je bil spet pid dveh mašah. Ponoči ga je zelo tesnilo v prsih in je komaj dihal. Tako je ostal diva dni. Zaužiti ni mogel nič. Govoriti tudi ne; le od časa do časa je zašepetal Jezusovo in Marijino ime. Obraz je imel mrtvaško bled. Zdravniki «o rekli, da bo živel kvečjemu še en dan ali dva. Zato so ga v noči pi‘ed sv. Tremi Kralji z vsem pi'evideli. Njegova ki’epka narava si je pa s pomočjo zdravil še enkrat opomogla. Nekateri so začeli upati, da bo boljši. Nato so mu pa moči začele naglo pojemati. V jutru 16. januarja je spet prosil za sv. obhajilo; prav tako naslednji dan.
V	nedeljo 19. januarja ob pol dveh zjutraj je pa v svoji hišici po kratki dremavici izdihnil. Začenjala se je nedelja Jezusovega Imena, ki mu je bilo zmerom nad vse dnjgo. Dočakal je sedemdeset let, šest mesecev in dvajset dni. Njegov živ-Ijenjepisec Verwyst pravi, da je gotovo umrl v krstni nedolžnosti. Ob smrti je bil
škofijski dvorec ob stolnici v Marquethi. V prednjem poslopju je zgoraj škofijski urad, spodaj pa, uredništvo katoliškega lista in Baragov arhiv.
•n'i njen» samo sluga Gašper. On mu je <lal v ,roke blagoslovljeno svečo; on nvu tudi zatisnil oči.
Truplo so položili na mrtvaški oder v stolnici sv. Petra, pod belimi zavesami, ^ežal 'je v preprosti krsti iz smrekovega lesa, oblečen v škofovsko obleko. S pogrebom so čakali celih dvanajst dni, da bi mogli priti sosednji škofje in duhovniki, bil je silen mraz, zato so truplo v krsti lahko tako dolgo pustili v stolnici. Zaradi budih viharjev in visokih zametov pa noben škof ni mogel priti. Od 21 duhovnikov škofije se jih je polagoma zbralo šest, med njimi tudi Vrtin. Dne 31. januarja je b'l pogreb. Stolnica je bila k’jub mrazu polna ljudi, katoličanov in protestantov. V slovo mu je govori! stolni župnik Jacker. Tisti dan je v vseh obratih Marquet-ba delo počivalo. — Krsto so položili v grobnico, ki so jo bili v dvanajstih dneh, ko so čakali na pogreb, napravili pod stolnico.
(Povzeto po slovenski knjigi o Baragi iz 1. 1951.)
Ameriški listi so z velikim spoštovanjem pisali o umrlem. Okoli treh velikih ■iozer so se mnogi zavedali, kdo je bil ta, ki je umrl. Potem se je precej pozabilo; xdaj se pa njegova slava spet hitro obnavlja. Tem bolj se moramo torej Slovenci za-Vedati, kdo je bil, in zlasti z vročimi, vztrajnimi molitvami pomagati k njegovemu
Poveličanju.
O Bog, ki si v svojem služabniku Frideriku Baragi dal našemu ljudstvu vne-kofta dušnega pastirja, poganom pa gorečega misijonarja: ponižno te prosimo, po-veličaj ga in pridruži svojim izvoljencem, ki jih je Cerkev že prištela med blažene n svetnike! Milostno se ozri na te, ki se priporočajo njegovi priprošnji!
* iz PI51M mmm mhijonapjiv *
Ravnatelj PAVEL BERNIK S.D.B piše 19. setptemtora 1956 iz Shillonga sledeče:
Prav ta mesec je poteklo leto, odkar sem prispel sem v Assam. To je ena izmed držav Indijske zveze, prav na severovzhodnem konc|ui Indlije. Sbillong je glavno mesto države, obenem pa tudi središče misijona. Šteje skoraj 100.000 prebivalcev (pred 30 leti jih je bilo samo 30.000). Zaradi pogostih potresov so hiše večinoma lesene, le nekaj je betonskih, n. pr. naše bogoslovje, 'ki je bilo pred 15 leti edina zgradba te vrste tukaj, Assam je ena najprestrejših dežel Indije, bodisi glede prebivalstva bodisi glede podnebja, faune in flore. Šteje okoli 10 milijonov prebivalcev in je po številu kristjanov tretja država vse Zveze. Katoličanov je okoli 120-000, protestantov raznih sekt ipa trikrat več. Misijon v pravem smislu besede so tu odprli koncem 19, stoletja nemški salvatorijan-ci, ki so vse do prve svetovne vojne zelo goreče in uspešno delovali, posebno po Kasijskih hribih. Zaradi političnih razlogov so se med vojno morali umakniti. Do leta 1921 so jih z velik) požrtvovalnostjo nadomeščali patri jezuiti iz bengalskega misijona, nakar je sv stolica misijon zaupala salezijancem, Msgr. Mathias, sedanji miadraški nadškof, je bil prvi predstojnik misijona, prvi apostolski prefekt ter prvi škof s prestolnico v Shillonigu. Da Si zagotovi potrebno osob-je za misijon, je še kot predstojnik misijona odprl “Zavod Naše Gospe” (Our Lady’s House), kamor so leto za letom prihajali iz raznih krajev Evrope dijaki, ki so bili dovršili v domačem kraju vsaj 4 ali 5 razredov gimnazije ter se odločili za salezijanski in misijonski poklic. Leti so na misijonskem terenu napravili noviciat, dovršili višjo gimnazijo z modrc-slovjem — mnogo se jih je pripravilo tudi za izpite na univerzi —, delovati nekaj let na tej ali oni misijonski šoli ter končno v istem zavodu Naše Gospe do-
vršili bogoslovne študije in bili posvečeni v duhovnike. Brez nadaljnega so potem lahko krepko zaorali na tem ali onem misijonskem polju. Bili so namreč navajeni na podnebje, poznali so ljudi ter njih navade in lastnosti ter bili vešči jezikov, ki se jih človek na stara leta težko nauči. To je bil skoraj čisto nov misijonski poizkus, ki se je prav dobro obnesel. Leta 1935 pa je zadela misijon strašna nesreča. V kratki urici je ogenj pogoltnil ves zavod Naše Gospe skupaj s stolno cerkvijo. S pomočjo božje previdnosti pa je zrastla na pogorišču veličastna nova stolnica Marije Pomočnice, drugod pa trije novi zavodi: noviciat, študentat z višjo gimnazijo ter bogoslovje v ožjem smislm besede. Le-to je bilo pozidano tu v Mawlaj.u (po naše bi se reklo: (Pri treh -skalah’), v predmestju Shillonga, leta 1941. Seveda so vse te stavbe betonske, na poseben način zgrajene, da lahko kljubujejo potresom, ki te hribe obiščejo za uekaj sekund, če ne minut, skoraj vsak mesec. Iz -starega in iz novega bogoslovja je izšlo v 30 letih okoli 200 duhovnikov, ki sedaj delujejo po škofijah Shillong, Dibrugar in Krishna-gar -na severu, ter tudi v Madrasu in Vel! or ju na jugu, pa tudi dva škofa: dibrugarski v dolini Bramaputre in vel-lorski v Južni Indiji. Tudi na jugu so salezijanci poskrbeli za osebje na isti način kot v Shi-llongu, namreč z Zavodom Presv- Srca Jezusovega v Tiruppatufju in Kotagiriju-, le da pošiljajo klerike za zadnje štiri leta bogoslovja v Mawlaj. Seveda sedaj dijakov iz Evrope ni več, ipa imamo zato posebne vrste pripravljalne zavode z gimnazijo in kolegijem, kjer se pripravlja več sto indijskih fantov na salez:janski in misijonski poklic. V bogoslovju je še nekaj Evropejcev, a veČ;na jih e domačinov, največ iz Južne Indije. Zaradi le-teh so me predstojniki poslali iz Kotagirija sem na sever. Spadam pa še vedno k južni provinci. Sedaj imamo 50 bogoslovcev. Od teh so trije iz
ßii'me, štirje pa iz Siama. Le-te je pred kratkim obiskal g. škof iz Kajaburija, ki mi je prinesel pozdrave in novice rojaka in sobrata g. Bevca ter mi govoril 0 častitih materah Vurnik in Pirc. Pozna tudi našega misijonarja g. Majcena (ki Je bil pred kratkim zopet premeščen v Saigon - Južni Vietnam) in (pa našega vrlega “dohtarja Janeža”, katerega je skušal privesti na svoj misijon v Siam, ^ se mu ni posrečilo. G. Janeža pozna tudi profesor tukajšnjega bogoslovja, ki se je moral umakniti iz Kitajske. Pravi, da Je imel priliko pokramljati z g. doktorjem ter da je o njegovem izrednem delu mnogo lepega slišal.
Kako je pa drugače kaj v Indiji? Gotovo ste že izvedeli o hrušču in trušču, ki se je zoper misijonarje dvignil v državi Madja Pradeš v Srednji Indiji (to ‘me tudi pomeni). To je dolga zgodba. Maj omenim samo, da je le-tam vlada Poslala po misijonih po’urađno komisijo, ki naj bi pogledala v zadevo spreobrnjen j ter v pritožbe, ki so jih pogani in kristjan j imeli drug zoper drugega- Pred kratkim' je ta komisija objavila skoraj 200 strani dolgo poročilo, ki ni nič drugega kot čisto po rdeče napisan napad zoper ondotne misijonarje, pa ne samo one, ampak zoper vse misijonarje, zoper katoliško Cerkev ter zoper vse krščanstvo. Kot veliko krivdo in greh katoliške Cerkve navaja dejstvo, da je protikomunistična! Med drugim tudi natolcuje, da je papež v zvezi z Amerikanci in to z namenom, da se upostavi svetovni imperializem. Protesti zcper to komisijo kar dežujejo iz vseh koncev Indije v Nag-Pur in Delhi in to tudi od treznih nekristjanov. Zvezna vlad» pa se o tem že ni izjavila.
V decembru löbd ismo prejeli od p. Albina Kladnika F.S.C. tole pisanje:
Oprostite, prosim! Že zdavnaj bi Vam monal sporočiti o otvoritvi naše nove cerkve. — Odprli in blagoslovili so jo naš novi škof rnsgr. Anton Reiterer, Tirolec. To je b lo njihovo prvo škofovsko
*1?
G. Pavel vernik pri Gospe Sveti na. Koroškem, ko je Ioni obiskal domovino.
dejanje. Za ta dan se je zbralo mnogo ljudi v Carolini. Bila je to prva katoliška slavnost v tem mestu. Prihitelo je tudi okoli 60 bratov Hrvatov in en Slovenec iz Johannesburga, ki je 200 km oddaljen od Caroline. Celo iz portugalske kolonije Mosambique so nekateri prišli. Ob 10h dopoldne smo pričakali našega mis. škofa. Mnogo ljudi, belih in črnih, je šele prvič v življenju videlo kato'iškega škofa. Ob lih se je pa začela cerkvena slavnost. V procesiji smo spremljali škofa iz misijonarjevega stanovanja v novo cerkev. Duhovniki :so takoj začeli peti litanije vseh svetnikov. Škof so medtem šli ob asistenci duhovnikov okoli cerkve in jo od zunaj blagoslovili. Po blagoslovu cerkve od zunaj in od znotraj
ili .ško Cerkev. Luč resnice si utira pot med •o-	p rotes tar. te in pogane.
Po cerkveni slovesnosti je bilo kosilo ž- 'tar zunaj na prostem. V majhnem in ‘	revnem misijonarjevem stanovanju se
' komaj dva izogneta eden drugega. Hrvatje iz Johannesburga so prinesli s se-boj v obilju jedače in pijače. V vrtu so ,v" spekli na svoj narodni način štiri jag-' njeta. Gospe pa so 'Skrbele za postrežbo ’ a in drago posladkanje, Vreme nam je ze-
0	lo postreglo. Toiplo sonce nas je ogrevalo
^.z in nekatere tudi sladko vino. B lo je vse 1111	v najboljšem razpoloženju. Star mlsi-
>an joniar se je izrazil, da tako lepega dneva
1	1 še ni doživel v misijonih. Med kosilom so je govoril tudi župan mesta. Zahvalil se se je za povab lo in za lepo cerkvico, ki je
lep napredek mesta Caroline. Nad lepo->lji> to cerkvice so b'li vsi prijetno iznenade-Ta- ni. Predstavljali so si, da bo ta mali :oli- misijonar zgradil nepomembno betlehem-
' v J. Afriki no blagoslovili.
Po blagoslovitvi škof odhaja iz Wrkve.
«ko žta'.co. Ni bilo konca čestitk, čeprav ki mi mnogi bolj ustregli, če bi bolj globoko posegli v žepe, da bi bila cerkvica Prej izplačana. — Med pojedino je bilo "se Židane volje. Donele so slovenske in hrvaške pesmi, da je po vsem mestu odmevalo. Čudil sem se, da Hrvatje znajo loliko slovenskih pesmi. Drugi dan je v«e mesto govorilo o naši slavnosti; kamorkoli sem iprišel, so mi regli: !“You had a very niče feast. — Imeli ste kra-sen praznik.” Menda je okusna pečenka dišala po vsem mestu. Proti koncu obe'da smo vsi vstali in zapeli našo himno “Le-Pa naša domovina”.
Topla in prisrčna zahvala za Vašo pomoč. Cerkev stoji v ponos naše slovenske vere v dokaz pred Bogom, da Ga Slovenci ljubijo. — Papir je zopet pri kraju, kepo prosim, voščite na kar lepši način V mojem imenu mojim dragim dobrotnikom srečne božične praznike!
Iz Djakarte na Javi nam je pisala dne 19. avgusta 1956 uršulinska misijonarka m. DEODATA HOČEVAR O.S.U. sledeče:
Prav z veseljem sem prejela Vaša in Vaših misijonskih sodelavcev velikonočna voščila. Iskrena hvala zlasti za molitve in žrtve. Da bi Gospod blagovolil blagosloviti vaše in naše delo za zveličanje sveta!
Katoliške misijone redno prejemam z globoko hvaležnostjo in veseljem. So res lepi in zanimivi; mnogo duševnega užitka črpam iz njih. Knjigo “Knoblehar” sem tudi prejela. HPrebiram jo in prebiram in črpam mnogo novega navdušenja in poguma se še bolj posvetiti svojemu vzvišenemu poklicu. Iskrena hvala za vse Vaše prizadevanje, napraviti veselje nam misijonarjem.
Gotovo ste brali v časopisih, da je Sukamo — predsednik Indonezije — v zad-
njem ejisu obiskal Ameriko in nekatere dežele v Evropi. V Rimu je prosi! za posebno avdienco pri sv. očetu. Sv. oče so v govoru izrazili, da je Indonezija še vedno v razvoj u in da katoliška Cerkev v Indoneziji še potrebuje pomoči tujih misijonarjev. Vlada namreč noče dovoliti vstopa novim imdsijonarjem. M nagi že leta čakajo na dovoljenje. Upajmo, da je Sukamo razumel. Po njegovi vrnitvi je vendar vsaj devet misijonarjev dobilo dovoljenje priti v Indonezijo. Mlada Indonezija res potrebuje več dobrih duhovnih voditeljev. V nizozemski okupaciji so delali na Javi le m:' s i j on a rj i - red ovp i k i, ki so skrbeli predvsem za svoj naraščaj in ne dovolj (poudarjali potrebo domače svetne duhovščine, — Sedaj dela na Javi, pravzaprav v Indoneziji 927 duhovnikov: 799 tujih misijonarjev in 128 domačih duhovnikov. Od teh jih je 200 zaposlenih v semenišču; sedaj šteje Indonezija 25 semenišč. Število domače duhov-
M. Deodata Hočevar O.S.U., slovenska, misijonarka na Javi v Indoneziji.
ščine se je v zadnjih letih dvignilo od 75 na 128,
Indonezija še nima ustave. Mnogi misijonarji bi radi sprejeli indonezijsko državljanstvo, da bi mogli tem uspešneje delati za duše. V bodoče bodo imogli delati tukaj le domačini in oni, ki so žrtvovali tudi svojo narodnost. Nekako od leta 1948 do 1950 je vsak, ki je želel postati državljan Indonezije, uspel. Toda sedaj je nemogoče; treba je čakati na iiiistavo.
V Indoneziji je 34 strank: vsaka im» svoje poslance v parlamentu in ustavodajni skupščini. Podam Vam le najvažnejše: Narodna stranka — 119 (poslancev v ustavodajni skupščini, 57 v parlamentu; Masjumi (Mohamedanci) 112, 57; N. U. 91, 45; Komunisti 80, 39; (Protestanti 16, 8; Katoličani 10, 6; Mala stranka, ki se je pridružila katoličanom 3, 1. Vseh poslancev ima ustavodajna skupščina 600 in parlament 260.
Katoličani imajo torej 13 ustavodajal-cev in 7 članov parlamenta. Ni veliko, toda vendar se bo lahko kdo bojeval za naše zadeve. Ne smemo pozabiti, da Indonezija šteje 80 milijonov prebivalcev in med temi le en milijon katoličanov. — Mohamedanci, protestanti in katoličani bodo skupno delali proti komunistom.
Otok Flores je portugalski: skoro vsi prebivalci 'so katoličani. Srednji del Jave šteje mnogo katoličanov in število raste. Tu stanujejo Javanci. Java sama šteje 52 milijonov prebivalcev; od teh je 36 milijonov Javancev, ki govorijo javanski jezik. Na dragih otokih povečini govore maleški jezik, ki je zato postal državni jezik Indonezije. No, Javanci so nezadovoljni; pravijo, da je javainski jezik mnogo lepši. — Djakarta šteje skoro 3 milijone prebivalcev, med katerimi je precej katoličanov, v splošnem Kitajci in Evropejci. Jugovzhodni del Jave je pa popolnoma mohamedanski. Frančiškani ga oskrbujejo. Zaradi fanatizma skoraj ni spreobrnjenj, škof vabi katoličane iz Srednje Jave, da pridejo tvorit nekako katoliško jedro. Ne vem, če je uspel. Pred letom dni sem bila tam na počitni-
Misijonarka m. Deodata Hočevar O.S.U. <v družbi n svojimi dijakinjami, gojenkajmi *	uršidinskega zavoda, v Djakurd na Javi.
cah zaradi bolezni in pripovedoval nam je o svojem načrtu. Je poln poguma in krščanskega optimizma: katoliška Cerkev je zasajena in ukoreninjena v Indoneziji; je s pogumom naprej, tudi če so vidni 'Uspehi neznatni. Mi sejemo in Bog bo (tel rast ,v svojem času.
V juniju in juliju iamo imeli izpite. Katoliške šole so imele najlepše uspehe, hvala Bogu. Šol je premalo; ni mogoče sPrejeti vseh otrok. V vojni je vojaštvo Zasedlo vse šole; po vojni so jih več vr* hili, nekaterih pa še sedaj ne. Pravijo, 'ju je v Indoneziji 3,807.000 študentov, ki Ue morejo dobiti iprostoira v šolah, ker jih h'i dovolj. Državj očitajo, da skrbi le za Vzftoj,o višjih stanov in da zanemarja vzJ?ojo preprostega ljudstva.
17 avgusta smo praznovali obletnico
enajsto — p reklamacije svobode. Na-^a šola je nasproti državni palači; tako nhko vidimo, kaj se tam dogaja. Dopol-
dne ko imeli vojaško parado, popoldne' se je pa zbralo pred palačo 10.000 otrok iz nižjih $red;njih šol, ki so v imend vseh šolskih otrok pozdravili predsednika in podpredsednika.. Tudi 18, avgusta se je vil sprevod različnih strank k palači. Bilo je 300.000 udeležencev in med. temi 150.00.0 otrok iz komunističnih šol z zastavami. Ravno te dni je prišla na obisk v Indonezijo gospa Soong Ching Ling, vdova Sun Yat Sena, prvega predsednika Kitajske; sedaj je predsednica ljudskega sodišča na Kitajskem. Stanuje v državni palači in najbrže se je zbrala komunistična mladina tudi zaradi nje. Kam pač gremo? Sukamo vedno izraža vero v Boga v svojih govorih, toda praktično se obrača po vetru; hoji se za svoj položaj. Podpredsednik je bolj resen mož in res dela le za deželo. Odpovedati se hoče podpredsedništvu, saj razume, da je le črka. Če bi on postal predsednik, bi lahko upali na boljše čase.
Pismo
misijonarke iz Siama slovenskim otrokom
Mater Dei, Bangkok, 22. septembra 1956.
Ljubi mladi misijonarji!
Pošiljam Vam sličico siamskih deklic. Kakih 500 takih jih imamo v naši šoli Mater Dei v Bangkoku. 700 pa je večjih in nekaj je že prav odraslih. Najbolj ljubke so seveda male iz otroškega vrtca in osnovne šole. Od sile rade se igrajo, še med poukom jim misli kar same uhajajo k igram. Pa je mogoče v Argentini tudi tako. Sedaj imamo deževno dobo in velike luže stoje na cementiranem igrišču. O kako prijetno je capljati po lužah! Toda to je strogo prepovedano. Pa tudi “ris” skačejo naše deklice. Vse dvorišče je pokrito z risi bdle krede. Vsak razred ima po nekaj risov. Gorje, če se kdo polasti tujega risa!
Res ljubke so naše deklice in tudi pridne in marljive, toda njihove dušice so črne. Le prav malo je krščenih med njimi, časte Budo in v znak spoštovanja nosijo na verižici okrog vratu kipec Bude, kot ga vidite na sličici. Okrog roke pa
Marija Ksaverija Pirc O.S.U.,
vrvico, ki naj jih čuva pred zlimi duhovi. Ve pa nosite svetinjice Matere božje, ki Vas resnično čuvajo pred vsem hudim. Prosim, molite za siamske deklice, da bi tudi one spoznale ljubo Mater božjo in njenega Sina.
V tretjem razredu ljudske šole imamo deklico, ki je bila krščena, ko je bila še prav majhna. Toda izgubila je dobre starše takoj po prvem sv. obhajilu. Sedaj skrbi zanjo stara mati, ki je budistka. Nikdar ne sme k sv. maši, nikdar v cerkev, še v šolsko kapelo si ne upa, ker ji je stara mati to strogo prepovedala. Uboga deklica ima v naši šoli tudi sestrično in ta jo takoj zatoži doma, če jo vidi moliti ali iti h krščanskemu nauku. Sledi huda kazen. Deklica bi pa tako rada šla k Jezusu in ravno včeraj je pretakala vroče solze, ko je vse to potožila svoji učiteljici. Ljubi krščanski otroci, molite za ubogo deklico, da jo ljubi Bog na kakšen način reši iz oblasti krute stare ma tere.
Mogoče Vas bodo zanimala imena naših siamskih deklic, še celo
katoličanke nosijo poleg imena svetnika še drugo "domače” ime:
Lokvanj, šopek lotosa, jMotlri lotos, Rožnati lotos. Lahni val, Blisk, Biser, Hrabro srce, Srce, Sonce, Lunica, Sončna luč, Zlata zaponka, Zarjai Vzhajajoči mesec, Polna tuna. Zvezda. Zvezdni žarek, Drevo sreče, Pozdrav, Spoštovana, Slavna, / Peščena, Izvor sreče, Uspeh, Lepota Dobrota, Usmiljenje, Vztrajnost, Lepo vedenje, Zlata verižica, Loigo življenje, žolti diamant, Čol. nič. Vrček, Toča^ Med, Noč, Zlata cvetka. Opojna pijača — in še stotine drugih. Katero ime bi si izbrale ve, male misijonarke?
če je otrok bolan ali slabo uspeva v šoli, mu spremenijo ime v upanju, da bo novo ime bolj srečno. Poznam deklice, katerim so spremenili ime kar trikrat v teku šolskih let. Pa nisem nikdar opazila kak porastek
nadai-jenosti. Ljubi mali misijonarji, priporočam Vam vse naše Cvetke in Lunice, da bi skoro dobile tudi kako krščansko ime!
PISMO IZ JERUZALEMA
Iz pisma; mariborske šolske sestre m. Aiageline č. g. Wolbangiu v U.S.A. Piše še pred vojno v Suezu.
Jeruzalem, 18. sept. 1956.
V nekem eiasniku smo brali, da je bilo v New Yorku leto izredno vroče. Isto lahko poročamo od tu. Nekaj dni smo imeli že okoli 42°C v senci, drugače pa med 35° iti 36°. V sobi imamo 26 stopinj. Tako , si lahko predstavljate, da 9mib se malo “cvrli’’ in kar noče postati bolj hladno. — Mogoče je ta vročina kriva, da se tu po Srednjem Vzhodu tako “ku-hiai”. Za sedaj je pri mas na zunaj precej mimo, pa zelo napeto. iBrihodnji mesec bodo volitve za nov; parlament; tolikokrat-; ie vse prevrženo, da se komaj ve,
kdo ima to ali ono'v rokah. Vpliv rdečih se pozna povsod. Nekateri kraji so per polnoma za nje. Vsi nemiri,'ki smo jih lansko leto imeli, so bili pobud eni od njih.
Gotovo ste sledili borbi, kj so jo imeli v faraonski deželi imed cerkveno in posvetno oblastjo. Skonaij bi bile vse katoliške šole zaprte. Naše sestre so se že bav:le z mislijo, kaj bodo počele. Malo so se vendar pobotali, najbrž ker. so druge važne točke na dnevnem redu. Po novem zakoncu morajo v Egiptu vse šole, tudi samostanske, poučevati koran. Že pred leti so to zahtevali. Tedaj se je klar toliškim šolam posrečilo, da so se tega rešili. Letos iso pa zmagali. To je prvi korak. Verjetno sledijo drugi. — Pri nas v Jordaniji hvala Bogu še nimamo takega ukaza; gptovo nam ne bo izostiai, ker
Kolegij »uiriborekih eolskih sester v Jeruzalemu, država JoVdanija.
. :i : i’ : ,i(i v. w. i-> \ i:	i'
:'\'y	.*
1'*'»podaj mlajše gojenke zavoda mariborskih šolskih sester v Jeruzalemu — pri neki slovesnosti na šolskem dvorišču.
Iz bojev judovskih prostovoljcev za pridobitev Palestine-, skupina mladih judovskih vojakov in v ozadju njihova zastava.
se naši podobna obnašajo, kot njih močnejši bratje ob N Ju. Tu so začeli s tem», da moramo dati učencem ob petkih prosto. Že danes vemo, da ne bo pri tem ostalo. Postajajo vedno močnejši. Razen Libanona je cel Srednji Vzhod v mo-hatmedanskih rokah. Nekateri kraji, ki so bJi pred vojno popolnoma krščanski, imajo zdaj tudi mohamedanske preb val-ce — begunce. Ne moremo tožiti, da bi nam dosedaj delali sitnosti. Kar zadeva našo šolo, gre dobro. Od 400 otrok je 49% mohamedank; okoli 80-90 je katoličank, drage so kristjanke drugih ver. V ipenzionatu je več kot polovica mohamedank. To nas dvigne v njih očeh. Vseeno se trad mo, obdržati značaj katoliške šole. Jutranja in večerna molitev za notranje gojenke je na dveh krajih. Kristjanke gredo v kapelico, mohamer danke pa v sobo. Prej', to je pred drugo svetovno vojno, so šle vse v kapelico. Meseca miaja so se redno udeleževale šmarnic in. tudi ob nedeljah so prišle in pele z nami. Sedaj pa je vpliv od zunaj bolj velik in tudi če bi hotele, se ne upajo udeleževati naših obredov. Ponosne so, da verujemo vse v enega Boga. Tudi Kristusa priznajo za preroka. Ko pa slišijo, da je Sin božji, hitro dodajo: “Bog varuj kaj takega!” Marijo tudi častijo, pa samo kot mater preroka. Tolaž-mik, ki ga je Kristus obljubil, je po njih razlagah Mohamed, zato večji od Kristusa. Nas smatrajo za nevernike. Tako mi je enkrat mohamedanska učenka rekla: “Škoda, da nisi mohamedanka.” — ‘.Zakaj pa?” — “Veš, ti ne boš smela v nebesa; te so samo za nas.” — čez nekaj dni mi je prinesla angleški koran in me skušala spreobrniti. Vpraševala me je, če ga čitam in če mi ugaja. Ko sem ji ga vrnila, je bila vsiai potrta, da ne bom “zveličana”.
Isto težavo, kot je imela ona z menoj, imamo me z njimi, čuditi se moramo, kako trdni so v svoji veri. kako vdani v božjo voljo. Naše sestre v bolnišnici pravijo, da imajo mohamedanci lahko smrt, skoro brez smrtnega boja. In kako držijo post! Ubogi delavci in preprosti
Del nove cerkvice blizu. Betlehema,^ ki se imenuje !tNa Pastirskem polju'1; v notranjosti so lepi reliefi, ki predstavljajo pastirje, ko jim angeli oznanjajo
veselo oznanilo.
Uudje, ki delajo cel dan in niti kapljice vode ne vzamejo, niti kot zdravilo, lu to cel meec. Če bi naši samo malo te trdne volje in tega prepričanja imeli, bi fce dalo mogoče kaj doseči. Žal pa so ,1aši kristjani zelo površni in malomarni. Malo je družin, v katerih ni mešanih ver. Sploh ne razločujejo med eno in drugo vero; v cerkev gredo le redko. Ako Kreš med tednom v cerkev Božjega gro-ba, vidiš samo nekaj redovnih ljudi in romarjev, od tukajšnjih pa skoraj nikogar. Le ob velikih praznikih ali ko je kaj posebnega je vse natlačeno. Ta malomarnost pa needinost, ki vladata med različnimi krščanskimi verami, sta naj-več kriva, da mi spreobrnjenj. Kolikokrat je mora'a polic:ja priskočiti nia po-hioč, ker so se krščanski varuhi sv. kra-'Jev prepirali! — Redovnih poklicev je iz Jeruzalema od vseh palestinskih krajev hajman j: “Čim bližje svetim krajem, tem
slabši katoličan!” Seveda «e najde nekaj izjem.
Zato pa je naše misijonsko delo popolnoma različno od ornih, ki delujejo imed pogani. Tam imajo več uspeha, če se mam posreči le to, da nam niso na-prot-ni, je že precej. Sicer pa nekateri vidijo, da je naša vera idealna, le prestop je _praktčno nemogoč. Tako mi je pred kratkim neka študentka rekla: “Kako rada bi bila kristjanka. Že zato, da bi dobila moža, ki bi mi bil zvest.’’ Doživela je namreč, da je njen oče njeno mamo zapustil in vzel drago ženo. Dovoljeno jim je imeti štiri žene. Bolj civilizirani žive z eno samo; pa tudi med temi se najdejo, ki imajo dve ali tri. Imeli smo otroke od enega očeta in štirih mater. Živeli so v veliki hiši in vsaka žena je imela svoje nadstropje. Med felahi (kroti ) in beduini je mnogoženrabvo nekaj samo po sebi razumljivega. Tu še vedno
■“ikupijo” ženo; ce'.o po mestih. Te dni je prišel neki oče z dvema malima hčerama, eno zia otroški vrtec, drugo za ljudsko šolo. Hoče jih že male dati k mam, češ da je šola znamiai koit dobra iin bo lahko potem pozneje zaradi dobre vzgoje zahteval večjo vsoto. Ena mojih učenk, 16 letno dekle, se je prišla te dni poslovit; ne pride več nazaj, ker se mora pripraviti za poroko. Njen bratranec, s katerim se ne poznatai, je letos kot zdravnik diplom: ral im jo hoče imeti Poslal ji je prstan s prošnjo, naj bo v štirih mesecih pripravljena. On je v Bagdadu. Do poroke ise ne bosta videla. Tu je večinoma tako. Starši ali drugi bližnji so-irodinilki preskrbijo mladeniču nevesto, ki jo navadno ne pozna. Do poroke se ne smeta videti. Zato fe razume, da pride pozneje do razporoke, ker re harmoni-rata. Prijateljstvo med različnimi spoli je med njimi nekaj sramotnega, nepoznanega. Seveda postaja ma’o drugače, po-
Č7dew vodilnih državnikov nove Judovske države v Palestini, državni jrredsednik Weitzmann.
sebno med študenti na' vseučiliščih; pa starejši tega ne vidijo radi.
Pri nas v Jordaniji najdete vse stopnje civilizacije: primitivne beduine, ki vedno okoli hodijo in svoj šotor postavijo zdaj tu zdaj tam; uboge, ki živijo v skalovju dn kočah iz vej; felahe, ki imajo že trdne kamen ite hiše, pa še skupaj s kozo in kokošmi v eni sobi živijo; potem ipa vse vršite, ki žive v udobnosti in bogastvu; velika jih je, ki imajo že ves moderni kan fort v njih novih modemih hišah. Isto velja za obleko, hrano, običaje im delo. Kristusove prilike je lahko razumeti, ker se najdejo še iste okoliščine, iste navade. Naše staro mesto je hvala Bogu tudi obdržalo svoj značaj od davnih časov. Ulice so ozke, temne in vijugaste, hiše po istarem stilu. Kar škoda bi bilo, če bi se to spremenilo! Zunaj zidu so pa moderne stavbe, kini, itd., kar poprej sploh niso poznali. Mladina je v vsakem ozira samo za najnovejše. Kar je v šoli povedano, je zastarelo; v kino in v vseh vrstah listov se zve resnica. Me moramo biti vedno na lovu za takim “šu-n,tom” lin kljub vsej pozornosti pridejo te revije v šolo_ Vaša bogata dežela ima marsikaj na vesti v tem oziru. Je pač povsod ista borba med dve-mi nasprotnimi ideali: moralno visolca odpoved im modema uživanjaželjnost.' Žalibog iso naši kristjani med prvimi, ki bi vse za ito prostost darovali: mohame-dance vsaj .“harem’’ malo ovira. Tako si lahko predstavljate, da vzgoja ni lahka. Vpliv od zunaj premagal maš trad, posebno še, ko smo samo 3 sestre, ki poučujemo, in tri druge, ki nimajo isamo nekaj tur. Od nastavljenih učiteljev in učite--Ijic ista dve mohamedanki (za arabšo'np),
7 katoličanov in 10 protestantov ali pravoslavnih. Od katoličank sta zopet le dve, ki komaj svoio versko dolžnost izpolnjujeta. Kako naj torej pričakujemo uspeha v verskem ožim? Vidite, to je “sveto mesto”. Molite kaj za nas, da nam ljubi Bog pomaga kljub vsemu kaj doseči, da bo tu pai tam kako zrnce padlo mai dobra tla In rodilo nekoč, tudi če mi tega ne doživimo, dober sad!
* l>0 M h N O N) kl M 5 VI TU *
KATOLIŠKA UNIVERZA V BELOIJSKEM KONGU
Itnenuije se “Lovanium”; veliko vseu-e|liäko poslopje so postavili na višini Ki-^uenza, kakih 15 kilometrov iz Leopold-Jdlla. Ustanovljena je bila univerza 1949 •fot univerzitetni kolegij. Lani pa jo je ■Igijski kralj Balvin II. povzdignil v Pravo vseučilišče. Deluje ta najvišji učni 2avod v Belgijskem Konga pod patrona-t^n katoliške univerze v Louvainu. Vse-Pčilišče ima velik profesorski zbor, ki Ka sestavlja 28 rednih profesorjev, kate-r' poučujejo na štirih fakultetah: filo-J^ofska, socialne vede, medicina in tehnika; univerzi je priključena tudi posebna v'Šja šola za inženirje im agronomski institut. Leta 1953 je na zavodu študiralo akademikov, sami Kongolezn Dve le-'■i pozneje — 1955 — pa je to število naraslo že na 88. Vseučilišče je v veliko dlesno pomoč uniisijonskemu delovanju na prevažnem afriškem ozemlju.
Zamorci prosijo za duhovnike
Značilen primer globoke verske vneme črnci je tudi naslednji:
Na severovzhodu Belg. Konga živi rod Plokambo, kakih 20 tisoč duš;'ti črnci i zvečine žive is pridelovanjem bomba-Med njimi je tudi 4800 katoličanov. *e precej časa so ti verniki prosili' cer-^vene oblasti, naj jim vendar pošljejo staCmega duhovnika — samo na redke ča-** je mednjo prišel kak potujoči misijo-P*r, Svojo prošnjo so podkrepili z oblju-p°, da bodo duhovnika sami vzdrževali, da bodo na lastne stroške postavili mi-SlJonsko postajo. Pred meseci je nadškof v LeopoOdvlille res ugodil njih prošnji, yrmci iso bili tako hvaležni, da so svo-Jeniu nadpastirju takoj izročili 42.000 P®lgijskih frankov, kot pivo vsoto za du-_evnika, ki so jo obljubiili. Takoji so za-Ppli s postavljanjem misijonske postaje; Vs« stroške so sami poravnali. Danes je Pdsijonišče med Mokambo črnci eno naj-
lopših v tem predelu. Zamlimivo je tudi to, da je ta pokrajina bila vse do nedavnega pod silovitim protestantskim pritiskom.
MODERNO SVETIŠČE MED ČRNCI
Turisti, ki pridejo v Moshi, v Tanganjiki, začudeno obstrme, ko se sredi zamorskih slamnatih kolib menada znajdejo pred mogočno novo cerkvijo, zgrajeno iz železobetona. Črnci sami so si jo postavili. Cerkev ima za patrona sv. Avguština. Zgradili so jo verniki iz rodu Čaga. Kristjani so sami kopali temelje, nosili pesek po več kilometrov daleč kalna glavah, zraven pa so zbrali potrebni denar, da so plačali zidarje. V Nemčiji so kupili dragocena steklena okna v romanskem slogu. Ta slikana okna so plačali poglavarjj in bogatejši kristjani. Najbolj ganljivo med njimi je tisto, ki nosi napis: “Darovali pogani iz Maran-gu”...
MOŽ MIRU
Mark Sikakatiia, ki živi v Pretoriji (Južna Afrika) in ga njegovi sorojaki spoštljivo nazivljejo “mož miru”, je Zulu črnec, ki je 32 let star postal katoličan. čez 34 let je potem deloval nned svojimi rojaki kot preprost katebist; vse poti je .peš opravil, meutrudem v svojem apostolatu'. V krščanstvo je pripeljal vse črnce svojega okrožja. V času neke epidemije malarije je sam krstil čez 300 umirajočih Zulujev. V teh dneh ga je sv. oče Pij XII. odlikoval za njegovo apostolsko vnemo z redom “Pro Ecclesia et Pontifice”. Tri njegove hčere so benediktinske misijonarke med domačini.
CERKEV NA SLONOKOŠČENI OBALI
V kratkem bosta dokončani dve novi cerkvi, v A d'jame in Teichville; to sta delavski afriški predmestji v Abidjainu, kjer živi čez 100.000 črncev. V evropskem predelu bodo v kratkem začeli z gradnjo katedrale.
V	teh mesecih sta prejela mašniško posvečenje piva duhovnika jz rodu Agni. Z njima je število domačih duhovnikov na Slonokoščeni obali prišlo na 19, V malem 'semenišču, v Bingerville, je izobrazba številnih gojencev na zavidljivi višini. Zavod bo skoraj premajhen za vedno večje število, ki hoče študirati na katoliškem zavodu. Isto je tudi v mestu Ui-dah. Nujna potreba Cerkve v (tej deželi je prav ta, da bi skoraj postavili v vsaki od petih razsežnih škofij po eno semenišče; zraven pa še bogoslovje, ki naj služi vsej deželi. Lepo število deklet 'se pripravlja za redovniški poklic: isame domačinke so; letos bodo začele z noviciatom pri domačinkah v Moosu.
PREBIVALSTVO V SUDANU
Lansko ljudsko štetje v mladi sudanski republiki1 ob Nilu izkazuje naslednje številke: prebivalcev je 11,250.000. Štetje izkazuje, da je na (jugu več ljudi kot na severu. Po verah pa so: katoličanov je 170.000, protestantov 40.000, [muslimanov 800. Severni del dežele je pa izključno mohamedanski; tam živi komaji 21.000 kristjanov, večinoma po mestih. Poganske oaze so zelo [maloštevilne. V Srednjem Sudanu pa žive izvečine pogani; najštevilnejši med njimi je znameniti rod Nubi, ki šteje čez 300.000 duš; številčno mu sledi skoraj nič šibkejši rod Tunjur.
NOV KATOLIŠKI ZAVOD V VIETNAMU
V	lanskem avgustu so v Saigonu, [prestolnici Vietnama, slovesno blagoslovil i novo katoliško gimnazijo, ki bo lahko sprejela 1400 gojencev (400 med njimi jih je študentov malega semenišča). Gimnazija se lilmemuje “Nguyem Ba Tong”, ki je ime prvega vietnamskega škofa, katerega je leta 1933 v Rimu posvetil Pij XI. Letos se je število študentov na gimnaziji dvignilo že na 2300; polovico tvorijo begunski' dečki iz severnega Vietnama, ki imajo študij na zavodu zastonj. Profesorski zbor tvori 60 profesorjev, povečini laikov. Gimnazija, ki je namenjena katoličanom kot poganom, je bita
zgrajena po zaslugi nemških katoličanov, vsaj v velikem delu: pivo nadstropje je sploh povsem delo znane nemške katoliške organizacije “Caritas”; svoje je prispeval tudi kardinal Spellman, ki je dal na lastne stroške postaviti pritličje, medtem ko je drugo nadstropje dar državnega predsednika Dierma.
APOSTOLAT
NA JAPONSKIH UNIVERZAH
V zadnjem lanskem semestru je jezuitski pater Helmut Erlinghagen SJ-, profesor katoliške univerze “Sofia” v To-kiju, imel dvoje konferenc za akademike na državnem vseučilišču v Tokiju. Predaval je o eksisteneialiistični in marksistični etiki. Glas o teh dveh predavanjih je šel po vsem japonskem kulturnem svetu. Nekaj dni pozneje so patra že povabili odborniki Zveze budističnih akademikov iz starodavnega mesta Keio, da bi na njihovi univerzi predaval o vprašanju: “Ali more modemi človek verovati v Boga?” in “Akademik in vera”. Misijiomar je pristal. Obema predavanjema je prisostvovalo čez 400 akademikov. Pozneje je predaval še na univerzi v Ri-kadaigaku, kjer je imel spet obilico izobražencev za poslušalce -—- izvečine poganov!
KORAN NA EGIPTOVSKIH ŠOLAH
Nacionalizacija sueškega prekopa in [anglofrancoski vojaški vdor proti kanalu, sta nekako v ozadje potisnila za katoličane v Egiptu dokaj pereče vprašanje obveznega pouka korana na vseh egiptovskih učnih zavodih (tudi katoliških), Na zunaj kaže, de je vprašanje i obtičalo mia mrtvi točki. Po obilsku apostolskega delegata v Jordaniji in posebnega poslanika sv. očeta, msgr. Oddija i pri predsedniku Gamal Abdel Nasserju, so nekateri egiptovski časopisi prinesli do danes nepotrjeno novico, da naj bi odlični cerkveni dostojanstvenik predsedi- , miku izročil posebno poslanico sv. očeta.
V «tej poslani'ci, pravijo, isv. oče govori o položaju krščanstva v deželi ob Nilu-K ’k teden dnj pozneje je visok uradnik i
Prosvetnega ministrstva izjavljal, da želi vlada vse dobro zasebnemu ini svobodnemu šolstvu v deželi, pa da hoče storiti vse, da bi bilo sodelovanje z državnimi oblastmi kar najbolj iskreno in Jo-idlino. Nekateri so v tej izjavi ugotavljali, da vlada popušča, večina pa pravi, da s0 vsa uradna zagotovila, samo prazen dim. Vprašanje obveznega pouka korana Se vedno ni rešeno. Ameriški protestantski misijon pa se je v zadnjih itedmih, na škodo skupni krščanski borbi za svobodo verskega pouka v šolah, odločil, da bo v celoti sprejel omenjeni muslimanski državni zakon o pouku korana. Koran so na protestantskih šolah že začeli poučevati . . .
KATOLIČANI V HIROŠIMI
Apostolski vikariat v Hiroškni, mu-č<-n iškem aitomizi ranem japonskem velemestu, skrbi danes v svojem okrožju za W.070 toatoiličainov in 876 kaitehuimie.nov. 'Pred desetimi leti je vikariat štel samo 1753 katoličanov. Krščanstvo tedaj na-1'aste letno za. 800 vernikov. Seveda je Pa ipogamsko morje še vedno neizmerno: v vikariatu živi nič manj kot 7 milijonov Japonskih poganov! Za dušno pastirstvo in širjenje božjega .kraljestva skrbi 137 duhovnikov in redovnikov; 22 jih je Japoncev; redovnic je skupno 113, med njimi samo 57 inozemskih.
katoliška univerza v iraku
Nova katoliška univerza “Al Hiknia — Modrost” v Bagdadu (Irak) je svoje delovanje začela v lanskem septemibiiu. Ustanovil; so zavod ameriški jezuitje; vseučilišče je pravzaprav nadaljevanje dosedanjega bagdadskega katoliškega kolegija, ki so ga isti misijonarji začeli že leta 1932. Univerza ima za začetek dve fakulteti: za ekonomskosocialne vede in za tehnične vede. Izobrazba v obeh znia-koistiih je trenutno najnujnejša potreba v Iraku, ki je po vsem svetu znan po svoji visoki trgovini s petrolejem. Vsa univerzitetna poslopja —večinoma so šele v gradnji — bodo stala v velemestnem predelu Zafaraniya. ma zemljišču, ki g-a
je jezuitom odstopila država. Vlada ZDA pa je za začetek nakazala gmotno pomoč v višini 100.000 dolarjev, predvsem za ureditev znanstvenih laboratorijev. Vse dokler nova vseučiliška poslopja me bodo dograjena, bodo predavanja v starem bagdadskem katoliškem kolegiju.
NADŠKOF IZ KAPSKEGA MESTA ZA ENAKOST VSEH RAS
Južnoafriška vlada je izdala nove zakone, ki še bolj ostro nakazujejo njeno dokaj nekrščanisko rasno politiko, vse na škodo domačim črncem Skoraj po objavi teh nedemokratskih zakonov je spregovoril odločno besedo v obrambo domačinov nadškof iz Kapskega mesta, misgr. McCanin.
1.	Kar zadene zakon, ki naj združi v rasne skupine različne rasne pripadnike po posameznih okrožjih (Group Aereas Act), je povsem jasno, kot pravi nadškof, da bodo prav črnci žrtve, ki bodo največ utrpele, čeprav so med njimi najrevnejši. Na podlagi tega zakona bodo črnci izgnani z določenih zemljišč — ta zemljišča so najrodovitjnejša na vsem Kapskem polotoku. Čemu jim ne puste bivati tam? 'Kaj ne živi večina od njih že od davnih časov na tem ozemlju? Zdaj pa jih bodo prisilili na izselitev. Ta zakon, je zaključil cerkveni knez, je ne le trd, marveč naravnost zločinski!
2.	Zakon o imešanih zakonih (The Mixed Marriages Act) prepoveduje zakonsko zvezo med osebami različnih ras. Najhujše je to, da ima zakon obveznost celo za maža j: možje in žene, ki so že poročeni, (jodo prisiljeni k ločitvi zakona! Ne gre samo za naravno človekovo pravico, poročiti se s komer koli; nesreča je hujša: cele družine bodo na podlagi bega zakona dokončno razbite.
3.	Novi civilni register (The IPopula-tioni Register) ukazuje rasno opredelbo celotnega prebivalstva. Na podlagi tega zakona so oblasti določile, da bodo zana-prej nekateri prebivalci pripadali manj vredni rasni iskupimA, kot je bila ta, v kateri so do zdaj živeli. Ta ukrep je predvsem zadel nekatere bele ljudi, ki so
jih zdaj opredelili za črnce. Skupina “črnih” ima za posledico velike ekonomske težave, kajti plače zamorcem so veliko manjše od plač, ki se dajejo belim. Spet nov udarec im razdor v družinah, v katerih iso nekateri člani ožigbsan^ kjot “manjvredni črnci”...
JAPONSKI DIPLOMAT — KATOLIČAN
V septembru je na svojem posestvu v Toki ju umr] japonski veleposlanik pri Adenauerjev! vladi v Bonnu( minister Sun Iči Kaše. Pred drugo svetovno vojno je zastopal kot veleposlanik japonsko cesarstvo v Italiji da v Švici. Po koncu druge vojne je bil veleposlanik najprej v Mehiki, nato pa v Bonnu. Lani pa se je vrnil na Japonsko. S/tik z zapadnim svetom v vseh teh letih, pa atomska nesreča, ki je zadela njegovo domovino, vse to ga je napotilo slednjič po dolgih notranjih bojih, da je prestopi j v katoliško Cerkev. 17. avgusta lani je prejel sveti krst. Tudi njegova soproga se je dala krstiti. Pogrebnim obredom, ki so bili v Ignacijevi cerkvi v Toikiju, so prisostvovali v velikem številu diplomati svetovnih držav. Prišel pa je tudi japonski zunanji minister. V žalnem govoru je tokijski nadškof poudaril veliko nesebičnost in plemenitost pokojnega diplomata in njegovo doslednost, ko je iz prepričanja objel resnico edino zveličavne vere.
APOSTOLAT MED IZOBRAŽENCI V SIAMU
Večje število jezuitov, ki so 1954 prišli v Sliam im iso vsa ta leta posvetili študiju domačega jezika, je zdaj začelo apostolat mied siamskimi izobraženci. Pater A. Bonnigue S.J. predava francosko knji. ževnost na državni univerzi v Čulalong-kom, medtem ko znanstvenik p. B. J. Donohoe S J,, Anglež po rodu, predava o zgodovini angleškega jezika. Istočasno vodijo jezuitje tudi posebne tečaje za angleščino in francoščino. Vsi ti podvigi so eden izmed zares uspešnih načinov, kako priti v stik s katoliškimi in nekatoliški-
mi siamskimi akademiki dn jim pomagati, da spoznajo cerkveni nauk glede na vsa sodobna vprašanja.
KOMUNISTI ROVARIJO V SIAMU
Komunistična propaganda v Siamu je precej skrita; a nje sadovi so več kot očitni. IPredvsemi po šolah in med odločujočimi političnimi strujami. Delo je komunistom precej olajšano posebno v Bangkoku, prestolnici Tailandije, ki ima 80 odstotkov kitajskega prebivalstva. Propaganda poudarja bolj kot marksistično f lozofijo dm komunistični nauk, veličino Kitajske, ki se je iz zaostale dežele dvignila med svetvne velesile prav pod rdečo vlado v Pekingu... Socialne zahteve domačih in tujih komunistov seveda vedno najdejo odprta ušesa predvsem med siamskimi ubožnimi sloji, ki tvorijo velikansko večino prebivalstva. Zraven pa rdeči spretno izrabljaj.» nezadovoljstvo med podi:tiki, ki se pritožujejo bolj in bolj nad vladnimi ukrepi proti premoči kitajske trgovine.
PRIMER SUDANSKIH ZIDARJEV
Dvajset zidarjev, vsi pripadniki zamorskega rodu Dinka ob Nilu (med člani tega rodu' je deloval tudi naš Knobdehar), ki so zidali katoliško katedralo v Wau (Bahr el Ghazal) v Sudanu, je pi-esto-pilo iz poganstva v katoliško Cerkev. Njih poklicni tovariši, ki jim pomagajo pri isti gradnji, so izrazili željo po pouku v krščanski veri. Spreobrnjenje teh zidarjev je še dvakrat zanimivo, če pomislimo, da so prestopi v krščanstvo med Dimki, kar odrasle zadene, izredno redki.
CERKEV NA OTOKIH BORNEO IN CELEBES
Na jugu Filipinskega otočja, kjer je od 20 milijonov prebivalcev 16 milijonov katoličanov, sta se zajedla v Pacifik dva velika otoka Borneo in Celebes, ki sta po- , liti črno in državno sestavni del Indonezijske zvezne republike.
Bornea je pravzaprav samo delno indonezijski, kajti precejšen del ga še ved-
110 pripada Angliji. .Prebivalcev ima ok. 5 milijonov. Indonezijska 'posest na otoku obseže 5 cerkvenih pokrajin; 2 sta na angleškem dein otoka. Sedem je glavnih misijonskih postaj, ki skrbe za ^7.511 katoličanov in 15.722 katehume-r‘Ov. Od skupno 1,98 duhovnikov so 3 Indonezijci, 23 je Kitajcev en 172 Evropej-cev: 141 holandskih misijonarjev, 14 angleških, 10 italijanskih, 6 irskih in 1 Škotski, Vse upanje krščanstva m» otoku Borneo je v vzgoji domače duhovščine. Bo danes je dal otok komaj 5 domačih bogoslovcev, ki študirajo v drugih deželah. Na otoku samem pa so danes že šti-1-1 mala semenišča s 58 gojenci. Drugoverci na otoku iso razdeljeni: protestantov je 100.000, muslimanov 3 mili j o-Ue, poganov poldugi milijon, čez 200.000 'im, Kitajcev, zvestih svojim stani m poganskimi izročilom.
Celebes je povsem indonezijski. Leži ta vzhodu od Borneo. Biva tam 6.500.000 ljudi. Od teh je katoličanov 53.976, ka-tehiumenov pa 3807. Nia> otoiku deluje 76 misijonarjev: 3 so Indonezijci, 65 Hol&nd-eev, 7 Belgijcev in 1 nemški duhovnik. V bogoslovju ise na sveti poklic pripravlja 16 domačinov; obe mali semenišči pa obiskuje 157 gojencev. Živi pa na otoku *o kakih 200 pravoslavnih, 580.000 protestantov, 5.500.000 muslimanov in 310 tisoč poganov.
KITAJSKI DELAVCI — PROTIKOMUNISTI
Nedavni dogodki na Poljskem in na Madžarskem so docela razkrili resnični Položaj delavstva v komunističnih satelitskih državah. Nič boljši pa ni polo-zaj delavcev v rdeči Kitajski, kot razberemo iz poročil 8. kongresa kitajske komunistične stranke, ki je bil v lanskem septembru v Pekingu.
Tovariš Laj Jo Žu, predsednik delavcih sindikatov za vso Kitajsko, je takrat izjavil:
“V pivih časih po ‘osvobojenju’ (1949) so naši sindikati zapadli zmoti ekonomizma, (V strankinem besednjaku pomenja
ekonomizem preveliko skrb za delavske koristi. Ta smrtni greh komunisitčne morale je moral na istem kongresu v ‘javni spovedi’ priznati tudi tovariš Li Li San, eden izmed strankinih voditeljev.) Ko smo se te napake otresli, pa smo zagrešili drugo: poudarjali smo predvsem proizvodnjo na škodo osnovnim pogojem vsakega iresnega dela. In tako ismo se zrna. šli pred dejstvom, da nam je velikanska večina delavstva obrnila hrbet.”
Spet drugje je tovariš Li Hsueh Feng, vodja oddelka za industrijo in promet, izjavil, da je strankinih pripadnikov med vsem delavstvom in uradmištvotn komaj 10 do 20 odstotkov.
Iz vsega povedanega pa logično sledi, da 80 ali 90 odstotkov kitajskih delavcev odklanja .komunistične nauke in marksistično ureditev družbe, pa da pri svojem delu v tovarnah trpi pod neprestanim pritiskom neznatne manjšine, ki je edina odgovorna za neznosno življenjske pogoje, pod katerimi životari kitajski delavec.
POLOŽAJ CERKVE V MAROKU
Državna neodvisnost, ki jo je Marok lani pri Francozih in Špancih dosegel, ni bistveno spremenila položaja katoliške Cerkve v tej muslimanski arabski državi. Katoliški misijonarji, redovniki in redovnice se predvsem posvečajo vzgoji in socialnemu skrbstvu med domačini.
Benediktinci v Tioumliline so v lanskem avgustu pripravili tritedenski tečaj o vprašanju “Država”. Tečaj je vzbudil velikansko pozornost med maroškimi izobraženci, pa tudi francoskimi naseljenci v deželi. S tečajem pa je poraslo nedvomno tudi zanimanje za katoliško Cerkev. Sultan Ben. Jusuf je vse udeležence tečaja sprejel v posebni av-dijenci; enako pozornost sta jim posvetila predsednik vlade Bekkai in zunanji minister Balafrej. Moralni uspeh tečaja je vsek dan večje medsebojno razumevanje maroških državnih oblasti za delovanje katoliškega misijonarstva med Maročani.
Nedvomno pa so nedavni dogodki v arabskem svetu — anglofrancoski napad na S jez, dvomljiva narodna revolucija v Alžinu, zajetje alžii‘skih narodnih voditeljev po Francozih in podobno — spet precej poslabšali to že tako lepo razmerje med Cerkvijo in državo. Ker so duhovniki in misijonarji v Maroku v celoti Evropejci, nujno nosijo posledice te napetosti. čedalje težje se gibljejo iz kraja v kraj; lepo število misijonskih oporišč, posebe na Visokem Atlasu so morali enostavno zapustiti ker si niso več vami življenja.
Vendar je ugled katoliške Cerkve še vedno izredno velik. Miaročani so po svoji! naravi zares iverni ljudje, morda od vseh Arabcev najbolj verni. Posebno cenijo katoliškega nadškofa v Rabatu, prestolnici države, msgr. Lefebreja V zadnjih mesecih je že kar očitno, da Maročani iskreno ločijo med “Evropejci” in “katoličani”. Cerkev v Maroku si predvsem želi miru, kajti samo v miru more uspešno širiti božje kraljestvo v isvetiu. Cerkvene oblasti se ne mešajo v notranje in zjnanje-politične spore; pač pa odločno obsojajo zločine in krivice, naj se zgode kjer koli in naj jih zagreše Arabci ali Evropejci.
CERKEV NA KOLESIH
Msgr. Boyle, škof v Johannesburgu (Južna Afrika) je v lanskem novembru
blagoslovil cerkev, ki ima za1 patrona sv. Pija X. Cerkev je v kraju Mofolo. Novo župnijo je dobil v upravo domači črnski duhovnik, ki govori tudi bantu jezik. Cerkev sv. Pija X. je zamislil arhitekt Vooret, profesor državnega seminarja. Ima prostora za 700 vernikov jn, čeprav zgrajena iz železobetona, ima to posebnost, da jo z največjo lahkoto premeščajo iz kraja v kraj. . . Ta novost v cerkveni gradnji je bila naravnost nujna, kajti državna oblast v Pretouiji ne dovoli več kot enoletno posest zemljišča, kjer so cerkvene zgradbe. Ta premična cerkev se je tako obnesla, da jih zdiaj grade še dvanajst podobnih!
CERKEV NA SUMATRI
Otok Sumatra, ki je bil pred tedni pozor išče neuspele domače revolucije v Indoneziji, šteje 11.500.000 prebivalcev. Od teh je (skoraj 10 milijonov muslimanov,
1.230.000 poganov — budisti in kitajski an im Isti so všteti —; kristjani; so v dokajšnji manjšinii; katoličanov je 112.233 (92.387 krščenih in 19.846 katehumanov), protestantov pa je 690.000. Dušno isrkb-stvo na otoku imajo štirje apostolski vikariati, kjer deluje 98 misijonarjev: 2 Kitajca, 80 Holandcev, 11 Italijanov, 3 Nemci im -2 Angleža. Bogoslovja v teh misijonskih pokrajinah še ni, pač pa vzgajajo J mala semenišča 147 gojencev.
SLAVE NAJ TE, GOSPOD, SLAVE N Al TE VSA LJUDSTVA!
l^cLo 6-0 jplccčdll
HERMAN HAECK S.J.
iMiniiMiiM Komedija v treh dejanjih .......tiiiiiiiiiiiiiMiiiuiim^:
Z/a “Katoliške misijone” iz italijanščine poslovenil Nikolaj Jeločmik
Vse pravice pridržane Buenos Aires> novembra 1956
Osebe :
OČE ROSSI, “Saheb”, misijonar MISTER MORRIS, inženir RAM, gojenec v misijonski ,šoli BASTIAN, domači kristjan ALI, muslimanski mešetar FRANCIS, katehist
REVEREND SMITH, anglikanski pastor INDIJSKI NOTAR SIMA, Morrisov služabnik AN TONY, krščanski fantič SEPOY (stražnik)
Dejanje se zgodi v treh zaporednih dneh. Prvo in tretje dejanje v misijonarjevem «ungialowu; drugo dejanje v bungalovvu Mr. Morrisa.
^ ČEDNOST: Rupija — indijski denar; saheb — častni naslov, pomeni “gospod” (izgovarjaj: säib); hindü — hinduistični vernik; braman — član najvišje indijske kaste; salaam (izgovori: šalan) — mohamedanski pozdi'av, pomenji — mir; bungalow ■— hiša v tropskem islogu.
PROLOG
RAM
(pred zastorom)
Predstaviti vam hočemo resnično podobo iz misijonskega življenja. V mji n)e (k) ne tigrov, ne kač, ne izdajstva, ne Maščevanja, pa tudi ne čarovnikov, ne °drskih presenečenj; in misijonar v tej Podobi ne umrje kot mučenec, niti ne u,nrje mlad...
Gledali boste resničnega misijonarja v desničnem, pa vendar iz dneva v dan ena-
ko junaškem življenju: mož, ki si mora ubijati glavo s šolarji, z bolniki, s hindujci, s svojimi kristjani, pa ki ne more vsega dobrega storiti, četudi bi rad storil, ne more, ker ni sredstev.
Gledali boste moža, ki mora misliti na vse in na vsakogar, pa zato ne utegne misliti še nase.
Predstavljamo vam resničnega misijonarja, apostola, ki je bil morda premnogim do zdaj docela nepoznani misijonar!
PRVO DEJANJE
(Misijonarje v bu ngaloiv)
I. Prizor FRANCIS - RAM
(FRANCIS pri pisalnikut zdaj sede, zdaj spet stoje dokončuje na pisalni stroj nekšen pregled in išče po seznamih. Miza sredi sobe je pripravljena za misijonarjevo kosilo. RAM vzame kozarec in ga postavi rm mizo; v vrč natoči vodo in ga tudi postavi na mizo; primakne stol — vse je nared. Ves prizor FRANCIS pridno piše.)
RAM. Francis!
FRANCIS, (se ne ozre) Ram!
RAM («e odneha). Francis!
FRANCIS. Kaj bi rad? (Ne odmakne rok od stroja.)
RAM, Stotpi sem za trenutek in po-plej, če je vse, kot mora biti.
FRANCIS. Kozarec je čist?
RAM (dahne v kozarec in ga obriše s prtičem). Le poglej zdaj, če je čist! (Enako očisti krožnik.)
FRANCIS. Si pripravil limono?
RAM (stopi k Francisu, ki še vedno piše). Tu je!
FRANCIS. Kam si pa pošto vtaknil?
RAM (Pokaže na pisma). Na mizi so, poglej. (Francis se ne premakne, Ram se ona približa po prstih, potem pa poskoči, da bi ga preplašil.)
FRANCIS. Nehaj s tem, Ram! (Ram se nasloni na pisalnih in gleda, kako Francis išče po seznamih.)
RAM. Kaj delaš? '
FRANCIS. Ne moti me. če bo kaj napačno, boš ti kriv.
RAM (jemlje v roko predmete na pi-salniku in jih ogleduje). Kdo je ta gospa?
FRANCIS (ne da bi pogledal). Mati božja.
RAM. Kakšno odkritje vendar! Ne Csta, ampak tale.
FRANCIS. To je mati očeta Rossija.
RAM. Kako! Saheb ima še mater?
FRANCIS. Seveda, zakaj pa ne?
RAM. Moja je umrla! (Gleda- fotografijo, ki jo vrti w rokah.) Se vidi, da je | dobra kot saheb.
FRANCIS, če se le ne ujezi.
RAM. Čemu pa se ujezi?
FRANCIS. Ker ima preveč skrbi.
RAM. Name se (pa nikoli nie jezi.
FRANCIS. Vem, vom1, ker te ima rad... I preveč rad.
RAM. Kje pa je sahebova mama?
FRANCIS. Kaj jaz vem... v Evropi-
RAM. Pa nikoli me pride sem?
FRANCIS. Kje še!
RAM. In saheb tudi ne gre v Evropo, da bi videl mamo?
FRANCIS (potegne Rama fotografijo iz rok in jo položi na pisalnih). Za božjo voljo! Imena štejem, če se bom zmotil, bo saheb planil nadme (potikam šteje)... devet in deset, tukaj spet... osem... devet. . . deset. . . enajst in dvanajst. Deset in dvanajst?
RAM. Dvaindvajset.
FRANCIS. Sijaj'no! (Zapiše vsoto.)
RAM. Le čemu preštevaš vsa ta imena?
FRANCIS. Res si zvedav kot sahebi iz Evrope. Ti bi tudi radi vse izvedeli. Poglej (mu pokaže na list, ki je v strojil,
■in na razdelke, ki jih izpolnjuje). Vsak mesec hočejo vedeti: koliko gojencev je v šoli. . . koliko jih prihaja vsak dan. . . koliko novih je prišlo v tistem mesecu. . . koliko jih je odšlo drugam... Imaš zadosti zdaj, ali hočeš še kaj?
RAM. še kaj.
FRANCIS. Zdaj pa sem poglej (potegne listič iz sezutima šolarjev). Vidiš: sleherni fantič ima svoj list. . . tam je j njegovo ime... očetovo... fantova starost. .. razred, v katerem se uči... kasta, ki ji pripada.. . vera. . . vedenje... napredek... izostanki...
RAM. Kaj pa je na mojem listu?
FRANCIS. Tvojega ni več. Četrti razred :si skončal; zadosti je.
RAM. Pa mi je saheb dejal, da sem 1 zdaj že v petem?
FRANCIS. V naši šoli še nimamo petega. (Posmehljivo.) Ah seveda: sam zase delaš petega, s Sahebom.

RAM. No, pokaži zdaj moj list.
FRANCIS (ičče). Tu pa imaš!
II.	Prizor ALI - FRANCIS - RAM
(Ob kuncu pogovora se ALI sprehaja (/or in dol po verarsdi. Kašlja, da bi obrnil pozornost nase. Potem pogleda skozi od/prto okno. V rokah drži tri banane.)
ALI. Salaam! Sir!... Salaam! (Spet in spet se priklanja in se z desnico dotika čela.)
FRANCIS (se dvigne in gre k oknu). Salaam, ali.
ALI. Kaj pa saheb, ga danes nli?
FRANCIS. Ni se še vrnil.
ALI. škoda. Sem mislil, da ga bom našel tu. Sem mislil, če bi morda...
FRANCIS. V šoli je.
ALI. ...če bi morda izvolil rad tele banane.
FRANCIS. Mislim, da; a ga ni tu.
ALI. Ampak miza je že pr pravljena... kaj ne bo kosil?
^ • >V; .>V" VN
FRANCIS (se dotakne banan). Kar meni jih pusti. Kadar se bo saheb vrnil, mu bom povedal, da mu jih je prinesel Ali.
ALI (še vztraja). Ne, ne, nikar! Saj bom počakal, da se bo vrnil. Saj se ne mudi tako. Rajši še enkrat pridem. Moj dar je dvakrat dar, če ga s svojimi rokami položim v sahebove. Kdaj se bo vrnil saheb?
FRANCIS. Kdaj? Kaj pa vemo mi? On je gospodar.
ALI. Salaam!
FRANCIS. Salaam— (Ali odhaja.)
III.	Prizor FRANCIS - RAM
FRANCIS (ob vratih, kjer je ostavil Alija). Tale bi že nekaj rad. (Zagleda kako Ram brska po seznamu.) Ram! Da se mi ne dotakneš več teh listov. To so tajne stvari. Bom že očetu povedal, da vtikaš svoj nos v stvari, ki ti niso nič mar.
KAM	seznam wüj {preprosto od-
vrne). Tam notri je napisano, da sem hindujec.
FRANCIS. Kaj pa hočeš biti?
RAM. A kdo vendar pravi, da moram biti hindujec?
FRANCIS. Tvoj oče. Le vprašaj svojega očeta, če moraš biti hindujec. Potem pa, kako ti je pravzaprav ime?
RAM. Ram... Ramamoorty.
FRANCIS. In kaj to pomeni? Rama-mioorty pomeni: moč boga Rama, če se ne motiim. Če je seveda Rama tvoj zaščitnik. ..
RAM. Kaj me briga Rama.
FRANCIS. Čuj... povej mi no, kako da nimaš na čelu več Višnovega trizoba?
RAM. Kaj pa naj počnem z Višnovim trizobom?
IV.	Prizor SAHEB - FRANCIS - RAM
(Ob koncu razgovora med Francisom in Hamom je z desne vstopil misijonar.)
SAHEB. Sijajno! Tukaj pa res delamo, se zdi! (Francis in Ram pozdravita po indijsko', skleneta dlani v višini lic.)
FRANCIS. Dober dan\, oče.
RAM. Saheb!
SAHEB. Je že kosilo? (Vrže tropski klobuk na pisalnih in pravi Hamu). Ram, si napravil aritmetično nalogo?
RAM. Napravil, saheb, napravil.
SAHEB. Pokaži. (Rum odide na desno.)
FRANCIS (tišje). Malo prej mi je dejal, da noče biti hindujec.
SAHEB. Res? Prvič, da sploh govori o tem. In kaj si mu dejal na to?
FRANCIS. Sem se napravil, kot da ne razumem.
SAHEB. Prav ®i storil.
FRANCIS. Mimogrede pa sem med njegovimi knjigami odkril katekizem. (Pokaže na Ramovo mizico.)
SAHEB. Kje neki ga je snel?
FRANCIS. Pri kakem katoliškem sošolcu ga je verjetno dobil.
SAHEB. Tako je, veš Francis: Ra-mov oče, hindujec in braman, kot je, pač
ni mogel dovoliti, da bi fant zahajal še h katekizmu s svojimi katoliškimi sošolci; a nič zato! Ram, bister fant, razumen in prijatelj vsem katoliškim; pozorno gleda okrog sebe, vidi, kako prihajajo k spovedi, k obhajilu. Z eno besedo — katoliško okolje ga je predrugačilo. A meni ničesar ne omeni, nikoli me ničesar ne prosi. Opazujem g-a, pa tudi sam neprestano čutim njegove oči na sebi. A prepričan sem, da me bo lepega dne prosil, naj ga krstim. Kaj pa dela v bungalowu, namerja kaj?
FRANCIS. Nič. Edino, kar namerja, je, da me moti pri delu.
SAHEB. Vem to, a kaj si hočemo? Nimamo petega razreda. Naj ga pošljem k protestantom?
FRANCIS. Tam bi se uničil.
SAHEB. Ali pa v hindujsko šolo? (Francis žanika z roko. Vstopi Ram.)
Tiho zdaj. Delaj naprej. (Francis spet sede k stroju in piše molče, ne da bi se premaknil.)
RAM. (poda sahebu zvezek). Tu je a-ritmetionia naloga.
SAHEB (zre v zvezek od časa do časa s pogledom oplazi Rama). Odlično, zares dobro! Menda že veš, da nisi bedak?
RAM. Vem, saheb.
SAHEB. Pokaži mi zdaj računico... (Ram k svoji mizici). Sploh vse svoje knjige prinesi isem. (Ram prinese knjige; Saheb najde med njimi katekizem.) Kaj pa ta katekizem tu?
RAM (malce zmedeno, tišje). Ah, nič.
SAHEB. Kako dolgo si tu pri nas v bungalowu?
RAM. Teden dni.
SAHEB. In se mi zdi, da ti ugaja ipri nas. A rečem ti, dragi Ram, nikar prav nič ne pripravljaj tu! Na nekaj drugega sem mislil. . . v tvoje dobro... Nekoč si mi pravil, da hočeš postati. . . se spominjaš?
RAM. Res! Učitelj!
SAHEB. Zares to hočeš?
RAM, Zares!
SAHEB. In z očetom si govoril o tem?
RAM. Očetu je prav; dejal mi je: stori, kar ti bo ukazal saheb.
SAHEB. Vesel bodi; da imaš tako razumnega očeta! Pa tudi jaz, Ram, te potrebujem v šoli. .. potrebujem, razumeš? Sredi velikih načrtov ^em. Kaj praviš, če bi te jposla! v mesto na učiteljišče? Bi ti Ugajalo?
RAM. V mesto? (Pes srečćn.) Se razume, saheb, da bi mi ugajalo.
SAHEB Dobro. Ob prvi priložnosti te bom vzel s seboj, boš videl, če ti bo res
ugajalo. .. bomo videli, če te bodo hoteli v šolo. Drugo pa pozneje.
RAM. Kdaj bova šla? Danes?
SAHEB. Danes še ne, a prav kmalu. In ko se boš takole čez šest let spet vrnil sem, z diplomo v rokah, ne boš več našel tu tele današnje sirptne šole, ampak veliko stavbo, iz opeke zgrajeno.
RAM. Pakka, kot pravimo tukaj.
pUnl na stroj. Rum je prišel z nalogo, medtem ko saheb na koleniJi prebira pisma). Poročilo je skoraj skončano. (Spremeni glas). Oh, zdaj sem se spomnil. Mr. Alorris je bil tu; za vsako ceno vas je hotel videti.
SAHEB (odpre pismo z ministrstva). Mr. Morris? Kdaj? Čemu miu nisi dejal, naj počaka? (Ram se smuče okrog misijonarja s svojo nalogo, a ta se ne zmeni
SAHEB. Da, pakka... in ti boš moj mali učitelj v tej šoli.
RAM. A takrat bom že velik.
SAHEB, Upajmo. . . Zdaj pa angleška naloga, kje jo imaš?
RAM. Grem ponjo. (Spet k mizici in nazaj.)
SAHEB (Francisu). Francis, kako daleč smo s šolskimi seznami?
FRANCIS (vzame poročilo, ki ga, je zanj.)
FRANCIS. Kako uro je tega. Bil sem ravno pri delu. Takoj je odšel, pa je naročil, da se bo vrnil še pred obedom... Da, tudi Ali je prišel.
SAHEB. Ali, (.ve nasmehne). Po denar je prišel, kot vsak mesec. Kdaj se izteče ta mesec?
FRANCIS. Pojutrišnjem.
SAHEB. Naj kar lepo počaka, (Nenada osupne nad pismom, ki ga, prebiča.) Poglej no, kako slaba novica!
FRANCIS. Pa ni odgovor prosvetnega ministrstva?
SAHEB. Prelep odgovor! šole vlada ne more priznati in tako ji tudi podpore ne more nakloniti. (Ram ponuja svojo
nalogo.) Kaj pa je vendar, Ram, da že celo uro plešeš okrog mene?
RAM. Saheb, ukazal si mi, niaj ti prinesem angleško nalogo.
SAHEB. Prav, prav. Ram, daj, še enkrat ipreglej; gotovo so še napake.
RAM (ve z vzdihom vrne k svoji mizici, a še preden sede, postaji). Saheb, naj prinesem juho?
SAHEB. Nobene juhe zdaj. Najprej moramo urediti tele stvari. (Francisu.) Torej, Francis, naša šola ne bo prejela podpore.
FRANCIS. Le zakaj ne?
SAHEB Zakaj? Ker ni drugega kot otep slame na štirih kol eh; in pa ker tiste naše stene iz blata niso vredne da bi med njimi abecedo učil. Na, tole tu je pa višek. Pravijo, da smo drugim šolam odjedli kar dvaindvajset otrok.
FRANCIS. Saj bo držalo, oče.
SAHEB. Daj mi no seznam. (Odrine krožnike.)
RAM (ki opazuje od daleč). Ves moj trud je proč!
SAHEB. Nikar no, Ram, saj nisem Hič razbil.
FRANCIS. Drži kot pravim! (Z od-prtim seznamom.) Deset novih učencev iz hindujske šole in dvanajst iz protestantske.
SAHEB. Koliko fantov pa je potem sploh pri nas?
FRANCIS. Stooseminštirideset vseh.
SAHEB (sam ugotovil, da je tako). Prav, pa naj hodijo k nam! še bolje!
(Se nadaljuje.)
Dva prizora iz pričujoče igre.
MISIJONSKI DUHOVNI ŠOPEK
VISOKEMU POKROVITELJU SLOVENSKE MISIJONSKE ZVEZE ŠKOFU GREGORIJU ROŽMANU
poklanjajo slovenski misijonarji in njih verniki z vseh strani sveta svoje molitve in žrtve v zahvalo za njegovo in naše misijonsko sodelovanje.
Kot omenjamo že v poročilu o šesti misijonski veletomboli v Buenos Airesu, kateri je prisostvoval tudi visoki pokrovitelj Slovenske misijonske zveze škof Gregorij Rožman, je ta naša zamejska misijonska organizacija za to priliko povabila slovenske misijonarje in misijonarke, naj v znak hvaležnosti škofu Rožmanu s svojimi otroci in drugimi verniki zberejo in darujejo duhovne šopke molitev in žrtev, darovanih Bogu s toplimi prošnjami za duhovno in telesno dobro visokemu pokrovitelju slovenskega misijonskega dela v zamejstvu.
Slovenski misijonarji so se z navdušenjem odzvali temu vabilu in takoj začeli organizirati molitve in žrtve za Prevzvišenega, vsak okoliščinam svojega delokroga primerno. Dočim so nekateri, ki delujejo po velikih zavodih s 1000 in več gojenci, lahko zbrali duhovnih darov v nepričakovano visokih številkah, so spet drugit ki žive in delajo bolj osamljeni, v nič manjši vnemi mogli Prevzvišehemu pokloniti le svoje osebne žrtve in molitve.
V tej in prihodnjih številkah bomo skušali objaviti te duhovne šopke slovenskih misijonarjev našemu misijonskemu pokrovitelju, skupaj s toplimi mislimi in pozdravi, s katerimi so darovalci spremili svoje duhovne dari. Naj bo objava vsega tega Prevzvišenemu in nam dokaz misijonske ljubezni in hvaležnosti slovenskih misijonarjev njemu in vsem nam, ki pod njegovim vodstvom z njimi sodelujemo pri delu za osvojitev sveta Kristusu!
JA1PQNSKA
Novi misijonar />, Vladimir Kos S.J. piše iz Tokya: “Daši sem v zvezi z vsemi mogočimi ljudmi, nimam svojih “vernikov”, zato 'se odzovem Vašemu povabilu z osebnim darom za Prevzviše-nega: Tri presvete daritve prima inten-tione zanj.”
S. Maria Macnisa Luževič FMM iz Tokya: “ Včeraj 24. dec. sem prejela od naše č. m. prednice duhovni šopek od na-
ših stark, ki je bolj skromen, kajti polovica jih je še v poganski veri. Jaz sama pa posvetim Prevzvišenemu vse moje žrtve in dobra dela, da ima delež pri njih zasluženju.’’ — Pismu je priložen duhovni šopek v lepi lopremi s kitajsko sliko in ornamentiko, v francoskem jeziku s sledečo vsebino: Pater 144, Ave 250, Gloria 134, Chiapelets 326, Litanies de St.
V.	7, Comm. 22, Messes 12, Orais. Jac. 500, Viisites au St. Sac. 10, Patience 16, Charite 17, Sacrifices 10. Pripominjamo,
<la piihaja ta duhovni šopek iz tistega zavoda za starke, ki je pred dvema letoma doživel strašno nesrečo, o kateri je vse svetovno časopisje pisalo, ko je zgorelo v požaru kakih 90 stark, ki so živele v zavetišču tega 'misijona Frančiškanskih Marijinih misijonark na Japonskem.
Usmiljenka s. Benjamina Kmrdinm- \pi-še iz O sake: “Naj dobri Bog bogato blagoslovi in povrne Vaš trud za veselo iznenadenje ljubljenemu Nadpastirju v pregnanstvu, v begunstvu! Z njim ču-timo( zanj molimo! Do konca decembra bomo darovali: 93 isv. maš, 93 sv. obho-jil, 85 rožnih vencev, 5.500 Zdravih Marij, 2.700 vzdihljajev in 150 žrtev.”
Se druga usmiljenka z Japonske, s. Cirenija Jug iz Obayia&hi je poslala lepo izrisan duhovna šopek s tole pripombo v spremnem pismu: “Radevolje se odzovem Vašemu vabilu za duhovni šopek Prev-zvišenemu, V naglici ismo ga nabrali ... Trgala so to duhovno cvetje hvaležna srca, tudi poganska, naših malih gojenk in otroškega vrtca, ki vsi znajo moliti Oče naš in Zdravo Marijo, tudi če še niso krščeni.” — Duhovnii šopek pa takole izgloda:	“Prevzvišenemu gospodu
ŠKOFU ROŽMANU ob priliki njih o-biska v Argentini v zahvalo za njih pokroviteljstvo nad delom za slovenske misijonarje. Duhovnii šopek poklanjajo usmiljenke sv. Vincencija iPavelskega iz Barat Home, Obayashi, Japonska, pa njih bolniki, otroci otroškega vrtca lin nedeljske šole Nakatakanmtsu: Svetih maš 80, obhajil 70, rožnih vencev 270, oče-r.ašev 1520, zdravamarij 1820, čast bodi 750.
Kamosijanka s. Anica Miklavčič iz Tokyo, piše to!e: “Duhovni šopek za Prev-zvišenega škofa Rožmana je res lepa misel, zato se tudi jaz prav rada temu pridružim. Žal mi ne moremo povabiti k temu naših otrok in drugih, s katerimi imamo stik, kajti vsi, ki k nam zahajajo, so še pogani in teh reči še ne razumejo. Zato je moj duhovni šopek res samo moj in predstavlja število molitev in dobrih
del, katere 'bom v teku naslednjih 4 mesecev darovala za Prevzvišenega: Sv. maš 120, isv. obhajil 120, rožnih vencev 130, obiskov Najsvetejšega 300, 240 križe" ' vh potov in 2.400 malih premagovanj.”
VIETNAM
Iz svoje nove postojanke v Sajgotm je poslal lep duhovni šopek v vietnamščini ravnatelj g. Andrej Majcen SDB. Njegovo pismo takole «love:	“Prejel sem
Vaše pismo in prav rad se odzovem Vašemu povabilu za duhovni šopek Prevzvišenemu, sapi je naša sveta dolžnost mioliti za naše dobrotnike. Sicer se vedno vsak dan v posebnih iskupnih molitvah spominjamo naših živih in pokojnih dobrotnikov. Tokrat je pa družbica sv. Rešnjega Telesa pripravila še poseben duhovni šopek našemu preljubemu in prevzvišenemu gospodu škofu ter vsem slovenskim misijonskim prijateljem. Tu priloženo imate v vietnamščini takole napisano: DUHOVNI ŠOPEK. — Gospodje salezijanci ter vsi gojenci naselja Kristusa Kralja spoštljivo darujejo s srcemi, ki ne pozabi velikih darov, mon-signorju Gregoriju Rožmanu ter vsem slovenskim dobrotnikom 375 svetih maš, 375 rožnih vencev, 115 svetih obhajil, 410 obiskov Najisvetejišega, 230 dobrih del — ter prosijo Mater Marijo, da pošlje na vse mir in duhovno srečo v novem letu 1957.”
JAVA
Tamkaj imamo slovensko uršulinko m. Deodato Hočevar, ki se je takole odzvala našemu povabilu: “Vaša ideja o duhovnem šopku molitev in žrtev za IPrevzvi-šenega me je zelo navdušila. Z otroci mojega razreda šole “Santa Maria” Dja-karta, opravljam devetdnevnico molitev in žrtev za Prevzvišenega gospoda škofa Rožmana. V razredu imam le šest 'katoličank, toda vprašala sem vse otroke, če bi se hotele pridružiti devetdnevmici. Dobila sem navdušeni odgovor: Da! Katoličanke so devetdnevnim zveste, od drugih moremo pričakovati manj, toda z mašo dobro voljo boste zadovoljni, upam.”
Brat Joško Kramar pošilja iz Burme lepo pismo in bogat duhovni šopek učencev obrtne šole salezijanskih misijonarjev v Mandalayu: “760 svetih maš, 220 sv. obhajil, 795 rožnih vencev, 15.760 zdihljajev, 1.300 zatajevanj. Dar Družbice sv Jožefa v Mandalayu, Burma.”
SIAM
Krasno sliko siamske Mai-ije z Jezusom Je narisala in z duhovnim šopkom pa-slalam. Frančiška Novak O.S.U. iz Bangkoka. V spremnem pismu tole pnavi: “Že Pridno darujem molitve in žrtve v nadene našega velikega slovenskega škofa in tudi učenke bodo kaj darovale, da-'®i maši otroci seveda vse to bolj malo razumejo, saj še ne poznajo strahot rdeče vlade In vojske, ker vsega tega še niso izkusile.” Besedilo duhovnega šopka se Pa takole glasi: Prevzvišeni dr. Gregorij Riožman! V hvaležni vdanosti sem in bom darovala po Mariji božjemu Srcu zai Vas in Vaše apostolske namene vse molitve, delo, trpljenje in veselje mojega misijonskega življenja v decembru 1956 in v januarju 1957 in bom tudi pozvala svoje učenke, naj darujejo kaj molitev in žrtev za našega dobrega slovenskega škofa. — -Sličica predstavlja Kraljico te naše drage miisijjonske dežele po zasniutku tukajšnjega salezijanskega misijonarja; ornament je narodni. Naj Vam 'bo to moje skromno delo simbol moje hvaležne vdanosti Vami, Prevzvišeni, in dragi -slovenski domovini. S prošnjo za blagoslpv zase in za vse maše misijonsko vzgojno delo, za naše otroke, njih družine in za vse to ljudstvo, z globokim spoštovanjem in prošnjo za me-mentr» pri sv. maši. — Marija Frančiška Novak, OSU. (Anica Novak -iz Ljubljane.)
Tudi m. Ksaverija Pirc, ravnateljicia-uršulinisfcih zavodov v Bangkoku, -se je odzvala s sledečim pismom im duhovnim šopkom: “Z velikim veseljem se odzovem Vašemu vabilu za duhovni šopek. Kaše katoliške učenke rade molijo za vse velike zadeve svete Cerkve. Moliti po namenu -našega Prevzvišenega -gospoda
škofa ljubljanskega, -ki molsi žrtev pregnanstva že nad deset let, je gotovo vredno naše največje gorečnosti. Duhovni šopek: Svetih maš 112, svetih obhajil 112, rožnih vencev 182 in premagova-nij 346.”
INDIJA
Jezuitski brat Janez Gerrnek deluje v velikem jezuitskem kolegiju, kjer je že precej katoliške mladine, zato je pa tud' njegova žetev za duhovni šopek Pirev-zvišenemu toliko bogatejša. Takole piše: “Tu Vam pošiljam mali duhovni šopek, ki -sem ga nabral med našimi iz sirotišnice in bolnišnrce: Svetih maš 3931, sv. obhajil 3-751. duhovnih obhajil 269, sv. rožnih vencev 5184, obiskovanj Najsvetejšega 5670, zatajevanj 8875, bolečin 60. — Tudi jaz molim za -škofa Rožmana in za vse njegovo delo”
P. Jože Cukale S.J. pa- piše: “Zelo mi je žal, da nisem mogel pravočasno poslati kak -duhovni šopek za ‘Prevzvišenega. BM je velik očetovski prijatelj posebno mladih duhovnikov, im tudi -moj. Dek'eta Marijine družbe, ki jo vodim, so začele z molitvami aanj in obljubile nadaljevati. Prav tako maše Križarke z rožnim vencem in sv. Obhajili."
Gospod Pavel Bernik iz Mawlaya v Shillongu ■v Asamu je poslal tole pismo za Prevzvišenega: “Zvedel sem o veliki misijon-ski prireditvi, ki se bo vršila v daljnem Buenos Airesu na piraz-nk Svetih Treh Kraljev v Vaši navzočnosti. To dejstvo bo prireditvi dalo poseben sijaj, nam slovenski-mi misijomairjem pa lepo priložnost, da se V-am, Prevzvišeni, vsaj nekoliko oddolžimo. Vemo, da Slovenska misijonska zveza kljub raznim neprilikam življenja na tujem zato tako lopo deluje ter nam misijonarjem tako izdatn-o pomaga, ker i-rriai nad 'seboj Vaš n-adpasti tiski blagoslov ter Vašo očetovsko širokogrudno pobudo. Tu Vam pošiljam ma! venček duhovnih darov v znak hvaležnosti moje ter naših bogoslovcev. Člani misijonskega odseka Družbe Brezmadežne iso se prav radi odzvali mojemu povabilu k molitvi in žrtvam za Vas,
Prevzvišeni. Z naše strani Vas pa lepo prosimo za Vaš očetovski tolagoslov!” — Piilafia v angleščini pisano pismo vodnika Misijonskega odseka tamkajšnjega salezijanskega bogoslovja, katero med drugim navaja tudi število duhovnih darov: Svetih maš 254, sv. obhajil 264, sv. rožnih vencev 286, obiskov Najsvetejšega 755, duhovnih obhajil 660, zdihljajev 4770 in premagovanj 520.
Južna AFRIKA
“Škoda, da je Vaše vabilo za duhovni šopek pokrovitelju Slovenske misijonske zveze prišlo v času, ko so skoraj vsi naši otroci odšli na počitnice k sorodnikom in znancem; tako je naš duhovni šopek bolj skromen. Naj ljubi Bog obilno bla-gioslovi našega vrlega nadpastirja!” Ta ko ]>iše 8. Vincencija Novak, oblatinja sv. Frančiška Šaleškega, ki iz Keimoesa pošilja sledeči duhovni šopek:	Rožnih
vencev 88, sv. obhajil 70, svetih križevih potov 15 in različnih zatajevanj 300.
M. Ksaverija Lesjak OSU, pošilja tale duhovni šopek: 335 sv. maš, 120 sv. obhajil, 200 obiskov Najsvetejšega, 537 rožnih vencev, 308 desetk rožnega venca. 600 žrtev, 700 'molitvic “Spomni se”, 700 očenašev in 700 zdravamarij. — iPiri-pominja, da je to duhovni dar zamorske mladine njenega misijona in njen osebni.
S. Elizabeta Pogorelc, tudi oblatinja, piše iz misijona Pella sledeče: “Z najsrčnejšim veseljem se pridružim Vašemu lepemu vabilu za duhovni šopek našemu nadpastirjiu. Sirote našega misijona, 38 po številu, so v teh nekaj dneh z veseljem darovale ta šopek: 5250 molitev, 1575 žrtev rin 525 rožnih vencev”.
In brat Valentin Poznič FCS z misijona Gien Cowie pošilja svoj osebni duhovni dar is temile besedami: Za Prev-zvišenega bom daroval 20 svetih maš in sv. obhajil in 20 rožnih vencev. Ljubi Bog naj blagoslavlja delo našega škofa še dolgo vrsto let!
i
PRIPOROČAMO!
KRALJESTVO BOŽJE 1957
i	i
Pismo sv. Očeta. — En Bog, en Kristus, ena Cerkev (Dr. J. | I Vodopivec). — Molitev (M. J. Lermontov). — Evharistični apo- | i stolat molitve za zedinjenje vzhodnih Cerkva (M. šaruga). —
I Arpečim bratom (S. Janežič). — Slovenci in velehradski kon i greši (F. Dolinar)). — Velika noč in post v bizantinsko-slovenskem I I obredu (A. Koren S.J.). — Rimsko prvenstvo in Rusija pri So- | | lovjevu (K. Kozina). — Srečanje (S. Janežič). — Ivan Koligri- | i vov (Dr. P. Krajnik). — Papeški Ruski Zavod (K. Kozina). — | i Iz Rusije se je vrnil (Dr. P. Krajnik). — žarki upanja iz Fatime j 1 (K. Kozina). — Grški samostan Grottaferrata pri Rimu (A. Ko- I i smač). — Velehradski kongres v Združenih Državah (P. Dolinar). | I — Benediktinska opatija Niederalteich in vzhodni apostolat (Dr. 1 = M. Turnšek). — Stiska Opatija in njeno delo za cerkveno zedinje- f j nje (Dr. M. Turnšek). — Od vzhoda do zahoda (Kronika). — I i Knjige, Revije. — Slike (okrog deset).
Izdalo Apostolstvo sv. Cirila in Metoda; uredili dr. J. Vodo- \ \ pivec, F. Dolinar, S. Janežič; opremil R. Vodeb. Tisk: Tiskarna 1 = Družbe sv. Mohorja v Celovcu.
........................II llllllll.Ulil Hill.I.tllllltllllllllllt.I.Ulil...Illl4
DAItUVI ZA MISI.IUNE
V sklad za slovenske misijonarje so darovali:
U.S.A. (od 11. XI. do 31. XII. I960): 100 dolarjev:	Neimenovana (običajni
letni dar za misijone). — 50 dol.: Neimenovani zdravnik (za o. L. Demšarja S. J. 30 in za o. V. Sedeja S.J. 20 dol. £a njene m sijonske potrebe)) — 3z dol.: Mrs. Agnes Rom (v zahvalo po zaobljubi). 22.50 dol.: Mrs. Jannie M izovec.
-	Po 20 dol.: Miss Josephine Perusek 1 za mis. 1. Kusteca S.D.B.) ; Neimenovana. — 10 dol.: Mrs. Tončka Klammer (za o. J. Cukale S.J.). — 7.50 do!.: Mrs. Prances Koprivnik (po Rev. J. Vovku). — Po 5 dol.: Svetnik Anton Merkun; Mrs. Moder (po Rev. J. Šuštaršič); Mrs. Anna Zadnik; Mrs. Barbara Schweiger; Mrs. Antonija Fortun. — Po 3 dol.: Mrs. Kostevec (za molitve za Cirila Koste-vec v misijonih); Mr. Frank Tushar. — Po 2.50 dol.: Mrs. Sonja Kregar; Mrs. Mary Kerzich; M'r. Jože Simič; Mr. France Draženi. — 2 dol.: Mrs. Pavla Ožbevt (v zahvalo v dober namen). — Po 1.50 dol.: Mis Katarina Vindišar; Miss Kathy Popesh. — 1 dol.: Mrs. Johana Petkovšek. — Po 0.50 dol.: Mrs. Theresa Škrabe; Rev. Jože Vovk.
CANADA: 15 dol.: Mrs. Marija Pri-’"ož ' (v zahvalo za uslišano prošnjo).
-	Po 2.50 dol.: Mrs. Frances Palčič; Mr. Vid Rovanšek; Mr. Starko Bric. — Po 1 dol.; Mrs. Frances Tegel; Mr. Francelj Albin Jr. — Po 0.50 dol.: Mr. Jože Andolšek; Mr Anton Kranjc; L.
M.
VENEZUELA: Marija in Meta llija, za najpotrebnejše v misijonih, 10 dol.
TRST: Družina Sosič, 5.000 lir; N.N., za misijonarko Anico Miklavčič, 1.000 lir; G. Lazar (po Rev. Dr. Prešern), 10.000 lir.
ARGENTINA: Ga. Viktorija Čop, 15 pesov; G. Ovčjak, Mendoza, 50 pesov;
N.	N., 5 dolarjev; Rev. Anton Žagar. 100 pesov.
Razno za misijone so darovali:
ANGLIJA: Ga. M. Žebot, 1 funt; A. Zle. 8 šil.; J. Grčal-, 8 šil.; P. Selak, 8 šil.; M. Grkman, 8 Sil.
AVSTRALIJA: Ivan Kovačič, 10 šil.; Peter Skok. 3 šil.; Fr. Dežman, 2 Sil.; N.N., 3 šil.
ARGENTINA : G. Silvester Širn, Mendoza, 05 pesov; N.N., Mendoza, 35 pesov; no g Ovčjaku, 78 pesov; g. M. Bank, Mendoza, 40 pesov; G. J. Arnšek, 100 pesov; N.N., San Martin, 955 pesov; F- arčiška Ob’ak, 100 pesov.
TRST: N.N., po Dori Kosovel, za krst pogančkov na ime Ciril in Metod, 1.000 iir; Vončina Marija, za krst pogančka na ime Franc, 500 lir; č. s. Leandra, Dolina, za krst p>g. otroka, 1.100 lir.
V tiskovni sklad KM sta darovala:
Mrs. Anna Brula, 1 dolar; Mr. Lojze Zorenc, 1.50 dolarja. Oba iz U.S.A.
Znamke (rabljene) ali za znamke (poštnino) so darovali:
U.S.A.: Miss Kathy Popesh; Rev. Michael Popesh; Mrs. Julijana Kragel; Mrs. Julijana Kragel; Mrs. Johana: Petkovšek; Miss Mildred & Josephine Pe' rusek; Mrs. Jennie Cankar; Svetnik An. ton Merkun; Mr. Luka Kumar; Mrs. Mary Skul; Mrs. Jennie Mazovec; Miss Katarina Vindišar; Mrs. Agnes Bukovec; Mrs. Anica Tušar; Rev. Martin Djrkin C.M.; Mrs. Agnes Kompare; Mrs. Caroline Gregory; Mrs. Ažman; Mrs. Ana Kupina; Miss Marija Ciber; Mrs. Olga Župančič; Mr. Frank Starin; Mrs. Katarina Spreiitzer; Mr. Tone Iv«:; Mrs. Mary Mihelich.
KANADA: Mr. Marjan Medved.
JORDAN: Sestra M. Angelina Martelanc.
TRST: Marijina družba, Via Risor-ta 3 (večkrat).
ARGENTINA: č. s. Libija, Krek; svetnik Klemenčič; č. g. Avguštin; več neimenovanih.
KAZALO
Naslovna stran. Kisal France Gorše. U.S.A., Fotografija: Misijonar pridiffuje • • • • Ovitek
Druf^a stran ovitka:	ški»l'
Rožman meti rojaki v Argentini
Taje v temo! i dr. Ignacij Lenček) ........................ 1
Za tebe. sveti oče (Vladiniir Kos >	  •*
Baragovo misijon išče ........... 4
VI. Misijonska	veletombola	7
Misijonski pozdrav Nadini-
stirju (td) ................... 10
‘-lvatn>iiškt iiiisijoni” so splošen misijonski mesečnik, glasilo papeških misijonskih družb, slovenskih misijonarjev, '‘Slovenske misijonske zveze” in ‘‘Južnoameriške Baratrove zveze”. Izdajajo f-a slo' venski lazaristi. Urejuje Lenček Ladislav C.M. Upravlja Petek Janez C.M. - Naslov uredništva in uprave: Montes de Oea .‘{20, B:s. Aires, ArgontiJia. Tiska “Fedorico GroU>”, Mortes de Oca .'i*20 (Lenček Ladislav C.M.». - S cerkvenim dovoljenjem.
NAROČNINA 'KATOLIŠKIH MISIJONOV" ZA LETO 1957:
V Argentini 45 pesov; v U.S.A. in Kanadi 2.50 dolarji»'; v Italiji 1.400 lir; v Avstriji 40 šilingov: v Angliji in Avstraliji 1 funt; v Franciji 800 frankov. Drugod 2.50 dolarja.
Rim. Atene, Nairobi in nazaj Idr. Jezernik) ......... i:»
Siam ali Thailand <M. K*»a-verija Pirc) ................ £G
VTovice iz Bangkoka (M. Franč. Novak) .............
Tiha tožba (Vladimir Kos)	J17
Keka j pravil za bonce ....	-»8
Spreobrnjenje protestantke . .	40
t misijonarji v Belg. Kongu (K. KerSevan C.M.)	  4:{
Makao, matica misijonov (I).
Pokorn C.M.) ................ 54
G Majcen v novem delokrogu 57
Kristusova oporoka (N. Je-
ločnik) ..................... 62
Prošnja za misijonarje (Severin >lali) ................ 62
O narodih in ljudstvih v mi.
sij. deželah Indija ....	*»4
Smo poučeni o Baragi? ....	00
Zahvala Baragi .............
Trije Baragovi molčeči glasniki v Marquettu »Dr. Franc Jaklič) .............
Iz pisem slovenskih misijo-
narjev .................... K*
Pismo misijonarke otrokom .	00
Pisna* iz Jeruzalema ....... 02
MISIJONSKE TISKOVINE SE PLAČUJEJO NA SLEDEČIH NASLOVIH
Ai'geutiiia: Petek Janez CM, Misijonska -pisarna,! Montes de Oca ”20, Buenos Aires.
U.S.A.: Rev. Charles Wo’bang CM, St. V ncent’i Sem., 500 East Chelten Ave., Philadelphia 44. IPa.— Rudi Knez, 13810, Eaglesmere. Cleveland 10, Ohio. — Mary V avpotič, 1923 W. 22nd Pl. Chicago 8, 111. — Anica Tushar, Box 731, Gilbert, Mimi.
Kanada: Rev. John Kopač CM, 594 Manning Ave. Toronto 4. Ont — John Marentič, 382 VVellesleV St. E., Taranto, Ont. — Rev. Martin Turk. 545 M'athon Ave., North Vancouver, B. C. — Ant ( ■nija Čuden. 3958 Lava! Ave, Montreal, Que.'(
Italija: Dr. Kazimir Humar, Corte s. Il:ir'o , Gorizia.	i
Trst: Oddajati na nas.ov: Marijina dražba. Vi;/ Risorta 3.	(
Avstrija: Rev. Alojzij Luskar, Kauen 14, P. St,' Kanzian -j. J., Kärnten, Arstria. - Rev. Miclavčic. Anton, Spittal a Drau, D.P. Ca np, Karaten i Austria.	J
Avstralija: Franc Vrabec, 28 Beaufort St., Woadl ville, S. Australia,	]
\’ .stalih deželah sprejemajo iz prijazno ti
naročnino slovenski dušni past:rji.	_
Po misijonskem svetu 	 Kdo bo plačal? »Herman	1)7	Registra de	iff m
Haeck S.J.)			103		
Misijonski duhovni šopek	100	lai Prop. Int.	
Kraljestvo božje 11)57			112	No. 528.263	3!i
Darovi za mivijone 	 Ovitek			
TARIFA REDUCIDA
conoesion r.eiz
ta
I
Imprv' • • n TmIUt-- <.rntiio. l'*-• hHico Grote, M* m d* O g 320, Boetio* Aires, Argentina.