Ciganka. Povest iz doraačih hribov. 27 »Pavla, ti si moja sreča, edino ti,« je šepetal on. Kozarca sta. zazvenela, Urška pa je trčila s steklenico in zaklicala prešerno: ' ¦ ': ¦ »Bog daj srečo — pa kmalu družino večo!« Potem je nagnila steklenico in izpila,~kar je še bilo v njej. • »Tako, jaz sem svoje opravila. V treh tednih pa pridem po plačilo ali pa pošljem Cenca, hihihi.« Bilo je šest tednov pozneje. Ravnjak in Pavla sta se peljala v Maribor in se tu na tihem poročila, potem pa sta romala na Brezje in si ogledala Bled in Bohinj. Vrnila sta se tisti teden pred Malo Gospojnico. Proti večeru sta prispela na Ravne. Tu je bilo že vse pripravljeno za skromno gostijo, na katero sta povabila vse posle, Jerco, Cenca in Urško, Tudi Pristovnici je Pavla pisala z Brežij; ta sama sicer ni prišla, poslala pa je deset steklenic najbpljšega vina. '*-••_ j;.-.^. " .Ravne' so bile vse v cvetju. Okoli pkeh in Wat so se vili venci iz smrečja in rož. Ko sta se mlada približala, so počili topiči, ki sta jih spodaj pod gumnom sprožila Florijan in Lipe. Pred durnii je čakala pražnje oblečena družina. Sredi med njimi je stala Kristina z ogrbmnim šopom sončnic, dalij, georgin in aster. Šop je bil tak, da male Kristine kar nič ni bilo za njim. Držati ga je morala z obema rokama in si ni mogla obrisati solz, ki so ji zdrknile po obrazu, komaj ko je Pavlo zagledala. Požrla jih je in si odkašljala, ker je morala mlado pozdraviti: »Bog vaju sprimi, ljubi gospodar in ljuba gospodinja, da bi bila zdrava, vesela in zadovoljna vsekdar! —« Dalje ni mogla. Ko se je srečala s Pavlinimi očmi, jo je posilil tak jok, da se je jela vsa tresti. Ali Cenc se je že obrisal in zakrulil s svojim raskavim basom: . »Sonce sije, dežek gre . . .« ¦ Vsi so se morali smejati, še Kristina, ki ji je res kapljal dež po licu. Ravnjak je stopil k nji in ji rekpl prijazno: »No, no, Kristina! Saj si lepo povedala.« Pavla ji je vzela rože in ji pošepetala na uho: ; -¦> »Kristina, moja dobra, ljuba Kristina! Zdaj ostaneva za zmerom skupaj — kajne?« V hiši je bila miza praznično pogrnjena, prav kakor na žegnanje. Ujec Miha je vse pripravil in tudi pijače ni pozabil. Vsega je bilo obilo in vse je bilo židane volje. Pavla je bila že čisto kakor doma, natakala je gostom, zdaj temu zdaj onemu voščila besedo inj skrbela, da so imeli vedno kaj na krožhiku. Kar prehvaliti je niso mogli, tako je bila prijazna. Ravnjak jo je ves srečen gledal in Jerca je bila zadovoljna. Po večerji je naročil Ravnjak nove kozarce in Je šel od enega do drugega ter natakal žlahtno kapljico, ki jo je poslala Pristovnica, njegova sestra. Ko ga je mladi pastir debelo pogledal, je dejal: »Na Ravnah jemo vsi iz ene sklede, gospodar In zadnji pastir — in tako ostane!« Potem je dvignil kupico: »Zdaj pa pijmo na zdravje mladi gospodinji, moji ljubi ženki! Bog jo živi!« Trčil je najprej s Pavlo in se ji zahvalil za vso ljubezen in zvestobo, nato Jerci, Gencu in Urški in vsej družini. »Bog živi Pavlo!« je zaklical ujec Miha in kozarci so zapeli, Cenc pa je privlekel trobento in zapiskal kratko arijo in zapel: »Bog nam živi gospodarja, ki nam daje vince brez denarja! Meni pa vseeno je, imam dnarcev al pa ne. Bog nam živi gospodinjo, ki nam peče tolsto svinjo! Bog nam živi vse po hiši, ker njim čast in slava sliši!« Jerca je bila nocoj tako krotka in dobre volje, da je še nihče ni videl take. Ravnjaku pa jo je le morala dati pod nos: »Ali še veš? Pred dobrimi petimi leti si se repenčil in jezil, ko sem ti ciganko spravila v hišo. Kako bi pa bilo zdaj na Ravnah, ha, če bi je ne bila? Kar Jerca prinese, je zmeraj dobro. Ali to ti rečem: dekle imam rada in bora pogosto prihajala gledat, kako ji je.« »Hoho, ne bo treba!« se je poredno zadrl Cenc. »Ženske si že same pomagajo; z vsemi zvonovi ti skup zvonijo, če moški le kak dan ne kleči pred njimi.« »Ti! — Ti! — Ti!« je zavpila Urška. »Ali čujete? Vabi zvon že in bo kmalu skup tudi zvonilo.« Vsi so se smejali. Čez nekaj časa je Ravnjak odšel in se kmalu povrnil z veliko škatlo, ki jo je dal Pavli. Ta je jela deliti, kar je za vsakega pripravila. Jerci je dala veliko pisanje, prav tako Cen«*i in Urški; ujcu Mihi in poslom pa vsakemu zavojček. Potem je prijela moža in ga peljala zgor v sobo, da bi si gostje lahko ogledali, kaj so dobili, in se pomenili o tem. Zgoraj je rekla možu: »Franc, zdaj sem vsakemu nekaj dala, le tebi ničesar.« »Saj mi ničesar več ne moreš dati,« je nežno odvrnil; »saj že imam najboljše, kar je na svetu: tebe, Pavla.« Poljubil jo je na čelo, ona njega pa na lice in mu je pošepetala: »Franc, da bi bil le srečen z menoj!« Spodaj pa so bili glasni. Ujec Miha je dobil lepo uro z zlato verižico, posli vsak usnjeno denarnico s petdesetakom, Jerca pisanje, v katerem je stalo, da ji Pavla daruje hišico pri Št. Ožboltu, Cenc in Urška pa oni njivi, ki sta mejili na Cenčevo zemljišče in nista bili z osojškim gruntom sklenjeni. Cenc, ki ga je že precej imel, je zopet zapel: »Kak lušno je na svet živet in eno tako ženo met, da mož in žena sta oba le enega srca.« Vriskali so in peli in se menili vse vprek. Eni so hvalili Ravnjaka, drugi Pavlo. Ko sta ta dva spet stopila med nje, sta se Jerca in Miha pravkar dajala, kdo več velja: ali moški ali ženska. Tedaj je rekla Jerca napol za šalo, napol zares, ampak tako, da so jo lahko vsi čuli: »Moški po svoji naturi nobeden kaj prida ni. Ce pa že je kje kateri, tedaj ga je žena tako spreobrnila.« »Amen!« se je Ravnjak na to zasmejal. »Kar se mene in Pavle tiče, naj bo po Jerčinem.« KONEC.