pogovor Naš 18 Vzgoja, junij 2019, letnik XXI/2, številka 82 Predsednik Državnega sveta g. Alojz Kovšca je bil 16. maja 2019 na Navju ob deklici Rastoče knjige. Državni svet (DS) je pokrovitelj projekta Rastoča knjiga, zato je vsako leto, ko deklica 'zraste' za 2 cm z novo mislijo enega od slovenskih literarnih ustvarjalcev, predsednik DS prisoten na tem dogodku. Na Navju sva z g. Kovšco načela pogovor o pomenu narodne identitete, narodne zavesti ter o pomenu knjige pri oblikovanju naše istovetnosti. Pogovor nadaljujeva v naši reviji, da mu lahko sledite tudi bralci. Narodna identiteta je oblika samozavedanja in samospoštovanja Pogovor: g. Alojz Kovšca Letos je Rastoča knjiga z deklico na Navju zrasla za eno ploščo, za eno misel. Na njej je zapisan stavek pesnika Milana Dekleve. Kdo je izbral pesnika in njegov verz? Kaj nam ta verz v letu 2019 sporoča? T o odločitev sprejme Upravni odbor Društva Rastoča knjiga. Nad le- tošnjim izborom sem zelo navdušen. Misel literata Milana Dekleve je zelo mogočna. Njena sporočilnost je večplastna. Sporoča nam, da svet okrog nas vidimo in razumemo skozi svoj jezik. In če je poezija krona vsakega jezika, je pesem tista, ki nam odpira oči za vse podo- be tega sveta. V reviji Vzgoja smo Rastočo knjigo predstavili v 74. številki. Nam zaupate vaš pogled na razvijanje gibanja ob Rastoči knjigi? Projekt Rastoča knjiga simbolizira tisto, kar Slovenci lahko damo svetu. Nimamo nafte, ne rudnin, ne močne industrije, ne armade … imamo pa brezmejno ustvarjalnost za narode in jezike sveta. Nismo ne trgovci ne zavojevalci, smo pa lahko povezovalci in napovedo- valci prihodnosti. Kakšni so načrti za povezovanje z drugimi narodi ob Rastoči knjigi? Kako ocenjujete dosedanje sodelovanje z njimi? Kot pokrovitelj tega projekta in predsednik Državnega sveta imam Silvo Šinkovec, D. J., dr. ped. znanosti, psiholog, defektolog in teolog, je predavatelj, terapevt, voditelj več seminarjev, šol za starše in duhovnih vaj, urednik revije Vzgoja, duhovni asistent DKPS in direktor Inštituta Franca Pedička. največ možnosti za navezovanje stikov z veleposlaniki tujih držav v Republiki Sloveniji. Z vsemi spregovorim tudi o tem lepem pro- jektu in jih toplo povabim k sodelovanju pri njem. Doslej ni še nihče zavrnil tega, kar si štejem v veliko čast. Ravno nasprotno, ugotavljam, da so veleposlaniki nad predlogom za sodelovanje navdušeni. Letos se nam pridružujejo Poljaki, v naslednjem letu najverjetneje Kitajci in mogoče še kdo drug. Gre za dolgotrajen proces, v katerem se morajo povabljene države odločiti, kdo in s katerim literarnim delom bo predstavljen kot ključna osebnost njihove kulture na Navju, v deželi knjig. Verjamem, da je odloči- tev o izbiri pri mnogoštevilnih in kulturno razvitih narodih težka. Naša največja želja je, da bi Rastočo knjigo razsejali po vsem svetu, pri čemer bi slovenska rastoča knjiga služila kot kažipot do rasto- čih knjig drugih narodov in kultur. Vaš predhodnik, g. Brvar, je v članku za 74. številko revije Vzgoja zapisal, da je »globalizacija nevaren talilni lonec nacionalnih kultur«. Kako komentirate to njegovo misel? S to njegovo mislijo se strinjam. Z vstopom v EU nismo odprli le vrat za gospodarsko in politično sodelovanje, temveč tudi za kulturno izmenjavo. V materialnem smislu je težko zagotoviti podporo ustvarjalcem, ki se izražajo v jeziku dvomilijonskega naroda. Če hočemo Slovenci stati ob boku mnogoštevilnim na- rodom, moramo najprej sami svojim ustvarjalcem dati veljavo in pogovor Naš Vzgoja, junij 2019, letnik XXI/2, številka 82 19 s tem podporo pri vstopu v brezmejni svetovni kulturni prostor. Na žalost se rek »nemo propheta in patria sua« pri nas prepogosto udejanja. Kako opredeljujete pojma narod in nacija? Narod razumem kot etnično skupino s skupno jezikovno, kulturno in zgodovinsko podlago. Pod pojmom nacija pa razumem državlja- ne, ki jih povezuje pripadnost domovini, v tem primeru državi. Zakaj je pomembno, da naš narod goji narodno identiteto? Za gojenje narodne identitete imamo prav poseben razlog; smo eden najmanjših narodov na svetu in se kulturno razlikujemo od večjih narodov, ki nas obdajajo. Nedvomno se moramo prilaga- jati sodobnim trendom, nikakor pa ne smemo podlegati neav- tohtonim vplivom in izgubiti svoje bogate kulturne in jezikovne dediščine, z njo pa narodne identitete. Gre za procese, ki so jim izpostavljeni tudi večji narodi, le da jim o tem nihče ne govori. Sodobna družba ščiti biodiverziteto, okolje in zgodovinske spo- menike. Narodne identitete, ki je zgodovinski pomnik sama sebi, pa kot da si ne bi upali ščititi pred erozijo globalizacije. Slovenci smo lahko Evropejci in tudi državljani sveta, če pa izgubimo na- rodno identiteto, bomo zgolj skupina individuumov, ki se peha za biološko in materialno preživetje. S tem zanikamo evolucijo civilizacije in se postavljamo na darvinistično raven izumiranja neuspešne vrste. Kateri so ključni gradniki narodne istovetnosti? Gre za klasičen proces izgradnje kolektivne zavesti, ki ga mora- mo krepiti od spodaj navzgor, torej v najbolj matičnih celicah skupnosti: družina, šole ipd. Pa vendar mora vzporedno pote- kati tudi proces od zgoraj navzdol. Naloga države je, da ohranja, neguje in oblikuje vzvode, ki bodo zgradili narodno identiteto v neko niti ne končno, temveč bolj celostno in samozadostno strukturo. Vendar imajo nosilci države, politiki, sami s seboj pre- več dela, da bi se znali posvečati tej najpomembnejši nalogi. Da- nes smo priča instant politiki, ki ne zmore načrtovati v več fazah. Slovenija pa bi potrebovala bolj futurologe kot politike. Katere nevarnosti za ohranjanje narodne identitete slovenskega naroda zaznavate? Prva temeljna nevarnost je atomizacija družbe. Slovenci smo bili enotni zgolj nekajkrat v tisoč letih. Nazadnje ob osamosvojitvi. Pre- hod iz tradicionalne, bolj kot ne podeželske družbe, vajene solidar- nega sobivanja, smo z razmahom sodobnih komunikacijskih teh- nologij nadomestili s komuniciranjem preko socialnih omrežij in preko klubov zvestobe trgovskim znamkam. Tradicionalno večge- neracijsko družino smo že davno izgubili, z njo pa tudi pretežen del ljudskega izročila in narodnih običajev. Politika s svojimi za Slove- nijo značilnimi antagonizmi ne igra povezovalne, ampak bolj kot ne razdiralno vlogo. Kakšna je razlika med nacionalizmom in narodno identiteto? Narodna identiteta je predvsem emocija, izhajajoča iz poznavanja zgodovine, kulture, narodnih običajev in položaja slovenskega na- roda med ostalimi narodi na svetu. To je oblika samozavedanja, samospoštovanja in pozitivne afirmacije glede na ostale. Pod poj- mom nacionalizem pa razumem bolj politično opredelitev in delo- vanje v smeri zagotavljanja interesov lastnega naroda. Ni nujno, da nacionalizem razumemo v slabšalnem kontekstu, čeprav ga prven- stveno razumemo ravno tako. Slovenski tabori so bili v času zatona avstro-ogrske monarhije manifestacija nacionalizma, v tedanjem zgodovinskem kontekstu je bil torej slovenski nacionalizem pozi- tiven. Omogočil je ohranitev narodne identitete, daljnoročno pa nastanek samostojne slovenske države. Družba brez nacionalizma kot političnega sredstva obrambe narodne identitete je slej ko prej obsojena na razkroj. Zakaj nekateri, tudi intelektualci, zamegljujejo pomen narodne zavesti in narodne pripadnosti? To je izraz malomeščanskega snobizma. Rezultat tega je 'jara go- spoda', ki se v svojih občutkih manjvrednosti šopiri kot vrana med pavi in dviga nad svoj narod. Tovrstno svetovljanstvo si brez posle- dic lahko privoščijo le mnogoštevilni narodi, Slovenci žal ne. Gabrijelčič, Kovšca, Dekleva ob Rastoči deklici. Foto: arhiv Državni svet. pogovor Naš 20 Vzgoja, junij 2019, letnik XXI/2, številka 82 Kako zaznavate prisotnost predsodkov do drugače mislečih, drugih narodnosti, ljudi drugih držav? Premo sorazmerno. Kdor ne spoštuje v zadostni meri samega sebe, vidi drugega kot grožnjo in se z njim primerja z zanikanjem njegove vrednosti. Podobno neuspešni otroci v osnovni šoli uspešne izloča- jo kot 'piflarje'. Slovenci nimamo nobenega razloga, da bi se morali počutiti manjvredne ali nesamozavestne. Statistično smo nadpov- prečno uspešni na veliko področjih, od znanosti, kulture, športa, kulinarike ... do tega, da smo skozi tisočletje pritiskov imperialnih narodov ohranili svoj jezik in identiteto ter si na koncu priborili še samostojno državo. Spoštovanje drugih narodov pa je v različnih segmentih slovenske družbe različno. Tisti bolj misleči in razgleda- ni, ki poznajo druge narode, s tem nimajo težav. Ljudje s socialnega dna pa se v težnji po izboljšanju svoje samopodobe skrivajo za pri- padnostjo slovenskemu narodu in omalovaževanju drugih. Nekoč mi je nekdo rekel, da Slovenci nismo nestrpni, ker smo maj- hen narod, ampak da smo majhen narod, ker smo nestrpni. Ne- strpni smo med seboj in nestrpni smo do drugih. Nestrpnost med nami napajajo ideologije, ki lahko obstanejo le v pogojih zastruplje- nih družbenih odnosov. Osebno se ograjujem od ideologij, ki iden- tificirajo katero koli skupino kot sovražnika, naj si bo to razredni ali nacionalni ... Zame človek ni nikoli številka in ljudi ne sodim na podlagi vere, spola, socialnega in kariernega položaja, narodnosti … Kateri pojavi vas še posebej skrbijo? Posebej me skrbijo pojavi indoktrinacije mladih. Mladostna ener- gija in uporništvo sta lahko hitro zlorabljena v ekstremistične na- mene. V kakšnem razmerju naj bodo vsebine pri predmetu Državljanska in domovinska kultura ter etika (DKE) o državi Sloveniji, Evropski uniji, domovini in narodu Slovencev ter o etiki? Mlademu človeku ne moremo zgraditi ničesar brez temelja etičnega ravnanja. Otrok mora odraščati v samospoštovanju in v spoštova- nju drugih, le tako bo zgradil pozitivno samopodobo. Z znanjem in starostjo pridobi vedenje o svojem narodu in narodni identiteti. Le takšen človek lahko spoštuje državo, ki mu je omogočila razvoj njegove lastne osebnosti. Tistim, katerih intelektualni doseg omo- goča videti dlje in širše, je dano videti vlogo Slovenije v EU in po- men Unije za našo državo. Iluzorno bi bilo pričakovati, da bomo evropsko identiteto gradili na ljudeh, ki nimajo ne narodne zavesti ne državljanskega ponosa. V naših izobraževalnih sistemih se vse preredko poudarja, da slovenski narod nikoli v svoji zgodovini ni poznal ne sužnjelastništva ne osvajanja tujih življenjskih prostorov in izkoriščanja tam živečih ljudi. Vso pravico imamo trditi, da smo dober narod, miroljubna država in enakopraven partner drugim narodom. Pri določanju razmerja med vsebinami predmeta DKE ne moremo mimo dejstva, da gre za proces graduacije; to je podob- no kot pri matematiki, ko otroci ne morejo razumeti integralov, do- kler ne usvojijo aritmetike. Ta predmet se poučuje v 7. in 8. razredu osnovne šole, dvakrat po 35 ur. Se vam zdi, da je za tako pomembna vprašanja dovolj časa, da se učenci seznanijo z vsemi potrebnimi vsebinami (ustroj države, demokracija, domovina, narodna pripadnost, mednarodno sodelovanje, verska pripadnost, vrednote, etična načela in etična vprašanja, pluralnost ipd.)? Na žalost se te predmete poučuje le v osnovni šoli. Rezultat je po- manjkljivo védenje Slovencev o temeljnih vprašanjih družbenega ži- vljenja. Menim, da smo eden izmed narodov, ki povprečno najmanj ve o tem, kdo, kje in kako sprejema odločitve o našem življenju in delu. V zelo ozki meri se zavedamo svojih državljanskih pravic in možnosti vpliva na dogajanje v družbi. Tako na volitve hodimo vse redkeje, obkrožamo simpatične obraze in volimo bolj proti nekomu kot za nekoga in za njegov program. Šola je le ena ustanova, ki more prispevati k oblikovanju narodne pripadnosti. Katere ustanove v državi so še pomembne, ključne za ta proces? Najpomembnejša za ta proces je institucija, ki se imenuje vlada. Brez zaupanja v vlado ni zaupanja v vse državne institucije. In če starši ne zaupajo v državo, je trud učiteljev Sizifovo delo. Za obliko- vanje narodne pripadnosti so pomembne prav vse družbene orga- nizacije, od športnih klubov do kulturnih društev, univerz, ki naj bi slovenski jezik postavljale ob bok jezikom svetovno znanih univerz, do vojske, sodišč, policije – prav njim morajo ljudje zaupati, verjeti v njihovo pravičnost, s tem pa tudi v upravičenost obstoja države Slovencev – Slovenije. Kaj vam pomeni pripadnost Sloveniji, slovenski kulturi in jeziku, Evropi? Meni osebno ponos. S slovenskim potnim listom se lahko brez stra- hu in sramu znajdeš v malodane vseh državah sveta. Predsodki zo- per nas Slovence ne sežejo čez naš lastni prag. Naš jezik je primeren za najkompleksnejše tehnološke razlage in najtrše vojaške ukaze ter tudi za najbolj nežno ljubezensko poezijo. Naša kultura je kultura miru, ljubezni in spoštovanja. Od morja in gora do panonskih rav- nic smo prežeti s soncem, odločnostjo in strastjo. Vse to lahko deli- mo med seboj in ponudimo svetu. Pripravljamo mednarodni posvet o ljubezni do domovine, ki bo 23. novembra 2019 na Osnovni šoli Radlje. Koga bi vi povabili na tak posvet in zakaj? Povabil bi tiste literate, ki so sestavljali Majniško deklaracijo, in tiste mlade, ki so bili rojeni v tej državi in so že pokazali svojo ustvarjal- nost. Metaforično rečeno, pod drevo bi postavil njegov sad in ocenil, ali je bila stvaritev samostojne Slovenije v prid slovenskemu narodu ne zgolj v besedah, pač pa tudi v dejanjih. Gospod predsednik, hvala za vaš čas in odgovore.