Hojka — božično drevo.
Majdičevim deklicam za božičnico 1906. priredil in podaril A. Šj>an.
Vsebina po znani pripovedki:
Stara, ubožna ženica, ostavljena -od vsega sveta, gre nabirat v gozd suhega listja, da bi si napravila toplo in mehko ležišče, toda nobeno drevo ji ga ne privošči. Že hoče žalostna in prazna oditi, tedaj se pa starka zasmili hojki, ki ji ponudi, ker nima listja, svoje storže, da si zakuri z njimi. Starka jih hvaležno sprejme in prosi Boga, naj hojki poplača njeno usmiljenost. Ta prošnja je bila uslišana. — Angel božji pride in pove hojki, kaka čast ji je določena: ker je bila usmiljena, postane božično drevo.
Osebe:
Mlajše tri deklice predstavljajo gozd, in sicer ena z bukovo vejico bukev, druga z lipovo vejico lipo, tretja s hojevo vejico hojo. Okolo bukve in lipe leži listje, okolo hojke leže storži (češarki). — Četrta deklica, primerno oblečena, predstavlja angela. Najsta-rejša — stara ženica — je slabo in ubožno oblečena ter ima vrečo.
I.   prizop.
Bukev, lipa in hojka stoje na svojem mestu in predstavljajo gozd. Vse je tiho in mirno, samo vejice se gibljejo, kakor da bi jih majal veter.
II.   pfizop.
Stara zenica, malo sključena, pride in postoji ob strani.
Ženica:   Prišla je zima, z njo sneg in pa led; povsod jo naznanja uboštva sled. —
^   270    kh
Oj, kako zebe me v stare kosti, lakota tare me, srce boli. — Postelje tople mi manjka doma, kdo pač siroti starki kaj da! —
Ozre se proti gozdu.
Listja nabirat tja v gozd se podam, da vsaj blazinico mehko imam. —
Gre proti bukvi.
Bukvica ljuba, usmili se me, '        glej, kako tare me hudo gorje! — Malo mi listja podari nocoj, v vreco ga denem in vzamem s seboj; v posteljo mehko služilo mi bo, tebe hvalila bom vedno lepo. —
Bukev:   Listje jaz rabim sama zase,
glej, korenine iz zemlje mole; moram pokriti jih, čuvati jaz, da ne uniči ledeni jih mraz. Ženica gre k lipi.
Ženica:   Lipa dišeča, usmili se me,
glej, kako tare me hudo gorje! — Malo mi listja podari nocoj, v vrečo ga denem in vzamem s seboj; v posteljo mehko služilo mi bo, tebe hvalila bom vedno lepo.
Lipa:   Cvetke uboge se zime boje, hudega mraza prezebajo že. Če ti dam listja, mi one umro, čuvati tnoram z njim cvetke skrbno.
Ženica (žalostno):   Postelje tople niinam doma,
kdo pač sirotici starki kaj da! — Drevje ni v gozdu usmiljeno več, glad ga ne gane, pogled ne proseč! — V kočico svojo iz gozda zbežim, kakor doslej naj še dalje trpim! Hoče oditi.
Hojka:   Žena uboga, ne plaši se me, igle so ostre, a mehko srce. Morda pomagati morem ti jaz, vidim, da trese te zima in mraz. — Moje češarke si vzemi s seboj, v peči si toplo zakuri nocoj!
Starka pobira storže in jih deva v vrečo.
Pod božičnim drevesom
~5h    272    Hg-
Ženica:   Bog ti povrni, oj, hojka, tvoj sad, da bi nabiral ga vsakdo še rad! V širnem tem gozdu usmiljenja ni, pač pa imela si, hojka, ga ti. Ker si sočutje imela z menoj, Bog blagoslovi te, hojka, nocoj! —
Starka je medtem pobrala storže, sedaj se vzravna in pogleda proti nebu.
Ženica (svečano):    Ljubi Bog v nebeškem raji, ki vse vidi in vse ve, videl je nocoj i naji, hojka, le veseli se! — Hudo kara, dobro vrača, hojke blage je vesel. Čaka krasna tebe plača, angel k tebi bo dospel.
III. prizor.
Angel pride.
Angel:   Ljubi Bog v nebeškem raji,
ki vse vidi in vse ve,
slišal je nocoj i vaji —
hojka, le veseli se!
Hudo kara, dobro vrača,
čaka te še krasna plača
za usmiljeno srce. — Svečano.
Lepši sad boš zdaj imela,
boš pozimi zelenela,
o Božiču vsa blestela,
božje detece boš grela
in ga gledala vesela.
In otroci, ki so vrli,
bodo vsi veseli zrli
na sadove,
na darove,
ki jih, hojka, boš nosila, • med otroke jih delila . . .
Glej! ... Božično drevo zažari v lučih.
Vseh pet deklic;   Jej!