662
Vid Poljak: V jeseni.   —  J. A.: Ukrajinec.
očetov prijatelj, ko bi Anton hotel Ivanko. Mož se ni kazal posebno zavzetega, dasi je Prsteničar vedel predobro, kako do Čista ga umeje.
Se tisto jesen je bival Prstenik več tednov na Gorenjskem, čudil se lepim krajem, drugačnim razmeram, visokim goram, bistrim potokom in rekam; najbolj so ga zanimale seveda Ivankine oči. To je že tako stara pesem, ki se vedno ponavlja in se bo ponavljala, pa se prav niČ ne izpremeni, če jo potrpežljivemu bralcu za danes ponovimo ali pa ne. Ko se je vrnil k materi v reško dolino na GoljaČevo Brdo, prinesel je s seboj mnogo prijetnih spominov v zavesti in — v srcu.
O pustu potem je zares snubil, in srečna sta bila z Ivanko, ko mu jo je oče obljubil in sicer rad brez odlašanja; le svatbo so odnesli na pomlad, ker so trdili, da se jima še prav niČ ne mudi.
Brhka Ivanka pa ni prinesla k hiši samo ljubečega srca — kakor se je nadejal Anton —, marveč tudi polno mošnjo denarja. To je bilo prav tako, kakor da ji je oče povedal, kolika potreba je prav za to sredstvo pri Prste-niku.
Vse je kazalo, da je prišla v hišo sreča z mladim parom in ta sreča bo pomagala tudi hiši do nekdanje slave.                          (Konec.)
žalostno v megleni dalji Zadnja lastovka žgoli: „Hoj,  kako v ledeni halji Zima za menoj  hiti!"
V jeseni.
Mrzel v  dolu veter piše, Listje bledo trepeta, Z  drevja pada,  tožno  vzdiše: „Zima bliža se z gora!"
Težke zemlji  so obrvi, Snu pokriva plašč jo siv: „Zime to poljub  je prvi, Pa kako je omamljiv!"
Vid Poljak.
Ukraj in e c.
v
i.
m.
divjem   diru  divji Lehi Jašejo  na Ukrajino, Kakor Dnjeper veličastni Stepno preplave ravnino.
Kakor lačni, črni vrani
Se spuste na svoje plene;
Varni niso  ni  otroci, Sivi dedje, niti žene.
In  z  bogatim  plenom  Lehi Kakor megla raz poljane
Se zgubijo,  Ukrajini Zapuste neštete rane.
H-
Kraj  potoka rase  vrba, Mlad junak pod žalujočo
Spira svojemu očetu
S hladno  vodo   rano  vročo.
„Zadnja želja . . . sin preljubi: Pojdi . . . pojdi v kraje ptuje,
Kjer ugrabljena  mi hčerka V Lehov sužnjosti vzdihuje."
Zadnje zbere mož besede, Sinu  zre  v  očesi črni:
„Sinko,  dokler nje ne najdeš, Oj  nikar se mi ne vrni!"
Gosta megla polje krije, Veter ljut čez streho piše,
Čelo se mrači junaku, Ki hiti od  rodne  hiše.
Čelo se temni junaku,
A  očesi sta  mu živi, Da očij  tako ognjenih
Nima ni sokolič sivi.
Proč hiti od  rodne hiše
V zemljo ptujo, mu neznano,
Da zvrši obljubo  sveto, Mrtvemu očetu  dano.
IV.
Tiho  teče tužni Dnjeper, Teče v Ukrajino  mrtvo,
V  domovino Ukrajincev Nese Lehov dvojno žrtvo.
Val pri vrbi se  ustavi, Dve telesi pod nje veje
Rahlo  položi in  vrbi Tožni zaupljivo deje:
„Sprejmi vrlega junaka, Vreden je,  da tu počije,
Kjer mu ljubega očeta
Črna prst že dolgo  krije."
J. A.