145 Narodne stvari. Stranka posredovanja. Ako hoces narod popolnoma zatreti, udari s sekiro na steblo njegovih aol, izrini mu tam njegov jezik, vpeljaj ptujega in prepričal se bodes, da v kratkem času bos svoj namen dosegel. Iz Miihlfeldovega govora v reichsratu leta 1861. „Gospodje grof Barbo, vitez Gariboldi, baron Zois in Trpinec so se sešli in porazgovorili, da ne bodo več z narodnjaki glasovali, ampak večidel z vlado z namero posredovanja med poslanci velikega posestva in izvoljenimi kmečkih sosesk in mest." Tako je pisal pred nekoliko časom neki možic „Gr. Tagespošti" iz Ljubljane, ker potreboval je ravno nekaj „kebrov"; ker za zlodja ni moč nič novega v Ljubljani vloviti, zato si bomo eno debelo zmislili, — pozneje, ko bo treba to preklicati, bo spet nekaj vrstic, in sopet bo honorara (nekaj grošev). Ako človek poprej omenjene poslance le enmalo pozna, moral se je rahljati, kajti videl je na prvi mah, da je to ena tistih tendenci]oznih novic, preračunanih na to, da občo pozornost prebude — „Sensationsnach-richten" — ktere je posebno „Neue freche Presse" po telegramih in dopisih na dnevni red spravila. Ne bilo bi vredno, s tem se dalje pečati, ako bi bila ta novica samo v „Tagespošti" ostala, kajti mož, ki jo je zlegel, ni se zmotil, ker probudila je občo senzacijo in prešla v vse druge nam protilne listove in tudi v nektere slovanske , kakor med ostalimi v hrvaške „Nar. novine." Ko so „Novice" to senzacijonalno raco za kljun zgrabile in jo za prosto laž proglasile, mož je, kakor je bilo lahko prevideti, svoj dementi v „Tagespošto" napisal v nekaki šantovi obliki, kajti z farizejskim ihte-DJem pristavlja, da „Novice" vsakemu pomnjenju naravnost most podirajo in da iz „Mittelpartei" ne bo nič. Ko bi bil mož namesti omenjenih odločenih narodnih imen, na priliko, gosp. pl. Langerja, dr. Suppana ali pl. Wurzbacha omenil, lahko bi bil človek mislil, da se „Tagespošta" pripravlja postati organ ljubljanskih „Girondistov", kakor je nekdaj njen brat „Tele-graf" pisal za znane štajarske avtonomaše. Pa pustimo šalo na stran in privoščimo s pravim, pomirljivim, krščanskim srcem teh par južin, ki si jih je naš vrli dopisnik z ,,Mittelpartei-jo" zaslužil, ker sredi posta ima včasih človek še bolji tek, kakor sredi pusta. Spravimo se pa na predmet sam in vprašajmo kakor miroljubni Slovenci: ali je res pri nas mogoče posredovalno stranko napraviti? Mislim, da brez premišljevanja mora vsak poštenjak na kratko odgovoriti, da to bi bil popolnoma „nonsens", prost humbug, kajti kako se more iz pravniškega obzira o pogodbi govoriti, če ni na eni strani nobenega prava, na drugi pa še več ko vse?! Zakaj se imenujejo poslanci slovenskega naroda »narodna stranka", ultraslovenci, okoli česar se vse to vrti? Več ali manj gotovo okoli Bleiweisovega predloga zavoljo vpeljave našega jezika: „um den ungluckse-ligen Sprachenstreit" pravijo naši mir o ljubi vi, sentimentalni sovražniki. Ta nesrečna pravda zavoljo jezika „unghickseliger Sprachenstreit" velja samo za nas Slovane, kadar je nam treba košček pravic dati, pri Sleswig-Holsteincih, kterih je za pol milijona manj od nas Slovencev, pa ni bilo nobenega govora o „un-gluckseligen Sprachenstreit-u"; bili so večni nesrečni dvojčeki (ewige Schmerzenskinder) vseh Nemcev tega sveta. Zadnjih 20 let nisi mogel za pravega Nemca veljati, ako nisi saj pri vsakem drugem stavku nekoliko Dancev v salati pohrustal. Ko bi mi imeli ta denar, ki se je potratil zadnjih 30 let zavoljo nesrečnih severnih dvojčekov v vseh nemških časnikih in brošurah , na papir, na črnilo, peresa in tisk, in to zarad ravno teh pravic, zarad istega predmeta, zavoljo ravno taiste stvari v vsake j zadevi, zarad ktere se mi Slovenci še le od 1. 1848. in to strašno pohlevno na dan upamo, prav lahko bi si narodno gledišče z opero vred, vseučilišče v zvezi s tehniko v Ljubljani in železnico do Belaka brez vsake podpore napravili. Se ve, da Slovenci in pa Šleswig-Holsteinci, to je vse kaj druzega v očeh nemških narodnjakov; za-nje velja princip narodnosti iz tega obzira, kakor ga je najbolje v predzadnjem broji humoristični berolinski „Kladeradatsch" naznačil: da čvrsto držijo, kar imajo in skušajo si prisvojiti, kar je le mogoče (dass man fest halt, was man hat, und zu kriegen sucht, was man kriegen kann). Se ve, da je to satira na vsako pravo; al kaj se če, ko se v praksi res tako svršuje. — Al to vem, da bi bili mi Slovenci, kar se „Sprachenstreit-a" tiče, za precej dolgo časa zadovoljni, ako bi dobili enkrat toliko pravic, kolikor jih je vedno imel nemški jezik pod dansko vlado, pod ktero so Šleswig-Holsteinci čez 400 let srečno živeli in poleg tega z Danci vred vživali od leta 1848. najsvobodnijo ustavo na kontinentu, ktere jim Prusi saj 50 let ne bodo privoščili. Toliko za razjasnjenje tega „ungluckseligen Spra-chenstreit-a", kteremu smo, se ve da, sami Slovenci krivi in to samo zavoljo tega malenkostnega vzroka, ker še ni nihče v imenu naših 21 poslancev predloga v zboru naredil, na kteri način bi se mi naravnost in najlaglje dali ponemčiti. Ali ni to ironija še na „sred-njo stranko" misliti, ker je Bleiweisov predlog sam po sebi že pod „Mittelpartei-jo" posebno za vsacega Slovenca, ki na Hrvaškem živi, kjer je že 6 let hrvaški jezik izključivo za vse predmete v vseh nizih, srednjih in viših šolah in ravno tako kot izključi vi uradni jezik v vseh uradnijah brez izjemke. Srce mora zabo-leti vsacega od nas, ki ima še kaj čuti za svoj narod, ko čez Sotlo pride in vidi, da je v njegovi domovini ravno vse narobe, da je bilo vse pisanje po časnikih in govorjenje v zborih bob v steno, da se nismo ne za en sam korak dalje pomeknili, da stojimo^ Še čisto na taistem temelji kakor pod Bachom! Človek zastonj premišljuje in si glavo beli, kaj da je naš jezik zagrešil, da je tako dalječ za hrvaškim v javnosti zaostal ; ali je morebiti manj izobražen, bolj neotesan. Jaz poznam obsežek obeh literatur popolnoma dobro; obe ste skoraj enaki, samo da so si naši bratje zadnjih 6 let nekoliko šolskih knjig več oskrbeli; sicer pa mislim , ako bi bila enkrat naša bibliografia sestavljena, da bi po broji knjig morebiti še svoje sorodne sosede prekosili. Toraj , ako nikjer drugod, bi človek lahko vprašal zavoljo pravic teh dveh bratovskih jezikov: Graf Orindur, Erklaret mir diesen Zwiespalt der Natur! Tu bi bilo vsako kvašenje o posredovalni stranki, o pomirjenji zdraženih strasti itd. le maskiranje izdajstva na narodu, ker posredovati se more le med politiškimi strankami, ne pa tam, ko se združeni vsi narodni poslanci borijo za obstanek svojega naroda, da popolnoma ne izgine, da ne bi enkrat postal njegov jezik zanimiv predmet s keltiškim vred le za učene jezikoslovce. Da to niso prazne fraze, temuč žalostne resnice, to nam priča Koroška, ki je bila še ne pred 350 leti glava Slovenije, Celovec čisto slovensko mesto, kjer so vojvodi pri nastopu vlade slovenski prisegali; dan- 146 danes je Celovec tako nemšk kot Solnograd in v deželi smo že na pičlo tretjino reducirani. Gospod K., profesor povestnice v Zagrebu, mi je neko staro knjižico pokazal (natisnjeno leta 1808), kjer neki avstrijski general po imenu Polak svoje dogodke iz francozkih vojskd pripoveduje; med ostalim opisuje tudi Maribor in pravi, da je snažno mestice , da ima lepo okolico, sladko vince, lepa dekleta; dodaja pa na koncu to-le: Vse bi bilo lepo, samo da bi se mogel človek z ljudmi laglje razumeti, ker govorijo vsi le slovenski (windisch) in nemškemu je malokdo kos! To je bilo v začetku tega stoletja. Dan današnji je pa Maribor skoraj čisto nemško mesto, in k temu gnjezdo najbolj zakletih sovražnikov slovenstva, kakor so renegatje povsod! Bral sem v „Grrenzbotena *) leta 1859 jako zanimiv dopis iz južne Štajarske, kjer nekdo matematično dokazuje, kako lepo na Slovenskem germanizacija napreduje, kako da se nemška meja za vsak zarod (to je 30 let) dalje za eno miljo pomakne, in po imenu našteva vsa po francozkih vojskah do danes ponemčena sela. Pisatelj prav lepo in včasih še humoristično opisuje, kako gre vse to najvspešneje po šolah, kakošno mešanico iz obeh jezikov od konca narod govori, da do čiste (?!) nemščine pride. V očigled takih neovrgljivih dokazov, v očigled tega, da narn^ je več kot polovica našega naroda na Koroškem in Stajarskem že ponemčena, nam se drznejo z nepopisljivo nesramnostjo možje trditi, da so tudi oni „dobri" narodnjaki, da so to le laži, da nas misli kdo na svetu ponemčiti; v tem hipu pa zoper vpeljavo našega jezika glasujejo, kterega nihče od njih ne zna. To je res, da to ne gre na enkrat in da se germanizacija v dvajsetih letih čisto malo poznd; taka čarobnija tu ni mogoča, da bi se kot Slovenci še zvečer vlegli, in drugo jutro kot Nemci vstali. Al tudi to je resnica, ko bi bili dalje še tako smrčali, kakor do leta 1848, matematiško gotovo v 200—300 letih slovenskega naroda ne bi bilo več na svetu. Naši protilniki s svojim trdenjem, da nas ne misli nihče ponemčiti, zde* se mi, kakor naš narod iz turških vojska pripoveduje, da je sem ter tje janičar kristjana zgrabil za lase in mu z handžarom v desnici toliko časa vpil: „brate ne boj se! brate ne boj se!" da je bila glava sek! Kadar gre za obstanek naroda, naj je velik ali majhen, ne sme biti nobene stranke, nobenega deljenja med narodnjaki, nobenega posredovanja, nobene „Mittelpartei-e". Med nebrojnimi drugimi izgledi videli smo leta 1814., ko je šlo za eksistencijo Fran-cozke, ko se je že med diplomati govorilo, jo tako razdeliti kot Poljsko, da je stopil ves narod na noge kot en mož, da so najzakleteji republikanci, kakor Carnot, se sopet Napoleonu v službo ponudili, samo da narod pogina rešijo. Ko bo naš jezik zadobil po ravnopravnosti mu pripadajoče pravice v šolah in uradnijah, ko bo narodno vprašanje pri nas „ein uberwundener Standpunkt", takrat razdelili se bomo sami po sebi, kakor povsod v politiške stranke : konservatilce, liberalce, radi-kalce itd. in prišle bodo med temi tudi „Mittelpartei-e" na dnevni red. Zdaj bi bile pa take stranke popolnoma nesmisel, ker ne zahtevamo niti posebnega mini-sterstva, niti posebnega kancelarja, niti ne jahamo na posebnem državnem pravu. Držimo se pa čvrsto besedi, ktere je slavni grof Štefan Szechenv leta 1826. v Požunu v zboru svojim sorodnjakom v glavo vpilil in *) „Grenzboten" so bili eden najstarejih in najizvrstnejih nemških tednikov v Lipsiku, vredovala sta ga takrat glasovita pisatelja Julijari Schmidt in Gustav Frevtag. Ali Še izhaja, in kdo ga zdaj vreduje, tega ne vem, ker ga že 6 let nisem videl. Pis. kterih so se Magjari do danes s takim vspehom držali, namreč teh: Pomislite, ako narodnost enkrat izgubite, da je nikdar več nazaj ne dobite; ako se vam pa svoboda tudi desetkrat vzame, more vam jo vsak trenutek ugoden slučaj povrniti! Dr. V. Z a r n i k.