NORVEŠKA ŠTUDIJA
O ZGODOVINI RUSKEGA KNJIŽNEGA JEZIKA*
Pričujočo knjigo mlajšega norveškega slavista Alfa Grannesa, ki je že znan po svojih bolgarističnih in rasističnih razpravah', lahko uvrstimo med važnejša neruska dela o novejši zgodovini ruskega jezika^; po utrjeni metodi, ki jo poznamo iz knjig in razprav njegovih učiteljev Chr. Stanga^ in A. Gallisa je zbral in analiziral nižjepogo-vorne (rus. pros(orečnye, angl. low coHoqui-al) narečne prvine v jeziku ruske komedije in komične opere v drugi polovici 18. stoletja, vendar se je pri tem omejil samo na fonetične in morfološke pojave. Korpus 40 del zajema čas od komedije A. P. Sumaro-kova Ssora u muža s ženoj (1750) do komedije v verzih V. V. Kapnista Jabeda (1798); pri izboru se avtor ni oziral na literarno-umetniško vrednost posameznih del, šlo mu je predvsem za kontinuiteto po desetletjih, zato srečamo med komediografi tudi imena, ki jih zaradi neizvirnosti ruska literarna zgodovina sploh ne omenja. To dejstvo seveda ne zmanjšuje tem komedijam vrednosti, kadar jih obravnavamo kot jezikovni vir, saj v njih marsikdaj prav zaradi neznatnih umetniških ambicij in neupoštevanja Iterarnih norm in tradicije celo bolj plast'čno zaživi takratna jeziKovna resničnost. Za analizo je avtor uporabljal besedila iz zanesljivih kritičnih izdaj ali v izdaji iz 18. stoletja (Rossijskij featr ili Pol-noe sobranie vseh rossijskih featral'nyh sočinenij, SPb., 1786-94).
Komedija je bila po nauku Lomonosova o treh stilih (ki je bil seveda v skladu s sočasno povsod naglašeno, sicer pa že iz antike izvirajočo teorijo o literarnih zvrsteh) »najnižja« literarna zvrst, zato so imeli pisci (tudi če bi se res držali lomo-nosovskih načel) v njej največ jezikovne svobode; za oznako oseb in ustvarjanje smešnih položajev so črpali iz vseh jezikovnih plasti — od »visoke« cerkvenoslo-vanščine do »frivolne« francoščine, najučinkoviteje pa so se poigravali z nižjepogo-vornimi in narečnimi ruskimi prvinami (prim. odlomek iz Matinskega komedije »Sankt-Peterburgskij gostinyj dvor« (1781): Volno tabe menja vsklepac'. Vot poslušajte cosnve os'pođa, kak eto dzelo by/o. Ehal ja uličej s obozom. Milost' tvoja ceiez uliču šel, itd.). Prav takšne prvine, njihova množičnost in časovna distribucija, pomagajo pri natančnejši rekonstrukciji celotnega jezikovnega stanja.
Najtežjo nalogo je moral avtor razprave rešiti že na samem začetku, ko se je odločal za izbor in oceno imenovanih prvin; medtem ko je termin »dialektnoe« sicer jasen, je vendar podoba ruske narečne razčlenjenosti v 18. stol. še dokaj meglena, tako da avtor posameznih pojavov ni mogel natančneje lokalizirati; teže je z vsebino termina »prostorečnoe«, ki ga še najbolje prevedemo z nižjepogovorno*; v 18. stoletju se je v glavnem povezoval z govorom nepismenega »prostoljudina« ne glede na narečni izvor, tako da bi pri nas ustrezal tudi ohlapni izraz ljudsko. Avtor se je pri ocenjevanju posameznih pojavov opiral na vsa važnejša slovnična dela tiste dobe, najzanesljivejši vodnik pa mu je bila slovnica Lomonosova (1755); pomagal si je tudi s slovnicami Adodurova, Groeninga, Schlötzerja in Barsova ter s prvim akademskim slovarjem (v 2. izdaji, 1—6, 1806-22); v splošni orientaciji o jezikovnih razmerah dobe se je avtor naslanjal na ugotovitve V. V. Vinogradova in G. O. Vinokura". Kljub prizadevanjem je večinoma opuščal ločevanje m.ed nižjepogovornimi in narečnimi prvinami, saj so meje komajda ugotovljive. Pri tem in onem pojavu, ki ga avtor uvršča v ti dve plasti, je tudi dvomljivo, ali res spada samo sem, in ali ni bil enako razširjen v višjih pogovornih plasteh, npr. rod. na -u in mestnik na -li v ednini sam. m. sp., otrditev s v glagolskem morfemu -s', -sja, ipd.
Da se avtor ni lotil tudi leksikalnih prvin, ki izvirajo iz teh dveh plasti, je razumljivo; za rusko besedišče 18. stol. obstaja že
* Alf Grannes, Prostorecnye i dialektnye ^lementy v jazyke msskoj komedii XVUI veka. Universitcls-vorlaget, Bergen—Oslo—Tromsö, 1974, 283 str.
1 Etudes sur les tiircismes en bulgare. Oslo 1971; gl. Scandoslavica XV, XVI, XIX.
' Prim. A. Martel, Michel Lomonosov et Ja langiie litteraire russe. Bibliothzque de l'Institut Frangais de Leningrad, XIII, Pariz 1933; B. O. Unbegaun, La langue russe au XVIe siMe (1500—1550) I. Pariz 1935; F. Cocron, La langue russe dans ia seconde moUie du XV//e siäcle (Morphologie). Bibl. russe de l'Institut d'Etudes slaves XXXV, Pariz 1962. ' La langue du livre Učenie i hitrost' ratnago stroe-nija pehotnyh ljude j (Kil). Oslo 1952; idr.
* Prim. rabo tega termina v Slovarju slovenskega knjižnega jezika L Ljubljana 1970.
* V. V. Vinogradov Očerki po istorii russkogo li-teraturnogo jazyka XVU—XIX vv. Leyden 1949; G. O. Vinokur, Russkij literaturnyj jazyk v pervoj polovine XVUI veka; isti, R. lil. jaz. vo vtoroj polovine XVUI veka — v knjigi: Izbrannye raboty po russkomu jazyku. Moskva 1959.
228
precej delnih obravnav", v pripravi pa je izčrpen slovar v redakciji znanega leksiko-loga Sorokina^. Bolj upravičeno bi pričakovali, da bo razen morfoloških vključil tudi sintaktične pogovorne in narečne prvine tega časa, toda najbrž bi bil poskus preveč tvegan, ker je zgodovinska sintaksa v ruščini zaenkrat še komaj načeto področje.
V poglavju o fonetičnih dialektizmih obravnava avtor 15 pojavov, ki po izrazitosti in razširjenosti niso enakovredni. V prvih dveh točkah gre za označevanje akanja v pisavi, kar ni bilo v skladu s pravopisnimi normami (karova, gaspaža, padumaj, itd.), čeprav je bilo akanje moskovskega tipa priznano za knjižno govorno normo že v slovnici Lomonosova. Z vnašanjem akanja v pisavo je hotel pisec komedije samo poudariti, da oseba pretirano »aka«, kar pomeni, da izhaja iz južnoruskih oz. beloruskih območij in ne obvlada »zmernega« akanja, ki je značilno za moskovski govor. V zvezi z redukcijo nenaglašenih vokalov in akanjem je tudi mešanje znakov o, a in y (südyr', za sudar', bola za bylä, dy za da, ipd.).
Bolj opazno kot akanje je bilo ikanje (ijevski izgovor srednjih in nizkih nenaglašenih samoglasnikov za mehčanimi so-glasniki), ki je veljalo takrat še za močno vulgarno govorno potezo, po dvesto letih pa je postalo knjižna pravorečna norma. Na neknjižnost ikanja je opozoril že Tred-jakovskij v svojem spisu Razgovor o orto-graiii (1749). Kako si je ikanje šele v najnovejšem času utrlo pot do norme, nam zgovorno pokaže primerjava del o ruski fonetiki v zadnjih 60 letih, odKošutiča (1919), Ščerbe, Avanesova, Isačenka do Panova (1697)*. Ikanje se je v komedijah uveljavljalo v vseh besednih vrstah, zlasti pogosto pa je bilo v glagolski spregatvi, kjer sta se zlivala ijevska in ejevska fleksija, npr. znaiš za znaeš, budit za budet, podumaim za podumaem, razduitsja za razduetsja, itd. V primeru segodni za segodnja ni mogoče reči, ali gre za ikanje ali za rodilnik edn. na -J (den' — dni). Ikanju nasproten pojav je južnorusko jahanje (jamu nam. emu), na katerega neknjižnost je opozarjal že Lo-monosov, sicer pa je v besedilih komedij neprimerno manj zastopano od ikanja.
Pri obravnavi okanja ne gre za severno-rusko okanje, ker to pomeni le normalno razlikovanje med o in a v nenaglašenih položajih, temveč gre za zamenjavo etimološkega a in e z o, npr. okojanna nam. oka-janna, robotaj nam. rabotaj, robenok nam.
rebenok, toper' nam. teper'. V okajočih govorih je znano tudi jokanje, tj. izgovor ne-naglašenega e kot o na koncu ali pred trdim soglasnikom, npr. egö nam. egö, pobe-regajsja, Jür'ev den', menja, ipd. V tej zvezi bi bilo zanimivo zvedeti tudi o tem, kako se je izgovarjal e v naglašenom položaju pred trdim soglasnikom,- znano je namreč, da je še v Puškinovi dobi bilo neprimerno manj ojevskega izgovora^, kol ga je danes, a ni dvoma, da je moral biti ojevski izgovor razširjen prav v komedijski literaturi, ki je ni obvezovalo cksl. pra-vorečno izročilo.
Med najznačilnejše poteze, s katerimi so pisci karakterizirali komedijske junake, je gotovo severnorusko (in deloma belorusko čakanje, izenačevanje č in c, oz. v pisavi njuna zamenjava (če izhajamo od c se imenuje pojav tudi čakanje). Prvi ruski komediograf, ki je uporabil za označevanje svojih oseb tudi cokanje, je bil Fonvizin, npr. vse pJacy( (nam. plačet) ... A otcevo? Nikto ne vedaet pritciny {ot čega . .. priči-ny). Avtor je našel cokanje v petih komedijah, raba pa je bila vsakokrat očitno funkcionalna.
Za belorusko potezo je veljalo dzekanje in čekanje (izgovor d'z' nam. d', c' nam. t'); vendar so novejše fonetične raziskave pokazale'", da je ta pojav razširjen tudi na ruskem jezikovnem območju; trdijo celo, da velja dzekanje danes kot vzporeden izgovor mehčanim zapornikom d' in t'. Nekaj primerov: radzimyj, padac', bacen'ka, dzelai, prositca. Vendar avtor zadnjega primera ne bi smel uvrstiti sem, ker v njem ne gre za čekanje ampak za fonetični zapis povr. glagola prasitsja.
Močnejša narečna poteza je tudi izguba medvokalnega / in kontrakcija samoglasnikov (čitaeš -> čitaš, rabotaem -» rabo-
" Prim. G, Hüttl-Worth, Die Bereicherung des russischen Wortschatzes im XVIII. Jh. Dunaj 1956. (A. Grannes citira avtorico napačno, kot Worth. G. H.j; V. V. Veselitskij, OfvJečennaja JeffSiJfa v russlfom literaturnom jazyke XVUI — načala XIX v. Moskva 1972; E. E. Biržakova idr., Očerfii po isforičesfto/ leksiliologii rasskogo lazyka XVlIl v. Leningrad 1972.
' Ju. S. Sorokin, O Slovare russkogo jazyka XVIII
veka. Materialy i issledovanija po leksike russkogo
jazyka XVIII veka, M.—L. 1965, str. 4—42.
• M. V. Panov, Russkaja lonetika. Moskva 1967.
' G.  O. Vinokur, Nasledstvo XVII! veka v stiko-
tvornom jazyke Puškina.  Izbrannye trudy po rus-
skomu jazyku, Moskva 1959, str. 359-64.
Prim, A. M. Kuznecova, Neskol'ko zamečanij po povodu assibiljacii soglasnyh t', d' v slavjanskih jazykah. Sbornik v čest' šestidesjatiletija prof. S. B. Bernštejna, Moskva 1971.
229
tam, belaju —y bela, ipd.). Podoben pojav je tudi izguba medvokalnega v, npr. deuš-ka za devušica, neča za nečego (g = v), či-lyek za čelovek, mavo za maego (majevo). Skrajšanje oblik menja, mne, tebja, tebe, sebja, sebe v mja, me, tja, te, sja, se je deloma fonetičen deloma morfološki pojav, našel pa ga je avtor v petini pregledanih tekstov.
Ker mnogi ruski govori ne poznajo fone-ma /, ga v novih izposojenih besedah sub-stituirajo z najbližjim svojim fonemom, ki je v tem primeru b oz. dvoglasnik hv, npr. hrančuskie za irancuzskie, arihmetika za arilmetika, ipd. Zadnji med pomembnejšimi fonetičnimi pojavi je regresivna asimilacija v skupini -šsja v -ssja pri povratnih glagolih v 2. osebi edn., npr. pečalissja pe. čaliSsja, ostanessja ^ ostanešsja, itd. Pred zaključkom poglavja o fonetičnih dialek-tizmih v jeziku ruske komedije 2. polovice 18. stol. navede avtor še nekaj manjših, posamičnih pojavov, ki ne sodijo v nobeno od naštetih skupin.
V daljšem poglavju se avtor ukvarja z morfološkimi vprašanji; obravnava 23 pojavov, ki imajo različne narečne razsežnosti in različno usodo v nadaljnjem razvoju jezika. Ti pojavi zadevajo samostalnik, zaimek in glagol; največ posebnosti (8) je avtor zbral pri samostalniku in njegovi sklanjatvi. Med pojave, ki so dosegli večje razsežnosti in ki imajo svoje mesto tudi v današnjem ruskem knjižnem jeziku, spada pri samostalniku nedvomno rod. na -u pri samostalnikih moškega spola edn. Ker je bilo to vprašanje za nekatera obdobja in za različne plasti jezika že obravnavano, je najzanimivejša primerjava rezultatov, tako glede količine in tipa samostalnikov, ki to končnico bivših ujevskih samostalnikov sprejemajo, kakor tudi glede njihovega pomena in funkcije. Ni mogoče popolnoma soglašati z avtorjem, da sodi ta pojav v nižjepogovorno ali celo v narečno sfero, čeprav so seveda slovničarji (Lomonosov), postavljali kot edino normo pri sam. m. spola rodilnik edn. na -a, kakor ga izkazuje cksl. Toda živi severnoslovan-ski jeziki brez izjeme kažejo veliko zastopanost te končnice v rodilniku ednine in se ujevska končnica količinsko stopnjuje od ruščine preko beloruščine do poljščine in češčine. Današnje rusko stanje je omejilo to končnico na partitivno vlogo pri snovnih in količinskih imenih, vendar v zadnjih desetletjih končnica -u izgublja v tekmi s končnico -a. Avtor je zbral precejšnje število samostalnikov (175), ki večkrat
ali pretežno nastopajo z rodilniki na -U; v primerjavi z Unbegaunovimi ugotovitvami za prvo polovico 16. stoletja" jih je nekaj manj, na drugi strani pa jih je precej več kot pri Cocronu, ki preiskuje pojav za drugo polovico 17. stoletja; v teh razlikah ne smemo videti posebne razvojne tendence jezika, saj so razlike predvsem odvisne od množine upoštevanih besedil in od njihove vsebinske narave. Glavna značilnost teh samostalnikov je, da razen štirih nimajo končnega naglašanja v ednini, da so večinoma kratki, in da so v glavnem vsem slovanskim jezikom znani samostalniki, ki pomenijo nežive stvari; v Grannesovi zbirki je nekaj deset francoskih izposojenk, kar kaže na precejšnjo živost tega sklanjatve-nega vzorca v govorjenem jeziku 18. stoletja. Ob posameznih samostalnikih so navedeni še drugi avtorji, ki so problem obravnavali (Sörensen, Garbuzova idr.)'^. Utemeljena in zanimiva je avtorjeva pripomba, da je ujevskih končnic pozneje več v spisih Gogolja, Lermontova in Dostojevskega, manj pa v delih Puškina in Tur-genjeva.
V nasprotju z redukcijo rabe rodilniške končnice -u v ruskem knjižnem jeziku 19. stol. se je razširila in utrdila naglašena končnica -u v mestniku ednine. Pojav je v živem ruskem jeziku znan že iz prejšnjih stoletij'ä; njegovo stilistično vrednost je obravnaval Lomonosov, opazil pa ga je že Ludolf v svoji ruski slovnici (1696). Grannes je zbral iz komedijskih besedil 47 samostalnikov z mestnikom na -u (večinoma so enozložni), od katerih so najbolj pogostni sad, polk, čas in dom.
Manj sledov se je v današnjem ruskem knjižnem jeziku ohranilo od končnic -yl-i v imenovalniku mn. in -ovi-ev v rodilniku mn. sam. sr .spola, ki jih avtor odkriva v večjem štvevilu za 18. stol.; podobno kot so se poenotili drugi množinski skloni (kategorija spola se je v množini izgubila) se je v narečjih in nižji pogovorni plasti pojav razširil tudi v imen. in rod. Še bolj opazna je končnica -ovI-ev pri samost. žen. spola, npr. monetov, ceremoniev, ki se je
" Gl. op. 2.
" H. Chr. Sörensen, Zum russischen Genitiv aul -a und -u im 17. Jh. Scandoslavica IV (1958); E. P. Garbuzova, iz istorii tormy roditel'nogo padeža edinstv. Č. na -u v rus. jaz. (XV—XVII v.). UZ LGPI, 144, Leningrad 1958, (Na str. 132 (spodaj) jo avtor citira napačno, v moškem spolu!) •3 Prim cit. dela B. O. Unbegauna in S. Cocrona; gl. tudi: E. Z. Garbuzova, Iz istorii form predložnogo padeža edinstv. č. na -u v rus. jaz. (XV—XV// v.J. UZ LGPI, 164, 4, Leningrad 1958, str. 43—70.
230
popolnoma utrdila v sodobnem beloruskem jeziku.
V moskovskem pogovornem jeziku 18. stol. so bili razširjeni pridevniški komparativi na -aj, -jae, -ja], -jaja (za knjiž. -ee), npr. žarčaj, prelestnjae, miljae, miljaj, miljaja za žaiče, prelestnee, milee. Vendar je spričo obilnega gradiva avtor lahko ugotovil izrazito padanje števila takšnih oblik v petih desetletjih, tako da dosežejo pri Su-marokovu (Moskovčan!) okrog 80 "/o, v zadnjem desetletju pa komaj še 1 %, (v primerjavi z oblikami na -ee). Z jakanjem je treba povezovati pripono -eja {trusliveja nam. truslivee), ki pa je veliko redkejša od prej naštetih.
Zaradi zlivanja e- in i-jevske spregatve (ikanje!) se je v pogovorni plasti uveljavila tudi v 3. os. mn. enotna končnica -ut/ jut (deržut, nosjut nam. deržat, nosjat), ki je pred nedavnim veljala celo za pravo-
rečno normo knjižnega jezika'''. Med gla-golskimi posebnostmi velja omeniti še pri-slovne deležnike na -uči, -juči; drugi pojavi, ki jih avtor obravnava, so bolj obrobni, zato jih tudi v besedilih redkeje srečuje"".
Avtor je v svoji knjigi zajel množico »ne-knjižnih« pojavov, ki so bili udomačeni v komedijskih besedilih druge polovice 13. stoletja; ta dejstva je ocenil glede na predhodna stanja ruskega jezika in glede na njihovo vlogo v sočasni ruski književnosti; posebna vrednost dela pa je v tem, da je spremljal usodo teh pojavov vse do današnjega časa in jim opredelil mesto, ki ga imajo v sodobnem ruskem knjižnem jeziku. Knjiga bo važen vir in pripomoček za novo zgodovino ruskega knjižnega jezika in zgodovinsko slovnico, predvsem pa bo zanesljivo dopolnilo podobe ruskega jezika v predpuškinski Rusiji.
Franc  Jakopin Filozofska fakulteta v Ljubljani
231