— Prav v ozadju se vlečejo sledi krvave večerne zarje velike revolucije iz 1. 1789, odpor nezadovoljnega, stoletja tlačenega naroda, ki uniči krivične mogotce, ki prevrže krivični socialni nered, ki pa brez trdnih tal, brez vzgoje pade v kremplje drugim enako brezvestnim sleparjem, ki sicer deklamirajo o ljudski pravdi, a ob njej le sami sebe redijo in dvigajo. Kakor meteor se pojavi po tem viharju Napoleon L, a hitro izgine. Na politično-socialnem polju vlada negotovost, znamenj za orientacijo ni nobenih, zato povsod sama raz- in križpotja. Doktrinami liberalizem se je otresel revolucijskih načel, a je vendar v svoji nemoči ob njih živel. — Na znanstvenem polju je neomejeno gospodoval skepticizem; paberkovali so po njivah enciklopedistov. Na leposlovnem polju je bil takrat na vrhu Byron, ki je kakor orel visoko tam ob pečinah večnega snega krvoločno grebel po obistih svojih žrtev ter Bogu, človeku in družbi napovedoval boj do smrti.1
Vpliv njegov na velike duhove raznih narodov je bil silovit. Dobo od 1.1820. do 1840. so imenovali dobo Bvronomanije. Poleg francoskih veljakov se mu je klanjal tudi veliki Puškin, njegov Jetnik na Kavkazu kaže vpliv Bvronov, Puškin ga brez ovinkov imenuje gospodarja svojih misli. Sicer je Puškin dozorel začel na svoje, vendar brez Byro-novega Childe-Harolda bi ne bilo tudi Puškinovega Onjegina.2
Vpliv njegov opažamo tudi pri našem Prešernu. Da se je mnogo bavil z njim, dokazuje prevod Bvronove Parizine, ki se je z njim Prešeren poizkušal. — Tudi Koseški je prevajal Mazzepo.
Tudi v versko-cerkvenem oziru so se razvaline šele odstranjevale, delavci so se le počasi zbirali. Brezpravni ob revoluciji, vklenjeni v verige ob Napoleonovem samodrštvu, so se svečeniki le počasi zavedali in oklepali svoje velike naloge. Bili
1  O Byronu pravi Lamartine:
Les cris du desespoir sont tes plus doux concerts, Le mal est ton spectacle et 1'homme est ta victime, Ton oeil, comme Satan, a mesure 1'abime, Et ton ame, y plongeant loin de jour et de Dieu, a dit a 1'esperance un eternel adieu.
2  Prim. de Vogue : Le Roman russe, str. 46 itd.
so sinovi svoje dobe, iz katere je vzrasel veliki, nesrečni Lammenais; ob tem ozračju so se rodile njegove Paroles d'un Crovant, besede vernega, kakor pravi Guizot, ki se z njimi odpoveduje veri. Sa-njavo hrepeni po bratovstvu, vseobči ljubezni a v življenju vidi te ideale teptane v prah. Nasilniki in sužnji, tako je neenako razdvojeno človeštvo. Služabniki Cerkve so narod ostavili. To razdejanje mora prenehati. Sveto mesto se mora zopet dvigniti, in on že gleda kakor videc-apokaliptik novi Jeruzalem, žal, da mu sredstva zato niso znana. Lammenais je krpal krščanska načela z načeli demokratske revolucije. Kristu je porival na glavo jakobinsko čepico, fantast je popolno pozabil na zakone življenja. Take so bile konture večerne zarje tedanje dobe. —¦ Jutranja pa je prijaznejša. — Iz mračnega skepticizma se je oglašala vesela romantika, verski zmisel je poganjal, kakor spomladi cvetke izpod snega. Nastopil je Chateau-briand s svojim delom: »Le genie du Christia-nisme«, ki je bil v tedanji dobi velikega pomena, dasi se je Chateaubriand v »Atali« in »Reneju« še klanjal semtertje starim malikom. — Sploh se je povsod tedaj vzbujala krščanska pomlad. V tej dobi se pojavijo veliki konvertiti De Coux, grof Stolberg, Friderik Schlegel, Adam Miiller, Molitor, Veith v Nemčiji in Avstriji. Na Angleško se je takrat — 1. 1835. — vrnil iz Rima sloveči Wise-man in začel s predavanji v Londonu, in sicer, kar je značilno, najprej v italijanski poslaniški kapeli v italijanskem jeziku. Wiseman piše, da so se tedaj katoličani dvignili iz katakomb, visela-pa je še na njih obleka preganjane sekte, verige so bile odstranjene, a omotica in krč se je rešenih še oprijemal.1
Jasno jutro, po viharni noči prepreženo tu-intam s črnimi, sumljivimi oblaki, taka je bila doba, ko je stopal Ozanam v življenje.     (Dalje.)
1 Catholics had just emerged from the Catacombs. The old habits of a proscribed sect clung them. Their shackles had been removed, but not the numbness and cramp which thev had produced . . . The sense of hopeless inequality survived when the reality had in great measure passed away. — The life and times of cardinal Wiseman. Vol. L, str. 246.