Etĺčne dileme ob pľehľani umiľajočega bolnika
Urška Lunder
Prehrana bolnika v terminalnem stan-iu ima v očeh bolnika in njegovih svojcev povsem
drugačno težo in pomen kot pri medicinskem osebju. Ko bolnik ob napredovani bolezni
spreminja in manjša svoje potrebe in Želje zattano, doživljajo bolnik in svojci vedno večjo
stisko ob soočarlju z dejstvolrr, da bulrrik urlriĺa.
Zdravnik, ki se odloča za način prehĺanjevanja pri bolniku' ki odklanja hrano, pa je pred dilemo,
kako upoštevati bolnikove ž.e|je in mu ne škodovati.
ob umiľanju Se moramo zavedati;
- Kaľ umiľajoči bolnik lahko poje sedaj, bo postajalo vedno manj, dokler ne bo več ničesar
zautil.
- Kaľ umiľajoči bolnik lahko popije sedaj' bo postajalo vedno manj, dokleľ ne bo več ničesar
popil.
- Kar je nutricijsko pomembna hrana v določenem obdobju napĺedovale bolezni, 
je lahko
manj primerno v naslednjem obdobju.
_ 
Najbolj agresivni način pľehranjevanja je opravičen v začetnih stadijih terminalne bolezni,
ko vzdrŽujemo optimum kvalitete življenja tudi s čim bolj boljšo telesno kondicijo.
- V napľedovalnih stadijih terminalne bolezni pa agresivni posegi v pľehĺani niso koristni.
- Kar si bolnik želi, je bolj pomembno, kot kar je >>prav<.
- Kaľ dobľo >deluje<, ni nujno, da si bolnik želi ali karje >>pľav<<.
ob vsakem bolniku se seveda odločamo individualno in poleg osnovnih etičnih principov
upoštevamo tudi enostavno tehtanje koristi pľoti potencialnim teźavam.
Nękatere potencialno koristne posledice enteľalnega ali parenteralnega hranjenja terminalnega
bolnika:
* 
Rehidracija in uravnavanje elektľolitov:
- izboljša jasnost misli
- stabilizira srčno aritmijo
- zmanjša slabost
* 
Dodane kalorije lahko podaljšajo življenje in dajejo bolniku in svojcem več časa za urejanje
odnosov in sprejemanje smĺti,
* 
Agľesivne metode hranjenja:
- lahko prepričajo svojce, daje bilo narejeno vse po >najvišjih medicinskih zmožnostih<'
: 
predstavljajc čustveno opoľo ob nenehnem stľahu' daje bolnika medicina zapustila.
84
(]rška 
Lunder dr med.; Slovensko drušno hospic

Nekateľe potencialne težave ob enteralnem oz. paľenteľalnern hranjenju teľminalnega bolnika:
_ 
bolečine ali draženje nazogastľične cevke ob vstavitvi in tudi kasneje,
- nazogastľično hľanjenje lahko povzroča neugodne občutke in slabost, dľisko, dehidĺacijo in
hiperozmolanrost pľi rnnogih bo1nikih,
- za gastľostorno in za jejunostomo je potreben kiľurški poseg, čeprav je nato pľehľanjevanje
lahko bolj udobno kot z uporabo nazogastľične sonde'
- bruhanje, aspiľacija in pljučnica se pogosto pojavijo pri urniľajočem bolniku z
naZogastrično ali gastrično sondo.
Pľi odločanju o načinu pľehranjevanja umiľajočega bolnika je ena najpomernbnejših spretnosti
dobľa komunikacija. Kadaľ je rnožno bolniku jasno spregovoľiti o rraravi bolezni in predvideti
tok bolezni, je zelo koľistllo načrtovati obladovanje simptomov skupaj z bolnikovimi željarni
celo v pisnem dokumentu' Vendaľje komunikacija običajno tako šibka' da se zdľavnikjasno in
iskľeno ne pogovoľi z bolnikorn niti o vseh dejstvih obolenja, kaj šele o skupnem načľtovanju
za pľeostalo Življenje. Mnogo kritik na ľačun izobraževanja rnedicinskega osebja 
je slišati v
bolnišnicah, ko se srečrrjemo z umiranjem.Zdravniki in medicinske sestľe opažajo, da šele v
pľaksi dobijo globoke lekcije od svojih bolnikov in njihovih svojcev. Pomanjkanje
izobraźevanja o oskr'bi med umiranjem v rednem šolanju daje noto kultuľe v naši medicini, kjer
smľt zveni kot neuspeh in prevladuje odrivanje in ignoriranje potľeb in oslo'be umiľajočega
bolnika. Razvijata se lahko dve skľajnosti: zanikanje in ignoriranje potĺeb bolnika ali pa
pľevisoka tehnološko 
_ 
agresivna podpoĺa med umiľanjern. Zelo hitľo lahko iz občutka' da ne
bomo naredili napake, ľeagiramo s profesionalno-tehnološkirn odnosom do bolnika, ki bolniku
ne dovoljuje odločanja ín izraźanja želja. Potolaži nas misel, da smo naľedili vse, kaľ smo znali
in irneli moŽlrost narediti.
Zapľavo tnero med obema skĺajnima potema pa izverno le z dobľo komunikacijo, ki je običajno
možna še pľed napredovalo boleznijo z bolnikom in kasneje s svojci. Z ustaljeno pľakso
odkľitega pogovora ob obveščanju o teŽki bo1ezni bi v postopnih pogovoľih ugotovi1i bolnikove
želje in navodila za oslĺ'bo ob koncu življenja. Kadaľ imamo na ľazpolago takšne bolnikove
odločitve in želje, seveda ni etičnih dilern tudi ob odločanju o vztrajanju pĺi bolj ali manj
agľesivni pľehrallski osk'r'bi.
običajno pa takšni 
jasni in odkriti pogovori med zdravnikorn iIl bolnikom niso vsakdanja
pľaksa, temveč bolj izjerne in zato jasne slike o tern, kaj si bolnik želi ob umiľanju, nimamo. Ko
slno postavljeni pľed dilemo, kako ľavnati, da bi se približali domnevnim bolnikovirn željam in
ĺnedicinskirn možnostim, se soočamo s svojimi lastnirni pogledi na umiľanje. Koliko zanikanja
minljivosti je v našem življenju, toliko ga vnesemo v svoje delo. Koliko llavezanosti in
odvisnostije našern življenju, tolikoje vneselno tudi k bolnikovi postelji. Koliko pľičakovanj in
neupogljivih pľavil imamo v svojem življenju, toliko jih vgradirno tudi v oskrbo umiľajočega
bolnika. In kolikoľ strahu pľed svobodo vsakogar čutirno, toliko nas ta stľah utesnjuje v
kornunikaciji z njim.
Kadar dovolirno svojim najb|ižjim šiľoko izbiro v življenju' bomo sprejemali tudi ľazličnost
bolnikov na enostaven način in se bomo v odločitvah enostavno pľilagajali drugačnosti in
minljivosti. Kadaľ pa težko sledimo na primeľ svojirn otrokom na njihovi poti v neodvisnost in
Samostojnost, ko trpimo, če ne izpolnijo naših pričakovanj ter ľigidrro pričakujemo sodelovanje
za naše cilje, takĺat podobno počnemo tudi pri delu z bolnikom.
85

ob soočanju z odločitvami o agľesivnih metodah prehranjevanja je na pľeizkušnji naša osebna
zľelost in razumevanje toka življenja. Pokaže se naša moč razviti sočutje in razumevanje in se
zopeľstaviti pastem profesionalne distance z uporabo vseh možnih medicinskih ukľepov v času,
ko umirajočemu bolniku lahko povzročijo le še večjo stisko in odtujenost.
LITERATURA:
l. Doyle Deľek, Domicialy Palliative Caľe, oxfoľd Univeľsity Press,1994
2' Charlette R. Gallagher 
_ 
Alleľd, Nutľitional Care of the Terminally lll, Aspen
Publishers,l989
3. Marylin J. Field and Christine K. Cassal, Approaching Death, National Academy Press,
Washington D.C.' ĺ997
4. Tom Z. Beauchamp, James F. Childľess, Principles of Biomedical Ethics, oxfoľd Universtiy
Pľess,1994
86