Odgovorni urednik/ Managing editor: dr. Miha Preinfalk (Ljubljana) Tehnična urednica/ Technical editor: mag. Barbara Šterbenc Svetina (Ljubljana) Uredniški odbor/ Editorial board: mag. Sonja Anžič-Kemper (Pforzheim, Nemčija), dr. Marjan Drnovšek (Ljubljana), dr. Aleš Gabrič (Ljubljana), dr. Stane Granda (Ljubljana), dr. Eva Holz (Ljubljana), dr. Miha Kosi (Ljubljana), Irena Lačen Benedičič ( Jesenice), dr. Tomaž Lazar (Ljubljana), dr. Vlasta Stavbar (Maribor) in dr. Nadja Terčon (Piran) Za znanstveno korektnost člankov odgovarjajo avtorji. © Kronika Redakcija te številke je bila zaključena: 31. januar 2014 Naslednja številka izide/ Next issue: junij 2014/ June 2014 Prevodi/ Translations: Manca Gašperšič – angleščina (English) Lektoriranje/ Language Editor: Rok Janežič UDK/ UDC: Breda Pajsar Uredništvo in uprava/ Address of the editorial board: Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU / Milko Kos Historical Institute at ZRC SAZU Novi trg 2, SI–1000 Ljubljana tel. 01 47 06 200 Letna naročnina/ Annual subscription: za posameznike/ Individuals 25,00 EUR za študente in upokojence/ Students and Pensioners 18,00 EUR za ustanove/ Institutions 30,00 EUR Cena te številke v prosti prodaji je/ Single issue 10,00 EUR Cena tematske številke/ Theme issue 15,00 EUR Izdajatelj/ Publisher: Zveza zgodovinskih društev Slovenije Aškerčeva cesta 2 SI–1000 Ljubljana Transakcijski račun/ Bank Account: Zveza zgodovinskih društev Slovenije 02010-0012083935 Sofinancirajo/ Financially supported by: Javna agencija za raziskovalno dejavnost RS/ Slovenian Research Agency ZRC SAZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosa / ZRC SAZU, Milko Kos Historical Institute Računalniški prelom/ Typesetting: Medit d.o.o. Tisk/ Printed by: Fotolito Dolenc d.o.o. Naklada/ Print run: 500 izvodov/ copies Revija Kronika je vključena v podatkovno bazo/ Kronika is indexed in: Bibliography of the History of Art, Medline; ERIH – European Reference Index for the Humanities Na naslovni strani/ Front cover: Naslovnica revije Žena in dom iz leta 1939, ki jo je urejala Rija Podkrajšek / Front cover of the Žena in dom magazine from 1939, edited by Rija Podkrajšek. Razprave Alojz Demšar: Kje je stal dvor na Dolgih Njivah? Lokalizacija desetih kmetij na Polhograjskem iz darovnice samostanu Stična leta 1384..............................................5 Boris Golec: Valvasorjev izvor, družina in mladost – stare neznanke v novi luči (3. del) ..................................15 Oskar Habjanič: Danijela Horvat: Avguštinski samostan v Sv. Trojici v Slovenskih goricah v dobi baroka...............................67 Gibanje števila prebivalstva na Šentviški planoti med letoma 1841 in 1914 ..............................................91 Matjaž Ravbar: Karl Benko: prvi slovenski letalski as? .........................105 Marjan Drnovšek: Franckina pisma možu Maksu na Nizozemsko (izseljenska zgodba) ....................................................115 Mateja Ratej: (Ma)Rija Podkrajšek – urednica mesečnika Žena in dom v letih 1930–1941...................................133 Odmevi Poročilo o 15. Mednarodnem simpoziju šolskih muzejev in šolsko-zgodovinskih zbirk (Anton Arko).................................................................145 Ocene in poro~ila Trevor Shaw, Alenka Čuk: Slovene Caves & Karst pictured 1545–1914 (Meta Turk). ................................147 Andreja Tomažin, Milan Gorišek, Miro Bergelj,Miran Prnaver: Plemiška družina Gutmansthal-Benvenuti in Radeče (Bojana Jović) .............................148 Jacopo Valvasone di Maniago: Descrittione della Patria del Friuli (ur. Angelo Floramo) (Neva Makuc) ..150 Blejski grad: 1000 let prve omembe (ur. Marko Vidic) (Andraž Kovač) ...............................151 Hrvoje Petrić: Pogranična društva i okoliš.Varaždinski generalat i Križevačka županija u 17. stoljeću (Boris Golec) ............................................153 Oskar Zoran Zelič: V znamenju Sokola in Partizana v Sevnici (Andreja Jankovič Deržič) ..............................155 Jure Gašparič: Državni zbor 1992–2012 (Bojan Balkovec) ...........................................................157 S patri smo si bili dobri: tri stoletja brežiških frančiškanov. Zbornik znanstvenih razprav (ur. Jože Škofljanec) (Alenka Kačičnik Gabrič) ..............158 Boris Golec: Valvasorjeva hiša v Krškem – napačna in prava (Meta Matijevič) ...............................161 Prevalje po starih sledeh, [zbrala in uredila Dragomir in Davorin Benko] (Katarina Keber) ...........163 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 332.22 (497.451)(091) Prejeto: 11. 11. 2013 Alojz Demšar dr. kem. znanosti, profesor, Fakulteta za kemijo in kemijsko tehnologijo, Univerza v Ljubljani, Aškerčeva 5, SI–1000 Ljubljana E-pošta: alojz.demsar@fkkt.uni-lj.si Kje je stal dvor na Dolgih Njivah? Lokalizacija desetih kmetij na Polhograjskem iz darovnicesamostanu Stična leta 1384 IZVLEČEK Samostan Stična je z darovnico leta 1384 pridobil 10 hub na Polhograjskem. Kmetije, naslednice teh hub, so od leta 1641 spadale v Portnerjevo imenje, od leta 1761 v imenje Plavcev iz Železnikov, od leta 1818 pa so bile pod­ložne gospostvu Bokalce. Kmetijam smo določili hišne številke ob času nastanka f ranciscejskega katastra. S podatki o kmetijah iz urbarjev in katastrov smo toponime, ki so opisali lego hub leta 1384, lokalizirali na kmetije s hišnimi številkami in hišnimi imeni f ranciscejskega katastra. KLJUČNE BESEDE Polhov Gradec, Stična, Plavec, lokalizacija, Portner, rektifikacijske številke ABSTRACT WHAT WAS THE EXACT LOCATION OF THE FARM AT LANGEN AKCHER? LOCALISATION OF TEN FARMS IN THE POLHOV GRADEC AREA DONATED TO THE STIČNA MONASTERY STIČNA IN 1384 The Stična Monastery obtained a donation of ten farms in the Polhov Gradec area in 1384. The monastery sold the farms to Portner in 1641. The farms belonged to Plavec from Železniki since 1761, after which it passed under the Bokalce dominion in 1818. The house numbers of the farms in the Franciscean Cadastre were determined. The data from land registers and urbaria enabled us to localise the toponyms describing the positions of the farms in 1384 to the houses listed in the Franciscean cadastre together with their house numbers and house names. KEYWORDS Polhov Gradec, Stična, Plavec, localisation, Portner, rectification numbers UVOD Jakob Strmolski, župnik v Šmarju, je 24. aprila 1384 podaril samostanu Stična 10 hub na Polhograj­skem.1 Dve hubi sta sestavljali dvor na Dolgih njivah (hof an dem Langen Akcher), lokacija osmih enojnih hub pa je opisana v darovnici kot ze Copatsch, am Sel­cz, am Geschaid, vnderm Guph, vnderm Gereut, am Ri­cher, am Widem in am Gesericz. Obljudene so bile vse hube z izjemo zadnje, v darovnici so bila navedena tudi imena gospodarjev, ki so zasedali hube. Nasle­dnji zapis o stiških kmetijah na Polhograjskem je v prvem ohranjenem urbarju samostana Stična iz leta 1505, ko je bilo v samostanskem uradu Pollichgratzvpisanih 9 kmetij brez imen gospodarjev,2 urbarji iz začetka 17. stoletja pa že navajajo imena gospodarjev 10 kmetij.3 Leta 1641 je stiški opat Rupert Eckart prodal 36 kmetij Volfu Engelbertu grofu Auersper­gu, da je poravnal dolg, ki ga je pri Auerspergu imel samostan Stična. Med temi kmetijami jih je bilo tudi 10 iz Polhovega Gradca.4 Ker so bile na Polhograj­skem te kmetije edina posest samostana Stična in ker v arhivskih virih ni zaslediti nobenih sprememb v tu­kajšnji zemljiški posesti samostana med letoma 1384 in 1641,5 ni dvoma, da je 10 kmetij, ki jih je samostan Stična prodal leta 1641, predstavljalo naslednice 10 hub iz darovnice Jakoba Strmolskega iz leta 1384. V prispevku smo lokalizirali vse polhograjske kmetije iz darovnice leta 1384 na kmetije iz fran­ciscejskega katastra. Iz arhivskih virov smo določili fevdalne lastnike kmetij po prodaji leta 1641, imena gospodarjev kmetij od začetka 17. stoletja iz stiških urbarjev, terezijanskega, ohranjenega dela jožefinske­ga katastra in iz franciscejskega katastra in lokacijo kmetij na mapah franciscejskega katastra s hišno šte­vilko in hišnim imenom. S temi podatki smo kme­tije iz franciscejskega katastra povezali s toponimi iz darovnice.6 V prepoznavni obliki se je ohranilo osem od devetih toponimov. Toponimi so se ohranili kot hišna imena ze Copatsch – Kopač v naselju Črni Vrh, vnderm Gereut – Zalaznik v naselju Smolnik, am Richer – Riher v naselju Smolnik in am Widem – 1 ARS, AS 1063, št. 252 (1384 april 24. s. l.). Transkripcija li­ stine: Božo Otorepec, Centralna kartoteka srednjeveških li­ stin (CKSL), Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU; Mlinarič, Stiška opatija, str. 159; Volčjak, Strmolski in samo­ stan Velesovo, str. 176–177. 2 Mlinarič, Stiška opatija, str. 289; ARS, AS 781, fasc. 4, urbar samostana Stična 1505. 3 Arhiv cistercijanske opatije Stična, urbarji 1608–1615, 1619 in 1624–1630. 4 Mlinarič, Stiška opatija, str. 551. 5 Umek, Kostanjevica, Pleterje in Stična, str. 139–253; Mikuž, Topografija stiške zemlje, str. 5 sl. 6 Milko Kos je lokaliziral štiri toponime iz darovnice: Langen Akcher kot današnje naselje Dolge Njive pri Lučinah, Copat­sch kot naselje Kopačnica, Selcz kot kmetije iz naselij Setnica in Selo nad Polhovim Gradcem in Geschaid kot zaselek Za­meja v naselju Planina nad Horjulom. Glej Kos, Gradivo za historično topografijo, I, str. 266; II, str. 395, 541, 751. Zadnji dve lokaciji sta enaki kot v našem prispevku. Vidmar v naselju Dvor pri Polhovem Gradcu. Dva toponima sta ohranjena kot imeni zaselkov: am Ge­schaid – Zameja v naselju Planina nad Horjulom in vnderm Guph – Zavrh v naselju Briše,7 dva pa kot imeni zemljišč (am Selcz – na Selah, am Gesericz – na Jezercih). Ohranil se ni toponim dvora z dvema hu­bama – hof an dem Langen Akcher. Ugotovili smo, da je dvor stal v naselju Osredek pri Dobrovi. POVEZAVA KMETIJ V FRANCISCEJSKEM KATASTRU IN V DAROVNICI LETA 1384 Fevdalni lastniki kmetij iz darovnice samostanu Stična Jakob Strmolski je bil pravni zastopnik Ortenbur­žanov, ki so mu za službo verjetno podelili nekateresvoje posesti.8 Na ta način bi Jakob Strmolski lahko prišel tudi do 10 hub na Polhograjskem, saj so Or­tenburžani v Polhovem Gradcu v drugi polovici 14.stoletja imeli svoje posesti.9 Od izdaje darovnice leta1384 do leta 1641 so kmetije pripadale samosta­nu Stična. Leta 1641 je samostan Stična prodal 36kmetij Volfu Engelbertu grofu Auerspergu.10 Kupec, kranjski deželni glavar,11 pa kmetij ni obdržal, temvečjih je prodal Karlu Portnerju; nanj so v imenjski knji­gi vpisane 5. julija 1647.12 Karl Portner je bil deželniknjigovodja (leta 1643) in tajnik.13 Ob nastanku tere­zijanskega katastra sto let pozneje najdemo te kmetijekot nekdanje Portnerjevo imenje (Porttnerisch geweste Gült).14 To imenje zajema ob terezijanski rektifikacijiposest v velikosti 37 in 11/12 hub in se le malo raz­likuje od posesti, ki jih je prodal leta 1641 samostanStična.15 Tako v imenju najdemo dve hubi na Vačah,ki ju ni v spisku prodaje iz leta 1641, in manjše posesti(pet šestinskih in ena dvanajstinska huba ter 10 kajž).Portnerjevo imenje je v terezijanskem katastru napolhograjskem ozemlju zajemalo 12 posesti: sedemcelih, štiri polovične in eno šestinsko hubo. V tabe­li 1 so za ta posestva navedene v prvih treh stolpcihrektifikacijske številke, velikosti (huba ali del hube) inlokacija. Teh 12 posesti je bilo do leta 1761 prodanihJanezu Petru Plavcu.16 Janez Peter Plavec (roj. 1721)je bil fužinar in trgovec z železom iz Železnikov.17 Plavci so kmetije prodali leta 1818 za 1000 goldi­ 7 Register zemljepisnih imen ima vsa navedena imena z izjemo hišnega imena Vidmar. 8 Slana, Grad Strmol, str. 158. 9 Kos, Vitez in grad, str. 201. 10 Mlinarič, Stiška opatija, str. 551. 11 Mal, Auersperg, str. 19. 12 ARS, AS 173, knjiga št. 5, str. 7, stran v datoteki: 701. 13 Koblar, Ljubljančani 17. stoletja, str. 218. 14 ARS, AS 174, š. 192 (No. 279, Bekantnuss Tabellen) in š. 245 (No. 279, rektificirani domicilni akti). 15 Mlinarič, Stiška opatija, str. 551. 16 ARS, AS 724, knjiga 10, Štiftni register imenj v župniji Pol­ hov Gradec, ki so bila izločena iz Portnerjevega imenja in so last Janeza Petra Plavca. 17 Andrejka, Plavec, str. 371. Vpis polhograjskih kmetij (rektifikacijske št. 1-12) v terezijanski kataster, v štiftni register Portnerjevega imenja. Vpis posestva z rektifikacijsko številko 4 v zemljiški knjigi, na stavbni parceli 59 k. o. Črni vrh stoji hiša Smolnik št. 2. narjev Jožefu Seuniku, lastniku gospostva Bokalce.18 Gospostvu Bokalce je verjetno pripadal tudi drugi delnekdanjega Portnerjevega imenja.19 Povezava zapisov o kmetijah v terezijanskem katastru in v kasnejših virih Povezavo posestev, vpisanih pred oštevilčenjemhiš v terezijanski kataster in v kasnejše katastre (jo­žefinski, franciscejski, reambulančni) po oštevilčenjuhiš v letih 1770 in 1771, omogočajo zemljiške knjigegospostev.20 V zemljiških knjigah so za vsako pose­stvo vpisani podatki terezijanskega katastra (rektifi­kacijska številka, velikost) in tudi hišna številka pre­bivališča gospodarja posesti (lastnika ali najemnika).Vpisi 12 polhograjskih kmetij v zemljiške knjige go­spostev verjetno niso ohranjeni.21 Fevdalnega lastnikain rektifikacijsko številko terezijanskega katastra smoza 12 polhograjskih posesti našli v glavni zemljiškiknjigi.22 Za vse posesti so katastrska občina in števil­ka zemljiškoknjižnega vložka navedeni v tabeli 1. Vzemljiškoknjižnih vložkih najdemo številke stavbnihparcel in hišne številke stanovanjskih stavb, s katerimilahko določimo lego kmetij v mapah franciscejskegakatastra (tabela 1).23 Med nastankom franciscejske­ga in reambulančnega katastra pa se je od posesti zrektifikacijsko številko 5 odcepila posest, ki je v ze­mljiški knjigi vpisana na naslovu Smolnik 15. V istemčasu so tudi preštevilčili stavbne parcele v Osredkunad Dobrovo. Lokacije posesti iz terezijanskega ka­tastra se dajo smiselno pojasniti z naslovi lastnikov vfranciscejskem katastru. V terezijanskem katastru sobili za opis lokacije kmetij uporabljeni zavetniki po­družničnih cerkva v Dvoru pri Polhovem Gradcu (sv.Peter), v Planini nad Horjulom (sv. Andrej) in Gorinad Polhovim Gradcem (sv. Lovrenc).24 Kmetiji tikob meji z loškim gospostvom (Črni Vrh 16) in v bli­žini te meje (Selo pri Polhovem Gradcu št. 2) imatavpisano lokacijo Pillichgraz in oberburg gegen Lakh.25 18 ARS, AS 724, listina št. 9, 14. marec 1818. 19 ARS, AS 335, Zemljiška knjiga Sodni okraj Ljubljana mesto. 20 Leben Seljak in Demšar, Knjiga hiš na Žirovskem, str. 57–63. 21 Vpisi posestev z rektifikacijskimi številkami 10, 11 in 12 v glavni zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Ljubljani navaja­jo zemljiško knjigo gospostva Bokalce. Fonda ARS, AS 335,Zemljiška knjiga, Sodni okraj Ljubljana in AS 346, Zemlji­ška knjiga, Sodni okraj Ljubljana Vrhnika imata ohranjen del zemljiške knjige gospostva Bokalce, vendar v njej ni vpisanih posestev, ki jih opisuje ta prispevek. 22 Okrajno sodišče v Ljubljani, Zemljiškoknjižni oddelek, glav­ne zemljiške knjige katastrskih občin Babna gora, Butajnova,Črni vrh, Setnik, Selo, Šujica. Posesti v katastrski občini Šu­jica iz ljubljanske kresije imajo kot fevdalnega lastnika nave­deno gospostvo Bokalce, ostale katastrske občine so iz po­stojnske kresije in navajajo Portnerjevo imenje, torej lastnika v času nastanka terezijanskega katastra. 23 ARS, AS 176, katastrske občine A7 Babna gora, A214 Butaj­nova, A167 Črni vrh, A172 Setnik, A168 Selo, L288 Šujica. 24 Höfler, Gradivo, str. 360–361. 25 Historischer Atlas der Österreichischen Alpenländer, Die Landge­richtskarte, Bl. 31 (Laibach), Bl. 35 (Adelsberg). Lokacija Saurcham označuje zaselek Zavrh v naseljuBriše pri Polhovem Gradcu, lokacija Osredek pa na­selje Osredek pri Dobrovi. Kmetije so razpršene popolhograjskem hribovju. Blizu skupaj ležijo le dvehubi in šestinska huba v Osredku pri Dobrovi in dvepolovični hubi v Zavrhu. Povezava zapisov o kmetijah v terezijanskem katastru s starejšimi viri Stiška urbarja iz let 1608 in 1619 navajata imena gospodarjev in dajatve, urbar iz 1624–1629 pa samo imena.26 Priimki na vseh posestvih se od leta 1608 do 1629 niso spremenili. S pomočjo imen najemnikov in zneskom činža v terezijanskem katastru in v urbarju iz 1608 smo lahko povezali zapisa za vse kmetije v stiških urbarjih in v terezijanskem katastru (tabela 2).Činž je med letom 1608 in terezijanskim katastrom ostal pri osmih kmetijah nespremenjen, spremenil (zvišal) se je le pri dveh kmetijah. Ena od kmetij se je v tem času razdelila na dve polovici z rektifikacij­skima številkama 7 in 8, od katerih je vsaka plačevala polovico činža prvotne kmetije. Pri terezijanski rek­tifikaciji sta bili ocenjeni kot polovični hubi, njune stavbe so na mapah franciscejskega katastra posta­vljene v skupini. Hišna imena franciscejskega ali re­ambulančnega katastra dodatno potrjujejo povezavo med zapisi v urbarjih in terezijanskem katastru pri rektifikacijskih številkah 1, 2 in 5. Na teh kmetijah se je ohranil priimek iz leta 1608 kot hišno ime v franciscejskem ali reambulančnem katastru, čeprav se je že do nastanka terezijanskega katastra priimek spremenil. Povezava kmetij s toponimi iz darovnice Lega kmetij, priimki gospodarjev iz leta 1608,imena parcel v jožefinskem katastru in hišna imena omogočajo povezavo kmetij s toponimi v darovnici iz leta 1384. Povezave so navedene v tabeli 2 in poja­snjene pri historiatih kmetij. Iz tabel 1 in 2 sledi, da toponimi iz leta 1384 ustrezajo naslednjim hišnim številkam franciscejskega katastra: am Widem – Dvor št. 1, am Selcz – Selo št. 2, ze Copatsch – Črni Vrh št. 16, vnderm Gereut – Smolnik št. 2, am Richer – Smolnik št. 10, am Geschaid – Planina št. 9, vnderm Guph – Briše št. 24 in št. 25, am Gesericz – Briše št. 15, an dem Langen Akcher – Osredek št. 1, št. 5 in št. 8.27 HISTORIATI KMETIJ Dvor št. 1 (rektifikacijska št. 1). Kmetijo smo povezali s hubo am Widem iz leta 1384, ker je bil go­ 26 Arhiv cistercijanske opatije Stična: urbarji iz let 1609, 1619 in iz 1624–1629. 27 Sedanja imena naselij: Dvor pri Polhovem Gradcu, Selo nad Polhovim Gradcem, Črni Vrh, Smolnik, Planina nad Horju­lom, Briše pri Polhovem Gradcu, Osredek pri Dobrovi. Zaselek s pozabljenim srednjeveškim imenom »Na Selcah« (Amselzy, am Selcz) nad dolino Male Božne, zadaj Tošč (1021 m), fotografirano s kmetije Pohleven v naselju Smolnik. Prva od leve »stiška« kmetija Selo št. 2 (Gariol), v neposredni bližini Selo št. 1 (Peklaj), desni par kmetij pod vzpetino Pesek (777 m) sta Setnica št. 19 (Kozjak) in št. 18 (Kozjak), hišne številke so iz franciscejskega katastra (foto: Alojz Demšar, december 2013). spodar v urbarjih od leta 1608 do 1629 Marko Vid­mar. Priimek Vidmar je na kmetiji izginil že predterezijanskim katastrom, se je pa obdržal kot hišnoime, ki je vpisano v reambulančnem katastru in gauporabljajo tudi sedaj.28 Marko Vidmar je bil v sti­ških urbarjih označen kot župan, verjetno pristojenza vse posesti samostana na Polhograjskem. Kmetijaje ležala blizu župnijskega, trgovskega in upravne­ga središča v Polhovem Gradcu ob glavni cesti odPolhovega Gradca proti Ljubljani in je imela naj­primernejšo lego za opravljanje županske funkcije.Kmetija je v terezijanskem katastru ocenjena kotpolovična huba. Selo št. 2 (rektifikacijska št. 2). Kmetija Selo št. 2 s hišnim imenom Gariol skupaj s kmetijami Setnica št. 18 (Kozjak) in št. 19 (Kozjak) ter Selo št. 1 (Pe­klaj) tvori sklenjeno obdelano ozemlje na slemenu in na zahodnem in južnem pobočju hriba z najviš­jim vrhom Pesek (777 m) med Jevškim grabnom in Malo Božno.29 Ob nastanku terezijanskega katastra (1748–1756) je bila prva kmetija del Portnerjeve po­sesti oziroma prej samostana Stična (gl. zgoraj), za­dnje tri kmetije pa so bile podložne polhograjskemu gospostvu.30 Te tri kmetije je Milko Kos povezal z zapisom treh hub v vasi Amselzy v urbarju polhograj­skega gospostva leta 1498.31 Sklepamo lahko, da se 28 Aleš Golc, Dvor pri Polhovem Gradcu 18, sedanji lastnik kmetije Vidmar, informacija 14. 5. 2013. 29 ARS, AS 176, katastrska občina A68 Selo. 30 ARS, AS 174, šk. 36, Štiftni register, rektifikacijske št. 69, 70 in 68; zemljiška knjiga, k. o. Selo nad Polhovim Gradcem, zemljiškoknjižni vložki 17, 16 in 24. 31 Kos, Gradivo za historično topografijo, II, str. 541; ARS, AS 1, je celotno ozemlje štirih sosednjih kmetij imenovalo Amselzy (»Na Selcah«), zato kmetija Selo št. 2 ustreza toponimu am Selcz v darovnici samostanu Stična leta 1384. Toponim se pojavi še v urbarju polhograjskega gospostva iz leta 1589, v katerem sta Blase Kosiakh in Juri Peklaj uvrščena v V Seltzi,32 v terezijanskem katastru se toponim ne uporablja več, kmetije so vpi­sane pod Besianski Verch. V jožefinskem katastru se toponim pojavi kot ime zemljiške parcele, kmetiji Selo št. 1 sta pripadali zemljiški parceli na Sellach in na Werch na Sellech.33 V jožefinskem katastru se pojavi tudi novo ime za zemljišča kmetij Sela št. 1 in št. 2,ki ležijo v ledini (Ried) Goriu. Ker tega imena nismo zasledili v drugih virih, ni jasno, ali gre za ime, izpe­ljano iz hišnega imena Sela št. 2 – Gariol, ali za pravo zemljepisno ime. Črni Vrh št. 16 (rektifikacijska št. 3). Gospodarkmetije je imel priimek zapisan kot Nakopači (leta1608 in 1619) in kot Kopač (leta 1624 in v terezi­janskem katastru). Hišno ime Kopač je vpisano vfranciscejskem katastru. Kmetijo smo povezali s to­ponimom ze Copatsch iz leta 1384. Osamljena kmetijaleži na južnem pobočju Kopačevega vrha (877 m),čez katerega teče razvodnica med Poljansko Soro inGradaščico in kjer je tekla tudi meja polhograjskegain loškega deželskega sodišča. Zemljišča kmetije so vstrmini, obdelovanje njiv je poleg oranja verjetno zah­tevalo tudi kopanje, iz česar morda izvira ime kmetije. š. 74, I/42, Lit. B – I, 4, Reformirani urbar urada in graščine [gospostva] Polhov Gradec /1498. 32 ARS, AS 1074, II/15u, Novoreformirani urbar gospostva Polhov Gradec /1589, fol. 42, 132. 33 ARS, AS 175, š. 303, k. o. Setnica, posestni list št. 16. Vas Osredek pri Dobrovi; v 14. stoletju je tu stal dvor »na Dolgih njivah« (hof an dem Langen Akcher), fotografirano iz vasi Belo, zadaj Ilov vrh (721 m). Dvor iz dveh hub se je pred letom 1608 razdelil na Osredek št. 5 (v vaškem jedru, desno) in na Osredek št. 8 (izven vasi, levo spredaj), hišne številke so iz franciscejskega katastra (foto: Alojz Demšar, december 2013). Smolnik št. 2 (rektifikacijska št. 4). Gospodar kmetije je imel priimek Zalaznik (zapisan v stiških urbarjih iz let 1608, 1619 in 1624 kot Salesnikh), na mapi franciscejskega katastra je domačija vpisana kot Salase (»Zalaz«), sedanje hišno ime je Zalaznik.34 Kmetijo smo povezali s toponimom vnderm Gereut (»pod Lazom«). Kmetija leži približno 100 višinskih metrov nad potokom Velika Božna na severnih, pri­sojnih pobočjih doline. Smolnik št. 10 (rektifikacijska št. 5). Gospodarja kmetije sta bila Blaž Riher (v urbarjih leta 1608 in 1619) in Andrej Riher (leta 1624), na mapi franci­scejskega katastra je domačija vpisana kot Richer, se­danje hišno ime pa je Rihar.35 Kmetijo smo povezali s toponimom am Richer. Med nastankom franciscej­skega katastra in glavne zemljiške knjige se je manjši del posestva osamosvojil kot Smolnik št. 15. Poslopja kmetije Smolnik št. 10 ležijo približno 150 višinskih metrov nad potokom Velika Božna na severnih, pri­sojnih pobočjih doline, Smolnik št. 15 pa leži na dnu doline. Planina št. 9 (rektifikacijska št. 6). Kmetija leži v zaselku Zameja, zato smo jo povezali s toponi­mom am Geschaid (»na Meji«) iz leta 1384.36 Huba je ležala ob meji s sosednjim loškim gospostvom.37 Priimek gospodarjev Cankar je v urbarjih vpisan kot Zänker (leta 1608) ali Zänkher (leta 1619). Hubi je 34 Register zemljepisnih imen. 35 Register zemljepisnih imen. 36 Deutsches Wörterbuch von Jacob und Wilhelm Grimm, Bd. 4, Abt.1, T. 2: Gefoppe-Getreibs, stolpec 3849, geslo Gescheide. 37 Historischer Atlas der Österreichischen Alpenländer, Die Land­gerichtskarte, Bl. 31 (Laibach), Bl. 35 (Adelsberg). pripadal mlin, zanj so plačevali dajatve polhograj­skemu gospostvu in je vpisan v njihovem urbarju že leta 1589, ko je bil na mlinu gospodar Ahac Can­kar (Zangker).38 V zaselku Zameja je bila tudi huba polhograjskega gospostva, ki se je med letoma 1589 in 1651 razdelila v polovični hubi, ime zaselka pa je v urbarjih polhograjskega gospostva vpisano kot Sa­mea (leta 1498) ali Sameyo (leta 1534 in 1589).39 Briše št. 24 (rektifikacijska št. 7) in št. 25 (rektifi­kacijska št. 8). Na predhodnici obeh kmetij sta v letih 1608 do 1624 vpisana dve gospodarja s priimkom Završnik. Do nastanka terezijanskega katastra se je kmetija razdelila na dve polovici, od katerih je vsaka plačevala polovico činža iz leta 1608. Na eni od njih je gospodaril Matevž Završnik, na drugi Jožef Koritnik.Kmetiji sta v terezijanskem katastru vpisani v soseski Saurcham, v jožefinskem katastru pa zemljišča ležijo v ledini (Ried) sa Verch. Sedanje hišno ime prve kme­tije je Boštjan (lastnik v času franciscejskega katastra je bil Sebastijan Hribernik), druga kmetija pa ima hišno ime Koritnik. Sedanji zaselek Zavrh vključuje še sosednjo kmetijo Gutnik. Kmetiji smo povezali s toponimom vnderm Guph (»pod Vrhom«).40 Briše št. 15 (rektifikacijska št. 9). Kmetija leži vdolini Male vode in ima hišno ime Lepin v franci­scejskem katastru in danes. Hišno ime Lepin bi lahkobilo sorodno zemljepisnemu imenu Lepena, ki je po­ 38 Košir, Demšar, Leben-Seljak, Dediščina župnije Šentjošt, str. 182. 39 Prav tam, str. 180–181. 40 Deutsches Wörterbuch von Jacob und Wilhelm Grimm, Bd. 4, Abt. 1, T. 6: Greander – Gymnastik, stolpec 1141, geslo Gupf. vezano s tekočo vodo ali obvodnimi rastlinami.41 Go­spodar je bil Krištof Malovodnik (Christoff Malou­dnickh v letih 1608 in 1619), nato Janez Malovodnik(Hanshe Mallauodnisckh). Kmetija je v terezijanskemkatastru ocenjena kot polovična huba. V jožefinskemkatastru je ime ene od parcel u Jeserze.42. Kmetijo smo zato povezali s toponimom am Gesericz (»Na Jezer­cih«) iz leta 1384, kjer je bila nezasedena huba. Osredek št. 5 (rektifikacijska št. 10), Osredek št. 1 (rektifikacijska št. 11), Osredek št. 8 (rektifikacij­ska št. 12). Osredek pri Dobrovi je na mapah fran­ciscejskega katastra strnjena vas. Zahodno od vasi,oddaljena približno 400 metrov, stoji še domačija Osredek 8. Posestva v velikosti hube Osredek št. 5,št. 6 in št. 8 in tretjinska huba Osredek št. 1 so zadnja desetletja fevdalizma pripadala gospostvu Bokalce,gospostvu Jablje pa sta pripadali posestvi Osredek št.2 in št. 3 v skupni velikosti ene hube.43 Med vsemi desetimi kmetijami, opisanimi v tem prispevku, sta Osredek št. 5 in št. 8 edini celi hubi, ki ležita blizu skupaj. Zato ustrezata edinemu še nelociranemu to­ponimu iz darovnice leta 1384, dvoru v velikosti dveh hub »na Dolgih njivah« (hof an dem Langen Akcher des zwo huben ist). Iz dvora sta nastali še dve šestinski hubi, ena se je do terezijanskega katastra že osamo­svojila v kasnejši Osredek št. 1. Druga šestinska huba je takrat še spadala pod Osredek št. 5, do nastanka glavne zemljiške knjige pa je bila verjetno priključe­na Osredku št. 1, ki je postal tretjinska huba. Lega Osredka št. 5 in št. 8 se lahko pojasni z delitvijo dvora na dve kmetiji. Poslopja Osredka št. 5 ležijo v vasi,kjer so bila pred delitvijo dvora. Poslopja Osredka št.8 izven vasi na robu obdelovalnih zemljišč so posta­vili po delitvi dvora. ZAKLJUČKI Polhograjska posest samostana Stična je obsegala pet na samem stoječih kmetij, dve kmetiji sta imeli v neposredni bližini drugo kmetijo, ena kmetija je stala v vasi Dvor, dvor v velikosti dveh hub pa je bil v vasi Osredek. Od petih toponimov, ki so označevali sa­motne kmetije, so se ohranili štirje: Kopač (ze Copat­sch), Rihar (am Richer) in Zalaznik (vnderm Gereut)kot imena kmetij in Zavrh (vnderm Guph) kot imezaselka, ki je nastal na ozemlju kmetije. Prvi znani priimki gospodarjev na teh kmetijah Kopač, Rihar,Zalaznik in Završnik so nastali iz imen kmetij. Kme­tije so ohranile svoje ime tudi potem, ko so se pri­imki gospodarjev spremenili. Hišna imena samotnih kmetij so v tem primeru torej ustaljena podobno kot imena naselij. Spremenilo se je le hišno ime kmeti­je »Na Jezercih« (am Gesericz) v dolini Male vode, 41 Snoj, Etimološki slovar, str. 320–321, geslo Lepena. 42 ARS, AS 175, š. 303, k. o. Briše, posestni list št. 48. 43 Okrajno sodišče v Ljubljani, Zemljiškoknjižni oddelek, Ze­mljiška knjiga, k. o. Šujica. ki ima že v franciscejskem katastru novo hišno ime Lepin, prvi znani priimek pa je bil Malovodnik. Na kmetiji »Na Vidmu« (am Widem) v Dvoru je nastal priimek Vidmar, ki se še danes uporablja kot hišno ime. Ohranilo se je tudi ime Zameja (am Geschaid), ki je pravo krajevno ime, saj je bila verjetno že leta 1384 zaselek dveh hub, čeprav je druga huba v lasti polho­grajskega gospostva prvič omenjena šele v urbarju iz leta 1498.44 Izginilo pa je ime zaselka štirih kmetij »Na Selcah« (am Selcz), zadnji znani zapis je iz leta 1589. Obe izginuli imeni, »Na Jezercih« in »Na Sel­cah« sta se ohranili kot imeni zemljišč v jožefinskem katastru. Toponim »Dolge njive«, kjer je stal dvor v veliko­sti dveh hub (hof an dem Langen Akcher), se pojavi v darovnici leta 1384, niso pa znani kasnejši zapisi tega toponima. Dvor smo lokalizirali v vas Osredek pri Dobrovi. Zapis o dvoru na »Dolgih njivah« se pojavi že v listini iz leta 1359, ko je Gall s Šumberka stricu Rudolfu Polhograjskemu prodal hof ze Pillichgracz gelegen ze dem Langen aker vnd hof ze Weizenpach da Jacob auf sitzt vnd ein huob ze dem Mitterek.45 Milko Kos je dvor z »Dolgih njiv« postavil v Polhov Gra­dec.46 Najverjetneje pa se zapis iz leta 1359 nanaša na isti dvor v Osredku kot zapis v darovnici leta 1384,medtem ko Pillichgracz, omenjen na začetku našte­vanja kmetij, označuje polhograjsko ozemlje ali go­spostvo in ne kraja Polhov Gradec. Milko Kos je v Osredek pri Dobrovi lociral tri zapise iz 14. stoletja, ki omenjajo toponim Mitterekk (v letih 1303, 1353 in 1359).47 Vendar je ta identifi­kacija napačna. Mitterekk je bil Srednji Vrh zahodno od Polhovega Gradca. To dokazuje zaporedje topo­nimov v listinah, kjer se Mitterekk omenja poleg Čr­nega Vrha, Smolnika in Praproč.48 Tudi zapis imena je podoben kot sosednja Črni Vrh (Swarzenek) inVeliki Vrh (Michelemeck). Kot smo dokazali, je v sre­dnjem veku Osredek pri Dobrovi označeval »Dolge njive« (an den Langen Akcher). Že v stiškem urbarju iz leta 1624 je zapisano slovensko ime (Osredickh),49 enako v terezijanskem katastru (Oßredek).50 Da sta bili Mitterekk in Langen Akcher dve popolnoma različni lokaciji, pa jasno priča listina iz leta 1359. 44 Košir, Demšar, Leben-Seljak, Dediščina župnije Šentjošt, str. 180–182. 45 ARS, AS 163, 1359 III 17, listina 6328; transkripcija v CKSL ZRC; Kosova transkripcija toponima je Ditterek, glej Kos, Gradivo za historično topografijo, II, str. 408. 46 Kos, Gradivo za historično topografijo, I, str. 175. 47 Kos, Gradivo za historično topografijo, II, str. 408. 48 Posebej izpovedna je listina o prodaji gospostva Polhov Gra­ dec grofom Celjskim iz leta 1364, ki je Milko Kos ni poznal. Mitterekk je naveden za Črnim Vrhom, Smolnikom, Prapro­ tnikom ter pred Prapročami, Grampovčnikom in Dedjekom (ARS, AS 1063, 1364 V 18; transkripcija v CKSL, Zgodo­ vinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU). 49 Gl. op. 26. 50 Gl. op. 14. Tabela 1. Podatki o kmetijah iz terezijanskega katastra ( TK), zemljiške knjige (ZK) in f ranciscejskega katastra (FK). TK,rektif. št TK, huba TK, lokacija ZK, katastrska občina ZK,vložek št. FK, stavbne parcele FK, naselje, hišna št. 1 1 Bey St: Petter Babna gora 12 17, 18 Dvor pri Polhovem Gradcu št. 1 2 1 Pillichgraz in oberburg gegen Lakh Selo pri Polhovem Gradcu 15 78- 81 Selo pri Polhovem Gradcu št. 2 3 1 Pillichgraz in oberburg gegen Lakh Črni vrh 13 33-37 Črni Vrh št. 16 4 1 Oberhalb St. Laurentzi Črni vrh 47 58, 59 Smolnik št. 2 5 1 Oberhalb St. Laurentzi Črni vrh 18, 33 91, 100-104 Smolnik št. 10 6 1 An der Alben bey St. Andrea Butajnova 19 79, 90 Planina št. 9 7 1 Saurcham Setnik 8 46-50, 53, 56 Briše št. 24 8 1 Saurcham Setnik 72 51, 52, 54, 55 Briše št. 25 9 1 Saurcham Setnik 34 66-70 Briše št. 15 10 1+. Osredek Šujica 116 8, 9 Osredek pri Dobrovi št. 5 11 . Osredek Šujica 115 4 Osredek pri Dobrovi št. 1 12 1 Osredek Šujica 120 1, 2 Osredek pri Dobrovi št. 8 Tabela 2. Podatki o kmetijah iz terezijanskega katastra ( TK), poimenovanju v terezijanskem, jožefinskem ( JK),franciscejskem (FK) in reambulančnem (RK) katastru, podatki iz urbarjev samostana Stična in toponim kmetije iz leta 1384. Činž je v goldinarjih – krajcarjih – denaričih. TK,rektif. št TK, najemnik TK, činž Poimenovanje Urbar Stična 1608, mesto vpisa v polhograjskem uradu in najemnik Urbar Stična 1608, činž Lokacija v darovnici leta 1384 1 Kaspar Oßredkhar 0-26-2 Hišno ime Vidmar (RK) 9. Marco Widmair Suppan 0-26-2 am Widem ain hub 2 Matheus Perklay 2-40-0 Parcela na Selah pri sosednji kmetiji (FK),hišno ime Per Gerioll (FK) 5. Achaz Gariol 2-40-0 ain hub am Selcz 3 Paul Kopatsch 2-45-0 Hišno ime Kopazhia(FK) 4. Gregor Nakhopatschi, dediči,Gregor Khopatsch (leta 1624) 2-25-0 ain hub ze Copatsch 4 Jacob Laßnikar 1-2-2 Hišno ime Salase (»Zalaz«) (FK) 7. Achaz Salesnikh 1-2-2 ain hueb vnderm Gereut 5 Andree Jewiz 1-2-2 Hišno ime Richer (FK) 8. Blase Richer 1-2-2 am Richer ain hueb 6 Joseph Zänker 3-20-3. Zaselek Zameja (FK),Ried sa Mejo ( JK) 3. Lentschik und Michel Zänker 2-40-0 ain hub am Geschaid 7 Matheus Sauerschnigg 0-40-0 Zaselek Zavrh (TK),Ried Zavrh ( JK) 6. Hansche und Adam Sauerschnikh 1-20-0 ain hub vnderm Guph 8 Joseph Koritnig 0-40-0 Zaselek Zavrh (TK),Ried Zavrh ( JK) 9 Matheus Malauodnik 0-30-0 Parcela na Jeserih ( JK),hišno ime Lepina(FK) 10. Christoff Maloudnickh 0-30-0 ain ode hub am Gesericz 10 Gregor Gorioll 2-0-0 Ossredek (FK) 1. Jurij und Martin Ossredker 2-0-0 hof an dem Langen Akcher des zwo huben ist 11 Joseph Stollandt 0-8-0 12 Matheus Gorioll 1-2-2 Hišno ime Dobniker (FK) 2. Marco Thomas und Lütitck Sadnicker 1-2-2 VIRI IN LITERATURA ARHVSKI VIRI ARS – Arhiv Republike SlovenijeAS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, š. 74, I/42,Lit. B – I, 4, Reformirani urbar urada in graščine [gospostva] Polhov Gradec /1498.AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko: št. 5.AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko: šk. 36,69, 70, 68, 192, 245.AS 175, Jožefinski kataster za Kranjsko: šk. 303, k. o. Briše, k. o. Setnica. AS 176, Franciscejski kataster za Kranjsko: ka­tastrske občine A7 Babna gora, A214 Butajnova, A167 Črni vrh, A172 Setnik, A168 Selo, L288 Šujica. AS 335, Zemljiška knjiga, Sodni okraj Ljubljana mesto. AS 346, Zemljiška knjiga, Sodni okraj Ljubljana Vrhnika. AS 724, Gospostvo Bokalce: knjiga 10, listina št. 9 (14. marec 1818). AS 781, Cistercijanski samostan in državno go­spostvo Stična: fasc. 4, urbar samostana Stična 1505. AS 1063, Zbirka listin: št. 252 (1384 IV 24. s.l.), št. 6328 (1359 III 17), 1364 V 18. AS 1074, Zbirka urbarjev: II/15u. Arhiv cistercijanske opatije Stična: urbarji iz 1608–1615, 1619 in 1624–1630. Okrajno sodišče v Ljubljani, Zemljiškoknjižni od­delek, glavne zemljiške knjige katastrskih občin Babna gora, Butajnova, Črni vrh, Setnik, Selo,Šujica. Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU: Cen­tralna kartoteka srednjeveških listin za Slovenijo (prepisi dr. Boža Otorepca). ELEKTRONSKI VIRI Deutsches Wörterbuch von Jacob und Wilhelm Grimm. 16 Bde. in 32 Teilbänden. Leipzig 1854-1961.Leipzig 1971. Online-Version vom 11.10.2013.http://woerterbuchnetz.de/DWB/ Register zemljepisnih imen, REZI 25, stanje: febru­ar 2007, Javne informacije Slovenije, Geodetska uprava Republike Slovenije. http://portal.geope­dia.si/sloj/metapodatki/1173 Slovenski biografski leksikon 1925–1991. Elektronska izdaja. Ljubljana: SAZU, 2009. http://ezb.ijs.si/fedora/get/sbl:sbl/VIEW/ LITERATURA Andrejka, Rudolf: Plavec, geslo v: Slovenski biografski leksikon. Druga knjiga. Maas–Qualle. Ljubljana, 1933–1951, str. 370–372. Deutsches Wörterbuch von Jacob Grimm und Wilhelm Grimm. Leipzig: S. Hirzel, 1854–1971. Historischer Atlas der Österreichischen Alpenlän­der, I. Abteilung, Die Landgerichtskarte. Wien:Akademie der Wissenschaften, Verlag von Adolf Holzhausens Nachf., 1929. Höfler, Janez: Gradivo za historično topografijo predjožefinskih župnij na Slovenskem: pražupniji Stara Loka in Šentpeter pri Ljubljani. Acta ecclesia­stica Sloveniae 20, 1998, str. 307–368. Koblar, Franc: Ljubljančani 17. stoletja. Izvestja Mu­zejskega društva za Kranjsko 10, 1900, str. 179–239. Kos, Dušan: Vitez in grad: vloga gradov v življenju plemstva na Kranjskem, slovenskem Štajerskem in slovenskem Koroškem do začetka 15. stoletja. Lju­bljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2005. Kos, Milko: Gradivo za historično topografijo Sloveni­je: (za Kranjsko do leta 1500). Ljubljana: Inštitut za občo in narodno zgodovino Slovenske akade­mije znanosti in umetnosti, 1975. Košir, Tone, Demšar, Alojz in Leben-Seljak, Petra:Dediščina župnije Šentjošt: ljudje, domačije in zna­menitosti. Šentjošt: Župnija, 2013. Leben Seljak, Petra in Demšar, Alojz: Knjiga hiš na Žirovskem: naselja, hiše in njihovi lastniki na oze­mlju predjožefinske župnije Žiri pred letom 1900. Ljubljana: Pegaz International, 2010. Mal, Josip: Auersperg, geslo v: Slovenski biografski leksikon. Prva knjiga. Abraham–Lužar. Ljubljana, 1925–1933, str. 19. Mikuž, Metod: Topografija stiške zemlje: doneski k zgodovini stiške opatije (disertacija). Ljubljana: [s. n.], 1946. Mlinarič, Jože: Stiška opatija 1136–1784. Novo me­sto: Tiskarna Novo mesto, Dolenjska založba,1995. Slana, Lidija: Grad Strmol in njegovi lastniki skozi čas. Kronika 54, 2006, str. 151–174. Snoj, Marko: Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen. Ljubljana: Modrijan: Založba ZRC, 2009.Umek, Ema: Samostani Kostanjevica, Pleterje in Stič­na. Ljubljana: Arhiv Slovenije, 1974.Volčjak Jure: Strmolski in samostan Velesovo, Kroni­ka 54, 2006, str. 175–182. SUMMARY What was the exact location of the farm at Langen Akcher? Localisation of ten farms in the Polhov Gra­dec area donated to the Stična Monastery in In 1384, Jakob Strmolski endowed on the Stična Monastery ten farms (Hufe) in the Polhov Gradec area with the deed of donation. The locations of the farms were described by nine toponyms. The farms remained in the possession of the Stična Monas­tery until 1641. Then they formed part of the Port­ner property until 1761 when they came into the hands of the ironworks owner Janez Peter Plavec from Železniki, where they remained until 1818, af­ter which they ultimately passed under the Bokal­ce dominion. Before the Franciscean Cadastre was created, the estate was divided into twelve proper­ties whose house numbers as well as locations in the said cadastre were determined by means of rectifica­tion numbers from the Stift Register (a kind of landregister) and the land register. The farms listed in the Theresian Cadastre were then linked to the en­tries in the urbaria of the Stična Monastery from the early 17th century with the aid of the amounts of peasants’ main contributions and masters’ surnames.Locations, house names, the first known masters’surnames as well as the names of land plots enabled us to establish the link between the toponyms con­tained in the deed of donation (in italics) and the corresponding farms listed in the Franciscean Ca­dastre: am Widem – Dvor pri Polhovem Gradcu No. 1, am Selcz – Selo nad Polhovim Gradcem No. 2, ze Copatsch – Črni Vrh No. 16, vnderm Gereut – Smol­nik No. 2, am Richer – Smolnik No. 10, am Geschaid – Planina nad Horjulom No. 9, vnderm Guph – Briše No. 24 and No. 25, am Gesericz – Briše No. 15, an dem Langen Akcher – Osredek (pri Dobrovi) No. 1,No. 5 and No. 8. Five toponyms have been preserved as house names or the names of villages: Kopač (ze Copatsch), Rihar (am Richer), Zalaz (vnderm Gereut), Zavrh (vnderm Guph), and Zameja (am Geschaid).The following first known surnames derived from toponyms: Kopač, Rihar, Zalaznik (from vnderm Gereut), Završnik (from vnderm Guph) and Vidmar.Two names have been preserved as plot names from the Josephinian Cadastre: am Gesericz and am Selcz. Whereas Langen Akcher appeared in the deed of donation of 1384, no subsequent records have been found of this toponym, which was localised to three farms in the village Osredek pri Dobrovi. 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 929.5Valvasor Prejeto: 15. 1. 2014 Boris Golec dr., izr. prof., znanstveni svetnik, Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, Novi trg 2, SI–1000 Ljubljana E-pošta: bgolec@zrc-sazu.si Valvasorjev izvor, družina in mladost – stare neznanke v novi luči (3. del) IZVLEČEK Prispevek obravnava izvor, sorodstvo, primarno družino in prvih trideset let življenja kranjskega polihistorja Janeza Vajkarda Valvasorja (1641–1693). Z novimi viri so osvetljeni njegovo genealoško, socialno in družinsko ozadje ter okoliščine, v katerih se je osebnostno oblikoval in rasel, preden se je ustalil na Bogenšperku in se v celoti po­svetil znanstvenemu delu. Dejstvo, da je Valvasor po starših pripadal tako staremu kot novemu kranjskemu plemstvu,se je odražalo tudi v njegovi percepciji rodne dežele Kranjske. KLJUČNE BESEDE Valvasor, Medija, Ljubljana, kranjsko plemstvo, štajersko plemstvo, plemiška vzgoja in izobrazba, baroni Rauber ABSTRACT VALVASOR’S ORIGIN, FAMILY AND YOUTH – THE OLD UNKNOWNS IN NEW LIGHT (PART 3) The contribution focuses on the origin, relatives, immediate family and the first thirty years of the life of the Carni­olan polymath Johann Weikhard Valvasor (1641–1693). New sources shed light on his genealogical, social and family background, as well as on circumstances in which he pursued his personal growth and development before he settled down at Bogenšperk ( Wagensberg) Castle and immersed himself entirely in his scholarly work. The fact that, through his parents, Valvasor belonged to both the old and new Carniolan nobility also reflected in his perception of the native province of Carniola. KEY WORDS Valvasor, Medija, Ljubljana, Carniolan nobility, noble upbringing and education, Rauber barons 2. Valvasorjeva primarna družina, otroštvo in mladost Sodobni viri o prvih tridesetih letih življenja Janeza Vajkarda Valvasorja so izjemno redki. Po krstu 28. maja 1641 v Ljubljani1 je prvič omenjen pri šestnajstih v ma­terini oporoki z datumom 10. junij 1657,2 drugič proti koncu šolanja ob vpisu v ljubljansko jezuitsko kongre­gacijo Marije Vnebovzete 15. avgusta 1659,3 tretjič in četrtič pa šele 9. oktobra 1671, ko so kranjski deželni stanovi obravnavali njegovo prošnjo za podelitev čaka­rine (Wartgeld) v okviru deželne konjenice in mu o tem izdali dekret.4 V kranjskih virih se nato redno pojavlja od 6. februarja 1672, ko se je kot deželan začel udele­ževati zasedanj deželnega zbora,5 nato pa se je v istem letu prvič poročil in se ustalil na kupljeni posesti gra­dov Bogenšperk, Črni potok in Lihtenberk.6 Védenje o njegovem otroštvu in mladosti temelji tako v znatni meri na njegovih poznejših lastnih pričevanjih v Slavi in deloma v pismih tajniku londonske Kraljevske druž­be. Medtem ko razmeroma dobro poznamo razmere, v katerih je Valvasor odraščal in se šolal, so s sodobnimi viri povsem nedokumentirana leta njegovih mladostnih potovanj. 2.1 Polihistorjeva primarna družina v luči genealogije Za razliko od prenekatere starejše osebnosti iz slo­venskega prostora se o starših, datumu in kraju rojstva kranjskega polihistorja niso nikoli pojavljali dvomi.Lahko bi rekli, da je bila Valvasorju sreča mila, ker so ga krstili v ljubljanski stolnici, drugje kot skoraj vse njegove številne brate in sestre, katerih krsti danes niso dokumentirani. Od 24 otrok očeta Jerneja Valvasorja iz dveh zakonov poznamo vpis krsta v krstno matico le za tri, med katerimi je Janez Vajkard najstarejši. Za obstoj večine njegovih sorojencev sicer ne bi niti vedeli, ko ne bi kranjski polihistor vseh njihovih imen objavil v kro­nološkem zaporedju na rodovnem deblu Valvasorjeve 1 NŠAL, ŽA Ljubljana–Sv. Nikolaj, Matične knjige, R 1638–1643, pag. 163. 2 ARS, AS 308, Zbirka testamentov Deželnega sodišča v Lju­bljani (odslej: Testamenti), II. serija, fasc. V 1–16, testament V–3, 10. 6. 1657; objava: Radics, Johann Weikhard (1910), str. 49–53. 3 ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, II/51r, pag. 233. Prim.Reisp, Nekaj dopolnil, str. 576. 4 ARS, AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I. reg., šk. 895, sejni zapisniki 21, 1654–1673, fol. 279v; šk. 900, sejni zapisniki 26,1671–1677, fol. 25. Prim. Reisp, Nekaj dopolnil, str. 575. 5 ARS, AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I. reg., šk. 900, sejni zapisniki 26, 1671–1677, fol. 57v. 6 O njegovi poroki 10. julija 1672, dokumentirani v poroč­ni matici župnije Šmartno pri Litiji (NŠAL, ŽA Šmartno pri Litiji, Matične knjige, P 1660–1720, s. p.) sta pisalaRadics in Reisp (Radics, Johann Weikhard, str. 80; Reisp, Kranjski polihistor, str. 91), šele pred kratkim pa je prišel na dan zelo pomemben dokument, ženitno pismo z dne 5. julija 1672, sestavljeno na Graffenwegerjevem gradu Slatna pri Li­tiji (ARS, AS 748, Gospostvo Krumperk, fasc. 25, Familiaria,Ženitna pisma, 5. 7. 1672; prim. Golec, Plemstvo v cerkvenih,str. 99). O nakupu posesti gl. natančno: Golec, Valvasor kot zemljiški gospod (v tisku). rodbine v IX. knjigi Slave vojvodine Kranjske (1689).7 Na tem dragocenem prikazu najdemo datume le pri njem samem in pri njegovih otrocih: za rojstva in smr­ti otrok, obe njegovi poroki in smrt prve žene. Za vse drugo sorodstvo je rodovno deblo zgolj suh prikaz imen in sorodstvenih odnosov. Čas rojstva 21 polihistorjevih sorojencev, o katerih torej nimamo podatkov iz krstnih matic, je tako mogoče ugotoviti le približno. Pri tem so edine oporne točke trije znani krstni datumi, datuma obeh Jernejevih poročnih dogovorov, zadnja omemba prve žene kot še žive ter datuma njegove druge poroke in smrti. Niti pri enem otroku si ne moremo pomagati s podatkom o starosti ob smrti, tako da so v posredno pomoč le drugi znani podatki iz njihovega življenja, kot so redke omembe v šolskih evidencah, datumi porok in rojstva njihovih otrok. Janez Vajkard je bil šele devetnajsti otrok JernejaValvasorja, dvanajsti v njegovem drugem zakonu, a ven­dar prvi, čigar krst najdemo v krstni matični knjigi kate­re od kranjskih župnij. Krstne matice iz tako zgodnjegačasa se za prenekatero župnijo resda niso ohranile ali jihtam sploh še niso vodili, toda ohranjene so za obe župni­ji, v katerih je Jernejeva družina prebivala – za Vače inljubljansko stolno župnijo sv. Nikolaja.8 V maticah vaške župnije, pod katero je spadal Valvasorjev rodbinski gradMedija, naletimo na Jerneja Valvasorja enkrat samkrat,in to v vlogi krstnega botra (1635),9 ne pa tudi na krstenjegovih otrok. V Ljubljani so bili krščeni le trije mlajšiotroci, poleg Janeza Vajkarda (28. maja 1641) še Volf­gang Jernej (30. septembra 1646) in Janez Ferdinand (27. februarja 1649).10 A kot razkriva omenjeno rodovnodeblo, ti trije niso prišli na svet drug za drugim, ampaksta se med poznejšima polihistorjem Janezom Vajkar­dom in duhovnikom Volfgangom Jernejem rodila še dvasorojenca, za Janezom Ferdinandom pa najmlajša sestra.Postavlja se torej vprašanje, kje so zagledali luč sveta vsiostali Jernejevi otroci – sedem iz prvega in štirinajst izdrugega zakona – ter kje so jih krstili. Preden se pomudimo pri obeh vprašanjih, se kot nujno zastavlja vprašanje, o kakšnem časovnem okviru rojstev govorimo. Pri drugem zakonu Jerneja Valvasor­ja postavljata časovni razpon dva trdna mejnika, datum poroke z Ano Marijo Rauber 20. april 163211 in datum Jernejeve smrti 15. januar 1651.12 V manj kot 19 letihso torej polihistorjevi starši spravili na svet kar 17 otrok,kar pomeni izjemno pogostnost rojstev.13 Prvi otrok Ja­nez Ditrih bi se lahko rodil kot nedonošen že konec leta 1632, zadnja Marija Izabela pa najpozneje zgodaj jeseni 1651, če je bila posthumna. Vseh 17 se je torej nujno 7 Valvasor, Die Ehre IX, str. 109. 8 Za župnijo Ljubljana–Sv. Nikolaj obstajajo krstne matice skoraj kontinuirano od leta 1588, za župnijo Vače pa od 1621 (Krampač, Vodnik po matičnih knjigah, str. 56, 117). 9 NŠAL, ŽA Vače, Matične knjige, R 1628–1635, s. p., 25. 7. 1635. 10 NŠAL, ŽA Ljubljana–Sv. Nikolaj, Matične knjige, R 1638– 1643, pag. 163; R 1643–1653, pag. 143 in 218. 11 Prav tam, P 1632–1651, pag. 2. 12 ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, II/51r, pag. 38. 13 Na rodovnem deblu v Slavi navaja Valvasor poleg sebe devet bratov in pet sester ter dvojčka brez navedbe spola (Die Ehre IX, str. 109). Pri opisu gradu Krumperk se nekoliko ušteje, ko pravi, da so imeli njegovi starši poleg njega še osem bratov in šest sester (Valvasor, Die Ehre XI, str. 317). moralo zvrstiti med decembrom 1632 in oktobrom 1651, v povprečju eden na manj kot 14 mesecev. Da­tumi krstov treh mlajših, rojenih v letih 1641, 1646 in 1649, le nekoliko pomagajo pri ugotavljanju intervalov,k razumevanju teh pa pripomore tudi podatek, da sta se pred Janezom Vajkardom rodila dvojčka, ki nista preži­vela ali sta prišla na svet že mrtva. Dvojčkov je bilo gle­de na veliko število otrok morda več (izključeni niso niti trojčki), zato je treba čas rojstva vsakega posameznega otroka vedno določiti tako, kot da se je rodil v paru, in v največjem možnem časovnem razponu. Izjemna so se­veda tisti trije, ki so potrjeno prišli na svet sami. Večje težave se pojavljajo pri ugotavljanju časa roj­stva sedmih otrok iz Jernejevega prvega zakona. Trdnareferenca je samo datum sklenitve poročne pogodbe zMarijo Elizabeto pl. Dornberg 7. februar 1617,14 ki mu je zelo kmalu sledila poroka.15 Zatem je žena izpričanale še dvakrat, prvič 5. maja 1625, ko je bila v Ljubljanikrstna botra,16 in drugič 16. avgusta 1630 ob sprejemuv ljubljansko kongregacijo Marije Vnebovzete.17 Umrla je med letoma 1630 in 1632, vsaj nekaj tednov pred 5.aprilom 1632, ko je Jernej sklenil svojo drugo poročnopogodbo.18 Potencialni razpon rojstev njenih otrok segatorej vse od konca leta 1617 do začetka leta 1632. Drugovprašanje pa je, kdaj je Marija Elizabeta rodila zadnjega,sedmega otroka – malo pred smrtjo ali več let prej? Nasvet bi lahko prihajali v dveletnih razmikih od 1618 do1630 ali tudi v drugačnih. Ker prav za nobenega otro­ka ne vemo, koliko let je štel ob smrti, je čas njihovegarojstva določljiv le približno. Trdna opora je samo zapo­redje, kot ga navaja rodovno deblo v Slavi. Manj si lahkopomagamo s podatki iz njihovega poznejšega življenja,tako še največ iz podatkov o šolanju dveh sinov in nju­nem včlanjenju v jezuitsko Marijino kongregacijo v Lju­bljani. Drugorojeni Karel je postal njen član leta 1632(kot ljubljanski jezuitski dijak), tri mesece za (vrstni­kom) Janezom Ludvikom Schönlebnom (1618–1681)in sočasno z bratrancema ( Jurijem) Sigmundom in ( Ja­nezom) Sigfridom,19 deset let zatem, leta 1642, pa gazasledimo kot študenta prava v Padovi.20 Njegov mlajšibrat Franc Adam, četrti Jernejev otrok iz prvega zakona,se je v Marijino kongregacijo vpisal leta 1639,21 ko mu je bilo prav tako vsaj 13 ali 14 let.22 14 ARS, AS 748, Gospostvo Krumperk, fasc. 25, Familiaria, Že­ nitna pisma, 7. 2. 1617. 15 Med sklenitvijo Jernejeve druge poročne pogodbe 5. aprila 1632 in poročnim obredom 20. aprila je, denimo, minilo 15 dni (Golec, Valvasorjev izvor (2. del), str. 220–221). 16 NŠAL, ŽA Ljubljana–Sv. Nikolaj, Matične knjige, R 1621– 1626, pag. 182. 17 Sprejeta je bila skupaj z materjo Marijo Salomo (baronico) Dornberg in s soprogovo nečakinjo Polikseno Elizabeto Val­ vasor (ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, II/51r, pag. 724). 18 ARS, AS 748, Gospostvo Krumperk, fasc. 25, Familiaria, Že­ nitna pisma, 5. 4. 1632. 19 ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, II/51r, pag. 122, 123. 20 Po Radicsevih izpiskih iz objav padovanskih univerzitetnih matrik je Karel v matriki »nemških juristov« 7. oktobra 1642 naveden kot kranjski deželan z Medije in Gamberka: »Valva­ sor de Gollnegg et Gallenberg provincialis Carnioliae« (ARS, AS 984, Radics pl. Peter Pavel, šk. 5, mapa XIX, II b O rod­ bini nasplošno).21 ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, II/51r, pag. 149. 22 Po razdelitvi kongregacije na dve (1640) so v kongregacijo Marije Vnebovzete sprejemali dijake višjih razredov (Bizant, Eno glavnih vprašanj v zvezi z družino, v kateri seje rodil Janez Vajkard, je torej vprašanje, kje so krstili21 njegovih sorojencev. Izhajati je mogoče iz spozna­nja, zakaj so bili v štiridesetih letih 17. stoletja trijemlajši krščeni v Ljubljani, kot prvi med njimi pravpolihistor. Oče Jernej je bil tedaj službeno vezan nadeželno prestolnico, saj je v letih 1640–1643 in 1646–1649 opravljal funkcijo poverjenika kranjskih deželnihstanov,23 ta pa je zahtevala bolj ali manj stalno prisot­nost v mestu. Prav med obema Jernejevima poverje­niškima mandatoma so se rodili Janez Vajkard (1641),po dveh vmesnih otrocih Volfgang Jernej (1646) inneposredno za njim Janez Ferdinand (1649). Treh vLjubljani krščenih otrok zagotovo niso prinesli h kr­stu z oddaljene Medije – še zlasti ne tretjega, rojenegapozimi –, ampak so se morali roditi v mestu. Kot bomovideli, je imel Jernej Valvasor konec štiridesetih let alinajpozneje leta 1650 v najemu stanovanje na Staremtrgu, v poslopju mestne tehtnice. Na zadrževanje delaValvasorjeve družine v Ljubljani kaže še podatek, da jeJernejeva hči iz prvega zakona Marija Klara 18. apri­la 1649, slaba dva meseca po krstu svojega zadnjegapolbrata, šla za krstno botro otroku bratranca JanezaKrstnika Valvasorja.24 Tako kot v ljubljanskih krstnih maticah ni krstov drugih otrok Jerneja Valvasorja, pogrešamo v njih sta­rejša dva otroka bratranca Janeza Krstnika, gospodarja dvorca Zavrh pri Svibnem.25 Ko bi se v Ljubljani rodili tudi drugi njuni otroci, bi bili v krstnih knjigah stol­ne župnije vsekakor vpisani. Stolne matice so namreč vodene zgledno, vpisi krstov, zlasti otrok pomembnih družin, zlepa niso izostali zaradi malomarnosti staršev ali duhovnikov, otroci kranjskega plemstva pa so sploh pogosto zagledali luč sveta prav v Ljubljani, tudi če so sicer živeli na gradovih. Ta dejstva kažejo, da so se drugi otroci Jerneja Valvasorja rodili zunaj Ljubljane, kjer so jih tudi krstili. V krstnih maticah stolne župnije najde­mo le še osamljeno botrstvo Jernejeve prve žene Marije Elizabete, rojene pl. Dornberg (1625).26 Sledi logičen sklep, da sta obe Valvasorjevi ženi ro­jevali na Mediji, vendar se pri iskanju podkrepitev tegapojavljajo težave in na prvi pogled utemeljeni ugovori.Kontinuirano ohranjene krstne matice župnije Vače, vkatero je Medija v 17. stoletju spadala – o tem piše nenazadnje Valvasor sam27 – se začenjajo zgodaj, že leta 1621,28 toda v njih zelo dolgo ni krsta nobenega Valva­sorja. Na prvega naletimo šele leta 1677, ko je na Medijigospodaril polihistorjev brat Janez Herbard in se mu je Marijine kongregacije, str. 147), zato je bil Janez Vajkard sprejet šele pri osemnajstih (1659) (ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, II/51r, pag. 233). 23 Golec, Valvasorjev izvor (2. del), str. 224. Prim. Reisp, Kranj­ski polihistor, str. 73. 24 NŠAL, ŽA Ljubljana–Sv. Nikolaj, Matične knjige, R 1643–1653, pag. 223. 25 Krstne matice župnije Svibno niso ohranjene za čas pred le­tom 1653, ko je bil Janez Krstnik Valvasor že tri leta pokojni (Krampač, Vodnik po matičnih knjigah, str. 101). 26 Gl. op. 16. 27 Valvasor, Die Ehre VIII, str. 830. 28 Datum prvega vpisa v najstarejšo krstno matico je zabrisan,naslednji vpis pa datiran 22. januarja 1621 (NŠAL, ŽA Vače,Matične knjige, R 1621–1628). tu rodil četrti otrok.29 Je torej mogoče, da Jernej Valvasorni stalno prebival na rodbinskem gradu in je krste nje­govih otrok treba iskati drugje? Precej trdno referenco zakranjske župnije predstavlja Schiviz von Schivizhoffno­va zbirka genealoških podatkov o plemstvu v matičnihknjigah (1905), čeprav izpiski niso popolni, za del župnijpa so bile matice že tedaj izgubljene. Vendar tudi zbirkane pomaga zadostiti naši nepotešenosti o tem, kje je pre­bival Jernej Valvasor s svojima ženama in otroki.30 Glavno domovanje Jerneja Valvasorja in edino, ki gaje spremljalo od otroštva do smrti, je bila Medija. Da jenjegova družina na tem gradu vsaj večidel živela v poli­historjevih mladih letih, torej v štiridesetih in petdesetihletih 17. stoletja, izhaja posredno tudi iz opisa Medije v XI. knjigi Slave vojvodine Kranjske, kjer polihistor govo­ri o gradnji grajske kapele in ustanovitvi beneficija prinjej.31 Ključna potrditev, da so Valvasorjevi tu domovalikonec tridesetih let, je Jernejev lastnoročni zapis iz leta1639 v medijskem urbarju, v katerem navaja, kakšnoobutev je naročil izdelati čevljarju in za koga. Med 16imeni prepoznamo na prvih mestih sedem njegovih sta­rejših otrok iz obeh zakonov, tem pa sledijo grajski po­sli, med njimi tri dojilje otrok iz drugega zakona. Zapis,ki ga v urbarju najdemo med izdatki, je hkrati nadvsedragoceno pričevanje o družini Jerneja Valvasorja, saj jeosem od skupno desetih izpričanih otrok tedaj sploh pr­vič omenjenih v virih.32 Ne nazadnje je Jernej medijskigrad v tem času občutno povečal, zgradil leta 1637 tikob njem kapelo z rodbinsko grobnico33 in v njej malopred smrtjo, leta 1650, ustanovil beneficij s stalnim du­hovnikom.34 Leta 1657 pa so na Mediji popisali skorajvso zapuščino njegove vdove Ane Marije,35 ki je tu malopred odhodom v večnost napisala tudi oporoko.36 29 NŠAL, ŽA Vače, Matične knjige, R 1673–1689, s. p., 5. 12.1677. 30 Enkrat samkrat je kot krstna botra izpričana Jernejeva prva žena Marija Elizabeta, in sicer kot že znano, leta 1625 v Lju­bljani (Schiviz von Schivizhoffen, Der Adel – Krain, str. 2). 31 Valvasor, Die Ehre XI, str. 164–165. 32 ARS, AS 1074, Zbirka urbarjev, I/30u, urbar Medija 1635–1678, 2. del, fol. 95–95v, 7. 8. 1639. – Po vrsti so navedeni otroci: Karel, Doroteja, Elizabeta (Lisikha), Hieronim, Di­trih, Klara (Clarl) in Franc (Franzl), med posli pa Maruška,dojilja pokojne Sidonije, Urša, Volfova dojilja, in Marjeta,dojilja otroka, ki so ga ljubkovalno imenovali Diedl in bi bil lahko kateri koli od štirih otrok, rojenih med Volfgangom Kajetanom in Janezom Vajkardom: Janez, Franc ali dvojčka brez znanih imen. Ker sta dvojčka skoraj zagotovo takoj umr­la, prideta v poštev samo Franc in Janez, v družini drugi s tem imenom. Zgoraj navedeni Franzl je dobil lastno obutev,zato ne more biti identičen s tedaj komaj rojenim Francem,temveč s Francem Adamom. – Od desetih otrok sta pred tem omenjena le dva, oba v knjigi ljubljanske jezuitske kongrega­cije Marije Vnebovzete: Karel 23. maja 1632 in Franc Adam 25. marca 1639 (ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, II/51r,pag. 123, 149). 33 Valvasor, Die Ehre XI, str. 164. – Prepis plošče zakoncev Val­vasor z letnico 1637 (deloma netočen) v: Stopar, Grajske stav­be. I. Gorenjska. Peta knjiga, str. 104–105. 34 Valvasor, Die Ehre XI, str. 164–165. – Prepis ustanovne listi­ne: ARS, AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 237,RDA, L 242, Medija, No. 12, 2. 8. 1650. 35 ARS, AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani (odslej: Zap. inv.), šk. 130, fasc. XIV, lit. Z 4 1/2, 20. 8. 1657. 36 ARS, AS 308, Testamenti, II. serija, fasc. V 1–16, testament Toda pred rojstvom Janeza Vajkarda, ko se je ro­dila velika večina Jernejevih otrok, bi bila lahko dru­žina manj povezana z Medijo. Kot njeno dotedanje in poznejše bivališče pridejo v poštev drugi trije gradovi v Jernejevi lasti. Tako je pred letom 1637 postal krat­kotrajni gospodar Starega gradu pri Novem mestu,37 po njegovi prodaji pa leta 1640 oziroma 1641 lastnik deželskosodnega gospostva Gamberk v soseščini Me­dije.38 Le za kratek čas, med letoma 1630 in 1632, je prevzel tudi posestvo Širje pri Zidanem Mostu.39 Žal si ne moremo veliko pomagati z matičnimi knjigami župnij, v katere so navedeni trije gradovi tedaj spada­ li. Ohranjena je samo najstarejša krstna matica župnije Loka pri Zidanem Mostu, ki pa o navzočnosti družine Jerneja Valvasorja v teh krajih molči.40 A bilo bi zelo nenavadno, ko bi se Jernejeva družina začasno preselila v osrčje Dolenjske ali v samoto nad izlivom Savinje v Savo, saj je imela vendar ves čas na razpolago Medijo, s katere so pozneje zlahka upravljali kupljeni Gamberk in od koder je bilo tudi najbliže do Ljubljane. Prav v času kratkotrajnega posedovanja Širja je bil Jernej kot glav­ni prejemnik kranjskih deželnih stanov (1630–1633)41 toliko bolj navezan na deželno prestolnico, v letih nje­govega lastništva Starega gradu pa je na Mediji, kot smo videli, dokumentirana intenzivna gradbena dejavnost. Vrniti se moramo torej k maticam župnije Vače in ugotoviti, ali pričajo vsaj o navzočnosti Valvasorjev na Mediji, če že ne vsebujejo vpisov krstov Jernejevih otrok. Pomenljivo je spoznanje, da se člani Valvasorjeve rodbine do sedemdesetih let 17. stoletja v njih omenjajo tako zelo redko. Jerneja Valvasorja srečamo, kot je že znano, enkrat samkrat (Dnus Bartholomaeus Valuasor de Galneck), ko je leta 1635 skupaj z drugo plemiško botro Dorotejo Paradeiser z oddaljenega Mehovega botroval plemiškemu otroku, hčerki Jurija Sigmunda Hallerja.42 Pozneje, do krsta prvega v maticah vpisanega Valvasorja (1677), so se v vlogi krstnih botrov znašli še trije Valva­sorji: Jernejev nečak Jurij Sigmund (1655), hči Marija Klara (1658) in snaha Marija Magdalena (1671), vsi kot botri neplemiškim otrokom,43 pa tudi sam grad Medija je izpričan samo nekajkrat.44 V–3, 10. 6. 1657; objava: Radics, Johann Weikhard, str. 49–53. 37 Golec, Valvasorjev izvor (2. del), str. 226. 38 Prav tam, str. 226–227. 39 Prav tam, str. 225. 40 NŠAM, Matične knjige, Loka pri Zidanem Mostu, R 1632–1669. – Ohranjene matične knjige župnij Čemšenik in Št.Peter–Otočec, ki sta pokrivali Stari grad in Gamberk, ne se­gajo v ta čas (Umek, Kos (ur.), Vodnik po matičnih knjigah, str. 72, 692; Krampač, Vodnik po matičnih knjigah, str. 18, 112). 41 Golec, Valvasorjev izvor (2. del), str. 223. 42 NŠAL, ŽA Vače, Matične knjige, R 1628–1635, s. p., 25. 7.1635. – Glede na nemirni čas kmečkega upora bi pri starših krščenke in pri botri lahko šlo za begunce, ki so se zatekli na Medijo. V velikem kmečkem uporu leta 1635 sicer tudi Mediji. Grad so 6. maja, sočasno z Gamberkom, ki tedaj še ni bil Valvasorjev, osvojili ojstriški, laški in domači podložniki (Koropec, Mi smo tu, str. 140). 43 NŠAL, ŽA Vače, Matične knjige, R 1643–1656, s. p., 26. 3.1655; R 1656–1665, s. p., 19. 10. 1658 (kot Ana Klara); R 1666–1672, s. p., 31. 5. 1671. 44 V maticah naletimo na grad dvakrat v dvajsetih letih (von Galnakh, in arce Madej) in nato še leta 1671 (in Mudai); vsa­kič so bili krščeni otroci grajskega osebja ali pa je to botrovalo (NŠAL, ŽA Vače, Matične knjige, R 1621–1628, s. p., 26. 9. Tabela 1 – Otroci Jerneja Valvasorja – rojstva in smrti Zap. št. I.oz. II. zakon Ime po rodovnem deblu v Slavi45 in po drugih virih (v oklepaju) Čas in kraj rojstva46 Čas in kraj smrti47 1/I Gotfrid 1617–1619, [Medija] pred 1657, neznano kje, najverjetneje v mladosti 2/I Karel ( Janez Karel)48 1617–1620,[Medija] 3. 1. 1697, Belnek pri Moravčah 3/I Doroteja (Marija Doroteja)49 1619–1626,[Medija] po 7. 8. 1639, pred 29. 4. 1679, neznano kje 4/I Franc Adam 1624–1626, [Medija] marec 1633, Celje 5/I Elizabeta (Marija Elizabeta),50 klarisa 1624–1630, [Medija] ne pred 1689, samostan klaris Mekinje 6/I Hieronim 1625–1632, [Medija] po 7. 8. 1639, najpozneje 1689,najverjetneje v mladosti, neznano kje 7/I Marija Klara 1625–1632, [Medija] med 29. 4. in 1. 5. 1679, Kamnik 8/II (1) Janez Ditrih 1632–1633, [Medija] po 13. 1. 1683, najpozneje 1689,najbrž Sv. Jurij ob Taboru 9/II (2) Sigmund 1632–1635, [Medija] pred 10. 6. 1657, neznano kje 10/II (3) Regina (Ana Katarina)51 1633–1635, [Medija] po 10. 6. 1657, pred 30. 3. 1678, najbrž Medija 11/II (4) Marija 1633–1636, [Medija] pred 10. 6. 1657, najbrž Medija 12/II (5) Sidonija 1634–1636, [Medija] pred 7. 8. 1639, najbrž Medija 13/II (6) Janez – prvi s tem imenom 1634–1637, [Medija] 1634–1639, najbrž Medija 14/II (7) Volf ( Volfgang Kajetan)52 1635–1638, [Medija] ne pred 1652, pred 10. 6. 1657,najbrž Ruše ali Medija 15/II (8) Janez – drugi s tem imenom 1637–1639, [Medija] pred 10. 6. 1657, najbrž Medija 16/II (9) Franc 1637–1639, [Medija] pred 10. 6. 1657, najbrž Medija 17/II (10) N. (pr vi dvojček) 1639–1640, [Medija] 1639–1640, najbrž Medija 18/II (11) N. (drugi dvojček) 1639–1640, [Medija] 1639–1640, najbrž Medija 19/II (12) JANEZ VAJKARD krščen 28. 5. 1641,Ljubljana53 september ali oktober 1693, Krško 20/II (13) Rozalija Konstancija,poročena Faganelli 1642–1645, [Medija] po 10. 1. 1675, pred 14. 1. 1684, neznano kje 21/II (14) Janez Herbard 1642–1645, [Medija] 16. 4. 1681, Medija 22/II (15) Volfgang Jernej krščen 30. 9. 1646,Ljubljana54 med 14. 9. 1691 in 26. 3. 1692,najverjetneje Žalec 23/II (16) Janez Ferdinand krščen 27. 2. 1649,Ljubljana55 pred 10. 6. 1657, najbrž Medija 24/II (17) Marija Izabela, poročena Klančnik 1650–1651, [Medija] med 13. 1. 1683 in 19. 5. 1685,najverjetneje Gornji Grad 1625, 9. 5. 1628; R 1666–1672, s. p., 31. 5. 1671). Pogosto se sicer pojavlja zaselek Medija pri Borju (Mudia). Glede na botre krščencev, ki prihajajo iz sosednjih zaselkov, je neizpod­bitno, da z Medijo ni mišljena okolica medijskega gradu, kaj šele sam grad, temveč omenjeni istoimenski zaselek. 45 Valvasor, Die Ehre IX, str. 109. 46 Razen za tri sorojence, krščene v Ljubljani, je čas rojstva izra­čunan glede na znane podatke in opredeljen z najširšim mo­žnim razponom (NŠAL, ŽA Ljubljana–Sv. Nikolaj, Matične knjige, R 1638–1643, pag. 163; R 1643–1653, pag. 143, 218). 47 Vsi razen štirih sorojencev so leta 1689 na rodovnem deblu v Slavi označeni kot pokojni. V izogib podvajanju navedb bodo utemeljitve časa in kraja smrti obravnavane v četrtem,zadnjem delu razprave. 48 Sodobni viri ga praviloma imenujejo le Karel. Dvojno ime Janez Karel srečamo pri krstu njegove najmlajše hčerke Eve Maksimile 13. oktobra 1668 (NŠAL, ŽA Ljubljana–Sv. Ni­kolaj, Matične knjige R 1664–1669, pag. 143). 49 Kot že pokojno »gospodično sestro« Marijo Dorotejo jo v svoji oporoki štirideset let pozneje omenja sestra Marija Kla­ra (ARS, AS 308, Testamenti, II. serija, fasc. V 1–16, testa­ment V–6, 29. 4. 1679). 50 Z dvojnim imenom Marija Elizabeta jo imenuje mačehina oporoka (ARS, AS 308, Testamenti, II. serija, fasc. V 1–16,testament V–3, 10. 6. 1657). 51 Ime Regina na rodovnem deblu v Slavi je bodisi napaka ali paso Ano Katarino tako klicali. Kot Ana Katarina je navedena v materini oporoki leta 1657 (ARS, AS 308, Testamenti, II.serija, fasc. V 1–16, testament V–3, 10. 6. 1657) in nato še v Tako kot je potrjeno, da je družina Jerneja Valva­sorja stalno prebivala na Mediji, ni dvoma o tem, da je medijski grad ves ta čas ležal v župniji Vače, čeprav je bil tik ob njeni meji z župnijo Čemšenik. O župnijski pripadnosti Medije priča najbolj neposredno Jernejeva ustanovna listina za medijski beneficij (1650).56 Poleg tega najdemo v najstarejši vaški krstni matici že v dvaj­setih letih dva krščenca stanovalcev medijskega gradu oziroma zaselka ob njem (1625 in 1628).57 Z Medije pobotnici in odpovednem pismu, ki ju je brat Volfgang Jernej 30. marca 1678 izdal za po njej prejeto dediščino (ARS, AS 740, Gospostvo Jablje, fasc. 8, Medija, Familiaria, Janez Her­bert Valvasor, pobotnica in odpovedno pismo 30. 3. 1678). 52 Z imenom Volfgang Kajetan je Volf izpričan leta 1652 med novimi učenci latinske šole v Rušah (ŽU Ruše, Notata Ra­stensia etc., fol. 14v; prim. Mlinarič, Seznam imen, str. 138). 53 NŠAL, ŽA Ljubljana–Sv. Nikolaj, Matične knjige, R 1638–1643, pag. 163. 54 Prav tam, R 1643–1653, pag. 143. 55 Prav tam, R 1643–1653, pag. 218. 56 V listini je navedeno, da preide prezentacijska in konfirmacij­ska pravica po Jernejevi smrti na vdovo in po njeni smrti na vsakokratnega najstarejšega moškega potomca, in sicer pod nadzorom (domačega) župnika na Vačah (prepis v: ARS, AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 237, RDA, L 242,Medija, No. 12, 2. 8. 1650). 57 26. septembra 1625 je bil krščen sin Janeza Nahtingala »von je bilo sicer dlje do domačega župnijskega središča na Vačah kakor do Čemšenika, čeprav je višinska razlika do čemšeniške župnijske cerkve (620 m n. m.) skoraj sto metrov večja kot do vaške (525 m n. m.).58 Ker graj­ski duhovnik – sacelan v Jernejevem času ni izpričan,ni izključeno, da so Valvasorjeve otroke krščevali tudi duhovniki s Čemšenika, ne le z Vač, toda vpis takšnega krsta v čemšeniške krstne matice bi predstavljal kršenje župnijske jurisdikcije. Izgube matičnih knjig župnije Čemšenik (uničene so za čas pred letom 1815) torej vsaj v tem pogledu ni treba posebej obžalovati.59 Valva­sorje bi morda našli v njih kot krstne botre, nemara celo večkrat kakor v vaških maticah, kjer jih skoraj ni zasle­diti, to pa je tudi vse. Da Valvasorji niso hodili na Vače botrovat kmečkim in trškim krščencem, niti najmanj ne preseneča, saj v tamkajšnjih maticah skorajda ne sreča­mo plemiških botrov. Oddaljenost od župnijskega sre­dišča je bila lahko samo še dodaten razlog, da so otroke Jerneja Valvasorja krščevali na domačem medijskem gradu, od leta 1637 v novozgrajeni prostorni kapeli ob grajskem kompleksu.60 Tisti otroci Jerneja Valvasorja, ki jih ne najdemo v ljubljanski krstni matici, so torej vsi ali vsaj velika večina zagledali luč sveta na Mediji. Poglavi­tni vzrok za njihovo odsotnost v vaških krstnih maticah pa je ta, da v tem času krstov mnogih plemiških otrok preprosto niso vpisovali v matične knjige.61 Najbrž ne bomo nikoli izvedeli, od kod je polihistorpri sestavljanju rodovnega debla za Slavo črpal genealo­ške podatke: iz lastnega védenja in spraševanja sorodni­kov ali tudi iz pisnih predlog, ki so morda vsebovale večnatančnejših podatkov, a jih ni objavil? Bržčas je oče Jer­nej vodil evidenco o rojstvih in smrtih svojih otrok, JanezVajkard pa je nato iz nje prepisal le njihovo zaporedje inimena. Nekaj takih evidenc kranjskih plemiških rodbiniz 17. stoletja poznamo, med njimi v pričujoči razpravivečkrat citirane koledarske zapiske s Krumperka.62 Tabela 1 na prejšnji strani navaja podatke o rojstvu in smrti vseh 24 otrok Jerneja Valvasorja iz njegovih dveh zakonov. Galnakh« in njegove žene Neže; krstni boter je prihajal iz ne­posredne soseščine, a že iz čemšeniške župnije – iz Podturna,tj. z današnjih Izlak: »Podturnam ex Parochia Zemshenikh«. 9. maja 1628 so krstili nezakonsko hčerko tedanjega medij­skega grajskega stanovalca Janeza Markušiča (»tunc temporis in arce Medaj«) in njegove ljubice (»meretricis eius«) Eli­zabete Koprivnikar s Paveljka; boter je bil isti kot pri prej­šnjem otroku (»Pod Turnom ex Parochia Tschemschenikh«).NŠAL, ŽA Vače, Matične knjige, R 1621–1628, s. p. 58 Zdi se, da jim je bila cerkev na Čemšeniku celo za polovico bliže, saj je pot do Vač vodila skozi gozdove pod Sveto goro ali pa naokrog po dolini preko Kandrš. 59 Starejše čemšeniške matice so leta 1815 zgorele v požaru (NŠAL, NŠAL 572, Zapuščina Franc Pokorn, šk. 375, Čem­šenik, pola B). 60 O kapeli Stopar, Grajske stavbe. I. Gorenjska. Peta knjiga, str. 104–105. 61 O tem Golec, Plemstvo v cerkvenih, str. 88–98. 62 Iz Jernejevega in malo mlajšega časa poznamo več takšnih evi­denc. V integralni obliki sta objavljeni družinski kroniki Han­sa in Andreja Galla pl. Rudolfsecka iz obdobja 1529–1606(Radics, Familien-Chroniken, str. 2–15) ter Bernardina in Er­nesta Gotliba Barba iz let 1651–1678 (prav tam, str. 16–25). T. i. krumperški koledarski zapiski rodbine Rasp (najpozneje1607 – ne pred 1738) so znani le iz objav posameznih delov( Vrhovnik, Plemenitniki, str. 77, 90, 91, 92, 95, 98). Polihistor Janez Vajkard je zagotovo poznal le tri­najst ali dobro polovico od svojih triindvajsetih soro­jencev. Od sedmih otrok svojega očeta iz prvega zakona večino, tj. dva polbrata in tri polsestre, od šestnajstih pravih sorojencev pa le pet bratov (zadnjega je kmalu izgubil) in tri sestre ter poleg teh morda iz obeh zako­nov še katerega, ki je zgodaj umrl. Dognano je, da je bila ob njegovem rojstvu že pokojna sestra Sidonija, enako pa lahko sklepamo tudi za dvojčka, rojena neposredno pred njim, in za pet starejših sorojencev, ki jih oče Jernej leta 1639 ne omenja pri izdatkih za obutev.63 Potrjeno ga je preživel samo starejši polbrat Karel, medtem ko za zdaj ni dokazano, ali je bila ob njegovi smrti (1693) še živa polsestra klarisa Marija Elizabeta. Življenjskim potem polihistorjevih sorojencev in njihovim odnosom z Janezom Vajkardom je na koncu razprave posvečeno posebno podpoglavje. 2.2 Otroštvo v Ljubljani in na Mediji Prvi zapis o obstoju Janeza Vajkarda Valvasorja je na vso srečo vpis njegovega krsta v krstno matico ljubljan­ske stolne župnije sv. Nikolaja. Na vso srečo zato, ker poznamo vpise krstov le za vsakega osmega otroka Jer­neja Valvasorja. O krstu bodočega polihistorja je nezna­ni stolni duhovnik zapisal: »Maj 1641. [...] 28. Krščen je bil Janez Vajkard, zakonski sin odličnega in plemenitega gospoda Jerneja Valvasorja itd. in matere Marije. Botra sta bila plemeniti gospod Konrad Ruess, baron, in Regina Do­roteja Raspova.«64 Ime krstitelja ni izpričano niti ni ugotovljivo iz dru­gih vpisov v krstni matici, le pri mlajšem bratu Volfgan­gu Jerneju je v takšni vlogi naveden župnik in kanonik Jakob Stopar.65 Kot sta ugotavljala že oba Valvasorjeva življenjepisca, med rojstvom, ki v krstni knjigi časovno ni opredeljeno, in krstom ni moglo miniti veliko časa.66 Pri plemiških otrocih se je sicer neredko dogajalo, da so 63 Med stroški za obutev je Jernej Valvasor leta 1639 navedel Maruško, dojiljo pokojne Sidonije: »gewester Sidon: Amell« (ARS, AS 1074, Zbirka urbarjev, I/30u, urbar Medija 1635–1678, 2. del, fol. 95, 7. 8. 1639). V zapisu o naročeni obutvi pogrešamo imena najstarejšega polbrata Gotfrida, brata Sig­munda, sester Regine in Marije (od katerih pa je ena, naj­verjetneje prva, pozneje izpričana kot odrasla z imenom Ana Katarina), dveh bratov z imenom Janez in brata Franca; eden od zadnjih dveh se skriva za imenom dojenčka, imenovanega Diedl. Gotfrid bi bil glede na starost tedaj lahko še živ, ven­dar zdoma ali dovolj dobro preskrbljen z obutvijo, tako kot najverjetneje tudi ena od omenjenih dveh sester. Morda tudi katera od dojilj ni potrebovala novih škornjev ali čevljev in zato ne izvemo za še katerega tedaj živega otroka. 64 »28. Baptizatus e[st] Joannes Waichardus legitime natus ex patre perillustri et generoso D[omi]no Bartholomaeo Valua­sor etc. et ex matre M[a]r[i]a. Patrini erant generosus D[omi]n[u]s Conradus Rues L:[iber] B:[aro] et Regina Dorothea Raspin.« (NŠAL, ŽA Ljubljana–Sv. Nikolaj, Matične knjige,R 1638–1643, pag. 163). 65 Leta 1641 se krstiteljevo ime pojavi samo trikrat (prav tam,pag. 140, 141 in 168). Vsakič je šlo za vikarja Lovrenca Bre­skvarja, toda pisava pri teh treh vpisih je drugačna kot pri vpisu polihistorjevega krsta. O krstitelju brata Volfganga Jer­neja: NŠAL, ŽA Ljubljana–Sv. Nikolaj, Matične knjige, R 1643–1653, pag. 143. 66 Radics, Johann Weikhard, str. 57; Reisp, Kranjski polihistor, str. 71. jih doma iz preventivnih razlogov krstili v sili, s čimer so jih obvarovali pred morebitnimi posledicami naporne poti do krstne cerkve. Krstni obred so nato dokončali šele več tednov ali celo mesecev pozneje v cerkvi pri kr­stilniku.67 V našem primeru je takšna možnost le malo verjetna, saj so v mestu rojene zlahka prinesli v cerkev še isti ali naslednji dan, ni pa izključena, če je bil otrok te­lesno zelo šibek. V vsakem primeru je bil Janez Vajkard majski otrok, rojen blizu 28. maja, najpozneje tega dne in v Ljubljani, ne na oddaljeni Mediji. Jernej in Ana Marija Valvasor, kolikor poznamo krstne matice, nista bila vabljena za krstne botre otrok plemiških rodbin ne v Ljubljani ne drugje, razen Jer­neja leta 1633 na Krumperku68 in 1635 na Vačah69 ter verjetno še komu na Čemšeniku, česar zaradi uničenih krstnih matic ne vemo. Na drugi strani sta sama svojim trem v Ljubljani krščenim sinovom skrbno izbrala botre iz po večini uglednih plemiških rodbin. Janezu Vajkardu (1641) sta botrovala Konrad Ruess baron Ruessenstein in teta Regina Doroteja Rasp, rojena Rauber, Volfgan­gu Jerneju (1646) Volfgang Engelbert grof Auersperg,kranjski deželni maršal in predsednik poverjeniškega urada, in Marija Elizabeta pl. Posarel, žena Jernejeve­ga nečaka Janeza Jurija pl. Posarela, Janezu Ferdinandu (1649) pa Herbard grof Auersperg in Ana grofica Ursi­ni-Blagaj.70 Na Mediji, kjer je bila očitno krščena velika večina Jernejevih otrok, tako imenitnega in raznolikega nabora botrov ne bi mogli pričakovati, medtem ko je bila izbira v Ljubljani velika. Pri tem je Jernej z vsakim krščencem segel više, saj je od barona in svakinje prešel na svojega predstojnika grofa Auersperga in nazadnje na grofa in grofico iz različnih rodbin. Ko je bil deni­mo 18. aprila 1649, slaba dva meseca za krstom Janeza Ferdinanda, krščen v Ljubljani otrok Jernejevega neča­ka Janeza Krstnika Valvasorja, sta mu šla za botra zgolj sorodnika po obeh starših, materin brat Bernardin pl.Barbo (skorajšnji baron) in očetova sestrična Marija Klara Valvasor, Jernejeva hči.71 Posebej se kaže pomuditi pri krstnih botrih Janeza Vajkarda. Vse kaže, da je vsak od staršev izbral enega,saj je bila botra materina sestra Regina Doroteja Rau­ber, poročena Rasp, o kateri smo že obširno govorili,boter pa – zagotovo po očetovi izbiri – Konrad Ruess baron Ruessenstein,72 ki je malo pred tem postal glav­ni prejemnik kranjskih deželnih stanov in opravljal to pomembno službo sedem let do leta 1648.73 Desetletje 67 Golec, Plemstvo v cerkvenih, str. 93–94. 68 Vrhovnik, Plemenitniki, str. 91. 69 NŠAL, ŽA Vače, Matične knjige, R 1628–1635, s. p., 25. 7. 1635. 70 NŠAL, ŽA Ljubljana–Sv. Nikolaj, Matične knjige, R 1638–1643, pag. 163; R 1643–1653, pag. 143 in 218. – Marija Elizabeta pl. Posarel je navedena brez osebnega imena, zgolj kot soproga mitničarja (Illi Dna ... Telony praefecta), s polnim imenom pa je kot botra izpričana malo zatem, 24. oktobra 1646 (R 1643–1653, pag. 145). O Janezu Juriju kot naklad­ninskem prejemniku gl. Golec, Valvasorjev izvor (1. del), str. 57. 71 NŠAL, ŽA Ljubljana–Sv. Nikolaj, Matične knjige, R 1643– 1653, pag. 223. 72 Izvor in življenje Konrada Ruessa barona Ruessensteina je temeljito raziskala M. Žvanut in popravila več ponavljajočih se zmot (Žvanut, Valvasorjev boter). 73 Ruessenstein je kot glavni prejemnik prvič izpričan 19. maja prej je bil nosilec iste službe Jernej Valvasor in za kr­stnega botra svojemu sinu je torej zdaj prosil mlajšega kolega; sam je medtem prejšnje leto prvič postal stano­vski poverjenik (1640–1643).74 Navzočnost tedaj 37-le­tnega barona Ruessensteina (1604–1668) pri krstilniku daje z današnje perspektive vtis, kot bi rojenice poslale Janezu Vajkardu za botra kar najbolj primernega člove­ka. Ruessenstein je bil namreč raziskovalen duh, ki se je veliko ukvarjal z naravoslovjem, po mnenju M. Žvanut »v marsikaterem pogledu prav imenitna in celo za živo­pisni baročni čas nevsakdanja osebnost«.75 Tako kot po­lihistorjev oče je izviral iz novega plemstva, iz koroške rodbine Ruess, ki se začne v kranjskih virih pojavljati kmalu po letu 1600. Njegov oče, prav tako Konrad, sin protestantskega duhovnika, je dobil plemiški naslov leta 1594. Poročen je bil s hčerko podjetneža Salomona Zei­dlerja, ki je leta 1590 kupil grad Hmeljnik pri Novem mestu. Po gradu so Ruessi prevzeli plemiški predikat »von Hopfenbach« in tu je odraščal tudi Konrad, rojen po viru druge roke leta 1604 v Novem mestu.76 Morda se je najprej šolal na jezuitski gimnaziji v Ljubljani, a vsaj od petega razreda v Gradcu.77 Njegova stara očeta sta bila sicer protestanta, eden celo predikant, starejši brat Janez, čeravno gojenec ljubljanskega jezuitskega seminarja, se je leta 1615 zaradi vere izselil iz dežele,Konrad pa je bil vzgojen že v duhu katoliške preno­ve.78 Po končni zmagi nad protestantizmom in očetovi smrti sta z mlajšim bratom, častnikom Danijelom, po­stala leta 1630 barona s predikatom pl. Ruessenstein79 1641; v sejnih zapisnikih deželnih stanov ni podatkov o nje­govi izvolitvi (ARS, AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I.reg., šk. 891, sejni zapisniki 17, 1634–1646, fol. 413v). Na prejemniškem mestu mu je 1. maja 1648 sledil Jurij Andrej baron Trillek (prav tam, šk. 129, fasc. 83, snopič 3, 23. 4.1676). O potrditvi Ruessensteinovega sedemletnega obraču­na gl. prav tam, snopič 2, 24. 3. 1649. O službi glavnega pre­jemnika prim. tudi: Žvanut, Valvasorjev boter, str. 190; ARS,AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, osebna kartoteka Deželne zadeve, Ruess Konrad pl. Ruessenstein. 74 Golec, Valvasorjev izvor (2. del), str. 224. 75 Žvanut, Valvasorjev boter, str. 184. 76 Prav tam, str. 184–189. – Po A. Globočniku (Der Adel in Krain, str. 56) je avtorica kot leto poplemenitve Konrada st.povzela letnico 1602 (prav tam, str. 188), ki pa se v resnici nanaša na viteški stan. V plemiča je bil »za zasluge habsburški hiši« povzdignjen že osem let prej (ARS, AS 1064, Zbirka plemiških diplom, št. 93, Ruess, 2. 5. 1594). 77 Leta 1621 ga najdemo v petem gimnazijskem razredu, na po­etiki: »Conradus Rues, Nobilis, Prouin. Carniolus«, in sicer skupaj s polihistorjevim bratrancem Janezom Jurijem Posa­relom (Andritsch, Die Matrikeln. Band 1, str. 64). Naslednje leto je v prvem razredu izpričan Konradov mlajši brat Dani­jel, imenovan po Hmeljniku: »Daniel Rues, Nob. Carniolus in Stoffenboh [prav: Hoffenboch] (prav tam, str. 71). 78 Žvanut, Valvasorjev boter, str. 189. – O šolanju Janeza Ruessa pri ljubljanskih jezuitih: Črnivec (ur.), Ljubljanski klasiki, str. 52. Isto leto 1605 je kolegiju podaril svoje dotedanje posojilo (Letopis Ljubljanskega kolegija, str. 51, pag. 48). 79 Baronska diploma, ki jo je cesar Ferdinand II. izdal 21. ok­tobra 1630 v Regensburgu (prim. Frank, Standeserhebungen. 4. Band, str. 204), posebej poudarja vojaške zasluge Danije­la Ruessa (ÖStA, AVAFHKA, Adelsakte, Hofadelsakt von Rueß von Ruessenstain, Konrad und Daniel, 21. X. 1630, fol.2–6v). Natančneje so opisane v povzetku prošnje, kjer je njun oče naveden kot že pokojni (prav tam, prezentirano 18. 8.1630, fol. 8). Ker je bilo obvestilo o pobaronjenju poslano v Gradec šele 19. marca 1632 (prav tam, 19. 3. 1632, fol. 7–7v), in naslednje leto je Konrad dobil še kranjsko deželan­stvo.80 Prvič se je poročil z neplemkinjo, s hčerko ugle­dne novomeške trgovske družine Raab, v polihistorje­vih otroških letih pa je kot vdovec popeljal pred oltar že pripadnico visokega plemstva, grofico Attemsovo.81 Dobro so mu uspevali tudi posli, saj je v prvi polovici štiridesetih let kupil kar tri gradove, podpiral ljubljan­ske jezuite in skupaj z ženo daroval za zgraditev nove avguštinske cerkve v Ljubljani (v spomin na leta 1645 umrlega sina). Domači grad Hmeljnik, hišo v Ljubljani in dvorec Preddvor je nato prepustil hčerki ter se z novo ženo umaknil na Strmol pri Cerkljah na Gorenjskem,kjer se je ukvarjal s povsem drugimi stvarmi kot dotlej.Tu se je živo zanimal za naravo okoli svojega gradu in začel kopati zlato, za zdaj pa ni mogoče z gotovostjo trditi, da se je posvečal kemijskim poskusom in alkimi­ji, kot je znano za njegovega sina Henrika Konrada iz drugega zakona.82 Valvasorjeva rodbina je bila z baronom Ruessenstei­nom dokazano povezana vsaj še desetletje po polihi­storjevem rojstvu.83 Tako je leta 1651, ko je bilo Janezu Vajkardu deset let, izpričan baronov novi rudnik svinca,ki ga je imel na območju Svibnega pri Radečah sku­paj s polihistorjevim bratrancem Jurijem Sigmundom Valvasorjem.84 Potem ko je ta leta 1657 zaradi poroke s kmečkim dekletom izgubil kranjsko deželanstvo in plemiške časti ter zapustil rodno deželo, se je v šestde­setih letih znašel v rudarski službi na Koroškem,85 do katere bi mu s svojimi zvezami utegnil pomagati prav nekdanji partner baron Ruessenstein. Ne le, da je Kon­rad po obeh starših izviral s Koroške, ampak se je tam z rudarstvom in fužinarstvom ukvarjal že njegov ded po materini strani.86 O poznejših stikih med botrom Konradom in kr­ se v literaturi pojavlja za povzdignitev v baronski stan zmotna letnica 1632, doslej pa je ostajalo odprto tudi vprašanje, ali je bil tedaj pobaronjen Konrad ali njegov oče (Globočnik, Der Adel in Krain, str. 56; prim. Žvanut, Valvasorjev boter, str.188.) 80 Žvanut, Valvasorjev boter, str. 188; prim. Schiviz von Schiviz­hoffen, Der Adel – Krain, str. 499. 81 Žvanut, Valvasorjev boter, str. 189, 191. – Ruessensteinova prva žena Felicita je umrla 25. aprila 1647 v Ljubljani (NŠAL,ŽA Ljubljana–Sv. Nikolaj, Matične knjige, M 1635–1657,pag. 94). Z Ano Katarino grofico Attems se je glede na krst hčerke 18. marca 1651 (NŠAL, ŽA Cerklje na Gorenjskem,Matične knjige, R 1649–1654, s. p.) poročil najpozneje leta 1650. 82 Žvanut, Valvasorjev boter, str. 190–191. – F. K. Lukman je Konradu baronu Ruessensteinu kot alkimistu namenil kratko geslo v Slovenskem biografskem leksikonu, v katerem je pomešal njegovo in sinovo identiteto (Lukman, Ruessenstein Konrad,str. 163). Prim. Žvanut, Valvasorjev boter, str. 184. 83 Ruessenstein je leta 1643 kupil Strmol od Leopolda pl.Raumschüssla, očima polihistorjeve matere, ki je bil tedaj va­ruh otrok Valvasorjeve ovdovele sestrične Poliksene Valvasor,poročene Schwab pl. Lichtenberg, Strmol pa dediščina ome­njenih otrok (Golec, Valvasorjev izvor (1. del), str. 51). 84 Zoper njun rudnik se je pritoževal Mihael Watz baron Wa­tzenberg, češ da posega na območje, za katerega je Watzen­berg s svojimi brati trideset let prej dobil rudokopno dovo­ljenje (StLA, IÖ Reg., Cop 1651–IX–90, 7. 7. 1651; Gut 1651–XI–35; IÖ HK, 1651–VII–84, 26. 7. 1651). 85 Golec, Lažni Valvasor, str. 14–16. 86 O Ruessensteinovih prednikih: Žvanut, Valvasorjev boter, str.184–187. ščencem Janez Vajkardom ni neposrednih pričevanj, a kaže nanje Valvasorjevo dobro poznavanje dogajanja v Ruessensteinovi družini in na njenem gradu Strmol.Tako je precej natančno opisal botrov poskus kopanja zlate rude nedaleč od gradu »pred več kot štiridesetimi leti«, torej v svojem otroštvu, nekje v štiridesetih letih 17. stoletja. Presekana zlata žila je izginila, kar so ljudje pripisali škratu, Valvasor pa označil kot rudarsko pri­povedko. Nasprotno je bil prepričan, da ima strmolska grajska kapela moč odrešitve z zlim duhom obsedenih oseb, kar naj bi se potrdilo že dvakrat. S kapelo je pove­zana tudi njegova pripoved o nenavadni smrti Ruessen­steinove hčerke Cecilije Renate (* 1651), ki je morala zapustiti ta svet kmalu zatem, ko je neke noči slišala v kapeli blagozvočno glasbo. To naj bi se zgodilo »pred približno tridesetimi leti«, potemtakem nekje konec petdesetih ali v začetku šestdesetih let, ko je bil Valva­sor še gimnazijec ali pa se je že odpravil na svoje prvo daljše potovanje.87 Že v mladih letih bi polihistorjevo pozornost utegnilo pritegniti zanimanje njegovega bo­tra za naravoslovje in morda tudi za alkimijo, s katero se je precej pozneje potrjeno ukvarjal Ruessensteinov sin in naslednik Henrik Konrad (1654–1715).88 Janez Vaj­kard se je kot otrok in mladenič zelo verjetno kdaj mu­dil na Strmolu. Poleg tega vloga krstnega botra ni bila gola formalnost. Baron Ruessenstein jo je moral jemati tem resneje, ker je njegov krščenec zgodaj izgubil očeta in kmalu še mater. Sklepati je mogoče tudi na njuna sre­čanja v šestdesetih letih, kadar se je mladi Janez Vajkard po daljših odsotnostih vračal v domovino (doma je bil vsaj dvakrat). Ne nazadnje se je v Valvasorjevi grafični zbirki v Zagrebu ohranil načrt nagrobnika Konrado­vemu sinu Karlu, ki so ga starši nameravali postaviti v Rimu, kjer je mladenič umrl in bil pokopan (1645).89 Konrad Ruess baron Reuessenstein je umrl leta 1668,90 87 Valvasor, Die Ehre XI, str. 562. – Cecilija Renata je bila rojena na Strmolu in krščena 18. marca 1651 v Cerkljah (NŠAL,ŽA Cerklje na Gorenjskem, Matične knjige, R 1649–1654, s. p.). Drugič in zadnjič je izpričana v očetovi in materini oporoki, napisani 27. septembra 1655 na Strmolu, ki govori tudi o sinu Henriku Konradu (ARS, AS 308, Testamenti, II.serija, fasc. R 1–45, testament R–6, 27. 9. 1655; prim. Žvanut,Valvasorjev boter, str. 191). O času njene smrti nimamo po­ročil. Cecilija Renata ni vpisana v najzgodnejši mrliški matici župnije Cerklje na Gorenjskem, ki se začenja 3. januarja 1658 (NŠAL, ŽA Cerklje na Gorenjskem, Matične knjige, RPM 1658–1675), niti v ljubljanskih mrliških maticah (NŠAL,ŽA Ljubljana–Sv. Nikolaj, Matične knjige, M 1635–1657, M 1658–1735). 88 Žvanut, Valvasorjev boter, str. 190–192. – Henrik Konrad je bil krščen 1. novembra 1654 v Cerkljah (NŠAL, ŽA Cerklje na Gorenjskem, Matične knjige, R 1649–1654, s. p.). Lju­bljanska mrliška matica mu ob smrti 24. julija 1715 pripisuje 66 let ali pet preveč (NŠAL, ŽA Ljubljana–Sv. Nikolaj, Ma­tične knjige, M 1658–1735, pag. 228). 89 Žvanut, Valvasorjev boter, str. 190. 90 O njegovi smrti 12. avgusta 1668 na Strmolu pričata vira druge roke: Schönleben-Dolničarjeva kronika (Žvanut, Val­vasorjev boter, str. 191) in Ruessensteinova genealogija (ARS,AS 1073, Zbirka rokopisov, 168r, s. p.). Smrt ni vpisana ne v mrliško matico župnije Cerklje ne v mrliško knjigo ljubljan­ske stolne župnije (NŠAL, ŽA Cerklje na Gorenjskem, Ma­tične knjige, RPM 1658–1675; ŽA Ljubljana–Sv. Nikolaj,Matične knjige, M 1658–1735). V oporoki sta z ženo izrazila željo, da ju pokopljejo v njuni grobnici v avguštinski cerkvi v Ljubljani (ARS, AS 308, Testamenti, II. serija, fasc. R 1–45, ko se je tedaj 27-letni polihistor ponovno mudil v tujini. Tako kot so bile Valvasorju zvezde naklonjene, ker so ga krstili v Ljubljani in si zgodovinarjem ni treba beliti glave z vprašanjem o času in kraju njegovega roj­stva, mu je bila sreča ob rojstvu mila še v enem pogledu,a le na videz. Znano je, da njegov oče tedaj v kranjski prestolnici ni premogel lastne hiše, bilo pa naj bi iz­pričano vsaj to, kje je imel najeto stanovanje in katera bi torej lahko bila Valvasorjeva rojstna hiša. O naje­mniških stanovanjih je sicer razmeroma malo pričevanj.Najemniki se pojavljajo v mestnih davčnih knjigah ob zasebnih lastnikih hiš, vendar ne vsi in ne dosledno.91 Več jih je v redkih cerkvenih popisih, ki popisujejo dru­žinske poglavarje92 in potrjujejo tozadevno pomanjklji­vost davčnih knjig. Tako v davčnih knjigah ne najdemo Jerneja Valvasorja, kakor tudi ne pozneje njegovega sina Karla,93 ki se pojavi šele v prvem popolnem popisu dru­žinskih poglavarjev leta 1660.94 Po uveljavljenem mnenju je imel Jernej v času po­lihistorjevega rojstva v najemu stanovanje v hiši, ki je bila last mesta in zato vodena v urbarjih mestnega ko­mornega urada. P. Radics je hiši prišel na sled konec 19.stoletja med prebiranjem zapuščinskega inventarja po­lihistorjeve matere Ane Marije (1657), po katerem so v pokojničini zapuščini našli šest pobotnic za plačilo na­jemnine v hiši mestne tehtnice v Ljubljani. Tako je leta 1900 objavil svoja spoznanja o stavbi in njeni poveza­nosti z Valvasorji, ki so ga privedla do sklepa, da je našel rojstno hišo kranjskega polihistorja.95 Šlo je za poslopje na Starem trgu, povečano malo pred polihistorjevim rojstvom, v katerem so bili mestna tehtnica, skladišče in kruharna. Mestni svet je namreč hišo spomladi 1636 sklenil prezidati, dvigniti za eno nadstropje in »sobe« oddajati v najem (aus den Zimmern der Zins eingebra­cht werden mag).96 Po B. Reispu žal že od začetka 20.stoletja ni več v evidenci urbar za obdobje 1640–1643, testament R–6, 27. 9. 1655), in tja naj bi barona tudi položi­li (Žvanut, Valvasorjev boter, str. 190). V ljubljanski mrliški matici so sicer tisto leto vpisani trije pokopi v avguštinski cerkvi (NŠAL, ŽA Ljubljana–Sv. Nikolaj, Matične knjige, M 1658–1735, pag. 41, 42). 91 Za leto 1641 gl. ZAL, LJU 488, Mesto Ljubljana, rokopisne knjige, šk. 437, Cod. XVII, knj. 25a–25c. – Kriteriji, kateri stanovalci oziroma najemniki (praviloma navedeni kot dari­nen) so vpisani kot davkoplačevalci in kateri ne, niso znani.Neposreden dokaz, da določenih družinskih poglavarjev ni v davčnih knjigah, ponuja primerjava med davčnimi knjigami za leto 1660 (prav tam, šk. 447, Cod. XVII, knj. 44a–44d) in cerkvenim popisom družinskih poglavarjev iz istega leta (NŠAL, NŠAL 100, KAL fasc. 58/17, Ljubljana). 92 Za zgodnjenovoveško Ljubljano so iz časa malo po smrti Jer­neja Valvasorja deloma ali v celoti ohranjeni trije popisi dru­žinskih poglavarjev z letnicami 1656, 1660 in 1662 ( Valen­čič, Popis družinskih poglavarjev), iz leta 1706 imamo popis plačnikov mesnega krajcarja ( Valenčič, O gospodarski struk­turi), tovrstni daleč najpopolnejši vir pa je poimenski popis ljubljanskega prebivalstva, nastal ob prvem terezijanskem ljudskem štetju leta 1754 (Valenčič, Prebivalstvo Ljubljane). 93 Za obdobje 1640–1660 gl. ZAL, LJU 488, Mesto Ljubljana,rokopisne knjige, šk. 436–447, Cod. XVI.. 94 NŠAL, NŠAL 100, KAL, fasc. 58/17, Ljubljana, Nomina Communicantium, Restantium et Cathecumenorum anno­tata 1660 [...] Tractus D. Vicarii Baschtiantschitsch. 95 Radics, Valvasors Geburtshaus, str. 815–816. 96 Prav tam, str. 815; Radics, Johann Weikhard, str. 58; prim. Reisp, Kranjski polihistor, str. 73. v katerem naj bi Radics kot enega od dveh najemnikov našel Jerneja Valvasorja. V vrsti urbarjev je pogrešan tudi urbar za leti 1646–1647, ki bi ga, sodeč po njegovih navedbah o najemnikih, Radics prav tako še moral ime­ti v rokah. Ne enega ne drugega urbarja sicer ni izrecno navedel, ampak je vse urbarje zajel v formulaciji »Urbare der Stadt Laibach von 1636 bis 1648«.97 Po Radicsevih podatkih sta v letih 1640–1643 kot najemnika zgornje­ga, tj. drugega nadstropja, vpisana Hans Stieff in »go­spod Jernej pl. Valvasor« (Herr Barthlmä von Valvasor). Za obdobje 1637–1639 navaja isti avtor kot najemnika zgornjega dela hiše (von dem obern theil des Niderlag haus) odvetnika Andreja Vidmajerja.98 V še danes ohra­njenem urbarju iz navedenih let je Vidmajerjevo ime dejansko pripisano.99 Dodano je bilo torej enkrat v času triletnega vodenja urbarja, potem ko je mestna komora nadzidano nadstropje sploh prvič oddala v najem. Ker ima še ohranjeni urbar iz let 1643–1645 kot najemnika zgornjega nadstropja spet odvetnika Vidmajerja,100 bi se moral Valvasor leta 1643 izseliti, Vidmajer pa medtem nekaj let stanovati drugje. Po Radicsu je bil Andrej Vid­majer najemnik od leta 1643 do 1648, kar lahko danes deloma potrdimo s primarnima viroma, z urbarjema za obdobje 1643–1645 in za leto 1648. Njegovo ime je kot prvo zapisano in nato prečrtano še v naslednjem urbarju 1648–1656. Neznanokdaj med nastankom urbarja leta 1648 in svojo smrtjo v začetku leta 1651 ga je nasledil Jernej Valvasor (Barthlmee Valuasor) in tega spet HansStieff.101 Ta urbar je danes tudi edini preverljivi vir o povezavi med hišo in polihistorjevim očetom. Najemni­na za celotno drugo nadstropje hiše je vseskozi in še pozneje znašala 42 goldinarjev.102 Pri vsej stvari je nenavadno, da bi si isti najemniki podajali kljuko stanovanja v krogu: Vidmajer (prvič) – Stieff in Valvasor (oba prvič, najverjetneje drug za dru­gim) – Vidmajer (drugič) – Valvasor (drugič) – Stieff(drugič). Vsiljuje se pomislek, da se je Radics o urbarju 1640–1643 motil in so se omenjeni trije možje v resnici zvrstili le po enkrat, in to šele v kratkem času po letu 1648. Prvi pojavitvi Jerneja Valvasorja in Hansa Stieffa se zdita namreč vrinjeni v prezgodnji čas. Preden se posvetimo vprašanju na podlagi novih dognanj, si poglejmo, kam so privedle Radicseve ugo­ 97 Radics, Valvasors Geburtshaus, str. 815–816; isti, Johann Wei­khard, str. 58. – Obstoj urbarja za obdobje 1646–1647 lahko le slutimo iz Radicseve navedbe, da je Andrej Vidmajer izpri­čan v stanovanju od leta 1643 do 1648; njegovo ime namreč najdemo v urbarju 1643–1645 in na začetku urbarja 1648–1656. – O vrzelih, nastalih v vrsti urbarjev še pred Aškerče­vim oštevilčenjem gradiva, gl. Reisp, Kranjski polihistor, str. 73, 296 (op. 4–5). 98 Radics, Valvasors Geburtshaus, str. 815; isti, Johann Weikhard,str. 58. 99 ZAL, LJU 488, Mesto Ljubljana, rokopisne knjige, šk. 386, Cod. XVI, knj. 6, urbar mestnega računovodstva 1637–1639, fol. 7v. 100 Prav tam, knj. 7, urbar mestnega računovodstva 1643–1645, fol. 9. 101 Prav tam, knj. 8, urbar mestnega računovodstva 1648, fol. 12; knj. 9, urbar mestnega računovodstva 1648–1656, fol. 9. 102 Tako tudi v naslednjih urbarjih: prav tam, knj. 10, urbar mestnega računovodstva 1655–1656, fol. 9v; knj. 11, urbar mestnega računovodstva 1657–[1658], fol. 9v; knj. 12, urbar mestnega računovodstva 1659–1667, fol. 10v). Tabela 2 – Najemniki zgornjega nadstropja hiše mestne tehtnice na Starem trgu v Ljubljani Urbar 1637–1639 Urbar 1640–1643 (domnevni) Urbar 1643–1645 Urbar 1646–1647 (domnevni) Urbar 1648 Urbar 1648–1656 Andrej Vidmajer,odvetnik – pripisan Hans Stieff in Jernej Valvasor Andrej Vidmajer,odvetnik Andrej Vidmajer,odvetnik Andrej Vidmajer,odvetnik Andrej Vidmajer, nato Jernej Valvasor, za njim Hans Stieff, nizalec biserov,nato Peter Wabl, zlatar tovitve. Nekdanja mestna tehtnica, danes trinadstropna hiša na Starem trgu št. 4, je na podlagi Radicsevih ugo­tovitev obveljala za rojstno hišo Janeza Vajkarda Valva­sorja in je leta 1929 dobila spominsko ploščo z napisom »TV JE BIL ROJEN JANEZ VAJKARD VALVA­SOR 28 V 1641«.103 Stvar je doslej problematiziral le V. Fabjančič, avtor v letih 1940–1944 nastale tipkopi­sne Knjige ljubljanskih hiš in njih stanovalcev. Ker ni več mogel uporabiti dveh domnevnih izgubljenih urbarjev (1640–1643 in 1646–1647), je zapisal in podčrtal, da ni dokaza za Radicsevo trditev, po kateri je Jernej Valvasor tu stanoval od leta 1640 do 1643. Sam je Andreja Vid­majerja označil kot stanovalca v obdobju od 1638 do 1646 (sic!), Jerneja Valvasorja pa od približno 1648 do približno 1651.104 Svoj sklep o pomanjkanju dokazov za Valvasorjevo rojstno hišo je Fabjančič podkrepil z bese­dami: »Tudi sicer ni v nobeni mestni listini nobenega migljaja o tem, da bi se v tej hiši l. 1641. rodil Janez.Vajk. Valvasor.«105 Kot je poudaril B. Reisp (1983), po­meni zadnje (le), da Fabjančič ni našel novega gradi­va, ki bi pomagalo osvetliti vprašanje.106 Po primerjavi razpoložljivih podatkov je Reisp zavrnil Fabjančičeve trditve in sklenil, da »lahko izključimo dvom, ki je na­stal zaradi sedanjega pomanjkanja primarnega vira, in z dokajšnjo upravičenostjo ostanemo pri tem, da je bila hiša na Starem trgu štev. 4 rojstna hiša Janeza Vajkarda Valvasorja«.107 Če bi ostali pri tem in bi zaupali Radicsu, da je res videl danes izgubljeni urbar 1640–1643, kot je zaupal Reisp, bi bil izraz »dokajšnja upravičenost« na mestu.Predvsem zato, ker Radics ni natanko povedal, ali sta najemnika Hans Stieff in Jernej Valvasor v urbarju na­vedena sočasno ali zaporedoma, najprej Stieff, nato Val­vasor.108 Treba je vedeti, da je bilo v drugem nadstropju 103 Reisp, Kranjski polihistor, str. 73–74. 104 Fabjančič, Knjiga ljubljanskih hiš. I. del. Stari trg, s. p., Stari trg 4. – Fabjančičevo datiranje ni dosledno, saj v opombi pravi,da je Valvasor vpisan v urbarju 1648–1656 nad prečrtanim Vidmajerjem – tako res piše v urbarju – , to pa pomeni, da je bil omenjeni odvetnik najemnik vsaj še leta 1648 in ne zgolj do 1646. Tudi Fabjančičevi trditvi, da so hišo zgradili na is-tem mestu leta 1636 ali 1637, potem ko so njeno predhod­nico podrli (prav tam), ni mogoče pritrditi, glede na to, da v citiranih virih ni najti nič o porušenju, ampak le o gradnji in dvigu stavbe za eno nadstropje (prim. Radics, Valvasors Geburtshaus, str. 815; isti, Johann Weikhard, str. 58; Fabjančič, Knjiga ljubljanskih hiš, I. del. Stari trg, s. p., Stari trg 4). 105 Fabjančič, Knjiga ljubljanskih hiš. I. del. Stari trg, s. p., Stari trg 4. 106 Reisp, Kranjski polihistor, str. 296, op. 7. 107 Prav tam, str. 74–75. 108 V podlistku v Laibacher Zeitung (1900) Radics pravi: »Hans Stieff und Herr Barthlmä von Valvasor (1640 bis 1643) und dann wieder Herr Andrä Vidmayr (1643 bis 1648)« (Radics,Valvasors Geburtshaus, str. 815–816) in povsem enako tudi v monografiji o Valvasorju (1910); v njej je na isti strani ne­ vse do leta 1674 eno samo stanovanje, šele odtlej razde­ljeno v dve.109 Četudi govori sklep mestnega sveta leta 1636 o oddajanju sob,110 si le težko predstavljamo, da bi Jernej Valvasor delil večsobno stanovanje s Stieffom,po poklicu nizalcem biserov (Perlheffter, Perlstikher).111 Če torej v stanovanju nista prebivala hkrati, in to je več kot verjetno, ga je Jernej najel enkrat do leta 1643, ko se domnevni urbar konča. Tedaj, med pomladjo 1640 in pomladjo 1643 je stanovanje tudi potreboval, ko se je kot stanovski poverjenik praviloma zadrževal v Ljublja­ni.112 To pa vseeno lahko pomeni, da je bil maja 1641,ko je prijokal na svet Janez Vajkard, najemnik še vedno Hans Stieff. Tako je mogoče zgolj ugibati, kje bi se v takem primeru rodil bodoči polihistor. Vsekakor v neki zasebni hiši, kjer pa mestne davčne knjige Jerneja Val­vasorja niso registrirale. Glede na negotovost, v kateri nas je pustil Radics z navedbo dveh najemnikov druge­ga nadstropja hiše na Starem trgu št. 4, bi bile možnosti za to stavbo kot Valvasorjevo rojstno hišo in proti njej izenačene, a le, če bi vse drugo držalo. Zdi pa se več kot verjetno, da je Radics zavestno zamolčal podrobnosti,kako sta najemnika v urbarju navedena, pač v želji, da bi lahko hišo brez sence dvoma razglasil za polihistorjevo zibelko.113 Na drugi strani se je Fabjančič z ignorira­njem drugih podrobnosti na vsak način trudil dokazati,kako Radicsevo odkritje nima osnove. In vendar je imel Fabjančič prav. Dvome vzbuja že zgoraj omenjeno kroženje najemnikov Vidmajerja,Valvasorja in Stieffa, ki naj bi se v hišo vselili vsak po dvakrat. V resnici skoraj ni dvoma, da je bil odvetnik Andrej Vidmajer najemnik vseskozi od konca tride­ koliko drugačen podatek, in sicer naj bi polihistorjevi starši imeli stanovanje v najemu v letih 1640 do 1642 (isti, Johann Weikhard, str. 58), kar je očitno povezal s trajanjem Jernejeve funkcije deželnega poverjenika, kot ga navaja Slava (Valvasor, Die Ehre IX, str. 89). 109 Fabjančič, Knjiga ljubljanskih hiš. I. del. Stari trg, s. p., Stari trg 4. – ZAL, LJU 488, Mesto Ljubljana, rokopisne knjige, šk.386, Cod. XVI, knj. 15, urbar mestnega računovodstva 1674,fol. 9. 110 Gl. op. 96. 111 O Stieffu gl. Fabjančič, Knjiga ljubljanskih hiš, I. del. Stari trg, s. p., Stari trg 4. 112 Kot poverjenik je prvič izpričan 23. maja 1640, odstopil pa je 24. marca 1643 (Golec, Valvasorjev izvor (2. del), str. 224. 113 V podlistku v Laibacher Zeitung (1900) je še izrazil nekaj pridržka, ko je zapisal: »Dieses Haus Nr. 4 auf dem Alten Markte ist nach den bisher vorliegenden und vorstehend erörterten Belegen als das Geburtshaus unseres Chronisten anzusehen ...« (Radics, Valvasors Geburtshaus, str. 816). V monografiji leta 1910 je trditev že decidirana: »Als er das Ve­rordnetenamt antrat, nahm sich Herr Bartlme von Valvasor in Laibach eine Wohnung (1640), und zwar in dem städ­tischen Waghause am Alten Markt (heute Haus Nummer 4), welches Haus das Jahr darauf zum Geburtshause unseres Historiographen wurde.« (isti, Johann Weikhard, str. 36). Hiša nekdanje mestne tehtnice in kruharne na Starem trgu (foto: B. Golec, april 2013). setih let do leta 1648 ali še malo čez. Pomenljiva sta tudi Radicsevo sumarno navajanje urbarjev, kot bi se hotel izogniti izrecni omembi ključnega urbarja za obdobje 1640–1643, in njegov kronološko nedoločljiv način navedbe najemnikov v tem času: Hans Stieff in Jernej Valvasor. Odgovor, zakaj takšna nedorečenost, se skriva v Radicsevem rokopisnem gradivu za članek o Valvasorjevi rojstni hiši. V njegovih izpiskih so namreč le podatki iz urbarjev 1637–1639, 1643–1645, 1648,1648–1656 in poznejših, o obstoju najpomembnejšega urbarja za obdobje 1640–1643 pa ni v njih niti najmanj­šega namiga (!).114 Radics ga potemtakem nikoli ni vi­del in urbar ni pogrešan šele od začetka 20. stoletja, kot je menil Reisp. Kje v Ljubljani je Janez Vajkard Valvasor zagle­dal luč sveta, ostaja torej neznanka. Nekje v staremmestu, v nekem najetem stanovanju, morda prav bli­zu hiše, katere pročelje krasi spominska plošča v častnjegovemu rojstvu. A kakor koli, hiša v lasti mesta naStarem trgu (danes št. 4) je vseeno tesno povezana zValvasorjevim otroštvom. Tu se je vsaj občasno zadrže­val pozneje, ko je štel približno sedem do deset let in jenjegov oče Jernej Valvasor plačeval najemnino za sta­novanje v drugem nadstropju. Jernej je namreč izpričankot najemnik v urbarju 1648–1656 za prečrtanim od­vetnikom Vidmajerjem. V hišo se torej očitno ni vselilpred letom 1648, tukaj pa je bil najpozneje leta 1650,saj je že 15. januarja 1651 umrl. Sledil mu je HansStieff in temu zlatar Peter Wabl, čigar ime je v urbarjunapisano z enakim črnilom, s katerim je pisar prečr­tal Valvasorja in Stieffa.115 Zadnje obdobje pomagajo 114 ARS, AS 984, Radics pl. Peter Pavel, šk. 4, mapa XVI, Radics: Geburtshaus Valvasors, Laibacher Zeitung 1900. 115 ZAL, LJU 488, Mesto Ljubljana, rokopisne knjige, šk. 386, osvetliti mestne davčne knjige za Stari trg, v katerih sood leta 1651, žal pa ne že za čas pred tem, vodeni tudinajemniki v hiši mestne tehtnice. Kot prvi leta 1651nizalec biserov (Perlheffter) Hans Stieff, nato v letih1652 in 1653 Gregor Macol (Mazol), ki ga v urbarjupogrešamo, in od 1654 dalje zlatar Peter Wabl.116 Stieff Cod. XVI, knj. 9, urbar mestnega računovodstva 1648–1656,fol. 9. – V mestnem urbarju 1648–1656 je nad prečrtanim imenom odvetnika Andreja Vidmajerja, najemnika zgornjega dela hiše mestnega skladišča, najprej naveden Jernej Valvasor (Barthlmee Valuasor) in nad njim Hans Stieff, oba z isto pisavo in prečrtana (hkrati) z enakim črnilom. Na čas odselitve An­dreja Vidmajerja bi lahko sklepali, če bi se njegovo ime v letih 1648–1650 pojavilo kot ime obdavčenca v mestnih davčnih knjigah, a ga v njih pogrešamo (ZAL, LJU 488, Mesto Lju­bljana, rokopisne knjige, šk. 440, Cod. XVII, knj. 32–32b (1648); šk. 441, Cod. XVII, knj. 33a–33b (1649), 34a–34b (1650)). Za ta čas imamo sicer le knjige za Mestni trg in Novi trg, medtem ko so vse tri za Stari trg izgubljene. 116 V davčnih knjigah za Stari trg hiša mestne tehtnice sicer ni izrecno navedena, vendar je dovolj trdnih dokazov, da je vsa­kokratni zadnji obdavčenec na Starem trgu (preden se začne popis davkoplačevalcev v Rožni ulici) res stanovalec te hiše.Prvič, pri slednjem manjka (osnovni) davek, ki so ga plačevali le lastniki hiš, drugič, zaporedje davkoplačevalcev ustreza vr­stnemu redu najemnikov v urbarju (le da v tem ni Gregorja Macola), in tretjič – ključni dokaz – Peter Wabl je zadnjič naveden leta 1659, naslednje leto pa mu sledi zlatar Janez Koch, kar se ujema z navedbo v urbarju 1659–1667, da se je Wabl iz hiše mestne tehtnice in skladišča odselil in da sta se v stanovanje v drugem nadstropju na mihaelovo (1659 ali 1660) vselila Koch in Volf Sigmund Grabmayer, potem ko je bilo dotlej prazno (lahr (sic!) gestanden). Bolj verjetno sta pri­šla nova stanovalca na mihaelovo leta 1660, saj tisto leto nista navedena v popisu družinskih poglavarjev, nastalem ob veliki noči (NŠAL, NŠAL 100, KAL fasc. 58/17, Ljubljana, Nomi­na Communicantium, Restantium et Cathecumenorum an­notata 1660 [...] Tractus D. Vicarii Baschtiantschitsch). Pred Pieronijev načrt Ljubljane iz leta 1639 (po: Seražin (ur.), Poročila in risbe, str. 57). Mestna tehtnica in kruharna je samostojno stoječa stavba ob Ljubljanici desno od Čevljarskega mostu. Na dveh straneh jo zamejujeta ozki ulici proti reki.Naprej po Starem trgu je jezuitski kolegij s cerkvijo, kjer je Valvasor obiskoval gimnazijo. je torej sledil Jerneju Valvasorju kmalu po njegovi smrti (15. januarja 1651) ali morda že pred tem. Tako kot se v stavbi mestne tehtnice in kruharne ni rodil Janez Vajkard, je treba drugje iskati tudi rojstno hišo njegovega mlajšega brata Volfganga Jerneja, ki je bil v Ljubljani krščen 30. septembra 1646. Glede na to,da je oče Jernej kot najemnik na Starem trgu izpričan pozneje, a morda že leta 1648, pa bi tu lahko prišel na svet njegov najmlajši sin Janez Ferdinand, krščen 27. fe­bruarja 1649.117 Glede same hiše je treba poudariti, da je imela po­membno vlogo v gospodarski politiki mesta. Nudila je letom 1651 so davčne knjige za Stari trg pomanjkljive. Manj­kajo knjige za leta 1648–1650, leta 1647 pa na poznejšem mestu mestne tehtnice in skladišča ni še nobenega obdav­čenca. – ZAL, LJU 488, Mesto Ljubljana, rokopisne knjige,šk. 440, Cod. XVII, knj. 31a (1647), s. p.; šk. 441, Cod. XVII,knj. 35a (1651), s. p.; šk. 442, Cod. XVII, knj. 36a (1652), s. p.;šk. 443, Cod. XVII, knj. 37a (1653), s. p.; šk. 444, Cod. XVII,knj. 39a (1655), s. p.; knj. 40a (1656), s. p.; šk. 445, Cod. XVII,knj. 41a (1657), s. p.; šk. 446, Cod. XVII, knj. 42a (1658), s.p.; knj. 43a (1659), s. p.; šk. 447, Cod. XVII, knj. 44a (1660), s. p. – ZAL, LJU 488, Mesto Ljubljana, rokopisne knjige,šk. 386, Cod. XVI, knj. 12, urbar mestnega računovodstva 1659–1667, fol. 10v. – V. Fabjančič navaja Gregorja Maco­la, tehtniškega mojstra in mitničarja, kot stanovalca prvega nadstropja med letoma 1650 in 1652 (po mestnih sejnih za­pisnikih), ne pa tudi kot stanovalca drugega nadstropja v letih 1652 in 1653 (po davčnih knjigah); tako ima za to stanovanje praznino od leta 1652, ko naj bi bil v njem še Stieff, umrl tisto leto ali v začetku naslednjega leta, do 1654, ko je tu že stanoval Wabl (Fabjančič, Knjiga ljubljanskih hiš. I. del. Stari trg, s. p., Stari trg 4). NŠAL, ŽA Ljubljana–Sv. Nikolaj, Matične knjige, R 1638–1643, pag. 163; R 1643–1653, pag. 143 in 218. namreč streho skladišču, v katerem so v skladu s skla­diščnim pravom za določen čas shranjevali svoje blago tuji trgovci, preden so ga smeli ponuditi drugim kupcem ali odpeljati naprej. S tem je bila povezana mestna teht­nica, kjer so blago uradno tehtali in od njega pobirali pristojbino. Poleg tega je bila v hiši mestna kruharna, v kateri je imel vsak ljubljanski pek stojnico in smel samo tu pod nadzorom mestnih oblasti prodajati svojo vsako­dnevno peko kruha. Nedaleč stran, blizu Tranče, je stala znana kaznovalna naprava – potapljalka za namakanje goljufivih pekov v Ljubljanici, ki jo skupaj s kruharno mimogrede omenja tudi Valvasor.118 Pomen hiše se kaže že v njeni legi, saj je z dvema uličicama ločena od ostalih hiš, ki stojijo v strnjeni vrsti, pa tudi prostor pred njo je nekoliko večji kot drugod na Starem trgu. Po pre­zidavi v drugi polovici tridesetih let 17. stoletja je bilo v spodnjem, prvem nadstropju še naprej uradno stanova­nje predstojnika mestne tehtnice in kruharne, medtem ko so v novem, drugem nadstropju, uredili stanovanje za oddajanje. V Valvasorjevem času je imela hiša na začelni strani proti Ljubljanici dva balkona in je šele pozneje dobila značilne, po vsej dolžini hiše speljane mostovže,kot jih vidimo danes.119 Družina Jerneja Valvasorja med letom 1640 in smrt­jo Ane Marije leta 1657 – o tem pozneje – skoraj goto­vo nikoli ni bila brez najetega stanovanja v Ljubljani ali vsaj ne brez prostora, v katerem so začasno hranili svo­ 118 Valvasor, Die Ehre XI, str. 686. 119 Reisp, Kranjski polihistor, str. 71, 73; Radics, Johann Weikhard,str. 58–59; Suhadolnik, Anžič, Stari trg, str. 15. – Prim. upo­dobitev na velikem bakrorezu Ljubljane v: Valvasor, Die Ehre XI, med str. 666 in 667. je tamkajšnje pohištvo in opremo. Zaradi narave virov poznamo le njihovo stanovanje v lasti mesta, medtem ko ostajajo druga ljubljanska bivališča Valvasorjev ne­znanka.120 Morda je ambiciozni Jernej najel stanovanje v kakšni zasebni hiši že kdaj v dvajsetih in tridesetih letih, saj je imel v deželni prestolnici pogoste oprav­ke.121 V zapuščinskem inventarju Ane Marije (1657) ni namigov na lokacijo kakšnega drugega potencialne­ga bivališča v Ljubljani razen stavbe mestne tehtnice,do katere so privedle omenjene pobotnice.122 V istem viru naletimo še na omembo zapuščinskega inventar­ja Jernejevih razdeljenih premičnin, ki so se nahajale v Ljubljani, datiranega 7. marca 1652.123 Predmete Jer­neja Valvasorja, shranjene približno do njegove smrti v stanovanju v stavbi mestne tehtnice na Starem trgu, so medtem skoraj brez dvoma prenesli drugam, saj je kot najemnik stanovanja že leta 1651 izpričan Hans Stieff.Pred delitvijo so se najbrž znašli v novem najetem sta­novanju, kjer so jih navedenega dne tudi popisali. Kot bomo videli, je imela namreč Ana Marija ob smrti pet let pozneje, leta 1657, v Ljubljani nekaj premičnin, 124 ne pa tudi lastne hiše, zato so morale biti stvari tedaj spet pod neko najeto streho. Najzgodnejši vir, ki priča o tem, da je Janez Vajkard preživel vse nevarnosti otroških let, je prav oporoka nje­gove matere Ane Marije, podpisana 10. junija 1657 na Mediji,125 ko mu je bilo torej že 16 let. Vse drugo, kar lahko z večjo ali manjšo gotovostjo zapišemo o njego­vem dotedanjem življenju, se opira le na posredna pri­čevanja in na Valvasorjeve spominske utrinke v Slavi vojvodine Kranjske (1689). Čeravno izvirajo ti neposre­dno od njega, so bili napisani z večdesetletno distanco,nimamo pa nobenih sočasnih pričevanj. Dragocena so posredna pričevanja, ki govorijo o ži­vljenju na Mediji in jih najdemo na povsem nepriča­kovanem mestu, v medijskem urbarju za obdobje 1635–1642.126 Od začetka vodenja urbarja takoj po velikem slovenskem kmečkem uporu leta 1635, med katerim je bil poškodovan tudi medijski grad,127 se v drugem delu urbarja do leta 1651 vrstijo zapisi različne vsebine, delo več rok. Med pisci je neposredno, v prvi osebi, izpričan 120 Za Jernejevega leta 1624 umrlega brata Adama je iz zapu­ščinskega inventarja znano, da je imel stanovanje v Salitin­gerjevi hiši v današnji Salendrovi ulici št. 3 (Golec, Valvasor­jev izvor (1. del), str. 37). 121 V hišah v mestni lasti ne najdemo Jerneja Valvasorja kot na­jemnika. Iz časa pred letom 1643 so sicer ohranjeni samo ur­barji mestne komore za leta 1620–1623 in 1637–1639 (ZAL,LJU 488, Mesto Ljubljana, rokopisne knjige, šk. 385, Cod.XVI, knj. 4, urbar mesta Ljubljane 1620–1622; knj. 5, urbar mesta Ljubljane 1623; šk. 386, knj. 6, urbar mestnega računo­vodstva 1637–1639). 122 ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 130, fasc. LIV, lit. Z 4 1/2, 20. 8.1657, pag. 3–10. 123 Prav tam, pag. 7/Nr. 15. 124 Prav tam, pag. 92–99. 125 ARS, AS 308, Testamenti, II. serija, fasc. V 1–16, testament V–3, 10. 6. 1657. 126 ARS, AS 1074, Zbirka urbarjev, I/30u, urbar Medija 1635–1678. – Arhivska datacija urbarja je drugačna zaradi poznej­ših vpisov, ki sežejo do leta 1678. 127 O uporu gl. op. 42. Medijski urbar govori jeseni 1635 na več mestih o obveznostih posameznih podložnikov pri popravilu gradu (2. del, fol. 76, 77, 79). upravitelj Vincenc Šorman (od 1647 dalje),128 glede navsebino pa prepoznamo na nekaterih mestih tudi Jer­neja Valvasorja,129 s čigar smrtjo vpisi skoraj prenehajo.Med zapisi davčne narave, zapisi o pogodbah z grajsko služinčadjo, podložniških dolgovih, obrtniških delih in drugem je nekaj zanimivih podatkov, ki zadevajo šir­šo družino Valvasor, njeno sorodstvo in grajske posle.Najzanimivejši, že znani Jernejev lastnoročni seznam naročil za novo obutev njegove družine in služinčadi, je iz leta 1639, torej še iz časa pred rojstvom Janeza Vaj­karda.130 Nedatiran, bliže letu 1650 kot začetku urbarja,je njegov zapis o pozlatitvi kapele in renoviranju oltarja;delo je zaupal slikarju Francescu Faienziju131 po rodu iz Bergama, delujočem na Dolenjskem in poročenem v Višnji Gori.132 Tik pred Jernejevo smrtjo je 29. decem­bra 1650 nastal seznam plačil služinčadi, delo neznane roke. Na isti strani je še pripis o orodju, datiran 15. janu­arja 1651,133 tj. prav na dan, ko je Jernej Valvasor po viru druge roke preminil.134 Razen nekaj poznejših drobcev do vključno leta 1653 se vpisi s tem končajo. O Valvasorjevem otroštvu torej iz virov ne izvemo ničesar, kar je nasploh značilno za otroke tega časa.Tako tudi za plemiške, če niso umrli in njihova smrt ni vpisana v katero od mrliških matic, ali če niso bili vpleteni v dedovanjsko-varuške zadeve. Imena polihi­storjevih sorojencev, navedena leta 1639 v medijskem urbarju pri naročilu nove obutve, so v tem kontekstu svojevrstna posebnost.135 Nekatere osebnosti in njihovi sodobniki so o svojih otroških letih zapustili poznejše spominske zapise, kar pa velja za Valvasorja le v močno omejeni meri. Glede na celoto osebnih pričevanj v Slavi vojvodine Kranjske je otroštvu sicer odmerjena ustrezna količina podatkov, a jih je zelo malo. Poleg raznih na­vedb o medijskem in gamberškem gradu, ki ju opisuje nevtralno, čeravno tudi iz spominov na prva leta svojega življenja, je kot edini dogodek, za katerega pravi, da se ga sam spominja, navedel odstrel medveda na Gamber­ku. Še za očetovega življenja, torej pred januarjem 1651,je na dvorišče gamberškega gradu prišel velik divji med­ved, ki so mu po lovsko priredili dobrodošlico. Dogodek spada med zgodnejše, ki so se Janezu Vajkardu globoko vtisnili v spomin, saj pri opisu Gamberka pravi, da nika­kor ne bi rad pozabil navesti česa, česar se spominja.136 128 ARS, AS 1074, Zbirka urbarjev, I/30u, urbar Medija 1635– 1678, fol. 53. 129 Prav tam, fol. 7 (pisec 21. 3. 1636 omenja »meine drey Vet- tern der Valuasoren«), 36 (brez datacije govori o »meine Ca­ pellen«), 95–96 (dne 7. 8. 1639 piše o naročilu obutve zase in za ženo: »mir« in »der Frauen«). 130 Prav tam, fol. 95–95v. 131 Prav tam, fol. 36. 132 Francesco (Franc Karel) Faienzi, sin Vincenca iz Bergama, meščan in slikar, se je 16. novembra 1648 oženil v Višnji Gori z domačinko Marijo Florjančič (NŠAL, ŽA Višnja Gora, Matične knjige, P 1639–1657, s. p.). Iz leta 1665 je znana njegova tožba proti župniku v Šmarju pri Grosupljem in ključarjem podružnične cerkve na Blečvrhu, ki so pri njem naročili izdelavo oltarja, potem pa z izdelkom niso bili zado­ voljni (Mikuž, Zanimiva pravda, str. 155–162). 133 ARS, AS 1074, Zbirka urbarjev, I/30u, urbar Medija 1635– 1678, fol. 134. 134 ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, II/51r, pag. 38. 135 Gl. op. 32. 136 Valvasor, Die Ehre XI, str. 162. O tem, da bi kot deček videl medvedov konec na lastne oči, ne govori. Pravi zgolj, da je bil njegov pokojni oče tedaj imetnik gamberškega gospostva, iz česar ni mogo­če sklepati, da bi Valvasorjeva družina tam živela ali da bi se na Gamberku zadrževala dlje časa. Kot prvo se nam zastavlja vprašanje, kje je polihi­stor preživel otroška leta, preden je vstopil v ljubljansko jezuitsko gimnazijo in kdaj se je to zgodilo. Tega, da bi njegova družina živela na Mediji, pravzaprav sam nepo­sredno sploh ni izpričal, kar glede na selektivni naključ­ni nabor podatkov spominske narave ne preseneča. Na medijskem gradu bi se lahko torej mudil le občasno, si­cer pa bi celotno otroštvo in šolska leta preživljal v rodni Ljubljani.137 Kaj je bil torej kranjski polihistor po svo­jem čutenju in narečju – Ljubljančan ali Medijčan, eno in drugo? Določeno sliko si je sicer mogoče ustvariti iz podatkov, da sta bila dva od njegovih petih mlajših so­rojencev krščena v Ljubljani (1646 in 1649), drugi trije pa najverjetneje doma na Mediji, in to dva neposredno za Janezom Vajkardom (med 1642 in 1645) ter nato še najmlajša sestra (1650 ali 1651). Glavno domovanje Jerneja Valvasorja, je bila torej brez vsakega dvoma Me­dija. Tu se je družina sestajala in imela glavnino svojih stvari, v gradu pa je vedno prebival kateri od njenih čla­nov. Težko si predstavljamo, da bi se Jernej in Ana Ma­rija obakrat, ko je Jernej opravljal funkcijo stanovskega poverjenika (1640–1643 in 1646–1649) preselila v Lju­bljano z vso družino. Ana Marija morda v prestolnici niti ni prebivala, razen v tednih pred in po obeh poro­dih, ko je bila najbolj potrebna zdravstvene pomoči. In ko se je zadrževala v Ljubljani, ni mogoče reči, ali jo je vedno spremljal tudi mali Vajkard, kot so poznejšega polihistorja gotovo klicali že tedaj.138 Dokumentiranost treh krstov v Ljubljani in odsotnost drugih treh kaže na to, da sta imela Jernej in Ana Marija dve domovanji.Morda je tudi Ana Marija v času Jernejeve poverjeniške službe dajala prednost Ljubljani, toda pravi dom Val­vasorjeve družine je bil vendarle na Mediji, sploh po Jernejevi smrti († 1651). Poznejši polihistor je kot dom občutil okolje, v katerem so živeli starši in sorojenci. V zvezi z nekim dogodkom na bližnjem Gamberku, že po smrti obeh staršev in najverjetneje malo pred odhodom na prvo veliko potovanje, je v Slavi zapisal, da se je to zgodilo, »ko sem bil ravno doma« (als ich damals eben daheim war).139 Najverjetneje so najzgodnejši spomini Janeza Vaj­karda segali v čas, ko se oče ni toliko posvečal javnim zadevam (1643–1646) in je bil več na Mediji kot v deželni prestolnici. V to obdobje spada dogodek, ki ga morda že takrat ni bilo mogoče prikriti majhnemu, a radovednemu otroku, ali pa se je ta do védenja o njem z nekaj zamude dokopal sam. Ko je imel Janez Vajkard skoraj natanko tri leta, so kmetje iz vasi Čemšenik in okolice 22. maja 1644 na okruten način umorili tam­kajšnjega župnika Matijo Juvana.140 Valvasor je dogo­ 137 Radics je brez utemeljitve zapisal, da so Valvasorjevi starši od poroke leta 1632 do leta 1648 večinoma živeli v Ljubljani, morda izmenično na Mediji (Radics, Valvasors Geburtshaus, str. 815). 138 O polihistorjevem klicnem imenu Vajkard: Golec, Neznano in presenetljivo, str. 304–305. 139 Valvasor, Die Ehre XI, str. 162. 140 Radics, Valvasor-Studien XVIII, str. 75; XIX, str. 83. dek, ki je moral odmevati daleč naokoli, precej natanko opisal v II. knjigi Slave pri obravnavi gorenjskih vasi.»Pred precej leti« naj bi do smrti kamenjanega župnika sramotno privezali na konja in tega pognali v beg.141 Sodna obravnava dejanja je bila v pristojnosti Jerneja Valvasorja kot lastnika gospostva Gamberk in s tem gamberškega deželskosodnega gospoda. Dokumenti­rano je njegovo dopisovanje z notranjeavstrijsko vlado v Gradcu, žal pa ni znano, kako se je stvar razpletla,potem ko zgodaj spomladi 1646 še ni bila zaključena.142 Najverjetneje je umor župnika Juvana pomenil Valva­sorjevo prvo srečanje z nasilno smrtjo sploh, čeravno ne neposredno. Otrok se tedaj še ni mogel zavedati razsež­nosti tragedije, ki jo je pozneje kot odrasel obsodil s peresom. Med letoma 1646 in 1649, ko je oče Jernej drugič opravljal funkcijo stanovskega poverjenika, bi se utegnil večidel zadrževati v Ljubljani tudi Janez Vajkard, tedaj star od pet do osem let, saj je prav v tem času dorasel za šolo. Kje je nabiral pr vo šolsko učenost, v Slavi ni povedal, kar ne preseneča, bilo pa bi tudi več kot nena­vadno, ko bi o tem obstajal pisni vir. Prav zanemarljiva je možnost, da bi se ime Janeza Vajkarda pojavilo na kakšnem seznamu učencev katere od javnih ali zasebnih šol v Ljubljani. Računati je mogoče kvečjemu z najdbo ego-dokumenta, v katerem bi se razkril kak domači uči­telj pri Valvasorjevi družini. Nedavno je denimo prišlo na površje ime duhovnika in učitelja pri Janezu Krstni­ku Valvasorju v Zavrhu, in sicer prav iz druge polovice štiridesetih let 17. stoletja, ko je njegov veliko mlajši bratranec Janez Vajkard dorasel za šolo.143 Ugotovitev je pričevanjska z vidika analogije. Tako kot je na svojem domu vzdrževal učitelja Jernejev nečak Janez Krstnik, ki je imel tedaj še zelo majhne otroke, stare do štiri leta,144 141 Valvasor, Die Ehre II, str. 125. – Na isti dogodek je opozoril še pri opisu župnije Čemšenik ( Valvasor, Die Ehre VIII, str. 816). 142 Radics, Valvasor-Studien XX, str. 89. 143 Pred kratkim se je zdelo, da je uganko o polihistorjevem pr­vem učitelju razrešil M. Mugerli, s tem ko je naletel na pri­čevanje duhovnika iz leta 1652, ki je predtem dve leti (ok.1646–1648) poučeval Valvasorjeve otroke (Mugerli, Cerkvene razmere, str. 126). Toda natančno branje vira je razkrilo, za­kaj se čas, v katerem naj bi se nekdanji sacelan Tomaž Sollerukvarjal s poučevanjem, ne ujema z obdobjem, ko je Medijapotrjeno že premogla sacelana – beneficiata (od 1650). Sollerje namreč kot sacelan in domači učitelj dve leti služboval »prigospodu Valvasorju na Zavrhu« (apud Dnum Valvasor [...] in Neydorf), torej ne na Mediji, temveč pri polihistorjevem gene­racijo starejšem bratrancu Janezu Krstniku v njegovem dvorcupri Svibnem. Tomaž Soller iz Kranja je leta 1652 med vizitaci­jo štajerskega dela ljubljanske škofije, tedaj kot vikar v Šentiljupri Velenju, izpričal, da je tam drugo leto, prej pa je bil šest letna Svibnem, in sicer najprej dve leti na župniji, nato z dovo­ljenjem škofa sacelan in domači učitelj pri gospodu Valvasorjuv Zavrhu (in Scharffenberg 2 annis, apud Dominum Valuasor utlicentia ordinarii 2 annis fuit sacellanus et iuuentutis perceptor inNoydorf ad instantiam eiusdem Domini Valuasor, servivit 2 an­nis), in nato spet dve leti na svibenski župniji, kamor se je vrnil,ker ni imel (škofove) odpustnice (za dlje kot dve leti) (NŠAL,NŠAL 100, KAL, fasc. 52/9, pag. 48, med 4. in 6. 11. 1652).Sollerjevo službovanje v Zavrhu spada torej v čas med letoma1646 in 1648. Seštevek njegovih službenih let (22) rahlo od­stopa od navedbe, da je duhovnik 21 let. 144 Glede na to, da se je Janez Krstnik Valvasor poročil šele v začetku leta 1644, so bili njegovi otroci, katerih rojstev sicer bi duhovnika in hkrati domačega učitelja tem prej pri­čakovali pri Jerneju na Mediji, saj je leta 1637 postavil veliko grajsko kapelo, imel številnejše potomstvo ter bil poleg tega petičnejši in uglednejši od nečaka. Završki sacelan je dal nemara zgled za ustanovitev grajskega beneficija na Mediji, a se sacelanska služba na Zavrhu ni obdržala. Ni tudi rečeno, da pri medijski kapeli ni bilo duhovnika sacelana že vse od njene zgraditve in da je ustanovna listina za beneficij nujno nastala pred nastopom službe prvega duhovnika. Če je Medija že pred letom 1650 premogla sacelana, je Jernej hišnemu duhovniku zlahka zaupal tudi poučevanje svojih otrok.V ustanovni listini za beneficij takšne obveznosti sicer ni,145 kar samo po sebi ne pove ničesar. Morebitni sace­lan bi lahko poučeval za dodatno plačilo, kadar se je za to pokazala potreba. Druga možnost je seveda ta, da je Janez Vajkard že prve šolske korake naredil v Ljubljani, kjer je bila izbira šol in učiteljev neprimerno boljša, možnosti za prido­bitev solidne izobrazbe pa temu ustrezno večje. Glede na to, da je bil Jernej med letoma 1646 in 1649, ko je štel bodoči polihistor pet do osem let, spet stanovski poverjenik in da so tedaj v Ljubljani krstili dva njegova sinova, bi bil Janez Vajkard kot šolar lahko v tem času v varnem zavetju in pod budnim očesom staršev. Ali pa je nanj v Ljubljani med njihovo odsotnostjo pazila pol­sestra Marija Klara, dvajsetletnica, ki jo spomladi 1649 srečamo v stolni župniji kot krstno botro, ko je Jernej že odložil funkcijo poverjenika.146 Ne nazadnje je v Lju­bljani večidel prebival tudi najstarejši polbrat Karel, pr­vič poročen verjetno leta 1648 in drugič 1650.147 Valvasorjeva življenjepisca sta se vprašanja njegove­ga začetnega šolanja lotila različno. Reisp ga je zaradi nedokumentiranosti raje preskočil, kot da bi se prepu­ščal ugibanjem.148 Drugače kot Radics, ki je glede na bivanje staršev v Ljubljani – po njegovem do vključ­no leta 1648 – navedel, da bi lahko Janeza Vajkarda v elementarnih predmetih poučeval kateri od tedaj štirih ne poznamo, v času Sollerjevega službovanja v Zavrhu še zelo majhni. Najstarejša Ana Elizabeta se je, sodeč po navedbi sta­rosti 68 let ob smrti leta 1712, rodila še v letu poroke svojih staršev. O poroki gl. ARS, AS 740, Gospostvo Jablje, fasc. 8,Medija – Familiaria, Janez Krstnik Valvasor, poročni dogovor 31. 1. 1644. O smrti Ane Elizabete, poročene Posarel: NŠAL,ŽA Ljubljana–Sv. Nikolaj, Matične knjige, M 1658–1735,pag. 197. 145 Prepis ustanovne listine z dne 2. avgusta 1650, nastal leta 1753: ARS, AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk.237, RDA, L 242, Medija, No. 12. Prim. Valvasor, Die Ehre XI, str. 164–165. 146 NŠAL, ŽA Ljubljana–Sv. Nikolaj, Matične knjige, R 1643–1653, pag. 223, 18. 4. 1649. 147 Njegovo prvo ženo Ano Kristino, rojeno baronico Schratten­bach, srečamo samo ob smrti 16. januarja 1649 v Ljubljani,ko ji je bilo po mrliški matici 22 let (NŠAL, ŽA Ljubljana–Sv. Nikolaj, Matične knjige, M 1635–1657, pag. 106; prim.Radics, Johann Weikhard, str. 343, 344). Drugič se je oženil v Ljubljani 27. februarja 1650 z Ano Rozino pl. Barbo (prav tam, P 1632–1651, pag. 154). – Razen prvega otroka Danijela (* 1650–52), ki ga poznamo samo z rodovnika v Slavi (Valva­sor, Die Ehre IX, str. 109), so bili v Ljubljani v petdesetih letih (1653, 1656 in 1658) krščeni trije Karlovi otroci (NŠAL, ŽA Ljubljana–Sv. Nikolaj, Matične knjige, R 1653–1664, pag. 2,139, 189). 148 Reisp, Kranjski polihistor, str. 75. v Ljubljani delujočih šolnikov. Leta 1647 so v kranjski prestolnici izpričani trije t. i. »nemški šolmoštri« (die deutschen Schulmeister) – Hans Comissarius, Baltazar Gumrer in Filip Specht –, četrti pa je bil stolnični uči­telj in hkrati »glasbeni mojster« (Musikmeister) Valentin Pistorius.149 Na tega moža je Radics posebej opozoril kot na možnega polihistorjevega elementarnega uči­telja, ker je Valvasorjevo stanovanje na Starem trgu spadalo v stolno župnijo. Če bi deček obiskoval stol­nično javno šolo, bi se – tako Radics – ob Pistoriusu že v najnežnejših letih prebudil njegov velik interes za glasbo.150 Verjetnost, da je Valvasor hodil v stolnično šolo pri sv. Nikolaju, je res precejšnja, saj je bila ta šola v njegovem času pripravnica za jezuitsko latinsko gimna­zijo. V Ljubljani tudi ni manjkalo zasebnih učiteljev in inštruktorjev ter jezikovnih šol, na katerih so učitelji za majhno plačilo poučevali razne jezike.151 Kulturnega in izobrazbenega okolja v Valvasorje­vi domači hiši v podrobnostih ne poznamo. Oče Jernej se je šolal pri jezuitih v Gradcu152 in nato opravljal dve pomembni deželni funkciji, najprej glavnega prejemni­ka deželnih stanov, pozneje pa stanovskega poverjenika,člana »vlade deželne avtonomije«.153 Mati Ana Marija je bila kot potomka stare kranjske rodbine vsekakor de­ležna stanu ustrezne ženske izobrazbe. Žal se ni ohranil inventar Jernejeve zapuščine, ki bi iz prve roke pričal o pokojnikovi knjižnici in morebitnih umetniških pred­metih ter s tem odstrl tančice nad področji Jernejevega zanimanja in njegovim kulturnim mikrookoljem. Tega je mogoče presojati le na podlagi zapuščinskega inven­tarja šest let za njim preminule žene Ane Marije (1657), o katerem bomo govorili pozneje in ki vsekakor ni od­raz stanja, kakršno je vladalo še za Jernejevega življenja.Predmete umrlega družinskega poglavarja so si namreč dediči medtem že razdelili.154 Jernej sam je zapustil zanimivo, doslej neznano sled o jezikovni praksi v družini. Med imeni članov družinein služinčadi, ki jim je leta 1639 naročil novo obutev,navedena pa so v medijskem urbarju, pritegne pozor­nost slovensko ime Lizika (Lisikha) za hčerko Elizabeto,poznejšo mekinjsko klariso. Ljubkovalno ime oziromapomanjševalnico je nato uporabil še za štiri od desetihotrok, vendar v nemški obliki (Clarl, Franzl, Wolfferle,Diedl), medtem ko je osebna imena poslov in dojilj ra­zen pri enem (Jung Hansl) zapisal slovensko (Maruskha, 149 Radics, Johann Weikhard, str. 60–61. – Učitelj Filip Specht,»Germaniae Scholae Ludirector«, je umrl že 6. oktobra 1649,star 40 let (NŠAL, ŽA Ljubljana–Sv. Nikolaj, Matične knji­ge, M 1635–1657, pag. 114), medtem ko sta po Radicsu pou­čevala druga dva še leta 1661. 150 Radics, Johann Weikhard, str. 61. 151 Gruden, Šola pri sv. Nikolaju, str. 7–10; prim. Mal, Stara Lju­bljana, str. 60–63; Ciperle, Ljubljansko šolstvo, str. 137–138. 152 Golec, Valvasorjev izvor (2. del), str. 218. 153 Prav tam, str. 223–225. 154 V zapuščinskem inventarju Ane Marije Valvasor sta navede­na inventar Jernejevih razdeljenih nepremičnin, ki so se na­hajale v Ljubljani, datiran 7. marca 1652 (ARS, AS 309, Zap.inv., šk. 130, fasc. LIV, lit. Z–6, 20. 8. 1657, pag.7/Nr. 15), in pobotnica bratov Karla in Franca Adama o prejetih očetovih in materinih premičninah z datumom 27. april 1652 (prav tam, pag. 6/Nr. 11). V istem viru naletimo tudi na Karlovo nedatirano potrdilo, da je vzel k sebi očetova pisanja (prav tam, pag. 6/Nr. 12). Vrscha, Marietha, Elenkha, Mathia). Glede na to, da greza besedilo v nemščini in so nemški deminutivi pričako­vani, je prva pomanjševalnica, Lizika, več kot povedna.Še posebej indikativno pa je določilo v Jernejevi usta­novni listini za medijski beneficij z dne 2. avgusta 1650,po katerem mora beneficiat ob nedeljah brati evangelij»v kranjskem jeziku«.155 Prvi pogovorni jezik v družini jebil torej slovenski in nemščina šele drugi. Pri tem se postavlja še vprašanje vloge italijanščine,ki je družina zagotovo ni uporabljala v vsakdanjem ob­čevanju, a so se je nekateri vsekakor naučili iz potreb.Oče Jernej bi njeno lombardsko ali beneško različico lahko za silo osvojil že v domačem domu ob svojem očetu, ki je sicer umrl, ko je bilo sinu šele kakšnih šest ali sedem let. Pozornost pritegne na Mediji delujoči, že omenjeni slikar Francesco Faienzi, doma iz Bergama,156 kakor tudi dejstvo, da je Karel, Jernejev sin iz prvega za­kona, leta 1642 študiral pravo v Padovi, kjer so predtem izpričani že trije njegovi bratranci, ki jim je bil Jernej varuh.157 Koliko italijanskega duha in jezika se je kot otrok lahko v domači hiši navzel Janez Vajkard, osta­ja predmet sklepanj. Ne vemo namreč niti tega, kako dobro je polihistor v zrelih letih obvladal italijansko, a zagotovo vsaj nekoliko.158 V njegovem otroštvu in pred tem je bila na Italijo potrjeno precej navezana druga,Adamova rodbinska veja Valvasorjev. Ne samo, da so vsi trije polihistorjevi bratranci leta 1636, še pred bratom Karlom, študirali v Padovi, ampak je najmlajši Jurij Sig­mund tja potoval vsaj še leta 1640,159 najstarejši Janez Krstnik (1613/15–1650), pa se je moral pod italijan­skim nebom muditi sploh večkrat ali dlje časa.160 V tem 155 Po prepisu ustanovne listine, nastalem leta 1753 v: ARS, AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 237, RDA, L 242,Medija, No. 12, 2. 8. 1650. 156 Gl. op. 131 in 132. 157 Po Radicsevih izpiskih iz objav padovanskih univerzitetnih matrik so bili 16. junija 1636 vpisani bratje Janez Krstnik,Janez Sigfrid in Jurij Sigmund, imenovani po Mediji in Za­vrhu kot »Valvasor de Gollnegg et Neudorf«, 7. oktobra 1642 pa še njihov bratranec Karel, naveden kot kranjski deželan z Medije in Gamberka: »Valvasor de Gollnegg et Gallenberg provincialis Carnioliae« (ARS, AS 984, Radics pl. Peter Pa­vel, šk. 5, mapa XIX, II b O rodbini nasplošno). Vsi vpisi so iz matrike »nemških juristov«. 158 Valvasor po Reispu ni bil posebej navezan na Italijo in itali­jansko kulturo (Reisp, Kranjski polihistor, str. 88). V dveh pi­smih tajniku angleške Kraljeve družbe je pri navajanju dežel,ki jih je obiskal, Italijo obakrat omenil šele predzadnjo, pred Afriko (Reisp, Korespondenca, str. 22, 23, 26. 27). V Slavi jeizpričal zgolj, da je bil pred 10 leti, torej leta 1679 ali 1678, v Benetkah (Valvasor, Die Ehre XI, str. 93). Tudi v njegovi knji­žnici, ki se je znašla v Zagrebu, je najti malo knjig, natisnjenih v Italiji (Magić, Valvasorjeva knjižnica, str. 239). Od knjig, ki jih je obdržal pri sebi v Krškem do smrti, je v italijanščini le ena (ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 131, fasc. LIV, lit. Z–7/I, 16. 1. 1694, pag. 16–20.). 159 Za potovanje (zu meiner rais in Italia) si je Jurij Sigmund Valvasor izposodil od Marka Petschacherja ml. 150 srebrnih kron in za posojilo zastavil dediščino, ki jo je imel pri bra­tu Janezu Krstniku (ARS, AS 740, Gospostvo Jablje, fasc. 8,Medija – Familiaria, Jurij Sigmund Valvasor, zadolžnica 4. 5.1640). 160 V poravnalni pogodbi z bratom Janezom Sigfridom je zapisa­no, da je brat med njegovim bivanjem v Italiji pogosto odpra­vil na Reko vozove z njegovim proviantom in plačal tovornike(ARS, AS 740, Gospostvo Jablje, fasc. 8, Medija – Familiaria,Janez Krstnik Valvasor, poravnalna pogodba 22. 1. 1650). kontekstu gre spomniti na polihistorjeve besede v Slavi,da govori vse plemstvo na Kranjskem nasploh nemško,pa tudi kranjsko in italijansko.161 Ko je bilo Janezu Vajkardu devet let oziroma de-vet in pol, sta njegovo rodbino v samo pol leta pretresli dve smrti, s katerima sta ugasnili življenji poglavarjev obeh vej Valvasorjevega rodu. Najprej je preminil Jer­nejev nečak Janez Krstnik, kljub mladosti najstarejši član Adamove veje, in za njim še Jernej. Kot priča edini ohranjeni nagrobnik v medijski kapeli, je Janez Krstnik Valvasor umrl 10. junija 1650, star šele 32 let, a jih je v resnici štel 35 ali morda 37.162 Mladi družinski oče,lastnik graščine Zavrh pri Svibnem, kjer je od njegove­ga očeta Adama dalje gospodarila Adamova rodbinska veja, je bil kot nemara prvi odrasli Valvasor pokopan v malo prej zgrajeni grajski kapeli. Tisto leto 1650 se je v zgodovino Medije in Valvasorjevega rodu zapisalo tudi po dveh novih življenjih, enem fizičnem in drugem du­hovno-institucionalnem. Več kot verjetno se je tega leta rodil zadnji, štiriindvajseti Jernejev otrok Marija Izabe­la, ki bi sicer lahko zagledala luč sveta najpozneje okto­bra 1651, devet mesecev po očetovi smrti. Dne 2. avgu­sta 1650 pa je Jernej pri grajski kapeli postavil pravne temelje beneficiju s stalnim duhovnikom,163 ustanovi,ki je živela do začetka 20. stoletja (tedaj sicer že brez duhovnika).164 Tako je za dolgo preživela Valvasorje kot lastnike Medije ter njihov rod po moški strani. S pokopom završkega graščaka Janeza Krstnika v medijski kapeli namesto kje drugje, denimo v kripti nje­gove domače župnijske cerkve na Svibnem, in z vzpo­stavitvijo stalnega duhovniškega mesta je Medija še bolj kot prej postala »duhovno središče« širše Valvasorjeve rodbine. Tu so v naslednjih 119 letih (do 1769) položili k zadnjemu počitku večino njenih članov, ne glede na to, kje so živeli in umrli ter ali je bila Medija ena njiho­vih življenjskih postaj ali ne.165 Kot bi Jernej pripravil vse potrebno za svoj zemeljski konec, je torej medijski grad dobil sakralni objekt, edino, kar od grajskega kom­pleksa stoji še danes, ter lastnega duhovnika sacelana,ki je pokopaval, krščeval, spovedoval in redno maševal.Če je ustanova v štirih mesecih od pravne ustanovitve do Jernejeve smrti v polnosti zaživela, je bilo za njegov pogreb in dušni blagor vse še pravočasno nared. Pozornost Valvasorjevih življenjepiscev je vselej pri­tegovalo dejstvo, da je kranjski polihistor še kot otrok izgubil očeta, kot mladenič pa tudi mater. Medtem ko za slednjo vemo, da je smrt pričakovala in zato tudi na­pisala oporoko, je utegnila biti očetova smrt nenadna, in to ne glede na prej povedano o novem beneficiju in na 161 Valvasor, Die Ehre II, str. 104. 162 Golec, Valvasorjev izvor (1. del), str. 43–44. 163 Prepis ustanovne listine v: ARS, AS 174, Terezijanski kata­ster za Kranjsko, šk. 237, RDA, L 242, Medija, No. 12. 164 Jernejeva ustanova je skupaj z drugo mašno ustanovo, ki jo je leta 1763 ustanovila Frančiška Uršula baronica Valvasor, za­dnja lastnica Medije iz Valvasorjevega rodu, obstajala do leta 1902, ko je takratni lastnik Franc Celestina svoje obvezno­sti odkupil (NŠAL, NŠAL 10, ŠAL/Ž, fasc. 122, Kolovrat 1850–1960, snopič 1902). Medija sicer ni imela lastnega be­neficiata vsaj od leta 1829 (prav tam, fasc. 121, snopič 1831),kapela pa je bila pred obnovo leta 1873 dlje časa zapuščena (prav tam, fasc. 122, snopič 1873). 165 O pokopih na Mediji gl. Golec, Plemstvo v cerkvenih, str.103–105. dejstvo, da se leta 1649 zaradi bolehnosti ni dal ponov­no izvoliti za stanovskega poverjenika.166 Neohranjena oporoka seveda še ne pomeni, da Jernej Valvasor ni napisal ali narekoval zadnje volje, je pa vendarle precej nenavadno, da je vdova ob smrti leta 1657 ni imela v svojem arhivu, ne na Mediji in ne v Ljubljani.167 Kot smo videli, je polihistorjev oče umrl 15. januarja 1651, o čemer priča nekaj mlajši sekundarni vir, knjiga lju­bljanske kongregacije Marije Vnebovzete.168 Že Reisp je popravil svojo prvotno trditev, da je bil Janez Vajkard ob očetovi smrti v enajstem letu starosti.169 Štel je na­mreč le devet let, sedem mesecev in pol, pri tem pa je treba imeti pred očmi, kako pomembno je pri otrocih sleherno leto. Z očetovim odhodom v večnost se je v Valvasorjevi družini veliko spremenilo. Vdova Ana Marija je ostala sama z najmanj osmimi otroki, starimi od približno se­demnajst let, kolikor jih je imel Janez Ditrih, do komaj rojene ali še nerojene Marije Izabele. Živih je bilo tudi najmanj pet Jernejevih otrok iz prvega zakona, od tega dva do štirje še doma, le najstarejši odrastli sin Karel se je malo prej poročil, po nagli smrti prve žene že drugič,170 in kot zakupnik zagospodaril na očetovem sosednjem Gamberku.171 Ker nista ohranjena ne Jernejeva oporoka ne zapuščinski inventar,172 vemo malo o delitvi njegove zapuščine, pa tudi o otrocih in razmerah v družini, ko se je od nje poslovil. O morebitnem varuhu Jernejevih nedoletnih otrok za življenja vdove Ane Marije ni po­ročil. Kot je zapisal Janez Vajkard sam, je mati obdržala Medijo do svoje smrti173 tj. šest let pozneje (1657), iz regestov listin v njenem zapuščinskem inventarju pa iz­vemo za delitev Jernejevih premičnin in za poravnavo med Jernejevimi dediči ter dediči njegovega že dolgo pokojnega brata Adama († 1624), oboje v letu 1652.174 Lastniške zadeve med Jernejevo in Adamovo rodbinsko vejo torej niti do Jernejeve smrti še niso bile dokonč­no rešene. Kot priča regest v zapuščinskem inventarju Adama Sigfrida Valvasorja, Adamovega vnuka, je po­lihistorjev starejši polbrat Karel sklenil neki obračun z vdovo Adamovega sina še leta 1655.175 166 Golec, Valvasorjev izvor (2. del), str. 224. 167 Prim. ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 130, fasc. XIV, lit. Z 4 1/2, 20. 8. 1657, pag. 3–10, 92–93. 168 ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, II/51r, pag. 38. 169 Kranjski polihistor, str. 59, 75; isti, Nekaj dopolnil, str. 575. 170 Gl. op. 147. 171 Golec, Valvasorjev izvor (2. del), str. 228. 172 Prim. popisa fondov: ARS, AS 308, Zbirka testamentov De­želnega sodišča v Ljubljani; AS 309, Zbirka zapuščinskih in­ventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani. 173 Valvasor, Die Ehre XI, str. 165. 174 Gl. op. 123. – Sinova Karel in Franc Adam iz prvega zakona sta 27. aprila 1652 podpisala pobotnico o prejemu očetovih in materinih premičnin (ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 130, fasc.LIV, lit. Z–6, 20. 8. 1657, pag. 6/Nr. 11). Poravnava med Jer­nejevimi in Adamovimi dediči je bila datirana 9. februarja 1652 v Ljubljani (prav tam, pag. 7/Nr. 14). Gre očitno za isto zadevo, vredno 2.688 goldinarjev, ki jo navaja regest v zapu­ščinskem inventarju Adama Sigfrida Valvasorja leta 1699 (gl.op. 278). 175 21. avgusta 1655 je datiran regest pogodbe oziroma obraču­na, ki sta ga v zadevi medsebojnih zahtevkov (pro et contra gehabten praetesionen) sklenila vdova Sidonija Regina Valva­sor, rojena Barbo, kot nujna varuhinja svojih otrok, dedičev (deda) Adama in (strica) Janeza Sigfrida Valvasorja, in Karel Še ne desetletni Janez Vajkard je utegnil biti do oče­tove smrti doma na Mediji ali pa v Ljubljani v kateri od tamkajšnjih javnih ali zasebnih šol, a vsekakor že pod budnim očesom učitelja. Smrt očeta in odhod na jezu­itsko gimnazijo v Ljubljani – zadnje bi se lahko zgodilo še isto jesen, a se zagotovo ni – gre upravičeno označiti za čas, ko se je Valvasorjevo otroštvo pravzaprav konča­lo. Če nič drugega, se je sklenilo eno življenjsko obdobje ter bolj ali manj ostro prešlo v drugo. 2.3 Šolanje v Ljubljani in pr vo slovo od mladosti Odločitev, da Janeza Vajkarda pošljejo na ljubljan­sko jezuitsko gimnazijo, se zdi domala samoumevna. V tem obdobju je moral na Slovenskem skoraj vsakdo, ki sije hotel pridobiti srednješolsko ali višješolsko izobraz­bo, obiskovati gimnazijo oziroma višje študije pri jezu­itih.176 Tako sta že polihistorjev oče in stric v začetku stoletja študirala pri jezuitih v Gradcu.177 Gimnazija vjezuitskem kolegiju v Ljubljani je bila polihistorjevemu domu najbližja in jo je dotlej obiskovalo že več članov Valvasorjeve rodbine.178 Poleg tega je bil v petdesetih letih z ljubljansko jezuitsko skupnostjo precej povezan najstarejši polbrat Karel.179 Ko je Janez Vajkard pri de­setih letih postal goden za gimnazijo, sta se dva njegova brata sicer šolala drugje ali pa sta se tja napotila kmalu zatem. Najstarejši pravi brat Janez Ditrih je leta 1652 izpričan na višjih jezuitskih študijih v Gradcu, kjer je ostal dve leti, potem ko je skoraj brez dvoma končal gimnazijo v Ljubljani.180 Istega leta srečamo drugega starejšega brata Volfganga Kajetana na seznamu novih učencev latinske šole v Rušah,181 tri leta pozneje, leta 1655, pa prav tam še devetletnega Volfganga Jerneja,pet let mlajšega od polihistorja.182 Samo ugibamo lah­ko, ali so tudi Janeza Vajkarda sprva nameravali poslati v Ruše. Vendar se tam skoraj zagotovo ni šolal niti kra­tek čas, preden je postal ljubljanski gimnazijec, saj bi v Valvasor kot dedič očeta Jerneja (ARS, AS 309, Zap. inv., šk.131, fasc. LIV, lit. Z–10, 24. 10. 1699, pag. 40–41/Nr. 69). 176 Ciperle, Jezuitski učni program, str. 160. 177 Golec, Valvasorjev izvor (1. del), str. 31, 34. 178 Ljubljansko jezuitsko gimnazijo je dotlej zanesljivo obiskova­lo tistih pet Valvasorjev, ki so jih sprejeli v jezuitsko kongre­gacijo Marije Vnebovzete: polihistorjev bratranec Janez Kr­stnik (sprejet 1629), bratranca Janez Sigfrid in Jurij Sigmund (oba 1632) ter polbrata Karel (1632) in Franc Adam (1639) (ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, II/51r, pag. 116, 123, 149). 179 Karla Valvasorja srečujemo v petdesetih letih 17. stoletja po­gosto v dnevniku patra ministra; omenja se med odličnejšimi gosti in v sodni funkciji (ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov,I/32r, npr. fol. 47v, 53, 54, 64). 180 V katalogu seminarja in v kongregacijski knjigi Marije Vne­bovzete njegovega imena ni. Leta 1652 je bil v Gradcu vpisan na študijsko stopnjo logika, mati je v oporoki zapisala, da je tam študiral dve leti, v njenem zapuščinskem inventarju pa je tudi regest pobotnice gospodarja, pri katerem je bil Janez Ditrih leta 1653 na hrani (Golec, Lažni Valvasor, str. 20–21,22). 181 ŽU Ruše, Notata Rastensia etc., fol. 14v; prim. Mlinarič, Se­znam imen, str. 138. – V Ruški kroniki, ki je nastala sredi 18.stoletja, sta napačna podatek o njegovem baronskem naslovu in da je pozneje postal sekovski kanonik. 182 ŽU Ruše, Notata Rastensia etc., fol. 17v; prim. Mlinarič, Se­znam imen, str. 140. – Tudi pri Volfgangu Jerneju je neupra­vičen baronski naslov. takem primeru najverjetneje pustil sled v Ruški kroniki.Glede na višjo kvaliteto študija na jezuitski gimnaziji in nadarjenost, ki jo je nedvomno kazal že kot otrok, v družini najbrž ni bilo veliko pomislekov, kje naj deček nadaljuje šolanje. Kdaj v prvi polovici petdesetih letih 17. stoletja je Janez Vajkard prišel na ljubljansko jezuitsko gimnazijo,ni mogoče reči s tolikšno gotovostjo, kot je to storil Ra­dics, ko je zapisal, da ga je tja poslala mati v letu očetove smrti.183 Ne nazadnje polihistorjevemu življenjepiscu ni bilo znano niti to, kdaj natanko je Jernej Valvasor preminil.184 Reisp se je ob pomanjkanju virov izrazil manj določno. Po njegovem naj bi se Janez Vajkard za­čel šolati na jezuitski gimnaziji nekako v enajstem letu,ko mu je umrl oče,185 pozneje pa pravi »nekako okrog leta 1651«.186 Ker ni bil gojenec seminarja – notranji dijak, njegovo ime zaman iščemo v katalogu seminarja,temeljnem viru o ljubljanskem dijaštvu terga časa.187 O Valvasorjevem šolanju pri ljubljanskih jezuitih imamo dejansko samo dve neposredni pričevanji. Obe sta izpod njegovega peresa in ju je po svoji navadi zgolj mimogrede vpletel v pripoved o drugih stvareh. Pri razpravljanju o raznih zapletenih zvezah s hudičem je opisal zgodbo fanta, ki si je z iglo prebadal telo, ne da bi krvavel in občutil bolečino. Iz opisa izvemo pomemben podatek, da je Valvasor v Ljubljani obiskoval peti razred jezuitske gimnazije, poetiko. Omenjenega fanta je neki nemoralen človek zavedel v četrti šoli, sintaksi, nato naj bi zabadanje za zabavo prakticiral dve ali tri leta, dokler mu ni tega početja – kot pravi Valvasor – prepovedal »naš profesor« v peti šoli, poetiki. Kdo je bil nesrečni zapeljani fant in kdo ga je k temu navedel, polihistor »iz določenih dobrih razlogov« ni želel razkriti.188 Nič bi­stveno novega ni povedal na drugem mestu, kjer govori o lastnem srečanju z vodno pošastjo, povodnim možem iz Ljubljanice. Do tega naj bi prišlo »pred približno šti­riintridesetimi leti«, torej nekako leta 1655 ali 1654, »ko sem v Ljubljani še študiral«.189 Žal Valvasorjevih navedb ni mogoče uskladiti do te mere, da bi dognali, kdaj je obiskoval kateri razred. Odgovor bi dobili, ko ne bi za­molčal imena svojega profesorja in nemara tudi, če bi imenoval vsaj zapeljanega sošolca iz petega razreda. Za ta čas poznamo namreč vsa imena učiteljev in profesor­jev posameznih razredov,190 sošolec pa je morda nave-den med gojenci jezuitskega seminarja.191 Preden se posvetimo vprašanju, od kdaj do kdaj jeValvasor obiskoval gimnazijo, si poglejmo, kaj je o njejzapisal sam, kakšen je bil njen takratni ustroj in kako sov tem času sicer živeli ljubljanski gimnazijci. Valvasor se 183 Radics, Johann Weikhard, str. 61. 184 Golec, Valvasorjev izvor (2. del), str. 229. 185 Reisp, Kranjski polihistor, str. 75. – Reisp tedaj še ni poznal datuma smrti Jerneja Valvasorja (prav tam, str. 59). 186 Reisp, Rodbina Valvasor, str. 241. 187 Prim. Črnivec (ur.), Ljubljanski klasiki, str. 72–84. 188 Valvasor, Die Ehre XI, str. 86–87, prim. Reisp, Kranjski polihi­ stor, str. 77. – Ni gotovo, ali je bil fant Valvasorjev sošolec tudi v četrtem razredu, sintaksi. Glede na prakticiranje zabadanja »dve ali tri leta« kaže, da je vsaj en razred ponavljal. 189 Valvasor, Die Ehre XI, str. 685. 190 Za leta 1653–1657: Letopis Ljubljanskega kolegija, str. 177, 182, 189, 192, 197; Historia annua, str. str. 177, 182, 189, 192, 197. 191 Prim. Črnivec (ur.), Ljubljanski klasiki, str. 72–84. je o jezuitih in zlasti o njihovih šolah izrazil zelo pohval­no, vendar o zadnjih precej na splošno. Najbolj na širokose je o ljubljanskem jezuitskem kolegiju razpisal v VIII.knjigi Slave, kjer govori o njegovi ustanovitvi konec 16.stoletja in navaja imena vseh rektorjev.192 Napovedal jetudi nadaljevanje pri opisu Ljubljane, ki ga ima na koncu XI. knjige. Tu se je pri obravnavi jezuitskega kompleksanajdlje zadržal ob Marijinem kipu, kar je po svoje tudirazumljivo, saj so tega skupaj z marmornim podstav­kom postavili leta 1682 prav po Valvasorjevih načrtih.Zelo podrobno je nato opisal še slovesnost ob kanoni­zaciji Frančiška Borgie leta 1671, na kateri je bil precejverjetno navzoč sam,193 le malo zatem, ko se je vrnil zzadnjega velikega potovanja.194 O kolegiju, gimnaziji inseminarju beremo: »Takoj nasproti [jezuitske] cerkve jelep in čudovito velik kolegij ali nova šola z velikim avdi­torijem, na katerem lahko vidimo umetelen in pogostospremenljiv teater ali gledališki oder; vse to so pred nekajleti dali postaviti častiti kranjski deželni stanovi. Študijsega tukaj do šeste šole ali retorike, tu pa je tudi študijkazuistike [moralne teologije]. Poleg te nove šole stojistara, na splošno imenovana seminar, kjer imajo gospod­je patri jezuitskega reda na hrani učence ali študente, kise tam poleg študija učijo še vsakovrstne instrumentalnein vokalne glasbe, in jih kar najbolje vzgajajo.«195 Omembe vredne so se mu torej zdele druge stvari,medtem ko se je samega šolskega ustroja le dotaknil,ne da bi pri tem povedal kar koli o vsebini študija. O tej najdemo nekaj zelo splošnih podatkov v VI. knjigi,v poglavju o načinu življenja plemičev in meščanov na Kranjskem: »Tako so v deželi v ta namen ustanovljeni prav dobri seminarji in šole. Zlasti gospodje očetje jezu­iti si v svojih kolegijih pohvalno prizadevajo mojstrsko izpopolniti študirajočo mladino v humanističnih študi­jah, predvsem v latinščini, elokventnosti in veščini skle­panja (ali logiki), ter uporabljajo pri poučevanju poseb­ne metode in spretnost.« Mladina si tu pridobi »trdno osnovo«, nato pa se odpravi na visoke šole ali na »akade­mijo« v obliki potovanja v tuje omikane dežele.196 Kljub kratkim, strnjenim opisom lahko povzamemo, da je bil kranjski polihistor s samo šolo in na njej pridobljeno izobrazbo na splošno zelo zadovoljen. 192 Valvasor, Die Ehre VIII, str. 703–713. 193 Valvasor, Die Ehre XI, str. 689–690. – Slovesnosti s procesijo so se začele 22. novembra 1671 (Letopis Ljubljanskega kolegija,str. 260 (pag. 392); Historia annua, str. 260). 194 Na Kranjskem ga srečamo zgodaj jeseni 1671, in sicer 9. ok­tobra med prosilci za podelitev čakarine za dva oklepna ko­nja; dekret o sprejemu v deželno konjenico je bil izdan istega dne ali mali zatem (ARS, AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I. reg., šk. 895, sejni zapisniki 21, 1654–1673, fol. 279v; šk.900, sejni zapisniki 26, 1671–1677, fol. 25). B. Reisp zmotno datira dekret z 19. decembrom (Prim. Reisp, Nekaj dopolnil,str. 575; isti, Novejša spoznanja, str. 12). 195 Valvasor, Die Ehre XI, str. 690. 196 Valvasor, Die Ehre VI, str. 342. – O jezuitskih kolegijih govori Valvasor v množini, kar je le deloma upravičeno. Imeli sta ju tudi mesti Trst in Reka, katerih opisa prav tako najdemo v Slavi, a s pojasnilom, da ne spadata več h Kranjski (Trst: Val­vasor, Die Ehre XI, str. 588–599; Reka: prav tam, str. 609; XII,str. 97–104). Jezuiti in njihov kolegij s študenti so omenjeni samo pri Reki (XII, str. 100, 104), pri Trstu pa le posredno:na veduti je upodobljena in označena njihova cerkev (XI, med str. 598 in 599). O jezuitskih kolegijih v Trstu in na Reki prim. Dolinar, Die Rolle, str. 216. Ljubljanski jezuitski kolegij, v ospredju Marijin steber, ulit po Valvasorjevem postopku leta 1682 ( Valvasor, Die Ehre XI, med str. 688 in 689). Ljubljanski kolegij in gimnazijski študij v njem sta bila organizirana po strogih enotnih pravilih jezuitske­ga reda. Oznaka kolegij se je nanašala na samo redov­no skupnost, vendar kaže tudi na tesno navezanost na študije, saj se je predstojnik kolegija imenoval rektor.Gimnazijo je vodil prefekt, ki je vzdrževal tesne stike z vodstvom kolegija. Glavni cilj vsega jezuitskega nižjega študija ali gimnazije je bil pouk latinščine in v manj­ši meri tudi grščine, trajal je pet do šest let in potekal po razrednih skupnostih. Jezuitski študijski program je poznal sistem letnih razredov in razrednih učiteljev, ki so vsi obvladali celotno učno snov, vse pa je bilo narav­nano na enakomerno napredovanje dijakov v razredu.197 Zahtevana starost za vpis na nižje študije je znašala de-set do dvanajst let, prestop v naslednji razred je bil pra­viloma mogoč samo po opravljenem izpitu ob koncu počitnic, tj. jeseni. Gimnazijski ali nižji študiji (studia inferiora) so obsegali pet stopenj (gradus), ki naj bi jih dijaki obvladali v petih letih, a se je prva stopnja pra- Ciperle, Jezuitski učni program, str. 160–161. viloma delila v dva oddelka ali razreda. Tako so tudi v Ljubljani poznali šest razredov. V prvih štirih razredih oziroma treh stopnjah so posredovali osnovna, pred­vsem gramatikalna znanja latinskega jezika in njihovo pravilno rabo. Na naslednji stopnji, v humanitetnem ali poetikalnem razredu, so skušali zbuditi zanimanje za lepoto klasičnih jezikov, v najvišjem razredu, retoriki,pa so se dijaki učili utemeljevanja (argumentiranja) in govorniških spretnosti. Temeljna značilnost jezuitskega srednjega šolstva je bila uniformirana realnost, pri kateri je enotni šolski sistem v vsakem trenutku omogočal iz­menjavo učiteljev, učencev in učbenikov.198 V učnem načrtu je kot prevladujoče vseskozi ostalo 198 Prav tam, str. 161, 164–166, 172–173. – O delitvi razredov na ljubljanski gimnaziji govori letopis ljubljanskega kolegija. V 50-ih letih 17. stoletja srečamo naslednja poimenovanja raz­redov: najnižji razred ali mala šola, osnove, gramatika, sintak­sa, poetika in retorika. O tem: Letopis Ljubljanskega kolegija,str. 171 (pag. 264), 173 (pag. 269), 177 (pag. 279), 182 (pag.288–289), 189 (pag. 298), 192 (pag. 303), 197 (pag. 310), 202 (pag. 314). pridobivanje formalne jezikovne izobrazbe. Realije so se pojavljale v omejenem obsegu le kot učna snov v naj­višjem razredu retorike, ne da bi se mogle uveljaviti kot samostojni učni predmeti. Vendar pa se posredovanje zgodovinskih znanj v ljubljanskem jezuitskem kolegiju podobno kot v drugih kolegijih avstrijske province ni omejevalo samo na priložnostno branje zgodovinskih besedil klasičnih avtorjev. Učitelji so si kljub časovni omejenosti prizadevali podati kolikor toliko popolno predstavo svetovne in cerkvene zgodovine. Poleg tega so poskušali navdušiti dijake za zgodovinska dogajanja tudi s historičnimi deli, ki so jih delili ob raznih slovesnostih.Osrednja pozornost je seveda veljala latinščini, ki naj bi čimprej postala učni jezik, govoriti latinsko pa je bilo obveznost. V ozadje ni bila potisnjena samo materin­ščina, temveč tudi verouk, saj so jezuiti večjo pozornost kakor samemu posredovanju verskega znanja namenjali vzgoji h krščanskim vrednotam. Pri tem so imele po­sebno vlogo t. i. marijanske kongregacije kot eno najbolj učinkovitih vzgojnih sredstev Jezusove družbe. Poleg monopolnega položaja latinščine, omejene zastopanosti grščine in realij, skoraj popolne izključitve materinšči­ne in usmerjenega sestavljanja učbenikov so imeli po­membno vlogo tudi nekateri jezuitski metodični pristo­pi, kot so interpretiranje in scenske predelave latinskih besedil. Za njihovo pedagoško-vzgojno dejavnost je bilo nadalje značilno spodbujanje tekmovalnega duha s podeljevanjem častnih nazivov in nagrad. Tem so da­jali kot vzgojnemu ukrepu tudi prednost pred kaznimi,pri čemer so posebej odločno odklanjali šolski zapor.Pred dolgočasjem in nenadzorovanimi zunanjimi vplivi so jezuiti skušali zavarovati dijake s čimbolj smiselno izrabo prostega časa in pri tem nasprotovali daljšim odmorom, predvsem pa daljšim počitnicam, čeprav so na drugi strani priznavali nujnost oddiha za ohranjanje zdravja in kot predpogoj za uspešen študij. Načrtni in urejeni program oddiha je bistveno pripomogel k temu,da so se učenci v jezuitskih kolegijih počutili dobro.Brez dvoma so jih spravljale v veselje številne možnosti za javno nastopanje in predvsem gledališke predstave.199 Ljubljanska jezuitska gimnazija je bila v času Val­vasorjevega šolanja po številu dijakov velika tudi za da­našnje predstave. Skupno število šolajočih je leta 1655 znašalo 569, od tega slabo petino plemiškega rodu – 8 grofov, 5 baronov, 39 deželanov in 52 drugih plemi­čev.200 Le manjši del je prebival v internatski ustanovi, t. i. seminarju ali konviktu; ta je sprejemal revne dijake ali gojence s podporno ustanovo (alumne) in druge, ki so domsko bivanje plačevali (konviktorje). Sicer pa so gimnazijo obiskovali predvsem zunanji dijaki (eksterni),za katere je mogoče izračunati, da so predstavljali kar okoli 90 % vseh.201 Ljubljana v tem času še ni poznala višjih študijev (studia superiora), ki so jih tu postopoma 199 Ciperle, Jezuitski učni program, str. 166–170, 173. 200 Letopis Ljubljanskega kolegija, str. 191, pag. 300. 201 O tem na splošno: Ciperle, Jezuitski učni program, str. 171. – Po katalogu ljubljanskega jezuitskega seminarja je leta 1655 znašalo število alumnov 24, konviktorjev pa 50; poimensko je prvih navedenih 21 in drugih 32. Med alumni je naveden baron, ki ga isto leto najdemo tudi pri konviktorjih, sicer pa je bilo med zadnjimi kar 13 plemiških fantov, od tega dva baro­na, devet plemičev (Nobilis) in dva kranjska deželana. Črnivec (ur.), Ljubljanski klasiki, str. 77–78. ustanavljali od začetka 18. stoletja. Nad ravnjo nižjih študijev so od prve polovice 17. stoletja dalje obstajala le predavanja kazuistike (moralne teologije).202 Dogajanje v kolegiju in gimnaziji oziroma šoli, kot jo praviloma imenuje letopis kolegija,203 je v omenje­ nem viru dobro dokumentirano za skoraj celotno 17. stoletje. Od srede stoletja obstajata tudi dva dnevnika – prefekta šole in patra ministra.204 Petdeseta leta, ko jegimnazijo obiskoval Janez Vajkard Valvasor, je navzvennajbolj zaznamovala intenzivna gradnja nove šolskestavbe. Že veliko prej začeto delo je napredovalo leta1654, ko so jezuiti dosegli ponovno oprostitev plačiladavka in so zgradbo prekrili s streho.205 Odprtje novegagimnazijskega poslopja in preselitev oddelkov iz starev novo šolo pa sta z velikimi slovesnostmi sledila šelena predvečer praznika Marijinega vnebovzetja 1658.206 V letopisu beremo o živahnem utripu v kolegiju, takoskoraj vsako leto o gledaliških predstavah in tudi ouprizoritvah krajših prizorov, ki so jih pripravili dijakinižjih razredov.207 Ko je bil Valvasor še nižješolec ali sebolj verjetno niti še ni vpisal na gimnazijo, so jezuiti leta1653 dosegli mir med meščani in dijaki,208 naslednjeleto pa odpravili nočno pohajkovanje, ki je navadnoupravičeno netilo sovražnosti, ter razne že sicer nedo­voljene igre.209 Pri dijakih so na razne načine spodbu­jali pobožnost in dobre navade, kar jim je med drugimuspevalo prek Marijinih kongregacij.210 V jezuitskihkongregacijah je bil poudarek na skupnosti, odnosih inmedsebojni povezanosti in kot zelo pomembna zna­čilnost tudi vloga laikov.211 V Valvasorjevih študijskihletih so v ljubljanskem kolegiju delovale tri kongrega­cije, med njimi dve dijaški: Kraljice angelov varuhov zadijake nižjih razredov ter vplivnejša in pomembnejšakongregacija Marije Vnebovzete, namenjena dijakomvišjih razredov.212 Ta je bila najstarejša, prvotno odpr­ta za širše članstvo,213 njeni člani pa so bili že mnogiValvasorji, med drugim polihistorjev stric Adam in oče 202 Ciperle, Jezuitski učni program, str. 174; prim. Valvasor, Die Ehre XI, str. 690. 203 Objavi: Letopis Ljubljanskega kolegija; Historia annua. – Izraz gimnazija (gymnasium) je v petdesetih letih uporabljen leta 1653 (Letopis ljubljanskega kolegija, str. 179 (pag. 283), Hi­storia annua, str. 179) in pa na kronogramu ob odprtju nove gimnazijske stavbe leta 1658: »AeDes noVae gyMnasII La­bacensis« (Letopis ljubljanskega kolegija, str. 205 (pag. 318), Historia annua, str. 205). 204 ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, I/31r in I/32r. – O začetku vodenja dnevnika prefekta šole pod J. L. Schönlebnom prim.Radics, Der krainische Historiograph, str. 13–20. 205 Letopis Ljubljanskega kolegija, str. 188 (pag. 296). 206 Prav tam, str. 204–205 (pag. 317–318). – Ko so leta 1660 končno dogradili oziroma razširili še zgradbo kolegija (prav tam, str. 212, pag. 328), je bil polihistor najverjetneje že na svojem prvem mladostnem potovanju. 207 O delovanju kongregacij v 50-ih letih 17. stoletja gl. prav tam,str. 171 (pag. 265), 179 (pag. 283), 185 (pag. 292–293), 191 (pag. 301), 195 (pag. 308), 196 (pag. 309), 204 (pag. 317), 210 (pag. 323) in drugje. 208 Prav tam, str. 179 (pag. 283). 209 Prav tam, str. 184–185 (pag. 292). 210 Prav tam, str. 180 (pag. 284), 185–186 (pag. 293), 195 (pag.308) in drugje. 211 Bizant, Marijine kongregacije, str. 139. 212 Prav tam, str. 142–148. 213 Prav tam, str. 142–144. Jernej.214 Kot bomo videli, je vpisna knjiga kongregaci­je Marije Vnebovzete sploh edini sodobni vir o polihi­storjevi povezanosti z jezuitskim kolegijem. Popolnih evidenc dijakov gimnazije iz tega časa namreč ni. Znana so le imena članov omenjene kon­gregacije215 in tistega majhnega dela gimnazijcev, ki je stanoval v seminarju ali konviktu, pogosto brez naved­be, kateri razred so obiskovali.216 Nekaj dijakov je poi­mensko omenjenih še v dnevniku šolskega prefekta.217 Valvasor ni nobeno leto izpričan kot gojenec seminarja,ne med revnimi dijaki – alumni ne med t. i. konvik­torji, ki so bivanje v seminarju plačevali in med kateri­mi ni bilo malo plemiških sinov. Čeprav se v katalogu seminarja sumarne številke po posameznih letih včasih razhajajo s številom poimensko navedenih alumnov in konviktorjev – kar pomeni, da seznami niso popolni –,218 ni nobene osnove za Radiscsevo trditev, da je bil Janez Vajkard konviktor (Konviktist).219 Tako kot velika večina gimnazijcev je v resnici spadal med zunanje dija­ke.220 O njegovem bivanju zunaj seminarja priča tudi že omenjena pripoved o povodnem možu, ki naj bi ga videl na lastne oči, kako je neke jasne in svetle noči pri mestni kruharni napadel nekoliko opitega meščana, ta pa se je rešil tako, da se je oprijel potapljalke (kaznovalne na­prave za goljufive peke) in priklical na pomoč stražo.221 Le kaj bi sicer tam ponoči (sam) počel mladenič, star 13 ali 14 let, če bi živel v seminarju? Kot bomo videli v nadaljevanju, obstaja za to prepričljiva razlaga: stanoval je v neposredni bližini. Kot že rečeno, Valvasor v Slavi ni ponudil dovolj podatkov, da bi lahko z gotovostjo vedeli, katerega leta je šolanje začel in kdaj končal. Če sodimo po njegovi poznejši prizadevnosti in sistematičnosti, je seveda pri­čakovati, da je vse razrede opravil v šestih letih. A pot bi mu utegnilo prekrižati kaj nepričakovanega, kar bi šola­nje podaljšalo za leto ali celo dve, denimo bolezen. Gle­de na to, da so na jezuitske gimnazije sprejemali dečke od desetega do dvanajstega leta starosti,222 je mogoče začetek njegovega šolanja postaviti v čas med letoma 1651 in 1653. kot bomo videli, pa bi se vpisal tudi šele leta 1654. Če ni bilo posebnih ovir, je gimnazijo končal med letoma 1657 in 1660. Čas, ki ga je zanesljivo preži­vel na njej, predstavljajo torej tri leta, od 1654 do 1657.Šolsko leto se je v tem času začenjalo konec oktobra oziroma v začetku novembra.223 214 Golec, Valvasorjev izvor (1. del), str. 44, 45, 55, 57; (2. del), str. 219, 220, 229. 215 ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, II/51r. 216 Objava: Črnivec (ur.), Ljubljanski klasiki, str. 72–84. 217 ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, I/31r. 218 Gl. op. 201. 219 Radics, Johann Weikhard, str. 62. 220 O zunanjih in notranjih učencih gl. Ciperle, Jezuitski učni program, str. 171. 221 Valvasor, Die Ehre XI, str. 685–686. – Valvasor je zgodbo po­ spremil s komentarjem, ki jasno priča, da v obstoj ljubljanske­ ga povodnega moža ni verjel. Zlahka bi bila za tem potega­ vščina, kakršno si je privoščil neki kmet iz okolice Brezovice pri Ljubljani; enega od igralcev v dijaški igri Paradiž je nago­ voril, naj v hudičevi preobleki prestraši njegovo zapito ženo (Die Ehre XI, str. 351–352). 222 Ciperle, Jezuitski učni program, str. 172. 223 Po enotnem jezuitskem študijskem programu Ratio studio-rum so glavne šolske počitnice v jezuitskih kolegijih trajale od Starosti v Ljubljani umrlih dijakov v poldrugem de­setletju 1650–1665 pričajo, da so bili v istem razredu di­jaki različnih let, kar je seveda povezano z več dejavniki,med drugim z njihovim socialnim ozadjem. Med tre­tješolci (gramatika) najdemo tako 12-letnika (v začetku šolskega leta) kakor 16-letnika iz Celja (proti koncu leta),224 v prvem razredu 12-letnike in 13-letnike,225 v šestem (retorika) pa sedemnajstletnika, dva dvajsetle­tnika in celo 23-letnega dijaka.226 Tudi v petem razredu (poetika) je izpričan starejši dijak, 21-letnik z Vipav­skega, sicer gojenec seminarja.227 Čeravno so podatki o umrlih maloštevilni in glede starosti ne nujno povsem zanesljivi, dajejo vendarle vtis, da so se na gimnazijo vpisovali večinoma šele 12-letniki in nekateri še starejši. Da tudi Valvasor najbrž ni prestopil njenih vrat pred dvanajstim letom, torej pred jesenjo 1653, kaže edini jezuitski vir, ki govori o njegovi mladostni povezano­sti z jezuiti – vpisna knjiga članov kongregacije Marije Vnebovzete. Ime Janeza Vajkarda Valvasorja se je v njej znašlo 15. avgusta 1659, in sicer med 47 novosprejeti­mi mladeniči, dotlej člani kongregacije Kraljice angelov varuhov.228 Upoštevaje, da je bila prva kongregacija na­menjena dijakom višjih razredov (petega, šestega in ka­zuistike), druga kongregacija pa mlajšim (tretji in četrti razred),229 je bil tedaj osemnajstletni Valvasor leta 1659 v petem ali šestem razredu, tj. na poetiki ali retoriki. Vpis v kongregacijsko knjigo je zelo zanesljiv dokaz, da je av­gusta 1659 resnično še obiskoval gimnazijo. Nič namreč ne kaže, da bi v tem času v kongregacijo sprejemali tudi starejše, že nekdanje dijake, izjema je morda samo kate­ri od študentov kazuistike (moralne teologije). Za leto 1661, ko knjiga ne navaja novosprejetih članov, ampak prikazuje zgolj članstvo kot takšno, je to – poleg izvolje­nega vodstva – razdeljeno na moralne teologe ter na za­dnja dva razreda gimnazije, tj. dijake retoričnega in poe­tičnega razreda.230 Iz prejšnjega leta 1660 ni podatkov ne o članih ne o novih sprejemih, prej pa so vsako leto 15. avgusta sprejemali nove člane iz kongregacije Kralji­ce angelov varuhov, namenjene dijakom nižjih razredov.Trdna referenca, da so bili ob sprejemu v kongregacijo Marije Vnebovzete še gimnazijci, je za nekatere katalog gojencev jezuitskega seminarja. Od skupaj 153 članov kongregacije, sprejetih v treh letih 1657–1659, jih v ka­talogu najdemo 24, med njimi 15 s podatkom, kateri razred so obiskovali. Od zadnjih bi pred sprejemom v kongregacijo lahko končal gimnazijo le eden, in sicer Janez Hočevar, sprejet sočasno z Janezom Vajkardom 15. avgusta 1659. Štiri leta prej, leta 1655, je namreč 21. septembra do 3. novembra (Ciperle, Jezuitski učni pro­gram, str. 170). V dnevniku ljubljanskega šolskega prefekta najdemo od leta 1650 do 1659 datume med 30. oktobrom in 4. novembrom (ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, I/31r, pag.1, 15, 17, 19, 21A, 22A, 22B, 25). 224 NŠAL, ŽA Ljubljana–Sv. Nikolaj, matične knjige, M 1635–1657, pag. 140 (17. 12. 1653); M 1658–1735, pag. 33 (16. 8.1665). 225 Prav tam, M 1635–1657, pag. 152 (17. 10. 1654); M 1658–1735, pag. 3 (21. 7. 1658), 6 (18. 7. 1659), 19 (28. 3. 1662). 226 Prav tam, M 1635–1657, pag. 120 (3. 4. 1650), 122 (4. 7.1650); M 1658–1735, pag. 2 (6. 3. 1658), 4 (26. 12. 1658). 227 Prav tam, M 1635–1657, pag. 124 (31. 8. 1650). 228 ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, II/51r, pag. 232–233. 229 Bizant, Marijine kongregacije, str. 147. 230 ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, II/51r, pag. 234–239. izpričan v četrtem razredu – če ne gre za soimenjaka –,ne vemo pa, ali je tudi odtlej študiral tako uspešno kot prejšnja leta in ali je torej gimnazijo res zaključil že leta 1657.231 V tem letu bi šolanje zlahka sklenil tudi Janez Vajkard Valvasor, če bi se vpisal pri desetih letih (1651) in bi vseh šest razredov končal v rednem roku. Pri ugotavljanju letnic začetka in konca njegovegašolanja si skoraj ne moremo pomagati z že znano pri­povedjo o njegovem sošolcu iz petega razreda, ki si je vtelo zabadal igle.232 O pojavu govori sicer tudi letopisjezuitskega kolegija, vendar že pri letu 1653, ko je bilpolihistor kvečjemu drugošolec ali pa ga ni bilo niti šev prvem razredu. Poleg tega naj bi se početje tedaj raz­širilo na več dijakov.233 Kolikor je tudi (poznejši) Val­vasorjev sošolec leta 1653 s tem šele začel, po navedbi vSlavi pa je »veščino« prakticiral dve ali tri leta, bi torejpeti, predzadnji razred obiskoval skupaj s polihistorjemnajprej v šolskem letu 1655/56, če bi prišel Valvasor nagimnazijo že z desetimi leti, jeseni 1651. Vendar nika­kor ni rečeno, da je bil polihistorjev sošolec eden tistih,ki so se z zabadanjem zabavali že leta 1653, ko je bilta pojav toliko razširjen, da si je prislužil omembo vletopisu. Okvirno nam je v večjo pomoč podatek, da je njegov mlajši brat Janez Herbard Valvasor naveden med člani 231 Leta 1657 so iz nižje kongregacije sprejeli v Marijino 59 čla­nov, naslednji dve leti pa vsakič po 47 (prav tam, pag. 222–233). Od novosprejetih članov leta 1659 jih je med gojenci seminarja izpričanih sedem: Andrej Raznožnik, Jurij Ho­henbrunner, Janez Krstnik Skerpin (Škerpin), Janez Krstnik Faustinger, Janez Hočevar, Janez Fider in Martin Žlebnik (Žlibnik) (Črnivec (ur.), Ljubljanski klasiki, str. 74–83). Za Žlebnika vemo zgolj, da je bil gojenec leta 1655. Štiri – Ra­znožnika, Hohenbrunnerja, Skerpina in Fiderja – navaja kot gojence še skupni seznam za leti 1659 in 1660. Tudi Faustin­ger pred sprejemom v Marijino kongregacijo avgusta 1659 ne bi mogel končati gimnazije, saj je po seznamu gojencev za leti 1657 in 1658 obiskoval tedaj šele četrti, sintaktični razred.Drugačna slika se pokaže pri Novomeščanu Janezu Hočevar­ju. Med gojenci seminarja je naveden pet let od 1652 do 1656,in sicer leta 1654 v tretjem razredu (gramatika) ter naslednje leto v četrtem (sintaksa). Če je tudi odtlej študiral tako redno kot dotlej, je končal gimnazijo že leta 1657. Lahko pa bi šlo tudi za dva Janeza Hočevarja, saj je kraj izvora, Novo mesto,naveden le prvič (1655). Leta 1658 najdemo med novospre­jetimi člani kongregacije osem takratnih ali nekdanjih gojen­cev seminarja: Andreja Lukančiča, Franca Gregoriča, Jurija Šifrerja, Janeza Kralja, Jakoba Stegmana, Luko Guetsolta,Pavla barona Moscona in Vida Šego (prav tam, str. 75–89).Trije – Lukančič, Kralj in Stegman – so bili ob sprejemu še gojenci seminarja, zadnja dva leta 1657 ali 1658 v razredu poetika, medtem ko se drugih pet pojavlja v seminarju med letoma 1653 in 1656, le za Šifrerja pa je znano tudi, da je leta 1655 obiskoval drugi razred in torej leta 1658 še ne bi mogel končati šolanja. Od novosprejetih članov kongregacije v letu 1657 je bilo takratnih ali nekdanjih gojencev seminarja devet:Andrej Boštjančič, Andrej Pene, Blaž Samec, Feliks Tropper,Janez Killer, Janez Jugovic, Lovrenc Boštjančič, Mihael Fru­perger in Sigmund Wagen (prav tam, str. 73–81). Štirje so ob vpisu v kongregacijo izpričani še v seminarju – Pene, Tropper,Killer in Jugovic –, tisto oziroma naslednje leto vsi v zadnjem razredu, retoriki. Gimnazije dotlej prav tako še nista mogla končati Boštjančič, leta 1653 v drugem razredu, in Samec,leta 1656 v četrtem, medtem ko najdemo ostale tri v katalogu v letih od 1651 do 1656, vse brez navedbe razreda. 232 Gl. op. 188. 233 Letopis Ljubljanskega kolegija, str. 180 (pag. 285). kongregacije v šestem razredu (Rhetores), 8. septembra 1662.234 V primeru, da so ga v šestem razredu vanjo tudi sprejeli, bi Janez Vajkard, sprejet 15. avgusta 1659, po tej analogiji končal šesti razred jeseni istega leta 1659.Takšna razlaga je ob vsem, kar vemo, najverjetnejša. Če polihistor ni nobenega razreda ponavljal, se je torej na gimnazijo vpisal jeseni 1653, star 12 let, in jo zapustil pri osemnajstih jeseni 1659. Ni dvoma, da je Janez Vajkard Valvasor vseh šest ra­zredov gimnazije končal v Ljubljani. V Gradcu, kjer bi ga sicer najprej iskali, njegovega imena ne zasledimo.235 Kot je mogoče izračunati iz podatkov v zgodbi o sreča­nju s povodnim možem, je »še študiral« v Ljubljani leta 1654 ali 1655 (»pred približno štiriintridesetimi leti«),ko je bil lahko kvečjemu v tretjem oziroma četrtem razredu. Nadalje je na istem mestu pustil pričevanje o sošolcu iz petega razreda236 in končno je izpričano, da je bil tako član Marijine kongregacije za mlajše dijake kakor kongregacije za dijake višjih razredov.237 Polihistorjeve sošolce gre iskati med poimensko znanimi gojenci seminarja in člani kongregacije Marije Vnebovzete, vendar za prav nobenega od tam izpriča­nih ni mogoče ugotoviti, ali je res drgnil šolske klopi skupaj z Valvasorjem. Ker ni dovolj oprijemljivih virov niti o tem, ali se je Janez Vajkard podal na gimnazijo že jeseni 1651 in se je torej šolal dlje kot običajnih šest let, ali pa je šolska vrata prvič prestopil šele v naslednjih treh letih, smo v podobni zadregi pri imenih njegovih učiteljev in profesorjev. Letopis ljubljanskega kolegija vsebuje natačne podatke, kdo je v posameznem letu po­učeval kateri razred,238 ne vemo pa, kdaj je bil v katerem razredu Valvasor. V razpredelnici so učitelji in profesorji razvrščeni po razredih in letih znotraj štirih šestletnih obdobij, ki pridejo v poštev kot obdobja polihistorjeve­ga šolanja.239 Glede na prej povedano je najverjetnejše 234 ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, II/51r, pag. 244. 235 Prim. Andritsch, Die Matrikeln. Band 2; Band 3. 236 Gl. op. 188. 237 Gl. op. 228 in 229. 238 V letopisu kolegija (Letopis Ljubljanskega kolegija) so učnemoči navedene po koledarskih letih, ne po šolskih (od no­vembra do septembra). Da je treba pri posameznem koledar­skem letu računati šolsko leto od jeseni prejšnjega leta (npr.pri letu 1652 šolsko leto 1651/52), je potrdila primerjava z dnevnikom šolskega prefekta (ARS, AS 1073, Zbirka roko­pisov, I/31r), ki sicer le redko navaja celoten profesorsko-uči­teljski zbor. Nekaj primerov: v letopisu je kot šolski prefekt za leto 1652 naveden p. Bernard Reffinger in za leto 1653 Gašper Filtz (str. 173 (pag. 269), 177 (pag. 279)), prefektov dnevnik pa pove, da je Filtz postal prefekt novembra 1652 (fol. 9). Mag. Gotthard Wolf, ki je po letopisu poučeval gra­matiko leta 1653 (str. 177 (pag. 280)) in naslednje leto ne več (str. 182 (pag. 288)), je v prefektovem dnevniku omenjen kot učitelj gramatike marca 1653, torej v šolskem letu 1652/53 (fol. 12). Prefekt šole p. Janez Krstnik Dolar, kot tak naveden v letopisu pri letu 1657 (str. 197 (pag. 310), je bil po dnevniku v tej funkciji od novembra 1656 (fol. 21v) do januarja 1658,ko je odšel v Passau (fol. 22A). Letopis za leto 1658 navaja,da je opravljal funkcijo šolskega prefekta na začetku, »malo pozneje« pa je bil poslan v Passau (str. 202 (pag. 313)). In končno: celoten učiteljsko-profesorski zbor v šolskem letu 1663/64, kot ga najdemo v prefektovem dnevniku (fol. 28),je identičen sestavi, ki jo pozna letopis pri letu 1664 (str. 230 (pag. 350)). 239 Letopis Ljubljanskega kolegija, str. 173 (pag. 269), 177 (pag.279), 182 (pag. 288–289), 189 (pag. 298), 192 (pag. 303), 197 Tabela 3 – Valvasorjevi učitelji in profesorji na jezuitski gimnaziji v Ljubljani, če je končal šolanje v rednem roku šestih let Razred/vstop Če je vstopil jeseni 1651 Če je vstopil jeseni 1652 Če je vstopil jeseni 1653 Če je vstopil jeseni 1654 najnižji razred, mala šola(infima, parva schola) mag. Matija Modrijan (1651/52) mag. Andrej Olipec (1652/53) mag. Jakob Kranich (1653/54) mag. Klemen Podl (1654/55) osnove (principia) p. Andrej Tomšič (1652/53) mag. Jakob Faber (1653/54) mag. Janez Wolff (1654/55) mag. Matija Modrijan (1655/56) gramatika(grammatica) p. Andrej Tomšič (1653/54) mag. Friderik Ciriani (1654/55) mag. Jurij Langenegger (1655/56) mag. Erazem Spizig (1656/57) sintaksa (syntaxis) mag. Joahim Häring (1654/55) mag. Friderik Ciriani (1655/56) mag. Janez Schurian (1656/57) mag. Erazem Spizig (1657/58) poetika(poetica, poesis) mag. Peter Höckh (1655/56) mag. Feliks Coronino (1656/57) mag. Karel Zennegg (1657/58) mag. Alojzij Braun (1658/59) retorika (rhetorica) mag. Adam Dillher (1656/57) p. Janez Lindelauff (1657/58) p. Krištof Warmuet (1658/59) p. Matija Soutermans (1659/60) tretje obdobje (1653–1659), ob pogoju, da ni mladenič nobenega razreda ponavljal. Kot je bilo v navadi na jezuitskih gimnazijah na­sploh, so se učne moči tudi v Ljubljani menjavale zelo hitro. Jezuiti so namreč pogosto prehajali iz enega ko­legija v drugega, še posebej magistri, ki so se zamenjali skoraj vsako leto. Tako je lahko posameznik vtisnil ko­legiju svoj pečat le v izjemnih primerih, sicer pa je osta­jal v ozadju, kajti prednost so dajali skupnosti jezuitske­ga kolegija.240 V devetletnem obdobju od 1651/52 do 1659/60 je od šestih ljubljanskih gimnazijskih učiteljev izpričan v naslednjem šolskem letu praviloma en sam in samo trikrat po dva. So pa v potencialnih Valvasor­jevih študijskih letih trije po enkrat napredovali skupaj s svojim razredom: pater Andrej Tomšič ter magistra Friderik Ciriani in Erazem Spizig. Tako Radics kot Reisp sta spomnila na Janeza Lud­vika Schönlebna (1618–1681), ki je pozneje močno vplival na Valvasorjevo delo in bil v letu 1650/51 pre­fekt ljubljanske gimnazije.241 Reispovim pomislekom,koliko in kako bi lahko kot profesor že tedaj vplival na mladega dijaka, je treba dodati, da se Schönleben in Valvasor na gimnaziji sploh nista mogla srečati. Pa­tra Schönlebna so namreč že julija 1651 poklicali na Dunaj,242 šolsko leto 1651/52, v katerem bi desetletni Valvasor lahko najprej začel obiskovati prvi gimnazij­ski razred, pa se je začelo novembra. Med profesorji, ki so v petdesetih letih poučevali na ljubljanski gimnaziji,najdemo – kot je opozoril Reisp – znanega jezuitske­ga dramatika Dunajčana Henrika Söldnerja,243 a Janez Vajkard tudi tega ni mogel spoznati kot svojega učite­lja.244 Reisp je spomnil še na tretjega, Franca Harrerja iz (pag. 310), 202 (pag. 314), 202 (pag. 314), 208 (pag. 321), 211 (pag. 324–325). 240 Ciperle, Jezuitski učni program, str. 160. 241 Radics, Johann Weikhard, str. 61; Reisp, Kranjski polihistor, str. 77. 242 Miklavčič, Schönleben Janez Ludvik, str. 237. – Prim. Radics,Der krainische Historiograph, str. 19. – Schönleben je bil zelo verjetno sošolec polihistorjevega polbrata Karla Valvasorja ali na gimnaziji kakšno leto pred njim. Oba so namreč sprejeli v jezuitsko kongregacijo Marije Vnebovzete istega leta 1632,Schönlebna tri mesece pred Karlom (ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov II/51r, pag. 122, 123). 243 Reisp, Kranjski polihistor, str. 77. 244 Söldner je jeseni 1651 začel poučevati sintakso (četrti razred),1652 pa poetiko (peti razred). Letopis Ljubljanskega kolegija, Preddvora, ki je v Ljubljani deloval več kot eno desetle­tje.245 Harrer sicer ni poučeval na gimnaziji, temveč mo­ralno teologijo (kazuistiko), a je bil hkrati slabo leto tudi prefekt gimnazije, in sicer v šolskem letu 1657/58.246 Precej oprijemljivejše je Valvasorjevo znanstvo spatrom Janezom Krstnikom Dolarjem, znanim sklada­teljem (ok. 1620, Kamnik – 1673, Dunaj),247 katerega identiteta je bila dolgo nejasna.248 Če bi Janez Vajkardprišel na gimnazijo z desetimi leti in bi v šolskem letu1655/56 obiskoval peti razred, bi bil Dolar tedaj profe­sor razreda pred njim, retorike. A četudi se nikoli nistasrečala v neposrednih vlogah profesorja in dijaka, je Val­vasor zelo dobro vedel za Dolarja, ki je ta čas dobro leto,od jeseni 1656 do začetka leta 1658 deloval v kolegijukot vodja glasbe oziroma zbora ter hkrati kot gimnazij­ski prefekt v šolskem letu 1656/57 in del leta 1657/58.V zadnjem šolskem letu, v katerem je že po dobrih dvehmesecih odšel v Passau, je bil tudi katehet in spovednik vcerkvi.249 Valvasor ga omenja med kranjskimi pisci v VI. str. 173 (pag. 269), 177 (pag. 279). Od leta 1653 ga ni bilo več v Ljubljani. 245 Reisp, Kranjski polihistor, str. 77. 246 Reispovi podatki niso povsem točni. Harrer je prišel v Lju­bljano proti koncu leta 1652, ostal prvič neprekinjeno do leta 1662, kot profesor kazuistike od šolskega leta 1652/53, in bil prefekt samo slabo leto (Letopis Ljubljanskega kolegija, str. 173 (pag. 269), 177 (pag. 279), 182 (pag. 288–289), 189 (pag.298), 192 (pag. 303), 197 (pag. 310), 202 (pag. 314), 207 (pag.320), 217 (pag. 335), 219 (pag. 337)). O njem gl. tudi: Glonar,Harrer, str. 292–293. 247 O Dolarju gl. zlasti: Höfler, Janez Krstnik Dolar, str. 82–89;Škulj, Ioannes Baptista Dolar, str. 27–36. 248 Tako Valvasor (1689) kot J. G. Dolničar (1715) nista poznala njegovega osebnega imena ( Valvasor, Die Ehre VI, str. 359;Dolničar, Bibliotheca Labacensis publica, pag. 95 (po objavi:Vidmar (ur.), Trubar, Hren, str. 256, 363). Valvasorjevo oznako N. (nomen) so poznejši pisci napačno razumeli kot Nikolaj,zato je prišel Dolar kot Nikolaj še v Slovenski biografski lek­sikon (1925) (Premrl, Dolar, str. 139) in v zagrebško Muzičko enciklopedijo (1958) (D. Cvetko, Dolar Nikolaj, str. 374). Šele v petdesetih letih 20. stoletja je D. Cvetko dokazal, da gre za Janeza Krstnika Dolarja, ki ga je imelo češko in avstrijsko zgodovinopisje za skladatelja češkega rodu (D. Cvetko, Zgo­dovina glasbene umetnosti, str. 217–218; D. Cvetko, Skladatelji Gallus, str. XVI–XVII; Höfler, Janez Krstnik Dolar, str. 83).Tudi v integralnem prevodu Slave vojvodine Kranjske (2010)je oznaka N. (nomen) napačno razrešena kot: N[ikolaj] ( Val­vasor, Čast in slava 2., VI. knjiga, str. 359). 249 Leta 1656 je v letopisu naveden kot profesor retorike in vodja knjigi Slave, kjer poleg tega, da je šlo za Kranjca in jezu­ita, še pove, da je bil pater odličen glasbenik (Musicus) indober skladatelj, zato je bilo okoli leta 1665 na Dunaju»zelo veliko primerkov njegova skladanja [skladb] poča­ščenih z natisom«. Ne preseneča, da se Janez Vajkard potolikih letih ni spomnil njegovega osebnega imena in gaimenuje »P.(ater) N.(omen) Dolar«,250 gotovo tudi zato,ker se jezuitski patri naslavljajo in poznajo po priimkih.Kot bomo videli, sta se Valvasor in pater Dolar v šest­desetih letih skoraj brez dvoma sreč(ev)ala na Dunaju.Kolikor je znano, ni doslej še nihče opozoril na njunomožno znanstvo oziroma osebno povezanost.251 V zvezi s tem kaže spomniti, da je polihistor pri opisu jezuitske­ga kolegija posebej poudaril, kako se gojenci seminarja»poleg študija učijo še vsakovrstne instrumentalne invokalne glasbe«.252 Ne vemo natanko, koliko je bil poli­histor glasbeno izobražen, a v popisu njegove zapuščinev Krškem (1694) pritegne pozornost popis kar 17 in­strumentov, ki jih je utegnil tudi sam igrati.253 Glasbeno izobrazbo, kakršna koli je že bila, si je gotovo pridobilv gimnazijskih letih, čeprav ni izpričan kot gojenec se­minarja, kjer so se z glasbo ukvarjali sistematično. Todaglasbeni pouk se v jezuitskem kolegiju najverjetneje nistrogo omejeval le na seminar, v katerem je glede naceloto vseh gimnazijcev prebivala maloštevilna dijaškapopulacija.254 Ne gre prezreti naslednjega pomembnegadejstva. Prostora, ki ga Valvasor namenja glasbi in zvoku,je v Slavi nasploh precej več kot v podobnih tovrstnihdelih, prav tako pa je večji njun pomen.255 Ni povsem izključeno, da je Valvasor po končani gimnaziji poslušal v jezuitskem kolegiju še moralno teologijo in celo nameraval postati duhovnik ali jezuit,čeprav ne najdemo o tem ne v Slavi ne drugje niti naj­manjšega namiga. Če je po končani retoriki vstopil v jezuitski noviciat v Ljubljani, ga je zelo hitro zapustil.256 Glede na to, da po letu 1659 za več let ne vemo, kje se je zadrževal, bi bil lahko v tem času kje zunaj Kranjske tudi kandidat za kateri drug red. Verjetnost je majhna,saj redovno življenje ni bilo združljivo z njegovo naravo.Poleg tega niti kot dijak ni okusil konvikta in njegovega hišnega reda. V zvezi s polihistorjevimi ljubljanskimi gimnazijski­mi leti nam ostaneta še dve vprašanji: kje v Ljubljani je latinske kongregacije, leta 1657 kot šolski prefekt in vodja glasbe, pri letu 1658 pa kot šolski prefekt in vodja zbora, a z navedbo,da ga je provincial kmalu poslal v Passau. Letopis Ljubljanskega kolegija, str. 192 (pag. 303), 197 (pag. 310), 202 (pag. 314). Prim. Höfler, Janez Krstnik Dolar, str. 84; Škulj,Ioannes Baptista Dolar, str. 31–32, 35. 250 Valvasor, Die Ehre VI, str. 359. 251 Gl. zlasti prispevke v: Škulj (ur.), Dolarjev zbornik. 252 Valvasor, Die Ehre XI, str. 690. 253 I. Cvetko, Valvasor in njegov zvok, str. 311. 254 V razpoložljivih virih je sicer govor o glasbeni dejavnosti v seminarju (prim. Faganel, Glasbeno delo, str. 229 sl.). Po J. Höflerju »bi bilo preozko, če bi glasbeno delo v kolegiju omejevali le na to skupino gojencev, zlasti kar zadeva petje,vsekakor pa bo res, da so prav ti bili nosilci zahtevnejše, bolj profesionalne glasbene reprodukcije« (Höfler, Janez Krstnik Dolar, str. 83). 255 I. Cvetko, Valvasor in njegov zvok, str. 311 sl. 256 V letopisu ljubljanskega kolegija so podatki o novicih le za nekatera leta, še pred Valvasorjevim potencialnim vstopom za leti 1656 in 1658 (Letopis jezuitskega kolegija, str. 195 (pag. 308), 207 (pag. 320)). v tem času stanoval ter kako in kje je preživljal počit­niški čas. Kot rečeno, je tako kot velika večina gimnazijcevspadal med zunanje dijake, ki so prebivali zasebno. PoReispu se vsiljuje misel, da je bil na stanovanju v bli­žini kraja, kjer naj bi neke jasne noči sam videl, kakoje povodni mož iz Ljubljanice napadel meščana.257 Ta,po imenu Schmaidler, se je sam vračal z ženitovanjamimo t. i. kruharne (die so genanntn Brodkammer vor­bey gegangen),258 torej mimo hiše, v kateri je imel poprejnajeto stanovanje polihistorjev oče Jernej in ki neupra­vičeno velja za rojstno hišo Janeza Vajkarda. Kakor koli,polihistor v hiši kruharne, mestne tehtnice in skladiščani mogel prebivati niti na začetku gimnazijskega šolanja.Tudi če bi se na gimnazijo res vpisal že kot desetletenjeseni 1651, Valvasorji namreč v tej hiši tedaj niso biliveč najemniki stanovanja, saj je za to leto kot najemnikizpričan Hans Stieff.259 Kam v mestu je svoje ljubljanskopohištvo in druge premičnine preselila Valvasorjeva dru­žina, viri ne povedo. V zapuščinskem inventarju matereAne Marije, sestavljenem 20. avgusta 1657, najdemostanovanjsko opremo »v Ljubljani«, brez navedbe loka­cije.260 Inventurni komisarji so jo pač popisali v nekemnajetem stanovanju, saj zakonca Jernej in Ana Marijav kranjski prestolnici nista premogla lastne hiše.261 Bilo bi več kot logično, da bi Janez Vajkard kot gimnazijecuporabljal prav to stanovanje, prejkone ne sam, temvečše s kom od domačih, denimo z neporočeno polsestroMarijo Klaro.262 Ali pa je, da bi bil pod budnim nadzo­rom in v dobri oskrbi, živel pri družini veliko starejšegapolbrata Karla, ki se je leta 1650 že kot vdovec drugičporočil v Ljubljani,263 kjer so mu je rodila tudi večina otrok.264 Znano je, da Karel tedaj še ni imel lastne hiše inda v Ljubljani v tem času tudi ni izpričana hiša rodbineBarbo, iz katere je prihajala njegova druga soproga.265 Končno obstaja precej verjetna možnost, da je Karlovostanovanje identično s tistim na neznani lokaciji, kjer soleta 1657 popisali del zapuščine njegove mačehe, polihi­storjeve matere, ki je sicer živela na Mediji. 257 Reisp, Kranjski polihistor, str. 77. 258 Valvasor, Die Ehre XI, str. 685–686. 259 Gl. op. 116. 260 ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 130, fasc. LIV, lit. Z–6, 20. 8.1657, pag. 92–100. 261 V tem času v zapuščinskih inventarjih pogosto niso posebej navedene nepremičnine in tako tudi ne pri Ani Mariji Valva­sor. Potrditev, da v Ljubljani ne soprog ne ona nista premogla hiše, je molk davčnih knjig mesta Ljubljana (ZAL, LJU 488,Mesto Ljubljana, rokopisne knjige, šk. 440–447, Cod. XVII).Prim. Fabjančič, Knjiga ljubljanskih hiš. I. del. Stari trg; II. del, Novi trg; III. del, Veliki trg; IV. del, Šentpetrsko predmestje; V. del, Kapucinsko predmestje. 262 Marija Klara je šla 18. aprila 1649 v Ljubljani za krstno bo­tro otroku bratranca Janeza Krstnika Valvasorja (NŠAL, ŽA Ljubljana–Sv. Nikolaj, Matične knjige, R 1643–1653, pag.223). 263 Gl. op. 147. 264 Od osmih Karlovih otrok, ki jih poznamo z rodovnika v Slavi (Valvasor, Die Ehre IX, str. 109), jih je bilo v Ljubljani kr­ščenih pet, trije v petdesetih letih (1653, 1656 in 1658) in dva v šestdesetih (1664 in 1668) (NŠAL, ŽA Ljubljana–Sv.Nikolaj, Matične knjige, R 1653–1664, pag. 2, 139, 189; R 1653–1664, pag. 336; R 1664–1669, pag. 143). 265 Barbove hiše v petdesetih letih ni v mestnih davčnih knjigah.Gl. op. 261. Ponuja se zanimiva in prepričljiva rešitev vprašanja.Reisp je menil, da je Janez Vajkard kot gimnazijec sta­noval blizu kruharne, kjer je neke noči sredi petdese­tih let videl povodnega moža.266 V popisu ljubljanskihdružinskih poglavarjev ljubljanske stolne župnije iz leta 1660 je nedaleč od tam resnično izpričano bivališče Karla Valvasorja, in sicer blizu Tranče.267 Primerjava z imeni lastnikov in najemnikov v mestnih davčnih knji­gah in Fabjančičevi knjigi hiš je pokazala, da gre glede na zaporedje hiš za eno od dveh sosednjih hiš (Stari trg 5 in 7), ki sta bili tedaj v lasti dedičev pokojnega mest­nega sodnika Franca Cirianija in stojita prav nasproti tehtnice in kruharne (Stari trg 4). Zaporedje družin­skih poglavarjev kaže na hišo št. 5.268 Gimnazijec Janez Vajkard je od tod neke noči leta 1654 ali 1655 skozi 266 Reisp, Kranjski polihistor, str. 77. 267 Vikar Boštjančič, popisovalec družinskih poglavarjev tega dela mesta, popisancev žal ni navedel po ulicah (NŠAL,NŠAL 100, KAL fasc. 58/17, Ljubljana, Nomina Commu­nicantium, Restantium et Cathecumenorum annotata 1660 [...] Tractus D. Vicarii Baschtiantschitsch).). Že V. Valenčič je s pomočjo Fabjančičeve knjige hiš ugotovil, da gre pri Bo­štjančičevem popisu za stanovalce Gornjega, Levstikovega,Starega in Mestnega trga ( Valenčič, Popis družinskih pogla­varjev, str. 180). Kot deseti popisanec za Karlom Valvasorjem je naveden mestni sluga na Tranči, Karlova družina pa je bila ob veliki noči 1660, ko je popis nastal, ravno odsotna. 268 Imena družinskih poglavarjev, kot si sledijo v popisu, kažejo,da je vikar Boštjančič vijugal po Starem trgu z ene strani ulice na drugo: Stari trg št. 11 (Pruner in najemnik Žlebnik), 12 (Dolničar in najbrž tudi Šteferle kot najemnik), 10 (najemnik Krivec), 8 (Kimerle), 6 (Fehner), 9 ( Weiss). Tik pred Karlom Valvasorjem je popisal odsotno družino Franca Cirianija, či­gar dediči so bili lastniki dveh sosednjih hiš št. 7 in 5, in polir­ja Janeza Jurija Sersiča, stanovalca ene od Cirianijevih hiš. V.Fabjančič ga je umestil v hišo št. 5, kar iz samih davčnih knjig ni jasno razvidno. Potrditev za to najdemo v dve leti mlajšem popisu družinskih poglavarjev iz leta 1662 (gl. op. 270), ki navaja med Cirianijem in Sersičem stanovalce sedanje hiše št.4 na nasprotni strani ceste. Karel Valvasor (vsa družina je bila ob velikonočnem popisu odsotna) je tako precej bolj verjetno prebivala v hiši št. 5, kamor gre postaviti tudi naslednja po­pisanca, Felicito Horner (edini član družine) in Petra Babila (štirje odrasli in en otrok). Popis se nato vrne na drugo stran ceste in zajame družini Adama Purgerja in Jurija Srakarja,ki ju je Fabjančič na podlagi mestnih sejnih zapisnikov loci­ral v stavbo tehtnice in kruharne št. 4: Purger je bil namreč v letih 1653–1693 tehtniški mojster in mitničar, Srakar pa od 1659 do 1666 kruharnar (nadzornik v kruharni). Od tod zavije popisovanje nazaj na drugo stran ceste k hiši št. 3, te­daj Andrejčičevi hiši v lasti mesta (najemnik Konrad). Med Konradom in vdovo Žlebnikovo, lastnico polovice sosednje hiše na Starem trgu 1, sta popisana Luka Dovjak in Marko Pericostar, ki sta prebivala bodisi v Gaionzel-Žlebnikovi hiši (št. 1) bodisi na drugi strani ceste v Auerspergovi hiši (št. 2).Auerspergova hiša v tem času v davčnih knjigah ni navedena,kar lahko pomeni, da je bila prazna ali izvzeta iz mestne ju­risdikcije. Žlebnikovi vdovi sledijo v popisu, skladno z zapo­redjem stavb, družinski poglavarji na Mestnem trgu, začenši s Troppenheimom (pravilno Troppenauom) na št. 14 in mest­nim slugo na Tranči. Čeprav Auerspergova hiša (Stari trg 2) kliče po tem, da bi v njej stanoval Karel Valvasor, bi bilo pov­sem nelogično, da bi popisovalec preskočil s Starega trga 5 diagonalno na št. 2, se vrnil nazaj k hiši št. 4 in od tam spet diagonalno skočil na št. 3. – Fabjančič, Knjiga ljubljanskih hiš. I. del. Stari trg, s. p.; Suhadolnik, Anžič, Stari trg, str, 137–146;ZAL, LJU 488, Mesto Ljubljana, rokopisne knjige, šk. 446,Cod. XVII, knj. 43a in 43d (1659), s. p.; šk. 447, Cod. XVII,knj. 44a in 44d (1660), s. p. okno zlahka opazoval napad na meščana Schmaidlerja in kako je »povodni mož« opitega moža po Kleparski ali po Vodni stezi vlekel do brega Ljubljanice.269 Prav verjetno so v istem stanovanju v Cirianijevi hiši dve ali tri leta pozneje (1657) popisali ljubljansko zapuščino polihistorjeve matere. Tako Valvasorjevi v mestu ne bi imeli dveh najetih stanovanj – Jernejeva družina ločeno od Karlove –, temveč eno samo, slej ko prej isto, odkar so zapustili stanovanje v hiši mestne tehtnice in kru­harne. Preselili so se samo čez cesto v sosednjo, precej manjšo hišo, ki so jo delili z več strankami. Po popisu družinskih poglavarjev iz leta 1662 pa Karla Valvasorja ni bilo več tu niti ne kje drugje v mestu.270 V svojih gimnazijskih letih je Janez Vajkard skoraj ves čas preživel v Ljubljani, saj so imeli dijaki jezuitskih gimnazij nasploh malo počitnic. Glavne so bile jeseni,med 21. septembrom in 3. novembrom, sicer pa so si je­zuiti prizadevali, da bi bil pouk čim manj prekinjen. Bili so mnenja, da bi teden dni prostega časa brez učenja dijakom samo škodil, zato so jim v skladu s študijskim redom še v počitnicah nalagali izredne, obsežnejše vaje iz stila, pa tudi nedeljo so izrabili za deklamacije in dis­putacije.271 Janez Vajkard tako kateri krat bržkone ni vi­del Medije tudi po celo leto, od enih glavnih počitnic do drugih. Del počitniških tednov je nemara kdaj preživel še pri botru Konradu Ruessu baronu Ruessensteinu na Strmolu. Čeravno pri opisu strmolskega gradu ne pove,da bi bil v mladosti kdaj tam, je, kot smo videli, do­bro poznal tamkajšnje razmere in v čas »pred približno tridesetimi leti« (okoli 1659) postavil nenavadno smrt botrove hčerke.272 Iz polihistorjevih zadnjih ljubljanskih šolskih let so v Slavi poleg prilike o sošolcu in osebnega srečanja s po­vodnim možem iz Ljubljanice morda tudi njegovi po­govori z žensko, ki je po zaobljubi čudežno spregledala na romanju na Sveto goro pri Vačah. Po njegovih bese­dah sta se večkrat pogovarjala v času, ko je bil njen mož medijski »amtman« (valpet). Valvasor pri opisu župnije Vače pravi, da je povsem oslepela pred tridesetimi in nekaj leti (vor etlich und dreyssig Jahren), torej v petdese­tih letih 17. stoletja, in bila slepa nekaj let (etliche Jahre). Če je število let nad trideset približno enako številu let,ki jih je preživela v slepoti, bi se ji vid povrnil okoli leta 1658 ali 1659 in Valvasor bi lahko o tem z njo (prvič) govoril še pred odhodom na svoje prvo potovanje.273 A 269 Valvasor, Die Ehre XI, str. 685–686. 270 NŠAL, NŠAL 100, KAL fasc. 58/17, Ljubljana, Nomina, Cognomina Patrum familias qui de se suisque Anno 1662 pro Paschali tempore exibuerunt Schedas. – Zaporedje hiš v tem popisu je rahlo drugačno kot v popisu iz leta 1660, v celoti pa potrjuje logiko preskakovanja z ene strani ceste na drugo in potrjuje, da Valvasorji dve leti prej niso mogli prebi­ vati v Auerspergovi hiši, temveč v Cirianijevi. Družinski po­ glavarji si sledijo takole: Kimerle (gospodar na št. 8), Lavrič (stanovalka na št. 8 ali 9), Sajerle (stanovalec na št. 9), Weiss (gospodar na št. 9), Fehner (gospodar na št. 6), Franc Ciriani (gospodar na št. 7), Adam Burgar, Jurij Srakar in Janez Koch (stanovalci na št. 4), Jurij Seršič (stanovalec na št. 5), Fraileger (stanovalec na št. 5 ali 3), Osvald (stanovalka na št. 3), Dov­ jak (stanovalec na št. 3 ali 2), Grofader (stanovalec na št. 1), Žlebnik (stanovalka na št. 1). 271 Ciperle, Jezuitski učni program, str. 170. 272 Valvasor, Die Ehre XI, str. 560–562. 273 Kot je zapisal z nekaj pridržka – »kolikor se spominjam« –, je prav mogoče je tudi, da se je mladi Valvasor pogovarjal z žensko o svetogorskem čudežu šele po vrnitvi iz turške vojne (1663–1664), preden se je odpravil na svoje drugo veliko potovanje.274 Morda se je še v polihistorjevih šolskih letih odvila zgodba, ki jo opisuje v XI. knjigi Slave pri obravnavi dvorca Lukovec pri Brezovici na robu Ljubljanskega barja. »Pred nekaj leti« naj bi neki kmet iz okolice Lu­kovca, ki si je v Ljubljani ogledal dijaško igro o paradi­žu, enega od dijakov igralcev nagovoril, naj v hudičevi preobleki prestraši njegovo zapito ženo. »Komedija« je menda učinkovala, tako da se je ženska povsem odva­dila pitja.275 Časovna dimenzija pri tej zgodbi je zelo splošna, morda tudi zaradi premišljenega učinka oziro­ma ker čas tu ni bil pomemben. Ni izključeno, da gre za dogajanje, o katerem je Valvasor slišal še kot dijak in je glede na izčrpen opis bržkone osebno poznal pro­tagoniste. Igra ni imela zveze z gledališko dejavnostjo jezuitskega kolegija, ampak je bila zasebna zadeva pred­vsem revnih dijakov, zato je bilo zanjo potrebno dobiti rektorjevo dovoljenje. Izpričano je, da so jo igrali v letih 1657, 1659, 1660 in 1670, v slovenščini in vsakič konec januarja. Pristavek »ut vocant« v dnevniku prefekta je­zuitske gimnazije (1657 in 1660) bi mogel pomeniti, da je šlo že tedaj za nekaj utečenega.276 Dejstvo, da se je bodoči kranjski polihistor šolal v rodni Ljubljani, gotovo ni ostalo brez pomembnega vpliva na njegovo zanimanje in poznejšo ustvarjalno dejavnost. Vprašanje je namreč, ali bi ga toliko prite­gnila Kranjska in domoznanstvo nasploh, ko bi v letih osebnostnega oblikovanja zapustil domačo deželo in šel, denimo, na gimnazijo v Gradec ali na latinsko šolo v Ruše. Morda bi se tam sicer še bolj izostril kot nara­voslovec ali usmeril v kaj povsem drugega, toda glede na njegovo mladost bi se zlahka izgubila navezanost na Kranjsko, njene ljudi in kraje, ne nazadnje tudi na jezik in običaje rodne dežele. Ko je bil Janez Vajkard sredi šolanja na gimnaziji, v tretjem ali bolj verjetno četrtem razredu, star 16 let, mu je konec pomladi ali poleti 1657 umrla mati Ana Ma­rija, rojena pl. Rauber. Ni znano, kako dolgo je bolehala in kaj je bilo zanjo usodno. Iz njene oporoke izvemo le za hudo bolezen (mit einer ligerhafften khrankheit) inkako jo je med boleznijo negovala pastorka Marija Kla­ra.277 Stara je bila šele kakšnih 45 let, rodila je 17 otrok in jih enajst še v otroški oziroma mladostniški dobi po­spremila k večnemu počitku. Po moževi smrti 15. janu­arja 1651 je sama upravljala z Medijo, pri čemer ji je bil nekoliko v pomoč najstarejši pastorek Karel, sodedič in najemnik sosednjega očetovega gospostva Gamberk, ki se je sicer z družino veliko zadrževal v Ljubljani. Da je mačehi v določenih stvareh pomagal, priča poravnava bilo njenemu možu ime Hanže Pajn (Pein), sicer pa je službo »amtmana« opravljal nekaj let tudi pri Witzu baronu Wi­tzensteinu na Lebeku, česar polihistor ni časovno opredelil.Valvasor, Die Ehre VIII, str. 829. 274 V ta čas je pogovore z žensko pogojno postavil Reisp: »Neka­ko v tem času je moralo biti ...« (Reisp, Kranjski polihistor, str. 80). 275 Valvasor, Die Ehre XI, str. 351–352. 276 Kuret, Ljubljanska igra, str. 3–4 (205–206). 277 ARS, AS 308, Testamenti, II. serija, fasc. V 1–16, testament V–3, 10. 6. 1657; prim. Radics, Johann Weikhard, str. 49, 50. med Valvasorji iz obeh rodbinskih vej, v kateri jo je leta 1652 zastopal kot naprošeni pooblaščenec.278 Ana Marija je umrla kmalu po 10. juniju 1657, ko je narekovala oporoko, tedaj že težko bolna, »šibkega tele­sa, a pri pameti«.279 Dobra dva meseca pozneje, 20. av­gusta, je namreč datiran njen zapuščinski inventar.280 V skladu z zadnjo željo so jo po katoliškem obredu in brez posebnih ceremonij pokopali v rodbinsko grobnico na Mediji, ki jo kot poslednje počivališče svojih staršev na­vaja tudi Janez Vajkard pri opisu domačega gradu v XI.knjigi Slave.281 Za svojim že leta 1624 umrlim svakom Adamom Valvasorjem je Ana Marija druga iz Valvasor­jeve rodbine, ki nam je zapustila tako oporoko kot za­puščinski inventar.282 Oba dokumenta imata tem večjo težo, ker ju pogrešamo pri njenem šest let prej preminu­lem soprogu Jerneju. Nadvse dragoceno pričevanje je zlasti oporoka, nekakšna bilanca razmerij v družini in hkrati napovednik za prihodnost, vir, brez katerega bi bili prikrajšani za marsikatero pomembno informacijo.K zadnji volji Ane Marije se bomo zato vedno znova vračali pri obravnavi življenjskih poti njenih otrok in dveh pastork. Ključna je za razkritje in razumevanje usode njenega najstarejšega sina Janeza Ditriha, o kate­rem je Janez Vajkard na rodovnem deblu svoje rodbine zgolj lakonsko zapisal, da se je iz dežele izselil.283 Kar zadeva samega Janeza Vajkarda, pa je materina oporoka šele drugo pričevanje o njegovem obstoju (po krstu 16 let prej v ljubljanski stolnici) in razen omembe v Slavi edini vir o dediščini,284 ki mu je pripadla po starših, če­prav spoznamo le dedni delež po materi in še tega ne v podrobnostih. Ana Marija je 10. junija 1657 na Mediji s tresočo roko podpisala oporoko in jo pečatila v navzočnosti sed­mih naprošenih prič, po večini okoliških graščakov iz rodbin Barbo, Gall, Raumschüssl, Schwab, Apfaltrer in Hasiber. V uvodu je umirajoča vdova pojasnila, da nje­no »skromno imetje« (Mein weniges vermogen) po večini sestavljajo njen prispevek k zakonski zvezi in odprava (in meiner abfertigung), torej dediščina po Rauberjih, ki so zajeti v celotni posesti njenega pokojnega moža in posebej zavarovani s posestjo Medija (in Specie aber auf das Guet Gollneg versichert bin worden). Pred nedavnim odkrita poročna pogodba med Jernejem in Ano Marijo iz leta 1632 potrjuje njene besede, četudi v pogodbi ni 278 Poravnalno pogodbo za 2.688 goldinarjev, sklenjeno 9. fe­ bruarja 1652 med Karlom v svojem imenu in kot naproše­ nim pooblaščencem svoje mačehe, Francem Adamom Val­ vasorjem in vdovo Regino Suzano [prav: Regino Sidonijo] Valvasor, rojeno Barbo, poznamo iz regesta v zapuščinskem inventarju Adama Sigfrida Valvasorja iz Adamove rodbinske veje, sina omenjene vdove (ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 131, fasc. LIV, lit. Z–10, 24. 10. 1699, pag. 41/Nr. 70). 279 ARS, AS 308, Testamenti, II. serija, fasc. V 1–16, testament V–3, 10. 6. 1657. – Oporoka je v celoti objavljena v: Radics, Johann Weikhard, str. 49–53. 280 ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 130, fasc. XIV, lit. Z 4 1/2, 20. 8. 1657. – Prim. natančno obravnavo vsebine inventarja v: Ra­ dics, Johann Weikhard, str. 41–48. 281 Valvasor, Die Ehre XI, str. 164. 282 Prim. Golec, Valvasorjev izvor (1. del), str. 37–38, 44–45. 283 Natančno obravnavo življenja Janeza Ditriha gl. v: Golec, Lažni Valvasor, str. 20–31. 284 Da je (pol)brat Karel izplačal svoje sorojence, omenja Valva­sor pri opisu Medije ( Valvasor, Die Ehre XI, str. 165). izrecno navedena Medija, ampak le celotno Jernejevo premoženje nasploh, vključno z zadolžnicami. Ome­jeno uživanje moževega premoženja in zaženila, letna vdovščina 400 goldinarjev, voz s konji in hiša v Ljublja­ni (ki je ni bilo) so za Ano Marijo postali aktualni ob Jernejevi smrti.285 Popolne delitve moževega imetja pa vse do njene smrti še niso izvedli, saj je Jernej zapustil nedoletne otroke. Poleg tega so bili tu otroci iz njegove­ga prejšnjega zakona. Kot bomo videli, je polihistorjev najstarejši polbrat Karel še naprej upravljal Gamberk,kjer je nekaj veljala tudi beseda drugega polbrata Franca Adama kot sodediča. Obenem so imeli svoje deleže na gamberški posesti otroci iz Jernejevega drugega zakona,med njimi Janez Vajkard, Karlu in drugim otrokom iz prvega zakona pa je pripadal delež na Mediji, s katero je razpolagala njegova mačeha Ana Marija. Vdova zrelih let, ki bi jo okoli leta 1610 utegnil kr­stiti še protestantski duhovnik,286 v oporoki ni le izrecno zahtevala katoliškega pokopa – kar je tako rekoč obve­zni del plemiških testamentov –, ampak je za svoje tri glavne dediče, sinove Janeza Vajkarda, Janeza Herbarda in Volfganga Jerneja zahtevala, da ostanejo v katoliški veri. Kot drugi pogoj, da lahko po njej dedujejo, je po­stavila plemiškemu stanu primerno poroko po nasvetu in v soglasju s sorodstvom oziroma sprejem druge ple­miške »službe«. Če bi kateri od sinov ravnal drugače,bi ga doletelo razdedinjenje, popolna izločitev iz dedo­vanja po materi. Za najstarejšega sina Janeza Ditriha je mati še pustila rahlo priprta vrata, če bi si vendarle premislil in se ne bi oženil s »slabo žensko«, od česar so ga ona in celotno sorodstvo skušali odvrniti s prošnjami in nasveti, a vse zaman. Razdedinjenju bi se izognil le,če bi se svoji izbranki odpovedal in se v kratkem svoje­mu plemiškemu stanu primerno oženil ali če bi sprejel drugo častno in plemiško »službo«. V tem primeru bi po materi podedoval enak delež kot ostali trije bratje,vendar bi mu od dediščine odračunali 1.600 goldinar­jev, ki jih je že prejel, in sicer 600, ko je dve leti študi­ral v Gradcu, in 1.000 goldinarjev za zakup gospostva Ojstrica (soseda gospostva Gamberk, a že na štajerski strani Čemšeniške planine). Če pa bo Janez Ditrih razdedinjen, naj se mu teh 1.600 goldinarjev všteje v dediščino po očetu. Danes vemo, da je ta polihistorjev najstarejši pravi brat, tedaj ravno že polnoleten, vztrajal pri svoji odločitvi in je kmalu zatem, morda celo še za materinega življenja, stopil pred oltar z ojstriško grajsko ključarico Katarino Gaber.287 Iz oporoke torej ni vidno, koliko so po materi prejeli trije sinovi kot glavni dediči. Vsak najmanj 1.600 goldi­narjev, kolikor je že dobil Janez Ditrih, poleg tega pa so si skupaj z najmlajšo sestro Marijo Izabelo razdelili na štiri enake dele materino srebrnino, iz katere je oporo­čiteljica izvzela le tri srebrne skodelice, po eno za vsako hčerko. Mati je enako delitev določila tudi za živino:vsak po eno četrtino so dobili trije sinovi in najmlajša hči, drugi dve hčerki vsaka po eno kravo, pastorka Ma­rija Klara pa štiri. Glede ostalih premičnin je oporoka še natančnejša. Na tri enake dele si jih razdelijo sinovi,vendar potem ko dobijo določene stvari tri hčerke in 285 Golec, Valvasorjev izvor (2. del), str. 220–221. 286 Prav tam, str. 245–246. 287 Golec, Lažni Valvasor, str. 25–26. pastorka, zlasti najboljšo in najlepšo posteljnino, prte,naglavne rute in podobno, pač reči, ki pritičejo žen­skam in njihovemu bolj prefinjenemu okusu. Najmlajša Marija Izabela je poleg tega podedovala ves materin nakit in dragocenosti ter vse njene obleke. Glavnino dediščine najmlajše hčerke, tedaj stare komaj kakšnih sedem let, je sicer predstavljalo 2.000 goldinarjev. Mati ji jih je namenila, ko bo dosegla polnoletnost in se bo s pristankom sorodnikov stanu primerno omožila s ple­mičem. Za drugi dve hčerki, Rozalijo Konstancijo in Ano Katarino, je umirajoča mati predvidevala drugač­no prihodnost. Bog naj bi ju »ustvaril takšni, da bosta težko primerni za ta svet in bosta morali pravočasno oditi v kak samostan«. To je bil vsekakor razlog, da je Ana Marija volila vsaki le po 750 goldinarjev ali dobro dobro tretjino tega, kar je zapustila njuni najmlajši se­stri. Sestri sta bili zelo verjetno zaznamovani s kakšno telesno hibo. Toda kot bomo videli v nadaljevanju, se je mati pri napovedovanju usode svojih treh hčera zmotila.Ne vemo, kakšno pot je ubrala Ana Katarina, ni pa po­stala redovnica. Rozalija Konstancija, ki jo je mati prav tako pošiljala med nune, se je po doseženi polnoletnosti omožila z neplemičem, kar njeni družini vsekakor ni bilo pogodu. Še več, enak korak je pozneje storila tudi najmlajša Marija Izabela, povsem nasprotno z materino željo, da ji dajo sorodniki blagoslov za poroko s plemi­škim mladeničem. Materina oporoka je hkrati trdna referenca za ugo­tavljanje, kdo od njenih otrok leta 1657 ni več živel. To so bili vsi tisti, ki jih oporoka ne omenja, skupaj enajst.Nekateri so znani sploh le iz rodovnega debla v IX.knjigi Slave,288 nekaj od teh še iz Jernejevega zapisa o obutvi iz leta 1639,289 le za Volfganga Kajetana (Volfa) pa vemo, da je umrl šele potem, ko ga leta 1652 najde­mo na seznamu novih učencev latinske šole v Rušah.290 Od tega sveta se je potemtakem poslovil največ pet let pred materjo. Pravilo, da so bili mrtvi, če jih ni v oporoki Ane Marije, seveda ne velja za otroke iz prvega zako­na Jerneja Valvasorja. Leta 1657 jih je živelo vsaj pet,manj verjetno šest (tudi Hieronim),291 a se je mačeha v oporoki spomnila le tistih dveh pastork, ki sta ji bili naj­bliže. Kot že znano, je najmlajša pastorka Marija Klara dobila nekaj živine in drugih premičnin. Ana Marija ji je iz svojega imetja iz hvaležnosti zapustila še sto kron s pojasnilom, da jo je Marija Klara med boleznijo zvesto in skrbno negovala. Enako vsoto je namenila drugi pa­storki, Mariji Elizabeti, ki tedaj ni več živela na Mediji,temveč kot redovnica v samostanu klaris v Mekinjah.Dediščino naj bi po določilu v oporoki obe prejeli v go­tovini v roku enega leta po mačehini smrti. Ko je torej polihistorjeva mati umirala, je za gospo­dinjstvo na Mediji skrbela njegova polsestra Marija Kla­ra, tedaj stara med 25 in 32 let, doma pa so bile še triprave sestre, stare približno sedem, okoli 13 in kakšnih23 let: Marija Izabela, Rozalija Konstancija in Ana Ka­tarina, zadnji dve tako ali drugače »problematični«, naj­ 288 Valvasor, Die Ehre IX, str. 109. 289 Gl. op. 32. 290 ŽU Ruše, Notata Rastensia etc., fol. 14v; prim. Mlinarič, Se­ znam imen, str. 138. 291 O času rojstev in smrti vseh otrok Jerneja Valvasorja gl. Tabe­lo 1. Zaključek oporoke polihistorjeve matere Ane Marije Valvasor (1657). brž telesno prizadeti. Dva mlajša brata, približno 13-let­ni Janez Herbard in še ne 11-letni Volfgang Jernej, stase šolala. Prvi, poznejši gospodar Medije, je šel tako kotJanez Vajkard na ljubljansko gimnazijo (najpozneje leta1656),292 najmlajši, bodoči duhovnik, pa je bil od leta1655 učenec latinske šole v Rušah,293 enako kot med le­toma 1652 in 1657 umrli Volfgang Kajetan. Najstarejšipravi brat, 24-letni Janez Ditrih, je Valvasorjevo rodbi­no spravljal v jezo in ogorčenje zaradi izbire neplemiškeneveste in doletela ga je materina »anatema«, izraženana smrtni postelji kot realna grožnja z razdedinjenjem.Tedaj se je ta »odpadli Valvasor« že odločil ostati na Šta­jerskem, kjer je (še) imel v zakupu gospostvo Ojstrica.Spomnimo, da je njegovega in polihistorjevega bratran­ca Jurija Sigmunda Valvasorja prav tisto leto 4. avgustazaradi enakega »delikta« – stanu neprimerne poroke –doletela še veliko hujša kazen. Na zahtevo sorodstva somu kranjski deželni stanovi odvzeli deželanstvo in nje­govo ime izbrisali iz matrike plemičev in deželanov.294 Nemara je to dejanje samo še spodbudilo Janeza Ditriha,da se je poročil in ostal onstran Trojan, tako kot je do 292 Ko je 8. septembra 1662 izpričan kot član jezuitske kongre­ gacije Marije Vnebovzete, je bil v šestem, retoričnem razre­ du gimnazije (ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, II/51r, pag. 244). Če ni nobenega razreda ponavljal, se je nanjo vpisal jeseni 1656.293 ŽU Ruše, Notata Rastensia etc., fol. 17v; prim. Mlinarič, Se­ znam imen, str. 140. 294 Golec, Valvasorjev izvor (1. del), str. 48–49. konca svojih dni živel zunaj Kranjske »razplemeniteni«bratranec Jurij Sigmund. Polihistor je trideset let pozne­je zamolčal njuni odločitvi in tudi, kam sta odšla. NaValvasorjevem rodovniku v IX. knjigi Slave je pri obeh le suho zapisal, da sta se iz dežele izselila.295 Vrnimo se k zapuščini matere Ane Marije Valva­sor. Njen zapuščinski inventar z datumom 20. avgust 1657296 je prvo pričevanje o tem, da je vdova medtem preminila. Morda se je poslovila že kmalu po 10. juniju ali pa šele v začetku avgusta, ko je bil glede na datum inventarja najpoznejši čas za imenovanje inventurnih komisarjev. Nalogo so v imenu kranjskega ograjnega sodišča opravili bližnji graščaki, dva gospoda Raum­schüssla in Melhior Hasiber, ki so se na pot podali s pi­sarjem. Inventuro so očitno najprej opravili v Ljubljani,čeprav so tamkajšnje premičnine navedene v inventarju čisto na koncu, vendar je spremni dopis ograjnemu so­dišču datiran na Mediji, in to istega dne kot inventar,ta na začetni strani. Ne preseneča, da niso popisali ne­premičnin kot takih, saj jih v tem času v zapuščinskih inventarjih praviloma pogrešamo, zato dajejo pogosto zmoten vtis, kot da bi bili pokojniki brez posesti. Da Ana Marija v Ljubljani ni imela hiše, smo ugotovili po drugi poti. Njene tamkajšnje premičnine so morale biti shranjene v nekem najetem stanovanju in sta jih zelo 295 Valvasor, Die Ehre XI, str. 109. 296 ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 130, fasc. XIV, lit. Z 4 1/2, 20. 8.1657. verjetno uporabljala brata Janez Vajkard in Janez Her-bard, ki sta tedaj obiskovala jezuitsko gimnazijo. Šlo je za nekaj pohištva, kositrne in medeninaste posode, ku­hinjskega posodja, posteljnine in platna, zelo malo je bilo ženskih predmetov in malo dokumentov.297 Pokojničin »listinski arhiv« je bil namreč shranjen na Mediji, skupno 30 enot (med temi tudi nekaj zavojev oziroma sklopov z več dokumenti), ki pa niso segale v čas pred pokojničino poroko (1632).298 Očetove listine,torej tudi vse starejše od četrt stoletja, je proti potrdilu že prej odnesel sin Karel iz prvega zakona, na čigar pro­šnjo so jih inventurni komisarji zdaj pregledali (revidi­rali) in jih pustili v njegovih rokah.299 Iz listin izvemo za že znane stvari, kot so Karlov zakup Gamberka od leta 1648 dalje, delitev Jernejevih premičnin v Ljubljani spomladi 1652, časovno neopredeljen najem stanovanja v hiši mestne tehtnice, ki je zmotno obveljala za po­lihistorjevo rojstno hišo, in drugo, česar zato ne kaže ponavljati. »Novi« so dokumenti o gospodarjenju Ane Marije Valvasor kot vdove, iz katerih izvemo, da se je upravljanju in gospodarstvu posvečala tudi sama oseb­no. Neposreden dokaz za to je omemba šestih pisalnih koledarjev (6 Schreib Callender), v katere je zapisovala prejemke in izdatke (darinen der frauen see: annotierten Empfang- und ausgaben zufinden).300 Še dve, sicer manj osebni navedbi kažeta, da se je s poslovanjem ukvarjala (tudi) sama: zapisi o tem, »kaj je gospa v tem ali onem prejela od medijskih podložnikov« ter »kaj je gospa prejela od podložnikov in kaj izdala«.301 Register zao­stankov medijskih podložnikov302 bi lahko nasprotno vodil kdo drug, denimo najet uradnik, kakršen je bil v Jernejevih zadnjih letih upravitelj Vincenc Šorman.303 Verjetno je v letih po Jernejevi smrti nastala nepodpi­sana cenitev Medije (Ein vngefertigter bstandanschlag über daß Guett Gallenegkh),304 pač iz potreb upravljanja s 297 Prav tam, pag. 92–99. – V predalu neke omare so komisarji našli različna Rauberjeva in druga pisanja, med njimi nepod­pisano poročno pogodbo zakoncev Valvasor (iz leta 1632) ter izvirnik Jernejevega zapuščinskega inventarja (pag. 92–93). 298 Prav tam, pag. 3–10. – Pri rubriki listine (Brieffliche Vrkhun­den), ki je kot običajno na začetku inventarja, sicer ni izrecno navedeno, kje so komisarji dokumente popisali, a je dovolj očitno, da je šlo za Medijo, ker tej rubriki sledi popis tam­kajšnjih premičnin in ker listine niso navedene pri ljubljanski zapuščini. Kronološko prva je izvirnik ženitnega pisma z dne 5. aprila 1632 (pag. 4/Nr. 5). Najzgodnejšega nastanka med dokumenti bi bila sicer poravnava med bratoma Francem Adamom in Janezom Jakobom Rauberjema ter (sestrama,njunima mrzlima tetama) Regino Dorotejo Rasp in Ano Marijo Valvasor, datirana 15. maja 1631 (pag. 4/Nr. 4). Na­paka v letnici je evidentna, saj Ana Marija tedaj niti še ni bila poročena. Dejansko je šlo za isti datum leta 1641 (Golec,Valvasorjev izvor (2. del), str. 251). 299 Med popisanimi listinami je Karlovo nedatirano potrdilo, da je vzel k sebi očetova pisanja (ARS, AS 309, Zap. inv., šk.130, fasc. XIV, lit. Z 4 1/2, 20. 8. 1657, pag. 6/Nr. 12). O tem,da so inventurni komisarji zapuščine Ane Marije na njegovo prošnjo revidirali listine, popisane v očetovem zapuščinskem inventarju, govori spremni dopis z istim datumom 20. avgust 1657 (pag. 101). 300 Prav tam, pag. 10/Nr. 30. 301 Prav tam, pag. 8/Nr. 20, 10/Nr. 29. 302 Prav tam, pag. 10/Nr. 28. 303 Gl. op. 128. 304 ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 130, fasc. XIV, lit. Z 4 1/2, 20. 8.1657, pag. 9/Nr. 22. pokojnikovo nerazdeljeno posestjo. Dejstvo, da je Karel tudi po očetovi smrti ostajal samo zakupnik in sodedič gospostva Gamberk, ne pa njegov popolni lastnik, se odraža v nedatirani »specifikaciji gamberških podložni­ških zaostankov«, s katero se je Karel obvezal plačati,kolikor je od podložnikov treba pobrati.305 Vdova Ana Marija je torej gospodarila na Mediji, njen pastorek Ka­rel Valvasor pa na Gamberku, oba le kot delna lastnika,sodediča, z obveznostmi do otrok oziroma sorojencev.O kakšnih nesoglasjih med njima ali urejanju zadev po sodni poti ne izvemo ničesar ne iz vdovinega zapuščin­skega inventarja ne iz protokolov ograjnega sodišča, ki so iz tega časa ohranjeni sicer le za dveletno obdobje 1654–1656.306 Zato pa je Ana Marija v njih leta 1655 omenjena kot zakupnica Medije (Bstandtinhaber der Herrschaft Gallenegkh), in sicer v sporu za ribolovno pra­vico na istoimenskem potoku (šlo je za spor je z Mater­nusom Raumschüsslom, gospodom na Kolovratu).307 Iz njenega upravljanja je bil izvzet Gamberk, saj ga je Jer­nej dal že prej v zakup najstarejšemu sinu Karlu. Tako je bila torej Jernejeva posest po njegovi smrti v rokah dveh zakupnikov, Medija v posesti njegove vdove, Gamberk pa v rokah najstarejšega sina Karla iz prvega zakona.Vdovino upravljanje z Medijo je imelo sicer pravni te­melj tudi v poročni pogodbi, po kateri je lahko uživala celotno moževo premično in nepremično premoženje leto in dan po njegovi smrti oziroma dokler ne prej­me vsega, kar ji pripada.308 Ani Mariji je avtomatično pripadla vloga nujne varuhinje svojih nedoletnih otrok,ki je v virih sicer ne zasledimo, a zgolj zato, ker vdova ni imela odprtih nobenih pravnih poslov ali sporov, v katerih bi zastopala otroke. Glavnino zapuščinskega inventarja polihistorjeve matere Ane Marije sestavljajo rubrike njenega premič­nega imetja na Mediji. Težko bi govorili o bogastvu,zato pa o kar precejšnjem razkošju. Vdova je premo­gla nekaj gotovine in predvsem veliko ženskega nakita,zlatnine in srebrnine. Precej si je dala opraviti tudi z obleko. V medijskem dvorcu tudi sicer ni manjkalo ra­znovrstnih predmetov, značilnih za takratno plemiško kulturo na Kranjskem in v širšem prostoru. Valvasorjevi so bili dobro založeni s posteljnino, odejami, prepro­gami, prti, kositrnim, medeninastim, kuhinjskim ter drugim posodjem in podobnim.309 Zmoten bi bil vtis,da jim je manjkalo pohištva. Tega inventurni komi­sarji skoraj niso popisali, ker so stanje zgolj primerjali z Jernejevim inventarjem izpred šestih let in ugotovi­li, da manjkata samo dva stola in potovalna posteljica.Med popisanimi lesenimi predmeti so se poleg zvečine gospodarstvu namenjenih reči znašli stara lekarniška omarica, pisalna mizica in kopalna kad.310 Sredi poletja je bilo v kaščah in kleteh najti znatne količine raznih živil ter zalog prediva, lanu in usnja, le vino je šlo oči­ 305 Prav tam, pag. 8–9/Nr. 21. 306 ARS, AS 306, Ograjno sodišče za Kranjsko, knj. 13, protokoli 1654–1656. 307 Prav tam, s. p., 11. 1. 1655. 308 Golec, Valvasorjev izvor (2. del), str. 221. 309 ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 130, fasc. XIV, lit. Z 4 1/2, 20. 8.1657, pag. 11–31, 35–83. – Te rubrike ter zaloge živil in stanje živine je precej natančno povzel Radics, Johann Weikhard, str. 42–48. 310 Prav tam, pag. 87–88. tno že h koncu, ker ga ni bilo več kot po en sod rdeče­ga in belega.311 Morda je temu botrovalo pomanjkanje moških pri hiši. Za pokojnim gospodom Jernejem je ostalo nekaj moških oblačil, ki so po besedah inven­turne komisije »ob prejšnji delitvi« pripadla sirotam iz njegovega drugega zakona.312 Še bolj kot Jernejevi pla­šči, hlače in drugi kosi oblačil je moško roko pogrešalo orožje (Mahns Wöhrn), večinoma poškodovano in zarja­velo, skupaj 26 kosov raznih pušk in šest pištol.313 Tudi jezdnim in vlečnim »konjskim silam« je očitno manjkal pravi gospodar. Poleg štirih konj so bili na Mediji še trije slabi, zelo malo vredni, ki se jih inventurnim komi­sarjem zato ni zdelo vredno popisati. Zapisali so, da bo Karel njihovo vrednost vnesel kot prejemek v »bodoči račun kot varuh sirot« (svojih mladoletnih polbratov in polsester).314 V inventarju se je sicer znašlo precej živine in drugih domačih živali, večinoma z medijske pristave,a nemalo tudi s pristave v Podgorici pri Pečah. Samo stare in mlade goveje živine je bilo 63 glav, manj pa koz,ovc, svinj in razne perutnine.315 Ko so komisarji delo že končali, jih je Karel poprosil, naj si ogledajo še ostrešja,»da v prihodnje sirotam ne bi bilo nič v škodo«. Strehe na gradu in kaščah so bile močno preperele, potrebne popravila in so na prenekaterem mestu zahtevale sploh novo kritino.316 Niti najmanj ne preseneča, da v zapuščini Ane Ma­rije Valvasor ni najti nobene knjige. Te se v zapuščinskih inventarjih kranjskih plemkinj iz tega časa pojavljajo zelo redko.317 Ni dvoma, da je imel Jernej knjižnico, a po njegovi smrti so si očitno vse knjige razdelili sinovi.Kot smo videli, vemo za delitev njegovih premičnin v Ljubljani leta 1652 in tudi, da so se delila pokojnikova oblačila. Tem laže so v roke sinov prišle knjige. Samo ugibamo lahko, koliko jih je bilo leta 1657 še na Me­diji, a jih inventurni komisarji niso popisali, ker so pri­padale dijakom Janezu Vajkardu, Janezu Herbardu in Volfgangu Jerneju. Nedvomno jih je nekaj, če ne večino,odnesel najstarejši sin Karel, bodisi na Gamberk bodi­si v Ljubljano. Kot vse kaže, so šli z njim tudi portreti družinskih članov. Če bi ostali na Mediji, bi se namreč gotovo znašli v popisu mačehine zapuščine. Zanimivo je, da ni v inventarju najti prav nobene slike in tako tudi ne portretov Jerneja in Ane Marije. Danes ohranjena portreta polihistorjevih staršev in šest portretov drugih Valvasorjev – od tega upodobitve štirih oseb, umrlih do leta 1649 – so bili narejeni pozneje na podlagi starej­ših predlog.318 A kje so bile te predloge leta 1657? Ker 311 Prav tam, pag. 83–86. 312 Prav tam, pag. 32–33. 313 Prav tam, pag. 34. 314 Prav tam, pag. 90. – O konjih govori spremni dopis inventur­nih komisarjev (pag. 102). 315 Prav tam, pag. 90–92. 316 Prav tam, pag. 102–103. 317 Od 28 zapuščinskih inventarjev kranjskih plemkinj, umrlih v desetletjih 1651–1660 in 1701–1710, jih knjige izkazuje samo 5 ali 17,9 %; v prvem desetletju, ko je umrla tudi Ana Marija Valvasor, je imela knjige le ena plemkinja, in to zgolj štiri (Štuhec, Rdeča postelja, str. 85). 318 Portreti članov Valvasorjeve rodbine so znani od srede 19.stoletja, ko so bili shranjeni na gradu Plankenwart pri Grad­cu (o historiatu Reisp, Kranjski polihistor, prav tam, str. 292,op. 63 in 64). Radics jih je označil kot delo dobrega mojstra iz 18. stoletja (Radics, Valvasor-Studien XXXIII, str. 489), so vse portrete pozneje odkrili v lasti potomcev Karla Valvasorja,319 lahko za zdaj sklepamo le, da je njihove predloge odnesel po očetovi smrti ta njegov najstarejši sin. Na Mediji jih ni bilo niti leta 1681, ko je umrl teda­nji gospodar, polihistorjev mlajši brat Janez Herbard. Še več, v njegovem zapuščinskem inventarju ni najti nobe­ne knjige, čeprav je končal jezuitsko gimnazijo.320 V za­puščini njegove in polihistorjeve matere Ane Marije so četrt stoletja prej popisali od upodobitev le majhno le- Reisp pa sklepal, da je galerija po vsej verjetnosti nastala iz ambicij, ki jih je vzbudila leta 1690 sklenjena zakonska zveza Janeza Karla z grofico Auersperg (Reisp, Kranjski polihistor,str. 64). Kronološko zaporedje upodobljencev je naslednje: 1) Emerencijana Valvasor, rojena Khisl († 1572), žena prvega kranjskega Valvasorja Janeza Krstnika († 1581) in torej samo po imenu sorodnica poznejših kranjskih Valvasorjev (NG S 571); 2) Neža Valvasor, rojena pl. Scheyer (ok. 1560–ne pred 1627) (NG, S 948); 3) Jernej Valvasor (ok. 1596–1651) (NG S 944); 4) Marija Elizabeta Valvasor, rojena pl. Dornberg († 1630–32) (NG, S 942); 5) Ana Marija Valvasor, rojena pl.Rauber (ok. 1610–1657) (NG S 945); 6) Ana Kristina Val­vasor, rojena baronica Schrattenbach (ok. 1627–1649) (NG S 947); 7) Janez Karel baron Valvasor (1664–1741) (NG,S 943) in 8) Ana Elizabeta baronica Valvasor, rojena grofi­ca Auersperg (1672–ne pred 1729) (NG, S 946). – Kot je ugotavljal že Reisp, v vrsti upodobljenih prednikov manjka­jo polihistorjev ded Hieronim, stric Karel in njegova druga žena Ana Rozina, rojena Barbo; o portretu zadnje, prav tako shranjenem na Plankenwartu, je Radics še poročal leta 1877,dvajset let zatem pa ne več (Reisp, Kranjski polihistor, str. 64). 319 Za ohranitev portretov gre dobršen del zaslug rodbini Stür­gkh. Grad Plankenwart je prišel ponovno v njeno last leta 1791, dve leti zatem, leta 1793, pa je postal njegov gospo­dar Karel Anton grof Stürgkh (1764–1825), soprog Marije Kristine grofice Gaisruck (1767–1839), vnukinje zadnjega belneškega Valvasorja Karla Jožefa (1708/10–1761), vnuka polihistorjevega polbrata Karla. Plankenwart je bil del Stür­gkhovega fideikomisa, a ga je morala vdova Marija Kristi­na leta 1826 prodati (o lastnikih Wiesflecker, Im alten und im neuen Österreich, str. 124–125; Schmutz, Historisch to­pographisches Lexicon. Dritter Theil, str. 159). Ko je grofica Gaisruck, v Celovcu rojena potomka kranjskih Valvasorjev,prepustila grad v tuje roke, je tam nedvomno pustila tudi ga­lerijo portretov ali vsaj njen del. Poročila o njih imamo od srede 19. stoletja, dotlej pa ni o portretih znanega ničesar vse od leta 1761, ko so v zapuščini Karla Jožefa barona Valvasorja popisali 33 družinskih portrtetov, po večini v njegovi hiši v Ljubljani (19) in nekaj manj na Belneku (14) (ARS, AS 309,Zap. inv., šk. 118, fasc. XXXXVII, lit. U–V–37, 30. 7. 1761,pag. 36, 38, 39, 41, 108). Koliko je bilo tedaj med njimi upo­dobitev Valvasorjev, bo žal ostalo neznanka. Ni pa dvoma, da gre med temi 33-timi iskati tudi devet oljnih upodobitev Val­vasorjev enake velikosti, pozneje evidentiranih na Planken­wartu. O portretih članov Valvasorjeve rodbine pred letom 1761 ni poročil, ker ne poznamo zapuščinskih inventarjev Karla Valvasorja († 1697) in njegovega sina Janeza Karla († 1741), ampak je prvi popis zapuščine kakšnega Valvasorja iz belneške veje šele omenjeni inventar vnuka Karla Jožefa († 1761). Radics, ki ni poznal potomstva njegove hčerke Marije Antonije baronice Valvasor (1749–1813) in njene sorodstve­ne povezave s Stürgkhi, je zmotno sklepal, da so prišli portreti na Plankenwart prek sorodstvene zveze Auersperg–Stürgkh (Radics, Valvasor-Studien XXXIII, str. 489), Reisp pa vpra­šanja provenience ni načenjal. 320 ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 130, fasc. LIV, lit. Z–6, 12. 8.1681. – Imel je 34 slik, največ krajinskih in »poetskih« ter nekaj malega nabožnih (prav tam, pag. 38–39). – O Janezu Herbardu kot dijaku zadnjega razreda ljubljanske gimnazije gl. op. 292. seno razpelo.321 Posebne rubrike »Slike« v inventarju ni,vse ostale upodobitve pa najdemo v rubriki »Tapiserije« (Tapezereyen). Teh je sicer popisanih le osem, pet velikih in tri majhne, medtem ko so vse druge zajete v zapisu,da stanje ustreza tistemu v Jernejevem inventarju.322 Inventar medijske graščakinje ne odraža v celoti ma­terialnega stanja, kakršno je bilo na Mediji pred Jerne­jevo smrtjo dobrih šest let prej. Del premičnin so dediči,otroci iz prvega zakona, potrjeno že raznesli. Spomniti je treba tudi na poročno pogodbo med zakoncema iz leta 1632, po kateri je od premičnin, vključno s srebrni­no, pripadla vdovi tretjina, otrokom iz obeh zakonov pa dve tretjini.323 V kolikšni meri so stvar udejanili že pred vdovino smrtjo, ne vemo in tudi ne, kolikšen je bil delež Ane Marije na nepremičninah. Če nič drugega, je imela do moža neporavnano terjatev 4.000 goldinarjev, ki mu jih je posodila leta 1640 (ko je kupoval Gamberk). Za­dolžnica v njenem zapuščinskem inventarju namreč ni označena kot poravnana.324 Z materino smrtjo je šestnajstletni Janez Vajkard,dotlej sodedič očetove zapuščine, postal še sodedič nje­ne zapuščine, seveda s pridržkom, da jo lahko zahteva ob doseženi polnoletnosti ali izjemoma prej, če se po­roči oziroma vstopi v samostan. Neodgovorjeno ostaja vprašanje, koliko mu je pripadlo skupaj po obeh starših.Očetov delež je bil vsekakor večji, glede na to, da je bil Jernej lastnik medijske in gamberške posesti. Ni opri­jemljivih podatkov, o koliko tisoč goldinarjih je govor.Šlo je za najmanj 1.600 goldinarjev, glede na podatek,da je mati v oporoki zahtevala, naj se tolikšna vsota, ki jo je že izročila sinu Janezu Ditrihu, temu odračuna od dediščine po očetu. Dejansko je moral Janez Vajkard dobiti iz očetove dediščine vsaj nekaj tisočakov. Po ma­teri pa je polihistor torej tako kot mlajša brata Janez Herbard in Volfgang Jernej podedoval tretjino celote,potem ko je mati od te odštela v svoji oporoki dedne deleže hčerkam in dvema pastorkama. Razdedinjeni najstarejši brat Janez Ditrih se kot četrti enakopravni dedič ni pridružil ostalim trem bratom, ker se je poročil s plebejko in s tem izgubil pravico do dedovanja. Kot smo videli, bi se po določilu v materini oporoki lahko enako zgodilo tudi drugim trem. Če bi denimo Janez Vajkard prestopil v drugo vero ali vzel za ženo svojemu stanu neprimerno žensko, ne bi dobil ničesar. Tako pa si je z bratoma in najmlajšo sestro delil na četrtine živino in srebrnino, z bratoma pa na tretjine ostale materine premičnine, potem ko so si določene stvari razdelile se­stre in polsestra. Upoštevaje, da je Marija Izabela dobila poleg premičnin 2.000 goldinarjev v gotovini, je moral biti delež Janeza Vajkarda temu ustrezno večji. Glav­nina njegove dediščine po obeh starših, vsekakor vsaj 5.000 goldinarjev, a raje več, je bila zajeta v posesti. Karel je torej ob mačehini smrti postal varuh svojih polbratov in polsester iz očetovega drugega zakona,325 321 Razpelo je navedeno v rubriki »Raznovrstne premičnine«, kjer je sicer največ orodja, sicer pa še stekleni kozarci, dve uri in dve ženski sedli (ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 130, fasc. XIV, lit. Z 4 1/2, 20. 8. 1657, pag. 83). 322 Prav tam, pag. 75. 323 Golec, Valvasorjev izvor (2. del), str. 221. 324 ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 130, fasc. XIV, lit. Z 4 1/2, 20. 8. 1657, pag. 4/Nr. 3. 325 Na ta podatek iz spremnega dopisa k zapuščinskemu inven­ med njimi tudi šestnajstletnega Janeza Vajkarda. Sam je z družino prebival deloma v Ljubljani in deloma na Gamberku, ki ga je imel od očeta v zakupu že od leta 1648.326 Janez Vajkard je v XI. knjigi Slave v opisu do­gajanj na Gamberku »pred približno 29 ali 30 leti« – 1658–1660 – zapisal, da je Karel tedaj »to gospostvo regiral in je bil naš jerob ali varuh« (unser Gerhab (oder Vormund) war).327 Formulacija se ujema z oznako v sporu med njim in Janezom Jurijem pl. Palmburgom (1658), kjer je Karel imenovan »postavljeni varuh Val­vasorjevih sirot«, šlo pa je za Palmburgove terjatve ozi­roma hipoteko na gamberškem gospostvu.328 Po razpo­ložljivih virih ni bil nikoli pravi oziroma popolni lastnik Gamberka, ampak je imel tega do zadnjega kot sodedič po očetu v skupnem lastništvu z brati in sestrami.329 V njihovem imenu je z gospostvom še naprej upravljal kot zakupnik,330 kar je bil že zadnja leta očetovega življenja,le da je imel zdaj kot varuh mladoletnih sodedičev pre­cej večjo odgovornost. V kranjski imenjski knjigi, znani po neažuriranosti, pa rodbina Valvasor, kot že vemo,sploh nikoli ni bila vpisana kot lastnik Gamberka.331 Po polihistorjevih besedah v opisu Medije, »si je naš najstarejši brat Karel« po smrti mačehe Ane Marije »pridobil« tudi Medijo (handelte es [...] an sich), »nam ostalim pa izplačal naše deleže«.332 Kdaj natanko se je to zgodilo, razpoložljivi viri ne povedo, zlasti ker nima­mo Karlovega zapuščinskega inventarja. Kot vse kaže, je do reguliranja Karlovega statusa in njegovih obveznosti do sorojencev prišlo leta 1658, ko so ocenili vrednost Medije,333 Karel pa je nato še istega leta nekemu bodo­čemu duhovniku sam podelil mizni naslov na medijsko posest.334 V kranjski imenjski knjigi prenos posesti na Karla sploh ni zabeležen,335 ker je šlo za spremembo tarju Ane Marije Valvasor je opozoril tudi Radics, Johann Weikhard, str. 53. – Za tem je prvič izpričan kot »varuh sirot pokojne Ane Marije Valvasor« naslednje leto v dekretu dežel­nih stanov (ARS, AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I. reg.,šk. 895, sejni zapisniki 21, 1654–1673, fol. 96v, 14. 8. 1658). 326 O zakupu Golec, Valvasorjev izvor (2. del), str. 228. 327 Valvasor, Die Ehre XI, str. 161. 328 StLA, IÖ Reg., Cop 1658–II–29, 7. 2. 1658. 329 Čemšeniški mitničar Hans Textor v pismu iz leta 1659 ime­nuje Karlovega brata Franca Adama sodedič: »dessen mit interessierte Erb vnd Bruder« (StLA, IÖ HK, 1659–I–25, 29. 3. 1659). V protokolih ograjnega sodišča je Karel še sredi šestdesetih let označen kot »cum benef. leg. et Inuent. er­clärter vätterlicher Erb«, torej kot prvi med očetovimi dediči (ARS, AS 306, Ograjno sodišče za Kranjsko, knj. 14, proto­koli 1664–1667, s. p., 6. 2. 1665). 330 Kot zakupnika, »derzeit Bestand Inhaber der Herrschaft Gallenberg«, ga imenuje že omenjeno pismo mitničarja Textorja spomladi 1659 (gl. prejšnjo opombo). 331 Golec, Valvasorjev izvor (2. del), str. 227. 332 Valvasor, Die Ehre XI, str. 165. 333 V zapuščinskem inventarju poznejšega lastnika Medije, Ada-ma Sigfrida barona Valvasorja iz Adamove rodbinske veje,je naveden prepis cenitve Medije (Ein Bstandt anschlags ab­schrüfft) z datumom 6. avgust 1658 (ARS, AS 309, Zap. inv.,šk. 131, fasc. LIV, lit. Z–10, 24. 10. 1699, pag. 28/Nr. 36). 334 Listino o podelitvi miznega naslova na gospostvo Medija (ad Dominium Gallenegg) je Karel izdal v Ljubljani 22. novem­bra 1658 Mihaelu Vihteliču (NŠAL, NŠAL 100, KAL, fasc.11/54, 22. 11. 1658). 335 Po letu 1641 ni pri imenjski renti Jerneja Valvasorja nobenih sprememb (ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, št. 5 (1619–1661), fol. 58v). lastništva znotraj družine. Tudi v naslednjo imenjsko knjigo so preprosto prenesli Jernejevo imenjsko rento, o novem lastniku, sinu Janezu Herbardu, pa priča šele prvi vpis posestne spremembe iz leta 1672, ko je Janez Herbard dokupil neko hubo.336 Vsi bratje in sestre niso prejeli dediščine hkrati in tudi ne kmalu po materini smrti, saj so bili po večini mladoletni še več let po njenem odhodu v večnost in kot takšni pod Karlovim varuštvom. Najstarejši polbrat in varuh jih je torej izplačal postopoma, ko so bili pri posamezniku za to izpolnjeni pogoji (polnoletnost, po­roka), znanega pa je o tem komaj kaj.337 Skoraj vse védenje o tem je zajeto zgolj v zapisu v XI. knjigi Slave, da je Medijo po materini smrti (1657) pridobil »moj najstarejši brat Karel, nam ostalim pa iz­plačal naše deleže«. Iz tega gre sklepati, da so prejeli dediščino, še preden je Karel »pred približno 19 leti« (okoli 1670) »prodal Medijo mojemu drugemu bratu Herbardu«.338 A po drugi strani je sestra Marija Ro­zalija, malo mlajša od polihistorja, prejela dediščino po materi šele leta 1675.339 Dobršen del dediščine Valva­sorjevih otrok je bil seveda vsebovan v očetovi zemljiški posesti, s katero je Karel razpolagal kot sodedič in je pripadala gospostvu Gamberk ter posesti Medija. Oba gradova je slednjič izgubil, Gamberk že kmalu po ma­čehini smrti, rodno Medijo pa leta 1669 ali 1670, ko jo je prodal polbratu Janezu Herbardu.340 Kaj natanko se je zgodilo s Karlovim lastništvom Gamberka, je polihi­stor zamolčal,341 tako kot je bil v Slavi nasploh uvideven glede »sramotnih« prenosov lastništev. Da je imel Karel pri upravljanju Gamberka težave, je Janez Vajkard sicer nakazal, ko je po opisu omenjenega čudežnega dogodka izpred približno treh desetletij zapisal, da so se podlo­žniki gamberškega gospostva predtem dolgo puntali.342 Nasprotno je pri Mediji brez nadaljnjega povedal, da je (pol)brat Karel »pred približno 19 leti« grad prodal drugemu bratu Janezu Herbardu.343 »Gamberška zgodba« rodbine Valvasor se je konča­ 336 ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, št. 6 (1662–1756), fol. 100. 337 V zapuščinskem inventarju Janeza Herbarda Valvasorja, ki je od polbrata Karla leta 1669 ali 1670 kupil Medijo, naj­demo regest potrdila (odpovednega pisma) sestre Rozalije Konstancije z dne 10. januarja 1675, da je (od brata Janeza Herbarda) prejela dediščino po materi (ARS, AS 309, Zap.inv., šk. 130, fasc. LIV, lit. Z–6, 12. 8. 1681, pag. 10/Nr. 21). 338 Valvasor, Die Ehre XI, str. 165. 339 Gl. op. 337. 340 O Mediji pravi Valvasor pri opisu gradu, da ga je Karel »pred približno 19 leti« prodal drugemu bratu (dejansko polbratu) ( Janezu) Herbardu (Valvasor, Die Ehre XI, str. 165). Sodeč po polihistorjevi navedbi na prejšnji strani, da mu je prva žena umrla »šele pred enim letom« (str. 164), postavljamo nasta­nek opisa Medije neizpodbitno v leto 1688. Toda »približno 19 let« od tedaj pomeni še vedno samo okoli leta 1669 in ne zagotovo tega leta. Vse kaže, da je Karel odstopil prodano Medijo Janezu Herbardu najpozneje jeseni 1670. V zapu­ščinskem inventarju Karlovega vnuka Karla Jožefa barona Valvasorja je namreč regest poravnalne pogodbe med brato­ma »die Abtretung des Guts Gallenekh betr.«, sklenjene 20.novembra 1670 v Ljubljani (ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 118,fasc. XXXXVII, lit. U–V–37, 30. 7. 1761, pag. 88/Nr. 33). 341 Valvasor, Die Ehre XI, str. 159. 342 Prav tam, str. 162. 343 Prav tam, str. 165. la, in to slabo, še v času, ko se je Janez Vajkard odpravljal na svoje prvi mladostno potovanje ali pa je ravno že od­rinil od doma. Imela je sicer nadaljevanje, ki je trajalo še vse do sedemdesetih let in se ga bomo še dotaknili na drugem mestu, v osnovi pa je bila zaključena že leta 1660. Po manj kakor dveh desetletjih so Valvasorji go­spostvo izgubili. Tako kot se je stvar slabo začela, saj se je oče Jernej zelo hitro po nakupu Gamberka (1640/41) zapletel v spor s podložniki, zlasti s kosezi, se je slabo tudi iztekla, skoraj ves vmesni čas pa so si sledili pre­piri in druge težave. Potem ko je Jernej leta 1648 iz­šel iz spora s podložniki kot zmagovalec344 in so se se njegovi podaniki začasno umirili, so do Jernejeve smrti 1651 opravljali dotlej sporno tlako in plačevali naklade,nato pa so Karlu to pravico nemudoma začeli odreka­ti in se z njim spustili v večletni spor.345 V petdesetih letih govorijo viri o Karlovih davčnih zaostankih346 in o neposlušnih podložnikih, ki svojemu gospodu niso plačevali davka in kontribucije. Vojaška eksekucija zo­per podložnike leta 1655 je bila, kot vse kaže, neuspe­šna ali odložena.347 Poročila kažejo Karla po eni strani kot (pre)mehkega in nemočnega v boju s trdovratnimi podložniki, med katerimi so bili najbolj uporni zagorski kosezi.348 Po drugi strani pa si je nakopal še dodatne,verjetno nepotrebne težave s čemšeniškim komornim 344 Golec, Valvasorjev izvor (2. del), str. 227. 345 Spor je precej natančno opisan v poročilu notranjeavstrijske vlade z dne 16. julija 1660, sicer v obliki kratkih povzetkov dokumentov, na katere se sklicuje (StLA, IÖ Reg., Gut 1660–VII–9, 16. 7. 1660). Kot navaja, naj bi podložniki do leta 1651 opravljali tlako in plačevali naklade (Anlagen), ka­kor so se poravnali »pred 28 leti«, torej leta 1632. Toda zoper obveznost tlake so se še za Jernejevega življenja začeli po­novno pritoževati v Gradcu, kot izvemo tik po njegovi smrti (prav tam, Cop 1651–IV–74, 29. 4. 1651). Naslednje leto je Karel prosil vlado za posredovanje, ker so kosezi v Zagorju in vsi podložniki Gamberka odklanjali tlako, na neznan način pridobili prepis urbarja še iz časa zastavnega imetništva go­spostva (pred 1620) in našli oporo v nekem odvetniku. Zaradi zbiranja podložnikov naj bi se bilo bati upora (einer Rebellion zu besorget sey) (prav tam, Cop 1652–VII–114, 19. 7. 1652). 346 Tisti del davčnih zaostankov, ki je šel v vicedomski urad v Ljubljani (komorni davek), je leta 1653 znašal 728 goldi­narjev brez 180 goldinarjev kazni. Karel je slabo polovico še isto leto poravnal v denarju, preostali del v obliki voženj žita v Idrijo, dvorna komora v Gradcu pa mu je spregledala po­lovico kazni (StLA, IÖ HK, 1653–IX–49, 17. 12. 1653). O vicedomskih zaostankih iz časa, ko je imel Gamberk Karel Valvasor, je govor še pozneje, pod novim lastnikom in zakup­nikom (ARS, AS 306, Ograjno sodišče za Kranjsko, knj. 14,protokoli 1664–1667, s. p., 27. 8. 1665). 347 24. julija 1655 je Karel poročal graški vladi o trdovratnem nasprotovanju gamberških podložnikov, da bi plačali zaostali davek in kontribucijo, in to kljub njenemu ukazu. Celó gro­žnjo z vojaško eksekucijo naj bi zasmehovali. Vlada je 30. av­gusta sklenila poslati na gamberško gospostvo 70–80 vojakov,ki naj bi teden do dva ostali vkvartirani po vaseh, mirno opa­zovali razmere, ne da bi razkrili namen svojega prihoda, po­lovili kolovodje in jih postopoma skrivaj spravili v Ljubljano (StLA, IÖ Reg., Cop 1655–VIII–140, 30. 8. 1655). O izvedbi eksekucije in njenih uspehih ni poročil. 348 Poročilo notranjeavstrijske vlade 16. julija 1660 povzema zadnje Karlove pritožbe kranjskemu deželnemu glavarju kot zelo resignirane; podložniki se niso menili ne zanj ne za uka­ze, ravnali naj bi po pravilu močnejšega, ki lahko krade, ropa in zatira šibkejšega (StLA, IÖ Reg., Gut 1660–VII–9, 16. 7.1660). mitničarjem Hansom Textorjem, s tem ko je mitničar­ju v nasprotju z utečeno prakso prepovedal sečnjo drv na gamberških tleh. Določeno besedo na Gamberku je imel Karlov mlajši brat Franc Adam, ki je očitno uprav­ljal gospostvo v bratovi odsotnosti in čigar aroganca do mitničarja in dvorne komore navaja k sklepanju, da je bil verjetno še manj popustljiv do podložnikov.349 Ti so se sklicevali na domnevne stare pravice, jih dokazovali s prepisom urbarja,350 spretno zavlačevali rešitev spora in slednjič dočakali, da zadeva še leta 1660 ni bila rešena,Karel Valvasor pa ne več njihov gospod.351 Vzporedno s prepiri s podložniki in z mitničarjem je tekla še tretja zgodba, ki je prav tako ne poznamo v celoti, nazadnje pa je bila odločilna za slab zaključek – izgubo Gam­berka. Karel je imel smolo, da oče Jernej ob nakupu Gamberka od grofa Paradeiserja (1640) ni v kupnem pismu dovolj zaščitil svojih pravic. Sredi petdesetih let je namreč Janez Jurij pl. Palmburg pred kranjskim ograjnim sodiščem tožil Paradeiserjevega sina za dolg več kot 55.000 goldinarjev. Kot je mogoče razumeti skope zapise v protokolih, je toženi grof hotel prevaliti terjatev 17.000 goldinarjev na gamberško posest, česar se je Karel kot imetnik (Possessor) gospostva Gamberk otepal, nato pa nas protokoli jeseni 1656 zapustijo.352 V začetku leta 1658 je Janez Jurij pl. Palmburg prosil notranjeavstrijsko vlado v Gradcu, naj mu kot hipote­ko izroči Gamberk za čas do končanja pravde, če bo Karel z zadevo še naprej zavlačeval.353 Kot kaže, se je 349 Franc Adam Valvasor je jeseni 1654 z dvema služabnikoma na cesti pri Čemšeniku zasegel mitničarjevemu hlapcu voz drv in konja, pri tem pa grozil s pištolo in bodalom. Karel,ki mu je mitničar poslal na Gamberk sla z vprašanjem, ali gre za njegov ukaz, se je ogradil le od bratove uporabe orož­ja, sicer pa domnevno prek grajskega »amtmana« prepovedal okoliškim podložnikom, da bi mitničarju prodajali drva ali na gamberških tleh pasli njegovo živino, sicer jim bo drva zaple­nil, živino pa pobil in postrelil (StLA, IÖ HK, 1659–I–25, 4. 11. 1654, 29. 3. 1659). Franc Adam se na ukaze komornega prokuratorja in vladnega svétnika, naj pride na zaslišanje v Gradec, ni odzival vsaj štiri leta; po mitničarjevem poročanju naj bi nadaljeval z grožnjami in izjavil, da je njegov gospod deželni glavar na Kranjskem, ne pa dvorna komora (prav tam,1655–II–36, 3. 2. 1655; 1658–IV–32, 11. 4. 1658; 1659–I–25, 6. 10. 1658, 29, 3. 1659; StLA, IÖ Reg., Cop 1655–IV–28, 5. 4. 1655; Cop 1656–III–87, 20. 3. 1656). – Mitničar Hans Textor je leta 1655 zatrjeval, da je drva na spornem kraju ne­moteno sekal že 27 let, leta 1659 pa, da je to pravico v miru užival 32 let (torej od leta 1627/28), kakor že prej njegovi predhodniki. Mož je natanko tisti, o katerem je Radics na podlagi spisov notranjeavstrijske vlade ugotavljal, da je bil glavni krivec za uboj čemšeniškega župnika leta 1644 (Ra­dics, Johann Weikhard, str. 39–40, gl. tudi Golec, Valvasorjev izvor (2. del), str. 227–228). Natančneje o sodnem procesu, ki ga je vodil Jernej Valvasor: Radics, Valvasor-Studien XVIII– XX. Kot vse kaže, jo je Textor tedaj odnesel nekaznovan ali le z blago kaznijo, saj mu niti ni bilo treba zapustiti mitničarske službe. 350 StLA, IÖ Reg., Cop 1652–VII–114, 19. 7. 1652. 351 Zadeva je opisana v poročilu notranjeavstrijske vlade 16. juli­ja 1660, po katerem so si podložniki iz trdovratnosti in zlobe izmišljali vedno nove izgovore, samo da se jim ne bi bilo treba soočiti s komisijo o (StLA, IÖ Reg., Gut 1660–VII–9, 16. 7.1660). Po istem viru je Karel medtem Gamberk že izgubil (gl.op. 355). 352 ARS, AS 306, Ograjno sodišče za Kranjsko, knj. 13, protokoli 1654–1656, s. p., 7. 1. 1656 (več obravnav). 353 StLA, IÖ Reg., Cop 1658–II–29, 7. 2. 1658. pravda za Karla Valvasorja iztekla slabo. Prav Palmburg je bil namreč pozneje tisti, ki je od kranjskih deželnih stanov dobil »stanovsko pravico« (Landtschaft Jus) nad Gamberkom oziroma njegovo glavnino.354 Kako in kdaj natanko so deželni stanovi Karlu Gamberk zarubili in podelili »stanovsko pravico« tistim, ki so poravnali Val­vasorjeve davčne zaostanke in druge dolgove, ne vemo.Poročilo notranjeavstrijske vlade 16. julija 1660 govori o Karlu še kot o lastniku Gamberka (als aigenthumbern), a je imel tedaj na posesti prejkone le še manjši lastni­ški delež. Ali pa so ga v Gradcu imenovali lastnik zgolj zaradi spora s podložniki, v katerega je bil (predtem) vpleten kot njihov zemljiški gospod. Isti vir se sklicuje na Karlove pritožbe deželnemu glavarju, po katerih »so podložniki spravili gospoda Valvasorja kot svojo zemlji­ško gosposko do tega, da so ga (deželni stanovi) zaradi nakopičenih podložniških (davčnih) zaostankov rubili,ga odstavili s celotnega gospostva Gamberk (der völligen Herrschaft Gallenberg endtsezt) (!) in stanovsko pravico (das Landtschafft Jus) že izročili Ljubljančanom« (denen v. Laybach).355 V resnici so davčni zaostanki predstavlja­li le del Karlovih bremen, zaradi katerih je Gamberk iz­gubil. Z Ljubljančani gre razumeti več pravnih oziroma fizičnih oseb, ki so jim stanovi v zameno za poravnane dolgove podelili »stanovsko pravico«, med njimi konec leta 1659 samostanu klaris za dobrih 12.000 goldinar­jev za dobo šestih let.356 Kot vse kaže, je moral Karel še pred sredo leta 1660 v celoti zapustiti gamberško posest, je pa imel na Gamberku še naprej delež, terja­tev do že znanega Janeza Jurija pl. Palmburga v viši­ni dobrih 9.451 goldinarjev. O tej beremo prvič, ko je Palmburg sredi leta 1661 prepustil »stanovsko pravico« nad gospostvom Gamberk v triletni zakup Janezu An­tonu baronu Löwenburgu.357 Zadnji je mož, o katerem 354 Gl. op. 357. 355 StLA, IÖ Reg., Gut 1660–VII–9, 16. 7. 1660. 356 Za podelitev »stanovske pravice« klarisam izvemo dobrih pet let pozneje, ko je poverjeniški urad kranjskih deželnih stanov 20. aprila 1665 ugodil Karlovi prošnji, da »stanovsko pravico«, ki jo ima samostan klaris od 20. decembra 1659 za 12.302 goldinarja, po izteku šestih let 20. decembra 1665 po­deli njemu, in sicer proti plačilu navedene vsote (ARS, AS 2,Deželni stanovi za Kranjsko, I. reg., šk. 897, sejni zapisniki 23, 1663–1665, fol. 100v). Podelitve pravice klarisam in po­delitev drugih »stanovskih pravic« za Gamberk v stanovskih sejnih zapisnikih ni najti, ker tega vanje niso vpisovali dosle­dno (prim. prav tam, šk. 894, sejni zapisniki 20, 1653–1659;šk. 895, Isejni zapisniki 21, 1654–1673; šk. 896, sejni zapi­sniki 22, 1657–1662). – »Stanovska pravica«, ki jo je uveljavil samostan klaris, je skoraj brez dvoma izvirala iz Karlovega posojila 10.000 goldinarjev, ki ga je najel pri klarisah pred marcem 1651. Šlo je za sredstva iz ustanove dr. M. F. Hillerja,namenjene gradnji samostana v Ljubljani v letih 1648–1656.O posojilu: Radics, Valvasor-Studien XI, str. 2013; XII, str.2021–2022. 357 Palmburg in Karel Valvasor sta 9. aprila 1661 sklenila porav­nalno pogodbo o prepustitvi stanovske pravice nad gospo­stvom Gamberk v zakup za tri leta (ARS, AS 309, Zap. inv.,šk. 81, fasc. XXXIV, lit. P 39/I, 15. 1. 1665, pag. 5/Nr. 6).Istega dne, 3. junija 1661, ko sta pogodbo o triletnem zakupu sklenila Palmburg in baron Löwenburg (prav tam, pag. 3/Nr.3), je Löwenburg izstavil Palmburgu obligacijo zaradi od­stopa stanovske pravice za gospostvo Gamberk, prevzete od Karla Valvasorja, v višini dobrih 9.451 goldinarjev (prav tam,pag. 4/Nr. 5). Na podlagi navedenih regestov v Palmburgo­vem zapuščinskem inventarju in Valvasorjeve navedbe v Slavi je Janez Vajkard v opisu Gamberka spretno navedel, da je Gamberk »potem prišel« v njegove roke (gelangte sie an), ni pa kot gospodarja v vmesnem času – med svojim očetom Jernejem in baronom Löwenburgom – omenil ne polbrata Karla ne Palmburga.358 Löwenburg je de­jansko vseskozi, še dobro desetletje, ostajal le zakupnik Gamberka.359 Karlu je po izgubi Gamberka ostala bližnja rodnaMedija skupaj z obveznostmi do sorojencev. Nič ne kaže,da bi se z mlado družino veliko zadrževal na obeh zasav­skih gradovih, saj so se mu vsi otroci večinoma rojeva­li v Ljubljani,360 kjer se je ambiciozni Karel nato središestdesetih let voljno vpregel v deželne javne funkcije.361 Gospodarstvo na Gamberku ali nemara kar na obeh po­sestih je po vsem sodeč prepuščal neporočenemu bratuFrancu Adamu, umrlemu že leta 1663.362 Gospodinjstvona domačem medijskem gradu pa je najbrž tudi po ma­čehini smrti (1657) ostalo na plečih polihistorjeve nepo­ročene polsestre Marije Klare, ki je v bolezni skrbela žeza mačeho, polihistorjevo mater.363 Kdo vse je prebivalna Mediji ter kakšno vzdušje in razmere so vladali nagradu po smrti matere oziroma mačehe Ane Marije, palahko spričo skopih virov le domnevamo. Ni potrjeno, da bi mladi Janez Vajkard Valvasor kdajprebival pri bratu Karlu na bližnjem Gamberku. Opisdogodka, ki se je zgodil eno leto po dogodku »pred pri­bližno 29 ali 30 leti« in malo preden se je mladenič od­pravil na večletno potovanje, ne daje najbolj natančneinformacije o tem, kaj pomeni: »ko sem bil ravno doma«(als ich damals eben daheim war). Čeprav je Karel tedajupravljal Gamberk in bil »naš jerob ali varuh«, kot gaJanez Vajkard imenuje v zvezi s tem dogodkom, je bil (gl. naslednjo opombo), je M. Smole zapisala, da je gospostvo leta 1661 pripadalo Antonu baronu Löwenburgu (Leuenbur­gu) (Smole, Graščine, str. 150), dejansko pa ga je imel odtlej le v zakupu. 9.451 goldinarjev Karla Valvasorja je vsota, ki jo je pl. Palmburg moral plačati Karlu (kot preostanek) po pre­vzemu stanovske pravice nad Gamberkom. Ker je leta 1664 umrl, se je izplačilo zavleklo vsaj do leta 1667 (ARS, AS 306,Ograjno sodišče za Kranjsko, knj. 14, protokoli 1664–1667, s.p., 10. 12. 1664, 27. 8. 1665, 9. 12. 1666). 358 Valvasor, Die Ehre XI, str. 159. 359 Kot zakupnika ga srečujemo vse do konca leta 1673 (ARS,AS 306, Ograjno sodišče za Kranjsko, knj. 14, protokoli 1664–1667, s. p., 16. 1. 1665; ARS, AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I. reg., šk. 810, fasc. 543d, kopialne knjige poverje­niškega urada, 1675–1676, 4. 12. 1675). 360 Gl. op. 264. – Da se je Karel zadrževal na Gamberku, je iz­pričano le za jesen 1654, ko je čemšeniški mitničar tja poslal k njemu svojega glasnika (gl. op. 349). 361 Karlova prva pomembna funkcija je bila član poverjeniškega urada kranjskih deželnih stanov. Za poverjenika iz viteških vrst so ga prvič izvolili 12. februarja 1665 (ARS, AS 2, De­želni stanovi za Kranjsko, I. reg., šk. 897, sejni zapisniki 23,1663–1665, fol. 181). 362 Gl. op. 349. – Na Gamberku je bil Franc Adam Valvasor vsaj še spomladi 1658, saj naj bi po besedah mitničarja Hansa Textorja temu vse dotlej kontinuirano grozil (StLA, IÖ HK,1658–IV–32, 11. 4. 1658). Textorjev dopis z dne 6. oktobra 1658 pravi, da na dva ukaza štiri leta ni odgovoril, pa tudi v dopisu 29. marca 1659 pri omembi Franca Adama ne navaja,da bi medtem umrl (StLA, IÖ HK, 1659–I–25, 6. 10. 1658, 29. 3. 1659). Po sekundarnem viru je Franc Adam Valvasor umrl marca 1663 v Celju (Witting, Beiträge zur Genealogie (1894), str. 143). 363 Gl. op. 277. vendar hkrati tudi gospodar Medije. »Biti doma« se jev ožjem smislu vsekakor nanašalo na medijski grad, vširšem pa na domače kraje okoli Medije in Gamberka.Janez Vajkard je bil tedaj, nekega jesenskega popoldne­va – najverjetneje leta 1659 – priča čudežnemu izgino­tju kmečkega fanta Ahaca iz gamberške grajske ječe.364 Kod je sedemnajstletnik sicer hodil v tistih letih, da je bil»ravno doma«, ne vemo natanko. Zelo verjetno je šlo zavmesni čas – tedne ali mesece – med zaključkom šolanjapri ljubljanskih jezuitih in odhodom na večletno poto­vanje, saj je zgodbo o pobeglem Ahacu sklenil z bese­dami: »kmalu nato sem namreč odpotoval in me več letni bilo doma«.365 Lahko pa bi, kot bomo videli, potovalže dotlej in bil »ravno doma« med dvema potovanjema. Doma na Mediji in na Gamberku so mladeniča ob doseženi primerni starosti seveda začeli voditi na lov,kar je pač sodilo k standardni plemiški »izobrazbi«, ven­dar Valvasor v Slavi nikjer ne pokaže prevelike vneme za pogon divjadi. Omemb lova je malo,366 kakšno stali­šče je imel Janez Vajkard do prevelike lovske strasti, pa zelo jasno izhaja iz XIV. knjige, kjer pri obravnavi pozne antike mimogrede ošvrkne nezmerne lovske strasti in druga naslajanja velikih dvorov. Prve naj bi bile med ne ravno najmanjšimi vzroki, da je »naša draga Nemčija nekaj časa sem potrebovala toliko potrpljenja nasproti marsikateremu tujemu potentatu«.367 Povsem nedokumentirano, tudi v Slavi, je veliko pomembnejše vprašanje, kje je Valvasor pridobil prve vojaške oziroma borilne veščine, še doma na Kranjskem ali šele med prvimi potovanji? Po njegovem opisu navad kranjskih plemičev je bilo vojaško urjenje na prvem me­stu, pred nabiranjem izkušenj v tujih deželah.368 Vse­kakor je imel za seboj dovolj vojaškega znanja, da se je pri 22-ih ali najpozneje 23-ih lahko pridružil kranjskim prostovoljcem, ki so odjezdili v četrto habsburško vojno s Turki (1663–1664).369 Očitno pa se mu med urjenjem,drugače kot med vojno, ni dogajalo nič tako zanimive­ga, da bi te svoje izkušnje vsaj mimogrede omenil. Mo­žnosti zanje ni manjkalo ne v rodni deželi ne tam, kjer je potoval, četudi ravno za prva potovanja ne vemo, kje se je zadrževal. Ko se je 18- ali 19-letni Janez Vajkard Valvasor od­pravil na pot v tujino, kar je bilo za plemiške mladeni­če zelo običajna »šola za življenje«, se je na neki način pr vič poslovil od mladosti, od tistega njenega dela, v katerem je užival v svobodi in brezskrbnosti, ki ju je omejevala tako rekoč le šola. Materialno dobro pre­skrbljen in v šolskih letih v Ljubljani kot zunanji dijak nevezan na hišni red seminarja ni imel posebnih skrbi,z učenjem najbrž (skoraj) nobenih težav, časa za »raz­iskovanje« sveta okoli sebe pa na pretek. Tako je bilo zlasti do leta 1657, ko mu je pri šestnajstih umrla mati in je skupaj s petimi še nedoraslimi sorojenci, štirimi mlajšimi od sebe, postal popolna sirota pod varuštvom polbrata Karla. 364 Valvasor, Die Ehre XI, str. 161–162; o lastništvu Medije: prav tam, str. 165. 365 Prav tam, str. 162. 366 Prim. Gratzy, Repertorium, str. 34. 367 Valvasor, Die Ehre XIV, str. 174. 368 Gl. op. 397. 369 Valvasor, Die Ehre XV, str. 601. 2.4 Leta mladostnih potovanj (1659/60–1671) – šola za življenje Preden pospremimo Valvasorja na njegova mla­dostna potovanja, ki so trajala več kot desetletje –vključno z vsaj dvema vmesnima »postankoma« domana Kranjskem –, se pomudimo pri ne nepomembnihvprašanjih: kako je polihistor v Slavi datiral dogodke iz svojega življenja in s kakšnimi težavami se je tre­ba spopadati, če želimo na podlagi tovrstnih pričevanjpriti do »univerzalne« kronologije »Anno Domini 16...«. Zelo redko je namreč postregel z letnico, kaj šele znatančnim datumom. Tista štiri že znana osebna priče­vanja, ki edina segajo še v čas otroštva in šolanja, so in­dikativni primeri, kako je kronološko umeščal dogodkeiz polpretekle dobe in tudi kako je nasploh razmišljal včasovnih kategorijah. V Slavi največkrat ni v ospredjunatančna kronologija, temveč poanta zgodbe. Časov­na dimenzija ima pri tem enkrat večjo, drugič manjšovlogo. O odstrelu medveda na Gamberku, česar se je izotroštva še sam spominjal, denimo pravi: »ko je bil mojpokojni oče imetnik tega gospostva«.370 Nikjer ne pove,kdaj je oče Jernej Valvasor umrl – leta 1651 –, ampaklahko iz opisa Gamberka povzamemo zgolj, da se je tozgodilo po letu 1641, ko je Jernej gospostvo kupil,371 in najpozneje leta 1660. »Pred približno 29 ali 30 leti«je namreč Gamberk v imenu otrok kot njihov varuhupravljal že najstarejši brat Karel.372 Toliko, če bi biliodvisni samo od polihistorjevih besed. Alternativnodatiranje »pred toliko ali toliko leti« je pri Valvasorjunasploh zelo pogosto, tako kot drugi način datiranja:»pred približno toliko leti«. Takšno formulacijo najde­mo pri tretjem Valvasorjevem dogodku iz otroških ozi­roma šolskih let: »pred približno štiriintridesetimi leti«,s pojasnilom »ko sem v Ljubljani še študiral«. Podobnokot prvi je enigmatičen četrti osebni spomin na ta čas,ki vsebuje celo več časovnih »neznank«: neki fant si jezačel »v četrti šoli, sintaksi«, v telo zabadati iglo in je stem nadaljeval »dve ali tri leta«, dokler mu ni takšnegapočetja prepovedal »naš profesor v peti šoli, namreč na poetiki«.373 Takšne načine datiranja srečujemo tudi za poznejši čas, najsi govori Valvasor o sebi ali o čem drugem iz polpretekle dobe. Kot bomo videli pri obravnavi nje­govih mladostnih potovanj, zaradi tega ni lahko ugo­toviti, katerega leta se je kaj dogajalo. Še več, tudi ko gre za datiranje, natančno do leta – npr. »pred 22 leti«,ne moremo biti gotovi, od katerega leta je štel časov­no oddaljenost, od leta izida Slave vojvodine Kranjske 1689 ali že od prejšnjega leta, ko je dobršen del bese­dila nastal. Zgoraj navedeni primeri so vsi iz XI. knjige,ki je bila potrjeno dokončana šele leta 1689 in ni bila stiskana pred sredo leta,374 vendar se čas njenega nasta­ 370 Valvasor, Die Ehre XI, str. 162. 371 Prav tam, str. 159. 372 Prav tam, str. 161. 373 Prav tam. str. 86–87. 374 V III. delu Slave, ki kot zadnjo vključuje XI. knjigo, je naj­mlajši datum 26. marec 1689 ( Valvasor, Die Ehre X, str. 392), nekajkrat pa je govor o »tem letu 1689« (Reisp, Kranjski po­lihistor, str. 329, op. 125). Na podlagi podatkov o uvozu Slave na Kranjsko je Radics sklepal, da je bil III. del lahko 16. julija 1689 komajda pripravljen za transport iz Nürnberga (Radics, janja razkrije v navedbah, kot je ta, da so polihistorjevo prvo ženo položili v rodbinsko grobnico na Mediji »šele pred enim letom«.375 Ker je iz njegovega pisanja znan datum ženine smrti 25. april 1687,376 čas smrti pa potr­jujejo tudi drugi viri,377 je torej v tem primeru izhodišče perspektive gledanja v preteklost leto 1688, ne 1689.Kronologija je nazorna in povsem jasna v zapisu v III.knjigi Slave: »Zdaj, ko to pišem, še niso minila tri leta,odkar sem bil v Rimskem cesarstvu (leta 1685) ...«.378 Datiranje tako z letnico kot s časovno oddaljenostjo je več kot dobrodošlo in obenem zelo redko. Leto nastan­ka konkretnega zapisa o potovanju, 1688, je prav tako dokazljivo, četudi posredno. Še pred koncem zime tega leta, 8. marca, je Valvasor namreč že prebiral pole (delal korekture) IV. knjige. O tem poroča v XI. knjigi v zvezi z nekim nenavadnim pripetljajem. Najbrž tudi zato, ker hoče biti zaradi pomena dramatičnega dogodka karseda eksakten in verodostojen, navaja datum z letnico, ne pa ohlapnejše formulacije »prejšnje leto« ali »letos«.379 Vse druge datacije – »pred toliko leti«, »pred toliko ali toliko leti«, »pred približno toliko leti«, »pred več kot toliko leti« in podobno – zahtevajo preveritev z refe­renčnimi viri, ki pa jih največkrat nimamo, še posebej ne za Valvasorjeva doživetja zunaj Kranjske, ki se v veliki meri nanašajo prav na mladostna potovanja. Tudi če bi preverili vse, kar je v Slavi datirano na način »pred [...] leti«, in naredili statistiko, kolikokrat je za izhodišče vzel leto 1689 in kolikokrat leto 1688, problem še ve­dno ne bi bil rešen. Univerzalnega vzorca, uporabnega za preračunavanje, namreč ni. Za prav vsak dogodek,ki ni datiran do dneva natanko in ga želimo povezati z letnico, je treba poiskati posredni ali neposredni re­ferenčni vir. Postavlja se vprašanje, zakaj je Valvasor uporabljal takšne načine datiranja. V poštev pride več možnosti,ki so vse odvisne od konteksta: 1) polihistor pozna leto in celo datum, a ju zaradi majhne pomembnosti časov­ne perspektive glede na ubesedeno vsebino ne zapiše,ampak namesto tega uporabi ohlapnejšo formulacijo »pred 22 leti«, »pred približno 22 leti«; 2) ker za določe­no stvar ni povsem prepričan, kdaj se je zgodila, navede »pred približno 20 leti«; 3) zaveda se, da je točna data­cija na način »pred [...] leti« problematična, ker je med zapisom (1688) in letnico izida Slave (1689) časovna razlika, zato se zavaruje z relativiziranjem – »približno toliko let«, »toliko ali toliko let«, npr. »pred približno 19 leti«, »pred 24 ali 25 leti«; 4) k enakemu načinu datira­nja se zateče, ker so določen proces, postopek ali doga­janje trajali daljši čas, npr. celo leto ali več mesecev; 5) gre za oddaljeno daljše trajanje, Valvasor sicer ve za leta,a zaradi njihove nepomembnosti z vidika posredovanja informacije napiše: »tega je že več kot 20 let«. Skrat­ka: »približno« in »ali–ali« sta najpogostejši formulaci­ji, uporabljeni zaradi negotovega izhodišča (leto 1688 Valvasor-Studien XIII, str. 2403). Prim. Reisp, Kranjski poli­histor, str. 258–259. 375 Valvasor, Die Ehre XI, str. 164. 376 Valvasor, Die Ehre IX, str. 109. 377 O smrti prve žene v aprilu in o svoji vnovični poroki je pi­sal tajniku londonske Kraljevske družbe 17. novembra 1687 (Reisp, Korespondenca, str. 51, 70). 378 Valvasor, Die Ehre III, str. 415. 379 Valvasor, Die Ehre XI, str. 71. oziroma 1689), »ali–ali« pa lahko pomeni tudi trajanje od–do. Valvasorjevo najbolj »skrivnostno« življenjsko obdobje je čas njegovih mladostnih potovanj od kon­ca petdesetih ali začetka šestdesetih let do začetka se­demdesetih let 17. stoletja. Sodobnih pričevanj o njem v tem času namreč ne poznamo. Vse, kar je o potovanjih in vmesnih postankih doma znanega, izvira iz njegovih lastnih zapisov, raztresenih po Slavi vojvodine Kranjske,ter manj določno iz pisem tajniku londonske Kraljevske družbe, oboje pa je šele iz osemdesetih let. Oba polihi­storjeva življenjepisca Radics in Reisp sta sicer njegova mladostna potovanja obravnavala zelo natančno, vendar v Radicsevem precej smelem poskusu rekonstrukcije vr­sta sklepanj in trditev ni podprta z dokazi. Ne eden ne drugi tudi nista poskušala odgovoriti na vprašanje, kako se je Janez Vajkard na poti vzdrževal.380 Ko se je odpravil na svoje prvo potovanje v tujino,naj bi po Radiscu štel 18 let,381 kar pomeni, da bi moral na pot odriniti leta 1659. Sam je slovo od doma – prvo ali že drugo? – umestil v daljšo pripoved o kmečkem fantu, ki je čudežno ušel iz ječe v grajskem stolpu na Gamberku. Dogodku je bil priča, pripetil pa se je »ne­kega jesenskega dne popoldne, ko sem bil ravno doma«.Pred prijetjem in pobegom se je fant, po imenu Ahac,»celo leto« skrival v gozdovih, in sicer potem ko je »pred približno 29 ali 30 leti« našel zaklad in si s tem nako­pal težave, da so ga gamberški sodni hlapci začeli iskati.Nadaljevanja zgodbe po pobegu iz zapora Janez Vajkard ni poznal, kajti »kmalu nato sem namreč odpotoval in me nekaj let ni bilo doma (etliche Jahre ausblieb)«.382 Če smo povsem natančni, je torej od Ahačevega pobega iz ječe do trenutka, ko je Valvasor o tem poročal, minilo eno leto manj, potemtakem »približno 28 ali 29 let«.Zanesljive časovnice nam ni dal, saj je čas kar dvakrat relativiziral (približno, ali) zato pa lahko iz povedanega sklepamo, da je bil na potovanju neprekinjeno nekaj let.Jesenski čas sicer ni primeren za odhod na pot in formu­lacijo »kmalu nato« lahko razumemo tudi kot nasled­nje leto spomladi. Dve neznanki dodatno motita preračunavanje let,kot jih je navedel polihistor. Prva je zajeta v formulaciji »približno«, ko je govor o najdbi zaklada »pred pribli­žno 29 ali 30 leti«, druga pa ta, da ne vemo, ali je bil Janez Vajkard »ravno doma« pred odhodom na prvo potovanje ali že po vmesni vrnitvi, preden je spet odpo­toval, tokrat za več let. Kdaj se je najditelj zaklada Ahac leto dni skrival pred prijetjem in nato »nekega jesen­skega dne« pobegnil iz gamberške grajske ječe, lahko datiramo do dve leti natančno le, če odmislimo Valva­sorjevo relativiziranje s »približno«. Druga špekulacija bo predvidevanje, da je Valvasor po Ahačevem pobegu šele začel potovati. Kakor koli, Janez Vajkard ni mogel na pot pred jese­njo 1658, tj. trideset let pred letom 1688, ko je verjetno pisal o Gamberku (tega leta je namreč zanesljivo nastal opis Medije, ki v XI. knjigi Slave neposredno sledi opi­ 380 Radics, Die Reisen des Freiherrn von Valvasor; isti, Johann Weikhard, str. 67–79; Reisp, Mladostna potovanja, str. 99– 107; isti, Kranjski polihistor, str. 78–89. 381 Radics, Johann Weikhard, str. 69. 382 Valvasor, Die Ehre XI, str. 161–162. su Gamberka),383 lahko pa bi se odpravil zdoma 29 let pred jesenjo 1688, tj. jeseni 1659. Če vzamemo za sko­raj nesporno izhodišče časovne perspektive leto 1688, bi namreč tedaj minilo največ 30 let, odkar je Ahac našel zaklad (1658), in največ 29 od njegovega prijetja in po­bega (jeseni 1659). Tudi 28 let od zadnjega dogodka (gledano iz iste perspektive), je še sprejemljivo – leto 1660, ne pa 28 let, računano od izida Slave leta 1689,tj. leto 1661. Polihistorjev polbrat Karel Valvasor je na­mreč Gamberk najverjetneje izgubil in zapustil še v prvi polovici leta 1660 ali celo že leta 1659,384 Janez Vajkard pa piše, da je Ahaca »pred približno 29 ali 30 leti« za­čel iskati še Karel,385 takratni zemljiški in deželskosodni gospod. A nato ne pove, ali je Karel leto dni pozneje, ko so sodni hlapci fanta ujeli, še upravljal z Gamberkom.Janez Vajkard je kronologijo bržkone poznal, a se mu ni zdelo ne primerno ne potrebno, da bi čudežni dogodek,pobeg kmečkega fanta iz ječe, pospremil z natančnoletnico. Vsekakor je bil Valvasor 15. avgusta 1659, na dan vpisa v Marijino kongregacijo, še v deželi. Če je bil pri­ča zadnjemu gamberškemu dogodku jeseni tistega leta in je »kmalu nato odpotoval«, je torej odrinil na pot še konec leta 1659 ali naslednje leto, in to na prvo poto­vanje, ki je, sodeč po njegovih besedah, trajalo nepreki­njeno več let. Lahko pa bi končal gimnazijo tudi šele leta 1660 – kar je, kot smo videli, manj verjetno – in potemtakem ne bi mogel odpotovati pred jesenjo tega leta. Zadnje se ne ujema najbolje z navedbo, da je kmalu zatem odšel in ga »več let ni bilo doma«. Leta 1663 ali najpozneje spomladi 1664 je namreč potrjeno odšel v vojno skupaj s kranjskimi prostovoljci. A morda se je tedaj na Kranjskem pomudil le kratek čas, toliko da se je pripravil na ponovni odhod, v »več let« odsotnosti pa je zato vključil tudi sodelovanje v vojni. Manj trdno oporo za ugotavljanje odhoda na prvo daljše potovanje ponu­ja opis zgodbe o nenadni smrti baronice Ruessenstein,hčerke njegovega krstnega botra, ki je preminila »pred približno tridesetimi leti«.386 Zgodbo bi namreč lahko slišal pozneje in ne nujno, ko je še bil na Kranjskem, saj je v strmolskem gradu, kot izhaja iz opisa, strašilo še v času, ko je pisal Slavo vojvodine Kranjske.387 Reisp (1983) se je pri določitvi časa, ki ga je mlade­nič preživel na potovanjih, oprl v prvi vrsti na dve Val­vasorjevi pismi tajniku Kraljevske družbe v Londonu Thomasu Galu (Gale) iz srede osemdesetih let, po kate­rih naj bi Valvasor zunaj domovine popotoval štirinajst let.388 Čeprav je Reisp navedbi interpretiral tako, da je šlo »v celem« za 14 let, je v nadaljevanju vendarle vsa leta strnil v čas pred poroko, saj je sklenil: »Iz tega lahko izračunamo, da je Janez Vajkard končal šolanje v svojem 383 Valvasor namreč pravi, da so njegovo prejšnjo ženo položili v medijsko kapelo »šele pred enim letom« (Valvasor, Die Ehre XI, str. 164). Ana Rozina, rojena Graffenweger, je umrla 25. aprila 1687, 20. julija istega leta pa se je vdovec vnovič poročil (navedbi o smrti in vnovični poroki na rodovnem deblu v IX. knjigi Slave, str. 109, objava poročne pogodbe: Kaspret, Ženit­ ni dogovor, str. 186–189). 384 Gl. op. 355. 385 Valvasor, Die Ehre XI, str. 161. 386 Gl. op. 87. 387 Valvasor, Die Ehre XI, str. 562. 388 Reisp, Kranjski polihistor, str. 78. sedemnajstem letu in bil nato od jeseni 1658 do 1672 v glavnem zdoma.«389 Takšno sklepanje se je pozneje pokazalo kot napačno. Ko je namreč prišla na površje ugotovitev, da je bil Valvasor jeseni 1671 že na Kranj­skem (prošnja in dekret o čakarini), je Reisp čas nje­govih mladostnih potovanj pomaknil navzdol (2005):končala se niso leta 1672, temveč pred 9. oktobrom 1671. Skladno s tem je popravil tudi njihov začetek: »S tem v zvezi je letnica začetka potovanj 1658 bolj stvarna od letnice 1659.«390 Da bi se mu izšlo 14-letno trajanje potovanj, je uporabil naslednji argument (1997): »Po teh podatkih bi se polna leta mladostnih potovanj res iztekla leta 1672, število letnic [sic!] pa doseže vsoto 14 že 1671.«391 Valvasor naj bi bil namreč zdoma od jeseni 1658, vendar je Reispa ob nekoliko prikrojenem izraču­nu, da so s 14 leti mišljena koledarska leta 1658–1671,nekaj še vedno upravičeno motilo: »Po drugi strani pa je treba navesti, da je bil na novo vpisan – ali pa so ga na novo vpisali – med člane jezuitske kongregacije Marije Vnebovzete šele leta 1659.«392 Tedaj, na praznik Marijinega vnebovzetja, je bil Valvasor vsekakor še na Kranjskem. Član kongregacije bi lahko namreč le izjemoma postal v odsotnosti, brez iniciacijskega obreda, poleg tega pa se 15. avgusta še ni končalo šolsko leto. Doma ga spet najdemo jeseni 1671, ko od vrnitve ni moglo miniti veliko časa, saj naj bi istega leta v Bambergu izdal neko knjižico.393 Ker jegamberška zgodba postavljena v jesenski čas, se torej na pot ni odpravil pred jesenjo 1659. Med enim in drugim zapisom je tako minilo le dvanajst let. Se je torej Janez Vajkard v dveh pismih v London 1685 in 1686 zmotil,ko je navedel, da je bil iz dežele odsoten štirinajst let? Nikakor ne. Navedbi sta Reispa zavedli, saj Valvasor ni­kjer ne pravi, da so v skupno 14 let zajeta samo njegova mladostna potovanja. V resnici je v njih upošteval tudi čas, ki ga je zunaj Kranjske preživel pozneje in o kate­rem imamo več konkretnih pričevanj – šlo je za nekaj­krat po več tednov ali mesecev394 –, med mladostnimi potovanji pa se je vsaj enkrat, če ne večkrat, za nekaj časa vrnil na Kranjsko. Potovanj v mladih letih, pred poroko, je bilo torej za kakšni dve ali celo tri leta manj,kot je menil Reisp. Glede na Valvasorjevo včlanitev v Marijino kongregacijo avgusta 1659 se njegovo prvo 389 Prav tam, str. 78–79. 390 Reisp, Novejša spoznanja, str. 13. Prim. Reisp, Nekaj dopol­nil, str. 575. 391 Reisp, Nekaj dopolnil, str. 576. 392 Prav tam. 393 Valvasor, Die Ehre VI, str. 368. 394 Valvasorjeva daljša potovanja zunaj dežele po poroki (1672) so bila: okoli leta 1679 v Benetke, okoli 1683 in 1685 v Nem­čijo, po letu 1689, nedolgo pred smrtjo, pa v Lyon ( Valvasor,Die Ehre XI, str. 92, 93; III, str. 405; Reisp, Kranjski polihistor,str. 88, 154; Reisp, Neznani epitaf, str. 347–348). Poleg tega je leta 1683 več mesecev preživel na vojaškem pohodu na Šta­jersko ( Valvasor, Die Ehre XV, str. 604–605; Reisp, Kranjski polihistor, str. 164–167). Leta 1686 piše v pismu T. Galu o svoji večtedenski odsotnosti (trajala je najmanj štiri tedne),zato je šlo verjetno prav tako za potovanje zunaj dežele(Reisp, Korespondenca, str. 39, 43), v drugem pismu istemu naslovniku leta 1687 pa pravi, da je bil pred nedavnim na Hrvaškem (prav tam, str. 51, 70). V 14 let, preživetih na po­tovanjih zunaj Kranjske, je vštet čas pred 3. decembrom 1685,ko je nastalo prvo pismo Galu. mladostno potovanje ni začelo pred jesenjo istega leta,pred koncem šole, zadnje pa se je končalo najpozneje v začetku jeseni 1671. Potem ko je bil leta 1670 potrjeno še zdoma, v južni Franciji, in naj bi dal leta 1671 v Bam­bergu natisniti neko knjižico, svoj knjižni prvenec,395 se torej na Kranjsko ni vrnil veliko prej, kot se je s prošnjo za čakarino obrnil na deželne stanove. Prošnjo več pro­silcev so deželni stanovi obravnavali 9. oktobra 1671.396 Morda se je Valvasor znašel doma komaj nekaj dni predtem, saj si ga zelo težko predstavljamo kot brezdel­nega mladeniča brez načrtov, ali pa je prošnjo oddal v njegovem imenu kateri od bratov, še preden se je Janez Vajkard vrnil. Vrhu tega je tridesetletnik, če se je hotel v deželi ustaliti, potreboval denar. In čakarina je tako rekoč samo čakala nanj, da jo pobere. Kako in kje je Valvasor preživljal prva leta po konča­ni jezuitski gimnaziji, ko ga »nekaj let ni bilo doma«, je zavito v popolno temo. Gre za najmanj znano obdobje njegovega življenja, saj vemo samo to, da Janeza Vajkar­da ne smemo iskati na Kranjskem, ne pa tudi, kje vse se je zadrževal. Lahko le sklepamo, kje bi lahko bil in kaj je dvajsetletni mladenič tam počel. Ni dvoma, da si je izbral prvo od obeh poti, o katerih govori v VI. knjigi Slave, ko v razdelku o načinu življenja kranjskega plem­stva in meščanstva opisuje plemiško mladino. Ta pot je bila vojaško urjenje in potovanje v tuje dežele. O nava­dah plemstva je namreč zapisal: »Plemstvo se vzdržuje s svojimi posestmi, ali pa, če teh nima, s svojim mečem v službi najvišjega poglavarja. Vendar imajo tako tisti,ki so gosposkega stanu, kakor [nižji] plemiči navado,da svojo mladost ozaljšajo s svobodnimi umetnostmi in služijo [Ateni] Paladi, pri tem se z leti (mit zuwachsen­den Jahren) usposobijo v viteških vajah, nato pa potuje­jo po tujih deželah, zlasti po Italiji in Franciji, da bi se nekoč povzpeli bodisi do uglednega vojaškega položaja (mislim do imenitne vojaške stopnje) bodisi do svetlih vladnih dostojanstev in bleščečih častnih služb ali tudi,da bi lahko dosegli poseben ugled tako s konico peresa kot s konico meča, torej z obema. Bližina Italije jim po­nuja tudi lepo priložnost in udobnost za potovanje (zur Peregrination). Ko na ta način naložijo in porabijo svojo prvo in prosto (samsko) mladost, skušajo priti do časti ali na velikih dvorih ali na bojnem polju in opravljati primerno službo bodisi pri deželni vladi bodisi v vojski.[...] Drugi pa, ki so bolj nagnjeni k zasebnemu življenju,se zabavajo z viteškim lovom in uživajo lepe dohodke svojih dednih posesti ali pa, če so pobožnega in miro­ljubnega značaja, vstopijo v kak odličen red, predvsem v bernardinskega [cistercijanskega] in benediktinskega.« Neposredno zatem je Valvasor pri opisovanju navad meščanov opozoril na skupne poteze, ki del meščanstva najbolj povezujejo s plemstvom. Mnogi meščani dajo namreč svoje otroke prav tako študirat in v ta namen so v deželi ustanovljeni seminarji in šole, zlasti v jezuitskih kolegijih. Zgovorno je nadaljevanje: »Ko si tu pridobijo dobro osnovo, se nekateri odpravijo na visoke šole ali pa,kot že rečeno, uporabijo za akademijo potovanje v tuje omikane dežele.«397 395 Reisp, Kranjski polihistor, str. 85–87. 396 ARS, AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I. reg., šk. 900, sejni zapisniki 26, 1671–1677, fol. 25. 397 Valvasor, Die Ehre VI, str. 342. Reisp je poudaril, da je Valvasor sledil tedanjim na­vadam plemiških sinov, ki so se izpopolnjevali v vojaških veščinah in nato potovali v tuje dežele, oboje iz karier­nih razlogov. Po njegovem Valvasor ni iskal nadaljnje izobrazbe na univerzi, »kar je morda tudi eden od razlo­gov, da je ohranil in razvil značilne lastnosti samosvoje,duhovno neodvisne osebnosti«.398 Kakor koli, tega, ali se je kdaj kje daleč od doma vpisal na kakšno univerzo ali vsaj poslušal predavanja, ne vemo z gotovostjo. Nje­gov tak ali drugačen stik z univerzitetno sfero ni izklju­čen in Valvasorjev molk je lahko v tem pogledu »zlato«.Poleg tega je Reisp spomnil na Adama Sebastjana pl. Siezenheima, v Ljubljani živečega uradnika, ki je dal leta 1659 v Münchnu natisniti delo o vzgoji plemiške mladine. Knjigo opisuje Valvasor pri obravnavi kranj­skih piscev v VI. knjigi Slave, vendar ne »zelo obsežno«,kot je zapisal Reisp, ki je bil mnenja, da je mladi Ja­nez Vajkard »po vsej verjetnosti avtorja in to njegovo delo že poznal, preden se je odpravil na svoje veliko potovanje.«399 Ker ni šel na pot pred jesenjo 1659, je Siezenheimov »priročnik« utegnil prebirati res še v letu izida. Na knjigo je opozoril že Radics, še posebej na tre­tji del, ki obravnava potovanja v tuje dežele. Prepoznal je štiri stvari, ki naredijo plemiča previdnega v življenju in govorjenju, etičnega pri poslih in sposobnega za vo­denje. To so: opravljanje pomembnih poslov, prenašanje velikih naporov in dela, branje številnih knjig in premi­šljena potovanja v tuje dežele. Začetek potovanj naj bi bil škodljiv, preden se mladenič v domovini dovolj ne pouči, priporočljiv pri dvajsetih oziroma ne prej kot po dopolnjenem 18. letu. In Radics je ugotavljal, da je imel Valvasor ob odhodu zdoma ravno 18 let. Siezenheim je razlikoval tri poglavitne namene potovanj. Prvi je daljše zadrževanje na krajih, znanih po umetnostnih in na­ravnih znamenitostih. Mladenič naj bi obiskal vse javne zgradbe, kraljeve in knežje palače, veličastne templje,velika gledališča, mestne hiše, trge, mostove itd. in si ogledal vse lepote narave od gora, jam, slapov in drugih redkosti, »katerih poznavanje privede pri diskurzih po­gosto do koristnega udobja«. Še koristnejši in zelo po­treben je drugi poglavitni namen potovanj: da namreč mladi plemič poleg ogledovanj in vaj v viteškem urjenju »izdatno natovori svoj razum« z redkimi umetnostmi in skrivnimi znanostmi. Tako naj bi poleg umetelne­ga sabljanja, jezdenja in plesa pridobil veščine spodob­nega in jasnega izražanja, zapopadel različne jezike z njihovimi pravilnimi poudarki in izgovorjavo, se vadil 398 Reisp, Kranjski polihistor, str. 78. 399 Prav tam, str. 78. – Pri tem je prišel njegov življenjepisec sam s seboj v nasprotje, saj je Siezenheimovo »Na novo osvetljeno vzgojno zrcalo plemiške mladine« izšlo leta 1659, Valvasor pa naj bi bil »v glavnem zdoma« že od jeseni 1658«. Iz Val­vasorjevega komentarja bi po Reispu sklepali, da je bil poli­histor nekoliko seznanjen tudi z osebnimi razmerami avtorja in bi utegnil biti pozneje povezan z njegovim sinom, jezuitom Francem. Siezenheimovega sina Franca (1658, Ljubljana – 1714, prav tam), slovenskega pridigarja in nazadnje vodje (re­gensa) ljubljanskega semenišča (Miklavčič, Siezenheim(b) Adam Boštjan, str. 307), ima literarnozgodovinska stroka za možnega pisca prve slovenske pesniške poslanice, objavlje­ne pred uvodom v Valvasorjevo Slavo (1689) in podpisane(s psevdonimom) Jožef Sisentschelli (Miklavčič, Sisentschelli (Sisenthal, Zizenčeli) Jožef, str. 320). Prim. Reisp, Kranjski polihistor, str. 297, op. 15. v vseh vrstah vokalne in instrumentalne glasbe, pridno raziskoval osnove zemljemerstva in šestila, se naučil ri­sanja, ki daje vsem umetnostim najboljšo luč, in sledil tovrstnim »plemiškim znanostim« (veščinam). Tretji in zadnji poglavitni namen, ki naj bi ga plemiška mladina posebej upoštevala, pa je »notranjost« (das Innerliche). Spoznati mora notranjo ureditev dežel, ali je v njih ve­liko učenjakov, kakšno je stanje trdnjav, dostop do de­žele, kakšne so navade ljudstev in drugo, kar je mogoče izvedeti od razumnih, odličnih in izkušenih ljudi. S tem mladi plemič ostri svoj um in se usposablja za bodoče vodstvene službe, funkcije in časti. Upoštevanje teh treh poglavitnih namenov je po Siezenheimu neprimerno bolj v čast, kakor če mladenič po vrnitvi ne zna povedati drugega kot o dobri pijači in hrani, udobnih gostiščih,plesiščih in gledališčih ter o ženskah sumljivega slove­sa.400 Kar je na Kranjsko priseljeni Siezenheim polagal potujoči mladini na srce, je bil ideal, nasprotje pogosto drugačne realnosti. Radics je ob tem zapisal, da se zdi,kot bi Janez Vajkard Valvasor potoval »po predpisih« gospoda Siezenheima, a vendar naj bi bile samo njegove lastne dispozicije tiste, ki so privedle do skladnosti med dobro teorijo pisca Siezenheima in polihistorjevo prak­so.401 Seveda ne vemo, ali ni mladi kranjski plemič na poti kdaj vendarle malce ušel z vajeti. Tega v Slavi voj­vodine Kranjske svojim sodobnikom in zanamcem razu­mljivo ni zaupal. A naj bo kakor koli, nobenega dvoma ni, da se je Valvasor na »študijskih potovanjih« nadpov­prečno trudil pridobiti veščin in znanja. Dobro desetle­tje na tujem ga je dokončno oblikovalo kot osebnost, ki je lahko po vrnitvi na Kranjsko dala svoji domovini kar največ, kar je zmogla. »Dolgo desetletje« Valvasorjevega bivanja na tujem,med letoma 1659/60 in 1671 lahko razdelimo v tri ali štiri obdobja. Prvo je po njegovih lastnih besedah tra­jalo nekaj let, v katera je morda treba všteti tudi dru­go obdobje, njegovo udeležbo v avstrijsko-turški vojni 1663–1664. Vanjo je šel potrjeno s Kranjskega, kjer se je predtem pomudil vsaj krajši čas. Po vrnitvi iz vojne se je spet nekaj časa zadrževal na rodnem Kranjskem – to bi bilo tretje obdobje –, nato pa je bil najpozneje od zgodnje jeseni 1666 ponovno v tujih deželah, nemara brez prekinitve vse do leta 1671. Govorili bomo o dveh njegovih dolgih potovanjih, ki ju okvirno razmejuje voj­ni čas. Prvo potovanje spada v zgodnja šestdeseta leta in bi se znalo začeti že konec leta 1659, drugo pa se v glavnem pokriva z drugo polovico šestdesetih let in je trajalo do leta 1671. Okvirno trajanje Valvasorjevega pr vega dolgega potovanja določata dve njegovi lastni navedbi. Prva je ta, da je bil po čudežnem pobegu fanta iz gamberške grajske ječe nekaj let zdoma. Dogodek je mogoče s pre­cejšnjo verjetnostjo datirati v jesen 1659, nekaj tednov ali mesecev po zaključku gimnazije. Drugi je njegova omemba lastne udeležbe v avstrijsko-turški vojni 1663–1664, ki je sicer časovno natančneje ni opredelil, vendar za to glede na znana zgodovinska dejstva niti ni bilo prave potrebe. Odsoten je bil potemtakem najdlje do pomladi 1664, ko bi bil zadnji čas, da se je s Kranjskega podal v vojno, torej ne veliko več kot štiri leta in najbrž 400 Radics, Johann Weikhard, str. 68–70. 401 Prav tam, str. 70–71. ne dosti manj kakor tri, če se je odpravil na pot še pred koncem leta 1659 in se morda vrnil že v letu 1662. Za­nimivo je spoznanje, da v Slavi nima za vmesni čas no­benih časovno opredeljivih avtobiografskih podatkov.Končajo se z gamberško zgodbo, datirano leto dni po njenem začetku »pred približno 29 ali 30 leti«, kolikor se njen vrhunec (čudežni pobeg iz ječe) ni morda od­vil šele leta 1660 in ga je Valvasor »ujel« med vmesno vrnitvijo s potovanja. Nato pa ne zasledimo niti enega dogodka, postavljenega 29 do 25 let v preteklost (1660–1664). Naslednji je šele dogodivščina z gadom nedaleč od domače Medije »pred 24 ali 25 leti« (1663–1665),402 najverjetneje že po vrnitvi iz vojne s Turki (1663–1664). Kakšno popotnico je vzel mladi Janez Vajkard na svoje prvo, več let trajajoče potovanje, ostaja odprto vprašanje. Se je na pot odpravil sam, v dvoje ali v sku­pini? Kam se je namenil, tudi on sprva v bližnjo Itali­jo in naprej v Francijo, kot je bila navada pri Kranjcih njegovega stanu? Razen Tunisa bi lahko že v tem času obiskal prav vse dežele, ki jih je, kot bomo videli, pozne­je sumarno navedel kot tiste, s katerimi se je v življenju srečal. Za več krajev in pokrajin, o katerih se je mimo­grede razgovoril v Slavi ali pa jih je omenil v pismih,namreč ni dal nobene časovne iztočnice, kdaj naj bi se tam mudil. Radics je zapisal, da Valvasorjevo prvo večje poto­vanje oziroma »prvo romanje« (seine erste »Peregrina­tion«) ni vodilo v Italijo, kot je bilo v navadi pri njegovih sodeželanih, temveč na Nemško, in sicer čez Koroško in Salzburško na Bavarsko.403 Pri tem je podal zelo na­tančen itinerar po starih trgovskih poteh od Ljubljane do Salzburga, ki pa se, tako kot smer potovanja samega,ne opira na Valvasorja, ampak zgolj na Radicseva lastna sklepanja. Na osemnajstletnega Janeza Vajkarda naj bi naredil največji vtis salzburški kamniti oder v Hellbrun­nu. Tega omenja Valvasor pri opisu Postojnske jame,404 vendar ne navaja, kdaj ga je sam videl – o zadnjem sicer ne gre dvomiti. O tem, da bi na istem potovanju obi­skal München, Ingolstadt, Nürnberg in Augsburg, kot brez navedbe vira trdi Radics,405 ni v Slavi nobeneganamiga, na kar je opozoril že Reisp.406 Domnevna smer prvega potovanja, na Nemško, tako sploh ni potrjena in še naprej ostajamo pri Reispovi ugotovitvi, da »o prvih potovanjih ni konkretnejših podatkov«.407 Kje se je torej Valvasor zadrževal po letu 1659, ko je bil več let (sku­paj) zdoma, je eno glavnih neodgovorjenih vprašanj z njegove življenjske poti sploh. Prav lahko, da je že tedaj prečkal Italijo, prepotoval znaten del Francije in prišel vse do Anglije in Danske na severu. Nikakor ni mogoče, da bi Radics določil Salzburško in južnonemške dežele za Valvasorjevo »prvo romanje« na podlagi njegovih pisem Thomasu Galu v London, saj pismi, ki o tem govorita, v Radicsevem času še nista bili znani.408 Na obeh mestih, kjer piše polihistor o štirinaj­ 402 Valvasor, Die Ehre II, str. 143. 403 Radics, Johann Weikhard, str. 71. 404 Valvasor, Die Ehre II, str. 279. – Radics se na ta opis sklicuje v opombi 185 na strani 71. 405 Radics, Johann Weikhard, str. 71. 406 Reisp, Kranjski polihistor, str. 297, op. 16. 407 Prav tam, str. 79. 408 Med študijskim potovanjem v London leta 1893 je Radics odkril le tri izvirna pisma in prilogo k enemu od njih (Reisp, stih letih popotovanj zunaj domovine in našteva dežele,ki jih je spoznal, je na prvem mestu navedena »Germa­nia«, za njo pa »Anglia«.409 Dve pismi Thomasu Galu iz let 1685 in 1686 sta tudi edina vira, v katerih Val­vasor svoje obiskane dežele našteva skupaj. Vprašanje pa je, v kakšni zvezi sta zaporedje dežel in kronologija,če sta sploh v kakšni. V prvem pismu polihistor pravi,da je potoval »tod in onod po Nemškem, Angleškem,Danskem, Francoskem, Španskem, po Italiji in Afriki«,v drugem se zaporedje ponovi, le da je izpuščena Dan­ska.410 Čeprav je Afrika, ki jo je res obiskal kot zadnjo leta 1669, navedena na koncu (pozneje je bil še v Fran­ciji in Bambergu, vendar ne prvič), se zdi, da zaporedje ne ustreza kronologiji glede na vsakokratni prvi obisk določene dežele. Nemčijo je najbrž postavil na čelo, ker jo je poznal najbolje in je v (Nemško) Cesarstvo spadala tudi Kranjska. Anglija pa se je skoraj gotovo znašla na drugem mestu le zaradi londonskega naslovnika. Tudi druge dežele dajejo vtis, kot bi jih Valvasor premišlje­no navedel iz angleške perspektive, od severa proti jugu oziroma tudi po pomembnosti. Italija na predzadnjem mestu, za Francijo in Španijo, je gotovo sprta s krono­logijo. Nikjer v Slavi ni mogoče prebrati, da bi Valva­sor kdaj sam stopil na Otok niti da bi videl Dansko in Španijo, kar pa njegovega obiska teh dežel samo po sebi še ne postavlja pod vprašaj. V pesniškem voščilu Chri­stopha Wegleiterja411 v uvodu v Slavo so med vodami,ki »hvalijo njegove [ Valvasorjeve] kreposti«, navedene angleška Temza in danske morske ožine v Baltskem morju, imenovane Belt.412 Prejkone je Valvasor spo­znal obe deželi površno in le na kratko, denimo tako,da se je iz Francije z ladjo popeljal čez Rokavski preliv ali pa se je v Anglijo napotil z Nizozemske. Glede na to, da je imel nekoč opraviti z dvema pomembnežema iz Holsteina, severnonemške dežele, ki meji na Dan­sko, je več kot verjetno, da je omenjena moža spoznal v njuni deželi in da je tedaj skočil še čez mejo Cesarstva v Dansko kraljestvo. Še več, oba Holsteinca je omenil v zvezi s koristnostjo oziroma škodljivostjo pitja čaja,413 tik pred tem pa opisal, kakšno mnenje je imel o čaju prejšnji danski kralj Friderik III.414 Kdaj je Valvasor obiskal najsevernejši državi, ki ju omenja v vrsti njemu osebno znanih dežel, Anglijo in Dansko, ostaja predmet ugibanj. Pač nekoč, ko jima je bil dovolj blizu, da ga je vedoželjnost potegnila še tja. Vsekakor pa v mladosti,preden se je leta 1671 vrnil v domovino. Polihistorjeva formulacija »pred nekaj leti« (vor etlichen Jahren), ki se nanaša na srečanje s Holsteincema, je preveč nedoločna in je ne gre jemati dobesedno. Za obisk Danske je pre- Korespondenca, str. 10). Ta pisma je tudi v celoti objavil (Ra­dics, Johann Weikhard, str. 267–298). O Radicsevem študij­skem potovanju gl. Radics, Valvasorjeva pisma, str. 226–229. 409 Reisp, Korespondenca, str. 21–22, 26; prim. slovenski prevod na str. 23, 27. 410 Prav tam; prim. Radics, Johann Weikhard, str. 81, 298, op. 24. 411 Christoph Wegleiter (1659–1706) iz Nürnberga je bil pro­testantski teolog in pesnik, od leta 1688 profesor na univerzi v bližnjem Altdorfu (gl. Allegemeine Deutsche Biographie:http://www.deutsche-biographie.de/sfz84739.html, nov. 2013; prim. Reisp, Kranjski polihistor, str. 83, 201). 412 Valvasor, Die Ehre I, s. p. [v prevodu Čast in Slava vojvodine Kranjske spodnja pagina 35]. 413 Valvasor, Die Ehre III, str. 343. 414 Prav tam, str. 342. cej bolj upoštevanja vreden indic čas vladanja danskega kralja Friderika III. – od leta 1648 do 1670. Valvasorjevo s potovanji povezano vedoželjnost je v voščilni pesmi v uvodu v Slavo orisal tudi prej omenjeni nürnberški teolog Christoph Wegleiter, pač v pesniški maniri in temu ustrezno brez ambicij upoštevati krono­logijo in natančno geografijo. Polihistorju znane dežele je najprej razmejil z vodami, in sicer v zaporedju: Ren,Belt (morske ožine na Danskem), Tibera, Sava in Tem­za. Kot pravi, je »baron Valvasor« prepotoval toliko, kot malokdo njegovega stanu, in spoznal tri dele sveta (tri celine). Raziskoval naj bi po državi Turkov, bredel po pesku Libije, Evropa ga ni mogla zadržati. S tretjim de­lom sveta je Wegleiter vsekakor mislil Azijo, ki jo tu za­stopa Turčija. A Valvasor, kolikor je znano, kot popotnik nikoli ni bil na turških tleh, ne azijskih in ne evropskih,temveč je zgolj kot vojak stal nasproti osmanski vojski v Panonski nižini. Za spoznavanje oblikovanja Valvasorjeve osebno­sti – prvo dolgo potovanje spada namreč še v njegovo formativno življenjsko obdobje – precej bolj pogrešamo védenje o tem, kaj je na poti počel, kakor sam itinerar.Ni dvoma, da je bil preskrbljen s priporočili vplivnih sorodnikov in (družinskih) prijateljev in da se je s ta­kšno popotnico namenil k nekaterim vnaprej izbranim ljudem. Zavoj priporočil iz časa, ko je hodil po tujih de­želah, je še hranil ob smrti in je bil v začetku leta 1694 popisan v njegovi zapuščini v Krškem.415 Njegovo pero žal ni izpričalo, v kolikšni meri se je držal začrtane poti in načrtov nasploh, tako v časovnem kot vsebinskem smislu, ter kaj ga je morda usmerilo še kam drugam. Zelo pomembno je vprašanje, ali je na tej poti predvsem trošil ali pa je stroške bivanja v tujini pokril pretežno z lastnim zaslužkom. Če bi dve ali tri leta zgolj potoval, bi mu dediščina po očetu in mate­ri hitro kopnela. Veliko večja je verjetnost, da se je na nekaj krajih za določen čas ustalil, tako kot na drugem velikem potovanju, in se dal vpreči v kakšno službo. Pri tem ali onem novem znancu bi bil poraben kot učitelj,pisar, spremljevalec, pomočnik takšne ali drugačne vr­ste. Več kot upravičeno lahko sklepamo, da si je pridobil tudi dodatne vojaške oziroma borilne veščine, če ne kar glavnine svojega vojaškega znanja. Udeležba na bojnem pohodu leta 1663–1664, po vmesnem bivanju na Kranj­skem, je seveda zahtevala že izurjenega človeka. Brž­kone je mladenič kje na poti pustil sledove v še danes ohranjenih virih, a je le malo verjetno, da bi jih kmalu odkrili, saj trenutno obstaja za to en sam možni način,in to je naključje. Najdba popotnega dnevnika, o kate­rem bo še tekla beseda, pa je komaj, komaj verjetna.416 415 ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 131, fasc. LIV, lit. Z–7/I, 16. 1. 1694, pag. 9. 416 Takšne zapiske si je na primer dobro desetletje pred začet­kom Valvasorjevih potovanj delal Janez Krstnik Dolničar (Thalnitscher) (1626–1692), meščanski otrok iz Ljubljane,oče Janeza Gregorja in Janeza Antona Dolničarja. Čeprav je pripadal nižjemu družbenemu stanu od Valvasorja, so podatki o njegovem bivanju in zaposlitvah na Dunaju v letih 1646–1648 poučni tudi za predstavo o tem, kako se je na tujem zna­šel polihistor. Objava zapiskov: Radics, Familien-Chroniken krainischer Adeliger, str. 26–27, 137–138. O Dolničarju prim.Smolik, Thalnitscher (do 1688 Dolnitscher, Dolnizher) Janez Krstnik, str. 76–77). Leta 1663 ali 1664 je bil vsekakor spet v rodni de­želi, najsi se je na Kranjskem pojavil zaradi vesti o vojni s Turki ali neodvisno od političnih dogodkov. O svojiudeležbi v vojni 1663–1664, t. i. četrti avstrijsko­tur­ški vojni, je v Slavi pustil tri pričevanja, ki šele poveza­na v celoto dajo kolikor toliko jasno sliko, kje se je za­drževal, v kakšni vlogi in s kom. V XV. knjigi Slave je vletopisu Kranjske izpričal, da je bil v skupini dvanajstih prostovoljcev, ki so, tako kot mnogi kranjski gospodje in plemiči, »v tej vojni« skupaj s svojimi služabniki in hlap­ci jezdili proti dednemu sovražniku.417 O Valvasorjevih nadrejenih beremo v XI. knjigi, kjer zavrača trditve, da so nekateri vojaški poveljniki na nadnaraven, hudičev način zaščiteni pred kroglo in sabljo. Takšne govorice so med drugim krožile o grofu Nikoli Zrinskem in konje­niškem stotniku (ritmojstru) Adamu pl. Albendorffu.S prvim naj bi bil Valvasor »v številnih prilikah« (spo­padih) z dednim sovražnikom, drugega pa je predstavil kot svojega ritmojstra v Testa-Piccolominijevem polku.S posebnim spoštovanjem je četrt stoletja pozneje za­pisal, da sta ključ njunega uspeha pomenila pogum in srčnost, s katerima sta k posnemanju podžigala druge častnike in navadne vojake.418 V katerih spopadih se je v tej vojni znašel sam, ni povedal, je pa razkril, da se je pod poveljstvom grofa Nikole Zrinskega nekoli­ko seznanil s Slavonsko krajino. Ker je »tega že dvajset let« – navedbo gre razumeti, da je minilo več kot toliko časa –, je imena mnogih krajev medtem pozabil, čast­niki pa so se zamenjali. Iz lastnega védenja je omenil zgolj že dolgo pokojnega barona Raumschüssla, ki je bil »pred dvajset in nekaj leti« poveljnik Đurđevca (pri Koprivnici).419 Morda se mu je zdel vreden omembe, ker je šlo za Kranjca in nekrvnega sorodnika njegove mate-re; Raumschüsslovo osebno ime mu je ušlo iz glave.420 Sicer pa se je Valvasor Slavonske krajine, drugače kot Hrvaške in Morske, v XII. knjigi Slave samo dotaknil, z obrazložitvijo, da ne spada pod pristojnost Kranjske in njenih deželnih stanov.421 Pri opisu Morske krajine se je nato še enkrat vrnil v čas, ko je »pred dvajsetimi in nekaj leti« služil pod Zrinskim in na lastne oči videl krvoloč­nost senjskih Uskokov, ki so »na barbarski način« pili kri iz odsekanih turških glav.422 Kot je opozoril Reisp,se v literaturi zaradi tega opisa od Radicsa dalje (1910) 417 Valvasor, Die Ehre XV, str. 601. 418 Valvasor, Die Ehre XI, str. 100. 419 Valvasor, Die Ehre XII, str. 40. 420 Baron Raumschüssl je bil Adam Sigfrid, brat Leopolda baro­na Raumschüssla (kmalu po 1592–1659), očima Valvasorjeve matere. V uporabljenih genealoških virih ni podatkov o času njegovega rojstva in smrti niti o morebitni ženi in otrocih (ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, I/44r, fol. 148–150). – Ce­sarska diploma ga ob povzdignitvi v baronski stan 13. aprila 1654 – barona sta tedaj postala tudi njegova brata Leopold in Erazem – naslavlja kot stotnika v Đurđevcu, kar je bil dotlej nepretrgoma že 12 let (Haubtman bey dem Schloß vnd Graniz­haus St. Georgen) (ÖStA, AVAFHKA, Adelsakte, Hofadel­sakt von Rambschissl, Adam, Seyfried und Erasmus Brüder, 13. IV. 1654, fol. 3). Tudi prošnjo za pobaronjenje je napisal on (fol. 9–10, s. d.). Prim. Frank, Standeserhebungen, 4. Band,str. 138). – Ko se je Valvasor kot vojak zadrževal v Slavonski krajini, je bil Raumschüssl še vedno aktiven častnik (StLA Laa. A. Antiquum III, K 372, H 1129, Verordnetenprotokoll 1662, fol. 40; H 1130, Verordnetenprotokoll 1663, fol. 52). 421 Valvasor, Die Ehre XII, str. 39–42. 422 Prav tam, str. 93. Virovitica, vse do leta 1684 v turških rokah, je v Slavi upodobljena kot edina trdnjava v Slavonski krajini, in sicer na isti strani, kjer govori Valvasor o svoji udeležbi v vojni pod poveljstvom grofa Zrinskega ( Valvasor, Die Ehre XII, str. 40). ponavlja zmota, da se je Valvasor med avstrijsko-turško vojno 1663–1664 bojeval v Senju.423 Okvirno datiranje Valvasorjevega vojaškega udejst­vovanja pod poveljstvom Nikole grofa Zrinskega ni v ničemer vprašljivo. Vojna s Turki se je začela spo­mladi 1663 z vdorom vojske velikega vezirja Ahme­da Köprölija na Ogrsko in naprej proti Dunaju ter se končala s sklenitvijo tajnega habsburško-turškega miru v Vasvaru 10. avgusta 1664, devet dni po habsburški zmagi v bitki pri Monoštru. Nikola grof Zrinski, pod čigar poveljstom je bil po lastnih besedah mladi Janez Vajkard, je konec leta 1663 odbil tatarski napad proti Štajerski in pozimi 1663/64 vpadel na turško ozemlje vse do Osijeka. Potem ko je konec junija 1664 padla njegova trdnjava Novi Zrin ob izlivu Mure v Dravo, je imel to za osebno žalitev s strani cesarskega vrhovnega poveljnika Rajmunda grofa Montecuccolija in se ni več udeleževal nadaljnjih bojev. Umrl je še istega leta, 18.novembra 1664, v nepojasnjenih okoliščinah na lovu nedaleč od Čakovca, potem ko je začel pripravljati za­roto proti Habsburžanom.424 Kako dolgo se je mladi Valvasor mudil zdoma kot pripadnik konjenice oziroma udeleženec vojne, ni go­tovo, a vsekakor ne več kot poldrugo leto. Ni izključeno, 423 Reisp, Kranjski polihistor, str. 297, op. 18. 424 Zgodovina narodov Jugoslavije, str. 626–628; Zöllner, Geschi­chte Österreichs, str. 248–249. da se je njegova skupina prostovoljcev podala na pot šele drugo leto vojne, leta 1664. V kranjskih deželno­stanovskih virih ni najti zapisov, da bi se – kot pravi Valvasor – v vojno odpravilo »veliko kranjskih gospo­dov in plemičev«, saj to ni bilo v stanovski pristojnosti.Turki namreč Kranjske niso neposredno ogrožali, zato se njeni deželni stanovi pri obrambi tudi niso posebej angažirali. Sklicevali so se na privilegij, po katerem niso dolžni poslati deželne vojske zunaj kranjskih meja.Stanovski viri govorijo tako ves čas predvsem o oskrbi in vkvartiranju vojaštva.425 Novačenje vojakov iz vrst kranjskega plemstva jih ni zadevalo. Skupina dvanajstih prostovoljcev s spremstvom, v kateri se je znašel Janez Vajkard, je bila torej »zasebna zadeva«. Najverjetneje je Testa-Piccolominijev konjeniški polk izpeljal rekruta­cijo prostovoljcev kar na kranjskih tleh, tako kot so to počeli polki dobrih dvajset let prej, med tridesetletno vojno.426 V zgodnjih šestdesetih letih se je Testa-Picco­lominijev polk večkrat zadrževal na Kranjskem, še več, 425 ARS, AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I. reg., šk. 937, Car­nioliae Pragmaticae I, s. p.; šk. 897 sejni zapisniki 23, 1663–1665, fol. 1–458v; šk. 864, registraturni protokoli 1660–1666,fol. 267–424v). – Kranjske vojna ni posebej zadevala. Dimitz ima o njej sploh zelo malo podatkov, oba z Grudnom pa se sklicujeta na Valvasorjevo spominsko navedbo (Dimitz, Ge­schichte Krains, str. 27; Gruden, Zgodovina slovenskega naroda,str. 903–904). 426 Prim. Gruden, Zgodovina slovenskega naroda, str. 878. slediti je mogoče nastanitvi in oskrbi čete »ritmojstra Adama«,427 v katerem prepoznamo poznejšega Valva­sorjevega nadrejenega častnika Adama pl. Albendorffa. Iskanje morebitnih sledov polihistorjeve udeležbe v vojni se je v nadaljevanju omejilo na gradivo štajerskih deželnih stanov, pod katerih oskrbo je spadala Slavon­ska krajina.428 Zaradi obsežnosti in slabe preglednosti v raziskavo ni bilo pritegnjeno gradivo dunajskega in graškega dvornega vojnega sveta.429 Zapisi o nava­dnem konjeniku, kakršen je bil polihistor, bi se v tem arhivskem gradivu lahko znašli kvečjemu na kakšnem seznamu moštva in v obravnavah posebnih primerov,kot so izjemni vojaški podvigi ali disciplinske zadeve.V štajerskem stanovskem gradivu pa je celo njegov četni poveljnik Adam pl. Albendorff pustil sledove le v poimenovanju enote: »četa ritmojstra Adama«; tako kot sta zgolj po osebnem imenu poveljnikov označe­ni dve drugi četi Testa-Piccolominijevega konjeniške­ga polka,430 v katerem je Valvasor po lastnih besedah služil. Polk se v deželnostanovskih spisih razumljivo pojavlja samo v zvezi z vkvartiranjem in vzdrževanjem,največ seveda v jesensko-zimskem času, neprimernem za večje vojaške operacije. Ker so to za zdaj sploh edini viri iz šestdesetih let 17. stoletja, ki poleg polihistorja samega pričajo o tem, kje in kdaj se je mladi Valvasor najverjetneje zadrževal, ne bo odveč nekoliko natanč­nejša obravnava. Štab s 150 konji in devet čet Testa­-Piccolominijevega polka, vsaka s po sto konji, so bili v začetku julija 1663 nastanjeni po vaseh med Radgono in Fürstenfeldom. Četa Valvasorjevega poveljnika stot­nika Adama pl. Albendorffa se je tedaj znašla v vasi Großwilfersdorf zahodno od Fürstenfelda,431 konec septembra pa s sto konji v vaseh Eigen in Plesch,432 tj. pri Fehringu ob takratni štajersko-ogrski, danes štajer­sko-gradiščanski meji. Od tod je polk krenil na vzhod proti turškemu ozemlju in se v drugi polovici novembra vrnil na izhodiščne položaje. Graški dvorni vojni svet 427 Četa »ritmojstra Adama« je v registraturnih protokolih iz­pričana na Kranjskem aprila 1660 (ARS, AS 2, Deželni sta­novi za Kranjsko, I. reg., šk. 864, registraturni protokoli 18,1660–1666, fol. 18v, 19v, 20). oO Testa-Piccolominijevem polku kot takem beremo pred izbruhom vojne v tej ali oni zvezi v letih 1661 in 1662 (prav tam, fol. 55, 83, 89, 110, 114,115, 121v, 122, 123, 151v), o rekrutih pa avgusta 1661 (fol.114). 428 Iz zadevajočega obdobja so bili pregledani zapisniki dežel­nega glavarja in poverjeniškega urada, knjige izdatkov in z največ uspeha serija Militaria: StLA, Laa. A. Antiquum III,K 371–373, 422; VI, Ausgabenbücher, 1663–1664; XIV, Mi­litaria, Sch. 217–229. Za koristne nasvete se iskreno zahva­ljujem arhivistu dr. Gernotu P. Obersteinerju. 429 Gradivo hrani Vojni arhiv (Kriegsarchiv), oddelek Avstrijske­ga državnega arhiva na Dunaju. Za podatke iz prve roke o urejenosti arhivskih fondov in majhni možnosti za uspešno iskanje vojaka Valvasorja sem dolžan zahvalo arhivistu dr.Michaelu Hochedlingerju. 430 StLA Laa. A. Antiquum XIV, Sch. 218, 1663/2, fol. 67. 431 Prav tam, fol. 67, julij 1663. – Če je bil Valvasor tedajk že v tej četi, se je srečal s kraji, kjer se je kot vojak, poveljnik kranjskih pešcev, ponovno znašel čez dvajset let. Leta 1683,med turškim obleganjem Dunaja, je po lastnem pričevanju s topniškim ognjem ubranil mesto Fürstenfeld pred turškimi zavezniki, Batthyánijevimi ogrskimi uporniki ( Valvasor, Die Ehre XV, str. 604–605). 432 StLA Laa. A. Antiquum XIV, Sch. 218, 1663/2, fol. 63, pred­stavljeno 26. 9. 1663. je namreč 19. novembra obvestil štajerskega deželnega glavarja in stanove, da bosta Testa-Piccolominijev in še en polk v nekaj dneh prestopila štajersko mejo. Dežela ju je bila dolžna sprejeti in razporediti v prejšnja biva­lišča vzdolž dveh vojnih krajin, Ogrske in Slavonske.433 Celoten polk, ki je tedaj štel 1.483 mož in 1.271 konj,434 se je vkvartiral na štajerski strani Mure, točneje okoli Ljutomera, Veržeja in Ormoža, in sicer tako, da je na posamezno hišo prišel eden ali največ dva konjenika.Albendorffova četa je našla streho nad glavo v štirih ob­murskih vaseh med Radenci in Veržejem: v Turjancih,Hrastju, Moti in Vučji vasi.435 Zatem so se čete razde­lile v dva dela, vendar ne vemo, kam je svojo odpeljal Albendorff. Pred božičem so štiri čete brez reda in v zmedi ložirale v vaseh okoli Slovenj Gradca, šest čet pa na štajerski meji ob Sotli, nakar so še pred praznikom postopoma prešle na celjsko območje.436 Na pritisk de­želnih stanov so se štiri čete na prehodu v leto 1664 pomaknile naprej na Koroško in Kranjsko, potem ko so povzročile razne ekscese in škodo.437 V registraturnih protokolih kranjskih deželnih stanov je govor le pavšal­no o dveh četah Testa-Piccolominjevega polka, ne da bi bila omenjena njuna poveljnika. Tako ne vemo, ali je Janez Vajkard Valvasor morda del vojne prezimil kot vojak kar v domači deželi,438 če je tedaj seveda že bil v vojski. Konec januarja so štajerski stanovski poverjeniki prosili dvorni vojni svet, naj premakne tudi tistih šest čet polka, ki so vkvartirane v celjski četrti, ker se vrstijo pritožbe in spori. Poverjeniški urad je želel, da bi šle zlasti v srednještajersko četrt Vorau, ki še ni bila v celoti zasedena z vojaštvom.439 Pomlad in prva polovica pole­tja 1664 sta minevali v znamenju vojskovanja, ni pa še raziskano, kje vse se je v tem času zadrževal Valvasorjev Testa-Piccolominijev polk. Skoraj dva meseca po skle­njenem miru je 30. septembra spet izpričan na Štajer­skem, kjer so dve njegovi četi poslali proti Ljutomeru za zaščito bližajoče se trgatve.440 Potrebe, da bi tedaj 23-letni Valvasor po sklenitvi miru ostal v vojski, torej ni bilo. Po vsej verjetnosti že pozno poleti ali zgodaj jeseni 1664 se je ponovno znašel na Kranjskem. Prav na poti domov bi se lahko ustavil v Konjicah pri ( Janezu) Erazmu grofu Tattenbachu, o čemer govori v opisu hoje po vodi, ki naj bi se je tu na­učil od nekega Holandca. »Pred mnogimi leti« je Ho­landec služil kot vojak pri mestni gardi v Gradcu in bil v mestu zelo znan kot vodohodec. Tattenbach ga je dal od tam pripeljati k sebi in Valvasor mu je za praktični pouk v ribniku nekaj podaril.441 Od kod je mladi Janez Vajkard poznal grofa Janeza Erazma Tattenbacha, lah­ 433 Prav tam, Sch. 222, 1663/6, fol. 13, 19. 11. 1663. 434 Prav tam, Sch. 220, 1663/4, fol. 363, ad 23. 11. 1663. 435 Prav tam, Sch. 219, 1663/3, fol. 36. 436 Prav tam, Sch. 219, 1663/3, fol. 383–384, 24. 11. 1663. 437 Prav tam, Sch. 225, 1664/3, fol. 70, 4. 1. 1664. 438 Konec decembra 1663 bi se morali dve četi vkvartirati v Ka­mniku in Kranju, a sta bili v začetku januarja 1664 še na Ko­roškem, nato pa sta ostali na Kranjskem do aprila (ARS, AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I. reg., šk. 864, registraturni protokoli 18, 1660–1666, fol. 320v, 322, 324, 345, 352). 439 StLA Laa. A. Antiquum XIV, Sch. 224, 1664/2, fol. 87, 28. 1. 1664. 440 Prav tam, fol. 266, 30. 9. 1664. 441 Valvasor, Die Ehre XI, str. 87–88. Tabela 4 – Kronologija Valvasorjevih mladostnih potovanj Čas Časovna opredelitev v Slavi Dežela/kraj 1663 in 1664 ali samo 1664 »pred dvajsetimi in nekaj leti«,»ker je že dvajset let tega« v avstrijsko-turški vojni v Slavonski krajini (in drugje) med 1663 in 1665 (verjetneje 1664 ali 1665) »pred 24 ali 25 leti« doma na Kranjskem – na Kalu nad Medijo ujel gada 1666, oktober oktobra 1666 Dunaj 1667 (manj verjetno 1666) »pred 22 leti« Lyon 1667 in 1668 »pred približno 22 leti« in po sklenitvi špansko­portugalskega miru (13. 2. 1668) v švicarskem pehotnem polku v Franciji okoli 1666–1667 »pred približno 22 leti« na potovanju pred 1668 »pred dvajsetimi in nekaj leti« Amsterdam pred 1668 »pred dvajsetimi in nekaj leti« Pariz 1668 ali 1669 »pred dvajsetimi leti« grofija Stollberg v Braunschweigu,Baumannova podzemna jama okoli 1668–1670 »pred približno dvajsetimi leti« Bamberg 1669, poleti 15. julija 1669 Tunis 1670, poleti posredna datacija glede na obisk drugih provansalskih krajev julija 1670 Toulon 1670, poleti 6. in 7. julija 1670 Saint-Maximin-la-Sante-Baume z bližnjo jamo in goro Saint Pilon v Provansi 1670 – verjetno »pred nekaj leti« – možna datacija glede na zadrževanje v Provansi julija 1670 in v Lyonu neznano kdaj istega leta Beaucaire v Languedocu 1670 »leta 1670« Lyon 1671 »leta 1671« Bamberg – natis prevoda knjižice iz francoščine v nemščino ko sklepamo iz tega, da je neki grof Tattenbach (ime ni navedeno) »pred nekaj leti« kopal svinčevo rudo pri gradu Ponoviče in nedoločljivo kdaj pri gradu Lebek,442 dveh sosedih Valvasorjeve domače Medije. Poleg tega se je »tajni svétnik Njegovega veličanstva« grof Tatten­bach 31. julija 1657 v Ljubljani pridružil slovesnostim ob prazniku sv. Ignacija Loyolskega,443 ko je Valvasor potrjeno še obiskoval tamkajšnjo jezuitsko gimnazijo.Polihistor ni zamolčal znanstva s konjiškim graščakom Janezom Erazmom grofom Tattenbachom, čeprav je bil mož eden od štirih glavnih zarotnikov iz zrinsko­-frankopanske protihabsburške zarote (1670). Zadnjo je polihistor najprej omenil v X. knjigi Slave, natančno pa opisal v XII. knjigi, kjer je usmrtitev zarotnikov leta 1671 označil kot »upravičeno obsodbo« in med drugim objavil integralno besedilo Tattenbachove prisege vodji zarote grofu Petru Zrinskemu (bratu že pokojnega gro­fa Nikole, pod katerim je Valvasor služil v vojni).444 Z enim svojih doživetij iz srede šestdesetih let se je polihistor spet postavil na Kranjsko. »Pred 24 ali 25 leti« je na vzpetini Kal nad domačo Medijo, znani po številnih in zelo velikih gadih, za nekaj trenutkov z goli­mi rokami enega ujel, debelega kot roka, a dolgega le tri pedi.445 Doma se je torej mudil leta 1664 ali 1665. Manj verjetno se dogodek nanaša na leto 1663, ki ga dobimo,če 25 let odštejemo od leta 1688, v katerem je bila II.knjiga Slave sicer že dokončana.446 V prvi polovici šest­ 442 Prav tam, str. 347, 451. 443 Letopis Ljubljanskega kolegija, str. 199 (pag. 311); Historia An­nua, str. 199. 444 Valvasor, Die Ehre XII, str. 129–131. – O Tattenbachu prim.Grafenauer, Tattenbach Ivan Erazem, str. 11–12. 445 Valvasor, Die Ehre II, str. 143. 446 Prvi del Slave, ki vključuje knjige od I do IV, zajema dogodke do leta 1686, Franciscijeva zadnja datirana opomba pa je iz desetih let se je torej znašel doma vsaj dvakrat, prvič,preden je s skupino dvanajstih prostovoljcev odrinil v vojno s Turki (1663–1664) in drugič, med vrnitvijo iz vojne in odhodom na svoje drugo dolgo potovanje. Na pot se je tokrat odpravil najpozneje zgodaj jeseni 1666,precej verjetneje pa leto poprej, morda celo jeseni 1664.Za to potovanje je v XI. knjigi Slave uporabil izraz Pere­grination, ki ga kot sinonim za potovanje srečamo tudi pri opisu navad mladih kranjskih plemičev v VI. knjigi.»Nemoralnež«, ki je v petdesetih letih nekega Valvasor­jevega sošolca zavajal k zabadanju igle v telo, naj bi »iz­dihnil svojo brezbožno dušo pred okoli 22 leti, ko sem bil auf der Peregrination«.447 Drugo potovanje, ki ga Reisp imenuje veliko potovanje,448 je prav tako trajalo nekaj let, najmanj pet (1666–1671) in v celem nemara celo blizu se­dem (1664–1671). Ni potrjeno, da bi se vmes vračal na Kranjsko, bi pa bilo povsem mogoče. Drugače kot o prvem, na videz »skrivnostnem« potovanju je Janez Vajkard o drugem pustil v Slavi ne samo več pričevanj,temveč tudi vrsto dragocenih podatkov, ki pričajo o njegovih zanimanjih, udejstvovanju, mimogrede celo o življenjskih oziroma bivanjskih razmerah, nekateri do­godki pa so datirani celo do dneva natančno. Reisp je na podlagi tovrstnih dragocenih navedb sklenil, da so se na tem dolgem potovanju že izoblikovale Valvasorjeve lastnosti in nagnjenja, ki so mu začrtala tudi življenjsko pot in delo v zrelih letih. Predvsem so ga zanimale na­rava in njene redkosti, gotovo se je ukvarjal z matema­ oktobra 1687 (Reisp, Kranjski polihistor, str. 258). Že marca 1688 je Valvasor prebiral natisnjene pole IV. knjige (Valvasor,Die Ehre XI, str. 71). 447 Valvasor, Die Ehre VI, str. 342; XI, str. 86. 448 Reisp, Kranjski polihistor, str. 80, 81. tičnimi in fizikalnimi vedami, kot otrok svoje dobe pa se kaže v tem, da so ga privlačile tudi alkimija, magija in podobne modne »vede«. Če sodimo po tem, kar je o svojih doživetjih v letih 1666–1670 povedal sam, lahko samo pritrdimo Reispu, da je bil Valvasor prvotno na­ravoslovec in da se je v zgodovinarja razvil šele pozneje pod vplivom okoliščin.449 Valvasorjeva mladostna potovanja je temeljito ob­delal že Reisp, predvsem Valvasorjevo drugo, veliko potovanje.450 Ker temu v dogodkovnem pogledu za zdaj ni mogoče dodati nobenih novih dejstev, se bomo v nadaljnjevanju omejili na polihistorjevo razmerje do ljudi, stvari in krajev, ne da bi ponavljali vsebino sicer zanimivih zgodb. Poskusili bomo natančneje razdelati kronologijo in potencialne smeri poti. Prvi podatek z velikega potovanja sega v oktober1666, ko se je tedaj petindvajsetletni Janez Vajkard mu­dil na Dunaju. Kakšni načrti so ga privedli v cesarskoprestolnico, ni znano, kakor tudi ne, ali se je tam ustavilprvič. Na hrani je bil pri nekem gospodu Meintzerju vArnoldovi hiši v bližini Rdečega stolpa (Roter Turm), tj.na koncu današnje Rotenturmgasse, ki vodi od Štefano­vega trga proti kanalu Donave. V isti hiši se je iz enakegarazloga, na hrani (in stanovanju), znašel alkimist Johannde Monte Snyders z ženo, preoblečeno v moškega. Gle­de na to, da je Valvasor vedel za ženino preobleko, jealkimist mlademu Kranjcu očitno precej zaupal. Sku­paj sta izvedla poskus, v katerem je Valvasor funt svincalastnoročno tingiral z gramom De Monte Snydersovetinkture v zlato. Janez Vajkard se je že tedaj ali poznejezavedel, da je vse skupaj brez koristi in celo škodljivo,saj gre le za pretvarjanje koncentriranega ekstrakta zlata,in to ob izgubi časa, truda in tudi nekaj zlata samega.De Monte Snyders si je pri Dunajčanih najprej pridobilugled z uspešnimi zdravljenji in dvema natisnjenima ke­mijskima razpravama, nato pa je moral iz mesta zbežati.Od gospodarja Meintzerja in Valvasorja se je predtemše poslovil in si z Janezom Vajkardom dopisoval, doklerje živel.451 Johann De Monte Snyders (ok. 1625–1670),sicer znana osebnost iz sveta alkimije in eden najljubšihalkimistov Isaaca Newtona, je umrl štiri leta pozneje,452 zanimivo pa bi bilo vedeti, od kod in kam sta si z Valva­sorjem pisala in ali res še ves ta čas. Ko Valvasor v nadaljevanju razglablja, da so za ob­stoj kamna modrosti potrebni trdni dokazi in ne zgolj trditve učenjakov,453 pove o sebi znamenite besede, ki jih kaže navesti dobesedno in ki z gotovostjo kažejo na to, da mladi Janez Vajkard ni našel poti v Arnoldovo hišo po naključju, temveč s trdnim namenom spoznati znanega čudodelca in njegovo delo. »Brez nečimrnega slavohlepja in bahanja priznam, da me je vse moje žive dni kurioznost ali radovednost in vedoželjnost držala med svojimi ostrogami in me venomer spodbadala k 449 Prav tam, str. 88–89. 450 Reisp, Mladostna potovanja, str. 99–107; skoraj identično:Reisp, Kranjski polihistor, str. 78–89. 451 Valvasor, Die Ehre III, str. 415–416. – O legi nekdanje Arnol­dove hiše gl. Radics, Valvasor in Wien, str. 2353. 452 http://www.ramsdigital.com/author/snyder.html (dec. 2013). – Njegovi objavljeni deli sta s področja medicine in astro­nomije: »De medicina universali« (1662) in »Metamorphosis Planetarum« (1663). 453 Valvasor, Die Ehre III, str. 416. možnemu raziskovanju naravnih redkosti in skrivno­sti, kot velikega ljubitelja vseh svobodnih in naravnih umetnosti. Kjer koli mi je uspelo izvedeti za kakega vedoželjnega moža, tja sem potoval in nobena pot ni bila predolga, niti nevarnost prevelika, noben trud pre­težaven; upanje, da se bom kaj nenavadnega naučil in izvedel, je osladilo vse kislo: celo tako, da me je taka gola kurioznost nekaj let vodila ne le po Evropi, ampak celo po Afriki daleč in široko naokoli, da sem se gnal za na­ravnimi znanostmi.«454 Glede na to, da so Valvasorjevi časovno opredeljeni opisi videnih »kurioznosti« v tujih deželah vsi iz let 1666–1670, je mogoče sklepati, da je bilo njegovo drugo veliko potovanje bolj ciljno usmer­jeno od prvega. A po drugi strani ne vemo, kateri kro­nološko neopredeljivi opisi se nanašajo na prvo, kateri pa na drugo potovanje. Gotovo pa je Valvasor v drugi polovici šestdesetih let bolje vedel, kaj iskati po svetu in kje, kakor v začetku desetletja, ko so mu še manjkale dragocene življenjske izkušnje, pridobljene v naslednjih letih, tako v miru kot v vojni. Skoraj brez dvoma se je Valvasor na Dunaju vsaj enkrat, če ne večkrat, srečal s kranjskim rojakom, jezu­itskim patrom Janezom Krstnikom Dolarjem. Še vedno ne poznamo Dolarjevih natisnjenih skladb,455 o katerih Valvasor v VI. knjigi Slave pravi, da jih je dal pater na­tisniti v cesarski prestolnici okoli leta 1665 (von seiner Composition gar viel Stücke zu Wien umgefähr ums 1665.Jahr deß Drucks gewürdigt seynd).456 J. G. Dolničar na­vaja četrt stoletja za Valvasorjem (1715) latinski naslov Dolarjevega dela z letnico in krajem izdaje: 1666 na Dunaju.457 Zdi se zelo verjetno, da je Valvasor videl na­tis Dolarjevih skladb na lastne oči na obisku pri patru.Iz njegove okvirne datacije izdaje sicer ni mogoče skle­pati, katerega leta se je to zgodilo. Morda res že 1665,nič manj verjetno pa šele kakšno leto zatem. Nekje proti koncu svojega bivanja v cesarskem me­stu, konec leta 1666 ali v letu 1667, je imel polihistorpriložnost poslušati nekega Tomaža Damascena, astro­noma, astrologa, naravoslovca in ljubitelja podobnih ved,ki je razlagal, kako naj bi izdelal tri čudežna zrcala, v ka­terih je mogoče videti vse, kar si človek zaželi. Valvasorje Damascena moral videti in slišati na lastne oči. Mož seje namreč zadrževal na Dunaju »pred dvajsetimi in nekajleti«, rezultata njegovega dela pa Janez Vajkard ni poznal,ker je po lastnih besedah z Dunaja prej odpotoval.458 Naslednje leto 1667 je bil mladi kranjski vedoželj­než potrjeno v Franciji. Ne le da v XI. knjigi Slave, nati­snjeni poleti ali jeseni 1689,459 pripoveduje, kaj je »pred 454 Prav tam, str. 416–417. 455 Škulj, Ioannes Baptista Dolar, str. 27–36; Sehnal, Jan K. Do­lar, str. 87–89. 456 Valvasor, Die Ehre VI, str. 359. 457 »Edidit: Dramata seu Miserere mei, Deus etc. Viennae Au-striae anno 1666« (Dolničar, Bibliotheca Labacensis publica,pag. 95 (po objavi: Vidmar (ur.), Trubar, Hren, str. 256)). 458 Valvasor, Die Ehre XI, str. 96. – Korektor Slave Erasmus Francisci je zgodbi na rob zapisal (prav tam, str. 96–97), da je Tomaž Damascen gotovo človek, ki se je približno v istem času in pozneje ponovno mudil v Nürnbergu in s katerem je Francisci nekajkrat razpravljal. Prizanesljivo je pristavil, da bi Valvasor zagotovo spoznal njegovo pravo naravo in častihle­pnost, če bi se z njim nekoliko bolje seznanil. Mož naj bi bil »popoln idiot«, popoln ateist in bahač. 459 Gl. op. 374. 22 leti« doživel v Lyonu,460 ampak je v to in naslednjeleto, kot bomo videli, mogoče postaviti še dve njegovi omembi bivanja v Franciji. Ni posebej verjetno, da bi se v Lyonu mudil že leta 1666, preden je oktobra istega leta prebival na Dunaju, potem pa bi se v Francijo vrnil spet naslednje leto. Nemara je nehote, zaradi kolizije asociacij z iste poti, v X. knjigi izpričal, kod ga je z Du­naja vodila pot na Francosko. Ko se v omenjeni knjigi,namenjeni deželnim knezom in vojvodam Kranjske,dotakne veličastnega zvonika dunajske stolnice sv. Šte­fana, potegne primerjavo z zvonikoma v Landshutu na Bavarskem in v Strassburgu v Alzaciji.461 Mesti ležita na poti iz habsburške prestolnice proti Parizu, kjer je bil Valvasor »pred dvajsetimi in nekaj leti« pri nekem »imenitnem vojvodi«, ki pa ga ni hotel imenovati. Na obisku je videl kovinsko ogledalo, v katerem je takoj zagledal, kar si je glasno zaželel; podobno, kot je (prej) slišal o takšnih zrcalih na Dunaju (!).462 Reisp Valvasor­jeve poti v Francijo, drugače kot smeri potovanja po tej deželi, ni skušal rekonstruirati, je pa pred opisom »fran­coskega obdobja« opozoril na polihistorjevo zadrževa­nje v določenih krajih.463 Med temi jih kar nekaj leži na možni poti, ki jo je Janez Vajkard ubral, potem ko je zapustil Dunaj. Pot bi ga lahko vodila po Donavi nav­zgor na Bavarsko, nato vzdolž Donave, Isarja ali Lecha do Bodenskega jezera in z vmesnimi postanki po Renu vse do Amsterdama. Od tam naj bi Valvasor, kot je me-nil Reisp, prispel v Pariz.464 Smer poti ni potrjena, je pa potovanje v Holandijo po njej med lažjimi. Valvasor je namreč očitno okusil Donavske vrtince na meji med Zgornjo in Spodnjo Avstrijo, znane po nevarni plovbi,ki jo v II. knjigi Slave primerja s plovbo po Savi.465 Da je plul tudi po bavarskem Lechu, je sklepati iz istega opisa največje kranjske reke, po njegovih besedah bolj deroče od Rena, Donave in Lecha.466 Že omenjeni Landshut ob Isarju bi na tej poti lahko spoznal, če bi z Donave zavil na München in naprej na zahod proti Lechu. Za­hodno od Bodenskega jezera se je moral na skrajnem severu Švice, pri Schaffhausnu, srečati z zahrbtnostjo Rena, ki naj bi bil za izkušene savske čolnarje tudi na tem nevarnem odseku vendarle kakor igra.467 Strass­burg in njegov zvonik sta na poti vzdolž Rena proti se­veru, največja zahodnoevropska reka pa pred koncem svoje dolge poti teče skozi Amsterdam, kjer je Valvasor »pred dvajsetimi in nekaj leti« videl velikega pavijana.468 Holandijo omenja posredno še dvakrat, ko tamkajšnje drsalce primerja s kranjskimi smučarji,469 in skupaj zVestfalijo, ko spregovori o slabem sirkovem kruhu na Pivki in Krasu.470 460 Valvasor, Die Ehre XI, str. 85. 461 Valvasor, Die Ehre X, str. 265. 462 Valvasor, Die Ehre XI, str. 93. 463 Reisp, Kranjski polihistor, str. 81–82. 464 Prav tam, str. 84. 465 Valvasor, Die Ehre II, str. 158. 466 Prav tam, str. 157. 467 Prav tam, str. 158. 468 Valvasor, Die Ehre XI, str. 58. 469 Valvasor govori o smučariji, ki jo danes poznamo kot bloško,sam pa jo pripisuje kmetom na Kranjskem, »zlasti pri Turjaku in v bližini« (Valvasor, Die Ehre IV, str. 584). 470 Ta kruh naj bi bil precej slabši kot kruh na Holandskem ali »pumpernikel« v Vestfaliji ( Valvasor, Die Ehre III, str. 348). Lahko da je njegovo potovanje z Dunaja na zahod pretežno potekalo po rekah, lahko pa tudi, da je naštete kraje spoznal že na svojem prvem velikem potovanju.Formulacija »pred dvajsetimi in nekaj leti« je namreč zelo splošna in v Slavi pogosto rabljena, denimo tudi za čas (okoli) avstrijsko-turške vojne 1663–1664. Valvasor bi tako utegnil biti v Amsterdamu in Parizu še kot dvaj­setletnik, prav tako kot sta časovno povsem nedoločlji­va obiska Anglije in Danske,471 oba najverjetneje zelo kratka in za polihistorja brez posebnih vtisov. S potjo na Dansko je zagotovo povezana že znana zgodba o dveh Holsteincih,472 ki kaže, da se je polihistor skoraj gotovo mudil v njuni deželi na skrajnem severu cesarstva ob danski meji in da je torej svojo najsevernejšo deželo do­segel po kopnem, ne po morju. Omemba že znanega dogodka v Parizu »pred dvaj­setimi in nekaj leti« je sama po sebi presplošna, da bi smeli Valvasorjev postanek v francoski prestolnici z go­tovostjo datirati v leto 1667. Kar pa zadeva Francijo, ni dvoma, da je bil Valvasor tam prav leta 1667 in 1668.Po trdni dataciji bivanja na Dunaju – oktober 1666 – ponudi dve oporni točki: »pred 22 leti« je bil v Lyonu in »pred približno 22 leti« v Franciji v švicarskem polku.Lyon omenja v zvezi z odkritjem nekega tamkajšnjega trgovca, kako je mogoče dati svilenemu blagu poseben sijaj. Med Valvasorjevim bivanjem v tem mestu je kak­šnih deset let star izum prišel v splošno rabo in poli­histor je iznajdbo označil kot naključno, v nasprotju s prepričanjem, da je imel prste vmes hudič.473 O švicar­skem polku govori v istem razdelku XI. knjige Slave,kjer obravnava različne »hudičeve veščine«. Navedba,da sta dva njegova vojaška tovariša, eden Hessenčan in drugi Poljak, »v Franciji pod našim švicarskim polkom« služila »pred približno 22 leti«,474 se ne more nanašati na leto 1667, temveč šele na naslednje leto. Kot Val­vasor pove v nadaljevanju, sta namreč prišla v službo k omenjenemu polku, kjer je bil tudi sam, po sklenitvi miru med Španijo in Portugalsko – 13. februarja 1668 v Lizboni475 – in šele zatem so ju kot vojna ujetnika sploh privedli na francoska tla, v atlantsko pristanišče La Rochelle. V Španijo sta predtem prispela s cesarski­mi pomožnimi silami, ki so prišle na pomoč Špancem,tam pa ju je zajelo francosko pomožno vojaštvo, podpo­ra Portugalcem. Po izkrcanju v La Rochellu sta tako kot veliko drugih nemških konjenikov in vojakov stopila v službo h kraljevemu francoskemu švicarskemu pol­ku. Valvasor o svoji vlogi v omenjenem polku ne pove drugega kot to, da je šlo za pehotni polk, in pa ključni podatek: »v tem regimentu sem bil tudi jaz«.476 Od kdaj,kako dolgo, zakaj, so vprašanja, ki še terjajo odgovor,morda skrit v arhivskih virih o švicarskih pehotnih pol­kih v Franciji. Kakor koli, v najemniški vojaški službi je plemič s Kranjskega prislužil nekaj denarja, ki mu je 471 Navaja ju v pismih Galu (v drugem pismu brez Danske) (gl. op. 410), Christoph Wegleiter pa v voščilni pesmi v uvodu Slave omenja Temzo in danske morske ožine Belt (gl. op. 412).472 Gl. op. 413. 473 Valvasor, Die Ehre XI, str. 85. 474 Prav tam, str. 75. 475 O sklenitvi miru: http://www.regis-net.de/krieg/spanport. html (nov. 2013). 476 Valvasor, Die Ehre XI, str. 76. prišel prav na nadaljnjih poteh. Če je prišel v švicarski polk tako kot tovariša šele po končani vojni na Iber­skem polotoku, lahko glede na že mirni čas dvomimo,da bi v Franciji uporabljal izkušnje, pridobljene nekaj let prej v bojih s Turki. Po drugi strani pa bi utegnil biti njegov molk o grmenju boga Marsa pomenljiv. Ni povsem izključeno, da se je Janez Vajkard s Švicarji v francoski službi vendarle udeležil vojne in je torej nje­gov obisk Španije del te »zgodbe«. Ker pa ne bi zvenela ravno lepo pripoved o tem, da se je znašel v isti vojni kot pomožne enote cesarja Leopolda I., toda na nasprotni strani, pri francoskih zaveznikih Portugalcev, se je »ne­potrebnim podrobnostim« izognil. Zatem je bil Valvasor ponovno na Nemškem, in si­cer zagotovo preden je odpotoval v severno Afriko, kjer ga najdemo poleti 1669. V II. knjigi Slave, dokončani še leta 1688, namreč pravi, da si je »pred dvajsetimi leti« ogledal kapniško Baumannovo jamo v Braunschweigu v grofiji Stollberg, opevano v Merianovi Topografiji.477 Zelo verjetno spada v isto »nemško potovanje«, ki je moralo imeti izhodišče v Franciji, tudi njegovo obisk Bamberga »pred približno dvajsetimi leti«, ko se je tam mudil nekaj dni in dobil na vpogled del sodnega zapis­nika iz časa, ko so v tem mestu sežgali veliko čarovnikov in čarovnic.478 Glede na bližino Bamberga in Nürnber­ga si težko predstavljamo, da se ne bi tedaj ali že kdaj prej ustavil tudi v Nürnbergu kot močnem kulturnem središču, s katerim je bil pozneje tesno povezan. Braun­schweig in Bamberg ležita več sto kilometrov vsaksebi,od Braunschweiga do danske meje pa je razdalja še ne­koliko večja, vendar je Danski najbližja potrjena točka z Valvasorjevih potovanj prav Braunschweig. Skok čez Holstein na dansko ozemlje bi bil zato lahko tudi del tega potovanja. Mikavno je razmišljati, da se je tedaj 27-letni ali 28-letni Janez Vajkard na skrajni jug svojega »obzor­ja«, v severno Afriko, podal naravnost s skrajnega seve­ra, torej z Danske ali iz Amsterdama. Glede na to, da Dansko, Anglijo in Španijo omenja zgolj v dveh pismih Thomasu Galu, tajniku Angleške kraljevske družbe,479 v Slavi pa nikjer ne poroča o svojih tamkajšnjih doži­vetjih, bi lahko sklepali, da je dežele zrl bolj ali manj le iz njihovih pristanišč, kjer se je ustavil ali zamenjal ladjo na dolgi poti proti Sredozemlju. Vendar govori proti temu njegov molk o tem, da bi se kdaj srečal z Atlantikom. Neomenjanje Portugalske v pismih Galu in molčanje o veličastnosti in nevarnostih največjega svetovnega oceana sta le preveč očitna. Neomenjanje Švice v pismih tajniku Galu – v Schaffhausnu na nje­nem skrajnem severu je Valvasor očitno bil, ko je plul po zgornjem Renu – je v primerjavi s tem zanemarljiva podrobnost, kajti videti del dežele z rečne ladje pač ni enako kakor tam biti. Anglija in Španija torej gotovo ne sodita v isto potovanje. Valvasor bi lahko obe spoznal že 477 Valvasor, Die Ehre II, str. 278. 478 Valvasor, Die Ehre XI, str. 90. – Sodni zapisnik je Valvasor dobil v branje od kanonika Hansa Adama Cogla, čigar oče je lastnoročno zapisal srhljive izpovedi čarovnikov in čarovnic. – Bamberg je bil v obdobju 1595–1630 osrednje območje pre­ganjanja čarovništva; samo v letih 1625–1630 je izpričanih 236 sežigov, skupno število ubitih pa naj bi znašalo do 900 (http://de.wikipedia.org/wiki/Hochstift_Bamberg). 479 Gl. op. 410. med svojo prvo večletno odsotnostjo s Kranjskega ali pa tako eno kot drugo res šele leta 1669, vendar brez vme­sne plovbe po Atlantiku. Na ladjo za Tunis se je vkrcal nekje v severnem Sredozemlju, najverjetneje v enem francoskih pristanišč, kamor je prišel iz nemških dežel po kopnem. Lahko da je bila sredozemska obala Špani­je tedaj vmesna postaja, lahko pa tudi, da jo je videl šele ob drugi priložnosti, kar je bolj verjetno glede na to, da leži Tunis kot cilj poti v drugi smeri. Na isti poti bi se utegnil ustaviti v nekaterih italijanskih pristaniščih ob Ligurskem in Tirenskem morju. Nikakor ni rečeno, da je Valvasorja v Afriko gnalovprašanje, kaj se skriva za domnevnim turškim strupom,ki ga dajejo Turki piti pomembnim vojnim ujetnikom,deluje pa z zamikom, tako da osvobojenci kmalu po vr­nitvi domov pomrejo. Reisp je zapisal, da lahko namen njegove poti v Afriko zaslutimo pri prebiranju opisa gradu Graben pri Novem mestu, kjer govori Valvasor o nesrečni usodi več zajetih in izpuščenih kranjskih ple­mičev, ki jih je doletela takšna usoda.480 Toda »afriška zgodba« v XI. knjigi Slave deluje povsem neodvisno od Valvasorjevega namena potovanja na to celino. Bil je prepričan, da znajo tako kot Turki pripraviti tak strup Afričani, zato je vpletel svoj spomin na bivanje v Tuni­su. »Ko sem se leta 1669 mudil v Afriki«, pravi, »mi je neki odličen in učen mohamedanec po imenu Ali Ha­isa, ki je užival pri Tafiletu velik ugled, 15. julija tistega leta v Tunisu kot veliko skrivnost razodel pripravo in učinek tega strupa, v zameno za neke druge skrivnosti,ki Afričanom niso znane.« Skrivnosti priprave strupa ni potem razkril nikomur, čeravno so ga za to večkrat prosili.481 Še več, v trenutku, ko je pripoved zapisal za natis, je zadevo izbrisal iz knjige, v katero je »s svoji­mi navadnimi neznanimi črkami« zapisoval vse, kar je izvedel na popotovanjih.482 Dragoceno pričevanje o tej knjigi je Reisp razlagal kot »popotni dnevnik, kamor je [Valvasor] s skrivno pisavo beležil vse, kar se je bil na potovanjih naučil«, in na drugem mestu zapisal, da se dnevnik ni ohranil.483 Ničesar torej ne vemo ne o namenih potovanja v severno Afriko ne o tem, ali ga je 28-letnik izvedel na lastno pest ali v nekogaršnji službi in po naročilu. Iz dikcije lahko sklepamo samo to, da se je Janez Vajkard mudil v Afriki (samo) leta 1669, ni pa iz prve roke zna­no, ali je bil razen v Tunisu še kje. Wegleiterjeva voščilna 480 Reisp, Kranjski polihistor, str. 83. – Valvasor, Die Ehre XI, str. 207–208. 481 Valvasor, Die Ehre XI, str. 209. – Tako kot že Reispu tudi meni ni uspelo ugotoviti, kaj je »Tafilete«. Učeni Ali Haisa naj bi užival velik ugled »bey dem Tafilete«. Glede na pred­ ložno zvezo je Reisp sklepal, da gre za neko osebo oziroma položaj (Reisp, Kranjski polihistor, str. 298, op. 27). Morda je mišljen določen urad oziroma oblastvo. 482 Valvasor, Die Ehre XI, str. 211. 483 Reisp, Kranjski polihistor, str. 82, 88. – V Valvasorjevih za­puščinskih inventarjih, sestavljenih januarja 1694 v Krškem in na Bogenšperku, zapisa o takšni knjigi ali zvezku ni, kar glede na naravo inventarjev ne preseneča. Tudi če bi zvezek obstajal, ni imel prave uporabne vrednosti in bi ga inventurni komisarji zlahka preskočili. V krškem inventarju so med knji­gami denimo navedeni Valvasorjev rokovnik o vojakih in dva rokovnika o plačilih služinčadi in posevku na Bogenšperku (ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 131, fasc. LIV, lit. Z–7/I, 16. 1.1694, pag. 17). pesem v uvodu v Slavo pravi, da je »bredel po suhem pe­sku Libije«.484 Koliko pesniške svobode je v njej in kako daleč v puščavo je Valvasor resnično prišel, ostaja skriv­nost, zajeta v stavku: »Ko sem se [...] mudil v Afriki«. Proti koncu svojega drugega velikega potovanja je bil ponovno v Franciji. Iz nobene druge dežele ne po­roča o svojih potovanjih in doživetjih toliko kot praviz te tedaj najrazvitejše evropske države.485 Skoraj brezdvoma je ni spoznal šele v drugi polovici šestdesetih let,temveč že na svojem prvem velikem potovanju, saj jo nenazadnje skupaj z Italijo omenja kot najpriljubljenejšacilja potovanj mladih kranjskih plemičev. Najverjetnejese je v južni Franciji vkrcal na ladjo za Tunis in se odtam istega leta 1669 ali leto pozneje v deželo sončnegakralja Ludvika XIV. tudi vrnil. Ker je poleti 1670 obi­skal več krajev in naravnih znamenitosti v bližini Tou­lona, bi po Reispu lahko sklepali, da v ta čas prav takosodi njegovo nedatirano bivanje v tem pomembnemvojaškem pristanišču, kjer se je morda na poti iz Afriketudi izkrcal.486 Kot je izpričal v zgodbi o čarobnem li­stiču z rekom iz Svetega pisma, ki ga je dobil od nekegaFrancoza, je v Toulonu prenočeval v gostišču »Pri zla­tem levu«, v ozki ulici blizu pristanišča.487 O Provansi se je sicer na široko razpisal že v IV. knjigi Slave. Obiskal je božjepotni kraj Saint-Maximin-la-Sainte-Baume,povezan z začetki krščanstva v tej deželi. Tu si je 6. ju­lija 1670 ogledal baziliko ter relikvije sv. Magdalene insv. Maksimina, naslednji dan pa v družbi štirih sprem­ljevalcev nadaljeval romanje do dve nemški milji od­daljene jame Grotte de la Sainte-Baume, kjer naj bi poprovansalski legendi spokorniško živela svetopisemskaMarija Magdalena. Istega dne se je druščina povzpelaše na goro Saint-Pilon (998 m n. m.), prav tako znanoiz legende o sv. Magdaleni.488 Lahko da je Janez Vaj­kard prav tedaj potoval tudi po sosednji južnofrancoskipokrajini Languedoc, kjer se je neznano kdaj mudil vBeaucairu na desnem bregu Rone, nedaleč od Nimesain nasproti znamenitega Tarascona. Formulacija »prednekaj leti« je zelo splošna, a spada vsekakor v čas po­lihistorjevih mladostnih potovanj, saj ni nobenega na­miga, da bi bil pozneje, pred izidom Slave (1689), šekdaj tako daleč na zahodu. Nad vhodom neke palače vtem okcitanskem mestu je naletel na Valvasorjev rod­binski grb z imenom.489 Več kot logično je, da je tod, poRoni, potoval bodisi v Lyon bodisi od tam v Provanso,in to istega leta 1670, saj sam pravi, da je bil omenjene­ga leta v Lyonu. V tem pomembnem mestu se je mudilvsaj že drugič v življenju, tokrat najbrž nekaj dlje. Vhiši »la maison du Pin« na trgu Bellecour je bil pričadogodku, ko je neki Anglež brez prevare tingiral polfunta bakra v najboljše zlato. Valvasor je opis poskusatakoj navezal na svoj lastni tovrstni uspešni poskus naDunaju oktobra 1666.490 Žal ni povedal, med katerimobiskom Lyona je izvedel trik z ogledalom, v katerem 484 Valvasor, Die Ehre I, s. p. [v prevodu Čast in slava vojvodine Kranjske spodnja pagina 35].485 Prim. Reisp, Kranjski polihistor, str. 83–84. 486 Prav tam, str. 85. 487 Valvasor, Die Ehre XI, str. 101. 488 Valvasor, Die Ehre IV, str. 501–504. 489 Valvasor, Die Ehre IX, str. 108. 490 Valvasor, Die Ehre III, str. 415. se je ženska videla golo, če se je vanj pogledala. Prebri­sani Kranjec je namreč izrabil lom in odsev svetlobeter preračunan nagib in rez zrcala, tako da sta se hkratiprikazala glava žive ženske in slika gole.491 S tega alikaterega drugega obiska Lyona, najverjetneje ne s ka­kšnega poznejšega, je moral Valvasor poznati »gospo­da« Henryja Garbusata, ki ga mimogrede omenja v IX.knjigi Slave. Temu po dejavnosti in poklicu še vednoneznanemu možu, prejkone trgovcu, je v Lyon poslalnekaj primerkov okamnin s Kranjskega. Zanimivo je,da poimensko imenuje samo njega, čeprav v isti sapipove, da je veliko okamnin odposlal v Benetke in večdrugih krajev.492 Časovno nedoločljivo Valvasorjevozadrževanje v Franciji se nanaša tudi na Tours ob Loi­ri, ko si je med drugim ogledal bližnje kapniške jame.Vsaj tako je razumeti, kajti o fosilih pri Kropi pravi, daga spominjajo na te jame – caves gouttieres.493 Glede na to, da so kranjski plemiči po Valvasorje­vih besedah v mladosti potovali predvsem v Italijo in Francijo, preseneča, kako malo je v primerjavi s Francijo povedal o Italiji. Kot da ne bi imel na Kranjskem česa primerjati z naravnimi in drugimi znamenitostmi itali­janskega obnebja ali kot bi ga tam ne zanimalo veliko stvari in ne bi srečeval zanimivih ljudi. Reisp pravi, da ga Italija skoraj ni privlačila, razen morda Benetke.494 A poleg tega, da je tja pozneje pošiljal okamnine in si prek Benetk dopisoval z londonsko Kraljevsko družbo,495 vemo za en sam Valvasorjev obisk tega bližnjega zna­menitega mesta, in še ta je iz poznejšega časa. Glede na navedbo »pred 10 leti«, ga lahko datiramo v leto 1678 ali 1679.496 V resnici so morale biti Benetke Janezu Vaj­kardu veliko bolj domače že prej in skoraj nemogoče je, da se ne bi tam mudil že med prvim velikim poto­vanjem, če niso bile sploh prvo veliko mesto, ki ga je v življenju obiskal. Najbližja pot s Kranjskega v južno Francijo vodi vendar tod mimo. Kolikšen del Italije je videl sicer, ostaja neznanka. Iz Wegleiterjeve voščilne pesmi, ki omenja Tibero,497 posredno izvemo, da je bil Janez Vajkard vsaj enkrat tudi v Rimu, a »večno mesto« nanj očitno ni naredilo posebnega vtisa. V Italiji v geo­grafskem (in današnjem) smislu ga je (dovolj) nagovoril le grad Kofel (Covolo) v dolini Brenta na prehodu iz Južne Tirolske v Beneško republiko, ki ga je primerjal z notranjskim gradom Jama.498 Nikjer ne omenja Ber­gama, kamor bi ga utegnila gnati radovednost, da bi spoznal rodni Telgate prvega kranjskega Valvasorja. Ker pa je moral vedeti, da Janez Krstnik Valvasor († 1581) ni bil v nikakršnem sorodstvu z njegovim dedom Hie­ronimom, svojim služabnikom – pri obravnavi rodbine Valvasor v IX. knjigi Slave je resnico sicer prikrojil499 –, ga v tiste kraje morda niti ni vleklo. 491 Valvasor, Die Ehre XI, str. 81. 492 Valvasor, Die Ehre IV, str. 478. – O Garbusatu, najverjetneje članu lyonske trgovske elite, gl. Reisp, Novejša spoznanja, str. 18. 493 Valvasor, Die Ehre IV, str. 565. 494 Reisp, Kranjski polihistor, str. 88. 495 Prav tam, str. 87, 107, 175–178. 496 Valvasor, Die Ehre XI, str. 93. 497 Valvasor, Die Ehre I, s. p. [v prevodu Čast in slava vojvodine Kranjske spodnja pagina 35]. 498 Valvasor, Die Ehre II, str. 278. 499 Golec, Valvasorjev izvor (1. del), str. 7, 11–13. Kam ga je zanesla pot iz Francije, kjer se je leta1670 mudil v Provansi in Lyonu, lahko le ugiba­mo. Morda še isto leto čez severno Italijo domov naKranjsko ali pa spet na Nemško. Sam ni pustil o temnobenih namigov, kot tudi ni povedal, da je dal leta1671 v Bambergu natisniti neko knjižico, prevedeno izfrancoščine v nemščino in brez navedbe svojega imena.O tem je namesto njega poročal Erasmus Francisci vdodatku k VI. knjigi Slave, v kateri Valvasor obravnava kranjske pisce.500 Zagotovo je bil Janez Vajkard tistoleto osebno v Bambergu. Ker ni šlo za zahteven tiskar­ski podvig, bi bilo namreč povsem nesmiselno pošiljatirokopis s Kranjskega v tisk tako daleč. Ljubljana tedajresda ni imela tiskarne,501 a je bilo dovolj tiskarjev veli­ko bliže Kranjski, kot je od nje oddaljeno knezoškofij­sko mesto Bamberg. Valvasor se je torej v rodno deželovrnil z lastno knjigo, bodisi da je predtem že bil nakratko doma bodisi da je Bamberg pomenil (zadnjo)postajo med njegovim vračanjem z neprekinjenegavečletnega potovanja. Kakor koli, prevod v nemščinopriča, da se je tedaj tridesetletni Janez Vajkard v letihsvoje odsotnosti iz domovine dovolj dobro naučil fran­cosko. Morda se tudi ni hotel vrniti, dokler ne bi imelpokazati česa otipljivega. Recimo, da je mladostna po­tovanja zaključil z »mojstrskim izpitom« v obliki knji­ge. Drugi verjetni razlog, zakaj se je odločil za natisprevoda, in to na Nemškem, je gmotne narave. Nemaraje poskušal nekaj zaslužiti, preden se dokončno vrne inustali na Kranjskem, ker mu je dotlej pošel že skorajves denar. In v osrčju Cesarstva je bil knjižni trg veli­ko večji, zaslužek od prodaje knjig pa temu primernoboljši in lažji. Eno temeljnih vprašanj, ki zadevajo Valvasorjevo »dolgo desetletje« odsotnosti s Kranjske in smo se ga že dotaknili, so stroški mladostnih potovanj. Težko bi na poti toliko prislužil, da bi se lahko vzdrževal sam in pokril vse sprotne izdatke. Glede na dolžino poto­vanj, ki je presegala običajno prakso mladih plemičev, se zdi bolj verjetno, da mu je lep del dediščine po očetu in materi skopnel. Še posebej, če je že v tem času načrtno kupoval matematične in druge instrumente ter knjige.Pravih namigov na to ni, je pa upravičena Reispova domneva, da je na tujem pridobil del svojih zbirk, zla­sti instrumente, grafične liste in risbe.502 Prav veliko ni mogel kopičiti pri sebi, kaj šele nositi s seboj, ampak je moral stvari vsake toliko, ko je zamenjal deželo oziro­ma bivališče, nekje uskladiščiti oziroma poslati domov na Kranjsko, bodisi po pošti bodisi po kakšni zanesljivi osebi. Kdaj je v njegove roke prišla katera knjiga ali gra­fični list, žal ne vemo. Morda se sicer v njegovi knjižnici v Zagrebu tu in tam skriva kak zapis o času pridobitve,bodisi natančnem bodisi »post quem non«.503 Vprašanje skupnih stroškov potovanj je povezano z vprašanjem, ki smo ga prav tako že načeli: koliko je zna­ 500 Valvasor, Die Ehre VI, str. 368. 501 Po skoraj sto letih je Ljubljana ponovno dobila tiskarno leta 1678 (Berčič, Tiskarstvo na Slovenskem, str. 48–50, 63–65; prim. Reisp, Kranjski polihistor, str. 28). 502 Reisp, Kranjski polihistor, str. 89. 503 Leta 1611 je denimo polihistorjev oče Jernej kot dijak pod­pisan v izvodu neke Salustove knjige, ki je pozneje z glavnino knjižnice Janeza Vajkarda romala v zagrebško škofijsko knjiž­nico (Radics, Johann Weikhard, str. 24). šala njegova dediščina po starših. Očetova je bila vseka­kor večja od materine in obe skupaj sta, kot že rečeno,nanesli vsaj 5.000 goldinarjev, morda celo še enkrat to­liko. Pomenljivo je naslednje spoznanje. Janez Vajkard leta 1672 ob nakupu posesti in gradov pri Litiji tako rekoč ni imel sredstev, saj je skoraj celotni poravnani del kupnine pokrila ženina družina pl. Graffenweger,več kot polovico kupnine pa sta zakonca Valvasor ostala dolžna. Po kupo-prodajni pogodbi z dne 27. septem­bra 1672 je kupnina za tri gradove – Bogenšperk, (že razvaljeni) Lihtenberk in Črni potok – znašala 20.000 goldinarjev kranjske veljave, 200 zlatih dukatov in 100 državnih tolarjev za likof. Pri tem je precej nenavadno,da se je prodajalec Franc Albreht baron Kheysell zado­voljil s takojšnjim izplačilom manj kot polovice dogo­vorjene vsote. Zakonca Valvasor sta mu morala namreč izročiti zgolj 9.000 goldinarjev, in sicer v obliki treh zadolžnic, od katerih je ena izvirala od grofa Blagaja in dve od Wazov (baronov, nato grofov Wazenberg).504 Prav te tri zadolžnice je Valvasorjeva žena Ana Rozina pl. Graffenweger prejela za dediščino na dan sklenitve poročne pogodbe 5. julija 1672.505 Janez Vajkard je tako primaknil zelo malo, kot vse kaže, bolj ali manj le oblju­bo, da bo z modrim gospodarjenjem na kupljeni posesti prislužil dovolj za izplačilo preostale kupnine.506 To se ni zgodilo nikoli, ampak je Valvasor, že kot vdovec, lah­ko poravnal preostanek skupaj z obrestmi šele tako, da je v letih od 1689 do 1692 celotno posest prodal.507 O tem, kdaj se je Janez Vajkard za stalno vrnil v domovino, smo govorili že na začetku podpoglavja,kjer smo v luči novih ugotovitev osvetlili njegovo lastno navedbo, da je bil iz dežele odsoten štirinajst let. Na Kranjskem so ga večidel pogrešali vsa šestdeseta leta, 504 ARS, AS 746, Cistercijanski samostan in državno gospostvo Kostanjevica, Spisi, fasc. 2, Kupoprodajna pisma, 27. 9. 1672;prim. Reisp, Kranjski polihistor, str. 94. – Wazi so bili povzdi­gnjeni v barone z naslovom Waz von Wazenberg leta 1650,v grofe Wazenberge pa 1673 (Frank, Standeserhebungen. 5. Band, str. 190; ARS, AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk.268, I/136, lit. S V, Podeljevanje plemiških naslovov V–Z,W–8, 20. 8. 1650). 505 O tem priča delitev med Graffenwegerji, datirana 18. oktobra 1672, ki sicer ne razkriva vrednosti zadolžnic (ARS, AS 1073,Zbirka rokopisov, I/100r, fol. 1v–2). Vse kaže, da so skupaj tehtale nekaj manj kot 9.000 goldinarjev – 8.228 goldinarjev,in sicer Blagajeva 4.000, Waz(enbergovi) pa 2.300 in 1.928 goldinarjev. Skupaj z vrednostmi so vse tri navedene v Khe­ysllovem zapuščinskem inventarju (ARS, AS 309, Zap. inv.,šk. 50, fasc. XXVI, lit. K–42/I, 28. 5. 1674, pag. 9–10/Nr. 4 in 5, pag. 10–11/Nr. 6 in 7, pag. 14/Nr. 13. – Poročna pogodba,sklenjena 5. julija 1672 na Graffenwegerjevem gradu Slatna pri Litiji, ne govori o nevestini dediščini (ARS, AS 748, Go­spostvo Krumperk, fasc. 25, Familiaria, Ženitna pisma, 5. 7.1672). 506 Leto pozneje, septembra 1673, sta zakonca Valvasor dolgova­la baronu Kheysllu še vedno slabih 10.242 goldinarjev (ARS,AS 309, Zap. inv., šk. 50, fasc. XXVI, lit. K–42/I, 28. 5. 1674,pag. 12/Nr. 10), do srede leta 1677 pa se je dolg komajda zmanjšal, in sicer na dobrih 9.829 goldinarjev (prav tam, lit.K–42/II, 14. 2. 1685, pag. 6–7). 507 Ko je v začetku leta 1689 prodal Črni potok, je šla skoraj vsa prejeta kupnina za dolg družini Kheysell, dedičem baro­na Franca Albrehta, od katerega sta zakonca Valvasor grad s posestjo kupila dobrih 16 let prej (Reisp, Kranjski polihistor,str. 95). O poplačilu kupnine gl. natančneje v: Golec, Valvasor kot zemljiški gospod (v tisku). ne ravno zdržema štirinajst let, kot je menil Reisp,508 a zelo verjetno ne veliko manj kot dvanajst. Ko se je v za­četku sedemdesetih let za vedno vrnil, je bilo pred njim še nekaj krajših nekajtedenskih oziroma nekajmesečnih potovanj in ta so nazadnje nanesla število, kot ga je na­vedel v pismih tajniku londonske Kraljevske družbe 3.decembra 1685 in 5. marca 1686.509 Valvasorjevo vrnitev na Kranjsko postavljamo v leto1671, najverjetneje še pred začetek jeseni. Isto leto, ne­znano kdaj, naj bi v Bambergu izšla njegova knjiga, okateri je še vedno edini vir Erasmus Francisci.510 Prav lahko da je bil Janez Vajkard tedaj že doma, bodisi zeno nogo bodisi z obema. Z obema najverjetneje je­seni, ko so ga deželni stanovi 9. oktobra 1671 sprejeliv deželno konjenico, razen če mu tega ni še v odsot­nosti uredil kateri od bratov, polbrat Karel ali pravibrat Janez Herbard. Ob naloženi obveznosti vzdrževati dva oklepna konja so mu dodelili stalno plačo v oblikičakarine (Wartgeld),511 s čimer je bilo poskrbljeno zanjegov prvi stalni dohodek. Vstop v rezervno deželnovojsko, ki ji je pripadal nadaljnjih 22 let do smrti, jejasen dokaz, da se je tridesetletnik poslovil od daljšihpotovanj in da je torej nameraval ostati v rodni deželi.Usoda Valvasorja kot nekdanjega popotnika je bila šetrdneje zapečatena naslednje leto 1672, ko se je poročilz Ano Rozino pl. Graffenweger (1658–1687) z graduSlatna pri Šmartnem pri Litiji, in nato skupaj z ženokupil bližnja gradova Bogenšperk in Črni potok ter žerazvaljeni Lihtenberk.512 Zdaj je imel družino in sta­len dom na Bogenšperku, za daljša potovanja ni bilone časa ne možnosti in – kar je ključno – čakali so gaveliki načrti. VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI ARS – Arhiv Republike Slovenije AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko: šk. 268 AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko: I. reg., šk. 129, 810, 864, 891, 895–897, 900, 937. AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko: št. 5 in 6. AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko: šk. 237, AS 306, Ograjno sodišče za Kranjsko: knj. 13 in 14. AS 308, Zbirka testamentov Deželnega sodišča v Ljubljani (= Testamenti): II. serija, fasc. R 1–45, V 1–16. AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani (= Zap. inv.): šk. 81, 118, 130, 131. AS 740, Gospostvo Jablje: fasc. 8. AS 748, Gospostvo Krumperk: fasc. 25. AS 984, Radics pl. Peter Pavel: šk. 4, 5. AS 1064, Zbirka plemiških diplom: št. 93. 508 Gl. op. 389–391. 509 Reisp, Korespondenca, str. 21, 25; prim. slovenski prevod na str.23, 27. O potovanjih po letu 1672 gl. op. 394. 510 Gl. op. 500. 511 Gl. op. 4 in 194. 512 Gl. op. 6 in 504. Prim. Golec, Neznano in presenetljivo, str.309–310. AS 1073, Zbirka rokopisov: 168r, I/31r, I/32r, I/44r, I/100r, II/51r. AS 1074, Zbirka urbarjev: I/30u. NŠAL – Nadškofijski arhiv LjubljanaNŠAL 10, Škofijski arhiv Ljubljana/Župnije (= ŠAL/Ž): fasc. 122.NŠAL 100, Kapiteljski arhiv Ljubljana (= KAL):fasc. 11, 52, 58.NŠAL 572, Zapuščina Franc Pokorn: šk. 375.ŽA Cerklje na Gorenjskem, Matične knjige: R 1649–1654, RPM 1658–1675.ŽA Kamnik, Matične knjige: M 1671–1707.ŽA Ljubljana–Sv. Nikolaj, Matične knjige: R 1621–1626, R 1638–1643, R 1643–1653, R 1653–1664,R 1664–1669, P 1632–1651, M 1635–1657, M 1658–1735. ŽA Šmartno pri Litiji, Matične knjige: R 1703–1719, P 1660–1720.ŽA Vače, Matične knjige: R 1621–1628, R 1628–1635, R 1636–1643, R 1643–1656, R 1656–1665, R 1666–1672, R 1673–1689.ŽA Višnja Gora, Matične knjige: P 1639–1657. NG – Narodna galerija v LjubljaniNG S 571, NG S 942–948. NŠAM – Nadškofijski arhiv MariborMatične knjige: Loka pri Zidanem Mostu: R 1632–1669. ÖStA – Österreichisches Staatsarchiv AVAFHKA – Allgemeines Verwaltungsarchiv – Finanz- und Hofkammerarchiv, Wien: Adelsakte:Hofadelsakt von: Rueß von Ruessenstain, Konrad und Daniel, 21. X. 1630; Hofadelsakt von Ramb­schissl, Adam, Seyfried und Erasmus Brüder, 13. IV.1654. StLA – Steiermärkisches Landesarchiv, GrazLandschaftliches Archiv, Altes Archiv (= Laa. A.Antiquum): III: K 371–373; VI: Ausgabenbücher,1663–1664; XIV: Sch. 217–229.Innerösterreichische Hofkammer (= IÖ HK):1651–VII–84, 1653–IX–49, 1655–II–36, 1658–IV–32, 1659–I–25.Innerösterreichische Regierung (= IÖ Reg.): Cop 1651–IV–74, Cop 1651–IX–90, Cop 1652–VII–14,Cop 1655–IV–28, Cop 1655–VIII–140, Cop 1656–III–87, Cop 1658–II–29, Gut 1651–XI–35, Gut 1660–VII–9. ZAL – Zgodovinski arhiv LjubljanaLJU 488, Mesto Ljubljana, rokopisne knjige: šk.385, 386, 436–447. ŽU Ruše – Župnijski urad RušeNotata Rastensia Ex antiquissimis documentis de­sumpta Et varijs fide humana dignis autographis Sinoptice descripta. ELEKTRONSKI VIRI http://www.deutsche-biographie.de/sfz84739.html;http://www.ramsdigital.com/author/snyder.html;http://www.regis-net.de/krieg/spanport.html. LITERATURA Andritsch, Johann: Die Matrikeln der Universität Graz. Band 1. 1586–1630. Graz: Akademische Druck- u. Verlagsanstalt, Universitätsbuchdruckerei und Uni­versitätsverlag, 1977; Band 2. 1630–1662, 1980; Band 3. 1663–1710, 1987. Beckh-Widmanstetter von, Leopold: Die Familien­chronik der Grafen Barbo von Wachsenstein. S. l., s. a. (18__). Berčič, Bogdan: Tiskarstvo na Slovenskem. Zgodovinski oris. Ljubljana: Odbor za proslavo 100-letnice gra­fične organizacije na Slovenskem, 1968. Bizant, Milan: Marijine kongregacije v ljubljanskem je­zuitskem kolegiju. V: Rajšp, Vincenc (ur.): Jezuitski kolegij v Ljubljani (1697–1997). Zbornik razprav. (Redovništvo na Slovenskem 4). Ljubljana: Zgodo­vinski inštitut Milka Kosa Znanstvenoraziskoval­nega centra SAZU, Provincialat slovenske provin­ce Družbe Jezusove, Inštitut za zgodovino Cerkve Teološke fakultete, 1998, str. 137–156. Ciperle, Jože: Jezuitski učni program in njihovi študiji v Ljubljani. V: Jezuiti na Slovenskem. Zbornik simpo­zija. Ljubljana: Inštitut za zgodovino Cerkve Teo­loške fakultete v Ljubljani, Provincialat slovenske province Družbe Jezusove, 1992, str. 157–179. Ciperle, Jože: Ljubljansko šolstvo do srede 18. stole­tja. V: Gestrin, Ferdo (ur.): Zgodovina Ljubljane.Prispevki za monografijo. Prispevki s posvetovanja o zgodovini Ljubljane 16. in 17. novembra 1983 v Lju­bljani. Ljubljana: Kronika, Zgodovinsko društvo, str.134–139. Cvetko, Dragotin: Dolar Nikolaj. Muzička enciklopedija 1 A–J. Zagreb: Leksikografski zavod FNRJ, 1958,str. 374. Cvetko, Dragotin: Skladatelji Gallus, Plautzius, Dolar in njihovo delo. Ljubljana: Slovenska matica, 1963. Cvetko, Dragotin: Zgodovina glasbene umetnosti na Slo­venskem. I. knjiga. Ljubljana: Državna založba Slo­venije, 1958. Cvetko, Igor: Valvasor in njegov zvok. V: Vovko, Andrej (ur.): Valvasorjev zbornik ob 300 letnici izida Slave vojvodine Kranjske. Referati s simpozija v Ljubljani 1989. Ljubljana: SAZU in Odbor za proslavo 300 letnice izida Valvasorjeve Slave, 1990, str. 311–322. Črnivec, Živka (ur.): Ljubljanski klasiki 1563–1965. Ljubljana: Maturanti Klasične gimnazije (1941–1958), 1999. Dimitz, August: Geschichte Krains von der ältesten Zeit bis auf das Jahr 1813. Mit besonderer Rücksicht auf Kulturentwicklung. Vierter Theil. Vom Regierungsan­tritt Leopold I. (1657) bis auf das Ende der fran­zösischen Herrschaft in Illyrien (1813). Laibach: Ig. v. Kleinmayr & Fed. Bamberg, 1876. Dolinar, France M.: Die Rolle und die Bedeutung der Jesuiten während des 17. und 18. Jahrhunderts im slowenischen Raum. V: Drobesch, Werner – Trop­ per Peter G. (izd.): Die Jesuiten in Innerösterreich,Die kulturelle und geistige Prägung einer Region im 17. und 18. Jahrhundert. Klagenfurt/Celovec–Lju­bljana/Laibach–Wien/Dunaj: Verlag Hermagoras/Mohorjeva založba, 2006, str. 215–221. Dolničar, Janez Gregor: Bibliotheca Labacensis publi­ca Collegii Carolini Nobilium – Kritični prepis. V:Vidmar, Luka (ur.): Trubar, Hren, Valvasor, Dolničar.O slovstvu na Kranjskem. Znanstvenokritična izdaja. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umet­nosti, 2009, str. 181–293. Fabjančič, Vladislav: Knjiga ljubljanskih hiš in njih prebi­valcev. I. del. Stari trg; II. del, Novi trg; III. del, Veliki trg; IV. del, Šentpetrsko predmestje; V. del, Kapucinsko predmestje. Ljubljana, 1944 (tipkopis v Zgodovin­skem arhivu Ljubljana). Faganel, Tomaž: Glasbeno delo v ljubljanskem kole­giju: poskus prikaza ustroja in njegove vsebinske zasnove. V: Rajšp, Vincenc (ur.): Jezuitski kolegij v Ljubljani (1597–1997). Zbornik razprav. (Redov­ništvo na Slovenskem 4). Ljubljana: Zgodovinski inštitut Milka Kosa Znanstvenoraziskovalnega cen­tra SAZU, Provincialat slovenske province Družbe Jezusove, Inštitut za zgodovino Cerkve Teološke fa­kultete, 1998, str. 229–240. Frank, Karl Friedrich von: Standeserhebungen und Gna­denakte für das Deutsche Reich und die Österreichi­schen Erblande bis 1806 sowie kaiserlich österreichische bis 1823 mit einigen Nachträgen zum »Alt-Österrei­chischen Adels-Lexikon« 1823–1918. 4. Band. O–Sh. Schloß Senftenegg: Selbstverlag, 1973; 5. Band. Si–Z, 1974. Globočnik, Anton v.[on]: Der Adel in Krain. Mit­teilungen des Musealvereins für Krain XII (1899), str. 1–16, 52–64. Glonar, Joža: Harrer Franc. Slovenski biografski leksikon. Prva knjiga Abraham–Lužar. Ljubljana: Zadružna gospodarska banka, 1925–1932, str. 292–293. Golec, Boris: Lažni Valvasor nehote prispeva k razkrit­ju usode zamolčanih pravih Valvasorjev. O dveh »iz­občencih« Valvasorjeve rodbine iz srede 17. stoletja in o polihistorjevem čiščenju rodbinskega debla. Zgodovina za vse XIX (2012), str. 5–38. Golec, Boris: Neznano in presenetljivo o življenju,družini, smrti, grobu in zapuščini Janeza Vajkarda Valvasorja. Zgodovinski časopis 61 (2007), št. 3–4, str. 303–364. Golec, Boris: Plemstvo v cerkvenih matičnih knjigah zgodnjega novega veka – raziskovalni problemi in izzivi. Arhivi 36 (2013), št. 1, str. 85–110. Golec, Boris: Valvasor kot zemljiški gospod. Arhivi 37 (2014), št. 1 (v tisku). Golec, Boris: Valvasorjev izvor, družina in mladost –stare neznanke v novi luči (1. del). Kronika 61 (2013), št. 1, str. 5–66; (2. del). Kronika 61 (2013),št. 2, str. 217–272. Golec, Boris: Valvasorjevo neznano potomstvo do da­našnjih dni (1. del). Zgodovinski časopis 62 (2008),št. 3–4, str. 351–383; (2. del). Zgodovinski časopis 65 (2011), št. 3–4, str. 292–373; (3. del). Zgodovinski ča­sopis 66 (2012), št. 1–2, str. 46–114. Grafenauer, Bogo: Tattenbach Ivan Erazem. Slovenski biografski leksikon. Četrta knjiga Táborska–Žvanut. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umet­nosti, 1980–1991, str. 11–12. Gratzy, Oskar: Repertorium zu J. W. Freiherrns von Val­vasors »Die Ehre des Herzogthums Krain« (1689).Enthaltend ein alphabetisches Namens=, Orts= und Sachregister und im Anhange eine Inhaltsübersicht. Laibach: Ig. v. Kleinmayr & Fed. Bamberg, 1901. Gruden, Josip: Šola pri sv. Nikolaju in ljubljansko nižje šolstvo po reformacijski dobi. Kulturnozgodovinska študija. Carniola NV VI (1915), str. 1–21. Gruden, Josip: Zgodovina slovenskega naroda. I. del. Re­print prve izdaje, ki je izšla v 6 zvezkih v letih od 1910 do 1916. Celje: Mohorjeva družba, 1992. Historia annua Collegii Societatis Jesu Labacensis (1596–1691) (Textus originalis editionem curavit France Baraga). Ljubljana: Družina, Provincialat Družbe Jezusove, 2002. Höfler, Janez: Janez Krstnik Dolar (ok. 1620–1673).Prispevek k zgodovini glasbe na Slovenskem v 17.stoletju. Kronika 20 (1972), št. 2, str. 82–89. Kaspret A.[nton]: Ženitni dogovor Ivana Vajkarda Val­vasorja z Ano Maksimilo baronico Zečker z dné 20.julija 1687. l. Časopis za zgodovino in narodopisje I (1904), str. 186–189. K.[oblar], A.[nton]: Črtice s Krumperka. Izvestja Mu­zejskega društva za Kranjsko XVIII (1908), str. 119– 120. Koropec, Jože: Mi smo tu. Veliki punt na Slovenskem v letu 1635. Maribor: Obzorja, 1985. Krampač, Tone: Vodnik po matičnih knjigah Nadškofij­skega arhiva Ljubljana. Druga dopolnjena izdaja.Ljubljana: Nadškofija, 2008 (Nadškofija Ljubljana,Arhiv, Priročniki 2). Kuret, Niko: Ljubljanska igra o paradižu in njen evrop­ski okvir. V: Razprave Dissertartiones IV (Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Razred za filolo­ške in literarne vede). Ljubljana: SAZU, 1958, str.3–50 (205–252). Letopis Ljubljanskega kolegija Družbe Jezusove (1596–1691) (Prevedla Marija Kiauta, uredil France Ba­raga). Ljubljana: Družina, Provincialat Družbe Je­zusove, 2003. Lukman, Franc Ksav.[erij]: Ruessenstein Konrad. Slo­venski biografski leksikon. Tretja knjiga Raab–Švi­karšič. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1960–1971, str. 163. Magić, Vladimir: Valvasorjeva knjižnica. V: Vovko, An­drej (ur.): Valvasorjev zbornik ob 300 letnici izida Sla­ve vojvodine Kranjske. Referati s simpozija v Ljublja­ni 1989. Ljubljana: SAZU in Odbor za proslavo 300 letnice izida Valvasorjeve Slave, 1990, str. 239–257. Mal, Josip: Stara Ljubljana in njeni ljudje. Kulturnozgo­dovinski oris. Ljubljana: Mestni muzej, 1957. Miklavčič, Maks: Siezenheim(b) Adam Boštjan. Slo­venski biografski leksikon. Tretja knjiga Raab–Švi­karšič. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1960–1971, str. 307. Miklavčič, Maks: Sisentschelli (Sisenthal, Zizenče­li) Jožef. Slovenski biografski leksikon. Tretja knjiga Raab–Švikaršič. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1960–1971, str. 320. Miklavčič, Maks: Schönleben Janez Ludvik. Sloven-ski biografski leksikon. Tretja knjiga Raab–Švikaršič. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umet­nosti, 1960–1971, str. 236–240. Mikuž, Stane: Zanimiva pravda iz 17. stoletja. Zbornik občine Grosuplje X. Gospodarska, kulturna in zgodo­vinska kronika. Grosuplje: Občinska konferenca SZDL občine Grosuplje, 1978, str. 155–162. Mlinarič, Jože: Seznam imen iz latinske kronike. V:Teržan, Josip (ur.): Ruška kronika. Ruše: Krajevna skupnost, 1985, str. 133–247. Mugerli, Marko: Cerkvene razmere v ljubljanski škofiji v času škofa Otona Buchheima (1641–1664). Doktorsko delo (Filozofska fakulteta v Ljubljani, Oddelek za zgodovino). Ljubljana, 2011. Premrl, Stanko: Dolar Nikolaj. Slovenski biografski leksi­kon.Prva knjiga Abraham–Lužar. Ljubljana: Zadruž­na gospodarska banka, 1925–1932, str. 139. Radics, P.[eter] v.[on]: Der krainische Historiograph Johann Ludwig Schönleben (geb. 1618, gest. 1681).Mitteilungen des Musealvereins für Krain VII (1894), str. 1–72. Radics, P.[eter] von: Die Reisen des Freiherrn von Val­vasor. Laibacher Zeitung 112 (1893), Nr. 212, 16. 9. 1893, str. 1817–1819. Radics, P.[eter] von: Familien-Chroniken krainischer Adeliger im 16. und 17. Jahrhundert. Mitteilungen des Musealvereins für Krain XVI (1903), str. 1–27,137–152; XVII (1904), str. 3–13. Radics, P.[eter] von: Johann Weikhard Freiherr von Val­vasor (geb. 1641, gest. 1693). Mit 5 Porträts und 15 anderen Abbildungen; samt Anhang, Nachtrag und der Genealogie der Familie Valvasor. Laibach: Krainische Sparkasse, 1910. Radics, P.[eter] v.[on]: Valvasor in Wien. Laibacher Zei­tung 113 (1894), Nr. 275, 30. 11. 1894, str. 2353–2354; Nr. 276, 1. 12. 1894, str. 2361–2362. Radics, P.[eter] pl.[emeniti]: Valvasorjeva pisma v Lon­donu. Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko III (1893), str. 226–229. Radics, P.[eter] v.[on]: Valvasor-Studien XI. Laibacher Zeitung 114 (1895), Nr. 232, 9. 10. 1895, str. 2013. Radics, P.[eter] v.[on]: Valvasor-Studien XII. Laiba­cher Zeitung 114 (1895), Nr. 233, 10. 10. 1895, str. 2021–2022. Radics, P.[eter] v.[on]: Valvasor-Studien XIII. Laiba­cher Zeitung 114 (1895), Nr. 276, 30. 11. 1895, str.2391; Nr. 277, 2. 12. 1895, str. 2403–2404. Radics, P.[eter] v.[on]: Valvasor-Studien XVIII. Laiba­cher Zeitung 115 (1896), Nr. 10, 14. 1. 1896, str. 75. Radics, P.[eter] v.[on]: Valvasor-Studien XIX. Laiba­cher Zeitung 115 (1896), Nr. 11, 15. 1. 1896, str. 83. Radics, P.[eter] v.[on]: Valvasor-Studien XX. Laibacher Zeitung 115 (1896), Nr. 12, 16. 1. 1896, str. 89. Radics, P.[eter] v.[on]: Valvasor-Studien XXXIII. Lai­bacher Zeitung 116 (1897), Nr. 57, 11. 3. 1897, str. 489. Radics, P.[eter] v.[on]: Valvasors Geburtshaus. Lai­bacher Zeitung 119 (1900), Nr. 100, 2. 5. 1900, str. 815–816. Reisp, Branko: Korespondenca Janeza Vajkarda Valvasor­ja z Royal Society. The Correspondence of Janez Vajkard Valvasor with the Royal Society. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1987. Reisp, Branko: Kranjski polihistor Janez Vajkard Valva­sor. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1983. Reisp, Branko: Mladostna potovanja Janeza Vajkarda Valvasorja. Kronika 28 (1980), št. 2, str. 99–107. Reisp, Branko: Nekaj dopolnil k biografiji Janeza Vaj­karda Valvasorja. Zgodovinski časopis 51 (1997), št. 4, str. 575–576. Reisp, Branko: Neznani epitaf Janezu Vajkardu Valva­sorju. Zgodovinski časopis 47 (1993), št. 3, str. 345– 348. Reisp, Branko: Novejša spoznanja o Valvasorju. Gla­snik Slovenske matice XXIX/XXXI (2005/2007), str. 10–19. Reisp, Branko: Rodbina Valvasor in jezuiti. V: Rajšp,Vincenc (ur.): Jezuitski kolegij v Ljubljani (1597–1997). Zbornik razprav. (Redovništvo na Sloven­skem 4). Ljubljana: Zgodovinski inštitut Milka Kosa Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU,Provincialat slovenske province Družbe Jezusove,Inštitut za zgodovino Cerkve Teološke fakultete,1998, str. 241–246. Schiviz von Schivizhoffen, Ludwig: Der Adel in den Matriken des Herzogtums Krain. Görz: Selbstverlag, 1905. Schmutz, Carl: Historisch Topographisches Lexicon von Steyermark. Dritter Theil. Gratz: Verlag Kienreich, 1822. Sehnal, Jiři: Jan K. Dolar und Mähren. V: Škulj, Edo (ur.): Dolarjev zbornik (Knjižnica Cerkvenega glas­benika. Peta zbirka. Knjižna zbirka. Petnajsti zve­zek). Ljubljana: Družina, 2002, str. 87–94. Seražin, Helena (ur.): Poročila in risbe utrdb arhitekta Giovannija Pieronija. Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 2008. Smole, Majda: Graščine na nekdanjem Kranjskem. Lju­bljana: Državna založba Slovenije, 1982. Smolik, Marijan: Thalnitscher (do 1688 Dolnitscher, Dolnizher) Janez Krstnik. Slovenski biografski lek­sikon. Četrta knjiga Táborska–Žvanut. Ljubljana:Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1980–1991, str. 76–77. Stopar, Ivan: Grajske stavbe v osrednji Sloveniji. I. Go­renjska. Peta knjiga. Med Goričanami in Gamberkom. Ljubljana: Viharnik, 2000. Suhadolnik, Jože – Anžič, Sonja: Stari trg, Gornji trg in Levstikov trg. Arhitekturni in zgodovinski oris mestnih predelov in objektov, lastniki hiš ter arhivsko gradivo Zgodovinskega arhiva Ljubljana. Ljubljana: Zgodovinski arhiv, 2003. Škulj, Edo (ur.): Dolarjev zbornik (Knjižnica Cerkvene­ga glasbenika. Peta zbirka. Knjižna zbirka. Petnajsti zvezek). Ljubljana: Družina, 2002. Škulj, Edo: Ioannes Baptista Dolar e Societate Iesu. V: Škulj, Edo (ur.): Dolarjev zbornik (Knjižnica Cerkvenega glasbenika. Peta zbirka. Knjižna zbir­ka. Petnajsti zvezek). Ljubljana: Družina, 2002, str.27–36. Štuhec, Marko: Rdeča postelja, ščurki in solze vdove Pre­šeren. Plemiški zapuščinski inventarji 17. stoletja kot zgodovinski vir (Studia humanitatis, Apes 1). Lju­bljana: ŠKUC, Znanstveni inštitut Filozofske fa­kultete, 1995. Umek, Ema: Barbo-Waxenstein. Enciklopedija Sloveni­je. 1. zvezek. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1987, str. 185–186. Umek, Ema – Kos, Janez (ur.): Vodnik po matičnih knji­gah za območje SR Slovenije I–II. (Skupnost arhivov Slovenije. Vodniki, 1.–3. zvezek). Ljubljana: Sku­pnost arhivov Slovenije, 1972. Valenčič, Vlado: O gospodarski strukturi ljubljanske­ga prebivalstva v začetku XVIII. stoletja. Kronika 5 (1957), št. 1, str. 5–13. Valenčič, Vlado: Popis družinskih poglavarjev l. 1660 in število prebivalstva v Ljubljani. Kronika 3 (1955), št. 3, str. 179–182. Valenčič, Vlado: Prebivalstvo Ljubljane pred dvesto leti.Kronika 2 (1954), št. 3, str. 191–200. Valvasor, Johann Weichard: Die Ehre deß Hertzogthums Crain, I–XV. Laybach, 1689. Valvasor, Janez Vajkard: Čast in slava vojvodine Kranj­ske. 1.–4. Ljubljana: Zavod Dežela Kranjska, 2009– 2013. Vrhovnik, Ivan: Plemenitniki v dobovskih farnih ma­ticah. Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko IX (1899), str. 77–102. Wiesflecker, Peter: Im alten und im neuen Öster­reich. Notizen zur Geschichte der Familie Stürgkh. V: Riegler, Josef (Hg.): Bauern, Bürger, hohe Herren(Veröffentlichungen des Steiermärkischen Landes­archivs, Band 34). Graz: Steiermärkisches Landes­archiv, 2005, str. 105–134. Witting, Joh.[ann] Bapt.[ist]: Beiträge zur Genealogie des krainischen Adels. Jahrbuch der K. K. Heraldi­schen Gesellschaft »Adler«. Neue Folge IV (1894), str.89–146; V (1895), str. 162–264. Zgodovina narodov Jugoslavije. Druga knjiga. Od začetka XVI. stoletja do konca XVIII. stoletja. Ljubljana: Dr­žavna založba Slovenije, 1959. Zöllner, Erich: Geschichte Österreichs. Von den Anfän­gen bis zur Gegenwart. 8. Auflage. Wien: Verläg für Geschichte und Politik, München: R. Oldenbourg Verlag, 1990. Žvanut, Maja: Valvasorjev boter Konrad Ruess baron Ruessenstein na Strmolu. Kronika 54 (2006), št. 2 (Iz zgodovine gradu Strmol na Gorenjskem), str.183–194. 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 726:27-523.6(497.41)(091) Prejeto: 25. 10. 2013 Oskar Habjanič mag., univ. dipl. zgod. in filoz., kustos, Pokrajinski muzej Maribor, Grajska ul. 2, SI–2000 Maribor E-pošta: oskar.habjanic@maribor.si Avguštinski samostan v Sv. Trojici v Slovenskih goricah v dobi baroka IZVLEČEK Prispevek se osredotoča na nastanek samostana v Sveti Trojici v Slovenskih goricah s prihodom eremitskega reda (obutih) avguštincev leta 1665. Podrobneje opiše sâmo delovanje in življenje v samostanu, prenove in dograditve ter povezanost samostana z drugimi avguštinskimi samostani v Avstrijski provinci. V sklepnem delu je poudarek na reformah Marije Terezije in Jožefa II., ki privedejo do ukinitve večine samostanov in prihoda frančiškanov v Sveto Trojico. KLJUČNE BESEDE avguštinci, barok, Sv. Trojica v Slovenskih goricah, samostani, plemiške družine, Trauttmansdorff, Stubenberg ABSTRACT THE AUGUSTINIAN MONASTERY IN SV. TROJICA IN SLOVENSKE GORICE IN THE AGE OF BAROQUE The article focuses on the formation of the monastery in Sveta Trojica in Slovenske gorice since the arrival of the Augustinian Hermits in 1665. In details it describes the functions and life in the monastery, renovations and adap­tations and the connection of the monastery with the other Augustinian monasteries in the Austrian province. In the final part it emphasizes the reforms of Maria Theresa and Joseph II., which leads to the closure of majority of the monasteries and the arrival of the Franciscans in Sveta Trojica. KEY WORDS Augustinians, baroque, Sv. Trojica v Slovenskih goricah, monasteries, noble families, Trauttmansdorff, Stubenberg Viri za raziskovanje samostana v Sveti Trojici v Slovenskih goricah Osnovni vir predstavljajo kronike, ki so jih pisali avguštinski menihi od nastanka samostana do svo­jega odhoda. Že pred letom 1665 je avguštinski red sprejel pravilo, da mora vsak samostan voditi kroni­ko dogodkov v samostanu. Po avguštinskih pravilih sta bila vsaj dva izvoda vsake kronike v samostanu,eden pa na sedežu province na Dunaju.1 Del obsežne knjižnice dunajskega avguštinskega samostana je bil leta 1812 preseljen v današnjo Avstrijsko nacional­no knjižnico, kjer hranijo tudi edini izvod kronike o samostanu Sv. Trojica v Slovenskih goricah. Gre za zbirko arhivskih listin, ki so popisane v kronološkem zaporedju od nastanka kapele sv. Duha leta 1631 do leta 1743. Polni naslov se glasi: Protocollum Super Ar­chivum huius Conventus Sanctissimae Trinitatis, in quo pariter varia memorabilia de incremento Thaumaturga Imaginis pro posteris notatu dignissima, per annorum decursum inserta reperiuntur, ab anno 1704.2 Drugi del samostanske knjižnice je bil prenesen v knjižnico Univerze na Dunaju. Preostanejo še kro­nike, ki so jih hranili v samostanu. Te naj bi z razpu­stom samostana odnesli avguštinci s seboj oziroma jih je po poročanju patra Emerika Landergota »za­dnji frater vzel s seboj v Radgono, kjer so ga svetne oblasti tako razjezile, da jih je vrgel v ogenj«.3 Zbirka listin oziroma Protokolov o Sv. Trojici, ki jo hranijo v Avstrijski nacionalni knjižnici, je bila zbrana na pobudo provincialnega predstojnika na Dunaju in doktorja teologije, Jožefa Achingerja,4 ki si je v času predstojništva province v letih 1704–1707 1 Že pred letom 1665 je bilo sprejeto, da se v samostanih vodijo kronike vsaj v treh izvodih, eden ostane v samostanu, kopiji pa se pošljeta v samostan na Reki in v Gradcu. Leta 1665 je bilo sprejeto, da se generalni arhiv province vodi samo v Gradcu kot geografskem središču Avstrijske province. Leta 1668 je bil z odlokom ustanovljen generalni arhiv province, a njegov sedež ni naveden. Domnevno gre za samostan na Du­naju. Glej: Gavigan, The Austro–Hungarian Province, volume II., str. 118. 2 V Avstrijski nacionalni knjižnici je vodena pod zaporedno številko: O.N.B. 7236 IV, 29r-88r. Slavni raziskovalec avgu­štinskega reda Johannes Gavigan se je lotil prepisa s komen­tarji omenjenih Protokolov, kjer je sicer izpustil nekaj strani.Prepis je danes na Villanova University pod zaporedno šte­vilko: BX2930.W55 T75. 3 Landergot, Sveta Trojica v Slovenskih goricah, Cvetje z vertov, letnik XXI, Gorica 1904, I. zvezek, str. 30. 4 Protocollum Super Archivum huius Conventus Sanctissimae Trinitatis, str. 1. Jožef Achinger se je rodil na Štajerskem.Konec 17. stoletja je poučeval v samostanu v Gradcu. Na tamkajšnji univerzi je prejel doktorat iz teologije. V letih 1701–1702 je bil dekan teološke fakultete na Dunaju, med letoma 1704 in 1707 je bil predstojnik Avstrijske province,nato pa se je posvetil ustanavljanju samostana v Budimpešti,kjer je deloval kot vikar v novozgrajeni cerkvi sv. Štefana (leta 1707). Kronist zgodovine avguštincev Avstrijske province Xystus Schier je v svojih zapiskih poudaril, da gredo zaslu­ge za zbiranje dokumentov prav Achingerju. Glej: Gavigan,The Austro–Hungarian Province, volume II., str. 233, 254–260, 322, 323. zadal nalogo sistematičnega urejanja arhiva vseh sa­mostanov v Avstrijski provinci. Kronika je pisana v latinskem jeziku, kronologija dogodkov oziroma po­sameznih listin pa preneha z letom 1763. Gre za izpiske iz listin, ki ločujejo med ustnim izročilom in dokumentiranim dogodkom. Kot nas opozori že pater Emerik Landergot, ki je leta 1904 pregledoval omenjene Protokole, je kronika črpala iz drugih kronik, ki jih je vesten popisovalec dogodkov imel ob sebi: Liber Provinciae, Liber Historiae Con­ventus, Liber Exitus, Liber proventuum, Liber fabricae (ecclesiae).5 Te so vsaj deloma ohranjene v Avstrijski nacionalni knjižnici.6 Uredništvo Protokolov je delo­ma mogoče pripisati tudi avguštincu Xystusu Schi­erju, ki je veljal za izjemnega erudita svojega časa,večino svojega življenja pa je prebil v knjižnici avgu­štinskega samostana na Dunaju ter nadaljeval delo, ki ga je začrtal Achinger.7 Na voljo je še kronika frančiškanov iz leta 1869,kjer so uvodoma našteti avguštinski patri leta 1780.Hranijo jo v frančiškanskem samostanu v Sv. Trojici v Slovenskih goricah. Ostane nam še sekundarna literatura. Pri tem je treba omeniti temeljito študijo v treh knjigah av­guštinca Johannesa Gavigana z naslovom The Au­stro–Hungarian Province of the Augustinian Friars 1646–1820 iz leta 1975, ki popiše zgodovino obutih avguštincev Avstrijske province s sedežem na Duna­ju, pri čemer črpa predvsem iz arhivov v Vatikanu,dunajske nacionalne knjižnice, posameznih škofij­skih arhivov ter kronike Avstrijske province M. Ro­snáka in X. Schierja iz leta 1776. Ignacij Orožen se v delu Das Bisthum und die Diözese Lavant, I. Theil iz leta 1875 naslanja na vire, ki so ohranjeni v Nadško­fijskem arhivu v Mariboru v fondu Lenart. Zelo te­meljita je serija člankov patra Emerika Landergota iz frančiškanskega reda, ki črpa iz omenjenih Protokolov in opisuje dogodke od ustanovitve samostana do leta 1763. Na razpolago so tudi matične knjige lenarške župnije od leta 1629 naprej, za Sv. Trojico pa od leta 5 Landergot, Sveta Trojica, I. zvezek, str. 30, opomba 2. Pater Emerik Landergot je k Sv. Trojici prišel leta 1900 ter bil oči­tno vešč latinskega jezika in branja kronike, ki je takrat očitno še bila v samostanu. Protokoli so bili domnevno v samostanu še leta 1975, saj je kronika zabeležena v Vodniku po župnijskih arhivih na območju SR Slovenije, čeprav je verjetno, da je šlo za Landergotove povzetke. Omenjeni izvod je danes pogrešan. 6 V Avstrijski nacionalni knjižnici hranijo kar 45 del (Protoko­lov), ki jih pripisujejo Xystusu Schierju. 7 Xystus Schier se je rodil 19. julija 1727 v mestu Bruck an der Leitha. Pred vstopom med avguštince je študiral humanistiko v Bratislavi. Novic je postal 25. aprila 1745, v duhovnika pa je bil posvečen leta 1750. Z Dunaja je šel v Bruck an der Le­itha, a je bil leta 1755 že pomočnik predstojnika novicev ter pomočnik knjižničarja na Dunaju. V tem času je izdelal kata­loge samostanske knjižnice, jih obogatil z deli svojega časa in začel s sistematičnimi popisi zgodovine Avstrijske province.Umrl je v času izbruha kuge na Dunaju v starosti 44 let, 21.marca 1772, med nesebičnim nudenjem pomoči in spovedo­vanja umirajočim. Glej: Gavigan, The Austro–Hungarian Pro­vince, volume III., str. 223–224. 1819 naprej. Posamezni dokumenti o samostanu so tudi v Nadškofijskem arhivu v Mariboru, v fondu de­kanije Lenart. Območje Slovenskih goric v 17. stoletju Življenje ljudi v Slovenskih goricah v 16. in 17.stoletju je bilo povezano z vsemi težavami, ki so pestile preostali del srednjeevropskega prostora:nagel vzpon protestantizma tako med meščani kot med plemstvom ter posledično ostra in načrtovana protireformacija, vpadi Turkov in krucev, bližina in napetost kmečkih uporov, izčrpanost in življenjska stiska ob novih davkih v času tridesetletne vojne, po­jav praznoverja, ki je najmočneje izbruhnilo prav na območju Slovenskih goric, ter nenazadnje čarovni­ški procesi, ki so dosegli vrhunec v drugi polovici 17.stoletja. Nagel razmah protestantizma, ki ga povzročijo teze nemškega avguštinca Martina Lutra leta 1517, je širše območje Slovenskih goric zajel že v naslednjem desetletju, o čemer priča vizitacija iz leta 1528, ki je ugotavljala vplive nove vere. Do vizitacije je prišlo na pobudo deželnega kneza in nadvojvode Ferdinanda,salzburškega nadškofa in kardinala Mateja Langa in ljubljanskega škofa Krištofa Ravbarja, tudi upravite­lja sekovske škofije v letih 1512–1536.8 Komisija je ugotovila, da so prebivalci Radgone že podlegli novi veri, medtem ko so Mariborčani pri sprejemanju no­vega nauka še neodločni. Prav Radgona in prekmur­sko zaledje sta bila po letu 1600, ko so morali na ukaz nadvojvode Ferdinanda deželo zapustiti vsi meščani,ki so sprejeli protestantsko veroizpoved, pomembno zatočišče izgnanih graških protestantov, kjer je delo­vala tudi protestantska šola. Radgona je od srede 16. stoletja veljala za eno močnejših protestantskih središč in se ni ozirala na verske komisije, ki so prihajale v mesto. Svojega za­ščitnika so meščani našli v Karlu pl. Geberstorffu, ki je na svojem zemljišču zunaj mesta zgradil cerkev in hišo za predikanta. Verjetno je prav pod pritiskom močne protestantske skupnosti leta 1542 zamrl av­guštinski samostan v Radgoni, ki se omenja že leta 1360. Domnevamo lahko, da so avguštinci v Radgoni raje sledili Lutrovemu nauku in so samostan zapu­stili, kot so storili številni avguštinci po avstrijskih in nemških deželah.9 8 Mlinarič, Prizadevanja sekovskih škofov, str. 9. 9 Okoli leta 1299 se je nemška provinca avguštincev raz­delila na Köln, Švabsko, Turingijo oziroma Saško in Ba­varsko. Zadnja je obsegala: Češko in Moravsko, Avstrijo,Štajersko, Koroško, del Švabske, Poljsko, Litvo in Rusijo.Prva avguštinska provinca na območju današnje Slovenije je bila Štajersko–koroška, ustanovljena leta 1577 oziroma 1578. V Avstrijski provinci se je v prvi polovici 16. stoletja obdržal zgolj avguštinski samostan na Dunaju. Samostan v Klosterburgu je bil hudo poškodovan ob turškem napadu leta 1529, prav tako Korneuburg in Baden. Bruck an der Leitha in Mareck sta propadla oziroma bila opuščena, verjetno pod Nastanek cerkve Svete Trojice v Slovenskih goricah Razmere, v katerih je prišlo do nastanka cerkve oziroma najprej kapele Sv. Duha, so odsevale obdobje neposredno po reformaciji. Priložnost se je ponudila,ko se je do takrat močna protestantska družina Stu­benberg, verjetno predvsem iz praktičnih razlogov,odločila sprejeti katoliško veroizpoved. Tako Wolf­gang kot njegov brat Jurij sta se skupaj s številnimi plemiči iz Kranjske šolala v Bologni, razmeroma varnem zatočišču protestantov, kjer sta padla v roke reformatorski komisiji, a sta se uspela rešiti. Wolf­gang (1600–1668) leta 1627 od svojega strica Juri­ja, vnetega protestanta, deduje gospoščino Cmurek.Dve leti poprej, 19. januarja, je poročil Anno Kre­szenzio pl. Scheitt, s katero je imel kar 18 otrok, med njimi devet sinov.10 Svoje hčere je poročil v družine Brandis, Thurn in Prostowsky. Vse njegovo življenje je bilo povezano s številnimi dolgovi. V tem kontek­stu je treba razumeti tudi njegovo drugo poroko z ovdovelo gospo Thurn, ki naj bi dolgove vsaj ublažila.Leta 1644 je tako imel za 20.000 guldnov dolgov.Po sprejetju katoliške vere je bil član vojnega sveta in kameralnega sveta, v letih 1647–1649 pa tudi vojni komisar. Da je bil blizu dvora že zelo zgodaj, govori dejstvo, da je leta 1637 cesarico Eleonoro spremljal v Gradec ter leto kasneje k poljski kraljici.11 Odločitev oziroma privolitev v gradnjo kapelice Sv. Duha leta 1631 je bila verjetno predvsem pra­gmatične narave. Upoštevati je treba, da je njegova vplivi protestantizma. Močan vpliv so imeli protestanti tudi na avguštinsko skupnost na Dunaju. V Štajersko–koroški provinci je bilo pred letom 1517 sedem samostanov, leta 1555 pa sta bila naseljena samo še Fürstenfeld in Reka. Od 13 samostanov v Avstrijski provinci jih je na prehodu iz 15. v 16. stoletje izumrlo oziroma sprejelo protestantsko vero do­bre tri četrtine. Tudi Bavarska provinca je izdala dekrete proti Lutrovi hereziji, in sicer v letih 1526, 1528, 1535 in 1537,kar pa prebegov k Lutru ni ustavilo. Po krizi v času protes­tantizma sta bila avguštinska samostana v Badnu in na Du­naju vključena v provinco Češko, ustanovljeno med letoma 1602 in 1608, leta 1626 pa sta se samostana na Dunaju in v Korneuburgu temu uprla ter ustanovila svojo provinco. Do formalne ločitve je prišlo šele leta 1636. V letih 1649–1651 je prišlo do unije med Avstrijsko in Moravsko provinco. Po­budo za združitev Štajersko–koroške province z Avstrijsko provinco je dal cesar Ferdinand II. leta 1652. Že naslednje leto je izdal ukaz o združitvi vseh avguštinskih samostanov na Štajerskem, Koroškem in Kranjskem, z izjemo tistega na Reki (priključen 1669) v Avstrijsko provinco. Glej: Gavigan,The Austro–Hungarian Province, volume I., str. 3–4; glej tudi: Gavigan, The Province of Styro–Carinthia, str. 272. 10 Anna Kreszenzia pl. Scheitt je rojevala v letih 1625, 1626,1627, 1628, 1629, 1630, 1632, 1633, 1634 dvakrat, 1636 (?),1637, 1638, 1639, 1643, 1644, 1645 in 1647. Kreszenzia je umrla po 42 letih plodnega zakona 27. februarja 1667. Nato se je Wolfgang poročil z baronico Mario Isabelo Kronegg, od leta 1667 ovdovelo gospo Thurn, s katero ni imel otrok. Glej:Loserth, Geschichte des Altsteirischen Herren (priloga rodbin­skega drevesa). 11 Več o rodbini Stubenberg glej: Loserth, Geschichte des Altstei­rischen Herren und Grafenhauses Stubenberg. družina veljala za enega izmed branikov protestan­tizma na Murskem polju in širše ter da je Wolfgang živel v hudih dolgovih. Območje, na katerem naj bi bila zgrajena kapelica sv. Duha, sta obdelovala bra­tranca Kasper in Pavel Lorber, ki sta bila najverjetne­je seznanjena z željo po novem božjem hramu, potem ko je bila kapela v Radehovi večkrat uničena, če že nista sodelovala pri samih obredih skakačev. Ome­njeni hrib so tako prepustili v upravljanje župniji v Sv. Lenartu, kjer je »po božjem navdihnjenju«12 ter na pobudo tamkajšnjega župnika Adama Urbani­ča, cerkvenega prošta in lenarškega tržana Caharije Nürnbergerja ter verjetno številnih okoliških prebi­valcev prišlo do postavitve lesene kapele, nad kate­ro si je gospod Stubenberg v darovnici iz 24. aprila 1631 pridobil sodno oblast ter skrb za oskrbovanje imetja in dohodke cerkve. Omenjena bratranca sta si zagotovila oprostitev davka pri prodaji vina in kruha v neposredni bližini kapele,13 kar je zelo spominjalo na običaje skakačev, saj je takrat že pokojni sekovski škof Brenner dogajanje pri skakačih opisoval kot kraj, kjer se preprodajata pijača in jedača. Ožje območje, na katerem so začeli z gradnjo kapelice sv. Duha, je bilo prav gotovo že naseljeno.Leta 1542 je moral biti pripravljen podrobnejši po­pis premoženja hrastovškega gospostva, ki sta si ga takrat delila Žiga Andrej in njegov stric Friderik pl.Herberstein. Friderikova polovica, ki je bila ocenjena na 250 funtov imenja, je med drugim obsegala tudi območje, kjer se kasneje omenja cerkev sv. Duha. Na imenju, imenovanem Vrhovšaki,14 je živelo 14 dru­žin, njihove nepremičnine pa so bile v povprečju vre­dne osem goldinarjev, največja je bila vredna petnajst goldinarjev, devet jih je bilo ocenjenih na deset, štiri pa na pet goldinarjev. Dva sta bila kočarja, devet dru­žin je živelo na srednjih, tri pa na večjih kmetijah.Štiri kmetije so imele po dva konja, pet po enega, 12 »Postquam Domino Deo inspritante ...«, v: Protocollum, str. 1; glej tudi Landergot, Sveta Trojica v Slovenskih goricah, zvezek 2, str. 55. 13 Orožen, Das Bisthum und die Diozese Lavant, I. Theil, str. 218. 14 Nemško Verchoczen, tudi Varkhusach oziroma Vrhovšaki,tudi »Na vrhu«, kjer se tri kmetije omenjajo že leta 1445 (lo­cirano je bilo v območje Sv. Benedikta v Slovenskih goricah).Jože Koropec to območje natančneje locira v današnjo Sv.Trojico v Slovenskih goricah. Curk sicer navaja, da naj bi se to območje imenovalo Gradische že leta 1419, vendar pa je bilo to poimenovanje mišljeno za gozd v katastrski občini Zgornja Velka. Kar nekaj krajev na Slovenskem je bilo sprva imenovanih Purchstal, kar se kasneje sloveni kot Gradišče.Sklepamo lahko, da sta imela bratranca Lorber v najemu zemljo, na kateri so zgradili cerkev sv. Duha. V ohranjenih Protokolih se kot kraj gradnje kapele spet navaja Purkstall­berg. Prevzeto je bilo torej ime bližnjega Porčiča, ki se prav tako navaja v popisu premoženja iz leta 1542, medtem ko se v Protokolih »Vrhovšaki« ne omenjajo več. Ožje območje se je torej od leta 1445 do okoli 1631 imenovalo Verchoczen ( Vr­hovšaki), med letoma ok. 1631 in 1636 Purkstallberg ter nato Heilige Dreifältigkeit. Glej: Protocollum Super Archivum huius Conventus Sanctissimae Trinitatis, str. 1; Koropec, Srednjeveški Hrastovec, str. 47–59; Blaznik, Historična topografija Slovenije II, str. 495. ostale pa so bile brez konj. Osem kmetij je imelo 10 glav govedi, štiri kmetije so jih imele pet, ena kmetija je imela 15 ter ena celo 20 glav govedi. V popisu se omenjajo še svinje, pri čemer je sedem kmetij ime­lo pet svinj, tri kmetije deset, tri kmetije 15 ter ena kmetija kar 20 svinj. Ožje območje okoli bodoče cerkvice sv. Duha je bilo torej pretežno vinogradniško usmerjeno. Pri delu, pretežno oranju in trgovini, so pomagali ko­nji, govedo je poskrbelo za mlečne izdelke, ob večjih praznikih oziroma delu pa je bilo postreženo tudi s svinjskim mesom.15 Kapela je postala priljubljeno središče okoliških ljudi, zato je štiri leta po postavitvi kapele sv. Duha, 10. julija 1635, lenarški župnik Adam Urbanič o ce­lotni zadevi pisal sekovskemu škofu in ga obvestil, da so okoliški ljudje in tržani Sv. Lenarta pripravljeni na svoje stroške zgraditi večjo cerkev, ki bi zadosti­la potrebam ljudi. Sekovski škof Janez Marko IV. pl.Altringen (1633–1664) je za mnenje vprašal arhi­diakona, pristojnega za lenarško župnijo, ptujskega župnika Janeza Ripflerja, ki je bil zelo nenaklonjen ljudskemu praznoverju. Ripfler je ob tem naznanil in sugeriral, da novozgrajena cerkev ne bo stala na istem hribu kot porušena kapela »Božjega groba« v Rade­hovi, ampak v njeni bližini. Gradnja naj bi se ljudem dovolila, če imamo v mislih vse napade, poskuse, zlo­rabe in vraževerja.16 Sekovski škof je gradnjo dovolil in se udeležil po­stavitve temeljnega kamna nove cerkve, ki je bil polo­žen 15. junija 1636.17 Glavna pobudnika sta bila prav gotovo že omenjeni lenarški župnik Adam Urbanič in Caharija Nürnberger, kar potrjuje tudi napis nad takratnimi vhodnimi vrati v cerkev.18 Odločitev za dovoljenje gradnje cerkve je zgolj nadaljevala dosle­dno upoštevanje predpisov in smernic tridentinskega koncila, ki so znova spodbujali nastanek romarskih središč, kar je cerkvica na Porčiču tudi postajala, gra­dnjo vsake nove cerkve pa je po omenjenih določilih prav tako moral odobriti sam škof. Stroške naj bi poravnali vaščani sami, k čemur so se v pismu z dne 27. aprila 1636 obvezali: lenarški župnik Adam Urbanič, Tomaž Sporer, župan trga Sv. Lenart, cerkveni ključar Caharija Nürnberger in preostali tržani Sv. Lenarta: Matija Lipovic, Lenart Posteth, Janez Kirn in Jurij Kuhar. Podpisali so se še: Janž Senekovič in Martin Gambser z gospoščine Cmurek, Urban Golob, uradnik gospoščine Weiters­ 15 Koropec, Srednjeveški Hrastovec, str. 52–54. 16 Orožen, Das Bisthum und die Diozese Lavant, str. 219. 17 Protocollum, str. 2. 18 Napis je slabo viden še danes in se glasi: »Den 15. Juni 1636 ist durch Ihre Fürstl. Gnaden Herrn Herrn Marcum Bischof zu Seccau der erste Stain gelegt zu der Zeit des ehrwürdigen geistl. Herrn Adamen Urbanitsch, Pfaarherrn zu St. Leon­hardt und Herrn Zacharien Niernperger als obern Kürchen Probst das geben alsobalten eine anfang genommen und aus lauter Almosen erbaut worden.« Glej tudi: Landergot, Sveta Trojica v Slovenskih goricah, zvezek 2, str. 56. Georg Matthäus Vischer: Veduta dvora Štralek z okolico leta 1681, v ozadju vidna cerkev sv. Trojice z nastajajočim vaškim naseljem, bakrorez, 1681 ( Topographia Ducatus Stiriae, 1681, Cankarjeva založba, 1971, sl. 118). feld, Pavel Nedeljko, graški jezuit, in Boštjan Pinte­rič, uradnik z gospoščine Hrastovec. Pismo je bilo naslovljeno na sekovskega škofa, ki so ga povabili k položitvi temeljnega kamna.19 Cerkev so posvetili Sveti Trojici.20 Sveta Trojica je varovala tudi pred izbruhom bo­lezni, predvsem kuge, ki je pogosto prizadela okoli­ške kraje, zato ta posvetitev odseva čas in takratne razmere.21 Napis nad današnjim vhodom v zakristijo (takrat stranska vrata v cerkev) razkriva, da so cerkev dogradili leta 1640.22 19 Orožen, Das Bisthum und die Diozese Lavant, str. 219. 20 Frančiškan pater Celestin Fošner ok. leta 1856 kot vzrok pre­imenovanja cerkve iz Sv. Duha v Sv. Trojico navaja: »Stari ljudje pravijo, da so se na tem bregu zmerom tri enake luči videle. To je nagnilo prebivalce, da so postavili cerkev v čast presv. Trojici.« Glej: Landergot, Sveta Trojica v Slovenskih go­ricah, zvezek 2, str. 56. Sveti Trojici so posvetili tudi cerkev pri Podlehniku v Halozah, ki so jo leta 1654 zgradili domini­kanci. 21 Podobno določilo je veljalo še sredi 18. stoletja, ko je cesar Leopold II. svetoval posvetitev cerkva sv. Trojici, kar bi jih obvarovalo kuge. 22 Glej tudi: Protocollum, str. 2. Napis se glasi: »W.H.V.S.A. C.F.V.S.G.S.F. J. 1640 AN IST DISE KIRCH AUSBAUT WORDN.« Inicialke označujejo imena darovalcev: »Wolf­gang Herr Von Stubenberg Anna Crescentia Frau Von Stubenberg Geborrne Scheidin Freiin.« Curk navaja, da je bila cerkev dograjena leta 1643. Najverjetneje je bila večkrat dozidana. Na mestu, kjer je danes glavni oltar, je bil zvonik.Tam je bil pod velikimi vrati tudi glavni vhod, nad katerim je Milostna podoba – slika Svete Trojice – naj bi nastala v cmureškem gradu gospoda Stubenberga, ki je sicer v preteklosti nedvomno pripadal protestant-ski veri, a je do leta 1628 sprejel katoliško vero.23 Z umestitvijo milostne podobe se je priljubljenost cer­kve povečala. Razširila so se romanja in procesije, kar je pripomoglo tudi k nastanku in razvoju naselbine v neposredni bližini, ki se je začela intenzivneje razvi­jati po zgraditvi cerkve. Na Vischerjevi veduti dvora Šalek se v ozadju vidijo obrisi cerkve Sv. Trojice, kot je tudi poimenovana, s skromnim zaselkom okoli nje. V listini, datirani 4. maja 1658, v kateri je pri Sv. Lenartu izdan atest za njihovo sodno vino, se v komisiji, ki je bila ustanovljena za ta namen, omenja tudi Hans Pangerlin, podkovač iz Sv. Trojice. Komi­sija je takrat ugotovila, da je vino slabe kakovosti in da ni za pitje niti zastonj, kaj šele za denar.24 Leta bil napis iz leta 1636 (glej opombo 18) v zvezi z darovnicami.Cerkev je segala do današnje prižnice in je bila obrnjena proti zahodu. Obsegala je današnji zahodni zvonik, skozi katere­ga je vodil glavni vhod, nekaj nižjo ladjo z južno kapelo ter kvadratast prezbiterij s strešnim stolpičem. Glej tudi: Curk,Samostani na Slovenskem, str. 385; Landergot, Sveta Trojica v Slovenskih goricah, zvezek 2, str. 56. 23 Slikar naj bi bil protestantske vere. Ob dokončanju dela je vzkliknil, da tega ni narisal on, ampak božja roka. Kmalu po dogodku je sprejel katoliško vero. Glej: Landergot, Sveta Tro­jica v Slovenskih goricah, zvezek 2, str. 58. 24 Hernja Masten, Trg Sv. Lenart, str. 35. 1659 se kot cerkveni ključar v Sv. Trojici omenja Ja­nez Senekovič iz Sv. Trojice, v matičnih knjigah pa se leta 1666 omenja poroka med Gertrudo Ambrozij in Mihaelom Slano, oba iz Sv. Trojice. Torej lahko skle­pamo, da sta družini Ambrozij in Slana živeli na Por­čiču oziroma Sveti Trojici, kot se območje takrat že imenuje. Leta 1701 je bil na lenarškem pokopališču pokopan Lovrenc Petelinšek prav tako iz Sv. Trojice. Cerkev Svete Trojice je formalnopravno spadala pod lenarško župnijo, nad katero je imel patronat be­nediktinski samostan v Admontu. Le slabih 17 let po dokončanju cerkve se je v Sveti Trojici kot pristojni arhidiakon med Muro in Dravo25 mudil Jakob Ko­gler, graški mestni župnik, salzburški svetnik in dok­tor teologije. Gre torej za osebo s široko izobrazbo.Upoštevati pa moramo, da je še v začetku 17. stoletja samo ptujski župnik in arhidiakon ter Brennerjev in Eberleinov poročevalec za Sveto Trojico študiral teo­logijo in filozofijo, leta 1628 pa je bilo na Štajerskem že 28 magistrov in devet doktorjev teologije. Na območju Slovenskih goric je Kogler vizitiral med letoma 1657 in 1660. 29. oktobra 1657 je pri­spel v Selnico, pot je nadaljeval v Kamnico, Sv. Peter in Maribor ter nazaj v Svečino. Glavnino vizitacije omenjenega območja je opravil v letih 1659 in 1660.V Sv. Lenartu oziroma podružničnih cerkvah je vizi­tiral 9. septembra 1660, od tam pa je pot nadaljeval v Apače in Jarenino. Za kapelo Svete Trojice v Slovenskih goricah je poročal, da je zanjo temeljni kamen pred 20 leti na dan sv. Vida položil sekovski škof Janez Marko IV.pl. Altringen (1633–1664). Grajena je bila z darov­nicami, ki so jih ljudje prinašali na kraj in so jih nato brez vednosti admontskega samostana uporabljali za gradnjo. Na eni strani cerkve so visele različne table s čudeži, v katere pa je vizitator odkrito podvomil.26 Gre za darovnice, ki so jih ljudje darovali že pri sami gradnji kapele. Leta 1636 sta tako darovala Gregor Zorman kmečkega stanu, ki je bil zelo bolan, in Ma­tevž Bele, ki je okreval po vojni rani; iz leta 1637 so štiri table, med drugim darujejo Katarina Senekovič,že omenjeni Caharija Nürnberger iz Sv. Lenarta,eden glavnih pobudnikov gradnje cerkve, Wolf Adam Hanževič, odvetnik v Gradcu, za svojo hčer Evo Ka­tarino, in grof Hanns Grüen; iz leta 1638 je pet tabel,med drugim darujejo gospa Renata Lokodizin za svojo hčer Evo Kosino, Gregor Schichikin, meščan in trgovec iz Gradca, ter njegova žena Barbara za hčer Mario Regino, Gregor Molaunik iz Admonta, Hans 25 Sv. Trojica je spadala v dekanat Lipnica, kamor spadajo župnije: Lipnica, Lučane, St. Johann im Saggautal, Svečina, Gomilica, Jarenina ter Sv. Lenart v Slovenskih goricah. Širše gledano je dekanat Lipnica spadal k arhidiakonatu s sedežem v Strassgangu, kamor so spadali še: Strassgang, dekanati s sedeži v Lipnici, pri Sv. Vidu v Vogauu, na Ptuju in v Rad­ goni ter cistercijanskemu samostanu v Reinu, krški škofiji in križniškemu redu inkorporirane župnije; glej: Mlinarič, Župnije na Slovenskem Štajerskem, str. 10. 26 Mlinarič, Župnije, str. 69, paragraf 161. Paal, po poklicu mesar, in Helena Nore za svojega moža Hansa Noreta, mariborskega meščana; iz leta 1639 je devet darovnic, med njimi Helena Sporerin,Michael Serdelli iz Radgone, Cebedäus Guetschild,kantor pri radgonski župnijski cerkvi sv. Janeza, Ma­rija Diakin za Jurija Diakina, peka v Mariboru, Gre­gor Georgner, mestni svetnik v Leibnizu, Sebastian Stremfel, vikar sv. Ruperta, Hans Brannt, meščan in padar iz Maribora, ki se je vrnil iz vojne z uskoki, in Hanns Keren, mežnar pri Sv. Lenartu; iz leta 1640 so bile štiri table, med drugim darujeta Hanns Heinrich Wintershoffen pl. Prang in Gregor Strediot, meščan iz Maribora; ena darovnica je bila tudi iz leta 1641;iz leta 1642 je šest tabel, med njimi darovnica Jurija Strohlekerja, župana trga Schrenhausen, in Rosine Barbare pl. Trauttmansdorff, rojene pl. Ursenpek,za njeno hčer Gertrud Lokner; nekdo je daroval za sedemletno služkinjo, ki je 15. julija 1642 na Ptuju padla z višine 18 čevljev in ostala nepoškodovana, ter Krištof in Elizabeta Wintpüchler iz Radgone; iz leta 1643 je sedem tabel, med drugim darujejo Linhart Postet, Apolonian Zuchin iz Maribora, Margarita Jobstingerin za svojega blagoslovljenega moža An­dreja Jobstingerja, meščana in trgovca v Mariboru,Mihael Gruber, Gertruda Zupanič iz Maribora za svojega malega sina Janeza, Pankrac Schalatter, me­ščan in mesar na Ptuju, ter Jurij Lipič, meščan in tr­govec iz Radgone.27 Popis čudežev je bil narejen leta 1643, do takrat pa je naštetih vsega skupaj 38 čude­žev oziroma priprošenj in votivnih tabel v zahvalo.28 Vizitator poroča, da je Stubenberg dolžan večjo količino denarja za kapelo, za katero se je zaobljubil skrbeti. Prezadolženi Stubenberg je imel z denar­jem seveda popolnoma drugačne namene in se je ob nenehnih opozorilih obrnil na samostanske redove.Prav tako je zahteval odstranitev darovanih ženskih kodrov. Trdil je, da je takšen dar popolnoma nepri­meren in spominja na praznoverje.29 Vizitatorju so bili gotovo znani številni čarovniški procesi na ob­močju Slovenskih goric, kjer se lasje in drugi osebni dodatki omenjajo kot sestavina pri kuhanju uroka,zdravila ali strupa. Omenjeni dar lahko nedvomno povezujemo z močno zasidrano tradicijo ljudskega praznoverja, skakači in pojavom čarovništva. Pri cerkvi v Sveti Trojici ni bilo stalno nastanje­nega župnika, maša v cerkvi z zvonikom je bila po poročanju Franza Pasqualinija, ki je kot mariborski župnik deloval med letoma 1638 in 1649, dvakrat te­densko in ob praznikih, za kar je lenarški župnik pre­jel letno 100 »reichsthalerjev« iz cerkvene blagajne, ki so jo hranili pri Sveti Trojici. Župnik je sicer imel tik ob cerkvi zgrajeno eno sobo za prenočišče, a je vztra­jal, da prespi v Sv. Lenartu.30 Denarja seveda župnik 27 Orožen, Das Bisthum, str. 221–222; glej tudi: Protocollum, in­ deks. 28 NŠAM, fond dekanije Lenart, škatla D 17/23. 29 Mlinarič, Župnije, str. 69, paragraf 161. 30 Orožen, Das Bisthum, str. 227-228. ni nikoli videl, saj je cerkveno blagajno vodil gospod Stubenberg, ki je vse prihodke zadržal zase. V skladu s srednjeveškim načelom »cum iure advocatie« je bilStubenberg dolžan prevzeti oskrbo, stroške reševanja sodnih sporov in nadzor nad dohodki ter poskrbeti za varnost cerkve, a se je tega vztrajno izogibal. Kot prvi kaplan je bil v listini iz leta 1644 ome­njen Tomaž Čokelj, ki ga je na željo lenarškega žup­nika Adama Urbaniča vizitiral mariborski župnik Andrej Vatminič. Ta je Čoklja opozoril, da mora redno voditi popis dušne oskrbe v cerkvi.31 Od 22. aprila 1662 do 14. februarja 1663 je v cerkvi Svete Trojice kot kaplan deloval Jakob Mastnak iz župnije Sv. Lenarta, kar potrjuje odlok z dne 22. aprila 1662,ki ga je podpisal sekovski škof Janez Marko IV. pl.Altringen.32 Stroške, ki so nastajali v zvezi s tem, je moral nositi gospod Stubenberg, na čigar željo je bil omenjeni župnik tudi imenovan. Kot cerkveni klju­čarji pri Sveti Trojici se leta 1659 omenjajo Jakob Kocbek iz Radgone, Caharija Nürnberger iz Lenarta in Janez Senekovič iz Sv. Trojice. Prihod avguštincev v Sveto Trojico Prihod eremitskega reda (obutih) avguštincev v odmaknjeno cerkev Sv. Trojice je sovpadal s števil­nimi procesi, gibanji in dogodki, ki so zaznamovali novi vek. Puščavniški red avguštincev se naslanja na srednjeveško tradicijo sorodnih beraških redov, do­minikancev, minoritov in karmeličanov. Že leta 1256 je papež Aleksander IV. v znameniti buli »Licet eccle­siae catholicae« različne skupine puščavnikov združil v red avguštinskih eremitov, ki so sprejeli redovna pravila Avguština Hippa. Med avguštince se je vse do shizme prišteval tudi Martin Luter, ki je s svojim zgledom pritegnil marsikaterega avguštinskega me­niha oziroma meniško skupnost.33 Z združitvijo se ni strinjala linija tako imenovanihviljemitov, ki so sledili življenju sv. Viljema Malevala(umrl 1157, za svetnika potrjen leta 1202) oziroma re­dovnim pravilom sv. Benedikta. Red je bil razširjen vItaliji, Franciji, Nemčiji in Avstriji, pri nas pa ga že zelozgodaj najdemo na odmaknjenem območju na Muti,po nekaterih virih že leta 1257, gotovo pa pred letom1271, ko je omenjen v listini Sigfrida Marenberškega.To območje je ustrezalo strogim pravilom tako ime­novane »puste oziroma zle doline« (Maleval), kamorse je zatekel njegov ustanovitelj. Red je gojil posebnočeščenje Matere božje. Najdemo ga tudi v Velikovcu,kjer je bil samostan ustanovljen že leta 1263. Do nove reforme reda pride v 16. stoletju, ko je leta 1588 nastala tako imenovana skupnost boso­ 31 Poročilo, naslovljeno na sekovskega škofa Janeza Marka IV. pl. Altringna, datirano 16. julija 1644, NŠAM, fond dekanije Lenart, škatla D 17/23. 32 Protocollum, str. 4; glej tudi: Landergot, Sveta Trojica v Slo­ venskih goricah, zvezek 3, str. 92. 33 Glej opombo 9. nogih avguštincev, v slovenski literaturi znanih pod imenom diskalceati (na Slovenskem verjetno najbolj znan Marko Pohlin (1735–1801), kot izjemen pridi­gar pa je slovel Abraham a Santa Clara (1644–1709)).Razširijo se predvsem po Španiji, Italiji, Franciji in Portugalski. Sledili so strožjim pravilom. Namesto čevljev so imeli obute sandale, zaželjena je bila stroga tišina, vsak samostan je imel še dislokacijo, kjer se je menih lahko posvetil strogi samoti. V času pokore so živeli samo od vode, kruha, sadja, olja in vina. Spori glede pristojnosti nad novozgrajeno cer­kvijo Sv. Trojice med Admontom in Stubenbergom,terjatve sekovske škofije in dolg, ki ga je Stubenberg imel za vzdrževanje cerkve, so ga verjetno prisilili,da se je obrnil na meniške redove. Vendar je pri tem prišlo do zapletov. Stubenberški gospod je sicer imel pravico privabiti redovnike, vendar pa je pravica do duhovniške službe pripadala admontskemu opatu,takrat Raimundu pl. Rechlingu, ki je imel jurisdik­cijo tudi nad Lenartom in posledično nad njegovimi podružnicami. V času spora je sekovski škof Janez Marko IV. pl. Altringen na prošnjo gospoda Stuben­berga, kot kaže odlok z dne 22. aprila 1662, Jakoba Mosniocha imenoval za trojiškega kaplana.34 Gospod Stubenberg se je v želji po prevzemu samostana najprej obrnil na dominikanski red na Ptuj, ki je leta 1654 že prevzel cerkev Svete Trojice v Halozah. Dominikanci so prošnjo zavrnili. Nato se je 13. decembra 1662 obrnil na avguštince, ki se na vabilo odzovejo že v pismu 29. decembra istega leta.Hiter odziv gre verjetno razumeti kot željo po širitvi avguštinske Avstrijske province, ki je po združitvi s štajersko-koroško provinco postala pomembnejša meniška skupnost v cesarstvu. Spor je bil rešen leta 1663 s pravo diplomatsko spretnostjo. Pravica do posesti oziroma patronatska pravica je bila prizna­na gospodu Stubenbergu, posebnega kaplana pa so še naprej potrjevali opati iz Admonta. Za morebitne spore je bila še naprej pristojna sekovska škofija. Cerkev Sv. Trojice je bila avguštinskemu redu predana 14. februarja 1663. Ob tem je Stubenberg avguštincem prepustil tudi dva vinograda pri Sv.Antonu. Zemljiška pisma o lastništvu so se žal po­razgubila na begu pred Turki leta 1674, zato jim je Stubenberg priskrbel nova pisma, datirana 1. decem­bra 1695. Dodal je še tretji vinograd pri Sv. Antonu.Že leta 1692 ga je daroval Matija Kos. Vinograde so takrat ocenili na 487 goldinarjev, a vredni so bili vsaj 537 goldinarjev.35 Zapletov pri prenosu pooblastil pa še ni bilo ko­nec. Tokrat je prišlo do spora med sekovskim ško­fom ter Stubenbergom in avguštinci. Razlog je bil predpis s tridentinskega koncila, ki pravi, da prenosa 34 Protocollum, str. 4; glej tudi: Landergot, Sveta Trojica v Slo­ venskih goricah, zvezek 3, str. 92. 35 Protocollum, str. 9. »Božjega hrama« ne more opraviti »laica persona«.36 Zato je sekovski škof avguštincem grozil s »poena suspensionis«, odstavitvijo. Tokrat so popustili av­guštinci, ki so v imenu vseh prihodnjih menihov, ki bodo nastanjeni v Sveti Trojici v Slovenskih goricah,obljubili zvestobo in poslušnost salzburški nadškofiji oziroma sekovski škofiji. To je v listini z dne 14. julija 1665 obljubil Cezarij Syrott, predstojnik Avstrijske province avguštincev, kamor je omenjena cerkev tudi spadala.37 S tem se je strinjal tudi admontski opat Raimund pl. Rechling.38 Kmalu zatem, že 19. julija 1665, je prišlo v cer­kvi Sv. Trojice do svečanega dogodka, kjer so se pri predaji upravljanja cerkve zbrale vse tedanje »sprte« strani. Sekovski škof Maks Gandolf pl. Kuenburg (1665–1670) je pel slovesno sveto mašo ter pridigal tako v nemškem kot v slovenskem jeziku. Nato je pred velikim oltarjem oziroma milostno podobo redu avguštincev izročil ključe cerkve in zakristije, ki jih je sprejel takratni predstojnik province Cezarij Syrott.Ta je prejel tudi ključe svetnega poslopja, torej hiše,ki je stala neposredno ob cerkvi, kamor sta se nase­lila prva avguštinska meniha. Predajo je opravil sam Wolfgang pl. Stubenberg.39 Istočasno sta v novousta­novljeni samostan prišla prva patra. Avguštinski samostan v Sv. Trojici je sprva delo­val kot podružnica graškega avguštinskega samosta­na. Prva meniha, ki sta verjetno kaj kmalu začela zgradnjo samostana, sta bila Jožef Prein40 kot prior ter 36 Orožen, Das Bisthum, str. 222. 37 NŠAM, fond dekanije Lenart, škatla D 17/23. 38 Glej tudi listino iz 19. julija 1665, NŠAM, fond dekanije Lenart, škatla D 17/23. 39 Landergot, Sveta Trojica v Slovenskih goricah, zvezek 3, str. 92; glej tudi: Orožen, Das Bisthum, str. 223. 40 Jožef Prein se je rodil na Dunaju, kjer je kot novic v red avgu­štincev vstopil prav v času združevanja Avstrijske in Moravskeprovince, in sicer 2. februarja 1649 (rojen je bil torej okoli leta1633). Vstopil je v dunajski samostan, kjer se je v glavnemposvečal študiju logike. Deloma je študiral tudi v Gradcu, ver­jetno moralo in etiko. Prve duhovniške izkušnje si je kot vnetgovorec nabiral na prižnici v Korneuburgu, kjer je nastopil leta1659. Tam je ostal do odhoda v Sveto Trojico v Slovenskih go­ricah, takrat še podružnico samostana v Gradcu, kamor je bilpremeščen leta 1665. Leta 1668 je postal prior v Gradcu, kjersi je že leta 1669 prizadeval pridobiti naziv »perpetual prior«,torej dosmrtni prior. To titulo si je lastil že Janez Hočevar vLjubljani, kar je bilo Preinu vsekakor dobro znano. Prošnjaje bila zavrnjena, še več, samostan v Sveti Trojici je bil takratizvzet iz predstojništva graškega samostana ter se je razvijalpovsem samostojno. Leta 1671 in ponovno 1674 je bil Preinimenovan za glavnega pridigarja in predstojnika pripravnikovv dunajskem samostanu, kjer je bil »izredni pridigar« tudi leta1677. Po tem sklepamo, da je imel izjemne sposobnosti pri­diganja in da je bil zelo priljubljen. Ne gre spregledati dejstva,da je pridigal prav v času legendarnega bosonogega avguštincaAbrahama a Santa Clare, ki je pridigal v cerkvi sv. Avguštinana Dunaju. 26. februarja 1679 je že nosil naziv magister, šepreden je potekel rok za dokončanje bakalavreata. Leta 1677je bil s strani predstojnika province imenovan za priorja du­najskega samostana, a le dober teden zatem je bilo imenovanjena željo cesarja Leopolda I. preklicano. Namesto njega je bilimenovan Gregor Tittel. Nato je šest let deloval tudi kot vikarprior v Ljubljani. V letih 1689–1692 je bil predstojnik Avstrij- Tomaž Pullin, ki je bil izučen v igranju orgel. Preinje pred tem bival v samostanu v Korneuburgu, kjerse je verjetno že izkazal kot izjemen govornik. Pre­mestitev v Sveto Trojico, ki je bila takrat še podru­žnica graškega avguštinskega samostana, je bila pravgotovo napredovanje, saj je že v naslednjem volilnemobdobju postal prior v Gradcu. Trdimo lahko, da jebil eden najsposobnejših avguštincev svojega časa, sajje v času znamenitega bosonogega avguštinskega pri­digarja Abrahama a Santa Clare slovel kot izjemengovornik.41 O Tomažu Pullinu je podatkov nekolikomanj. Izobražen je bil v glasbi, igranju orgel, kar muje pozneje nedvomno prineslo napredovanje. Najver­jetneje je prišel iz reškega avguštinskega samostana inje bil s prihodom v Sv. Trojico na začetku svoje poti.42 Spor med sekovsko škofijo in avguštinsko skup­nostjo v Sv. Trojici je bil zagotovo razrešen s pomo­čjo takratnega predstojnika Avstrijske province av­guštincev Cezarija Syrotta, ki je v letih 1649–1651 ske province s sedežem v Ljubljani, kar je bilo zelo nenavadno.Umrl je 11. decembra 1694 v Fürstenfeldu. Kot vnet pridigarje pustil za sabo samo naslov ene pridige, ki jo je imel v cerkvisv. Štefana na Dunaju leta 1675 v čast sv. Jožefu. Naslov se jeohranil v latinščini: Sermo de S. Josepho Christi Nutritio in Au-striae Patronum electo, dictus in cathedrali templo Viennae, duman 1675, electionis hujus octava celebraretur, lingua patria superillud Ecclesiastici Amicus fidelis protectio fortis, qui autem invenitillum, invenit thesaurum. Glej: Gavigan, The Austro–Hungarian Province, volume II., str. 195–199. 41 Franc Kovačič sklepa, da so avguštinci prišli iz bližnje Rad­gone, kjer naj bi bil najbližji avguštinski samostan. Podob­no povzema Jože Curk. A to najverjetneje ne bo držalo.Avguštinski samostan v Radgoni je bil opuščen z razma­hom protestantizma leta 1542. Vplivni avguštinec in pred­stojnik Avstrijske province Friderik Steinpock, ki se je ro­dil in v mladosti živel v Radgoni, je 8. maja 1713 prosil za dovoljenje obnovitve samostana v hiši v bližini cerkve. Stein­pockov oče je bil v Radgoni sodnik, Friderik pa je kot novic v graški samostan vstopil 23. aprila 1690. 1. maja naslednje leto je opravil svečano zaobljubo avguštinskemu redu, leta 1697 pa je bil posvečen v duhovnika. Prvo mašo je imel 14.aprila 1697 prav v rodni Radgoni. Leta 1698 je začel učiti teologijo in filozofijo v Gradcu ter na Dunaju, leta 1711 pa si je pridobil stopnjo doktorja na dunajski univerzi. Istega leta je zasedel tudi mesto predstojnika v samostanu na Dunaju.V letih 1716–1719 je bil predstojnik province, kjer se je v glavnem ukvarjal s številnimi prekrški avguštincev. V samo­stanih je uvedel obvezno vodenje knjig liturgičnega obredja,knjigo predlogov ter knjigo protokola. Prav tako je predpisal,da prior ne sme zapustiti svojega mesta, preden se ne izvrši primopredaja. Menihi, ki živijo zunaj samostanov, se bodisi morajo vrniti bodisi prepustiti del svojega zaslužka samo­stanu. Predstojniki novincev so lahko prebirali pošto svojih učencev. Steinpock je umrl v Gradcu 5. avgusta 1719, le nekaj mesecev po predaji svoje funkcije predstojnika province. Glej:Kovačič, Zgodovina Lavantinske škofije (1228–1928), str. 276; Curk, Samostani na Slovenskem, str. 385–390; Gavigan, The Austro–Hungarian Province, volume II., str. 272–286. 42 V začetku sedemdesetih let 17. stoletja je bil obtožen, da je kot prokurator v avguštinskem samostanu na Reki ukradel 1472 italijanskih lir. V letih 1689–1692 je deloval kot kore­petitor v graškem samostanu, leta 1705 je omenjen kot prior v Velikovcu, kjer je od predpostavljenih zahteval, da začrtajo mejo med Muto in Velikovcem, v letih 1713–1716 pa je bil spet v samostanu na Reki, kjer je bil predstojnik pripravnikov.Glej: Gavigan, The Austro–Hungarian Province, volume II., str. 22, 206, 257, 273. deloval kot energičen prior v Brucku an der Leitha,takrat še v avstrijsko-moravski provinci, kjer je sa­mostan obdeloval kar 18 vinogradov in dva travnika ter redil štiri vole in enega konja. Syrott je samostanu priskrbel tudi dva svilena mašna plašča ter obleke za Marijo in Jezuščka. Iz Brucka je odšel za priorja v Baden, ki pa ga je moral še istega leta zapustiti, saj je bil imenovan za priorja na Dunaju, kjer je bistveno vplival na razvoj nekaj let prej pridobljenega samo­stana. Nato je bil v letih 1653–1656 prior graškega avguštinskega samostana, zatem pa je postal prvi prior v Lockenhausu na območju takratne Ogrske.Vodenje province je prevzel v letih 1665–1668, torej prav v času nastanka samostana v Sv. Trojici. V letih 1668–1671 je bil ponovno imenovan za priorja na Dunaju, v letih 1674–1677 pa je bil spet predstojnik celotne Avstrijske province, ki jo je upravljal kar iz Lockenhausa, kjer je 28. oktobra 1678 umrl. Ohra­njeno je njegovo delo z naslovom Himmlischer Weeg­weiser oder geistliche Übung, die Krancken und in dem angsschweiss des bittern Todts ligende Seelem, wie nicht weniger auch die offene und durch das weltliche Gericht von Leben zum Todt verurtheilte Sünder zu helffen. Razvoj avguštinskega samostana Svete Trojice v 17. stoletju Premeteni in podjetni Syrott je bil prava oseba za reševanje sporov in krepitev avguštinske provin­ce, imenovanje Preina za prvega priorja pa se je iz­kazalo za premišljeno potezo. Na Sv. Trojici je maša zagotovo potekala tako v slovenskem kot nemškem jeziku, prvega je vsaj s hrvaškim dialektom obvlado­val Tomaž Pullini, po rodu verjetno iz okolice Reke,medtem ko se je Prein, rojeni Dunajčan, slovenske­ga jezika verjetno le stežka naučil. Prav gotovo sta se zelo zavzeto pripravljala na prihod večjega števi­la sobratov. Tako sta začela z gradnjo samostana in adaptacijo cerkve, saj je bila cerkev 17. aprila 1667 ponovno posvečena. Posvetil jo je sekovski škof, ki je sodeloval že pri primopredaji, Maksimilijan Gandolf pl. Kuenburg (1665–1670), za letni dan posvečenja pa je določil tretjo nedeljo po veliki noči.43 Le nekaj dni pred ponovno posvetitvijo cerkve je Wolfgang pl. Stubenberg, verjetno na prigovarjanje svoje nedavno preminule žene Anne Kreszenzie,44 rojene baronice Scheitt, 5. aprila 1667 spisal novo da­rovnico. V njej je trojiškemu samostanu podaril cer­kev s hlevom, vrtom in hišo ob samostanu, kakor tudi potrebna drva iz svojega gozda. Darovnico je pogo­jeval s pogrebno mašo oziroma s pokopom v cerkvi,tedensko sveto mašo ter s priprošnjo pri vsaki maši k Svetemu Očetu za celotno družino Stubenberg.45 Že 28. avgusta naslednjega leta so gospoda Stubenberga v cerkvi Sv. Trojice tudi pokopali.46 Na splošno so v štajersko-koroški provinci, na Kranjskem in Reki prevladovali menihi slovanskega porekla, podobno tudi v Gradcu, kamor so šele po združitvi v skupno Avstrijsko provinco začeli priha­jati menihi iz Irske, Italije ter predvsem iz nemške­ga prostora. V času nastanka samostana v Sv. Trojici oziroma od leta 1650 sta Praga in Gradec veljala za teološki učiteljišči avguštincev. Leta 1651 je bil za regenta v Gradcu imenovan Irec Mark Forstall. Vse do leta 1666 je Gradec veljal za središče filozofskih študijev oziroma priprave posvetitve v duhovnika. Po tem letu so bili ti študiji preneseni na Dunaj, Gradec pa je postal središče študija moralne teologije. Že leta 1666 so bili v samostanu štirje patri, leto zatem že pet, leta 1668 jih je bilo sedem, leta 1671 pa eden manj,47 torej šest od 157 menihov celotne Av­strijske province, ki so bili razporejeni v 12 samosta­nih. Po Preinovem odhodu za priorja v Gradec je pri­orsko mesto v Trojici prevzel, sicer uradno imenovan še vikar, Nikolaus Wiegandt, ki je imel dobre stike tudi z župnijo v Sv. Lenartu.48 Kot je bilo že rečeno, 43 Landergot, Sveta Trojica v Slovenskih goricah, zvezek 3, str. 92. Na posvetitev je spominjala tabla z napisom, ki je bila za velikim oltarjem. Danes je ni več. 44 Anna Kreszenzia, rojena baronica pl. Scheitt, je umrla 27.februarja 1667. Le nekaj mesecev zatem se je vdovec Wolf­gang poročil z grofico Thurn, ki je ovdovela leta 1667. Oba sta bila ovdovela le nekaj mesecev. 45 Orožen, Das Bisthum, str. 226; glej tudi: Protocollum, str. 8. 46 Grobnica je lepo vidna še danes. Krasita jo grba gospoda Stubenberga in njegove žene, rojene Scheitt. Stubenbergov grb je prepoznaven po črnem ozadju, na katerem je upodo­bljeno srebrno sidro. Skozi rinčico je prepletena zlata vrvica oziroma kača. Iz čelade se vije pavje perje. Grb gospe Scheitt krasita dva orla na modri in beli podlagi ter dva leva na rdeči podlagi. 47 Protocollum, str. 7. 48 Nikolaus Wiegand je leta 1674 postal učitelj novicev v avguštinskem samostanu v Fürstenfeldu, kjer je bil prav v tem času kot novic sprejet duhovnik iz Sv. Lenarta. Po tem skle­pamo, da je Wiegand v Slovenskih goricah naredil močan vtis. Umrl je v času izbruha kuge na Dunaju leta 1679, ki ni obšel niti avguštinskega samostana, v katerem je Wiegand deloval kot pomočnik priorja. V kugi so med drugim umrli znameniti Irec Nicholas Donellan, tudi cesarjev svetovalec,nedeljski pridigar Christoph Prager, pomožni pridigar Aure­ je samostan v Sv. Trojici sprva deloval kot podružni­ca avguštinskega samostana v Gradcu, a je leta 1669 postal samostojen. Leta 1671 je bil določen vrstni red samostanov po pomembnosti. Najpomembnejši je bil samostan na Dunaju, sledijo Gradec, Ljubljana in Reka, nato avguštinci v Badnu, Fürstenfeldu, Kor­neuburgu, Velikovcu, Brucku an der Leitha, Muti in Lockenhausu ter kot zadnjeustanovljeni samostan v Sv. Trojici. Letno se je na sedež province moralo ste­či 250 guldnov, od tega je moral Gradec plačati 36,Sv. Trojica pa 5 guldnov. Ta denar je bil porabljen za predstojnika avguštincev s sedežem v Rimu, na­mestnika v Nemčiji, številna pisma, vzdrževanje pri­pravnikov, potovanja in za druge materialne stroške. V letih 1674–1682 je bil prior samostana v Sv.Trojici Alfons Nauppe, ki je bil pred tem menih v Velikovcu in Badnu. Leta 1682 se omenja kot prior v Korneuburgu, kjer je ostal tudi v času turškega oble­ganja Dunaja leta 1683. Korneuburg se je turškemu napadu izognil. Leta 1686 je bil spet nastanjen v Ba­dnu, leta 1689 pa je bil poslan v Lockenhaus, kjer je deloval tudi v okoliških župnijah. Umrl je 27. febru­arja 1705 v Lutzmansdorfu.49 Od 19. julija 1665 do konca leta 1679 je bilo v Sv. Trojici branih 4810 maš, ki se jih je udeležilo 137.170 vernikov, kar govori o izjemni priljubljenosti samostana. Iz listine z dne 5. aprila 1667 je razvidno,da so avguštinci morali peti eno sveto mašo na leto ter eno tiho mašo vsak teden za umrle člane družine Stubenberg, za žive iz te družine pa so molili po en očenaš ob vsaki pridigi.50 Večina romarjev je prišla iz takratne dežele Šta­jerske, predvsem iz Slovenskih goric, ter z območja današnjega Prekmurja. O tem pričajo tudi ohranje­ne votivne slike v samostanu. Leta 1647 je votivno sliko, Marijo z Detetom, daroval trgovec in meščan Radgone Hans Beockosch, in sicer kot priprošnjo za nedavno umrlo hčerko.51 Številne darove in želje so prispevali tudi v drugi polovici 17. stoletja. Matija Woseck iz Negove je daroval vinograd v vrednosti 500 goldinarjev, kar potrjuje listina z dne 3. januar­ja 1663.52 Leta 1668 sta za mašo ob sobotah in štiri letne maše darovala gospod Janez Jakob in njegova soproga Eva Suzana. Pri tem sta samostanu darovala 800 goldinarjev.53 21. oktobra 1672 je Pavel Pinterič daroval en vinograd v Partinu.54 Vinograd so daro­ lius Schledt, Gregor Tittel, pomočnik predstojnika za celotno Nemčijo in prior samostana, ter številni drugi novici in bratje laiki. Glej: Gavigan, The Austro–Hungarian Province, volume II., str. 31, 53, 75, 79. 49 Gavigan, The Austro–Hungarian Province, volume I., str. 98, opomba 155. 50 Prav tam, str. 92. 51 Votivna slika je danes v samostanu Sv. Trojica v Slovenskih goricah pod evid. št. 746. 52 Protocollum, str. 11. 53 Prav tam, str. 10. 54 Prav tam. vali tudi člani družine Trauttmansdorff.55Leta 1679 je kurat iz Negove Matija Babnek zapustil vinograd na Stavešinskem vrhu v zameno za pet svetih maš na leto,56 prav tako tudi družina Vogrin leta 1679.57 Travnik v Trnovcu, na katerem so se pasle divje svi­nje, je avguštincem 4. aprila 1689 daroval Filip Wor­schitz.58 12. maja 1692 je grofica Marija Elizabeta Trauttmansdorf (torej leto prej, kot je darovala za po­stavitev Loretanske kapele) darovala 2000 goldinar­jev za mašo dvakrat tedensko in na njen rojstni dan.59 Samostan si je tako z leti pridobil precej lastnine, kar mu je dajalo možnost preživetja in samooskrbe. Samostanska skupnost je v naslednjih letih ostalapribližno enako velika. Po adaptaciji cerkve, ki so jozaključili do konca šestdesetih let 17. stoletja, so se vnaslednjih dveh desetletjih lotili gradnje samostana,ki je bil do neke mere dograjen leta 1692, ko je v njemdomovalo šest patrov in dva brata laika. Verjetno jebil prav takrat postavljen nov samostanski kompleks,povsem ločen od cerkve. Samostan ima globoko pod­zidano klet s shrambami na vzhodni strani, ki se zgo­raj nadaljuje v dvonadstropno 11-osno razporeditevoken. Tu so bili najverjetneje bivalni prostori ter šedanes ohranjena samica.60 Na južni strani je nastalobzidan vrt, do katerega je bil dostop skozi vrata izsamostanskega kompleksa z dvonadstropno 16-osnorazporeditvijo oken. Do vznožja samostana oziromacerkve je vodilo okoli 50 stopnic, ki so jim ob obehstraneh senco delala mogočna drevesa. Po njih so sepovzpeli romarji, ki so prišli z Ogrske in radgonskegakota. Samostanski prostor je bil po veduti sodeč obdanz nižjim obzidjem, ki je imelo na vzhodni in zahodnistrani vhodna vrata. Do kletnih vrat na vzhodni strani je vodila urejena pot, enako utrjena pot je vodila tudiod vrat na zahodni strani, ki se ji je pridružila še pot,po kateri so prišli romarji z mariborske strani. Najintenzivnejša gradnja je najverjetneje potekalav času priorstva Franca Göpleisa, ki se kot prior ome­nja leta 1689, ko je bilo v samostanu šest patrov.61 Ro­jen je bil v bližnji Radgoni.62 V cerkvi se je maševalotako v slovenskem kot v nemškem jeziku. Leta 1695je v samostanu bivalo šest menihov in trije bratje lai­ 55 Prav tam, str. 11. 56 Prav tam, str. 12. 57 Prav tam, str. 12. 58 Prav tam. 59 Prav tam, str. 14. 60 Danes je v njej samostanska knjižnica. 61 Protocollum, str. 7. 62 Od Göpleisov je najbolj znan Matej, mestni sodnik v Rad­goni, ki je bil 17. septembra 1695 povzdignjen v plemiški stan ter je prejel predikat Eggenwald. V času, ko je deloval kot sodnik, si je najbolj prizadeval za iztrebljanje čarovnic. Člani družine so bili očitno zelo navezani na samostan in cerkev Sv. Trojice, saj je vdova Cecilija Göpleis leta 1708 cerkvi podarila srebrni kelih, leta 1715 pa je Anna Maria Wenekin, rojena Göpleis pl. Eggenwald, darovala 50 fl za nakup baldahina za samostansko cerkev. Sredi 18. stoletja je Karl Göpleis začel s temeljito prenovo samostana in cerkve. Glej tudi: Orožen,Das Bisthum, str. 228. J. M. Steidlin: Veduta avguštinskega samostana in cerkve Sv. Trojica, bakrorez, ok. leta 1731, v: Angelus Höggmayr, RMO P.M. Fulgentio Bellelli Buccinensi Priori General vigilantissimo totius Ordinis F.F. Eremit S. Augustini, nec non Commissario Apostolico, Monasteria eiusdem Ordinis per Germaniam hactenux aeri incisa hummillime dedicat Monachium 1731, sl. 42. ki, med katerimi sta bila dva novica. Njihovo številoje bilo enako tudi leta 1698. Najbrž je prav prior izRadgone Franc Göpleis imel dobre odnose s Trautt­mansdorffi, takrat lastniki gospoščine Negova, ki soleta 1693 prizidali še loretansko kapelo, verjetno paso gmotno pomagali tudi pri zidavi samostana, sajje njihov simbol vrtnice neposredno nad vhodom vsamostan, kjer je vidna tudi letnica 1692.63 Loretan­ »In Nöten blühe ich« (V sili zacvetim). Tako pojasni sim­boliko družinskega grba, vrtnico, eden največjih borcev proti Turkom, Žiga Friderik I. (1571–1631) pl. Trauttmansdorff.Vrtnico lahko povezujemo tudi s krščansko simboliko, saj so bili Trauttmansdorffi branik krščanstva pred islamom. Vrt­nica velja za kraljico rož. Je tradicionalni simbol ljubezni in lepote, v antiki tudi simbol herojskega poguma, zmagoslavja in slave. Grški in rimski vojskovodje, ki so se izkazali s svojo hrabrostjo, so bili nagrajeni z vencem vrtnic. Povezujejo jih tudi s posmrtnim življenjem. Rimljanom so predstavljale podobo razkošja, bogastva in odličnosti, pa tudi simbol pre­povedane ljubezni. Še v 19. stoletju prostitutke imenujejo »vrtnice«, javne hiše pa so se pogosto imenovale »Pri rdeči vrtnici«, »Pri rožnem grmičku« ali »Pri rožnem vrtu«. V krščanstvu je bila vrtnica predvsem simbol duhovne ljubez­ni – od rajske lepote do večnega življenja, božje ljubezni in dobrotljivosti do neomajne vere in mučeniške smrti. Rdeča vrtnica je simbol Kristusovega trpljenja za odrešitev sveta ter atribut mučencev in svetnikov, v krščanstvu pa je najbolj znana kot Marijina cvetlica. Rdeča je prispodoba Marijine ljubezni, milosti in trpljenja ob sinovi smrti. Bela je kot lilija ska kapela je samo še dodatno utrdila priljubljenostcerkve. Stroške gradnje v višini 1800 goldinarjev je vceloti pokrila Marija Elizabeta, rojena grofica Khisl64 (njen soprog Ferdinand je umrl leto pred tem, 1692).65 Omenjena grofica je 29. septembra 1693 darovala še1000 goldinarjev za večno luč v loretanski kapeli, kotje razvidno iz listine, datirane 29. septembra 1693.66 28. septembra istega leta je papež Inocenc III. izdalpravilo, po katerem naj bi loretansko kapelo v Sloven­skih goricah obiskovali prvo nedeljo po praznovanju simbol čistosti in brezmadežnosti. Poseben pomen ima v posvetni trubadurski motiviki v povezavi z ljubeznijo, kot je na primer opisano v srednjeveškem »bestselerju« Roman de la Rose«. Vrtnice so se razširile tudi s križarskimi vojnami, saj so jih gojili predvsem Arabci. Glej: Schuller, »In Nöten blühe ich«,str. 65; več o simboliki vrtnic glej v: Germ, Simbolika cvetja,str. 99–104. 64 Marija Elizabeta je bila hčerka Jurija Jerneja Zwickla – Khi­sla, posinovljenca Janeza Jakoba, ki je leta 1655 ob maribor­skem gradu postavil loretansko kapelo. Glej: Curk, Maribor­ski grad, str. 59. 65 Nad vhodom v kapelico je vklesan napis: »Ihre Excell. Die hoch und wollgeb. F.F. Maria Elisab., Graffin zu Trautmans­dorf geb. Graffin Kislin hat zu Ehren der heiligen Jungfrau und Mueter Gotes Marie diese Lauretankapeln pauen lassen.Anno 1693.« Nad vhodom v kapelo je viden tudi grb gospe Khisl. 66 Landergot, zvezek 3, str. 94. rojstva Device Marije oziroma na dan postavitve po­dobe Loretanske Matere božje v cerkev Sv. Trojice. Nadan romanja prejme vsak romar popoln odpustek svo­jih grehov.67 Naslednje leto je Marija Elizabeta umrlain bila pokopana v loretanski kapeli v Sv. Trojici. Prav Trauttmansdorffi so ob koncu 17. stoletja najbolj zaznamovali gradbeno in duhovno dejavnost v samostanu. Mogočna družina se je celotno 17. sto­letje borila proti Turkom in je bila branik krščanstva pred islamom. Z vzpostavitvijo Vojne krajine in se­deža uprave v Varaždinu je štajersko plemstvo spričo neposredne turške nevarnosti dobilo možnost služiti cesarju ob meji. Tam so služili Herbersteini, pa tudi Trauttmansdorffi in Thurni. Prva Trauttmansdorffa,ki sta se borila proti Turkom, sta bila Rok (umrl leta 1542) in njegov bratranec Adam I. (1520–1551), ki je umrl med turškim obleganjem trdnjave Lipova v da­našnji Romuniji. Družina je igrala pomembno vlogo pri utrjevanju Vojne krajine. Pri tem je treba omeniti Hansa Friderika I. (1539–1614) in njegovega najsta­rejšega sina Žigo Friderika I. (1571–1631). Ta je leta 1603 prevzel poveljstvo nad trdnjavo v Koprivnici. V letih 1603/04 je postal višji poveljnik Vojne krajine in se preselil v Varaždin. Osredotočil se je na utrjevanje obrambne linije. V starosti se je bolehen vrnil v Gra­dec, kjer so ga častili kot heroja, kot bojevnika zo­per »brezbožnega Turka«. Obrambo Vojne krajine je nato prevzela že tretja generacija Trauttmansdorffov,Otto Ernreich (ok. 1600–1664) pl. Trauttmansdorff­-Trautenburg ter Ernreich III. (ok. 1600–1669) pl.Trauttmansdorff-Weitersfeld. Prvi je prevzel povelj­stvo nad trdnjavo v Koprivnici in postal predsednik vojnega sveta Notranje Avstrije. Drugi je prav tako Orožen, Das Bisthum, str. 223; glej tudi: Landergot, zvezek 3, str. 94. deloval kot svetovalec pri obrambi proti Turkom.68 Nasledil ga je »trojiški« Ferdinand Ernst (1637–1692), sin Maksimilijana I. Ferdinand je s činom stotnika sodeloval pri obleganju Kaniže, leta 1667 ga je cesar Leopold I. imenoval za poveljnika mejne utrdbe v St. Georgnu ob Murauu, leta 1669 pa je po­stal poveljnik v trdnjavi Ibanitsch na Ogrskem ter še istega leta višji poveljnik v Kreuzu. Leta 1672 je po­stal generalni upravitelj urada Vojne krajine v Varaž­dinu. Leta 1683 je skupaj s Ferdinandom Feliksom pl. Thurnom in pomočjo njegovih 4000 krajišnikov zavzel mesti Dobra in Oberlimbach. Prav tako mu je v naslednjem letu uspelo uničiti dva korpusa tur­ške vojske pri Rogaški Slatini. S smrtjo Ferdinanda Ernsta 24. februarja leta 1692 se je zaključilo obdobje oficirjev iz družine Trauttmansdorff v Vojni krajini.S soprogo Marijo Elizabeto nista imela otrok, po­kopana pa sta v cerkvi Sv. Trojice.69 Nad grobnico je vklesan napis: »Hic iacet Excell. D.D. Ferdinandus Ernestus de Trautmansdorf generalis excubiarum magister comendator arcis Graecensis obiit 25. Fe­bruarii 1692 aetatis vero suae 55.«70 Najznamenitejši borec proti Turkom iz družine Trauttmansdorff je prav gotovo malteški vitez Karl (1633–1664), brat Ferdinanda Ernsta, ki je padel v boju proti Turkom pri Modincih. V času velikega turškega obleganja Dunaja leta 1683 so pri obrambi sodelovali tudi člani družine Trauttmansdorff. Med obleganjem sta bila avguštinski samostan in pripa­dajoča cerkev popolnoma uničena, saj sta bila zunaj mestnega obzidja. Turki so samostan uporabljali kot skladišče. Grof Maksimilijan II. (1631–1707), brat 68 Schuller, »In Nöten blühe ich«, str. 65–67. 69 Na grobnici je upodobljen grb družine Trauttmansdorff. Gr­bovna plošča plemiške družine Trauttmansdorff prikazuje razklan oziroma prelomljen ščit, ki je navadno v rdeči in sre­brni barvi s petlistnato vrtnico (upodablja se tudi šestlistna­ta). Na ščitu navadno rdeče in srebrne podlage simbolizira petelinji »greben«. Grobnica v Sv. Trojici je izredno izpove­dna. Obdaja jo grška boginja Atena, boginja civilizacije, mo­drosti, urejene vojske in obrti, posebej obdelovanja kovin. Na grobnici je prikazana z egido na prsih, ščitom njenega očeta Zevsa, na glavi ima šlem, medtem ko ščit z glavo gorgone Meduze, kot se navadno upodablja, prekriva grbovna plošča.V rokah ima sulico in mrko pogleduje proti sovražniku. V grški mitologiji je pomagala številnim grškim junakom: He­rakleju, Odiseju in Jazonu. Na drugi strani grbovne plošče je upodobljen grški bog vojne Ares. Na grobnici ga vidimo upodobljenega s ščitom in šlemom na glavi. Ares je ljubitelj vojne, krvi in bojevanja. Bogova držita grbovni plošči v rokah.Stojita na orožju, topovih, topovskih kroglah, sulicah in zlo­mljenih šlemih. Grbovno ploščo zaključujejo trije šlemi, na sredini sta dve prekrižani peresi, na desni strani je prikazan vrag z rogom, ki najverjetneje simbolizira Turka ter je hkrati prispodoba boga Aresa, na levi strani pa je prikazan bojevnik,pri čemer se en krak končuje v obliki sekire – najverjetneje simbolizira krščanskega vojaka oziroma samega Ernesta Tra­uttmansdorffa oziroma boginjo Ateno. Glej tudi: Wurzbach,Biographisches Lexikon des Kaisertums Österreich, str. 69; Sc­huller, »In Nöten blühe ich«, str. 68. 70 Tu počiva presvetli g. g. Ferdinand Ernest plemeniti Trautt­mansdorff, prvi vojni general, deželni poveljnik na gradu v Gradcu; umrl 25. februarja 1692 v 55. letu starosti. prej omenjenega Karla in sin Maksimilijana I., je po­veljeval delu cesarske vojske. Ferdinand Maksimilijan iz Notranje Avstrije (linija Lichtenau-Brunn) je pa­del 12. septembra 1683, torej prav v času omenjenega obleganja. Njegov brat Žiga Joahim (1641–1706) je uspešno poveljeval vojski v zaledju.71 Poslanstvo avguštinskega reda s poudarkom na Avstrijski provinci Ob koncu 17. stoletja je celotna Avstrijska pro­vinca štela okoli 180 menihov, ki so pripadali obutim avguštincem. Številni kandidati za vstop v meniške redove so bili zavrnjeni, saj jih samostani niso mogli vzdrževati. To je čas, ko se tudi na območju Sloven­skih goric napoveduje čutenje baročnega razcveta,vnetih pridigarjev, literarnih ustvarjalcev in poustvar­jalcev ter razvoja arhitekture, ki je v slehernem posa­mezniku vzbujala spoštovanje do Božje podobe. Med avguštinci je širše množice takrat navdi­hoval že omenjeni bosonogi avguštinec Abraham a Santa Clara, ki so se mu skušali po robu postaviti tudi pridigarji obutih avguštincev. Ti so prve izkušnje nabirali tudi na območju Slovenskih goric. Glavni smisel vstopa v meniški red je ljubezen do Boga. Sveti Avguštin je v svojih spisih zapustil »Vodilo za samostansko življenje«,72 po katerem so se svetotrojiški avguštinci nedvomno ravnali. Pred­stojnik je ob prihodu razdelil hrano in obleko, novic pa se je odpovedal osebni lastnini, ki jo je prepustil redovni skupnosti. Kljub razlikam v premoženju so morali delovati vsi enako. Ob prepevanju psalmov in himen je treba v srcu premišljevati to, »kar prihaja na usta«.73 Skromnost je treba pokazati tudi v hrani in navadah. Pritegne in ugaja naj pošteno življenje, ne videz. Ogibati se je treba spogledovanja z ženskami,saj to vodi v poželenje in hrepenenje. V procesu šola­nja so se pripravniki srečevali z duhovnimi vajami in branjem knjig. Ob koncu dneva so morali izprašati svojo vest ter se izpovedati po predpisani formuli. Pri tem so se zaobljubili revščini, čistosti in poslušnosti.Poudarek je bil na tišini. Navadno so bili novici lo­čeni od preostalih menihov. Posebna pozornost pri vzgoji je bila posvečena intelektualnim, umetniškim in praktičnim talentom posameznikov. Enkrat te­densko so se dobivali s predstojnikom novicev, da bi skušali popraviti napake. Latinščino in grščino jih je ponavadi poučeval zunanji učitelj. Eno uro dnevno so se učili kornega petja, čemur so avguštinci posve­čali posebno pozornost, saj je bilo veliko jutranjih maš petih. Uboštvo je bilo razumljeno tako, da je vsa lastnina pripadala skupnosti, denar so menihi dobili zgolj za obleko. Ob vstopu v red se je od kandida­ta pričakovalo, da je pokril svoje stroške za tekoče 71 Kaser, Steirer als Heerführer, str. 306–309. 72 Avguštin, Vodilo za samostansko življenje, str. 281–288. 73 Prav tam, str. 282. leto bivanja. Celice novicev so morale biti preproste,a prijetne in čiste. Leta 1674 je bil sedež za novice v Fürstenfeldu, kamor so bili napoteni tudi novici z območja Slovenskih goric. Samostan v Sv. Trojici se je tako navezoval bolj na graški kot na ljubljanski okoliš, ki je prav tako lahko poučeval novice, a je bil namenjen pretežno novicem z območja Ljubljane.74 Lokacije za sprejemanje novicev so se menjavale, saj je med letoma 1682 in 1685 novice sprejemal samo­stan v Korneuburgu. Možnosti študija sta bili dve: posameznik je bo­disi študiral skupaj z vrstniki iz vseh provinc bodisi se je šolal v okviru province. Študij je navadno trajal devet let in je potekal med 15. in 24. letom starosti.Vsaj eno leto so se morali učiti slovnico in humani­stiko, tri leta so bila rezervirana za logiko in filozofijo,pet let pa za teologijo. Do pridobitve bakalavreata so študirali šest let. V času nadaljevanja šolanja so se dve leti posvečali logiki, naravoslovju in metafiziki pa po tri leta. Če je kandidat opravil izpite, si je pridobil naziv cursor in imel pravico nadaljevati teološke štu­dije. Po treh letih študija je smel opravljati izpit iz metafizike in teologije. Če ga je uspešno opravil, si je pridobil naziv lektor. Tako je imel obveznost pridiga­ti in poučevati filozofijo in teologijo, da bi si po dveh letih lahko pridobil naziv magister. Doktor teologi­je je postal po novih dveh letih pridiganja, naziv pa je navadno potrdil sam papež. Doktorat mu je sicer lahko podelila tudi univerza, a je imel manjšo veljavo.Leta 1636 je bila vpeljana stopnja regenta, ki si jo je posameznik pridobil, ko je dosegel stopnjo magistra,a je tudi za to moral opraviti izpit. S tem je postal odgovoren za študijski proces.75 Študijski program je temeljil na teološki misli To­maža Akvinskega in Gila iz Rima, ustanoviteljev sre­dnjeveške avguštinske misli. Za najboljše študijske hišeso veljale tiste v Španiji, Italiji in Belgiji. V prvi fazi je vAvstrijski provinci manjkalo predvsem intelektualcev,ki bi na Dunaju poučevali teologijo in filozofijo, zatoso ti prišli iz Belgije, Italije, Irske in Nemčije. V samostanih je bilo strogo prepovedano kartanje ali kockanje, ob predpisani uri je morala biti tišina,obvezne so bile tako imenovane serotine, nočne moli­tve. Vsi mlajši duhovniki, ki niso imeli rednih pridig,so jih morali vsako nedeljo opravljati pred svojo skup­nostjo. Od prve adventne nedelje do božiča je bil predpisan post. Vodeni so morali biti prihodki in od­hodki samostana. Ob koncu 17. stoletja je bilo spre­jeto, da mora sprehajanje zunaj samostana odobriti prior. Vpeljana je bila skrb za bolnega v samostanu,ki ga mora zdraviti nekdo iz samostana, s čimer so se menihi izučili v ranocelništvu. Ob smrti patra je mo­ral v celico vstopiti prior samostana ob spremstvu še dveh patrov. Provinco je bilo prepovedano zapustiti 74 Gavigan, The Austro–Hungarian Province, volume II., str. 27–34. 75 Prav tam, str. 99–101. brez dovoljenja priorja province. Vsi patri so mora­li jesti skupaj, hrano je bilo prepovedano odnašati v sobe. Vsak, ki je vstopil v samostan, je moral imeti poverilna pisma preteklih samostanov, kazen za pre­krške pa je bila samica. Leta 1701 je bilo sprejeto, da gredo vsa dari­la pripravnikov v skupno provincijsko blagajno in od tam posameznemu samostanu. Prepovedana sta bila prevelika navezanost na domače ter prepogosto izhajanje iz samostana. Samostanska celica naj ima zgolj eno ali dve religiozni podobi, profane slike pa se morajo odstraniti. Vsaka obnova samostana mora potekati v dogovoru s sedežem province. K počitku naj bi se šlo okoli devetih zvečer. Med službami, ki se omenjajo v samostanu, naj­demo kuharje, krojače, mizarje, ranocelnike in peke;poseben pater, tako imenovani zakristan, je bil za­dolžen za zakristijo; tisti, ki so bili posebej nadarjeni za slikarstvo in kiparstvo, so si navadno nadeli ime Luka, po sv. Luki, ki je veljal za umetnika. V tridesetih letih 18. stoletja je bila vpeljana funk­cija moralnega teologa, ki ga je moral imeti vsak sa­mostan. Vodil je skupna srečanja ob petkih, na katerihje moral vsak pater izpostaviti moralno dilemo, ki so jonato reševali. Če se teh sestankov, ki so bili v času po­sta opuščeni, prior ni udeležil, je bil suspendiran in muje bila izvolitev za priorja onemogočena še naslednjihšest let, patri pa so se ob izogibanju morali spovedati. Bratje laiki so morali prav tako prenočevati v sa­mostanu, le ob izrecnem dovoljenju so lahko preno­čevali zunaj samostanskih zidov. Kuharji so morali biti le moškega spola.76 Razvoj avguštinskega samostana Svete Trojice v 18. stoletju Avguštinci so v glavnem živeli od darov v blagu,daril romarjev in skromnih dohodkov. Številna darila in priprošnje so se nadaljevale tudi v 18. stoletje. 25.septembra 1702 je Mihael Mihič daroval 300 goldi­narjev za stroške pri maši,77 14. junija 1708 je Matija Krušnik, upravitelj v Negovi, daroval 440 goldinarjev za mašo,78 5. januarja 1732 pa je grof Jožef Leopold Orsini pl. Rosenberg zapustil 1000 goldinarjev za bo­goslužje rožnega venca na vse Kristusove in Marijine dneve. Med ohranjenimi votivnimi slikami najdemo podobo vasi Vagendorf v župniji sv. Vida na Vogau;prikazuje požar, ki ga je omenjena vas pretrpela 2.avgusta 1745 in nato še 13. decembra 1824. Ob pri­prošnji k Devici Mariji in sv. Florijanu sta pogoreli le dve hiši.79 Podobno velja za mesto Strass pri Lipnici,ki je pogorelo leta 1737 in 1741, od koder se je k Trojici romalo vsako leto ob sredah pred binkoštni­ 76 Prav tam, str. 34. 77 Protocollum, str. 16. 78 Prav tam, str. 29. 79 Votivna slika je v frančiškanskem samostanu v Sv. Trojici v Slovenskih goricah pod evid. št. 664. mi prazniki.80 Jakob Fischer, pismonoša pri St. Peter im Sulmtal, je daroval votivno sliko s podobo treh otrok, ki klečijo pod podobo Svete Trojice, in sicer v zahvalo, da je našel svoje tri otroke, stare dve, pet in osem let, ki so se izgubili in niso jedli že tri dni.81 K Sv. Trojici je zaneslo tudi furmana Janeza iz Gačnika,ki je v kraju Slatinski dol pri Kungoti preživel nesre­čo, ko se mu je prevrnil voz, poln drv.82 Leta 1761 je grof Szapari daroval votivno sliko s podobo bolnika na postelji, nad katerim je naslikana podoba Svete Trojice in svetnika v škofovskih oblačilih. Daroval je v zahvalo, ker so se prenehali napadi kolik.83 Med darili vernikov se omenjata še dve iz srebraizsekani podobi Sv. Trojice, srebrno srce, oči in zlatprstan, podoba z všitimi srebrnimi konji, srebrne sve­tilnice, križi, table, svete posode in različne oprave zabožjo službo. Leta 1737 se kot posebna dragocenostomenja zlat ciborij s pokrivalom iz damasta.84 Srebrna darila so bila v glavnem razstavljena ob steni Loretan­ske kapele. Marija in Jezušček v Loretanski kapeli stabila kronana. Leta 1739 je Milostna podoba v cerkviimela tri krone, okrašene z dragocenimi kamni, terrazlične baldahine ali zastore ob praznikih.85 Avgu­štinci so skrbeli tudi za olje za večno luč v Negovi.Sekovski škof je imel pristojnost nad potrjevanjemnovih patrov pri opravljanju liturgičnega obredja. 2. decembra 1686 je salzburški nadškof Maksi­milijan Gandolf pl. Kuenburg (1668–1687) avgu­štincem Avstrijske province, ki so živeli v njegovi nadškofiji, dovolil, da spovedujejo in dajejo odveze za veliko noč, prav tako jim je bilo dovoljeno pridigati v cerkvi. Dovoljenje je bilo kratkega veka, saj je Gan­dolf umrl že naslednje leto. Avguštinci so bili prisilje­ni Salzburg ponovno prositi za dovoljenje opravljanja pridig in spovedi. Prošnji je bilo ugodeno, a so morali na nadškofijo poslati natančen seznam pridigarjev in spovedujočih. Tisti, ki so pridigali že pred tem, so to lahko počeli še naprej, vse ostale je moral izprašati nadškof ali dekan. Spovedovati so smeli zgolj prior in njegov pomočnik ter dva patra, ki ju je določil prior samostana.86 V letih 1701–1704 je bilo v Sveti Trojici sedem duhovnikov, od katerih je bil eden nemškega, drugi pa slovanskega rodu. Ob sedmih patrih so bili še štir­je bratje laiki, torej skupaj 11 ljudi. V letih 1704–1707 se kot prior v Sv. Trojici omenja Štefan Agnellat, ki je bil že leta 1682 na čelu bratovščine Žalostne Ma­tere božje v Gradcu.87 V samostanu je bilo takrat šest patrov in dva brata laika. V obdobju 1707–1710 je bilo patrov spet sedem, medtem ko je število bratov 80 Prav tam, evid. št. 663. 81 Prav tam, evid. št. 625. 82 Prav tam, evid. št. 619. 83 Prav tam, evid. št. 662. 84 Protocolli, str. 75. 85 Landergot, 1904, zvezek 5, str. 190. 86 Gavigan, The Austro–Hungarian Province, volume II, str. 193. 87 Prav tam, str. 52. laikov ostalo nespremenjeno. Število patrov je ostalo enako tudi v obdobju 1710–1713, medtem ko je šte­vilo bratov laikov naraslo na tri. Leta 1710 se je na Sv. Trojici mudil sekovski škof Franz Anton Adolph pl. Wagensperg (1702–1712), ki je delil sveto birmo za vso okolico. V deževnem vremenu je bilo vseh bir­mancev 10.236.88 Med letoma 1713 in 1716 je bil prior samostanaLeopold Zollenstain, po rodu iz Radgone na Štajer­skem. V letih 1704–1707 je bil predstojnik novicevv Gradcu, do leta 1704 pa je deloval kot korepetitorv samostanu na Dunaju. Rodil se je 5. marca 1673,kot novic pa je v samostan v Gradcu vstopil 23.aprila 1690. Posvečen je bil 1. maja 1691. Študije jedokončal v Gradcu, vse ostale posebne trenutke nasvoji življenjski poti pa je sprejel v samostanu v Sv.Trojici, ki mu je bil očitno najbolj zavezan in kamorje glede na teritorij tudi spadal. 22. decembra 1692je opravil tonzuro, subdiakon je postal 5. junija 1694,diakon pa 2. aprila 1695. 26. februarja 1696 je da­roval svojo prvo mašo v rojstni Radgoni. Šolanje jenadaljeval na Dunaju. Tajnik province s sedežem naDunaju je bil leta 1707, leta 1710 pa je isto funkcijoopravljal v Gradcu. V letih 1719–1722 je bil nadzor­nik province, kar pomeni, da je vizitiral samostane vprovinci. V naslednjem obdobju je verjetno delovalkot prior v Fürstenfeldu.89 Leta 1728 je bil poslanza priorja v Ljubljano, kjer je bil izvoljen tudi v na­slednjem obdobju, a je funkcijo zavrnil. Nato ga jepredstojnik premestil v samostan v Sv. Trojico. Leta1734 je bil z veliko večino 21 od 24 glasov izvoljenza predstojnika celotne Avstrijske province. Zol­lenstain je povečal število sprejemov novicev v sa­mostan, tudi v manjših samostanih so bili vpeljanitako imenovani decisor casuum, patri, ki sprejemajooziroma odločajo o moralnih in etičnih dilemah vskupnosti. Načeloma so bili izbrani tisti, ki so biliizobraženi v teologiji, s poudarkom na moralnih vr­linah, oziroma profesorji moralne teologije. Predpi­sal je tudi posebno sobo v pritličju za obiskovalke, kiso želele prenočiti v samostanu. V njegovem času sospet sprejeli v red Maksimilijana Herbersteina. Zol­lenstain je bil na čelu province samo pet mesecev, sajje umrl med vizitacijo v Pécsu 24. oktobra 1734.90 V tem času so bili v samostanu v Sv. Trojici tudi Be­nedikt Vogrin, Hiazint Vidic, ki se omenja v letih1714–1716, Anton Kunstl, Wilhelm Poz, EdmundFerlinz in Žiga Egck, ki so v samostanu delovali leta1716. V času, ko je v Trojici deloval Zollenstain izRadgone, si prav tam prizadeva ponovno ustanovitiugasel samostan Friderik Steinpock, doma prav takoiz Radgone. V tem času ima Trojica šest patrov indva brata laika. Za kratek čas se je tam mudil tudi 88 Protocolli, str. 75. 89 Gavigan, The Austro–Hungarian Province, volume II., str. 255, 288, 300, 314, 332. 90 Gavigan, The Austro–Hungarian Province, volume III., str. 22–29. pater Pozidij Karnevale iz Češke, ki je preko Sv. Tro­jice odšel na romanje. Vidic se leta 1714 omenja kot vikar v novousta­novljenem samostanu v Budimpešti, kjer pa ga je kmalu zamenjal že omenjeni Jožef Göpleis. Nato ga je pot verjetno zanesla prav v Sv. Trojico.91 Ferlinz se je rodil 12. maja 1678 v Jarenini na Štajerskem, novic je postal 11. junija 1698 v Gradcu,potem ko je že opravil filozofske študije. 12. junija 1697 je bil sprejet v matični samostan v Sv. Trojici v Slovenskih goricah. V cerkvi sv. Leonarda v Gradcu je 20. avgusta 1698 prejel prve zakramente. Subdia­kon je postal v isti cerkvi 20. decembra 1698, diakon 14. marca 1699 na Dunaju, posvetitev v duhovniški stan pa je dočakal 4. aprila istega leta. Teologijo in filozofijo je poučeval tako na Dunaju kot v Gradcu.Leta 1712 je prejel doktorat Univerze na Dunaju.Spomladi 1713 je postal prior samostana v Ljubljani,vendar pa ga je slabo zdravje prisililo k odstopu. Za naslednja tri leta se je umaknil v matični samostan v Slovenskih goricah. Od Trojice ga je pot kot učite­lja teologije vodila v Krko na Koroškem, kjer je 17.decembra 1718 umrl. Za sabo je pustil dve deli, pri čemer je drugo delo njegovega učenca, Madžara Lu­dwiga Talliána, ki je študiral na Dunaju v času, ko je tam poučeval Ferlinz. Prvo delo pa se dotika etike in filozofije morale.92 Vogrin je bil rojen na Štajerskem, verjetno pravna območju Slovenskih goric, leta 1661 ali 1662.Kot pripravnik je leta 1679 vstopil v samostan vLockenhausu. Filozofijo je študiral v Gradcu, natopa še teologijo na Dunaju. V Gradcu je 26. februarja1684 postal subdiakon, naziv diakona pa mu je bilpodeljen na Dunaju 23. decembra 1684. Z odličnimpridiganjem si je prislužil naziv baccalaureus de pul­pito. Leta 1698 je postal prior v Ljubljani ter predse­dnik bratovščine, kjer je moral enkrat mesečno imetitudi maše v nemškem jeziku. Leta 1704 je postalprior v Lockenhausu, pomočnik priorja na Dunajupa je bil v letih 1707–1710. Od tam je odšel domovv Sveto Trojico, kjer je 23. oktobra 1712 umrl. Vidicje imel šibko točko, strast za kartanje, kar je bilo se­veda strogo prepovedano. Po pregrehi se je kaznovalsam z bičanjem, med katerim se je spraševal, ali boše vedno igral karte. Med njegovimi deli so ohranje­ne samo pridige, ki jih je imel v Gradcu leta 1691.Objavljene so v zbirki pridig, izdani leta 1692 v Ce­lovcu.93 V letih 1716–1719 je priorstvo prevzela družina Göpleis, tokrat Franc. V tem obdobju je bilo v samo­stanu sedem duhovnikov in dva brata laika. Omenja­jo se patri Anton Petrič, že omenjeni Žiga Egck in Tomaž Leukauf, ki je v samostanu ostal v letih 1716– 91 Gavigan, The Austro–Hungarian Province, volume II., str. 234, 275. 92 Prav tam, str. 323–324. 93 Prav tam, str. 218. 1732, nato pa se je preselil v samostan na Muti, kjer je bil leta 1734 imenovan za decisores casuum, moral-no starešino.94 Kot pravkar sprejet med avguštince je bil v samostanu še Erazem Leuff, ki se je v samostan vrnil leta 1725 in 1747. Leuff se je odločil za vstop v avguštinski red med letoma 1710 in 1713, vendar pa je menil, da ni primeren za meniški stan. Primer je obravnaval generalni prior, ki je zavrnil mladeni­čevo prošnjo in naročil, da ga morajo sprejeti v red.Leuff si je očitno premislil tudi sam. V Sv. Trojici se je pripravljal, da bo posvečen v duhovnika. Tonzuro je opravil leta 1716 v Gradcu, subdiakonstvo pa de­cembra istega leta v Seckauu. Leta 1717 se že omenja kot duhovnik na Dunaju.95 V naslednjem obdobju se je število patrov zmanjšalo za enega, njihovo število pa je ostalo enako v letih 1722–1725. Med letoma 1725 in 1728 se kot prior omenja Wolfgang Tatschl, ki mu je bilo ugodeno, da ni sode­loval pri petih mašah in v zboru.96 V Sv. Trojici je bilo takrat sedem patrov in trije bratje laiki, omenja pa se tudi organist Stactati Beranzki, kar govori v prid trditvi, da je cerkev v Sv. Trojici v Slovenskih goricah že v prvi tretjini 18. stoletja imela orgle. Beranzki je svoja pozna leta preživel v samostanu na Reki, kjer ga najdemo v letih 1740–43.97 V tem času se v Trojici omenjajo še pater Žiga Sauer, ki je ob koncu 17. sto­letja deloval kot pastor v samostanu v Lockenhausu v takratni Ogrski,98 pater Kristjan Prod, pater Era­zem Leuff in pater Gvido Rupnik, ki je najverjetneje prevzel vlogo kronista. Rupnik se je v samostan vrnil še leta 1735, kjer je verjetno ostal do leta 1738. Tega leta se je preselil v Ljubljano, kjer je deloval kot lektor teologije. V letih 1743–1746 je deloval kot prior in kronist (zgodovinar) samostana v Muti, nakar je po­stal tajnik priorja province Edmunda Keuffnirja, ki se je odločil bivati v Gradcu. Rupnik se je k poučevanju v Ljubljano spet vrnil leta 1752.99 Od leta 1726 je bilv samostanu s pravico stalnega bivanja prisoten že omenjeni Karl Göpleis. V letih 1728–1731 je bil za priorja imenovanEvgen Schweizer, ki je med letoma 1725 in 1728deloval kot pridigar pri nedeljskih mašah na Du­naju, po čemer lahko sklepamo, da je imel izjemneretorične sposobnosti. V letih 1719–1722 je bil ime­novan za pomočnika priorja ter predstojnika novicevv samostanu Bruck an der Leitha, pa tudi za priorjav Badnu.100 V tem obdobju je bilo v samostanu devet 94 Gavigan, The Austro–Hungarian Province, volume III., str. 23, op. 112; glej tudi: Orožen, Das Bisthum, str. 228. 95 Gavigan, The Austro–Hungarian Province, volume II., str. 270, 280. 96 Gavigan, The Austro–Hungarian Province, volume III., str. 2, 6. 97 Prav tam, str. 4, 38. 98 Gavigan, The Austro–Hungarian Province, volume II., str. 183; Orožen, Das Bisthum, str. 228. 99 Gavigan, The Austro–Hungarian Province, volume III., str. 48, 51, 63, 85, 187. 100 Prav tam, str. 247, 279, 289. patrov in trije bratje laiki. K samostanski skupnostije spadal tudi Kauzarij Zeyer, ki je pod zaščito kar­dinala Emryja Csákyja deloval kot kaplan v mestuKalocsa na Ogrskem.101 Zeyer je veljal za izjemne­ga teologa in pridigarja ter pomočnika Csákyja, kije postal kardinal s 1. oktobrom 1717. Rodil se jev Gradcu 26. julija 1694, v red pa je bil sprejet leta1717. Leta 1722 je bil poslan v Fürstenfeld kot pri­digar, nato pa je stopil v službo pri že omenjenemkardinalu Csákyju, pri katerem je ostal do njegovesmrti leta 1730. Nato je bil premeščen na Dunaj,Pécs ter v Masso Maremmo v Toskani, kjer je delo­val kot kurat pri avstrijski vojski. Med letoma 1752in 1755 je bil nadzornik pri prenovi cerkve v Kor­neuburgu. Zeyerju je življenje zunaj samostanskihzidov očitno bolj ugajalo, saj ga v letih 1761–1764najdemo kot duhovnika v župniji Jedlesee, prištevalpa se je med člane skupnosti v Fürstenfeldu, kjer je 15. maja 1763 tudi umrl. Napisal je posebne brevirjeza bolehne, starejše in oslepele.102 Med letoma 1731 in 1734 je priorstvo v samo­stanu prevzel že omenjeni Tomaž Leukauf, ki je v njem deloval vse od leta 1716. V tem obdobju je bilo v samostanu osem patrov in štirje bratje laiki. Gre za čas prenove, zgrajen je bil nov refektorij, obnovlje­ne so bile slike, omenjajo se tudi tapiserije.103 Med darovalce obleke za Marijo Tolažnico sta se zapisala Joanna Penitsolin in Bartolomej Letting.104 Po patrih sodeč gre za izjemno težaven čas, saj sta v tem obdobju v samostanu bivala tudi Karl Göpleis in Maksimilijan Herberstein, ki ga tu najdemo med letoma 1730 in 1732. V tem obdobju je bila vpeljana obvezna funkcija moralnega odveznika, teologa, deci­sores casuum – v Trojici je to postal Hermann Schmau­chler. Med ostalimi patri velja omeniti še Antona Grahovarja, ki je bil v samostanu med letoma 1730 in 1732, Valentina Wohlgemutha (v samostanu med le­toma 1730 in 1735), Amadeusa Kraza (1732–1734) in Leopolda Zollenstaina (leta 1732). Pozidija Smre­karja se omenja leta 1734, nato ga leta 1747 zasle­dimo na čelu bratovščine v samostanu v Ljubljani,leta 1752 pa si prizadeva pridobiti naziv bakalavreat.Provinca mu ga je podelila pod pogojem, da bo še na­prej poučeval. V samostanu v Sv. Trojici se omenjata še Gregor Auffwarter leta 1735 in Gvido Rupnik.Posvetitev med patre je leta 1734 v samostanu prejel tudi Matej Kolonič, ki se je vanj vrnil še leta 1741 ter v letih 1770–1776. 101 Bivanje izven samostanske skupnosti je moral odobriti sam predstojnik province. V tem obdobju so lahko zunaj samo­ stana bivali: Hermann Schmaucher, pastor v Neumarktu, Anton Hackstock, ki je delal kot kaplan pri grofu Nádasdyju, ter omenjeni Zeyer. Gavigan, The Austro–Hungarian Province, volume III., str. 4, 8, 14, 16, 19. 102 Gavigan, The Austro–Hungarian Province, volume III., str. 105. 103 Protocolli, str. 74. 104 Prav tam. Maksimilijan Herberstein iz Štajerske je študiral v Gradcu, leta 1705 pa se je v sporu z Velikovcem boril za teritorialne pravice samostana na Muti. Nje­gov brat je samostanu na Muti doniral 1500 guldnov.Prav med letoma 1731 in 1734 je izstopil iz reda in se skrival v samostanu v Sv. Trojici, kjer je deloval med letoma 1730 in 1732. Zollenstain, ki je bil leta 1732 v samostanu ter je leta 1734 postal predstojnik province, ga je rehabilitiral. V tem obdobju je deloval na terenu, kjer je pod lažno pretvezo zbiral denarna sredstva za samostanske skupnosti po Avstriji. Pred tem je dolgo bival na Muti, leta 1734 pa je bil na­poten v samostan v Velikovec. V petdesetih letih 18.stoletja in verjetno do svoje smrti je deloval v samo­stanu na Muti, kjer je 30. marca 1774 tudi umrl.105 Madžar Schmauchler se je rodil 18. maja 1678,verjetno v mestu Komárom. Posvečen je bil leta 1702. Med letoma 1704 in 1707 je deloval kot pastor v Rattersdorfu v okolici samostana v Lockenhausu. Leta 1713 je bil kot vikar nastanjen v novoustano­vljenem samostanu v Pécsu, kamor je bil napoten tudi leta 1719. V vmesnem obdobju je deloval kot tajnik v župniji Sziget. V tem obdobju je napisal 15 pritožb na račun brata laika Rudolfa Wolfa iz samo­stana Bruck an der Leitha, ki je ležal na takratni meji med Avstrijo in Ogrsko.106 Leta 1726 je s posebnim dovoljenjem province deloval zunaj samostanskih zi­dov kot pastor v Neumarktu, med letoma 1728 in 1731 je bil v samostanu v Lockenhausu, a je deloval kot pastor v Riglanu pri grofu Koháriju. Umrl je v Lockenhausu 10. aprila 1740, torej kmalu po odho­du iz Trojice. Med njegovo zapuščino velja omeniti njegove poetične literarne tekste, verjetno napisane v latinskem jeziku.107 Valentina Wohlgemutha po odhodu iz Trojice zasledimo v samostanu v Ljubljani oziroma kot eko­noma in tajnika v Radečah, kjer je deloval v štiride­setih letih 18. stoletja. Leta 1759 je bil prestavljen na mesto administratorja v Pogoneck, v času ukinjanja samostanov, v letih 1782–1785, pa ga spet najdemo v Ljubljani.108 Amadej Kraz se v letih 1749–1752 omenja kot pomočnik priorja v samostanu na Muti, v letih 1761–1764 pa je bil v okviru samostana Velikovec imeno­van za kaplana pri baronu Teuffenbachu.109 Matej Kolonič je bil v letih 1761–1764 potrjen za priorja v Pécsu na Ogrskem. Nato se je status samo­stana v Pécsu spremenil, saj se omenja zgolj kot biva­lišče in ne več kot samostan, kar govori o težavnosti razmer, v katerih je deloval Kolonič, takrat vikar. V 105 Gavigan, The Austro–Hungarian Province, volume III., str. 20, 24, 25, 33, 48, 67, 68, 121, 130, 138, 147, 155, 169, 174. 106 Gavigan, The Austro–Hungarian Province, volume II., str. 239, 240, 256, 269, 281. 107 Gavigan, The Austro–Hungarian Province, volume III., str. 8, 14, 16, 23, 92. 108 Prav tam, str. 39, 48, 57, 67, 137, 146, 300. 109 Prav tam, str. 71, 146. sedemdesetih letih 18. stoletja je bil spet v Sv. Trojici v Slovenskih goricah, in sicer na čelu bratovščine Sv.Trojice.110 V obdobju 1737–1740 je bilo v samostanu osempatrov, vključno z rehabilitiranim Maksimilijanom Herbersteinom, ki je bil pred tem dolga leta na Muti,in štirimi brati laiki. To je čas, ko so v samostanu za­čeli s prenovo, kar je zelo vplivalo tudi na poslovanje samega samostana. Prosil je namreč za odlok plačila 300 guldnov, ki bi jih moral nakazati v generalno bla­gajno province. Prošnji je bilo ugodeno s priporoči­lom, naj s plačilom počakajo na boljše čase. To je čas,ko je priorstvo samostana prevzel že omenjeni Karl Göpleis, ki je zelo aktivno sodeloval pri prenovi sa­mostana, kot prior pa je deloval od leta 1734 do svoje smrti maja 1740. Leta 1740 je v habsburškem cesarstvu zavladalaMarija Terezija. Nasledstvo ji je leta 1713 Karel VI.zagotovil s tako imenovano pragmatično sankcijo,ki so jo potrdili vsi politični zavezniki. Vendar pa jez njenim prihodom na politični oder prišlo do pre­kinitve pogodbe s strani Prusije, Bavarske, Saške inFrancije. Prusija je napadla Šlezijo in jo priključilasvojemu ozemlju. Šibka in revna država je kraljicoprisilila k reorganizaciji državne uprave. S tem seje posledično dotaknila tudi delovanja samostanov,kjer je bil eden izmed prvih ukrepov starostni dvigvstopa posameznikov v samostan z 21 na 24 let. Šte­vilo kandidatov za vstop v samostan je kljub višanjustarostne meje še vedno naraščalo, zato so jih moralizavračati. Leta 1762 je izdala dekret o postopnemzmanjšanju števila novicev v samostanih, leta 1767pa so novice lahko sprejemali samo ekonomsko do­bro stoječi samostani. Posledično so samostane za­čeli zapirati. Že proti koncu šestdesetih let so zaprlikar sedem samostanov v Lombardiji. Podobne željeje cesarica imela tudi v avstrijski monarhiji, a tam seje zmanjšanja števila samostanov lotila z izdajanjemposameznih dekretov. V začetku sedemdesetih letje izdala dekret o prepovedi uporabe samostanskihzaporov, in sicer z argumentom, da zapiranje ljudispada pod civilno oblast, ki jo samostani tako ne­posredno spodkopavajo. Prav tako je bila donacijavsakega novica, ki jo prinese ob vstopu v samostan,omejena na 1500 guldnov, ki pa niso bili namenjenisamemu samostanu, temveč je bil denar porabljenkot del javnih sredstev. V letih 1740–1743 je bilo v samostanu Sv. Trojica vsega skupaj enajst menihov, med njimi sedem pa­trov in štirje bratje laiki. Priorstvo samostana je pre­vzel Lorenz Puechenthall, ki je ostal prior vse do leta 1747. Od Göpleisa je prevzel nadzor nad gradnjo sa­mostana. Iz Sv. Trojice je bil nato napoten v samostan v Baden. Med darili velja omeniti nov rdeč mašni plašč s srebrnimi nitkami, ki ga je darovala Joanna pl.Stubenberg, kar govori o navezanosti ustanoviteljev 110 Prav tam, str. 147, 155, 165, 169. na samostan tudi v 18. stoletju.111 Številni darovi so bili tudi v tem obdobju namenjeni Mariji; omeniti velja štiri dragocene albe in en mašni plašč, ki jih je leta 1742 poklonila Ana Urbančič.112 Med jedilnimpriborom se omenja šest enakih srebrnih nožev in 12 starejših žlic.113 V tem obdobju se med patri omenjata že omenjeni Matej Kolonič ter leta 1741 Facund Zandone(a)-tti.Ta je v letih 1722–1725 deloval v okviru samostana Lockenhaus, kjer je prevzel župnijo v Pilgersdorfu.Po Sv. Trojici ga najdemo kot priorja in kronista ozi­roma zgodovinarja114 samostana na Reki, kjer je ostal v letih 1746–1752 in leta 1750 prevzel vlogo nadzor­nika prenove samostana. Zatem je odpotoval v Flan­drijo, nato pa se je verjetno vrnil v matični samostan na Reki, kjer je deloval kot spovednik benediktink.Kot prior in spovednik se spet omenja leta 1757 ter v obdobju 1761–1764. Zandonetti je najverjetne­je umrl v matičnem samostanu na Reki okrog leta 1770.115 Število patrov v samostanu je še naprej vztrajno naraščalo, kar je najverjetneje posledica priljubljeno­sti samostana in s tem povezanih številnih romanj.Med letoma 1743 in 1747, še vedno pod priorstvom Puechenthalla, je bilo v samostanu osem patrov in kar pet bratov laikov. Na čelu bratovščine Sv. Tro­jice je bil Gelazij Turner, ki se je v letih 1764–1767 omenjal kot spovednik klaris. Pridigar v nemškem jeziku ter kronist oziroma zgodovinar samostana je bil Pavel Waizmann. Med ostalimi patri velja ome­niti še Fulgentija Pečarja, ki je deloval v samostanu leta 1747, Reginalda Eberla (1747), ki se je v samo­stan vrnil leta 1771,116 torej 35 let pozneje, Dionisa Plavca, ki se je v samostan vrnil v istem obdobju kot Eberl, Chrysostoma della Sega, ki je bil v samostanu v letih 1747–1780, torej kar 33 let, in Ildefonsa Mi­lača, ki je bil v samostanu leta 1747 ter se je leta 1770 spet vrnil v rodne kraje. Pavel Waizmann se nato v letih 1764–1767 omenja na Muti, kjer je imel naslednje zadolžitve:pomočnik priorja, moralni teolog, zakristan in kro­nist. V letih 1773–1776 se omenja kot vikar prior na Muti, a je moral funkcijo zaradi bolezni odložiti že leta 1774. Kljub temu je ostal prior do leta 1781. V starosti 67 let je odšel v samostan v Lockenhaus, kjer je ostal do leta 1784 v funkciji zakristana. Leta 1784 111 Protocollum, str. 76. Najverjetneje gre za Anno Johanno The­ resio, rojeno 24. junija 1698, pravnukinjo Wolfganga pl. Stu­ benberga. Glej: Loserth, Geschichte des Altsteirischen Herren (priloga rodbinskega drevesa). 112 Prav tam, str. 77. 113 Prav tam. 114 Služba kronista v vseh samostanih Avstrijske province je bila vpeljana leta 1743.115 Gavigan, The Austro–Hungarian Province, volume II., str. 298; glej tudi: Gavigan, The Austro–Hungarian Province, volume III., str. 57, 66, 120, 123, 129, 137, 146, 168. 116 Reinhold Eberl se omenja kot župnik v Lockenhausu v letih 1740–1743, najverjetneje gre za isto osebo; glej Gavigan, The Austro–Hungarian Province, volume III., str. 40. je kot sedemdesetletnik prišel v samostan v Fürsten­feldu, kjer se omenja tudi leta 1791, a že popolnoma nezmožen dnevnih opravil in branja Svetega pisma,saj so ga zapustile oči. Do leta 1793 se je poslovil tudi od sveta.117 Ildefons Milač je bil do leta 1733 župnik pri Sv.Juriju na Remšniku pri Radljah ob Dravi, naslednje leto je bil sprejet med avguštince, leta 1758 pa si je pridobil naziv baccalaureatus pulpito, in sicer za dvaj­set let izjemnega pridiganja. V letih 1761–1764 je bil prior ljubljanskega samostana, a že leta 1762 je prosil za razrešitev zaradi bolezni.118 V letih 1747–1749 je ostalo število patrov sko­rajda enako. V samostanu je bivalo 13 ljudi, od tega sedem patrov in pet bratov laikov, priorstvo pa je pre­vzel Gvido Rupnik, ki je v samostanu bival že v letih 1725 in 1735. Med patri se leta 1749 omenja Domi­nitian Jovis, v samostanu pa je bival tudi že omenjeni Chrysostom della Sega. V letih 1752–1755 se kot prior samostana omenja Josef Faby, ki je po poročanju preostalih članov skup­nosti zanemarjal svoje dolžnosti (tudi vizitacije) in slabo skrbel za finance samostana. Število bratov se je medtem močno povečalo, na skupno 16, od tega je bilo 11 patrov in 5 bratov laikov. Med patri se ome­njajo Chrysostom della Sega, Peter Petermann, ki je v samostan prišel leta 1754, Ferdinand Staingrub, ki se je v samostan vrnil leta 1771, Hilarij Krejač, Eli­gij Reiter, Maksimilijan Schlauchhaimb, ki je ostal v letih 1755–1756, iz samostana v Lockenhausu ozi­roma tamkajšnjega župnišča je prišel Marian Mann,ki je v Sv. Trojici bival v letih 1755–1757, Fortunat Kus, prav tako med letoma 1755 in 1757, ter Marko Habernek, ki se je omenjal leta 1755.119 Jožef Faby, rojen Dunajčan, je bil ob prihodu v Trojico izkušen menih. Leta 1719 je bil v dunajskem samostanu oziroma tamkajšnji cerkvi zadolžen za maše ob praznikih, leta 1731 je bil že na čelu novicev in zakristan v samostanu Bruck an der Leitha, kjer se je na čelu novicev omenjal tudi v letih 1749–1752, v letih 1734–1737 pa je bil že prior v Velikovcu. Tam je nadzoroval prenovo samostana; tretje nadstropje samostana so podrli ter leta 1737 samostan in cerkev povezali na eno višino.120 Eligij Reiter se je kot študent v Gradcu leta 1752 zapletel v moralne, pravne in teološke spore, prihod v odmaknjeno Sv. Trojico pa je pomenil njegovo prvo namestitev. Po Sv. Trojici se je odpravil v Pécs, kjer je prevzel vlogo pridigarja ob praznikih in predstojnika bratovščine. Leta 1759 se omenja kot katehet v avgu­štinskem samostanu v Lockenhausu, v letih 1761–64 je deloval kot pridigar v nemškem jeziku v Ljubljani, 117 Prav tam, str. 49, 158, 176–177, 262, 298, 302, 322, 389, 417. 118 Prav tam, str. 135, 150. 119 Orožen, Das Bisthum, str. 229. 120 Gavigan, The Austro–Hungarian Province, volume II., str. 247; Gavigan, The Austro–Hungarian Province, volume III., str. 19, 43, 51, 68, 125, 139, 154. v času zapiranja samostanov in velike represije pa je v letih 1782–1791 deloval v Badnu kot vojaški kaplan za vojake italijanske narodnosti.121 Maksimilijan Schlauchaimb je bil izučen v glas­beni umetnosti in je v Sv. Trojici skrbel za orgle, saj se je v obdobju 1756–1764 omenjal kot organist v Bu­dimpešti, v letih 1761–64 je napredoval v pomočnika priorja, nato pa se je preselil na Dunaj, kjer je prevzel vlogo učitelja glasbe pri novicih.122 Marko Habernek iz Koroške je vstopil kot no­vic v avguštinski samostan leta 1740, ko je bil sprejet skupaj s Kristjanom Annackerjem – prošnjo za vstop v samostan je oddalo 19 kandidatov. Velik naval na samostane in pazljivo sprejemanje novicev sta bila prav gotovo povezana s prihodom Marije Terezije na oblast in njenimi postopnimi omejitvami. Habernek se je v samostanu na Dunaju posvečal študiju mo­ralne teologije. V letih 1746–1749 ga že zasledimo v rodnem Velikovcu kot pridigarja v slovenskem jeziku in prokuratorja. Nato je verjetno odšel v Sv. Trojico,konec sedemdesetih in v osemdesetih pa ga spet naj­demo v Velikovcu, kjer je v starosti 66 let doživel laž­jo kap, zaradi česar je bil oproščen dela z ljudmi. 29.marca 1792 je v starosti 74 let za posledicami kapi tudi umrl.123 V naslednjem obdobju je priorstvo prevzel že prej omenjeni Lorenz Puechenthall, med patri pa se ob Chrysostomu della Sega omenja tudi Dominitian Jovis.124 Močno povečanje števila bratov govori o priljubljenosti samostana kot romarskega središča ob nedeljah in praznikih. Pri tem so maše ves čas pote­kale tako v slovenskem kot nemškem jeziku. Med letoma 1755 in 1759 se kot prior omenja Honoracij Gotscheer, v samostanu domuje 11 patrov in 4 bratje laiki. Med patri se omenjajo Chrysostom della Sega, Severin Voregger, ki je v samostanu ostal v letih 1757–1759, verjetno s funkcijo moralnega razsodnika, Nikolaj Kozanc, ki se omenja samo leta 1757, nakar je najverjetneje odšel v Ljubljano in od tam v Pécs, kjer se omenja v letih 1767–1770, in Pro­sper Rauch, ki se omenja leta 1759.125 Leta 1759 se število patrov zmanjša na 9, bratov laikov pa na 5,enako število patrov in 6 laikov se omenja v obdobju 1761–1764, ko se v samostanu omenjata Tomaž Ker­šič in Raimund Weizer. Julian Pugler se omenja leta 1763. Karl Sambsa je v Sv. Trojici v letih 1764–1765,leta 1782 pa se omenja kot prior samostana na Reki.Tadej Fuček je leta 1764 v Sv. Trojico najverjetne­je prišel iz Velikovca, kjer je deloval kot pomočnik pridigarja v slovenskem jeziku. Pred službovanjem v Velikovcu je deloval na Reki. V samostanu se leta 121 Gavigan, The Austro–Hungarian Province, volume III., str. 118, 133, 138, 146, 239, 293, 318. 122 Prav tam, str. 133, 138, 147, 198–199. 123 Prav tam, str. 39, 58, 73, 261, 299, 332, 392–393. 124 Orožen, Das Bisthum, str. 228. 125 Prav tam, str. 230. 1765 omenja še Albert Kavčič.126 Kot prior se takrat omenja Žiga Schlechtleiner, ki je omenjen že kot mestni kaplan v Korneuburgu v letih 1740–1743, iz Sv. Trojice pa je bil napoten v samostan v Pécs. Honoracija Gotscheerja v letih 1752–1755 naj­demo v samostanu v Ljubljani, kamor se je vrnil iz Trojice. V letih 1761–1764 je bil prior.127 Severinu Voreggerju so bile kot študentu leta 1737 na generalnem zasedanju v Gradcu dodeljene posebne zasluge, saj je bil leta 1740 zadolžen za ju­tranjo mašo na Dunaju, leta 1741 pa so ga napotili v Fürstenfeld kot lektorja moralne teologije in moral­nega razsodnika. Pred prihodom v Sv. Trojico je de­loval kot moralni razsodnik in učitelj moralne teolo­gije v Ljubljani ter si je tako kot Smrekar prizadeval za podelitev naziva bakalavreat, kar so mu obljubili pod pogojem, da bo še naprej poučeval.128 Raimund Weizer je od Sv. Trojice odšel v samo­stan Bruck an der Leitha, kjer se omenja kot mestni kaplan vse do leta 1767. Nato je postal mašnik pridi­gar ob praznikih ter predstojnik bratovščine Sv. Ro­zalije v Lockenhausu. V letih 1770–1773 je deloval na Dunaju, kjer je kot kaplan skrbel za bolnike sester reda sv. Elizabete. Z Dunaja se je preselil v Bruck an der Leitha, kjer je postal predstojnik novicev. Nato je spet odšel na Dunaj, kjer je bil v letih 1776–1779 zakristan, nato pa je postal prior v Lockenhausu. V letih 1782–1785 je bil spet v Badnu, tokrat kot prior samostana, kjer je ostal tudi v naslednjem obdobju.Anonimno so ga namreč izvolili preostali patri, kot je narekoval nov sistem elekcije, ki ga je uvedel Jožef II. Ob razpustu samostana je deloval kot župnik v avstrijski monarhiji.129 Albert Kavčič je kot študent iz Štajerske Radgone svojo pot začel v Fürstenfeldu leta 1753, pred pri­hodom v Sv. Trojico pa je deloval na Muti kot pro­kurator, kjer je protestiral zaradi nemških elementov oziroma vplivov na večinsko slovenskem ozemlju.Kavčič je veljal za problematičnega avguštinca, saj je bil v naslednjih letih obdolžen igranja na srečo in finančnih nepravilnosti v samostanu. V Sv. Trojici je bil zadolžen za maše ob praznikih. Očitno je imel hude težave pri navajanju na samostansko življenje.Pri tem ni bil osamljen, saj je v tem času v samostanu kot prior deloval Matej Perko, ki je izstopil iz reda ter sprejel službo škofijskega duhovnika. Kavčič se je nato preselil v Velikovec, kjer je prav tako izstopil iz reda in postal škofijski duhovnik, zadolžen pa je bil predvsem za maše v slovenskem jeziku. Leta 1774 je prav v avguštinskem samostanu v Velikovcu nastalo anonimno delo, v katerem so obravnavali napade Al­berta Kavčiča, ki je očitno agresivno zahteval uvedbo 126 Prav tam. 127 Gavigan, The Austro–Hungarian Province, volume III., str. 120, 150, 157. 128 Prav tam, str. 31, 85, 95, 124. 129 Prav tam, str. 158, 162, 164, 167, 177, 255, 273–274, 293, 318, 336. slovenskega jezika v samostanu in okolici. Leta 1780 je prosil za premestitev v rodno Radgono, kjer bi de­loval kot kaplan. Prošnja mu je bila delno ugodena,saj se je do leta 1801 omenjal kot kaplan v Mali Ne­delji v Slovenskih goricah. Leta 1813 se je omenjal kot pastor pri sv. Magdaleni v Kapeli, kjer mu je leta 1820 pomagal še en bivši avguštinec, Benedikt Ma­rits. 8. januarja 1826 je tam tudi preminil.130 V obdobju 1764–1767 je bilo v samostanu devet patrov in pet bratov laikov, med katerimi se omenjata pater Chrysostom della Sega in Konrad Dorfler kot oskrbovalec ran. To je bil čas, ko je bil na čelu samo­stana kontroverzni Matej Perko. Perko je pred tem deloval kot prior v Ljubljani, iz Sv. Trojice pa je odšel v Velikovec, kjer je deloval kot pomočnik priorja in razsodnik v moralnih zadevah. Sredi sedemdesetih let 18. stoletja je izstopil iz reda in postal škofijski duhovnik.131 Med letoma 1767 in 1770 je število patrov po­skočilo na 12, bratov laikov pa na 8, kar je za samo­stan pomenilo precejšen finančni zalogaj. Kot prior se takrat omenja Maks Friderik, med patri pa najde­mo Chrysostoma della Sega in Salezija Lužina, ki se omenja leta 1768, Severina Nagerla (leta 1769) ter Columbana Schwata, ki je omenjen leta 1770. V tem času sta v samostanu bivala tudi povratnika Matija Kolonič in Ildefons Milač. Maks Friderik je bil leta 1752 napoten v koro­ško Ziljsko dolino, da bi pomagal pri rekatolizaciji takrat prevladujočih protestantov. Gre za pobudo,ki jo je Marija Terezija v želji po rekatolizaciji regi­je naslovila na vse redove. Friderik je ostal v Ziljski dolini še leta 1759, ko je prosil za povečanje sredstev za delovanje. Na Koroškem je ostal vse do leta 1767,ko je zaprosil za pridobitev naziva bakalavreata, kar so mu sicer obljubili, istočasno pa je sprejel mesto nedeljskega pridigarja in predstojnika bratovščine v Brucku an der Leitha, od koder pa so ga že naslednje leto premestili v Sv. Trojico. V letih 1773–1776 ga spet najdemo kot sekretarja v Badnu, v naslednjem obdobju pa je bil že prior samostana. V letih 1782–1785, torej v času ukinjanja samostanov, se omenja kot spovednik pri sestrah reda sv. Elizabete na Du­naju, obenem pa je bil zaradi svojih zaslug za red pri 61 letih oproščen petja na koru. Konec leta 1791 je postal prior v samostanu na Dunaju, kar je ostal do leta 1796, ko je v starosti 73 let postal depozitor v istem samostanu. Nato je bil pri svojih osemdesetih znova spovednik pri sestrah reda sv. Elizabete. Maks je umrl na Dunaju 31. decembra 1808 v častitljivi starosti 95 let.132 Salezij Lužin, po rodu iz Koroške, je bil prokura­tor v Velikovcu, kjer je preživel več kot 20 let. Leta 130 Prav tam, str. 125, 147, 160, 163, 173, 241, 479. 131 Prav tam, str. 163–164, 176. 132 Prav tam, str. 131, 135, 139, 147–148, 155, 157–158, 161, 173,260, 290, 315, 373, 411, 430. 1795 je postal škofijski duhovnik, pomočnik v St.Xaver am Saalfeld, kjer je 19. aprila 1798 v starosti 62 let tudi umrl.133 Severin Nagerl je bil pred prihodom v Sv. Trojico upravnik župnije v Budimpešti in pomočnik priorja,konec leta 1769 pa se je preselil v Sv. Trojico.134 Columban Schwat je do leta 1770 bival v samo­stanu v Pécsu, konec sedemdesetih pa je bil spet v Sv. Trojici, saj je bil eden izmed glavnih pobudnikov gradnje obeh zvonikov. Njegove zasluge so omenjene na zvoniku, kar potrjuje tudi njegovo priorstvo v tem času. Leta 1783 se omenja kot prior v samostanu na Muti.135 V letih 1770–1773 je imel samostan 11 patrov,med katerimi je bil Matej Kolonič na čelu bratovšči­ne Sv. Trojice, med 6 brati laiki pa se omenjata ku­har in pek. Omeniti velja še Chrysostoma della Sego,Adolfa Vrolicha in Floriana Hauserja, ki se omenjata leta 1771, povratnika Gelazija Turnerja, ki je bil v le­tih 1743–1747 v Sv. Trojici na čelu bratovščine Sv.Trojice, Hermana Steppla in Amanda Müllerja, ki se omenjata leta 1733, ter povratnika Dionisa Plavca in Nikolaja Kozanca.136 Florian Hauser je ostal v samostanu do leta 1780,ko je najverjetneje odšel v Fürstenfeld, kjer se leta 1782 omenja kot nezmožen opravljati dela zaradi oglušelosti. Pri devetdesetih ga je doletela še slepota.Leta 1811 je bil premeščen k Bratom Sv. Janeza v Gradec, kjer je 22. avgusta 1812 umrl.137 V obdobju 1773–1776 je število patrov ostalo ne­spremenjeno, torej 11, število bratov laikov pa je pa­dlo na 5. Kot prior samostana se omenja WolfgangLanius. Rodil se je na Dunaju 8. marca 1772, in sicerkraljevemu lovcu, ki pa je zelo zgodaj umrl. Z mater­jo se je preselil v Celovec, kjer si je pridobil osnovnoizobrazbo. V samostan je stopil v Velikovcu 29. aprila1739, v duhovnika pa je bil posvečen leta 1745. Kotduhovnik je služboval v Velikovcu, Brucku an der Le­itha in Gradcu. Kratek čas je poučeval moralno teo­logijo ter bil predstojnik novicev. Leta 1767 je postalprior v Velikovcu, leta 1773 pa v Sv. Trojici, kjer jeostal do leta 1779. Od tam ga je pot najverjetneje po­nesla v Ljubljano, kjer je postal prior najkasneje leta1782. Tu je dočakal tudi ukinitev samostana leta 1784.Kot prior samostana v Velikovcu se omenja med leto­ma 1788 in 1790; tam je 26. januarja 1799 tudi umrl.Ohranjeni sta dve njegovi pridigi.138 Med patri je bilv samostanu prav gotovo tudi Chrysostom della Sega. V letih 1776–1778 je predstojnik samostana ostal prej omenjeni Wolfgang Lanius. Nadomestil 133 Prav tam, str. 297, 332, 396, 421. 134 Prav tam, str. 155, 162. 135 Gavigan, The Austro–Hungarian Province, volume III., str. 162, 262, 273, 298. 136 Orožen, Das Bisthum, str. 230. 137 Gavigan, The Austro–Hungarian Province, volume III., str. 262, 298, 322, 385, 417, 439, 461. 138 Prav tam, str. 219. ga je Chrysostomus della Sega, ki je bil prior v letih 1778–1779. Med patri se leta 1777 omenjajo Lean­der Homa(o)n, Benedikt Schrort, Ladislav Lackner,ki se je v letih 1770–1773 omenjal v samostanu v Bu­dimpešti v funkciji pobiralca miloščine, ter povratnik Florian Hauser.139 Chrysostomus della Sega je bil pred tem, v letih 1773–1776, prior na Muti, kjer pa je odstopil zaradi težav z očmi in nenehnih vrtoglavic. Zatem je prišel v Trojico, kjer se omenja tudi leta 1780 kot pomočnik priorja, v letih 1782–1785 pa se prav tako omenja v Sv. Trojici v funkciji zakristana.140 Leander Homon se leta 1759 omenja kot pridigar v nemškem ter pomočnik pri mašah v slovenskem jeziku v samostanu v Ljubljani, med letoma 1761 in 1764 je prevzel funkcijo pridigarja ob praznikih,v naslednjem triletju pa je opravljal isto funkcijo v prav v tistem času ukinjenem oziroma degradiranem samostanu v Pécsu, kjer pa so menihi še ostali. Nato je bil ponovno v Ljubljani, kjer je redno maševal v nemškem jeziku ter ob praznikih v slovenskem jezi­ku. Zatem se je preselil v Velikovec, kjer je prav tako maševal v slovenskem jeziku, obenem pa je načeloval bratovščini. Med letoma 1773 in 1776 je ob rednih mašah v obeh jezikih opravljal še funkcijo moralnega razsodnika v istem samostanu. Nato se je preselil v Trojico, kjer je verjetno prav tako opravljal maše v obeh jezikih. Iz Trojice je šel v času ukinjanja samo­stanov ponovno v Ljubljano, kjer je prevzel nedeljske maše. Leta 1796 ga spet najdemo v Velikovcu, kjer je bil v starosti 63 let izvoljen za priorja, a se je že v začetku naslednjega leta izgovoril, češ da opravlja funkcijo pastorja v Gorenčah, in tako ni želel spre­jeti funkcije priorja. Iz Koroške se je leta 1801 spet preselil v Sv. Trojico, kjer je opravljal vlogo župnika,in sicer od svojega 68. leta starosti do svoje smrti leta 1807, ko je umrl v starosti 74 let.141 Za leto 1780 nam prva stran samostanske kro­nike iz leta 1869 razkriva natančen popis vseh pa­trov: Columban Schwatt je bil potrjen kot prior, della Sega se je umaknil in opravljal funkcijo pomočnika priorja, Jordan Luz je bil zadolžen za pridige v nem­škem jeziku, Filip Kren je bil zadolžen za maše v slo­venskem jeziku, Pavel Schranzhofer je bil prokurator,Hugo Perkan je bil pridigar ob praznikih, Ladislav Lackner pa ni imel nobenih zadolžitev. Med brati la­iki so omenjeni: Rogat Majer, kletar Gregor Šuster,pobiralca miloščine Martin Perko in Josaphat Soretz ter ranocelnik Wilibald Dörr. Leta 1780 je bilo tako v samostanu sedem patrov in pet bratov laikov.142 V samostanu bi moral biti tudi težavni Nikalus Spe­ 139 Orožen, Das Bisthum, str. 230. 140 Gavigan, The Austro–Hungarian Province, volume III., str. 176, 262, 273, 301. 141 Prav tam, str. 141, 146, 155, 161, 169, 177, 262, 300, 331, 392,422, 441. 142 Kronika samostana Sv. Trojice v Slovenskih goricah iz leta 1869. ranzi oziroma Georg Fanello, ki je bil iz Reke v Sv.Trojico napoten 26. maja 1779, a se tu ne omenja in se očitno ni držal navodil.143 Columbana Schwatta v letih 1767–1770 najde­mo kot pridigarja ob praznikih v samostanu v Pécsu,nato pa v Sv. Trojici, od koder se je leta 1783 preselil za priorja v Muto.144 Jordan Michael Lu(t)z leta 1759 ni bil sprejet med kandidate za avguštinskega meniha. Zanj se po­zneje omenja, da je imel hude težave s pitjem, leta 1804 pa ga najdemo v Lockenhausu, kjer je 8. januar­ja istega leta umrl. Med kandidate je moral biti spre­jet kmalu po letu 1759, saj ga že leta 1767 najdemo kot pridigarja v Jedlesseju. V začetku osemdesetih je bil v Sv. Trojici, leta 1783 pa je bil v funkciji nedelj­skega pridigarja v Budimpešti. Po zaprtju samostana v Budimpešti leta 1785 je bil premeščen v samostan v Baden, kjer si je ustvaril sloves poznavalca in lju­bitelja vin. Nato se je leta 1788 dokončno preselil v Lockenhaus.145 Filip Kren je ostal v Sv. Trojici do leta 1790. Po »prvi« ukinitvi samostana leta 1787 je prevzel vlogo župnika, ki jo je opravljal do leta 1790, ko je bil, star štirideset let, premeščen v Velikovec. Krenn je sicer lavantinskemu škofu izrazil željo po premestitvi v okolico Celja, a mu je ta ponudil župnijo Sv. Florija­na na Boču, v dekanatu Rogatec. Leta 1815 je deloval kot pastor v dekanatu Slovenska Bistrica, kjer je 9.marca 1821 umrl.146 Hugolin Perkan je po Sv. Trojici leta 1783 odšel v samostan v Velikovec, kjer je bil zadolžen za maše v slovenskem jeziku. Nato ga spet najdemo v Sv. Tro­jici, verjetno že leta 1787 kot kaplana ter nato leta 1790, ko je prevzel župnijo, ki jo je vodil do svoje smrti 23. aprila 1797.147 To je čas, ko se dolgotrajna prenova samosta­na, začeta že leta 1735, vendarle bliža koncu. Leta 1772 je sekovski škof Janez Filip II. Franc pl. Spaur (1763–1779) ponovno posvetil cerkev in vsem pri­sotnim podelil odpustek za leto dni. Leta 1779 se je energični Schwatt lotil gradnje še dveh zvonikov, ki sta bila dokončana že naslednje leto. Vendar je treba omeniti, da so časi blaginje v sa­mostanu minili. To kaže tudi število patrov in bratov laikov, ki se je zmanjšalo s povprečno 16 do 20 sre­di stoletja na zgolj 12. Leta 1764 je bilo v Avstrijski provinci 290 patrov, leta 1783 pa le še 210. V nasle­dnjih letih je njihovo število drastično upadalo. Leta 1780 je oblast v avstrijski monarhiji prevzel Jožef II.,ki je z izdajo več kot 6000 dekretov popolnoma re­formiral državo. Temelje je položila že njegova mati 143 Gavigan navaja dve imeni za enako napotitev, verjetno je prišlo do pomote; glej Gavigan, The Austro–Hungarian Prov­ ince, volume III., str. 273. 144 Prav tam, str. 162, 262, 273, 298. 145 Prav tam, str. 135, 164, 273, 302, 319, 336, 401, 423. 146 Prav tam, str. 262, 273, 301, 325, 394. 147 Prav tam, str. 273, 299, 325, 400. Marija Terezija, ki je upoštevala predvsem nasvete Antona Venclja kneza Kaunitza, zunanjega mini­stra in ideologa sekularizacije razsvetljene politike Marije Terezije in Jožefa II. Leta 1768 je Kaunitz izdal delo »Von der oberherrlichen Gewalt der römisch­-katholischen Fürsten in Bezug auf die Religion und die Clerisey«, v katerem je branil položaj takratne kraljice proti papežu Klemenu XIII. Že maja 1781 je Jožef II. izdal dekret o prepo­vedi sprejemanja pripravnikov v samostane. Temu je decembra istega leta sledil uničujoči dekret o zaprtju vseh samostanov, ki ne služijo kot bolnišnice ali šol­ske ustanove. Prenehale so delovati tudi vse univerze oziroma izobraževanja znotraj redov, zaradi česar so morali posamezni menihi obiskovati državne šole.Leta 1783 je bil uveden tako imenovani numerus fixus; to je pomenilo, da so morali število menihov v samostanih z več kot 30 menihi zmanjšati na 15,v manjših samostanih pa za dve tretjini. Prav tako je bilo prepovedano nadomeščanje umrlih menihov,s čimer so bili tudi dopuščeni samostani praktično obsojeni na zaprtje. Pri tem ne gre pozabiti, da so bila prepovedana romanja ter vse donacije samostanom.Do leta 1790 je bilo zaprtih 10 od 14 avguštinskih samostanov v Avstrijski provinci. Ustanovljen je bil verski sklad, ki je skrbel za premoženje zapuščenih samostanov ter za patre, ki so bodisi odšli v pokoj bodisi v drug samostan oziroma so delovali kot laiki v okoliških župnijah. Obisk papeža Pija VI. leta 1782 na Dunaju je bil popolnoma brez uspeha. Leta 1783 je bilo v Sv. Trojici 6 patrov in 3 bra­tje laiki. Prior samostana je postal 65-letni Agnelij Kainz, za zakristijo pa je bil zadolžen Chrysosto­mus della Sega, star 67 let, ki je imel pomočnika v 57-letnem Justusu Keilu. S finančnimi zadevami in administracijo se je kot prokurator ukvarjal 35-letni Pavel Schranzhoffer, za pridige v nemškem jeziku je bil zadolžen 35-letni Gundislav Wanggo, za nedelj­ske maše in pridige ob praznikih v nemškem jeziku je skrbel pred kratkim posvečeni 24-letni Evodij Di­mer, za nedeljske maše v slovenskem jeziku pa 33-le­tni Filip Krenn. Za kuhinjo je skrbel 57-letni Mala­hij Müller, kot hišni ranocelnik se omenja 27-letni Willibald Dois, za jedilnico oziroma refektorij pa je bil zadolžen Martin Perko.148 Sv. Trojica ni bila med samostani, ki bi se morali držati omejitve oziroma zmanjšanja števila bratov. Agnelij Kainz se je že v letih 1752–1755 ome­njal kot zakristan v Gradcu, v naslednjem triletnem obdobju je bil imenovan za nemškega pridigarja v Velikovcu, nato pa je v letih 1755–1758 v Gradcu prevzel nadzor nad novici in mašami v čast sv. Ni­kolaja Tolentinskega. Leta 1759 ga najdemo kot po­močnika priorja in predstojnika novicev na Dunaju.Med letoma 1773 in 1779 je zasedal mesto priorja Gavigan, The Austro–Hungarian Province, volume III., str. 301. v Velikovcu, kjer je najverjetneje ostal do leta 1783,nato pa je prevzel priorstvo v Sv. Trojici. Gundislav Wanggo se je rodil v Celovcu in se je med letoma 1773 in 1779 omenjal kot pridigar ob praznikih in upravnik župnije v Lockenhausu, kjer je verjetno ostal do leta 1780, ko se je preselil v Sv.Trojico, kjer ga že najdemo leta 1781. Leta 1786 se omenja v Velikovcu, kjer je ostal do leta 1805 kot škofijski duhovnik. 18. maja 1805 je bil nujno pokli­can v samostan na Dunaj. Leta 1808 se omenja kot pomočnik priorja, takrat star 60 let, kot predstojnik bratov laikov in pomočnik v župni cerkvi. Umrl je 12.junija 1809. Evodij Dimer je bil med avguštince sprejet leta 1783; verjetno je bil eden zadnjih, ki jim je še uspelo uiti jožefinski strogosti. Napoten je bil v Sv. Trojico,kar pomeni, da je prihajal iz okoliških krajev, iz Sv.Lenarta. Sv. Trojica je bil samostan, kjer ni veljal nu­merus fixus, kar je omogočalo prihod novih menihov.Od tam je bil napoten v samostan v Lockenhaus, kjer se omenja med letoma 1791 in 1799. Kot zadnjega priorja ga nato najdemo v Sveti Trojici 2. aprila 1807,kjer je 5. julija 1809 tudi umrl.149 Do konca leta 1784 sta bila zaprta samostana v Ljubljani in Gradcu, samostan na Reki je bil že leta 1782 izločen iz Avstrijske province, Fürstenfeld, Ve­likovec, Muto in Budimpešto so zaprli leta 1785,Pécs in Bruck an der Leitha pa leta 1788. Zadnji je bil spremenjen v vojaške barake in je služil vojski.Leta 1787 so »prvič« zaprli še samostan v Sv. Trojici v Slovenskih goricah. Dunaj, Baden, Korneuburg in Lockenhaus so še delovali, ker so skrbeli za bolne.Vsega skupaj je Avstrijska provinca štela le še 65 me­nihov. Samostan na Dunaju je bil ukinjen leta 1808,v njegove prostore pa sta se naselili kadetnica in me­stna uprava. Istega leta je bil ukinjen tudi samostan v Korneuburgu. Samostan v Badnu je bil dokončno ukinjen leta 1812. Kot zadnji v provinci je bil zaprt samostan v Lockenhausu, in sicer leta 1820.150 Zadnja leta v samostanu v Sv. Trojici sta zazna­movala splošno pomanjkanje in pričakovanje zapr­tja samostana. Uradno »prvo« zaprtje je sicer prišlo šele leta 1787, čeprav so menihi že v začetku deset­letja tarnali nad slabim stanjem in pomanjkanjem sredstev, zato so se sami obrnili na cesarsko pisarno s prošnjo za zaprtje samostana. Leta 1787 je bil naj­verjetneje Agnelij Kaintz še vedno prior ukinjenega samostana. Oktobra 1787 je načelnik mariborske kresije, grof Anton Colloredo, dobil pooblastila, da samostan zapre. Kljub zaprtju je samostan še naprej deloval podvodstvom avguštincev, ki so dobili nove zadolžitve načelu novoustanovljene župnije. V samostanu je ostalzgolj prior Filip Krenn z dvema pomočnikoma, pre­ostali menihi so se upokojili ali se preselili v druge 149 Prav tam, str. 296, 301, 336, 378, 401, 423, 441, 447, 463–464. 150 Prav tam, str. 356. samostane.151 Najverjetneje sta kot kaplana ostalaHugolin Perkan in Gregor Gregorič. Ta je bil medavguštince sprejet leta 1783. Prva leta je služil v samo­stanu v Ljubljani, od koder se je preselil v Sv. Trojico. Samostojna župnija je bila ustanovljena že leto prej, leta 1786, župnijsko uradovanje pa se je zače­lo na velikonočno nedeljo, 15. aprila 1786, čeprav je Krennova formalna umestitev potekala šele 21. okto­bra 1787.152 Novoustanovljeni župniji Sv. Trojice, ki je bila vse do takrat podružnica cerkve sv. Lenarta, so pripadali naslednji kraji: Sv. Trojica, Zgornja in Spo­dnja Senarska, Zgornje in Spodnje Verjane, Zgornji in del Spodnjega Porčiča in Rečica, ki je bila delno v župniji sv. Benedikt in delno v župniji Osek. Med avguštinskimi patri, ki so po zaprtju samo­stana delovali v župniji, velja omeniti še patra Hu­golina Perkana, ki je deloval po Krennovem odhoduleta 1790 do svoje smrti 23. aprila 1797. Nasledil gaje pater Gregor Gregorič, ki je bil pred tem kaplan priSv. Petru v Zavodnu, v Trojici pa je ostal do leta 1801.Verjetno sta bila v tem času kot brata laika prisotnatudi Josaphat Soretz in Lucinij Weslay. Ta je pred temdeloval v samostanu v Ljubljani kot krojač. Pater Ka­rel Leander je ostal od leta 1801 do svojega 74. letaoziroma leta 1807, ko je v Sv. Trojici umrl. V tem časuje bil v samostanu še Bazilij Juch, ki je umrl leta 1805v starosti 83 let. Lorenz Nothar je prevzel vlogo ka­plana. V samostanu sta bila tudi prej omenjena bratalaika. Kot prior in župnik je nastopil v Lenartu rojenipater Evodij Dimer, ki je ostal v Trojici do svoje smrtileta 1809. Dimer je bil zadnji avguštinski prior in pa­stor v Sv. Trojici. Glede na to, da novicev, ki bi znalislovensko, ni bilo, je življenje v samostanu postopomaugasnilo. Kot zadnji avguštinski menih se omenja ka­plan v Sv. Trojici Anton Homan. Želja po ohranitvi samostana je bila še vedno živa.Prošnja za dovoljenje prihoda novega avguštinske­ga patra je bila poslana, a leta 1808 postavljeni vikarMelhior König je to opcijo zavrnil. 26. avgusta 1809je bila izdana odredba o zaprtju samostana. 20. de­cembra 1809 je Dimerja nasledil Franz Leich, ki jeprišel iz Lenarta ter je bil nastanjen na stroške samo­stana v Trojici, prej omenjeni Anton Homan pa jeostal kaplan. Leicha je nato za kratek čas nasledil šeIgnacij Ledenik. V samostanu sta še vedno prebiva­la prej omenjena brata laika. Uradni dekret o zaprtjusamostana je prišel 11. julija 1811. Zadnji preostaliavguštinec Homan je ob tem izrazil željo nadaljeva­ti delo kot škofijski duhovnik. Umrl je 27. septembra1820, takrat že kot upokojeni duhovnik v Radgoni.Preostala dva laična brata Josaphat Soretz in LucinijWeslay sta podala vlogo vikarju Königu, da ju pustioditi k sorodniku Mihaelu Soretzu v Radgono. Večinapredmetov, vključno z mašnimi plašči, je bila odnese­na v mariborsko župnijo, v Sv. Lenart in Sv. Marjeto. 151 Orožen, Das Bisthum, str. 224. 152 Landergot, 1904, zvezek 5, str. 157. V času odsotnosti samostanskih redov so se ro­manja nadaljevala, posebej med nedeljami in prazni­ki. Upravljanje župnije so prevzeli škofijski župniki.Med župniki, ki so vodili cerkev v naslednjih letih,je treba omeniti: Jurija Ferdinanda Skozillija, prvega škofijskega župnika, ki je v samostanu maševal od 2.decembra 1812 do 1. maja 1817, Matijo Matuca, ki je ostal do svoje upokojitve 31. julija 1824, ter Franca Murka, ki je prišel 1. oktobra 1824 in ostal do 14.junija 1854, ko je odšel v pokoj. VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI NŠAM – Nadškofijski arhiv Mariborfond dekanije Lenart, škatla D 17/23župnija Lenart v Slovenskih goricah, Poročna knjiga 1667–1703župnija Lenart v Slovenskih goricah, Knjiga umrlih 1701–1730 ÖNB – Österreichische Nationalbibliothek 7236 IV, 29r-88r: Protocollum Super Archivum huius Conventus Sanctissimae Trinitatis in quo pariter varia memorabilia de incremento Thau­maturga Imaginis pro posteris notatu dignissima,per annorum decursum inserta reperiuntur, ab anno 1704. Samostan Sv. TrojiceKronika samostana Sv. Trojice v Slovenskih gori­cah iz leta 1869. PERIODIKA Cvetje z vertov, letnik XXI, Gorica 1904, zvezek I.– XI. LITERATURA Avguštin: Vodilo za samostansko življenje. Izbrani spisi. Ljubljana: Nova revija, 2011. Blaznik, Pavle: Historična topografija Slovenije II: Slo­venska Štajerska in jugoslovanski del Koroške do leta 1500, 2. zvezek, N – Ž. Maribor: Založba Ob­zorja, 1988. Brunner, Walter: Die Vertreibung der Lehrer und Professoren aus Graz seit den 70-er Jahren des 16. Jahrhunderts bis 1601. Protestantizem – za­točišče izgnanih na Petanjcih (Nádasdyjev dvorec):zbornik znanstvenega srečanja v Radencih in na Tišini, 28. in 29. oktober 1999 (ur. Jože Vugrinec).Petanjci: Ustanova dr. Šiftarjeva fundacija; Lju­bljana: Znanstvenoraziskovalni center SAZU,2000, str. 107–130. Curk, Jože, Polona Vidmar in Sašo Radovanovič: Sa­mostani na Slovenskem. Ostroga, Maribor, 2008. Curk, Jože: Mariborski grad. Maribor: Pokrajinski muzej, 2007. Gavigan, Johannes: The Austro–Hungarian Province of the Augustinian Friars, 1646–1820: Founding,External Development, and Superiors 1646–1683,Volume I. Rome: Analecta Augustiniana, 1975. Gavigan, Johannes: The Austro–Hungarian province ofthe Augustinian friars, 1646–1820, volume II.: De­velopment, Studies, Baroque Brilliance 1646–1725. Studia Augustiniana Historica 3. Rome: Analec­ta Augustiniana, 1976. Gavigan, Johannes: The Austro–Hungarian province of the Augustinian friars, 1646–1820, volume III.:State absolutism and disappearance of the Provin­ce 1725–1820. Studia Augustiniana Historica 4.Rome: Analecta Augustiniana, 1977. Gavigan, Johannes: The Province of Styro–Carinthia. Analecta Augustiniana, volume XXXV, Institu­tum Historicum ord. S. Augustini, 1972. Germ, Tine: Simbolika cvetja. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2002. Hernja Masten, Marija: Trg Sv. Lenart in njegova samouprava v času od druge polovice 17. do za­četka 19. stoletja. Zbornik občine Lenart (ur. Breda Zorko et al.). Lenart: Občina, 1996. Kaser, Karl: Steirer als Heerführer und grenzvertei­diger gegen die Türken im 16. und 17 Jh. Die Steiermark – Brücke und Bollwerk, Katalog zur steirischen Landesausstellung 1986. Koropec, Jože: Srednjeveški Hrastovec. Časopis za zgodovino in narodopisje, n. v. 9 (XLIV ), 1973, str. 47–59. Kovačič, Franc: Zgodovina Lavantinske škofije (1228– 1928). Maribor: Sv. Ciril, 1928. Loserth, Johann: Geschichte des Altsteirischen Herren und Grafenhauses Stubenberg. Graz und Leipzig, 1911. Mlinarič, Jože: Prizadevanja sekovskih škofov Mar­tina Brennerja (1585–1615) in Jakoba Eberleina (1615–1633) kot generalnih vikarjev salzburških nadškofov za katoliško versko prenovo na Štajerskem v luči protokolov 1585–1614 in vizitacijskih zapi­snikov iz 1607, 1608 in 1607–1619. Acta Ecclesi­astica Sloveniae 5, Ljubljana, 1983. Mlinarič, Jože: Župnije na slovenskem Štajerskem v vi­zitacijskih zapisnikih arhidiakonata med Dravo in Muro 1656–1774. Acta Ecclesiastica Sloveniae 9, Ljubljana, 1987. Orožen, Ignacij: Das Bisthum und die diozese Lavant, I. Theil. Marburg: Selbstverlag, 1875. Schuller, Helga: »In Nöten blühe ich«, Türkenkrie­ger aus dem Geschlecht Trauttmansdorff. Ein Beitrag zum Gedenkjahr 1683/1983. Zeitschrift des Historischen Vereines für Steiermark, Band 74, 1983, str. 65–71. Vodnik po župnijskih arhivih na območju SR Slovenije. Ljubljana: Skupnost arhivov Slovenije, 1975.Wurzbach, Constantin von: Biographisches Lexikon des Kaisertums Österreich, Band 27. Wien, 1883. SUMMARY The Augustinian Monastery in Sv. Trojica in Slovenske gorice in the Age of Baroque The Augustinians are named after St. Augustine (354–430) and live according to his monastic rules.As a mendicant order they existed as individual groups until the year 1256, when they were united by Pope Alexander IV. in the order of the Hermits of St.Augustine. Over the following centuries they split into the discalceate or »Discalced Augustinians«, the order of St. William the Hermit and the Augustin­ian Hermits, and since the year 1597 we also know Augustinian sisters. The Augustinians are recognised by their black hooded habit, bound together with a leather belt. The Augustinian monastery of the Holy Trinity belonged to the Austrian province of the Hermit of St. Augustine with its seat in Vienna. Initially, it functioned as a subsidiary of the Augustine monas­tery in Graz, until its independence in the year 1669. Immediately after the arrival of the first monks,they began building the monastic building and reno­vating the church. The financial support for this un­dertaking was provided by the counts of Trauttmans­dorff from Negova. In the year 1693, also the Loreto chapel was added, and in the year 1712 the chapel of St. Rochus was added to the outer wall as a reminder of the plague. With the help of count Drašković, the church got a completely new appearance in the first half of the 18th century. In the year 1756, the life-size pillars of the mental world of the Augustinians came to life on the new high altar: St. Augustine, St.Tomas of Villanova, St. Nicholas of Tolentino and St. John of Sahagún. During this time, there were around eight priests and four lay brothers in the monastery and during the years 1767 and 1770 even 12 priests and 8 lay brothers. The situation in the Austrian province was begin­ning to intensify, when the Habsburg Empire was ruled by Maria Theresa (1740–1780) and her son Joseph II. (1780–1790). In the year 1781, a decree was issued on the closure of all monasteries, which were not functioning as hospitals or school institu­tions. The monastery at Sveta Trojica was closed in the year 1787, and the church was taken over by the parish in Sveta Trojica, which had been founded in the year 1786. 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 314.116(497.473)"1841/1914" Prejeto: 25. 8. 2013 Danijela Horvat prof. geografije in zgodovine, Lipovci 186, SI–9231 Beltinci E-pošta: horvat.danijela@hotmail.com Gibanje števila prebivalstva na Šentviški planoti med letoma 1841 in 1914 IZVLEČEK S pomočjo analize matičnih knjig in rezultatov popisov prebivalstva je prikazano gibanje števila prebivalstva na Šentviški planoti med letoma 1841 in 1914. Število rojenih se je prvi dve desetletji zviševalo, nato pa zniževalo.Število umrlih je bilo z izjemo enega desetletja številčno približno enako. Naravni prirastek je bil sicer pozitiven,vendar je gibanje skupnega števila prebivalcev izkazovalo upadanje. Analiza dokumentov iz Pokrajinskega arhiva v Novi Gorici in časopisov je pokazala, da so se prebivalci Šentviške planote čez leto množično usmerjali v sezonsko delo izven domačega kraja, veliko pa se jih je tudi za stalno odselilo v tujino. KLJUČNE BESEDE Šentviška planota, demografske značilnosti, izseljevanje ABSTRACT DEMOGRAPHIC OSCILLATIONS ON THE ŠENTVIŠKA PLANOTA PLATEAU BETWEEN 1841 AND 1914 The paper presents the demographic oscillations on the Šentviška planota plateau between 1841 and 1914 by means of an analysis of civil registers and results of population censuses. The number of births was on the increase in the first two decades and then started to decline. The number of deaths remained, with the exception of one decade,more or less the same. Although the natural increase was positive, the oscillation of the total number of the population exhibited a decline. The analysis of the documents f rom the Regional Archives in Nova Gorica and newspapers has shown that, throughout the year, the inhabitants of the Šentviška planota plateau massively migrated in the search for seasonal work outside their hometown, whereas many emigrated abroad for good. KEY WORDS Šentviška planota plateau, demographic characteristics, emigration Uvod Demografska podoba nam pove stanje, sestavo in gibanje prebivalstva. Pri tem veliko vlogo igrata obdobje in območje, ki ga raziskujemo. Poudarki v članku so na raziskavi rodnosti, umrljivosti, narav­nega prirastka in selitvenega salda. Podatki so pred­stavljeni tako na ravni vasi kot za celotno območje skupaj ter primerjani s širšim območjem – Tolmin­skim. Namen je, prikazati gibanje števila prebival­stva na Šentviški planoti, ki je pomembno vplivalo na oblikovanje kulturne krajine na tem območju.Članek je del širše zasnovane naloge, ki bo opisovala spreminjanje kulturne krajine na Šentviški planoti v omenjenem obdobju. S to nalogo se bo prispevalo k obogatitvi pogleda v zgodovino Šentviške planote in k natančnejšemu poznavanju demografskih značil­nosti Slovenije v preteklosti. Obdobje Obdobje med letoma 1841 in 1914 je čas veli­kih sprememb tako v Evropi kot tudi na slovenskem ozemlju, predvsem pa na podeželju. To je čas prodora kapitalizma na naše ozemlje, pojavi se železnica in z njo cenejši industrijski proizvodi. Veliko sprememb prinese tudi zemljiška odveza, ki je odpravila fevdal­no odvisnost podložnikov od zemljiške posesti, daja­tve in tlako. Kmet je postal osebno svoboden, vendar je moral plačevati odškodnino za posest, ki jo je do­bil. Poleg tega da je dobil popolno last nad posestjo,ki jo je obdeloval, je dobil tudi popolno odgovornost zanjo. Če je prej plačeval davke v delu, jih je sedaj moral v denarju in poskrbeti, da bo ta denar prislužil.V novih razmerah so bili kmetje izpostavljeni ostrim razmeram na blagovnem in denarnem trgu, zato svojih pridelkov pogosto niso mogli prodati in tako poplačati svoje zapadle dolgove. Neposredne posledi­ce za srednje in male kmete ter kajžarje so bile precejhude, saj se jim je zaradi tega poslabšal gospodarski po­ložaj. Zato so se gospodarske osnove njihovih kmetijzmanjšale, kar je eden izmed vzrokov za propadanjekmetov v drugi polovici 19. stoletja.1 Kriza kmetov in premajhna gospodarska rast sta povzročili emigracijo predvsem v zahodne države, pa tudi v bližja mestna in industrijska središča. Začela se je doba množičnega izseljevanja našega prebivalstva v tujino.2 Obenem je to tudi obdobje naraščanja števila prebivalstva. Umr­ljivost se je stabilizirala, saj večjih lakot ni bilo več,zvišali pa so se tudi higienski standardi. Leto 1914 je postavljeno kot mejnik zaradi začetka 1. svetovne vojne. Rojstva so se v vojnih letih zmanjšala, smrtnih žrtev je bilo več, zato bi te številke samo popačile re­zultate raziskovanja. 1 Maček, Na zemlji domači, str. 252–280. 2 Melik, Družba na Slovenskem, str. 513–514. Območje Šentviška planota je ena večjih predalpskih pla­not, ki leži med Baško grapo, dolino Idrijce in Cer­kljanskim hribovjem in se dviga več kot 650 m nad morjem. Označuje jo rahlo valovit svet s posamezni­mi hrbti in vrhovi z značilnimi kraškimi oblikami. Je značilna podoba krajine na obrobju Julijskih Alp, ki se je s človekovim delovanjem in poseganjem izobli­kovala v večstoletnem obdobju. Šentviška planota je bila vseskozi pomembno kmetijsko območje. Težišče gospodarstva je predstavljala ekstenzivna živinoreja (pašništvo in reja drobnice), velik pomen pa je ime­lo tudi sadjarstvo. Upravno gledano je bila vedno del Tolminske, zato lahko tu sledimo podobnim družbe­nim procesom, kot veljajo za celotno ozemlje Zgor­njega Posočja.3 Na planoti je 12 naselij, vendar tista,ki ležijo na pobočjih in so imela s središčnimi vasmi bolj malo stikov, v nalogi niso upoštevana. V raziska­vo je zajetih 8 vasi, od tega tri večje – Šentviška Gora,Pečine in Ponikve, in ostale manjše – Prapetno Brdo,Daber, Gorski vrh, Polje in Zakraj. Viri za preučevanje Podatki za ugotavljanje rodnosti in umrljivosti so bili dobljeni iz matičnih knjig, podatki o skupnem številu prebivalstva pa iz uradnih popisnih publika­cij in dela Živka Šifrerja Prebivalstvo naselij 1869– 1969.4 V veliko pomoč pri raziskovanju so bile tudi knjige Demografija Janeza Malačiča,5 Rodnost v Slo­veniji Milivoje Šircelj6 in zbornik Množične smrti na Slovenskem.7 Na Šentviški planoti so v obravnavanem obdobju vodili matične knjige v Šentviški Gori, na Pečinah in na Ponikvah. K posameznim župnijam so spadala tudi naselja, ki ne ležijo na Šentviški plano­ti, zato tisti vpisi niso upoštevani. Matične knjige so lepo ohranjene, le nekaj podatkov ni bilo natančnih.Razlika je tudi med matičnimi knjigami posameznih župnij. Na Pečinah vpisi v mrliške knjige niso tako podrobni kot v ostalih dveh župnijah, nekateri pa so vpisani naknadno. Ponekod so vpisi zapisani v neči­tljivi pisavi. Ker je bila Šentviška planota razdeljena na več občin in so te obsegale tudi vasi in zaselke, ki niso na Planoti, so bili za skupno število prebivalcev Šentviške planote uporabljeni podatki Živka Šifrerja,ki je v knjigi Prebivalstvo naselij 1869–1969 izračunal število prebivalcev za posamezne vasi. Njegovi po­datki so bili primerjani z uradnimi podatki iz popi­sov. Za obravnavano obdobje so na voljo popisi iz let 1869, 1880, 1890, 1900 in 1910. 3 Zbornik Šentviške planote, str. 53–55. 4 Šifrer, Prebivalstvo naselij 1869–1969. 5 Malačič, Demografija: teorija, analiza, metode in modeli. 6 Šircelj, Rodnost v Sloveniji od 18. do 21. stoletja. 7 Množične smrti na Slovenskem. Naravno gibanje prebivalstva na Šentviški planoti Osnova za vsa raziskovanja s področja demogra­fije je število prebivalcev določenega območja. Tabela 1 nam prikazuje skupno gibanje števila prebivalcev na Šentviški planoti. Tabela 1: Število prebivalcev na Šentviški planoti vsa popisna leta zmanjševalo, v obdobju 73 let za 61 oz. 14,8 %. Pri obeh naseljih lahko opazimo, da je bil največji upad med letoma 1890 in 1900. Kot bomo videli, je to obdobje visoke smrtnosti, ki je deloma posledica umiranja za grižo (naravni prirastek na Po­nikvah je v tistem desetletju -23, na Pečinah pa -14). leto 1869 1880 1890 1900 1910 št. prebivalcev 2009 2003 1907 1725 1707 indeks 1869=100 100 99,7 94,9 85,9 85 Vir: Šifrer, 1969 in popisne publikacije za leta 1869, 1880, 1890, 1900 in 1910. Število prebivalcev se je od leta 1869 do leta 1910 različno hitro zniževalo. Po drugem popisu je bilo skoraj nespremenjeno, v naslednjem desetletju pa se je znižalo za 96 prebivalcev. Od popisa leta 1890 do leta 1900 se je število prebivalcev znižalo za največ,za kar 182 in do zadnjega štetja ostalo približno isto.Med letoma 1869 in 1910 se je tako število prebival­cev znižalo za 302 prebivalca oz. 15 %. Tabela 2 prikazuje gibanje števila prebivalstva po posameznih naseljih po popisnih letih. Število pre­bivalcev posameznih vasi je bilo združeno tako, kot so zapisi v matičnih knjigah. Združeni so prebivalci Dabra, Gorskega Vrha, Polj, Zakraja in Šentviške Gore, saj so tudi zapisi v matičnih knjigah vpisani pod Šentviška Gora, ne pa po posamenih zaselkih. Tabela 2: Število prebivalcev po posameznih vaseh Drugačen trend pa kažeta Šentviška Gora in Pra­petno Brdo. Najbolj je nihalo število prebivalcev na Šentviški Gori, ki se je najprej rahlo povečalo, nato dve desetletji zaporedoma upadalo in se pri zadnjem štetju spet rahlo povečalo, vendar je bilo ob zadnjem popisu število vseeno manjše kot pri prvemu popisu za 61 ljudi oz. 8,5 %. Na Prapetnem Brdu lahko opa­zimo rahlo povečanje števila prebivalcev med prvim in drugim popisom, nato pa upadanje do zadnjega popisa. Število prebivalcev se je zmanjšalo za 25 oz.11 %. Opaziti je, da je bil večji upad prebivalstva v za­hodnem delu Planote, ki je spadal v občino Ponikve.V tem delu so manj ugodni pogoji za kmetijstvo, saj je tam manj primernega prostora za obdelovanje. K leto popisa Šentviška Gora indeks 1869=100 Prapetno Brdo indeks 1869=100 Ponikve indeks 1869=100 Pečine indeks 1869=100 1869 717 100 228 100 652 100 412 100 1880 730 101,9 244 107 628 96,3 401 97,3 1890 692 96,5 238 104,4 593 91 384 93,2 1900 626 87,3 207 90,8 531 81,4 361 87,6 1910 656 91,5 203 89 497 76,2 351 85,2 Vir: Šifrer, 1969 in popisne publikacije za leta 1869, 1880, 1890, 1900 in 1910.8 Število prebivalcev se je v vseh naseljih od pr­vega do zadnjega popisa zmanjšalo, vendar različno od naselja do naselja. Največji upad je bil v drugem največjem naselju Planote, na Ponikvah. Število pre­bivalcev se je vsa popisna leta zmanjševalo, v 73 letih za 155 oz. 23,8 %. Drugi največji upad prebivalstva je bil na Pečinah. Število prebivalcev se je prav tako Orts-Repertorium von Triest und Gebiet, Görz, Gradisca und Istrien : auf Grundlage der Volkszählung vom 31. De­cember 1869; Special-Orts-Repertorium vom Küstenlande (za leto 1880); Special-Orts-Repertorium des österreichisch­-illyrischen Küstenlandes, Neubearbeitung auf Grund der Ergebnisse der Volkszählung vom 31. December 1890; Le­ksikon občin za Avstrijsko-Ilirsko Primorje : (Trst, Gorica in Gradiška, Istra) : izdelan po rezultatih popisa ljudstva dne 31.grudna 1900; Spezialortsrepertorium für das Österreichisch­-Illyrische Küstenland, Bearbeitet auf Grund der Ergebnisse der Volkszählung vom 31. Dezember 1910. temu pa so veliko pripomogle tudi slabe cestne po­vezave. Dobre cestne povezave namreč zmanjšajo in­teres po odseljevanju in so tudi pomembno sredstvo za kupčijo ter razvoj narodnega blagostanja. Strm planotasti svet med Ponikvami ter Baško grapo in Idrijsko dolino je predstavljal veliko oviro za gradnjo prometnih poti. Edina boljša pot je vodila proti Baški grapi, pa še to so morali neprestano popravljati, na­selje Pečine pa ni imelo nobene dobre. Največji vzrok za neizgradnjo oziroma neredno vzdrževanje cest pa je bilo pomanjkanje denarja in prepiri glede poteka ceste. Gradnja cest v takratnem času je bila predvsem velik finančni zalogaj, še posebej, če so jih morali spe­ljati po zahtevnem terenu. Primerjava s Tolminsko stvo (razen bolj ravnih delov ob Soči), zato je bilo Šentviška planota je upravno spadala pod Tol­minski politični okraj. Tolminsko se je kot posebno zgodovinsko nastalo območje oblikovalo do 19. sto­letja v upravno zaokroženo območje, omejeno z na­ravnimi mejami. Sestavljeno je bilo iz sodnih okrajev Bovec, Tolmin in Cerkno, od leta 1900 pa še Koba­rid. Ponikve in Pečine so spadale k sodnemu okraju Tolmin, Šentviška Gora in Prapetno Brdo pa k so­dnemu okraju Cerkno. Tabela 3: Gibanje števila prebivalcev na Tolminskem leto 1869 1880 1890 1900 1910 št. prebivalcev 37.591 36.458 37.003 36.355 38.239 indeks 1869=100 100 97 98,4 96,7 101,7 Vir: Popisne publikacije za leta 1869, 1880, 1890, 1900 in 1910. Tabela 4: Gibanje števila prebivalstva na Tolminskem po sodnih okrajih leto Tolmin 100=1869 Bovec 100=1869 Cerkno 100=1869 1869 22.313 100 6.554 100 8.724 100 1880 21.882 98,07 5.947 90,74 8.630 98,92 1890 22.031 98,74 6.125 93,45 8.847 101,41 1900 22.974 102,96 5.364 81,84 7.813 89,56 1910 24.477 109,70 5.621 85,76 8.141 93,32 Vir: Popisne publikacije za leta 1869, 1880, 1890, 1900 in 1910. Če primerjamo podatke Šentviške planote s po­datki o prebivalcih Tolminske, lahko opazimo večje razlike. Med popisom leta 1869 in 1880 je število prebivalcev Tolminske rahlo upadlo, nato se je do naslednjega štetja rahlo povečalo, nato spet upadlo in se do popisa leta 1910 povečalo na več kot prvo leto popisa. Število prebivalcev na Šentviški planoti se je od popisa leta 1869 neprestano zmanjševalo, značilna sta dva večja upada, prvi leta 1890, drugi pa leta 1900. Tabela 5: Število rojenih po posameznih vaseh glavno težišče na živinoreji. Poleg tega so se ljudje ukvarjali še z gozdarstvom. Italijani so namreč mno­žično kupovali hlodovino iz tolminskih gozdov in jo plavili po Soči in njenih pritokih. Gospodarsko stisko je nekako ublažila tudi gradnja Bohinjske železnice leta 1900. Ta je zaposlovala znatno število domače delovne sile, po končani gradnji pa je zaposlila večje število domačih ljudi.9 Če pogledamo Tabelo 4, ki prikazuje gibanje šte­vila prebivalstva na Tolminskem po sodnih okrajih,lahko opazimo, da so med posameznimi sodnimi okraji večje razlike. Število prebivalcev v sodnem okraju Tolmin je sprva neznatno upadlo, ob zadnjih dveh popisih pa se je povečalo nad število prvega popisa za 2.164 ljudi.Število prebivalcev v sodnem okraju Bovec je iz po­pisa v popis izkazovalo upadanje, ob zadnjem popisu je bilo število prebivalcev manjše za 933. V sodnem okraju Cerkno pa je število prebivalcev sprva rahlo upadlo, se nato leta 1890 povečalo, nato spet upadlo in se ob zadnjem popisu spet povečalo, vendar ne nad število prvega popisa. Prebivalstvo v sodnih okrajih Cerkno in Bovec je najbolj nazadovalo zaradi speci­fičnosti reliefa in posledičnih slabih prometnih pove­zav ter slabših možnosti za kmetijstvo. Prebivalstvo v Tolminu pa se je povečalo zaradi boljših razmer za kmetijstvo,10 razvite obrti in boljših povezav s centri odločanja, ki sta bila v Gorici in Trstu. Rodnost na Šentviški planoti Največ rojstev je bilo v Šentviški Gori in na Poni­kvah. Število rojstev v teh dveh vaseh se je v obravna­vanem obdobju gibalo približno enako. Od leta 1841 do 1860 in od leta 1880 do 1890 je upad rojstev, v letih 1860 do 1880 ter po letu 1900 pa povečanje.Število rojstev na Pečinah in v Prapetnem Brdu pa je bolj ali manj stagniralo. Če pa pogledamo skupno obdobje skupaj Šentviška Gora Prapetno brdo Ponikve Pečine 1841-1850 808 317 80 282 129 1851-1860 580 244 58 157 121 1861-1870 672 255 85 212 120 1871-1880 719 301 69 242 107 1881-1890 577 230 69 179 99 1891-1900 501 221 67 132 80 1901-1910 606 261 81 168 96 1911-1914 241 99 32 66 44 Vir: Krstne knjige Ponikve I (1785–1843), Ponikve II (1844–1895), Ponikve III (1896–1996), Pečine I (1785–1865),Pečine II (1866–1920), Šentviška Gora VII (1821–1850), Šentviška Gora VIII (1850–1914). 9 Na Tolminskem pa lahko vidimo, da je doživelo le Berginc, Gibanje prebivalstva na Tolminskem, str. 19. V tem času je sodeč po arhivskih dokumentih živinoreja zelo rahel upad prebivalstva, leta 1910 pa se je celo pove-10 napredovala, saj so začeli gnojiti travnike, število mlekarskih čalo od števila leta 1869. in planšarskih zadrug se je množilo in s tem tudi prihodek Tolminsko ni imelo večjih možnosti za poljedel-prebivalstva. Graf 1: Število rojenih po posameznih vaseh Graf 2: Število umrlih po posameznih vaseh število prebivalcev, lahko vidimo, da je bilo najmanj rojstev zabeleženih v desetletju 1891–1900 (501),največ pa v desetletju 1841–1850 (808), razlika znaša kar 307 rojstev. Zmanjšanje rojstev v osemdesetih in devetdesetihletih 19. stoletja je delno posledica krize v kmetijstvu.Razdrobljenost kmetij, nizka donosnost ter prena­seljenost podeželja so se kazali v visoki zadolženostikmečkega prebivalstva in posledični manjši rodnosti.11 Umrljivost na Šentviški planoti Pri umrljivosti na Šentviški planoti lahko sledimo podobnim trendom kot pri rodnosti. Največ umrlih je bilo v Šentviški Gori in na Ponikvah. Število umr­lih se je tudi tukaj gibalo približno isto. V desetletju 1861–1870 in 1881–1890 je upad, v desetletju 1851–1860 in 1871–1880 pa povečanje števila umrlih. Od desetletja 1881–1890 je število umrlih počasi upa­dalo in se v nobenem desetletju ni več zvišalo nad to mejo. Število umrlih na Pečinah in v Prapetnem Brdu je bolj ali manj stagniralo. Če pogledamo sku­pno število prebivalcev Planote, vidimo, da je bilo največ umrlih zabeleženih v desetletju 1871–1880 Tabela 6: Število umrlih po posameznih vaseh (627), v ostalih desetletjih pa je to število približno isto (med 541 in 548). Število umrlih od desetletja 1871–1880, ko je najvišje, pade za 81 in potem osta­ne približno isto naslednjih trideset let. Zanimivo je,da je desetletje 1871–1880 obdobje, ko je za različni­mi boleznimi umrlo najmanj ljudi. Najpogostejši vzroki za umiranje V Tabeli 7 so zbrane bolezni, ki so terjale v enem letu življenja 4 ali več oseb. Pri koleri in tuberkulozi so izpisane vse smrti, tudi če jih je bilo manj kot 4.V nekaterih primerih so se bolezni širile od vasi do vasi, v večini primerov pa so ostale omejene samo na eno vas. Leta 1854 je vzela diareja 26 življenj na Šentvi­ški Gori in 9 na Pečinah, ponovno je v istih vaseh razsajala leta 1867 in vzela 21 življenj. Diarejo oz.drisko lahko povzročijo med drugim črevesne okuž­be in je navadno posledica uživanja okužene hrane ali vode.12 Devet žrtev je leta 1855 na Šentviški Gori in na Ponikvah terjala kolera. Pojav sovpada s časom,ko je bila najhujša epidemija kolere na Kranjskem in je v vsej deželi obolelo 19.000 ljudi, umrlo pa 5.748. obdobje skupaj Šentviška Gora Prapetno Brdo Ponikve Pečine 1841-1850 546 223 56 166 101 1851-1860 626 261 75 178 112 1861-1870 541 213 58 180 90 1871-1880 627 247 58 213 109 1881-1890 546 220 75 161 90 1891-1900 544 231 64 155 94 1901-1910 548 226 65 151 106 1911-1914 185 83 19 50 33 Vir: Mrliške knjige Pečine I (1785–1865), Pečine II (1866–1920), Ponikve I (1785–1850), Ponikve II (1851–1914),Šentviška Gora V (1824–1854), Šentviška Gora VI (1855–1914). 11 12 Vodopivec, O gospodarskih, str. 263. Slovenski veliki leksikon, 3, str. 449. Tabela 7: Bolezni, ki so na Šentviški planoti vzele največ življenj leto vrsta epidemije št. umrlih 1854 diareja 35 1855 kolera 9 1859 paralisis 16 febris 5 črvi oz. gliste 6 1861 paralisis 9 1862 paralisis 16 črvi oz. gliste 5 1865 angina 8 griža 15 1866 consumatis 14 1867 diareja 21 1869 consumatio 6 1870 vodenica 5 1871 angina 15 1874 angina 4 1875 consumatio 4 1876 angina 5 1879 angina 6 1882 škrlatinka 9 angina 4 črvi oz. gliste 4 1885 trebušni tifus 10 škrlatinka 6 1886 tifus 11 1888 kašelj 4 1894 griža 9 1896 davica 8 1897 griža 22 1898 jetika 4 1902 griža 13 1903 tuberkuloza 4 jetika 5 1905 tuberkuloza 3 jetika 6 1906 tuberkuloza 3 1907 jetika 9 tuberkuloza 3 1908 oslovski kašelj 7 tuberkuloza 3 kašelj 6 1909 tuberkuloza 6 1911 jetika 10 pljučnica 4 tuberkuloza 5 1913 pljučnica 4 Vir: Mrliške knjige Pečine I (1785–1865), Pečine II (1866–1920),Ponikve I (1785–1850), Ponikve II (1851–1914), Šentviška Gora V (1824–1854), Šentviška Gora VI (1855–1914). Razširila naj bi se iz Trsta.13 Veliko žrtev je v letih 1859, 1861 in 1862 vzela tudi otroška paraliza (41). Keber, Ljubljanski zdravnik, str. 37. Leta 1865 je zabeležen prvi pojav griže, na Ponikvah je vzela 15 življenj, drugi pojav sledi šele leta 1894 spet na Ponikvah, leta 1897 pa je na Šentviški Gori zahtevala kar 22 življenj. Zadnji vpisi o griži so iz leta 1902, ko je zahtevala 14 življenj. Griža oz. dizente­rija je črevesna okužba, ki povzroča hudo drisko. Širi se z uživanjem okužene hrane oz. vode. Je pogosta bolezen v območjih s slabimi sanitarno-higienskimi razmerami.14 Epidemije angine so bile v letih 1865,1871 in 1879. Leta 1882 in 1885 je razsajala škrlatin­ka, 1885 tifus, 1896 pa davica. Leta 1903 imamo prvi vpis tuberkuloze, ki jo po tem najdemo skoraj vsako leto. Tuberkuloza oz. jetika, tudi sušica, je infekcijska bolezen, ki jo povzročajo bakterije.15 Tabela 8: Delež umrlih za nalezljivimi boleznimi med vsemi umrlimi obdobje št. umrlih št. umrlih za nalezljivimi boleznimi delež umrlih za nalezljivimi boleznimi 1841-1850 546 / / 1851-1860 626 71 11,3 % 1861-1870 541 99 18,3 % 1871-1880 627 34 5,4 % 1881-1890 546 48 8,8 % 1891-1900 544 43 8 % 1901-1910 548 68 12,4 % 1911-1914 185 23 12,4 % Vir: Mrliške knjige Pečine I (1785–1865), Pečine II (1866–1920),Ponikve I (1785–1850), Ponikve II (1851–1914), Šentviška Gora V (1824–1854), Šentviška Gora VI (1855–1914). Delež umrlih za različnimi nalezljivimi bolezni­mi med vsemi umrlimi je po desetletjih zelo razli­čen. Potrebno je poudariti, da je bilo umrlih za temi boleznimi verjetno več, vendar so v mrliško knjigo pogosto kot vzrok smrti zabeležili kakšnega od simp­tomov teh bolezni. Tako je bilo verjetno v desetletju 1841–1850, ko ni bilo zabeležene nobene smrti zara­di nalezljive bolezni. Največ umrlih za epidemijami je v začetku in proti koncu obravnavanega obdobja,med letoma 1871 in 1900 pa je večji upad. Upad umrlih za nalezljivimi boleznimi sovpada z obdob­jem, ko umrljivost na Šentviški planoti po drugem vrhuncu pade za 13 % in ostane na isti ravni do kon­ca obravnavanega obdobja. Izbruhi nekaterih bolezni so bili redni, nekatere pa so se pojavile samo enkrat. V začetku obravnava­nega obdobja so prevladovale drugačne bolezni kot na koncu. V prvih desetletjih imamo več zapisov o diareji, anagini, koleri, v zadnjih letih pa o tuberku­lozi (jetiki) in kašlju. Le griža je bolezen, ki je jemala življenja v vseh letih. Tipične otroške bolezni, ki so drugje na slovenskem ozemlju vzele več življenj (da­ 14 Slovenski veliki leksikon, 4, str. 678. 15 Slovenski veliki leksikon, 11, str. 2216. Naročilo tolminskega okrajnega glavarja županstvom tolminskega političnega okraja o postavitvi pjluvalnikov, z namenom preprečevanja širjenja jetike (PANG, Fond 59, fascikel 16, št. 10667). vica, mumps, škrlatinka), na Šentviški planoti niso razsajale ali pa se skrivajo pod drugimi imeni. Ostali vzroki smrti so še, predvsem pri odraslih, oslabelost in izčrpanost. Večina bolezni je bila posledica po­manjkljive higiene in oporečnosti pitne vode, kar je imelo za posledico širjenje črevesnih nalezljivih bole­zni. Stranišča in gnojne jame so bili na odprtem, kar je privabljalo muhe in drug mrčes, ki je nato naokoli raznašal bolezenske klice. Gnojnice so bile ponekod blizu vodnjakov, kar je povečevalo možnost okužbe vode.16 Predvsem konzervativni časopisi (Gorica in Primorski list) pa so za širjenje nalezljivih bolezni krivili uživanje žganih pijač, »neredno življenje« in obiskovanje plesov.17 Bolezni niso vplivale samo na obolele in njihove 16 PANG, Fond 59, fascikel 17, 25. 6. 1906. 17 PANG, Fond 59, fascikel 9, 29. 1. 1890. družine, ampak na celotno občino, če posebej, če so bile nalezljive. Leta 1886 so se na Šentviško Goro iz tujine vrnili delavci, ki so vsi razen enega od desetih oboleli za tifusom. Bolezen se je razširila in kmalu je imela skoraj vsaka hiša na Šentviški Gori po več bol­nikov in tudi po bližnjih vaseh je marsikateri obležal.Umrlo je več kot 10 ljudi. Kupci blaga in živine so se Planote ogibali, delavcev za spravljanje jesenskih pridelkov pa ni bilo mogoče dobiti. »Marsikje so želi sami otroci in še v pozno jesen je bilo najti njivo polno zamrznjenega krompirja, prav tako niso mogli posejati zimskega žita.«18 Leta 1889 pa so morali zapreti šolo na Šentviški Gori, da se koze (variole) ne bi razširjale med otroki.19 Dolžnost župana je bila, takoj ob pojavu nale­ 18 Soča, 1. 1. 1886, str. 2. 19 PANG, Fond 59, fascikel 9, 30. 12. 1889. Naročilo tolminskega okrajnega glavarja županstvu na Šentviški Gori, o plačilu stroškov, ki so nastali ob zdravljenju davice (PANG, Fond 59, fascikel 16, št. 11413). zljive bolezni naznaniti glavarstvu v Tolminu, katera bolezen se je pojavila in kakšni ukazi so bili sprejeti,da se bolezen ne bi razširila. To je moral storiti v iz­ogib denarni kazni. Proti širjenju nalezljivih bolezni so se borili na različne načine. Že leta 1878 je tol­minski glavar pozival k cepljenju otrok proti kozam.Župani so morali vsaki materi, ki je dala svoje otroke cepiti proti kozam, plačati 2 goldinarja iz občinske denarnice.20 Leta 1884, ko je po Italiji divjala kolera,je tolminski glavar ukazal, da se mora ves gnoj iz vasi spraviti proč, gnojne jame in stranišča pa izsušiti ter jih obenem dezinfecirati. Gnoj iz hlevov so morali vsak teden odpeljati na njive. Gostilnice ali krčme,kjer so se popotniki ustavljali, so morale biti pozorne na popotnike iz drugih krajev, posestniki pa so mo- PANG, Fond 59, fascikel 6, 23. 8. 1878. rali takoj naznaniti, če je kakšen popotnik obolel.21 Prav tako so morale občine priskrbeti in najeti pri­merno poslopje, v katerem se je bolnike zdravilo. To poslopje je moralo biti na samem in kolikor mogoče prostorno.22 Istega leta 1884 je županstvo od glavar­stva v Tolminu dobilo 10 kilogramov karbolne kisli­ne in 200 gramov tinkture iz opija, da so razkužili vsa stranišča in z gnojnico namočene prostore.23 Leta 1903 pa je izšla naredba, da se morajo v izogib širje­nju jetike v vseh gostilnah, občinskih in hotelskih so­bah ter zaporih postaviti pljuvalniki. Njihovo vsebino se mora vsaki teden sežgati ali drugače odstraniti.24 Zdravnik je prihajal k bolnikom po svoji dolžno­ 21 PANG, Fond 59, fascikel 8, 8. 7. 1884. 22 PANG, Fond 59, fascikel 8, 14. 8. 1884. 23 PANG, Fond 59, fascikel 8, 7. 10. 1884. 24 PANG, Fond 59, fascikel 9, 14. 2. 1903. sti, toda pomagati ni mogel, če se ljudje niso drža­li napotkov glede higiene. Leta 1883 je tamkajšnji zdravnik govoril samo nemško, tako da je bolnikom svetoval in jih tolažil lahko le preko tolmača, ki mu ga je priskrbel dotični župan na občinske stroške.25 Ljudje pa so marsikdaj zanemarjali ta pravila. Otro­ci, ki so prestali kakšno kužno bolezen, niso zdržali toliko časa brez stika z drugimi zdravimi, kolikor je trajala nevarnost okuženja (obiskovali so druge zdra­ve družine, šolo ali cerkev). Zato je prišel razglas, da se morajo ozdravljeni, ki so preboleli kakšno bole­zen, vzdržati stikov z drugimi, in sicer pri kozah 5 tednov, davici 7 tednov, oslovskem kašlju 7 tednov,maruskljah (kozah oz. ošpicah) 4 tedne, hudi griži 4 tedne, ovčjih kozah 2 tedna, škrlatinki 5 tednov in trebušnem mačuhu (tifusu) 4 tedne.26 Leta 1901 je prišlo k županstvu na Šentviški Gori obvestilo glavarstva v Tolminu, da se starši otrok,obolelih za davico, branijo zdravljenja z zdravilno sokrvico. Naročili so, naj ljudem razložijo pomen zdravila ter jim v dokaz navedejo dejstvo, da je pred iznajdbo tega zdravila za davico umrlo 40 % obolelih otrok, po uporabi tega zdravila pa samo 16 %.27 Dej­stva so ljudi verjetno prepričala in leta 1904 je od 16 za davico obolelih otrok okrajni zdravnik 12 ozdravil z zdravilom serumom.28 Naravni prirastek Naravni prirastek je razlika med številom živo­rojenih in številom umrlih na določenem območju v določenem obdobju.29 Negativni naravni prirastek pomeni upadanje števila prebivalstva na določenem ozemlju, pozitivni pa povečanje. Tabela 9: Naravni prirastek na Šentviški planoti obdobje rojenih umrlih naravni prirastek št. prebivalcev 1841–1850 808 546 262 / 1851–1860 580 626 -46 / 1861–1870 672 541 131 / 1871–1880 719 627 92 2006 1881–1890 577 546 31 1955 1891–1900 501 544 -43 1816 1901–1910 606 548 58 1716 1911–1914 241 185 56 / Vir: Krstne in matične knjige Šentviške Gore, Pečin in Ponikev ter popisne publikacije za leta 1869, 1880, 1890, 1900 in 1910. Naravni prirastek je bil negativen le v dveh de­setletjih, in sicer 1851–1860 in 1891–1900. Največji je bil v desetletju 1841–1850 in 1861–1870. Število 25 Soča, 13. 4. 1883, str. 3. 26 PANG, Fond 59, fascikel 12, 27. 5. 1895. 27 PANG, Fond 59, fascikel 15, 10. 2. 1901. 28 PANG, Fond 59, fascikel 16, 17. 11. 1904. 29 Geografski terminološki slovar, str. 239. Graf 3: Naravni prirastek na Šentviški planoti prebivalcev, če upoštevamo samo razliko med rojstvi in smrtmi, se je povečevalo. Če pa primerjamo te po­datke z rezultati popisov prebivalstva, ugotovimo, da je bilo drugače. Popisi namreč izkazujejo upadanje prebivalstva na Šentviški planoti. Sklepamo lahko, da je ta razlika nastala zaradi odseljevanja. O natanč­nem številu odseljenih žal nimamo podatkov, o njih pa lahko sklepamo na podlagi novic, ki so se vrstile v takratnem časopisju in na podlagi bolnišničnih stro­škov, ki so prihajali iz različnih krajev Avstro-Ogrske in so jih morale plačevati občine, kjer so imeli ti lju­dje stalno prebivališče. Če upoštevamo zgoraj dobljene podatke, se je iz Šentviške planote med letoma 1871 in 1910, torej v 39 letih, izselilo 428 ljudi oziroma 5,7 %. Povprečno se je na leto izselilo 11 ljudi. Iz Šentviške Gore se je izse­lilo 172 ljudi (6,3 %), iz Prapetnega Brda 55 (6,1 %),iz Ponikev 167 (7,2 %) in iz Pečin 43 (2,8 %). Izseljevanje Ohranjanje skromnega kmetijstva je bilo za glav­nino kmetov Šentviške planote vse do konca 19. sto­letja mogoče, ker so dopolnjevali kmetijski dohodek z neagarnimi pridobitvenimi dejavnostmi, kot so nogavičarstvo in predelava mleka v različne izdelke.Konec 19. stoletja pa se je začelo zaradi vse slabšega gospodarskega stanja in prenaseljenosti začasno iz­seljevanje v tujino, predvsem v sosednje dežele, kma­lu pa tudi stalno izseljevanje, predvsem v Severno Ameriko. Delovne moči so raje šle na tuje, domov pa so prihajali le pozimi ali kadar so zboleli. »Ko so bili možje enkrat odrasli, so šli na delo drugam, tja, ker naj bi se tam pridobilo v kratkem času veliko denarja«.30 Avstrijsko cesarstvo v tistem času načeloma ni ome­jevalo izseljevanja. Po državnem temeljnem zakonu o splošnih pravicah državljanov iz leta 1867 je bila svoboda izseljevanja, kar se tiče države, omejena le z vojaško dolžnostjo (vojaški zakon iz leta 1889). Za v tujini odsotne nabornike je bila predvidena visoka 30 Soča, 1. 8. 1872, str. 3. Tabela 10: Naravni prirastek po posameznih vaseh Šentviške planote obdobje Šentviška Gora n.prir. Šentviška Gora št. preb. Prapetno Brdo n.prir. Prapetno Brdošt. preb. Ponikve n.prir. Ponikve št. preb. Pečine št. preb. Pečine n.prir. 1841–1850 94 24 116 28 1851–1860 -17 -17 -21 9 1861–1870 42 27 32 30 1871–1880 54 724 11 236 29 640 -2 406 1881–1890 10 711 -6 241 18 610 9 392 1891–1900 -10 659 3 222 -23 562 -14 372 1901–1910 35 641 16 205 17 514 -10 356 1911–1914 16 13 16 11 Vir: Krstne in matične knjige Šentviške Gore, Pečin in Ponikev ter popisne publikacije za leta 1869, 1880, 1890, 1900 in 1910. denarna in zaporna kazen, zato so zakon kršili mnogi slovenski mladeniči in so se z ilegalnim odhodom v tujino izognili vojaški suknji.31 O izseljevanju in delu v tujini nam veliko novic prinašajo časopisi (Soča,Primorski list), o njih pa lahko sklepamo tudi po bol­nišničnih stroških, ki jih je morala občina plačevati za svoje občane na tujem.32 Občine so želele, da se temu naredi konec, ker so bile one potem tiste, ki so morale plačevati bolniške stroške za ljudi, ki so kori­stili tujcem. Planotarji so največkrat hodili na delo v Gorico in Trst, najdemo pa tudi druga mesta Avstro­-Ogrske: Gradec, Fohnsdorf, Beljak, Celovec, Do­nawitz, Salzburg, Leoben, Innsbruck, Murzzuschlag,Szeged, Rottenmann, Judenburg, Ubelbach, Wolfs-berg, Kaposvar, Zagreb, Pula, Poreč, Kastav, Rujevac,Pakrac, Fünfkirchen/Pécs, Rovinj, Cavalese, Mitro­vica, Travnik, Sarajevo, Seegräben in Luzern v Švici,Kipfenberg, Brück in Castrop v Nemškem cesarstvu ter celo Carigrad, Beograd, Kimpolung, Temišvar in Bukarešta.33 Oblasti so si prizadevale za posodabljanje kme­tijstva, zlasti s kmetijskimi predavanji, planotarski kmetje pa so vztrajali pri tradicionalnem obdelova­nju zemlje. Velikokrat so se pritoževali nad vedenjem oblasti, ker so te dopuščale množično začasno izse­ljevanje zaradi sezonskih del, sami pa so imeli preveč dela in ga vsega niso zmogli opraviti. Po njihovem mnenju so delavci, namesto da bi delali doma in po­magali domačim kmetom, raje drug drugega »zape­ljevali« ter poletje preživeli v tujini. Redki so bili, ki so kaj zaslužili, z večine so »prazni šli in se še bolj prazni vrnili«. Časopis Soča je npr. navajal, da ni bilo čudno,če je domače kmetijstvo propadalo: »Pošten, pravičen,dober gre, pokvarjen pa pride nazaj. Namesto denarja prinesejo večkrat domov hudobije, brezverstvo, kvarta­nje, pijančevanje in druge bolezni. In če kdo kaj zasluži,pozimi zapije in zaigra. Domače jedi kot so krompir, ze­lje, mleko, močnik jim ne diši. Le kava, žganje in vino 31 Drnovšek, Nekatere evidence, str. 205. 32 Bolnišnice, kjer so se osebe zdravile, so poslale račune za zdravljenje občini, kjer so imele te osebe stalno prebivališče. Izstavljeni računi se nahajajo med ostalimi občinskimi doku­ menti. 33 Našteta mesta so izpisana na podlagi izstavljenih računov. jim gre po žilah«.34 Maja leta 1896 je bil v Soči dopiss Šentviške planote, da še nikdar ni šlo v svet toliko delavcev kakor tisto leto. Posebno ob nedeljah se je videlo po cerkvah, kako so prazne klopi. Kmetje so bili v skrbeh, ker niso vedeli, kako spraviti seno in kako bodo polja obdelovali. Kakor vsako leto so se tudi leta 1911 možje in fantje menili, kam si bodo šli zaslužit kruha zase in za svojo družino. »Znano je, da hodi od nas mnogo fantov in možev po svetu is­kat si zaslužka, največ jih gre drvarit. Delajo bi rekel z nekako zadovoljnostjo celo poletje, ker potem pričakujejo lepo plačo. A kako so razočarani, ko ne dobijo od delovodij plačila, za katera so se zmenili in kolikor je delovodja celo poletje obljubljal, le da bi se pridno delalo. Zato morajo fantje in možje, ki gredo v svet, biti previdni in se ne udati zapeljivim obljubam ljudi, ki jih niso nikdar vi-deli in o kojih poštenost niso prepričani.«35 Marsikateri mladenič je prinesel kaj prihranka s seboj, ki mu je prav prišel preko zime, vendar bi marsikdo raje videl,da bi mladina ne bila brez dela doma tudi v zimskem času. To je bil čas, ko so zaradi brezdelja večino de­narja porabili za gostilne. Če povzamemo ugotovitve iz tedanjega časopisja,lahko najdemo različne vzroke za izseljevanje. Pisec v Soči je zapisal, da poglavitni vzroki tičijo v družin­skih razmerah. Ko se je enkrat brat ali sestra oženil v hiši, se ostali bratje in sestre niso več čutili domačih,ampak so se smatrali za tujce. Ko so dopolnili 24 let,so zahtevali svoj delež in šli »na svoje«.36 V začetku so hodili v svet le tisti, ki niso imeli premoženja. Kasneje pa so začeli zapuščati svoj dom tudi sinovi imenitnih staršev, ker doma niso čutili posebnega veselja do dela. Doma so bili fantje večkrat grajani od domačih,če so krenili na krivo pot. Če je domači sin vasoval,igral, kartal in prišel pozno ponoči domov, drugi ali tretji dan zbadanju s strani domače družine ni bilo konca ne kraja. In da bi se vsemu temu izognil, je šel v svet. Ob nedeljah in praznikih so se shajali po krčmah in z igranjem in popivanjem zapravljali trdo prislužen denar. Slabe navade so jeseni tudi prinesli 34 Soča, 17. 5. 1895, str. 2. 35 Primorski list, 20. 4. 1911, str. 3. 36 Soča, 29. 5. 1896, str. 2. Glavarstvo v Tolminu sprašuje županstvo na Šentviški Gori, če obstajajo zadržki za podelitev potnega lista Francu Laharnarju za potovanje v Ameriko (PANG, Fond 59, fascikel 12, št. 9513). domov. Okoliški kmetje so imeli take vrste ljudi za bolj izobražene in študirane, zato so jih poslušali.37 V tujino so odhajali »čvrsti možaki, krepki mladeniči,večkrat pa tudi nezrela mladina«. Marsikateri mož je imel dober namen, da si nekoliko opomore z boljšimi zaslužki, kakor jih ima doma. Mnogo se jih je finanč­no opomoglo. A razumeti je mogoče tudi tako, da je bila to le vaba za družine, tako da je bilo vedno večje število tistih, ki so komaj čakali, da pride čas, da od­rinejo. Najhuje pa je bilo, da so silili v svet mladeniči,katerim je bilo le do rokovnjaštva, katere je gnala v svet le misel, da bodo prosti, ne pa pod strogim nad­zorstvom domačih. »Na Nemško k Eisenponu, Siben­birgen, to je beseda, ki kroži v naših krajih.«38 Vendar,ali je bilo res preveč ljudi in dela premalo? Da je bilo 37 Soča, 19. 6. 1896, str. 1. 38 Primorski list, 20. 4. 1897, str. 2–3. dela dovolj, so najbolje vedeli posestniki in gospodar­ji, kateri v najhujšem delu niso mogli dobiti za dober denar potrebnih delavcev, ne od blizu ne od daleč.Prigodilo se je, da so šli moški v svet, doma pa so ostale pri marsikateri hiši same ženske, ki so morale vse delo opravljati same. Zato je bilo veliko zanemar­jenih gospodarstev in slabo obdelanih njiv. »Poglejmo doma zanemarjeno gospodarstvo, obširne kmetije brez potrebnih delavcev, zemlja le na pol obdelana, a zima prižene vse svetovnike domov, kateri vsi zobljejo, kar jim je napravila domača mati - zemlja.«39 Od leta 1902 se začenjajo tako v časopisju kot v občinskih dokumentih Šentviške Gore in Ponikev pojavljati novice o izseljevanju v Ameriko. Dopisnik Primorskega lista piše, da veliko kmetov obuboža in se zato izselijo v Ameriko, drugi pa pustijo ženo in 39 Prav tam. Eden od številnih lepo ohranjenih starejših nagrobnikov na pokopališču na Pečinah (foto: Danijela Horvat, 2013). otroke doma, naj oskrbujejo zemljišče kakor morejo,sami pa si iščejo po svetu zaslužek kot zidarji ali dr­varji.40 Dva moška iz Ponikev sta se 3. januarja 1909 podala na daljno pot. Pred tem pa so se že štirje Po­nikovci podali v Ameriko iskati sreče.41 »Naši ljudje se napravljajo v Ameriko. Iz Šentviškogorske občine se več mož in mladeničev odpravlja v Ameriko s trebuhom za kruhom vsled letošnje slabe letine. Naše županstvo in župan bi se morali kaj pobrigati za to, da bi se začelo s kakšnimi javnimi deli v občini, da bi se tako preprečilo izseljevanje.«42 V arhivskih dokumentih se nahajata za to obdobje samo dve prošnji za podelitev potnega lista za potovanje v Ameriko (ni razvidno, če v Se­verno ali Južno). Zelo malo ljudi pa se je sodeč po poročnih knji­gah izselilo zaradi poroke, saj so se poročali večinoma znotraj območja planote. Sklep Namen članka je bil prikazati gibanje števila pre­bivalstva na Šentviški planoti. Na podlagi analize po­datkov lahko pridemo do naslednjih zaključkov. Število rojstev je precej nihalo. Razvidna sta dva porasta in dva upada. Od leta 1841 do 1860 in od leta 1871 do 1890 je upad rojstev, v letih 1861 do 1880 ter po letu 1901 pa povečanje. Če pogledamo umr­ljivost v obdobju upada rojstev, lahko opazimo, da je to obenem obdobje večje umrljivosti, kar se je po­ 40 Primorski list, 20. 11. 1902, str. 2. 41 Primorski list, 18. 3. 1909, str. 3. 42 Primorski list, 3. 10. 1912, str. 3. znalo na naravnem prirastku. V obdobju 1841–1860 se je naravni prirastek znižal z 262 na – 46, v obdo­bju 1871–1890 pa z 92 na 31. Prav tako se skupno prebivalstvo Šentviške planote med letoma 1871 in 1890 zniža za 56 prebivalcev. Umrljivost je nihala manj kot rodnost, ni bilo večjih upadov ali povečanj.V desetletju 1861–1870 in 1881–1890 je smrtnost upadla, v desetletju 1851–1860 in 1871–1880 pa se je povečala (razsajanje diareje in angine). Od dese­tletja 1881–1890 je število umrlih počasi upadalo in se v nobenem desetletju ni več zvišalo nad to mejo.Vzroki smrti so bili različni. Veliko je bilo oslabelosti tako pri starejših kot pri otrocih, veliko življenj pa so vzele tudi različne bolezni. Število prebivalcev se je,če upoštevamo samo razliko med rojstvi in smrtmi,povečevalo. Če pa primerjamo te podatke z rezultati popisov prebivalstva, pa ugotovimo, da popisi prebi­valstva izkazujejo upadanje prebivalstva na Šentviški planoti. Ta razlika je torej nastala na račun izselje­vanja. Glavni razlog za upadanje števila prebivalstva so bile slabe gospodarske razmere, ki so primorale pre­bivalstvo, da si je iskalo zaslužek drugje. Šentviško planoto so v tem obdobju pestile številne težave, ki so izhajale predvsem iz lege območja. Visoka nadmor­ska višina in strm dostop do naselij na vrhu, kraško površje s pomanjkanjem površinsko tekočih voda ter majhne količine zemlje, primerne za obdelavo, so le nekatere izmed njih. Pestile so jih tudi vremenske neprilike, ki so imele zaradi reliefnih razmer še hujše posledice kot drugje (snežna odeja je npr. trajala od novembra do marca). Na Planoto tudi ni bilo spelja­nih primernih cestnih povezav iz doline, ki bi omo­gočile lažjo komunikacijo z ostalim svetom. Ljudje so bili zelo konzervativni in niso radi sprejemali no­vosti, razširjen je bil tudi alkoholizem, zlasti uživanje žganja. Glas o dobrem in hitrem zaslužku v tujini se je tako lahko zelo hitro razširil in zvabil marsikoga. Šentviška planota je bila do leta 1910 v obdobju pred začetkom demografskega prehoda. Tako rod­nost kot umrljivost sta bili razmeroma visoki (okoli 30 ‰). Opaziti je nihanje rodnosti in manjši upad proti koncu obravnavanega obdobja. Umrljivost je nihala manj in zadnjih 30 let ostala približno ena­ka. Življenjska doba prebivalcev se je v tem obdobju le rahlo zvišala. Naravni prirastek je bil vseskozi ni­zek, zato se je število prebivalcev po naravni poti le počasi zviševalo. Kmetijska revolucija, ki bi prinesla olajšanje dela, na to območje do takrat še ni prodrla,higiensko-zdravstvene razmere pa še tudi niso bile dosledno upoštevane, zato je umrljivost (katere ve­čji upad nakazuje začetek druge faze demografskega prehoda) ostajala še na razmeroma visoki, a stabilni ravni. VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI PANG – Pokrajinski arhiv Nova GoricaFond 59 (Šentviška Gora) ŽU Šentviška Gora Krstne knjige: Ponikve I 1785–1843, Ponikve II 1844–1895, Ponikve III 1896–1996; Peči­ne I 1785–1865, Pečine II 1866–1920; Šentvi­ška Gora VII 1821–1850, Šentviška Gora VIII 1850–1914. Mrliške knjige: Pečine I 1785–1865, Pečine II 1866–1920; Ponikve I 1785–1850, Ponikve II 1851–1914; Šentviška Gora V 1824–1854, Šent­viška Gora VI 1855–1914. ČASOPISI Primorski list, 1893–1913. Soča, 1871–1915. LITERATURA Berginc, Janko: Gibanje prebivalstva na Tolminskem.Tolminski zbornik, 1956, str. 18–21. Drnovšek, Marjan: Nekatere evidence o izseljevanju v Ameriko pred prvo svetovno vojno. Kronika, 36, št. 3, 1988, str. 205–217. Geografski terminološki slovar. Ljubljana: Založba ZRC, 2005. Keber, Katarina: Ljubljanski zdravnik Fran Viljem Lipič in preteča epidemija kolere leta 1831. Kro­nika, 52, 2004, str. 35–44. Maček, Jože: Na zemlji domači. Celje: Društvo Mo­horjeva družba, 2007.Malačič, Janez: Demografija: teorija, analiza, metode in modeli. Ljubljana, Ekonomska fakulteta, 2003. Melik, Vasilij: Družba na Slovenskem v predmarčni dobi. Obdobje romantike v slovenskem jeziku, knji­ževnosti in kulturi, 1981, str. 513–522. Slovenski veliki leksikon. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2007. Šifrer, Živko: Prebivalstvo naselij 1869–1969. Knjiga 2. Ljubljana, 1969. Šircelj, Milivoja: Rodnost v Sloveniji od 18. do 21. sto­letja. Ljubljana: Statistični urad Republike Slove­nije, 2006. Vodopivec, Peter: O gospodarskih in socialnih nazorih na Slovenskem v 19. stoletju. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2006. Zbornik Šentviške planote. Šentviška Gora: Župnijski urad, 1992. SUMMARY Demographic oscillations on the Šentviška planota plateau between 1841 and 1914 The aim of this paper is to describe the demo­graphic oscillations on the Šentviška planota plateau between 1841 and 1914 with the use of demographic indicators, such as birth rate, mortality rate, natural increase and migration rate of the local population.The data were acquired from registers of birth and death in the villages of Šentviška Gora, Pečine and Ponikve, as well as official census statistics and archi­val documents, and were compared to the data for the Tolmin area. Our main conclusions are that, within the period under discussion, the number of the popu­lation of the Šentviška planota plateau was declining,whereas the Tolmin area initially witnessed a slight decline and then an increase, albeit with the increase rate varying from one judicial district to another. In the first two decades, the number of births on the Šentviška planota plateau increased and then started to decline. With the exception of one decade, the number of deaths did not exhibit any notable oscilla­tions. The share of deaths related to various diseases was between 8% and 18%. Even though the natural increase was, save a two-decade span, positive, the number of population declined. The reason for this was overpopulation and related emigration. Between 1871 and 1910, 5.4% of the population emigrated,which is much less than the then average in the Slo­venian territory. Most migrations were seasonal and directed towards major employment centres across Austria-Hungary. 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 929Benko K.:355.469 358.4:94(100)"1914/1918" Prejeto: 18. 11. 2013 Matjaž Ravbar mag., kustos, Vojaški muzej Slovenske vojske, Engelsova ulica 15, SI–2000 Maribor E-pošta: matjaz.ravbar@mors.si Karl Benko: pr vi slovenski letalski as? IZVLEČEK Prispevek opisuje vojaško delovanje pilota Karla Benka. Tržačan je v avstro-ogrskem letalstvu deloval od začet­ka vojne leta 1914. V času vojne se je od vojaka prebil do vojaškega pilota oziroma do čina častniškega namestnika,kar je predstavljalo najvišji avstro-ogrski podčastniški čin. Dosegel je tudi štiri potrjene in eno nepotrjeno zračno zmago. S tem dosežkom je blizu častnemu nazivu prvega slovenskega vojaškega letalskega asa, ki je do danes pripi­san Albinu Starcu. Prispevek popravlja znana dejstva slovenske vojaške zgodovine, saj je Karl Benko svoje letalske zmage dosegel okoli dvajset let pred tem, ko je na nebu deloval Albin Starc – do sedaj prvi letalski as slovenskega rodu. KLJUČNE BESEDE Karl Benko, avstro-ogrsko letalstvo, soška f ronta, letalski as, prva svetovna vojna, Flik 28, Prosek ABSTRACT KARL BENKO: THE FIRST SLOVENIAN FLYING ACE? The paper describes the military operations of the pilot Karl Benko, a native of Trieste, who was actively engaged in the Austro-Hungarian Air Force since the beginning of the war in 1914. During the war, he advanced f rom a private to a military pilot or the rank of Warrant Officer, which was the highest non-commissioned officer rank in the Austro-Hungarian Army. He also achieved four acknowledged and one unacknowledged air-to-air victory. With this accomplishment, he came close to receiving the honorary title of the first Slovenian flying ace, which is currently ascribed to Albin Starc. The paper corrects the known facts of Slovenian military history, since Benko accomplished his air-to-air victories some twenty years before Starc began navigating the sky. KEY WORDS Karl Benko, Austro-Hungarian aviation, Isonzo Front, flying ace, First World War, Flik 28, Prosek Uvod Slovenci se radi pohvalimo, da imamo bogato le­talsko zgodovino, ki sega tudi v pionirsko obdobje avstro-ogrskega letalstva. Sitarjeva knjiga Slovenci in letalstvo 1 je dokaj natančno zajela pomembnejše Slovence v avstro-ogrskem letalstvu, v njej pa lahko najdemo tudi provizorični seznam Slovencev v voj­nem letalstvu. Na omenjenemu seznamu je navedeno tudi ime Karla Benka.1 Kaj več pa o Karlu Benku do sedaj še ni bilo napisanega. V pričujočem članku je zato predstavljen najpomembnejši del njegovega življenja, s katerim želim dodati majhen kamenček v mozaiku zgodovine vojaškega letalstva. Avstro­ogrsko letalstvo Na podlagi bojnih izkušenj, pridobljenih skozi celotno 19. stoletje in zgodnji uporabi balonov za vojaške operacije, so se vojske po celem svetu kma­lu po izvedbi prvih poletov z letali oborožile tudi z njimi. Vojaška letala so bila na bojnem polju tako pr­vič uporabljena v Libiji (1911/12), Teksasu (1911),Maroku (1912) in Balkanskih vojnah (1912/13).Če je bil pomen letal v spopadih pred letom 1914 zgolj obroben in predvsem propaganden, je njihova uporaba v času prve svetovne vojne pokazala mnogo bolj oprijemljive rezultate. Letalstvo se je sprva upo­rabljalo za opazovalne naloge, v katerih sta pilot in opazovalec svoje nadrejene zalagala z informacijami.Velik premik v natančnosti pridobljenih podatkov je pomenila uvedba fotografskih kamer za zračne po­snetke. Letalsko opazovanje je s tem učinkovito pre­vzelo naloge, ki so jih do takrat opravljale konjeniške enote. Kasneje se je razvilo tudi lovsko in bombniško letalstvo, ki pa je najprej zahtevalo rešitev vprašanja učinkovite oborožitve in nosilnosti tedanjih letal. Vse tri vrste vojaškega letalstva so se v vojnem času hi­tro razvijale in se zaradi vse bolj dovršenih tehničnih rešitev tudi vse bolj specializirale. Pojavila se je tudi taktična uporaba letal – letenje v skupinah, ponoči itn. Lovska letala so postajala vse lažja, z močnejšim motorjem in natančnejšimi ter lažjimi strojnicami, ki so z veliko kadenco lažje zadela nasprotnikovo letalo ter obranila zračni prostor. Bombniška letala so soča­sno postajala vse večja, močnejša in zmogljivejša, da so imela dovolj velik dolet in zmožnost transporta smrtonosnega tovora nad nasprotnika. Bombniško letalstvo se je uporabljalo za taktično in strateško bojevanje. Vse v vojno vpletene strani so uporabljale strateško bombardiranje predvsem za zastraševanje civilnega prebivalstva. Seveda je bil uspeh letalskih akcij odvisen od tehničnih sposobnosti letal in spo­sobnosti letalcev v posameznih letalskih enotah. Ob koncu prve svetovne vojne je bilo letalstvo in bojeva­nje v zraku že izredno pomemben dejavnik, česar so Sitar, Letalstvo in Slovenci 1, str. 312. se zavedali tudi sodobni vojaški strategi. Letalstvo je le dve desetletji kasneje predstavljalo nenadomestljiv del vojskovanja. Vojaška letala so v avstro-ogrski monarhiji dobila veljavo šele z obiskom cesarja Franca Jožefa, ministra Alexandra Krobatina in načelnika generalštaba Fran­za Conrada von Hötzendorfa na letalskem mitingu v Dunajskem Novem mestu leta 1910, kjer so si lahko ogledali možnosti, ki so jih ponujale nove naprave.V kratkem obdobju do pričetka prve svetovne vojne je monarhija za letalstvo namenila ogromne količine denarja in je zato ob njenem izbruhu imela na voljo devet letalskih stotnij, opremljenih s 55 letali. Pove­čini so bila to zastarela letala, ki so kmalu po začet­ku spopadov postala neuporabna. Edino izjemo so v tehnološkem smislu predstavljala mornariška letala Lohner, ki so bila pred svojim časom, vendar so jih v času vojne nasprotniki kopirali in posledično zaradi izboljšav tudi kmalu prekosili. Avstro–Ogrska je bila gospodarsko prešibka, da bi v proizvodnji letal pari­rala nasprotnicam in tudi zaveznici Nemčiji. Dvojna monarhija se je, ko je v prvem letu vojne posodabljala svojo letalstvo, naslonila ravno na svojo severno za­veznico. V času vojne je monarhija že imela izdelano svojo letalsko industrijo, ki pa je bila skromnega ob­sega, saj je med vojskujočimi se velesilami le carska Rusija zgradila manj letal. Obseg letalske proizvo­dnje ostalih velesil je bil več kot desetkrat večji. Organizacijsko je bilo avstro-ogrsko letalstvo v osnovi razdeljeno na kopensko in mornariško letal­stvo. Enote mornariških letal so spadale pod mor­narico oziroma njene podrejene enote, ki so bile nastanjene v pristaniščih (Boka Kotorska, Pulj, Trst,Šibenik in Drač). Kopensko letalstvo je bilo podre­jeno posameznim armadam in korpusom in je bilo razporejeno po lokacijah v zaledju fronte. V vojni je letalstvo doživelo več reorganizacij in z zadnjo v ok­tobru 1918 je bil ustvarjen položaj šefa letalstva. To je nakazovalo prihajajočo združitev vseh letalstvu so­rodnih služb (kopensko in mornariško letalstvo, pro­tizračna obramba, letalske opazovalnice, vremenske postaje …) v eno samo vejo vojske. Tudi v preostalih državah se je vojaško letalstvo združevalo v samo­stojno vojaško vejo – letalstvo. Zaradi konca vojne in razpada monarhije ter posledično tudi vojske ta proces ni bil nikoli zaključen. Osnovna avstro-ogrska letalska enota je bila vse­skozi letalska stotnija (Fliegerkompagnie – Flik).Letalske stotnije pa ne moremo enačiti z eskadriljo,ker je bilo v italijanskih in francoskih eskadriljah po 12 letal, medtem ko je imela avstro-ogrska stotnija od 8 do 10 letal ter med 100 in 150 mož, od tega pa le okoli 10 letalcev (pilotov in opazovalcev). Razlike v organizaciji osnovnih enot v primerjavi z ostalimi vojskami so bile tudi posledica manjšega števila proi­zvedenih letal in pomanjkanja usposobljenega kadra.V Avstro-Ogrski je v letalstvu delovalo okoli 3.100 letalcev, kar je predstavljalo 0,09 % izmed vseh 3,5 milijonov avstro-ogrskih vojakov. Odstotek žrtev med letalci se je gibal okoli 30%, vendar je večina podlegla zaradi tehničnih težav letal in posledičnih nesreč in ne zaradi delovanja nasprotnika. Odstotek žrtev je bil podoben tudi na italijanski strani.2 Za razumevanje letenja in letalskih zmag je po­trebno omeniti tudi sistem štetja in priznavanja le­-teh. Od prvih zračnih spopadov naprej (1914) je bilo preštevanje zračnih uspehov za letalce kakor tudi za vojaške oblasti izjemno pomemben pokazatelj vo­jaške uspešnosti posameznika in enote. Saj so ravno na podlagi tega kriterija podeljevali vojaška odliko­vanja in napredovanja v činih. Ker se je potreba po štetju pojavila pri vseh udeleženkah vojne v istem času in zelo hitro, so se sistemi v različnih vojskah med seboj razlikovali. Avstro-ogrsko letalstvo je bilo opremljeno predvsem z opazovalnimi letali in mo­štvu letala (tako pilotu kakor opazovalcu) so, tudi če je zgolj prisilil nasprotnikovo letalo k umiku in ga ni sestrelil, prisodili po eno zračno zmago. Posledično je danes mogoče našteti več zmag, kakor je bilo sestre­ljenih italijanskih letal. Izraz »letalski as« se je prvič pojavil v francoskem časopisju, v drugih udeležen­kah so različno poimenovali letalca s prišteto letalsko zmago (Überkanonen, Star-turns). Izraz »letalski as«,ki je še vedno neuradni izraz, se je v različnih državah uveljavil kasneje. Prav tako se je kriterij za dosego naziva razlikoval. Letalec je moral doseči od tri do deset letalskih zmag, da je pridobil ta naziv. Kasneje se je za izraz poenotil kriterij na pet doseženih letal­skih zmag.3 Karl Benko Karl Benko4 se je rodil 9. maja 1895 v Trstu. Nje­gova starša Anton in Helena, rojena Gropajc, sta izhajala iz Rihemberka (danes Branik). Poleg Kar­la sta imela še pet otrok.5 Karl je po končani ljudski 2 Ravbar, »Avstro-ogrsko letalstvo«; Desoye, »Die k.u.k. Luft­fahrtruppe«; Cavigioli, L’Aviazione. 3 Izraz »letalski as« se v Avstro–Ogrski ni uporabljal, pri nas se je uveljavil kasneje. Tako izraz uporabljam anahrono, a to ne spreminja dejstev Karlovega letenja. O’Connor, Air Aces, str. 9. 4 Osnovni podatki, kot so obdobje in kraj vojaškega služenja ter prejeta odlikovanja, so pridobljeni iz ÖStA/KA, LF T,Personalakten, škatla 3. Na žalost nisem uspel pridobiti do­kumentov 22. in 68. letalske stotnije (Flik 22, 68), kjer je Benko deloval do januarja 1917 in nato v letu 1918. Tako je natančneje predstavljeno zgolj obdobje njegovega delovanja v Flik 28 oziroma na soški fronti. 5 Glede datuma rojstva se v tržaškem arhivu v različnih po­datkovnih bazah pojavljajo različni datumi. Tako naj bi se Dragotin (Karl) rodil 9., 11. oz. 14. maja 1895. V dokumen­tih dunajskega vojnega arhiva je vseskozi naveden datum 15.maj. Kakorkoli, rojen je bil v prvi polovici maja 1895, saj je bil 18. maja krščen v župniji Sv. Jakoba kot Carolus Aloj­sius Vincentius. Zadnji dve imeni je dobil po krstnih botrih Alojzu Kodriču in Vincenci Zvab. Odgovor tržaškega arhiva (Archivio Generale del Comune di Trieste) hrani avtor; Ar­chivio Diocesimo di Trieste, izpisek iz matične knjige župnije Sv. Jakoba. šoli opravil dva razreda tehnične strokovne šole in tri razrede državne obrtne šole.6 Po šolanju se je za­poslil na ladji in postal motorni podčastnik Lloydo­vega parnika. Dne 1. oktobra 1914 se je prostovoljno javil v vojsko in zaradi njegovega tehničnega znanja so ga poslali v letalstvo, takrat poimenovano oddelek zračnih ladij (Luftschiefferabteilung).7 Sprva so ga dodelili v upravo oddelka v Aspern. V letu delovanja v upravi ga je letalstvo prevzelo in kot nadobuden vojak je postal kandidat za pilota. Verjetno so ga na njegovo željo 20. julija 1915 dodelili v 3. šolsko le­talsko stotnijo (Fliegerersatzkompagnie 3), ki je bila od začetka leta nastanjena na letališču Thalerhof pri Gradcu. Z naslednjimi besedami sicer kronološko presko­čimo kako leto, a poglejmo, kaj so Karlovi nadrejeni napisali o njem in njegovih letalskih sposobnostih.Označen je bil kot energičen in trd mož, vendar ne­koliko trdoglav. Omenjeno je bilo, da slabo govori nemško, dobro pa slovensko in italijansko ter da je nemirnega duha. O njegovih letalskih sposobnostih je zapisano, da je bil divji nastopač in hazarder, ven­dar da kljub temu uporablja razum. Zanimiva je bila trditev, da je zaradi svoje nacionalnosti kot »Tržačan« uporaben zgolj na severnem bojišču. Trditev je veljala za leto 1916, a v letu 1917 se je Karl očitno umiril,saj so ga opisali kot dobrodušnega in kot popolno­ma zanesljivega za bojevanje na vseh frontah, tudi na jugozahodni. Razliko v zapisu je možno razloži­ti tudi z dejstvom, da sta bila zapisovalca Karlovih sposobnosti dve različni osebi. Letalske sposobnosti je le še izboljševal in bil usposobljen za upravljanje več različnih tipov letal. Dober je bil tudi kot pilot lovec. Njegova orientacija je bila ob predhodnem poduku sorazmerno dobra in bil je zanesljiv na kraj­ših razdaljah. Sicer so mu očitali površnost, a hkra­ti izpostavljali tudi nadarjenost. Njegova slabost je bila slaba vojaška usposobljenost in njegova osebna napihnjenost, ki so jo branili z njegovim svetovljan­stvom.8 Karl je bil visok 1,68 m in kakor se vidi tudi s fotografije,9 je imel črne lase in obrvi, podolgovat obraz ter ovalne ustnice. 12. februarja 1916 je bil povišan v poddesetnika (Gefreiter) in premeščen v 6. šolsko letalsko stotnijo 6 V osebni mapi so nazivi šol navedeni kot »7 Kl. Volksschule, 2 Kl. Tech. Fachschule; 3 Kl. Staatsgewerbeschule«, kraj šola­ nja žal ni naveden. ÖStA/KA, LF T, Personalakten, škatla 3, Beschreibung, Res. Nr.: 782/5, 6. 6. 1916; Beschreibung, Res. Nr.: 1045/9, 15. 7. 1916 ; Beschreibung, Res. Nr.: 289, 25. 4. 1917; Beschreibung, Res. Nr.: 97/18, 5. 2. 1918. 7 AST, fond Miscellanea atti ex austro-ungarici, Grundbuch­ blatt Karl Benko. Primerjaj tudi v Meindl, Die Luftsiege, 5. Band, 1. Teil, str. 104. 8 ÖStA/KA, LF T, Personalakten, škatla 3, Beschreibung, Res. Nr.: 782/5, 6. 6. 1916; Beschreibung, Res. Nr.: 1045/9, 15. 7. 1916; Beschreibung, Res. Nr.: 289, 25. 4. 1917; Beschreibung, Res. Nr.: 97/18, 5. 2. 1918. 9 Sieber, Die Luftstreitkräfte, str. 66. Primerjaj tudi AST, fond Miscellanea atti ex austro-ungarici, Grundbuchblatt Karl Benko. v Dunajskem Novem mestu, kjer se je začel usposa­bljati za lovsko letenje. Iz dokumentov je razvidno,da je na usposabljanju izvedel lete z vajami »val«, kro­ženje na višini 400 m ter isto vajo z ugašanjem mo­torja, vzpon na 500, 1000 in 2000 m, spiralo v desno,vzpon ob vetru več kot 6 km/h ter izlet in signalni pristanek. Karl je šolske lete opravil na šolskih letalih Etrich, Lohner, Aviatik in Albatros.10 Po izpitih, ki jih je opravil 8. maja 1916, je 29. maja prejel diplo­mo11 avstrijskega Aero kluba številka 321, istočasno je bil povišan v desetnika (Korporal) in premeščen v bojno enoto. Njegova prva bojna enota je postala 22.letalska stotnija (Flik 22) 3. armade, ki je bila nasta­njena na vzhodni fronti v kraju Michalovsky, danes Michałów pri Zamośću na Poljskem. Karl je v le­ 10 ÖStA/KA, LF T, Personalakten, škatla 3, Beschreibung und Fortschrittsgrafikon, 1916. Dokument na žalost ne podaja natančnejših podatkov o tipih in o številkah letal. Po vsej ver­jetnosti pa gre za letala tipa B. I ali B. II. Glej Grosz et al.:Austro-Hungarian Army Aircraft, passim. 11 V literaturi je naveden drugi datum. Tako naj bi Benko diplo­mo z isto številko prejel 12. februarja 1916. Keimel, Österrei­chs Luftfahrzeuge, str. 386. talsko stotnijo prispel tik pred pričetkom Brusilove ofenzive. Ofenziva je bila del simultanih antantnih ofenziv na frontah, ki so jih pozno spomladi in poleti 1916 sprožili po dogovoru v Chantillyju.12 Njegovo letenje na vzhodni fronti je bilo izjemno,v kar nas prepriča podatek, da ga je za povišanje v četovodjo (Zugsführer) predlagal poveljnik nemške­ga korpusa Carl Dieffenbach. Ta je poveljeval umiku nemških in tudi avstro-ogrskih enot iz Galicije, zato je Karl ob umiku spadal pod njegovo poveljstvo. Ob Brusilovi ofenzivi, ki je potekala v juni­ju 1916, se je avstro-ogrska vojska morala v naglici umakniti iz današnje Ukrajine. Na letališču pri kraju Michalovsky se je Flik 22 prav tako začel umikati po kopnem in zraku. Eno izmed letal Aviatik B. III s serijsko številko 33.08 ni bilo letno, saj je bilo brez pnevmatik na prednjih kolesih. Neletno letalo je bilo tako v nevarnosti, da ga zajamejo napredujoče ruske sile. Karl se je kljub dežju in toči vzpel na letalo in se samo na platiščih peljal po namočeni in blatni vzletnistezi ter vzletel. Letalo je z vmesnim pristankom v Brodyju brez poškodb prepeljal v Lviv (Lvov). Zaradi tega, ker je četovodja Karl Benko pokazal izjemno hrabrost pred sovražnikom in rešil vojaško tehniko, je 3. oktobra 1916 prejel srebrno medaljo za hrabrost II.razreda (silberne Tapferkeitsmedaille II. Klasse), ki mu jo je dodelil maršal nadvojvoda Friderik. Preden je dobil srebrno medaljo za hrabrost, pa je 22. julija 1916 prejel tudi znak vojaškega pilota (Feldpiloten Abzeichen).Ta znak so piloti prejeli, če so v obdob­ju enega leta opravili vsaj deset letov nad sovražnim ozemljem v trajanju dveh ur, kar nam podaja vsaj mi­nimalno število poletov in ur naleta, ki jih je Karl imel v letu 1916.13 Soška fronta Ne poznamo sicer natančnih razlogov, zakaj je Benko lahko pričel leteti tudi na jugozahodni fronti,vendar pa lahko iz njegove karakteristike razberemo,da se je po opravljenih nekaj mesecih letenja neko­liko umiril, kljub temu pa je izžareval pogum ter si s tem pridobil zaupanje svojih nadrejenih. Tako je bil 26. januarja 1917 dodeljen 28. letalski stotniji (Flik 28), ki je bila od julija 1916 nastanjena v Proseku na tržaškem Krasu in podrejena 5. armadi. Karl je na Kras prišel v zimskem času oziroma v »zatišju« po deveti soški bitki.14 Kmalu po prihodu v domače kraje se je že izkazal v zraku. Dne 11. februarja 1917 je kot četovodja ob 9.30 zjutraj vzletel z opazovalcem, rezervnim poroč­nikom Emmerichom Horváthom von Szentlászlóm, 12 Tako so francoske sile izvedle ofenzivo pri Solunu, britanske na Sommi, italijanske t. i. peto soško bitko in ruske ofenzivo pri jezeru Narač in t. i. Brusilovo ofenzivo. Stone, The Eastern Front, str. 221. 13 Steiner, Das Feldpiloten, str. 17–18, 46. 14 Macdonald in Cimprič, Caporetto, str. 99. v letalu Hansa Brandenburg C. I 29.52.15 Imela sta nalogo foto opazovanja nad Krasom na liniji Sela–Hudi Log–Kostanjevica–Sela. Severozahodno od hriba Grmada sta srečala in napadla italijansko mor­nariško letalo. Karl je izstrelil okoli 200, Emmerich pa okoli 40 nabojev. Italijansko letalo se je pri La­škem (Prelosnem) jezeru poizkušalo rešiti s strmo­glavim letom, pri višini okoli 600 m pa je zdrsnilo proti tlom in izginilo v meglico. Sestrelitev letala so kljub padcu za frontno linijo potrdile mnoge priče iz avstro-ogrske vojske, a je italijanskemu letalu do­mnevno uspelo pristati pri Benetkah, saj naj bi kljub smrti poročnika bojne ladje (tenente di vascello) Giuseppa Garassina Garbarina njegovemu soborcu,poročniku korvete (guardamarina) Agostinu Brunet­ti, uspelo varno pristati.16 Nato je Karlovo letalo jugozahodno od Kosta­njevice napadlo še eno lovsko letalo tipa Nieuport,a do resnega boja ni prišlo. Karl in Emmerich sta se zaradi pomanjkanja streliva umaknila in zato nista izvedla zaukazanega foto opazovanja. Na letališču sta pristala ob 11.00 uri. 11. februar je bil za Flik 28 izredno uspešen, saj sta četovodja Josef Pittlik in rezervni nadporočnik Franz Bernhofer med 11.15 in 12.30 uro sestrelila italijansko letalo Voisin.17 Dva dni kasneje, 13. februarja, je bila Karlu in Emmeric­hu priznana zračna zmaga, za oba prva. 20. aprila 1917 je sledila Karlova druga zračna zmaga. Tega dne je popoldan vzletel iz Proseka sku­paj s poročnikom Francem Grofom v letalu Hansa Brandenburg C. I 29.65. Letalo je bilo iste podserije kot letalo, v katerem je letel februarja ob prvi zračni zmagi.18 Karl in Franc sta imela nalogo foto opa­zovanja nad Krasom na liniji Jamlje–kota 85–Ver­šič–Brestovica. Med izvajanjem naloge je izvidnika napadlo lovsko letalo Nieuport. Karl in Franc sta takoj sprejela boj. Prvi je na italijansko letalo, ki se je približevalo z leve strani, streljal Franc. Ker je bilo avstro-ogrsko letalo v slabšem položaju, je Karl letalo obrnil proti Nieuportu tako, da sta se obe letali čel­no približevali. Ob tem sta oba pilota nenehno stre­ljala drug na drugega. Na razdalji med 30 in 40 mpa je italijansko letalo nenadoma »divje« strmogla­vo padlo. Strmoglavljenje zahodno od Črnega hriba so potrdile avstro-ogrske pehotne enote. Sestrelitev 15 Letalo je poganjal 200 KS močan Hiero motor (ser. št.: 33018), imel je še radijsko napravo g2.119 in dve strojnici Schwarzlose M 7/12. V smeri letenja je pilot streljal s strojni­co (ser. št.: 10166) v zaboju V.K. II postavljeno nad zgornjim krilom. Opazovalec pa je s strojnico (ser. št.: 10059) ščitil za­dnji del. ÖStA/KA, LF T, Dekadenrapport Flik 28, februar 1917. 16 Podatke mi je iz Arhiva italijanskega vojaškega letalstva (Ar­chivio Ufficio Storico dell’Aeronautica Militare) posredoval italijanski letalski raziskovalec Paolo Varriale. 17 Meindl, Die Luftsiege, 5. Band, 1. Teil, 24. 18 Poganjal ga je Hiero motor (ser. št.: 33026) in oborožen je bil z dvema strojnicama Schwarzlose M 7/12 (ser. št.: 11712 in 14009). ÖStA/KA, LF T, Dekadenrapport Flik 28, april 1917. naj bi se zgodila na višini okoli 4.800 m nad Dober­dobskim jezerom. Karl je uporabil sledilne naboje in s tem lažje onesposobil nasprotnika. Kljub dejstvu,da je bilo avstro-ogrsko letalo večkrat prestreljeno, je varno pristalo na Proseku. Pilot italijanskega letala Nieuport 17 je bil domnevno stotnik (capitano) Lui­gi Olivi iz 76. lovske eskadrilje, nastanjene v Santa Marii la Longi.19 Podatki iz rimskega arhiva nakazu­jejo na nekoliko drugačen potek boja. Olivi naj bi po zračnem boju prejel pomoč kolega Arrigonija, prav tako v Nieuportu. Ko se je v bližini pojavil Arrigoni,naj bi se boj končal in vsa tri letala naj bi odšla svojo pot, Olivi pa naj bi srečno pristal v svoji bazi.20 Kljub temu da italijansko letalo ni bilo uničeno, so to v av­stro-ogrski vojski z veliko verjetnostjo domnevali, saj je Karl za »sestrelitev« lovskega letala v maju 1917 prejel srebrno medaljo za hrabrost I. razreda (silberne Tapferkeitsmedaille I. Klasse). S 1. junijem je bil tudi povišan v narednika (Feldwebel).21 Prav za obdobje maja in junija 1917 lahko našte­jemo konkretne Karlove polete. V dveh mesecih je izvedel 18 bojnih poletov v skupnem trajanju sko­raj 20 ur in v povprečju več kot 140 km na polet.Omeniti je potrebno tudi, da je v maju 1917 potekala deseta soška bitka, v kateri so italijanske enote resno ogrozile obrambo na Krasu. Avstro-ogrska 5. arma­da je v začetku junija z namenom zasedbe pravkar izgubljenega ozemlja izvedla sorazmerno uspešen protinapad.22 S spodnjimi podatki se nam odpira tudi vpogled v del vojaškega življenje pilota v prvi 19 Meindl, Die Luftsiege, 5. Band, 1. Teil, 47. Letalo Nieuport 17 je bilo proizvedeno v Franciji, a uporabljala ga je tudi italijan­ ska vojska. Poganjal ga je 110 KS močan motor in oboroženo je bilo z eno strojnico. Angellucci, The Rand, str. 42. 20 Podatke mi je iz Arhiva italijanskega vojaškega letalstva (Ar­ chivio Ufficio Storico dell’Aeronautica Militare) posredoval italijanski letalski raziskovalec Paolo Varriale. 21 ÖStA/KA, LF T, Personalakten, škatla 3, Auszug, Az 13 r, Nr.: 538/40, 25. 5. 1940. 22 12. maja 1917 se je bitka začela z dvodnevnim topniškim ognjem. V prvi fazi bitke so se italijanske enote osredotočile na območje severno od Gorice, proti Banjšicam. 14. in 15.maja so vrhovi Svete Gore, Kuka, Prižnice večkrat zamenjali gospodarje. V naslednjih dneh so Kuk, Prižnico in Vodice ter mostišče pri Desklah dokončno obdržale italijanske enote,položaji na Sveti Gori pa so ostali v avstro-ogrskih rokah. V drugi fazi bitke je sledil napad italijanske 3. armade na Krasu,kjer so italijanske enote zasedle Kostanjevico ter prodrle proti Jamljam, Medji vasi in Kremenjaku. Boji so bili intenzivni in večkrat so posamezne lokacije prehajale iz rok v roke. Dne 28. maja je Cadorna zaradi izčrpanosti enot ustavil napad.Boji so se sicer nadaljevali tudi po 28. maju, a veliko manj intenzivno in brez ozemeljskih sprememb. Avstro-ogrska vojska je bila po izgubljenem ozemlju na Krasu v neugodnem položaju, saj se je italijanska vojska zelo približala Grmadi in posledično je bila italijanska prva linija preblizu avstro­-ogrskim topovom na Grmadi. Zaradi tega so se pri 5. armadi odločili za protinapad. Avstro-ogrske enote pod poveljstvom podmaršala Schneider-Mans-Au so 4. junija po 40 minutni topniški pripravi napadle proti Medji vasi in Štivanu ter pre­senetile italijanske enote. Po ozemeljskih pridobitvah je bila prva italijanske linija zopet v dosegu topov iz Grmade (Rav­bar, »Avstro-ogrsko letalstvo«, str. 84–85; več o tem v Macdo­nald, Cimprič, passim; Mesesnel, Soška fronta, passim). svetovni vojni – koliko poletov, kolikokrat na mesec in kakšne naloge je posamezen pilot izvedel v dolo­čenem obdobju: – 1. maja je Karl poletel na bombniško nalogo z letalom Hansa Brandenburg C. I 129.11 (vsa na­dalje omenjena letala so istega tipa). Cilj je bil nad Zdravščinami, vendar naloge ni mogel uspešno opraviti. – 12. maja je z istim letalom poletel na foto opazo­vanje na območju Škocjana. – 18. maja je z letalom 129.47 poletel na izvidniško in obrambno nalogo nad območjem Fajtji hrib – Kostanjevica – Tržič. – 24. maja je poletel na izvidovanje z letalom 129.11 na območje med Kostanjevico in morjem. – 25. maja je poletel na izvidovanje in bombniško nalogo nad območjem med Doberdobskim jeze­rom in Kostanjevico. Letel je na letalu 129.47, s katerega je opazovalec odvrgel 40 kg bomb. – 26. maja je poletel na izvidovanje in bombniško nalogo z letalom 129.11 na ruti Boneti – Kosta­njevica. Opazovalec je odvrgel 60 kg bomb. – Istega dne je poletel z letalom 129.21 na izvido­vanje nad Doberdobskim dolom. – 28. maja je poletel na foto opazovanje z letalom 129.21 nad Štivanom in Frankiščem. – 31. maja je izvedel izvidniški polet z letalom 129.11 nad območjem med Štivanom in Kosta­njevico. – 1. junija je nad Devinom opravil obrambni let z letalom 129.21. – 2. junija je poletel v obrambnem letu in izvidova­nju nad Kostanjevico in morjem z letalom 229.22. – Kasneje istega dne pa je nato z letalom 129.11 opravil še obrambni let nad območjem med Se­žano, Kostanjevico in morjem. – 5. junija je poletel z izvidniško nalogo nad ob­močjem med Kostanjevico in morjem z letalom – 6. junija je prav tako izvedel izvidniški polet nad Jamljami in Kostanjevico z letalom 129.21. – 16. junija je opravil izvidniški polet nad Fajtjim hribom z letalom 229.27. – 19. junija je opravil foto opazovanje nad obmo­čjem med Brestovico, Nabrežino, Kostanjevico in morjem z letalom 229.27. – 28. junija je izvedel opazovalni let nad območjem med Fajtjim hribom in morjem. – 29. junija je izvedel obrambni let in izvidovanje nad območjem med Trstom, Kostanjevico in morjem.23 Po naporni deseti soški bitki je Karl odšel na za­ 129.59. služen dopust in med 2. in 18. julijem zagotovo obi- ÖStA/KA, LF T, Personalakten, škatla 3, Verzeichnis B, Res.411, 31. 5. 1917. Kakor je razvidno, je območje letenja Kras.Za lažje lociranje vseh mikrolokacij naj bralec uporabi na­tančnejši zemljevid območja ali npr.: www.geopedia.si. skal tudi domače. Po vrnitvi pa je ponovno letel nad Krasom. Kakor je vidno iz podatkov, je Karl veliko letel na izvidniškem letalu, a se je to preko poletja 1917 spre­menilo. Sicer je že pred tem letel na šolskih lovskih letalih in izvajal šolske in testne lete, a vse večkrat je izvajal tudi bojne naloge na lovskih enosedežnih le­talih. Jeseni je Karl prejel še tretjo medaljo – bronasto medaljo za hrabrost (bronzene Tapferkeitsmedaille),vendar se podatki o tem, kdaj natančno, razlikujejo.Po enih podatkih naj bi bilo to 1., po drugih pa 19.oktobra 1917. Po vsej verjetnosti pa je v dokumentih zapisan tako datum odločitve kot tudi datum preje­ma odlikovanja.24 Karl je bil aktiven tudi v pripravah in izvedbidvanajste bitke, ki so jo skupaj izvedle nemške inavstro-ogrske sile.25 V oktobru je letel predvsem naletalu Aviatik Berg D. I s serijsko številko 38.11.26 Drugi dan ofenzive, 25. oktobra, ko se je vreme po 9.00 uri razjasnilo,27 je Karl poletel kar dvakrat inpatruljiral nad Plavami in nad Krasom. Dne 29. ok­tobra se je po jutranji oblačnosti razjasnilo28 in Karl je prav tako poletel dvakrat. Prvič je dopoldne letelnad območjem med morjem in Palmanovo ter se po270 km in uri in pol letenja vrnil na domače letali­šče, ne da bi srečal nasprotnika. Med letom je uspeltudi pristati na nikogaršnji zemlji, pri Viležu, kjerso ga domačini pozdravili in s cvetjem in zastavamiokrasili letalo. Popoldan je v zraku preživel še enouro in opravil 180 km. Nad Palmanovo je naletel naitalijansko izvidniško letalo S.P. ter ga nad Aiellomsestrelil.29 Potrditev sestrelitve je podala posadka iz­vidnika, kakor tudi več avstro-ogrskih pilotov, ki sobili v tistem času v zraku. Žal pa ni podatkov, za ka­ 24 ÖStA/KA, LF T, Personalakten, škatla 3, Auszug, Az 13 r,Nr.: 538/40, 25. 5. 1940. 25 V avgustu 1917 je Karl I. Nemčijo zaprosil za vojaško po­moč, da bi s skupnimi silami, podobno kot na vzhodni fron­ti, izvedli ofenzivo na soški fronti in se izmuznili iz težkega položaja, ki je nastal po deseti in enajsti bitki. Nemčija in Avstro–Ogrska sta za skupno ofenzivo izbrali naziv »Waffen­treue–Zvestoba v orožju«. Cadorna je sicer nameraval izvesti italijansko ofenzivo ob koncu septembra, a se je ob novici,da se Avstro–Ogrska pripravlja na ofenzivo, premislil in svo­jim enotam ukazal postaviti obrambo. Več o bitki v zborniku Waffentreue: Die 12. Isonzoschlacht 1917. Za letalske operacije je predvsem pomemben podatek, da je bilo v oktobru zelo oblačno, tako da italijanski opazovalci niso opazili premikov enot v zgornjem Posočju, prav tako je slabo vreme vplivalo na prve dni letalskih bojev. Meglo in slabo vreme je npr. izkori­stil tudi Erwin Rommel. Ravbar, »Avstro-ogrsko letalstvo«,str. 86–87. 26 Poganjal ga je 185 KS močan Daimlerjev motor. Letalo je imelo usmerjeno strojnico v smeri letenja nad zgornjim kri­lom. Pilotu sta motor in krilo nekoliko zastirala pogled naprej in le izkušeni piloti so leteli na omenjenem tipu. Več o letalu v Grosz et al., Austro-Hungarian Army Aircraft, str. 173–178. 27 Gasser, Die Österreich Ungarns Fliegertruppe, str. 162. 28 Prav tam. 29 Italijansko opazovalno letalo S.P. (Savoia – Pomilio) je bilo opremljeno z 250 KS močnim motorjem in eno strojnico.Angellucci, The Rand, str. 44. tero letalo z italijanske strani naj bi šlo. Zaradi tretjezračne zmage in dopoldanskega pristanka na niko­garšnjem ozemlju je Karl 26. novembra prejel zlatomedaljo za hrabrost (goldene Tapferkeitsmedaille).30 Medalja predstavlja vrhunec Karlovega vojaškegaudejstvovanja. Istega dne je prejel tudi Karlov četnikriž (Karl Truppenkreuz). Po preboju fronte se je Karl skupaj s svojo letalskostotnijo Flik 28 prestavil, sprva v Aiello in nato v SanGodega di Urbano. Karlovo letenje z lovskimi letalini ostalo neopaženo, saj je bil s 26. januarjem 1918premeščen v novo ustanovljeno lovsko stotnijo, Flik68J, ki je delovala iz Campoformida in iz San Godegadi Urbano. Stotnija je spadala pod 6. armado.31 Njegovi letalski uspehi so se odražali tudi v povi­šanju v štabnega narednika (Stabsfeldwebel), ki ga je dobil 10. marca 1918. Dne 1. maja 1918 je bil preme­ščen v novonastalo lovsko stotnijo Flik 74J, ki je bila nastanjena na letališču San Fior di Sopra, spadala je pod 6. armado in imela nalogo varovati izvidniške stotnije Flik 52D, 59D in 57Rb.32 Od maja do julija 1918 je Karl opravil 12 boj­nih poletov in bil med t. i. piavsko ofenzivo izjemno uspešen.33 Prvi dan ofenzive, 15. junija, je z letalom Aviatik Berg D. I 138.44 poletel nad območjem Ner­vese in Montella z nalogo izvajanja zračne kontrole.34 Karl je ob koncu svoje naloge opazil nasprotnikovo letalo, ki je letelo v smeri zahoda. Ker je imel še do­volj goriva, se je usmeril proti jugozahodu ter začel zasledovati letalo z višje pozicije. Ker je bilo Karlo­vo letalo lažje, je italijansko letalo kmalu dohitel in ga prepoznal kot enosedežnik S.V.A.,35 po drugih dostopnih podatkih pa naj bi šlo za lovsko letalo SPAD.36 Karl ni omahoval in sovražno letalo napa­ 30 Meindl, Die Luftsiege, 5. Band, 2. Teil, str. 104. 31 Letalske stotnije so se konec leta 1917 specializirale v lovske,izvidniške, bombniške. Posledično so zato npr.: v eni stotniji združevali izkušene lovske pilote in jim dodelili lovska letala.Tako so stotnije poleg številke dobile tudi črke, ki so dolo­čale njihovo namembnost. Flik D (Divisionaufklärung) je bila namenjena pehotnemu in topniškemu izvidovanju ter opazovanju, F (Fernaufklärung) je opravljala naloge daljin­skega izvidovanja in opazovanja, J ( Jagdstaffel) je bila lovska enota, G (Fluggeschwader) pa bombniška, medtem ko je Rb(Reihenbildgeräte) predstavljala posebno enoto z napravami za vrstno slikanje (Hauke et al., Die Flugzeuge, str. 137–138). 32 Schroeder, Die Geschichte, št. 2, 4–6. 33 Med 15. in 24. junijem 1918 je potekala t. i. piavska ofenzi­va, ki je imela za napadalce na začetku delne uspehe, a so se morale avstro-ogrske enote po 20. juniju umakniti nazaj na začetne položaje na reki Piavi. Glavni cilj je bil prodor proti Asiagu. Avstro-ogrski junijski neuspeh je še povečal nezado­voljstvo med vojaki, saj je bila država gospodarsko in nasploh povsem izčrpana. Več o bitki, ki nosi tudi ime »battaglia del solstizio« (oziroma bitka poletnega solsticija), v: Rothenburg,The Army, str. 212. 34 Letalo je bilo opremljeno z močnejšim 200 KS motorjem in dvema Schwarzlose M 16 strojnicama. 35 Italijansko opazovalno letalo S.V.A. (Savoia – Verduzio – Ansaldo) je bilo tudi izdelano v več različicah. Poganjal ga je 200 KS močan motor in oboroženo je bilo z dvema strojnica­ma. Angellucci, The Rand, str. 42–43. 36 Francosko lovsko letalo SPAD (Societe Pour L´Aviation del. Nad mestom Vidor ga je uspel zadeti in tako je goreče strmoglavilo. Ker se je sestrelitev zgodila nad sovražnikovim ozemljem, padca letala ni bilo mo­goče potrditi. Potrditev sestrelitve je sledila v juliju 1918. Sestrelitev pomeni tudi prvo zračno zmago za letalsko stotnijo 74J.37 Istega dne, 15. junija, naj bi avstro-ogrsko letalstvo doseglo več letalskih zmag, a primerjava s podatki za italijanske izgube se ne izide.Ta dan je, zanimivo, zaznana zgolj ena izguba letala,kjer je pilot Guido Baricalla preživel zasilni prista­nek. V svojih kasnejših zapisih je Baricalla omenil, da se je izgubil in da je nasprotnikovo letalo zgolj slišal.Po nenadnih strelih sta bila zadeta njegov motor in krilo. Strmoglavo se je spustil in izgubil nasprotno letalo, nato je zasilno pristal. Tega, ali je bil žrtev Kar­lovih strelov, pa ne vemo.38 19. junija je Karl z istim letalom in še s tremi pi-loti iz Flik 74J napadel italijanski bataljon, ki je bil na poti med Trevisom in Nerveso ter jih je z višine 100 ms strojničnim ognjem in bombami pognal v paničen beg. Dne 21. junija dopoldne je Karl z istim letalom dosegel svojo peto zračno zmago. Skupaj s kolegom pilotom rezervnim nadporočnikom Fritzem Bistrit­schanom in piloti iz Flik 56J, nadporočnikom Wer­nerjem Genzem, rezervnim nadporočnikom Karlom Tischlerjem, četovodjo Franzem Fuchshuberjem,četovodjo Walterjem Bablom je letel v šesterici ozi­roma formacijski lovski »verigi«. Njihov let je potekal med 16.20 in 17.30 uro. V zraku so naleteli na več nasprotnikovih letal in v zračnem boju je Karl uspel na višini 500 m sestreliti letalo, najverjetneje Sop-with. Ker se je sestrelitev zgodila nad nasprotniko- et ses Derives) je bilo izdelano v več različicah (S. VII, S.XII,…), uporabljale so ga francoska kakor tudi italijanska vojska. Angellucci, The Rand, str. 43–44. 37 Meindl, Die Luftsiege, 5. Band, 2. Teil, str. 66; Schroeder et. al., Luftsiege, str. 5. 38 Podatke mi je iz Arhiva italijanskega vojaškega letalstva (Ar­chivio Ufficio Storico dell’Aeronautica Militare) posredoval italijanski letalski raziskovalec Paolo Varriale. vim letališčem v Trevignanu in razen pilotov ni bilo drugih prič, je sestrelitev ostala nepotrjena.39 Karl sicer julija ni opravil nobenega bojnega leta,vendar je za potrjeno in nepotrjeno zračno zmago dobil že drugo srebrno medaljo za hrabrost I. ra­zreda. S 1. julijem je bil tudi povišan v častniškega namestnika (Offiziersstelvertreter), kar je bil najvišji podčastniški čin v c. in kr. vojski. S povišanjem in do­delitvijo medalje je vojaško vodstvo nekoliko ublažilo Karlovo razočaranje nad nepotrjeno zračno zmago. S tem lahko domnevamo, da je vojaško vodstvo upo­števalo nepriznano zračno zmago.40 Karl je bil s 1. avgustom premeščen v zaledno le­tališče oziroma skladišče, natančneje v Fliegerpark 5,ki je bil nastanjen pri mestu Roveredo – Pordenone, v neposredni bližini današnje NATOve baze Aviano.41 V zalednem letališču je opravljal nalogo testnega pi­lota. Po popravilu poškodovanega letala so piloti za­lednega skladišča opravili teste in izvedeli, ali je letalo sposobno za operativno bojno delovanje. To delo so lahko opravljali le izkušeni letalci. Do konca vojne je Karl ostal v zalednem skla­dišču, kjer je tudi dočakal razpad dvojne monarhije.Njegova osebna zgodba ob dogodkih v oktobru in novembru 1918 ostaja nekoliko zamegljena, saj je znano le to, da se je vrnil k domačim v Trst in tam dočakal italijansko zasedbo mesta. O tem, kakšen odnos je do njega imela nova italijanska oblast, lahko le domnevamo po izkušnjah drugih pripadnikov c. in kr. vojske, ki jih nova oblast ni obravnavala prijazno.Strokovno izobražen in izkušen v tehničnih zadevah se je kot predvojni mornar kmalu zopet vrnil na lad­ 39 Meindl, Die Luftsiege, 6. Band, 2. Teil, str. 6. 40 ÖStA/KA, LF T, Personalakten, škatla 3, Auszug, Az 13 r, Nr.: 538/40, 25. 5. 1940. 41 Zaledna letališča oziroma skladišča so bila namenjena manj­šim in srednjim popravilom. Pristojna so bila tudi za dobavo opreme, letal in oborožitve frontnim enotam. Ves material na fronti je moral preko zalednih skladišč. V letu 1915 so jih imenovali Fliegerettapenpark – Flep, z majem 1918 pa Flie­gerpark – Flip. jo. Po skromnih podatkih z druge strani Atlantika je trikrat pristal v Združenih državah Amerike: prvič je na otoku Ellis evidentiran 26. marca 1919, nato pa še dvakrat (10. junij in 27. avgust) leta 1921. Karl je kot gasilec delal za tržaško ladjarsko družbo Co­sulich Line na ladjah Argentina in Belvedere, ki so prevažale potnike iz Trsta v New York.42 Po končani vojni se je poročil in imel štiri otroke,43 živel pa je v okolici Trsta in v Proseku so ga večkrat opazili do­mačini. Ti so poznavalcu vojaškega letalstva iz prve svetovne vojne Jožetu Siliču pred desetletji govorili o Slovencu, ki je še po drugi svetovni vojni pogosto obiskoval letališče v kraju. Domnevno naj bi šlo za Karla Benka. Zaključek Skupaj je Karl Benko opravil 110 bojnih po­letov in preživel več zračnih bojev, v njih dosegel 5 zračnih zmag, od tega štiri potrjene. Če ga primer­jamo z najslavnejšim avstro-ogrskim letalskim asom Godwinom Brumowskim, ki je poletel na več kot 400 bojnih poletov, v katerih je dosegel 35 potrjenih zračnih zmag, je njegov dosežek zavidanja vreden.Karl Benko tako velja za Slovenca z največ letalskimi zmagami v prvi svetovni vojni.44 Na lestvici okoli 400 avstro-ogrskih letalcev, ki so dosegli zračno zmago,Karl Benko zaseda visoko 42. mesto.45 S tem dosež­kom se je izjemno približal častnemu nazivu prve­ga slovenskega letalskega asa. Verjeti sicer gre, da je avstro-ogrsko vojaško vodstvo upoštevalo njegovo nepriznano zračno zmago iz 21. junija 1918. Tako nam preostane še natančnejši pregled Arhiva itali­janskega vojaškega letalstva (Archivio Ufficio Storico dell'Aeronautica Militare), ki bi Karlovo peto zračno zmago in s tem naziv letalskega asa potrdil ali zavr­gel. Zaenkrat pa še vedno velja za prvega slovenskega vojaškega letalskega asa Albin Starc, ki je 11 zmag dosegel v letalstvu Nezavisne države Hrvatske v letih 1941–1943.46 Seznam letal, za katera je bil Karl Benko usposo­bljen za letenje:47 – Aviatik B. II, serija 32, – Hansa Brandenburg (tip FD, LDD, G, C), serija 05, – Lohner B. V, B. VI, serija 16, – Albatros B. I, serija 24, 42 www.ellisisland.org (22. 8. 2012). 43 Odgovor tržaškega arhiva (Archivio Generale del Comune di Trieste), hrani avtor. 44 Vsaj po eno letalsko zmago so dosegli tudi Emanuel Štrajher, Štefan Hozjan, Franc Gregl, Franc Žužman … 45 Na nepopolnem in neuradnem seznamu je Karl Benko zapi­ san kot Karoly Benko, priznanih ima pet zmag. http://aces.sa­ farikovi.org/victories/austria_hungary-ww1.pdf (30. 8. 2013). 46 Frka et al., Zrakoplovstvo, str. 201. 47 Več o letalih: Grosz et. al., Austro – Hungarian Army Aircraft,passim. – Aviatik B. II, serija 34, – Hansa Brandenburg (Ph) C. I, serija 27, – Hansa Brandenburg (Ph)C. I, serija 29, – Hansa Brandenburg (U) C. I, serija 68, – Hansa Brandenburg (Ph) C. I, serija 129, – Hansa Brandenburg (Ph) C. I, serija 229, – Hansa Brandenburg (U) C. I, serija 69, – Aviatik D. I Berg, serija 38, – Aviatik D. I Berg, serija 138, – Hansa Brandenburg (Ph) C. I, serija 329, – Hansa Brandenburg (U) C. I, serija 269. VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI Archivio Diocesimo di Trieste Izpisek iz matične knjige župnije Sv. Jakoba. Archivio Generale del Comune di Trieste. Archivio Ufficio Storico dell’Aeronautica Militare Posamezne podatke posredoval Paolo Varriale. AST – Archivio di Stato Trieste fond Miscellanea atti ex austro-ungarici, Grund­buchblatt Karl Benko. ÖStA/KA – Österreichisches Staatsarchiv/Kriegsar­chiv LF T – fond Luftfahrtruppen, Personalakten,škatla 3; Dekadenrapport Flik 28. ELEKTRONSKI VIRI www.ellisisland.org (22. 8. 2012). http://aces.safarikovi.org/victories/austria_hungary­-ww1.pdf (30. 8. 2013). www.geopedia.si (20.9.2013) LITERATURA Angellucci, Enzo: The Rand Mcnally Encyclopedia ofMilitary Aircraft 1914–1980. San Diego: The Mi­litary Press, 1983. Cavigioli, Riccardo: L’Aviazione Austro-Ungarica sulla Fronte Italiana 1915–1918. Milano: Casti­glioni & Archenti Editori, 1993. Desoye, Reinhard Karl Boromäus: »Die k.u.k. Luft­fahrtruppe: Die Entstehung, der Aufbau und die Organisation der österreichisch-ungarischen Heeresluftwaffe 1912–1918«. Universität Wien,1999. Frka, Danijel, Josip Novak in Siniša Pogačić: Zrako­plovstvo Nezavisne države Hrvatske 1941 – 1943. Zagreb: P.c. grafičke usluge, 1998. Gasser, Georg: »Die Österreich Ungarns Fliegertrup­pe im Einsatz an der Südwestfront«. Universität Wien, 1980. Grosz, M. Peter, George Haddow in Peter Schiemer:Austro–Hungarian Army Aircraft of World War One. Boulder: Flying Machine Press, 2002. Hauke, Erwin, Walter Schroeder in Bernhard Töt­schinger: Die Flugzeuge der k.u.k. Luftfahrtruppe und Seeflieger 1914–1918. Graz: H. Weishaupt Verlag, 1998. Keimel, Reinhard: Österreichs Luftfahrzeuge: Geschi­chte der Luftfahrt von den Anfängen bis Ende 1918. Graz: H. Weishaupt Verlag, 1981. Macdonald, John in Željko Cimprič. Caporetto and the Isonzo campaign: the italian front 1915–1918. Barnsley: Pen & Sword Books Limited, 2011. Meindl, Karl: Die Luftsiege der k.u.k. Luftfahrtruppen: Italienische Front 1915–1918, 5. Band, 1. Teil. Wien: samozaložba, 2005. Meindl, Karl: Die Luftsiege der k.u.k. Luftfahrtruppen: Italienische Front 1915–1918, 5. Band, 2. Teil. Wien: samozaložba, 2005. Meindl, Karl: Die Luftsiege der k.u.k. Luftfahrtruppen: Italienische Front 1915–1918, 6. Band, 2. Teil. Wien: samozaložba, 2006. Mesesnel, Janez: Soška fronta. Ljubljana: Prešernova družba, 1987. O’Connor, Martin: Air Aces of the Austro – Hungari­an Empire 1914–1918. Mesa: Champlin Fighter Museum Press, 1986. Ravbar, Matjaž. »Avstro-ogrsko letalstvo na soški fronti 1915–1917: Cesarska in kraljeva letališka infrastruktura v zaledju soške fronte«. Univerza v Ljubljani, 2011. Rothenburg, Gunther: The Army of Francis Joseph. Purdue: Purdue University Press, 1976. Schroeder, Walter: Die Geschichte der Fliegerkom­pagnie 74J. ÖFH Nachrichten, 2005, št. 2. Schroeder, Walter in Bernhard Tötschinger: Luftsie­ge der Flik 74. ÖFH Nachrichten, Sonderheft 21,1996. Sieber, Anton: Die Luftstreitkräfte der 1. Isonzo­armee während der 12. Offensiveschlacht. Hel­denwerk 1914–1918, 1918. Sitar, Sandi: Letalstvo in Slovenci 1. Ljubljana: Borec, 1985. Steiner, Jörg: Das Feldpiloten – Abzeichen. Wien: Mi­litärhistorische Themenreihe, Band 4, 1992. Stone, Norman: The Eastern Front 1914–1917. Lon­don: Penguin Books Limited, 1998. Waffentreue: Die 12. Isonzoschlacht 1917 (ur. Manfried Rauchensteiner). Wien: Österreichisches Staats­archiv, 2007. Zahálka, Jan, Petr Aharon Tesař in Zdenek Skolil:Avaitik D. I & D. II. Hradec Králové: JaPo Pu­blishing, 2002. SUMMARY Karl Benko: the first Slovenian flying ace? Karl Benko was born in Trieste to Slovenian parents and volunteered to the army soon after the outbreak of the First World War. Due to his tech­nical expertise, which he gained as a seafarer, he was assigned to the air force. He showed interest in flying and in 1916 successfully completed pilot training. That same year, he was transferred to the 22nd Aviation Unit on the Eastern Front. During the Brusilov Offensive, he rescued a plane from the Russian Army, for which he received a decoration. In January 1917, he was transferred to the Isonzo Front.He especially distinguished himself in the domestic sky, having scored the first three air-to-air victories by November. During the Twelfth Battle of Isonzo,he switched to flying fighter planes. When the front moved to the Piave River, Benko was transferred to the fighter unit. Along the Piave River, he scored an­other acknowledged and an additional unacknowl­edged air-to-air victory. The latter was due to the fact that he had shot down a plane over the enemy’s territory, which rendered the acknowledgement im­possible. In August 1918, he was transferred to the support aviation unit where he awaited the end of the war and the disintegration of the dual monarchy.During the war, he advanced from a private to the highest non-commissioned officer rank. Unfortu­nately, the data on Benko’s life after 1918 are scarce.He returned to his occupation from before the war and worked on a ship of a shipping company based in Trieste. He married and fathered four children. The paper at hand describes his military life and con­stitutes the first attempt at writing a biography of a Slovenian pilot in the Austro-Hungarian Air Force.Benko’s life story offers a new insight into the history of Slovenian aviation and provides a glimpse into the daily life of pilots on the Isonzo Front. Given his four acknowledged and one unac­knowledged air-to-air victories, Benko cannot be considered a flying ace. Until his fifth air-to-air vic­tory will have been confirmed, the place of the first Slovenian flying ace will continue to be occupied by Albin Starc, who achieved his eleven acknowledged air-to-air victories in 1941 and 1943. 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 314.151.1(492=163.6)(044) Prejeto: 13. 9. 2013 Marjan Drnovšek dr. zgodovine in arhivist, znanstveni svetnik, ZRC SAZU, Inštitut za slovensko izseljenstvo in migracije, Novi trg 2, SI–1000 Ljubljana E-pošta: marjandr@zrc-sazu-si Franckina pisma možu Maksu na Nizozemsko (izseljenska zgodba) IZVLEČEK Prispevek obravnava migracijsko tematiko iz obdobja med obema svetovnima vojnama. Zgodba se dogaja v škofjeloških hribih in na Nizozemskem. Maks se je odločil za pot na tuje, žena z otroki pa je ostala doma na kmetiji.V enem letu je možu poslala 61 pisem, ki so čez čas pristala na bolšjem sejmu v Ljubljani in so prišla v roke avtorju prispevka. Ohranila so se le ženina pisma. Enoletno in enostransko dopisovanje nam odkriva njeno zgodbo, moževo pa le slutimo, ker se njegova pisma (verjetno) niso ohranila. Žena je moža neprestano prosila za nasvete in potrditve,da pravilno ravna z družinskim premoženjem. Njej je bilo zaupano gospodarjenje z domačijo, mož pa ji je pošiljal denar. Leta 1929 je rodila sinčka. Zanimalo jo je vse v zvezi z Maksovim življenjem na Nizozemskem. KLJUČNE BESEDE Izseljenstvo, rudarjenje na Nizozemskem, škofjeloško pogorje, družinsko življenje ABSTRACT LETTERS FROM FRANCKA TO HER HUSBAND MAKS IN THE NETHERLANDS. AN IMMIGRATION STORY This contribution discusses the subject of migrations in the period between the two World Wars. The story takes place in the hills outside Škofja Loka and in the Netherlands. Maks decided to travel abroad, while his wife and chil­dren remained at home, on the farm. In one year, she sent her husband 61 letters. The letters ended up at the Ljubljana flea market, where they found their way into the hands of the author of this contribution. Only the wife’s letters have been preserved. The year-long, unilateral correspondence reveals the wife’s story; the details of the husband ’s story can only be surmised, as his letters were (probably) not kept. Throughout the entire correspondence, she asks her husband for advice and for confirmation that she has been correctly managing the family’s property. In short, the household economy was left in her hands, and the husband sent her money. In 1929 a son was born; she was also interested in all the details regarding Maks’ life in the Netherlands. KEY WORDS Immigration, mining in the Netherlands, the Škofja Loka hills, family life Osebna pisma in dnevniki so posebna izpovedna oblika, s to razliko, da so pisma namenjena določe­ni osebi, skupini ali družini, dnevnike pa praviloma pišemo zase. Razstava z naslovom »@bsolut Privat!? Vom Tagebuch zum Weblog« (@bsolutno zasebno!? Od dnevnika do svetovnega bloga) je bila predstavljena v Muzeju komunikacij v Frankfurtu leta 2008. Zasta­vila je temeljno vprašanje odnosa med zasebnim in javnim na področju intimnih/osebnih zapisov, med katere uvrščamo pisma in dnevnike. Ker je Frankfurt mesto Johanna Wolfganga Goetheja (1749–1831),naj izpostavim njegov dnevnik in številna pisma, ki jih najdemo v njegovem muzeju. Temeljni zapis v ka­talogu razstave Muzeja komunikacij je članek Chri­stiane Holm s historičnim vpogledom v oblike in na­čine pisanja dnevnikov od 16. stoletja dalje. Poudarek je na znanih osebnostih.1 Dnevniki in pisma, nekoč osebna, so s časom postala javna. Ker se objavljajo,dobi področje osebnih izpovedi javni status. V kul­turni zgodovini imajo tako pisma kot dnevniki večjo veljavo, če so prišli izpod peresa slavnih osebnosti,kar potrjujejo njihove objave od antične dobe dalje.Z vidika zgodovinopisja, antropologije in etnologije raziskovalce vedno bolj zanimajo pisma in dnevniki preprostih ljudi, ki se v pismenosti in pisnosti močno razlikujejo od izobraženih ter veščih pisanja in branja.Če so pisma kramljanje z drugim(i), so dnevniki po­govor s samim seboj. Običajno so bila pisma skrbno zaklenjena v pisalnikih ali omaricah, da ne bi prišla v roke neznanim ali celo neljubim osebam. Meja med zasebnim in javnim je krhka tudi na tem področju.Že od prvih tiskov, npr. časopisja, so številni osebni zapisi prišli v javnost. Z današnjim elektronskim po­šiljanjem pisem se meja med zasebnostjo in javnostjo še bolj krha; njen vrh so danes »blogi«, ki so lahko po vsebini zelo osebni, vendar namenjeni širši javnosti. Če se omejimo na migracijsko področje, so bili dnevniki in pisma toliko bolj številni zaradi potovanj ali odsotnosti posameznikov, ki so novo življenje poiskali zunaj domovine. Na številne je svet naredil tako globok vtis, da so o daljših ali krajših potovanjih sprotno zapisovali vtise in jih kasneje strnili v poto­pise v knjižni obliki. Če vzamemo v roke slovensko časopisje in koledarje v 19. in 20. stoletju, najdemo v njih številne potopise oziroma dnevniške zapise, po­gosto v obliki »pisem s poti«. Podobne objave najde­mo tudi v drugih izseljenskih državah, npr. v Nemči­ji, Franciji, Veliki Britaniji, na Finskem, Norveškem itd. Vzorci so si podobni v naslednjem vrstnem redu:opisi odhoda od doma, poti po kopnem in morju,prihoda in življenja v novem okolju. Ohranjenih 61 pisem, ki jih je v slabem letu dni,od 1. marca 1929 do 26. januarja 1930, napisala žena Francka možu Maksu na Nizozemsko, nam omo­goča vpogled na mikroprostorski in časovni ravni.Več izvemo o Franckinem življenju na razmeroma Holm, Montag Ich, str. 10–50. majhnem delu Gorenjske kot o moževem bivanju v Heerleheidu na Nizozemskem. Moževa pisma se (verjetno) niso ohranila. Iz Stadshistoricus Rijckhe­yt-Centrum voor regionale geschiedenis iz Heerlena so mi sporočili, da ne hranijo slovenskih izseljenskih pisem.2 Pisma so osebnoizpovedna, kar zahteva ob­čutljivost obravnave, saj nas seznanjajo z osebnimi in mestoma intimnimi zadevami, ki niso bile namenje­ne tretjemu paru oči. Kot se rado zgodi, se je tudi v tem primeru usoda poigrala in pisma so prišla v roke tujih ljudi, nazadnje v roke raziskovalca selitev.In po kakšni poti? Kupljena so bila na bolšjem trgu v Ljubljani. Pri prelistavanju teh zapisov se mi je odpr­la paleta tem, ki jih zasledimo v podobni izseljenski korespondenci, v našem primeru skozi oči žene, ki je ostala doma, refleksijo moževih misli pa zaznamo iz njemu zastavljenih vprašanj in odgovorov življenj­skemu partnerju. Kot raziskovalec in arhivist sem se vprašal o etičnosti brskanja po njunih pisnih pogovo­rih. Bil sem v dilemi, kako analizirati pisma, ki bi bila z neupoštevanjem intimne/osebne strani tematsko osiromašena. Po sedanji arhivski zakonodaji v Repu­bliki Sloveniji je javno arhivsko gradivo, ki vsebuje občutljive osebne podatke, tj. podatke o rasnem, na­rodnem ali narodnostnem poreklu, političnem, ver­skem ali filozofskem prepričanju, članstvu v politični stranki in sindikatu, zdravstvenem stanju, spolnem življenju, vpisu ali izbrisu v ali iz kazenske evidence itd., dostopno za uporabo 75 let po svojem nastanku ali deset let po smrti osebe.3 Ker so pisma iz leta 1929in z začetka leta 1930 in ker je bila Francka rojena leta 1897, sta obe zahtevi zakona glede uporabe ne­dvomno izpolnjeni. Vendar me bolj kot predpisi vodi prepričanje, da so intimna osebna pisma dragocen kamenček v izseljenski korespondenci. Pogostost in odkritost pisanja, gostobesednost in večkratnost po­navljanja posameznih osebnih tem nam omogočajo spremljanje številnih nihanj v odločitvah ali dvomih,velika odkritost pa daje Franckinim pismom doda­tno raziskovalno vrednost. Njena pisma ne govorijo o velikih narodnih, kulturnih in političnih dejanjih,ampak o življenjskih poteh in dilemah, ki jih je imela družina zaradi ločenosti v obravnavanem obdobju.Po enem letu dopisovanja Francka moža vpraša, ali je naročen na časopise in na katere. Da mož ni dosti bral, sklepam po njenem opozorilu v pismu, naj se ji glede tega ne zlaže. Iz njenih pisem sklepam, da je sama brala Domoljuba. In ne čakajoč na možev od­govor sklene, da mu bo naročila sobotnega Slovenca za tri mesece.4 V naslednjem pismu mu je poslala še Slovenčev koledar. Skratka, gre za zgodbo malih ljudi z velikimi in drobnimi osebnimi ter širše življenjski­mi problemi. 2 Roelofu Braadu iz Stadshistoricus Rijckheyt v Heerlenu se zahvaljujem za prijazen odgovor. 3 Arhivski predpisi, str. 71. 4 Zasebna zbirka, 59 – 27. december 1929. S pomočjo popisa prebivalstva v eni od gorenj­skih občin iz leta 1890 lahko spremljamo Francki­no družino, ki je živela v enem od manjših krajev na Gorenjskem. Živa sta bila stari oče Luka in dve leti mlajša stara mati Marija, ki sta se rodila v drugem desetletju 19. stoletja. V popisu prebivalstva iz leta 1890 sta bila označena kot preužitkarja v domači hiši.Po popisnih rubrikah sklepam, da nista znala ne brati ne pisati. V družinski hiši je postal hišni in zemljiški posestnik njun sin Jožef, za katerega je popis navajal,da je stalno odsoten kot rudar v Ameriki, žena Špe­la pa je bila označena kot stalno prisotna poljedelka.Jožef je znal brati in pisati, medtem ko je žena znala samo brati. Jožef in Špela sta imela enajst otrok, naj­starejšega sina Jožefa in osem hčerk, tj. Marjano, Ma­rijo, Ano, Franco, Katarino, Jero in Ivano (Francko iz naše zgodbe). V prvih letih 20. stoletja sta se rodila še Jakob in Katra. Jožef, star devet let, je že znal brati in pisati, njegove sestre in brat pa so bili mlajši, zato rubrika v popisu ni bila izpolnjena. Otroci so se rodili med letoma 1881 in 1903. Oče Jožef je imel mlajšega brata Janeza, ki je bil rudar in stalno odsoten v Ame­riki, ter tri sestre, Marijo, Lucijo in Ivano, ki so vse znale brati in pisati. Prvi dve sta bili stalno prisotni v Ljubljani kot kuharici, poklica tretje in najmlajše,Ivane, pa ne poznamo. Korenine družine so segale v Gotenico na Kočevskem. Družinski list iz leta 1931 nam razkrije novo dru­žinsko stanje. Nedaleč od domačije Franckine druži­ne je v obcestni hiši gospodaril novi hišni poglavar Maks S., rojen leta 1895, torej v času velikega lju­bljanskega potresa. Poročen je bil z Jožefovo hčerko Ivano oziroma Francko, ki je bila dve leti mlajša od njega. Uradna popisovalka je Maksa označila kot po­ljedelca. Do takrat sta se jima rodila Ema (Emica) in Alojzij (Lojzek). Pri hiši je živel Ivanin, tj. Franckin oče Jožef, ki je bil že vdovec. Dve leti kasneje so na družinski list zapisali, da je bil Jožef užitkar, Francka in njena hči Ema pa sta bili označeni kot poljedelki. Poudariti moram, da sem pri analizi pisem spo­štljiv do obeh nenadejanih akterjev v tej zgodbi.Želim ju spoznati in predstaviti z vidika selitvenih dogajanj tik pred izbruhom velike gospodarske kri­ze sredi tridesetih let prejšnjega stoletja. Ožje go­spodarske in socialne razmere na Slovenskem sem očistil konkretnosti in jih podajam na splošni ravni,korektno upoštevajoč zgodovinopisno metodo, ven­dar izpuščam imena krajev in ožje regije dogajanja, v kateri se zgodba odvija. Ker je ta del raziskave zgolj nujno ozadje, ne navajam podrobne znanstvene in druge literature – ki je v našem primeru tako ali tako maloštevilna –, temveč samo splošno, zlasti leksikal­no. Za primerjavo uporabljam dostopno literaturo, ki obravnava Nizozemsko, bolje rečeno, limburško do­gajanje, povezano s slovenskimi rudarji in tako tudi z omenjenim Maksom. Zgodba pisnih stikov med zakoncema je dolga samo enajst mesecev. Kratkih? Da, vendar po vsebini razmeroma bogatih. Nizozemska Na Nizozemskem so se že dolgo zavedali premo­govnega bogastva v jugovzhodnem delu države, tj. v Limburgu, kjer so delovali manjši premogovniki v bližini naselbine Krekrade, znane že iz 13. stoletja.Konec 19. stoletja sta delovala dva rudnika. Potreba po premogu je naraščala. V delo so se vključile raz­lične premogovniške družbe, na nizozemsko vlado pa so se za pridobitev licence obračale nove. Premog so našli tudi v južnem delu Limburga. Novoodprti rudniki so potrebovali železniško infrastrukturo. Te­žava pri izkopu je bila v tem, da je bil teren moker,kar je zahtevalo novo tehnologijo. Oba problema so rešili leta 1890. Inženir Henrie Sarolea je zgradil že­lezniško progo od Sittarda preko Heerlena do Her­zogenratha, nemški rudarski strokovnjak Friedrich Honigmann pa je razvil novo metodo izkopavanja premoga. Oba sta leta 1893 ustanovila rudnik Oranje Nassau. Leta 1899 se je začelo izkopavanje premoga in tako so jima sledili tudi drugi. Leta 1902 je belgij­ska družba odprla rudnik v Kerkradu, tri leta kasne­je pa še rudnik Eijgelshoven, severno od Kerkrada.Nizozemski parlament se je zavedal pomena izkori­ščanja premoga. Tako je dr. Willem Hubert Nolens poudaril pomen trga dela za ekonomsko in socialno življenje tamkajšnjih prebivalcev in celotne države.Zaposlovanje je bilo odprto. S tem se je upočasnilo odhajanje rudarjev v nemške rudnike. Nizozemski rudniki so potrebovali delovno silo. Od blizu in da­leč so prihajali rudarji z upanjem na dobro plačilo v enem od novih rudnikov. Katoliški duhovniki so na­sprotovali prihajanju vseh teh tujcev. Okoli leta 1930 so imeli rudarji še pomanjkljiva rudarska znanja. Ve­liko jih je nihalo med nevarnostmi in posebnostmi rudarskega dela. Hodili so od rudnika do rudnika,zato so dobili oznako »Wandervögel«. Mobilnost ru­darjev je bila visoka. Njihova narodnostna pripadnost je bila takšna: domačini, Nemci, Belgijci, Avstrijci,Jugoslovani, Poljaki, Italijani in drugi. Jugoslovani so se v manjšem obsegu vključili v letih 1930–1939.Leta 1932 je nastopila recesija. Številni rudarji so bili odpuščeni. Službo so izgubili zlasti samski tujci. Med letoma 1931 in 1935 se je število delovnih mest v rudnikih zmanjšalo za četrtino, število tujcev pa je padlo za 60 odstotkov. V drugi polovici leta se je za­poslovanje znova povečalo.5 Nizozemska, v takratnem slovenskem pogovor­nem jeziku imenovana Holandija, je prve Slovence privabila na začetku 20. stoletja. Do prve svetovne vojne je bila sicer privlačnejša Nemčija, ker je nudi­la boljši zaslužek in lažje delo zaradi boljše tehnične opreme v rudnikih.6 Leta 1928 je frančiškan p. Hugon (Franc) Bren,doktor teologije, zgodovinar in nabožni pisatelj, v 5 Langeweg, Mijnbouw, str. 342–351. 6 Drnovšek, Slovenski izseljenci, str. 260–293. Slovenski rudarji na obisku v Heerlenu, Nizozemska, 1927 (arhiv SIM). zborniku Slovenci v desetletju 1918–1928 objavilprispevek Slovenci v inozemstvu. V tem kontekstu obravnava tudi Slovence na Nizozemskem.7 Ker ječlanek nastajal proti koncu dvajsetih let, odraža sta­nje časa, ko je Maks odšel na Nizozemsko in se zapo­slil v rudniku premoga. Prvi slovenski priseljenci na Nizozemskem so bili trboveljski rudarji iz Vestfalije,ki so na Nizozemsko odšli okrog leta 1909. Njiho­vo število se je povečalo zlasti po letu 1921, in sicer zaradi ekonomske in politične krize v Nemčiji. Naj­prej so odšli v Belgijo in Francijo, v letih 1927–28 pa so se ustalili na Nizozemskem. Že od leta 1925 so v večjem številu prihajali rudarji iz jugoslovanske Slo­venije. Na podlagi statistike nizozemske Rudarske bratovske skladnice je bilo 31. decembra na Nizo­zemskem število zaposlenih jugoslovanskih rudarjev naslednje: Oranje. Predel je bil dobro povezan z železniškimi,cestno-železniškimi in avtobusnimi povezavami, ki sokoristile tudi delavcem na njihovi poti na delo. Nizo­zemske so se rudarji izogibali, ker so bili delovni po­goji težki (mokri rudniki), rudarske oblasti pa so bilezelo stroge, zlasti z vidika reda in discipline. To nampotrjujejo tudi Franckina pisma. Socialne razmere inzaslužki niso bili slabi. Povprečen zaslužek je bil odleta 1925 do 1930 enak. Rudar kopač je zaslužil 5,70guldna na dan, tj. okrog 127 din (učni kopač je pre­jel 9/10, vozač pa 8/10 njegovega zaslužka).9 Številni so zaslužili manj. Od plače so jim odtegnili bolniškoin pokojninsko zavarovanje. V času krize so se plačeznižale.10 Leta 1929 so se že kazali začetki krize. Pri odpuščanjih so bili najprej na udaru samski. Po Bre­novem mnenju iz leta 1928 je bilo delavsko vprašanjedobro urejeno, pri čemer izpostavi katoliško društvo LETO 1925 1926 1927 1928 1929 1930 1931 1932 1933 ŠTEVILO 78 290 508 735 2284 1155 1087 770 533 Statistika kaže, da je prišel Maks na Nizozemskov letu, ko je bilo število slovenskih rudarjev največje. Vletih 1929–31 je bila med slovenskimi rudarji tretjinasamskih in kar dve tretjini poročenih. Ocene številavseh, vključno z družinskimi člani, nihajo med 1.500in 2.000 leta 1928 ter okrog 4.000 vseh skupaj.8 V času Maksovega rudarjenja na Nizozemskem je de­lovalo šest državnih in trije zasebni rudniki družbe 7 Bren, Slovenci, str. 140–141. 8 Selič, Naši v Holandiji, str. 11. za gradnjo stanovanjskih hiš pod vodstvom dr. H.Poelsa, ki naj bi v petnajstih letih zgradilo 10.000 sta­novanjskih hiš. Denar je pridobilo od države in lastni­kov rudnikov. Družinske hiše so bile dvostanovanjskez dvema kuhinjama in petimi sobami. Vsaka družinaje imela lasten vhod ter vrt za zelenjavo in rože. V sta­ 9 Razmerje med nizozemskim guldnom in jugoslovanskim dinarjem je leta 1929 nihalo med 22,20 in 22,40 din za en gulden. Pri izračunih uporabljam srednjo vrednost, tj. 22,30 din za en gulden. 10 Selič, Naši v Holandiji, str. 14. novanju so imeli plin, vodo in električno razsvetljavo.Mesečno je delavec plačeval 16 (okrog 357 din) do 18guldnov (401 din), za delo pa je zaslužil 4 do 6 guld­nov, tj. okrog 90 do 133 din. Nedvomno iz moralnihrazlogov pri družini ni smel stanovati samski moški,razen ženinega brata. Za samske delavce so gradi­li posebne domove (Geselenhois/Gezellenhuise),kjer je dobil vsak fant svojo sobo, le obednica je bilaskupna. Imeli so radio, biljard in knjižnico. Gospo­dinjstvo v teh domovih so vodile redovne sestre podvodstvom rektorja duhovnika, ki ga je plačeval rudnik.Katoliško čuteči slovenski priseljenci so imeli pred­nost pri stanovanjskih hišah in delavskih domovih, patudi v rudnikih. Po Franckinih besedah za Maksa vera ni bila bistvenega pomena. Hugo Bren izpostavi tudivzorno organizacijo in urejenost za primer bolezni inonemoglosti. Delavci so vplačevali v bolniško blagaj­no ter prispevek za zavarovanje za starost in onemo­glost. Prispevek ni bil majhen, vendar po avtorjevemmnenju ne tako velik, da ga delavec ne bi zmogel, sajmu je od dnevne plače ostala polovica. Prehrana sstanovanjem ga je stala povprečno 2 guldna, tj. 44,6dinarja na dan. Tako mu je ostalo še za druge stro­ške, npr. za naložbo pri podporni organizaciji, nekajpa je lahko privarčeval. Dr. Poels je zgradil tudi dvenajmodernejši bolnišnici, in sicer v krajih Kerkrade inHeerlen. V primeru poškodbe je imel delavec po trehletih zaposlitve pravico do rente, ki je bila odmerjenaglede na odstotek nesposobnosti delavca za delo. Vprimeru bolezni in nezgod je rudar dobil 70 odstot­kov dnevne mezde. Bren zaključi: »Pri vsem tem tedajnašim holandskim rojakom ni sile. Da bi se le povsodtako imeli.«11 Deset let kasneje (1939) je Rudolf Selič Kra­ljevski banski upravi Dravske banovine v Ljubljani poslal statistiko jugoslovanskih (!) izseljencev na Ni­zozemskem. Njihovo število (z družinskimi člani) je ocenil na okrog 1.800 do 2.000; med njimi je bilo 99 odstotkov Slovencev, le en odstotek pa Hrvatov in Srbov. Vsi so imeli jugoslovansko državljanstvo.Ocenil je še, da je bilo na Nizozemskem še okrog 300 slovenskih izseljencev z družinskimi člani, ki so bili nemški (20 odstotkov) in italijanski (80 odstotkov) državljani, tj. po geografinji Lipoglavšek-Rakovec 60 Korošcev in 240 Primorcev. Za leto 1940 našteje z družinskimi člani vred 1.480 oseb. Omeni tudi okrog 30 do 50 deklet, ki so na Nizozemskem delale kot služkinje. To so bile potomke vestfalskih Slovencev,ki so prišle na Nizozemsko z nemškimi dekleti.12 Po Seliču je bilo glede na poklic okrog 250 zaposlenih v zasebnih rudnikih, okrog 150 v državnih rudnikih in okrog 100 v različnih poklicih ter kot samostojni obrtniki in upokojenci.13 V tem času je delovala »Zveza jugoslovanskih 11 Bren, Slovenci, str. 141; Selič, Naši v Holandiji, str. 15. 12 Lipoglavšek-Rakovec, Slovenski izseljenci, str. 4–47. 13 ARS, AS 74, a. e. 152, š. 2. Izseljenci iz Jugoslavije v Holandiji. društev sv. Barbare v Holandiji«, ki je združevala ka­toliške izseljence, v manjšini pa je bilo »Jugoslovan­sko narodno društvo sv. Barbare« (ust. 1931), ki ga glede na omenjeno zvezo označujejo kot »separatno« društvo. »Zveza jugoslovanskih društev sv. Barbare v Holandiji« je po Seličevem mnenju v svojih društvih združevala okrog 70 odstotkov vseh jugoslovanskih izseljencev. Društveniki so brali katoliška glasila Iz­seljenski vestnik, Domoljub in Slovenski gospodar. Jože Premrov ugotavlja, da je bilo društveno življenje leta 1941 v primerjavi s tistim iz časa Maksovega bivanja na Nizozemskem samo še senca.14 To je bila posledi­ca gospodarske krize in, česar ne zapiše, tudi izbru­ha vojne septembra 1939. Kazala se je že integracija slovenske mladine, ki se je rodila in bila vzgojena na Nizozemskem. Premrov jo je okrcal, češ da ne kaže nobenega zanimanja za »narodna društva«. Kot kri­tiko lahko razumem njegovo trditev: »Naša mladina zahaja samo v holandsko družbo.«15 Kot nevarnost za mladino je razumel dejstvo, da državni zakon na področju zaposlovanja ne dela razlike med domačimi 14 Premrov, Izseljenska čitanka, str. 92–96. 15 Prav tam, str. 93. Razvitje prapora Društva sv. Barbare v Bruayju, Pas-de-Calais, 1929 (arhiv SIM). delavci in otroki tujih delavcev. Otroci tujcev, rojeni na Nizozemskem, so bili torej pri zaposlovanju po­polnoma enakopravni z domačini, kar pomeni, da je obstajala večja možnost stalne naselitve na Nizozem­skem. K slabemu stanju sta po njegovem mnenju pri­pomogla še »tuja« šola in pomanjkanje slovenskega učitelja oziroma učiteljice. V letih 1932 in 1933 je z otroki delala slovenska učiteljica Marija Ažman, ki ji je Premrov pripisoval lepe uspehe, vendar je morala zaradi prezaposlenosti in prenizke plače zapustiti to službo. Mimogrede, slovenski izseljenski učitelji in učiteljice – le redki v zahodni Evropi – so bili na­meščeni in plačani iz Beograda. Mnogo bolj optimi­stičen v zvezi z nizozemskimi Slovenci je bil Alojzij Kuhar, ki je ob prevladujočem tarnanju nad stanjem izseljencev po Evropi leta 1939 zapisal: »... Socialne razmere so urejene tako kakor nikjer. Zato je tudi ži­vljenjska raven teh naših izseljencev bila med vsemi najvišja in smemo nizozemske izseljenske kolonije šteti med najboljše slovenske v Evropi in v preko­morskih državah, npr. v Argentini.«16 Zanimivo je, da so zaradi gospodarske krize leta 1932 tudi iz Nizozemske nekateri Slovenci za de­lom odšli celo v Sovjetsko zvezo. Omenjata jo Selič in Lipoglavškova. Številni so se razočarani vrnili na Nizozemsko. Nedvomno so bili odhajajoči levičarji,nekateri povezani s komunističnim gibanjem. Naj na kratko omenim Andreja Forteja, roj. 1894 v Trbo­vljah, rudarja kopača, ki je v času Maksovega bivanja delal na Nizozemskem v Heerlenu in je bil eden od sodelavcev partije. Leta 1929 so se slovenski rudarji na Nizozemskem organizirali in ustanovili jugoslo­vansko »nacionalno sekcijo«. Delovali sta dve sin­dikalni organizaciji, socialdemokratska in katoliška.Širili sta propagando in izdajali letake v slovenskem jeziku. Forte je ta del nizozemskega Limburga ozna­čil za »klerikalno gnezdo«, zato so morali komunisti delovati ilegalno. Leta 1931 so izdajali slovenski ča­sopis Glas svobode, ki so ga tiskali v Heerlenu na se­dežu nizozemske partije. Verjetno gre za glasilo Slo­venska delavsko-kmečka republika, ki je v omenjenem času izhajalo v Heerlenu. To je bilo edino znano ko­munistično glasilo za izseljence, ki je bilo v tem času v naslovu in podnaslovu namenjeno Slovencem. Bilo 16 Kuhar, Slovenci na Nizozemskem, str. 533. Andrej Forte, članska izkaznica jugoslovanske partijske celice v Belgiji, 1927 (Arhiv RS). je ideološko nasprotje katoliškemu Rafaelu, ki je vletih 1931–1935 prav tako izhajal v Heerlenu.17 Leta 1932 je nastopila premogovna kriza, ki je zaostrila razmere in privedla do izgona neljubih »elementov« iz države. Težko je reči, kje je bil Maks med obe­ma ideološkima opcijama. Sodeč samo po njegovih refleksijah v Franckinih pismih ni bil ravno aktiven človek. Francka Za kmečko ženo je bila vloga matere in gospodi­nje ne samo samoumevna, temveč je bila razumljena kot neločljiv del delovne sile na kmetiji.18 Vodilna vloga moškega, tj. moža in gospodarja, je bila nekaj samoumevnega. Drugačno stanje nastopi, ko moški/gospodar odide na delo v tujino, kot je bilo v primeru našega Maksa. Francka je morala prevzeti breme dela na kmetiji, čeprav se iz njenih pisem vidi, da je sku­šala odločanje nenehno prenašati na moža, kot je bila vsakdanja praksa v kmečki družini. Izkazala se je kot skrbna gospodarica kmetije, ki ni bila velika, vendar je ob viških obdelovanja, tj. spomladi in v času pobi­ranja pridelka, potrebovala dodatno delovno silo, ki jo je morala plačati. Enako je veljalo za gozdna dela, 17 Drnovšek, Izseljensko in drugo časopisje, str. 287–288, 298– 299. 18 Barbič, Kmetica. ki so potekala pozimi. Francka je bila poljedelka in se je posvečala kmečkim opravilom. Zato moža po­drobno obvešča o vremenu, sajenju in košnji, cenah pridelkov, plačilu delavcev na poljih in v gozdovih ipd. Podrobno mu navaja tudi prodaje pridelkov in lesa ter nakupe za kmetijo. Krave ni imela, v času od­hoda moža na Nizozemsko pa je prodala tudi konja.Odvisnost od drugih ljudi je bila tako večja. Skratka,Francka je bila vezana na kmetijo. Maksova zgodba Maks se je v občini Heerlen prijavil 6. marca 1929 in odjavil 30. marca 1931, ko je odšel v občino Geleen, nekaj kilometrov proti severu. Verjetno se je zaposlil v rudniku Maurits in bival v kraju Lut­terade, ki je bil del občine Geleen. V občini Heerlen oziroma v kraju Heerlerheide je živel na naslovih (v naslednjem zaporedju): Heerenweg 199, Kampstraat 37, Pappersjans 10 (8. aprila 1930) ter Kampstraat 8 in 26 (26. maja 1930), nato se vrne na Heerenweg 199 (11. septembra 1930). Na prvi kuverti se poja­vi tudi naslov Hof Kolonie 10, kraj Terwinselen. Na ulici Kampstraat je bivalo več slovenskih izseljencev.To je bila prava slovenska ulica, kjer je živelo veliko Primorcev, zlasti z Bovškega, ter delavcev iz Trbovelj in Hrastnika ter z območja zahodno od Zasavja. Pra­vih »Kranjcev« je bilo med njimi malo. Kot večina tam živečih rudarjev je tudi Maks delal v zasebnem rudniku Oranje Nassau III, kjer je bil zaposlen kot vajenec kopač (leerlinghouwer). Običajna prva stop­nja za neizučene delavce je bila t. i. sleper, kar izvira iz nemškega Schlepper. To so bili rudarji, ki so skrbeli za odvoz premoga in odpadnega kamenja. Izučeni rudarji so navadno začeli kot leerlinghouwer ali ho­uwer. Maks je bil rudar že v Ameriki, zato je verjetno preskočil stopnjo neizučenega delavca. Na Nizozem­skem se je gospodarska kriza začela leta 1931 (po drugih navedbah tudi 1932), torej z rahlim zamikom v primerjavi s sosednjimi državami. Rudnik Oranje Nassau III je raje zaposloval tujo delovno silo. Dr­žavni rudniki so bili pri zaposlovanju bolj kritični.19 Kljub razmišljanju, da bi odšel na delo v tovarno ali tja, kjer bi bilo delo in delovne razmere lažje, se to vsaj v času ohranjenih Franckinih pisem ne zgodi.V primerjavi z ženo je imel več možnosti, saj je bil rudarski poklic mobilen in časovno vezan na delo v jami, nato pa je bil rudar prost. Marca 1929 je Francka posredno izvedela, da sta se dva sokrajana namenila v Belgijo. Francka je moža okarala, da ji tega ni sporočil.20 Očitno so se rudarji ozirali v Belgijo. Belgijska zgodba kar ni hotela po­tihniti. Iz Domoljuba je izvedela o rudarski nesreči,v kateri naj bi izgubili življenje tudi trije Slovenci.21 Maksa je seznanila z namenom domačina iz Hota­velj, ki se je odpravljal na Nizozemsko. Hvalil je mo­žnost dela (»za deset let«) pri delu na kanalih. Strah pri Francki, da bi se njen mož poškodoval pri delu ali da bi se mu dogodilo kaj hujšega, je bil nenehno prisoten. Poslal ji je fotografijo, na podlagi katere je lahko videla, da je imel težko delo. Denar je bil trdo zaslužen z delom v »jamah«. Važno je bilo, da je bil zdrav in zvest. Iz fotografije je povzela, da je bilo tr­pljenje veliko in da tudi s hrano ni bil zadovoljen.22 Dopisovanje Ni Franckinega pisma, ki se ne bi zaključilo sprošnjo po moževem odgovoru. V primeru ločenostidveh bližnjih oseb prevzamejo pisma vlogo vsakda­njega pogovora o osebnih, družinskih in gospodar­skih zadevah ter temah, ki so bile aktualne za obakorespondenta. Žal je bilo v našem primeru nago­varjanje enostransko, moževe reakcije pa spoznava­mo le posredno. Francka in Maks sta imela dialog,podoben razgovoru za domačo mizo ob nedeljskihpopoldnevih. Ta je bil enosmeren tudi zato, ker seMaksova pisma Francki niso ohranila. Pisna pot jebila edina možnost kontinuirane izmenjave infor­macij, saj sta bila dopisovalca geografsko ločena.Francka je živela na Gorenjskem, Maks pa v časuohranjenih pisem v Herleerheidu na Nizozemskem. 19 Kolegu Franku van Krevlu se zahvaljujem za posredovanje podatkov o rudarju Maksu iz tamkajšnjih arhivov. 20 Zasebna zbirka, 9 – 4. 4. 1929. 21 Zasebna zbirka, 10 – 8. 4. 1929. 22 Zasebna zbirka, 22 – 2. 6. 1929. Pri pismih gre za okrnjeno komunikacijo, saj nikoline morejo zamenjati osebnega stika oziroma pogo­vora kot takega, zlasti še, če sta bila oba akterja manjvešča v pisanju. Franckino pisanje je bilo na ravniljudskošolske izobrazbe, saj so ji težave delali ločila,pisava velikih začetnic in stavčno zaporedje. Kljubtemu moram poudariti, da je bila njena pisava kardobra. Vendar nas v naši zgodbi bolj zanima vsebin­ska plat kot jezikovno-slovnična pravilnost. Gledena njeno pisanje je bila Francka mnogo bolj dejavnain sistematična pri vzdrževanju dopisovanja kot njenmož Maks, če smem sklepati po njenih prizadeva­njih in prošnjah, naj ji redno odpiše. Želela je, da bidobila moževo pismo in nanj odgovorila vsaj enkrattedensko. Hotela je, da ji mož na vsako pismo takojodgovori, kar je bilo blizu dialogu oziroma pogovo­ru. Nekajkrat se je razjezila, ker mu je morala več­krat postaviti isto vprašanje, na katerega ni dobilaodgovora, kar jo je dodatno obremenjevalo, žal pa jije bilo tudi prostora na papirju. Zdi se, da je bil možmanj zgovoren oziroma pišoč, in čeprav ne poznamonjegovih pisem ženi, vemo, da ni bil preveč odzivenna njena pisma. Z redkimi izjemami je pisala s pere­som. Izrabila je vsak prosti del papirja, in sicer tako,da je pripisovala stavke na zgornji, srednji upognjeniali spodnji rob papirja. Običajno je s pisanjem na­polnila eno polo ali polo in pol tako, da je prazendel druge pole odtrgala. Redko se pojavijo dodatki,npr. računi v kuverti ali odstopanja v formatu papir­ja, npr. v primeru obvestila možu o rojstvu otroka.Večkrat omenja, da je pismo pisala zvečer ali ponoči,kar ni presenetljivo, saj je bil dan namenjen delu nakmetiji in vzgoji hčerke ter pozneje negovanju no­vorojenčka. Tako zapiše, da ji je pismo, dolgo poloin pol, vzelo kar dve uri časa. Zanimiva je časovnastran tako pisanja kot branja pisem. Ne verjamem,da si je delala koncepte, saj je varčevala s papirjem.Njena pisma so bili čistopisi z majhnim številom po­pravkov. Zato predvidevam, da jih je pisala neposre­dno, vendar počasi in z razmislekom. Velikokrat sepokaže, da je izgubila nit pripovedi, kar je privedlodo nenadejanih miselnih preskokov in ponovitev vzapisih. V enem od pisem pripiše, da je za pisanjeporabila dve uri.23 Prvo pismo je Francka napisala 1. marca 1929.Poštni žig, 2. marca, nam pove, kdaj je bilo pismo oddano na lokalni pošti. Dotlej je od moža dobila že dve razglednici, ki se nista ohranili, eno iz Ljubljane in drugo iz Münchna, prvo 26. februarja in drugo 28. februarja. Njen Maks ju je poslal s poti na Nizo­zemsko. Zadnje ohranjeno pismo je iz 26. januarja 1930. Kontinuiranost dopisovanja je bila z moževe strani večkrat kršena. Očitno pa je, da zadnje pismo ni kazalo na prekinitev te komunikacije. Skratka,zbirka 61 Franckinih pisem ni popolna. Čeprav ne poznamo moževih pisem, lahko predvidevamo, da je 23 Zasebna zbirka, 8 – 31. 3. 1929. lažje pisala na način odgovarjanja na njegova vpra­šanja. Skratka, vztrajala je na dialogu po pisni poti.Da pričakovanega odgovora ni bilo, se ji je razkrilo v Maksovem pismu, v katerem je trdil, da njenega pisma z dne 28. aprila ni dobil. Zdelo se ji je čudno,da bi se izgubilo, saj ga je osebno oddala, ko se je z avtobusom odpravljala v bližnje mesto in ga je poštar z drugo pošto prinesel na avtobus. Zahtevala je, naj ji pošlje priporočeno pismo in naj se spomni, kako ga je skrbelo, ko je pred odhodom oddajal pismo za Nizozemsko. Moža je večkrat okarala, da ji ni pisal.Prosila ga je, naj ji piše pogosteje. Vedela pa je tudi,da mu ne bi bilo prav, če mu ne bi pisala. Stik z njim je potrebovala, ker ga je ves čas spraševala, kako naj to ali ono uredi. Še vedno pa je dopuščala možnost izgube pisem. Bala se je, da bi pisma prišla v tuje roke. »Prav lepo Te prosim dragi moj Maks! Naredi mi tako kakor sem Ti pisala!«. To je eno od obupanih Francki­nih pisem, ki je posledica tega, da mož ni odgovoril na njena vprašanja, in njenega nosečniškega stanja.24 V naslednjem pismu se mu je opravičila za ostri ton pisanja. Njeno naslednje pismo je bilo bolj umirjeno.Ponavljala je svoje zamisli glede pošiljanja in hkrati izražala žalost, ker ne dobiva njegovih odgovorov. Da bi bila še bolj gotova, je prejšnje pismo poslala eks­pres priporočeno s povratnico, ki jo je dobila nazaj z njegovim podpisom. Prosila ga je, naj ji ne zameri,ker ga je poslala na ta način. Zanj je morala plača­ti (kar) devet dinarjev. Skratka, bilo je dražje, to pa skuša omiliti s tem zapisom: »Kakor mi pišeš pa sedaj že dobro zaslužiš ...«25 V enem od pisem njegove za­ostanke v odgovorih poveže z dejstvom, da je Maks pisma pisal v kuhinji, in zapiše: »... res ni tako lahko pisati v kuhinji, da so tudi ravno tako firbčni kaj pišeš! Kaj pa kader pismo prejmeš ali Ti kaj rečejo kolikokrat ga dobiš! Prosim piši mi to!!!«26 Do zadnjega ohranjenega Franckinega pisma z dne 26. januarja 1930 je bilo izraženega več zado­voljstva nad potekom njunega dopisovanja kot ne,čeprav so bile izrečene tudi kritične besede na račun moževe neodzivnosti. In prav v tem pismu je prišlo do blažjega kratkega stika, saj mu je Francka očitala,da sicer rad dobiva pisma, nanje odgovoriti pa mu je težje. Sklepa, da ji najraje odgovori, ko prejme eno ali dve pismi (»... kaj ne da je res tako?«), in nadaljuje:»No pa le jaz Ti le še zmiraj pišem če le morem, dobim pa tudi rada saj veš, od svojega možička!«27 Ker so bila Franckina pisma osebna, mu v primeru zapisov (go­voric) iz njenega domačega okolja nekajkrat zabiča,naj molči o tem, kar mu piše. Včasih se obregne ob to, da marsikatero novico z Nizozemske izve od so­sedov in ne od njega. Očitno je bila lokalna trgovina središče novic in opravljanj. Poudarila je, da bi mu 24 Zasebna zbirka, 21 – 31. 5. 1929. 25 Zasebna zbirka, 35 – 27. 7. 1929. 26 Zasebna zbirka, 54 – 26. 11. 1929. 27 Zasebna zbirka, 61 – 26. 1. 1930. lahko napisala še marsikaj o tem, kar se je dogajalo v domačem okolju, ni pa bila prepričana, ali bi mu bilo to prav; poudarila pa je, da je to delala iz zaupanja in ljubezni do njega. Rada bi se prek pisem večkrat pogovorila z njim, četudi bi imela stroške.28 V hiši se je počutila osamljeno. Takoj ob njegovem odhodu je popisala občutek praznine v hiši in svojo nespečnost zaradi njegove odsotnosti. Osamljenost je večkrat povezala z zimskimi razmerami, sneženjem in burjo. ( Vreme je bilo v kmečkem okolju pomem­ben dejavnik in predmet razgovora z možem.) Za­tem ga je povprašala po vremenu na Nizozemskem z upanjem, da je boljše. Nato ga je prosila, naj ji večkrat piše, da bi ji bilo lažje.29 Francka velikokrat uporablja besedico dolgčas, in sicer v več pomenih, dejanskem,pri pogrešanju moževe bližine in na način negativne­ga pogleda, npr. saj vem, da me ti gotovo ne pogrešaš,mogoče le hčerko. V vseh pismih ga v začetnem delu lepo pozdravlja tudi v imenu hčerke Emice, občasno tudi očeta. Izrazi topline se kažejo v njenih željah,da ga pismo najde pri najboljši volji in pri zdravju.Želi mu srečo pri delu in mu pošilja poljube. Hkra­ti se zahvaljuje za njegova pisma ter poslane poljube in pozdrave. Sledi zagotovilo, da je težko pričakovala njegovo drago in ljubo ji pismo, kar je posledica nje­gove že omenjene slabe odzivnosti na njena pisma.Opozori ga tudi na obletnico njegove enomesečne odsotnosti, »zato sem ti namenila pisati en par vrstic«. Iz njenih pozdravov se marsikdaj kažeta globoka lju­bezen in radoživost, ko npr. zapiše, da ga »srčkano lepo pozdravlja«. Nov del pisma večinoma začne z bese­dami »Dragi moj, ljubi mož Maks!«. Tudi pisemsko slovo je polno topline, iskrenih pozdravov in gorkih poljubov ter izrazov ljubezni ljubeče in zveste žene ter hčerke Emice, ki ga ne more pozabiti. Po rojstvu Lojzka tem pozdravom priključi še njega. Skoraj ve­dno mu pošilja tudi očetove pozdrave. V času, ko ji ni redno odgovarjal, je tako v uvodnem kot zaključnem pozdravnem delu mogoče opaziti nekoliko očitajoči ton. Ko ji za božične praznike 1929 ni poslal pisma,se razhudi: »Dragi moj ljubi mož Maks. Predno Ti kaj pišem Te prav lepo pozdravim in poljubim in kakor tudi tamala dva otročička in oče. Nadalje Te uprašam. Kako da mi ne daš nobenega odgovora na moja pisma ... Jaz ne vem zakaj ali si pa mogoče kaj hud name? Da mi zato neč ne pišeš ali kaj je za en vzrok. Maks piši mi le kaj je? Jaz sem bila zelo žalostna ker skozi vse praznike nisem nič prejela nobenega voščila ne za novo leto nič ali misliš nas zapustiti ali kaj?«30 Božične praznike, ki so bili zanjo izredno dolgi,je preživela na peči.31 Tudi nad očetom se pritožuje,ker je rad pogledal v kozarec. Po običajnih pozdra­vih ga ponovno prosi, naj ji takoj odgovori, in za­ 28 Zasebna zbirka, 87 – 31. 3. 1929. 29 Zasebna zbirka, 2 – 7. 3. 1929. 30 Zasebna zbirka, 60 – 5. 1. 1930. 31 Zasebna zbirka, 59 – 27. 12. 1929. ključi: »Tvoja vedno zvesta ženka Fanika«. V večini pisem hrepeni po njem in mu zagotavlja, da živi zasein za svoje otroke ter da je večinoma po cele dnevedoma. Takrat ji postane dolgčas po možu, kar izrazi z besedami: »... veliko jih gre mimo, mojga pa ni odnikoder! Res je tako da je takole človek čisto osamljen,samo pomagat si ne morem, bo že kdaj drugače, kaj neMaks!«32 Včasih potarna nad otroki in osamelostjodoma ter mu pravi, da je njemu bolje, saj ima deloin druščino. Praznino je čutila zlasti med prazniki, npr. ob sv. Jožefu in ob veliki noči.33 V drugi polovici aprila ponovi vprašanje, kako preživlja nedelje, saj je bilo njej ob nedeljah in praznikih zelo prazno v hiši in kar solze so ji zalile oči, ko je poslušala svojo hčer, ki je spraševala po očetu.34 32 Zasebna zbirka, 42 – 2. 9. 1929. 33 Zasebna zbirka, 7 – 25. 3. 1929. 34 Zasebna zbirka, 12 – 19. 4. 1929. Utrinki iz Maksovega življenja na Nizozemskem Iz Franckinih pisnih odgovorov možu lahko predvidimo njegova vprašanja oziroma opisovanje razmer v novem življenjskem in delovnem okolju.Po njenih pismih je bil njegov prvi postanek v Ter­winselenu (Limburg), Hof kolonie 70, nedvomno pri bližnjih sorodnikih oziroma znancih. Kot redoljubna žena ga je vprašala, ali je vse, kar je odnesel s seboj,tudi prinesel. Ugotavljala je, da je srečno prišel in zanimalo jo je, kam bo odšel in ali tam živijo tudi Slovenci.35 (Dejansko se je kmalu odpravil v Heer­lerheide, kjer je do konca leta 1929 bival na naslovu Kampstraat 37.) Sredi marca mu je pisala, da ljudje doma zelo težko čakajo novic o tem, ali je dobil delo in ali bo lahko obstal, kjer je. To je Francki deloma godilo, na drugi strani pa je bila nejevoljna zaradi pritiskov lju­di nanjo, ker jim je morala nenehno pripovedovati o Maksovem življenju na Nizozemskem.36 Ob začetku moževega bivanja na Nizozemskem je Francko zani­mala njegova nastanitev ter novice o tam živečih in njej znanih sorodnikih, prijateljih, znancih in pred­vsem sovaščanih. Še več, niso je zanimali le znanci na Nizozemskem, ampak tudi njihovo bivanje v Belgiji in Franciji. Tako je moža za enega izmed njih spra­ševala, ali misli še naprej odrajžat v Francijo in ali je tam res bolje.37 Možu se je zahvalila za dobro opisane razmere, posebej pa jo je prevzel strogi red, ki je ve­ljal na Nizozemskem. (To je verjetno veljalo tako za rudarski red kot tudi za urejenost okolja ter moralne­ga in verskega obnašanja.) Selitve znancev so v njej sprožale vprašanja, zakaj mislijo nekateri iti drugam.Jim tam ni ugajalo ali pa morda zaradi premajhnega zaslužka? Konkretno je imela v mislih Janeza P., ki je bil z Maksom in za katerega se je spraševala, kaj ga »... žene le naprej v svet«. Zanimalo jo je, kako je bilo v jami, ali je bila mokra ali suha. Ali so tam kopali pre­mog ali kako drugo rudo? Kakšen je bil tamkajšnji jezik? Ali je bil bolj nemški? In nato naredi preskok na govorico, da je moral Maks za odhod plačati kav­cijo v višini štirideset tisoč (verjetno dinarjev), kar je imela za laž oziroma izmišljotino. (Beseda govorica kot pogovorni jezik jo je nedvomno spomnila na go­vorico kot opravljanje.)38 Prvi koraki v novem okolju so bili težavni. Sredi marca 1929 je Francka tolažila moža, ki ji je pisal o (verjetno težkem) jamskem delu in nerazumevanju jezika. Prepričevala ga je, naj malo potrpi, kljub temu,da je bil v nenehni nevarnosti, in se pri tem zbala, kaj bodo rekli ljudje, če se bo vrnil po kratkem času do­mov. (Kasneje je iz pripovedi sovaščanke izvedela, da se je hotel vrniti domov že takoj po prihodu oziroma 35 Zasebna zbirka, 2 – 7. 3. 1929. 36 Zasebna zbirka, 5 – 16. 3. 1929. 37 Zasebna zbirka, 2 – 7. 3. 1929. 38 Zasebna zbirka, 3 – 7. 3. 1929. že po petih dneh bivanja na Nizozemskem. Razjezilo jo je, da je to izvedela po tej poti. Svetovala mu je,naj se čim manj druži z znanci iz domačega okolja.Vendar se je novica o tem razvedela, kar Francki ni bilo po volji.) Pozitivni odziv naj bi bila plača. Francka je na­redila primerjavo s Trbovljami, kjer bi zaslužil malo.Vedela je, da so bili trboveljski rudarji siromašni in da so imeli prenizko plačo; kot piko na i prigovarjanja možu je dodala, da sta imela kar visok dolg, čeprav je varčevala. Zbala se je, da bi ga ne mogla odplačati.Strah jo je bilo, da bi se mu v jami kaj zgodilo. To jo je morilo celo ponoči. Svetovala mu je, naj zmoli kakšen očenaš in čaščeno Marijo, čeprav je vedela, da na Nizozemskem ne hodi k nedeljski maši. Zanimalo jo je, kaj sploh počne ob nedeljah, kakšno vero ima­jo na Nizozemskem in ali so tamkajšnji ljudje bolj gosposki.39 Ko mu je pisala o obdelovanju zemlje, je mimogrede omenila, da bo vse obdelala in bo poleg ovsa posadila tudi koruzo, in sicer v upanju, da se bo že tega leta vrnil domov. Kaj je hotela povedati? Kriza pri možu se ni umirila, saj slab mesec dni od odhoda ni bilo veliko časa. Ponovno ji je pisal o ne­varnosti dela v jami zaradi plina in nizkega stropa v rovih. Večkrat mu je pisala, naj nekaj zasluži in nato pride domov, saj ni bilo vredno, »da bi tam življenje vagal pa matral«. Da bi le poplačala dolg in prihranila nekaj denarja ter si kupila kravo.40 Strah jo je bilo, ker je delal v globokih jamah. Ob tem se je vprašala, kaj bi bilo, če bi ostala sama z otroki. Na začetku aprila ji je pisal, da bo prišel domov čez leto. (Verjetno je mislil v tistem letu.) To odločitev je prepustila njemu. Maks ji je pisal o eksploziji v enem od rudnikov v Belgiji, kjer so izgubili življenje trije Slovenci. Franc­ka mu je odgovorila, da je o tem brala v Domoljubu. Strah in groza jo je ob takih novicah. Dejansko je v rudniški eksploziji na velikonočno soboto, 2. aprila, v Zwartberg-Vaterscheiju življenje izgubilo osem slo­venskih rudarjev, od tega kar šest oženjenih. Pogreba se je udeležilo okrog 10.000 ljudi, družine ponesre­čencev pa je obiskala belgijska kraljica.41 Francko je skrbelo, o možu je razmišljala podneviin ponoči. Bala se je, da se bo ponesrečil.42 Obenem večkrat omeni, da doma ne bi nič zaslužil. V ozad­ju je mogoče čutiti njeno željo, da bi ostal na Nizo­zemskem, če bo le pri zdravju in če razmere ne bodoslabše. Prosila ga je, da ji o tem piše, saj je tako željnanovic, zlasti ob nedeljah in praznikih. Ob novici, da gaboli noga, se je zbala, da se je poškodoval v jami. Za­tarnala je, kaj bi ona doma z otroki, »ko bi ata ne imeli«. Odhod posameznika v svet je pri številnih so­rodnikih in znancih vzbudil upanje in željo, da biodšli za njim. Pri tem so računali na Maksa. Komaj 39 Zasebna zbirka, 5 – 16. 3. 1929. 40 Zasebna zbirka 6 – 21. 3. 1929. 41 HDA, IK, škatla 566. 42 Zasebna zbirka, 10 – 8. 4. 1929. je odšel, so se nekateri že zanimali za to, da bi jimpripravil prihod na Nizozemsko. Že v svojem prvempismu se je Francka razhudila nad domačinom C., kije junija načrtoval selitev na Nizozemsko, pri čemerje izrazil željo, da bi Maks organiziral njegov odhod,čeprav je sam komaj prišel tja. Že v naslednjem pi­smu mu je sporočila, da je C. povsod pripovedoval,da mu bo Maks pripravil odhod. Sredi marca 1929je v Domoljubu prebrala, da izseljevanje na Nizo­zemsko ni bilo več mogoče, ker naj bi prednost pripridobivanju dela imeli sosednji Nemci, in sicer za­radi velike brezposelnosti v Nemčiji. Sedaj se ne bosmelo izdajati potnih listov, je menila Francka, razenče bo nizozemski konzul izstavil potrdilo, da imadoločena oseba delo in zaslužek. To ji je prišlo prav,saj so jo nenehno nagovarjali, naj mu piše, da jim po­maga. Francka je želela sebe in Maksa zaščititi predpritiski domačega okolja ter tistih, ki so želeli oditiza njim in so pri tem pričakovali njegovo pomoč. Iznadaljnjih pisem je jasno, da se je ta interes moč­no povečal in da je Nizozemska postala obljubljenadežela. V drugem delu istega pisma je ponovila, daštevilni težko čakajo, kaj bo pisal o možnostih delana Nizozemskem. Kaže, da je bilo zanimanje za od­hod veliko.43 S pomočjo moža je želela preveriti različne govo­rice v domačem okolju o znanih ljudeh na Nizozem­skem in o njihovem ravnanju. Zlasti so jo zanimale selitve ljudi, in to ne samo v Belgijo in Francijo, am­pak celo v Kanado, kar se je ponovilo v več pismih aprila in maja leta 1929. Možnost zaslužka ni bila samo v rudnikih, temveč tudi pri gradnji kanalov na Nizozemskem, je Francka ponavljala moževe besede.Omenjena dela so se začela spomladi in delavec je ob osemurnem delavniku zaslužil 4 guldne na uro.44 Moža še sprašuje, zakaj ji ne piše o tem, da se je ta in ta preselil v Belgijo, da je ta in ta ženi poslal kartico iz Belgije, na podlagi katere je sklepala, da je šel po­gledat, kako je tam z delom. Kot da bi hotela Maksa spodbuditi, da tudi sam postane bolj mobilen. Obču­tek dobimo, da je bila zelo radovedna in da je hkrati pazila, da ji ne bi ušlo kaj, kar bi Maksu lahko škodilo ali koristilo. Maksov brat ji je ob izročitvi dednega deleža po materi omenil, da ga je Maks vabil na Ni­zozemsko in mu celo poslal garancijsko pismo. Bila je presenečena, ker ji mož tega ni povedal. Ko ga je vprašala, ali kaj piše svojim domačim, ji je odgovarjal,da ne. Čudila se je, da ji tega ni omenil, čeprav bi temu ne nasprotovala. Vseeno bi ji bilo, če bi tudi brat odšel k njemu. Prepričana pa je bila, da ne bi odšel, saj je imel bolehno ženo. V kakšnem kontekstu je Maks pisal Francki, da bo prišel domov za mlatiča v času, ko bo zrel oves, ni jasno. Ona mu je zagotavljala, da ga je veliko posadila.V rahli zadregi mu je odgovorila, da bi to rada doži­ 43 Zasebna zbirka, 5 – 16. 3. 1929. 44 Zasebna zbirka, 13 – 22. 4. 1929. Razglednica, ki jo je poslala Francka možu Maksu na Nizozemsko, oktober 1929 (zasebna zbirka). vela, vendar bo pač sam presodil, kako mu bo kazalo,saj »za naprej še človek ne ve, kako mu pride«. Odzvala se je na Maksovo misel o zapravljivosti pri izseljencih v okolju, kjer je živel. Menila je, da ne bi bilo vredno,da bi izpostavljal življenje in trud za to, da bi nato vse dal za luksuz (z drugimi besedami, vse zapravil). Ne­kateri iz Maksovega kroga so bili zapravljivi. Možu je zatrdila, da ve, da je revež, ker je sam v tujini, kjer nima take postrežbe kot doma. Je pa zato njena skrb zanj večja, da bi le ostal »živ in zdrav od dela«, da se ne bi ponesrečil. »Bog te varuj povsod koder boš hodil,«je zapisala. Na srečo je imel domačijo, kamor se lah­ko zateče, nimajo pa je tisti, ki vse zapravijo. Če nič ne privarčuješ (prišparaš), si revež na stare dni. Možu svetuje, naj ne posoja denarja temu ali onemu kolegu,ker mu ga ne bo vrnil. Zadovoljna je bila, ko se je vrnil na delo v jamo,ker bi imel v času odsotnosti plačane šihte po 4 gul­dne (88,80 din) na dan. Tako bo že nekako preživel,je menila, če le ne bo čutil prevelikih bolečin. Francka se je ponovno zbala, da bi družina ostala brez očeta.Verjela je, da so bile tam kuhinje mrzle, zlasti podi iz betona (cementa), o čemer ji je pisal. Njej bi bilo »... teško dom pustiti in hoditi v tuje kraje ker človeka ni no­benega takega da bi mu bilo za dati [dom!] iz rok, in še vse se uniči in razpade in vse orodje se raznese in zgubi.Je res tako težavno da ni tako zapustiti dom ker sva ga komaj malo nared djala.«45 Da jo ves čas skrbi, ali je še živ, je njena ponavljajoča se misel. Njeno pismo je obupna prošnja, naj ji piše, zato je razumljiva misel: »Saj kadar mene ne bo ne boš imel nikogar da bi imel tako skrb zate, četudi imaš oziroma boš imel otroke!« Očitno ji je Maks pisal, da tudi na Nizozemskem ni težko samo delo, temveč tudi zaslužek ni bil zlah­ka pridobljen. Francka mu je odgovorila, da so tudi kmečka dela težka in da ga tam ne čaka toliko hude­ga kot njo, da on odsluži ure, nato pa je prost. Tega si ona ne more privoščiti.46 Gre za primerjanje dela na kmetiji in v rudniku. Konec julija ji je pisal o dobrem zaslužku, veliko boljšem kot doma. Zapisal je tudi, da bi odšel v Belgijo, če bi znal francosko; tam bi bilo boljše, ker je bila hrana cenejša in ker bi lažje živel.Ker ni znal tujega jezika, mu je Francka svetovala, da ostane tam, kjer je. Ponovno ji je pisal, da bo skušal oditi drugam. Francka mu je odgovorila, naj se sam odloči. Predlagala mu je, naj, če je v državnih rudnikih večji red, delo poskusi dobiti v njih, če mu v zasebnih 45 Zasebna zbirka, 15 – 4. 4. 1929. 46 Zasebna zbirka, 24 – 16. 6. 1929. rudnikih ni všeč.47 V začetku avgusta ji Maks piše,da v jami trpi. Načrtuje, da se bo spomladi zaposlil v tovarni (fabriki). Delo bi bilo boljše kot v jami, kjer je bilo veliko nevarnosti. Do takrat, je menila Francka,bo že bolje razumel tudi jezik. Konec avgusta ji je Maks pisal o zaščiti rudarjev. Presenečena je bila, da je »zelo fain vrejeno tam v Holland za Rudarje«, vsaj v primeru smrti (če jih pobije) in nezgod (potolče), saj je rudniška družba plačala stroške ter v primeru smrti in nezgode skrbela za ženo in otroke. Zagotavljala pa mu je, da ji ni vseeno. Bala se je zanj, čeprav je bilo za vse dobro poskrbljeno. »Čega zgubim tukaj ni nikjer ga več ni takga kakor je moj Maks!« še zatrdi Francka v pismu.48 Komentira še Maksove trditve o slabi hrani,ki je povrh tega draga kot tudi vsa druga oskrba. Ve,da ne bo zapravljal, kar pa mora plačati, pač mora plačati. Piše ji, da imajo nizozemske krave veliko mleka in jih pasejo na prostem. Zanima jo, kako jih oskrbujejo (rihtajo) in koliko stane liter mleka. Zado­voljna je, da je Maks zdrav in zvest. Vedela je, da ima dobro in veliko hrane, čeprav ji je pisal, da je slaba in postana. Francka se razpiše o tem, da drugih, tujih ljudi ne skrbi za človeka tako kot domače. Tuje ljudi zanima samo plačilo. Zato se mnogi ženijo, da imajo vsaj hrano. Mož ji piše, naj pride spomladi, da bi mu kuhala. Sama ne ve, kaj storiti, ker ji je včasih govoril,da ni za v svet. Zatrjuje, da ne zna kuhati, kot kuhajo po svetu. A njemu bi že skuhala, pa še f rišno bi bilo. In kava tudi ne bi bila pogreta, zato zaključi: »... mo­goče pa res pridem če bom mogla doma vse skomendirat da bi blo za pustiti, če bi bil ti kontent«.49 »Če imaš kaj več denarja te prosim pošlji ga mi.« Med pomembnejšimi razlogi za odhod posame­znikov na delo v tujino je bila želja, da bi tam več zaslužili. To velja zlasti za poklicne migrante. Tudi v našem primeru se potrjuje teza številnih zgodovinar­jev selitev, da so ljudje v največji meri odhajali v tuji­no zaradi boljšega (višjega) plačila za delo. Rudarsko delo je primerljivo – ne glede na različnost delovnih pogojev – zaradi razvejanosti del in s tem tudi plačil.Ko Francka moža poziva k potrpežljivosti v novem okolju, ga spomni na slabe zaslužke trboveljskih ru­darjev. Zato mu svetuje, naj kljub težkemu delu in neznanju jezika vztraja na Nizozemskem.50 Po do­brih dveh mesecih ji je že pisal, da se mu tam dopade in da je le v jamah.51 Predvidoma je bil Maks vsaj na začetku t. i. učni kopač, ki je zaslužil 5,13 guldna,tj. okrog 114 dinarjev na dan (šiht). To je bila naj­brž zgornja meja, saj je bil lahko zaslužek tudi nižji.Upoštevani niso bili odtegljaji, npr. zavarovanje, po­kojninski sklad ipd. Leta 1927 je bila povprečna pla­ 47 Zasebna zbirka, 36 – 31. 7. 1929. 48 Zasebna zbirka, 41 – 29. 8. 1929. 49 Zasebna zbirka, 52 – 12. 11. 1929. 50 Zasebna zbirka, 4 – 2. 3. 1929. 51 Zasebna zbirka, 20 – 26. 5. 1929. ča rudarja v Sloveniji 48,06 din za kopača in vozača,45,31 din za odraslega jamskega delavca, 26,37 din za mladega jamskega delavca ter 44,99 din in 24,96 din za delavko.52 Razlika med plačami v Sloveniji in na Nizozemskem je bila že na prvi pogled velika. Francka je v pismih večkrat omenjala, da je lahko Maks s svojim delom nekaj zaslužil, česar ona ni mo­gla, ker so bili doma zaslužki za enako delo nižji kot v tujini. Še več, nekajkrat primerja njegovo delo, ki prinaša zaslužek, s svojim kmečkim delom na zemlji,ki je zahtevalo strošek v obdelovalnem obdobju in omogočalo negotov denarni prihodek v času prodaje pridelkov. Marca 1929 je večkrat omenjala denar­no krizo na kmetih, ko so se cene, npr. krompirja,povišale, krme in živine pa padale.53 Zato je prodala konja s komatom tako, da je komat prodala pose­bej.54 Zvitega kupčevanja je bila vešča tudi Francka.Za primerjavo: v začetku aprila je ugotavljala, da so cene krav zelo visoke, saj so stale od 3.000 do 4.000 din.55 Krma je bila draga, zima pa je kar trajala, zato je kravo prodala. Omenjala je, da je bilo konja težko prodati, ker so bili kupci na splošno nezaupljivi gle­de njegovega stanja, medtem ko je bilo s kravo lažje.Francka je razmišljala o dékli za pomoč na kmeti­ji, vendar je večkrat ugotavljala, da se jo težko dobi,hkrati pa je plačilo zanjo previsoko. Marca večkrat navede plače dekel, tj. okrog 3.000 din na leto. Sama bi bila zanjo pripravljena plačati do 2.300 din na leto. Iz ženinih pisem vidimo, da je bilo Maksovo za­četno bivanje razpeto med dilemo: ostati ali se vrnitidomov. Tudi Francka je kolebala med željo, da Maksvztraja (prav zaradi zaslužka) oziroma se vrne domov.Velikokrat poudari, da imata dolg, ki ga morata od­plačati, in to kljub njenemu varčevanju ter prodajikmetijskih pridelkov, lesa in nenazadnje zgoraj ome­njenega konja. Po natančno enem mesecu ločitve inšestih pismih možu je prvič napisala, da ji bo težko,če ne bo dobila njegove denarne pošiljke, ki jo je pri­čakovala v času velikonočnih praznikov. Zapiše, da jije denar obljubil, v naslednjem pismu pa sporočil, daji ne bo poslal nič. Vendar je prav na dan, ko mu jepisala, 25. marca, Maks nakazal 30 guldnov, ki so jihna pošti izplačali šele 5. aprila, in sicer v višini 668din. Denar je bil poslan prek Gospodarske banke vLjubljani in njene pošte v kraju bivanja. Francka se jepritožila nad počasnostjo postopka. V tem času si jeod očeta izposodila 100 din, potrdila pa je, da je pre­jela 30 din, ki ji jih je mož poslal v pismu. Ob tem muje namignila, naj v pismo kdaj le priloži kakšen gul­den, da bo vedela, kakšen je nizozemski denar. Prosilaga je, naj ji pošlje še kaj denarja.56 Prošnje za denarje večkrat ponovila, poudarila pa je, da je bila varčna.Sporočila mu je, da ni dobila »enega kovača«, ki ji ga 52 Uratnik, Gospodarska in socialna statistika, str. 156. 53 Zasebna zbirka, 2 – 7. 3. 1929. 54 Zasebna zbirka, 4 – 12. 3. 1929. 55 Zasebna zbirka, 9 – 4. 4. 1929. 56 Zasebna zbirka, 8 – 31. 3. 1929. je poslal v pismu, pričakovala pa je v njegovem pismuomenjenih 60 guldnov. Želela je, da ji točno napiše,kdaj je denar oddal in kdaj bo dobila njegovo pismo.57 22. aprila je prejela 60 guldnov oziroma 1.345 din, nepa tudi že omenjenega »kovača«. Ob tem mu zapišecelo zgodbo o krajah denarja iz pisem. Denar bo po­rabila za trenutne potrebe (drva) in poplačilo dolga,mu je še zapisala.58 Dolg jo je težil, zato je moža vpra­šala, ali je maja 1928 plačal obresti za dolg pri P. v do-mačem kraju in koliko bi morala plačati za eno leto.Rada bi plačala še nekaj glavnice, ker bi se rada rešiladolga. In ko ji bo še poslal denar, zapiše Francka, boposkrbela, da se bo dolg zmanjšal.59 (Da zadolženostv tistem času ni bila izjema, nam dokazuje zgodba A.,ki je bila tako obremenjena z obrestmi, da bosta z mo­žem morala prodati hišo. A. je Francko vprašala, ali jije mož že veliko poslal. Zvito ji je odgovorila, da ji ve­liko še ni mogel, saj je komaj prišel na Nizozemsko.)Maksu je zabičala, naj o poslanem denarju molči, sajše njen oče ni vedel, koliko ji je poslal; »kar tiho sem«, je še zaključila. Ker ni dobila Maksovega odgovoraglede dolga pri P., je plačala 60 din za obresti in 1.000din za dolg. Ostal jima je še dolg v višini 2.000 din.Moža je seznanila, da je dobila 1.500 din za seno inslamo, 1.750 din je porabila za nakup blaga, k temupa je dodala 1.000 din, ker je kupila dve klaftri drv(še v gozdu) za 425 din – vse leto jo bodo drva stala750 din –, tako da ji je ostalo le 500 din. Dobila boše 100 din za slamo. Tudi delavci so jo drago stali.Sicer pa varčuje. Šivilja bo prišla po binkoštih, zatomoža prosi, naj ji še kaj pošlje, ker bo potrebovala zamojškro in drvarja. »Zmiraj imam stroške, sedaj domanimam več za prodati kakor kakšno jajce saj to je malen­kost kaj ne?«60 Prošnje za denar so si kar sledile. Imelabo stroške za drvarja, tj. okrog 1.000 din (vključnos hrano in izdelavo butar). Za 200 kg krompirja jedobila 300 din, od novega leta pa je prodala za 630din jajc. Zapisala je, da je, kljub temu, da varčuje, ževse porabila.61 Njene prošnje so bile le uslišane, saj jije mož poslal 1.230 din, ki jih je dobila 18. maja. Zveseljem je pisala, da ji je denar prav prišel, hkrati pamu je omenila, da bo kupila novo vodno sesalko, kerji je bilo zelo težko nositi vodo s studenca, zlasti spri­čo njenega pričakovanja otroka.62 Sesalko je naročilav veletrgovini z železnino in poljedelskimi orodji Fr.Stupica v Ljubljani, zanjo pa je plačala 565 din. V pi­smo Maksu je priložila račun kot dokaz, da ne »laže«. Občutek je imela, da sesalka ni bila poceni, vendar jeni vrnila, ker jo je potrebovala. Zadovoljna je bila znovo pridobitvijo, da ljudje ne bodo rekli, da manjkagospodar pri hiši. V pripisu omenja, da je Maks zaslu­žil že nekoliko več, kar je bila bolj potrditev kot vpra­ 57 Zasebna zbirka, 12 – 19. 4. 1929. 58 Zasebna zbirka, 13 – 22. 4. 1929. 59 Zasebna zbirka, 14 – 28. 4. 1929. 60 Zasebna zbirka, 16 – 12. 5. 1929. 61 Zasebna zbirka, 17 – 15. 5. 1929. 62 Zasebna zbirka, 18 – 18. 5. 1929. šanje. Za obleko je kupila temno modro blago za 100din. Sebi in hčerki Emici bo sešila spodnja oblačila, dabosta imeli nekaj za silo. V pripisu je Francka zapisala,da Maks zasluži že nekoliko več kot maja, ko ji je pisal o tem. V pismu z dne 2. junija je Francka v pripisuzapisala: »Dragi Maks! Kadar boš kaj denarje poslal lepošlji še očetu enih 100 Din zdaj ko je košnja.« Francka je ponovila Maksovo obljubo, da ji bo poslal 1.000din, kar zanjo ni bilo veliko, saj kosci in njihova hrananiso bili poceni, sama pa je bila pred porodom, je šepoudarila. Navrgla je še, da ji nekaj sto din kar spolziskozi prste. Plačati bo morala deklo za pomoč. Moževnasvet, da bi šla na porod v bolnico, je odklanjala, kerto stane, pa tudi s košnjo ima opraviti. Omenila je, danima več denarja in da si ga težko sposodi, potrebujepa ga vsak dan. Če bi imela vsaj 2.000 din, bi nekakošlo. Prosi ga, da sme kupiti 30 litrov vina zase, Johanoin kosce. In otrok je bil tudi na poti. Le za denar botrda, je še poudarila. »Saj mislim da mi ne boš odrekelker sem z Johano že govorila zato!« še zapiše. Johani jebila dolžna za 30 kg moke v višini 127 din. Razpiše se,da če ima človek zemljo, nima ne miru in ne počitka,dela je vseskozi dovolj, delavci hočejo dobro hrano indobro plačo, poleg tega pa jih še težko dobiš. Tega letaje veliko delala na tem. »Tako da Ti, jaz prav vse od­krito vse pišem kako gospodarim da boš vedel jast dolga nebom nič naredila.« V zaključku pisma ga je zaprosila,naj ji pošlje nekaj, »kar imaš več denarja«.63 Njene tožbe glede denarja so se nadaljevale. Možu je pisala, da je v stiski z denarjem. Oče ji je posodil 100 din, pri Johani je vzela 30 kg moke za 127 din in skupaj z njo kupila 58 litrov vina, vsaka po 29 litrov.Plačali sta 7 oziroma 8 din za liter, z vsemi stroški 234 din. Plačala ga bo, ko bo od njega dobila denar,ki ji ga je že poslal. Dolga je imela za 451 din. Plačati je morala kosce in grabljice za tedensko delo. Misel na prodajo dela sena je opustila, ker ni imelo cene.Plačati je morala tudi postrežnico. Skrbelo jo je, kako bo zmogla. Precej poberejo loni, sto din, in povrh še hrana. Prosi ga, da ji čim prej pošlje denar. Da bi šla rodit v bolnico, še pomislila ni. Sram bi jo bilo, če bi se še bolj zadolžila.64 Potrjuje prejem 1.230 din; od tega je dala oče­tu 100 din in vrnila 100 din, ki mu jih je bila dol­žna. Tako je lahko Johani plačala za vino (234 din) in moko (127 din). Za vse skupaj je dala 461 din.To mu je poročala zato, da bo vedel, kam daje denar.Zanimalo jo je tudi, ali bo kaj podedoval po umrli materi.65 Potrjuje prejem 25 guldnov, tj. 555 din, ki jih je prejela 30. junija. Jožetu je plačala za konjsko vprego v času košnje in za mleko, tako ji je ostalo še 1.100 din, ki ji jih je poslal Maks. Prodala je tudi (verjetno Maksovo) kolo za 200 din, čeprav je hote­la zanj dobiti 300 din. Opozarjala je, da varčuje in 63 Zasebna zbirka, 24 – 16. 6. 1929. 64 Zasebna zbirka, 25 – 21. 6. 1929. 65 Zasebna zbirka, 27 – 25. 6. 1929. mu ne prikriva denarnih zadev, hkrati ga je prosila za sodelovanje pri denarnih odločitvah.66 Po smrti Maksove matere je dobila dediščino v višini 2.000 din. Maksa je prosila, naj odloči, ali naj z njo odplača celoten dolg, in naj ji pošlje kaj za vsakdanjo rabo. To je bil čas, ko je Maks pisemsko obmolknil.67 Med 16. in 19. julijem je po dolgem času prejelamoževo pismo. Hudovala se je, da ji je babica pre­več računala za porod (300 din). Mož jo je spraševal,koliko denarja je porabila »v tem času«. Francka jeodgovorila, da je 700 din porabila za poplačilo, zapomoč dekletu pa je odštela 170 din (za deset dni).Pisal ji je, da je poslal 50 guldnov, ki jih še ni dobila.Glede dediščine po materi Maksa prosi, naj ji pove,kaj naj naredi s tem denarjem. Vprašala ga je, ali ji boposlal kaj denarja, da bo konec meseca (julija) lahkoplačala mleko. Julija je od Maksa dobila 1.117 din.V nedeljo bo plačala dolg P. v višini 2.000 din. Kajnaj naredi z dokumentom (pismom), ki ga bo dobilaod upnika P., ga je še vprašala. Francka je zapisala,da je delež dediščine po materi veliko pripomogel kboljšemu denarnemu stanju, saj sama ni mogla ničprivarčevati.68 Sporoča, da je plačala dolg pri P. in 25din za trimesečne obresti. Prosila ga je za mnenje,ali je dolg odplačala pravilno, zlasti zadnje obresti.Od moža je zahtevala, da ji pošlje potrdilo o plačiludolga. 16. avgusta ji je poslal 47,5 guldna (1.054 din)in 3 ameriške dolarje, od katerih je enega po moževiželji dala očetu.69 Konec septembra je prejela goldi­narčke (35 guldnov). Porabila jih bo za zobozdravni­ka, ki naj bi jo stal več kot 500 din. Poslani niso biliprek banke, zato je zanje dobila le 770 din. Maksa jezanimalo, za koliko so bili zamenjani v dinarje. Od­govorila mu je, da je dobila 22,20 din za en gulden.Potarnala je nad vedno nižjimi cenami, kar je slaboza kmete. Vse je kazalo na njeno skrbno vodenje fi­nančnih zadev. Mož jo je nedvomno ponovno povprašal glede porabe denarja, zato mu je kar malce jezno odvrnila:»Dragi Maks! Dobro si vedel kaj ne? Zakaj bom nucala denar zato si mi ga poslal ...« Plačala je zavarovalnino (162 din), mleko in konjsko vprego (260 din), hče­rine čevlje (50 din) in delavko (50 din). Vse skupaj torej znese 522 din. Poleg tega je morala kupiti ple­nice (66 din) in suknjico za hčerko, »... pa jih je spet sto«. Ostalo ji je še 200 din. Moža je vprašala, ali sme prodati kotel za kuhanje žganja. Na koncu je omeni­la, da davka za leto 1929 še ni plačala, ker še ni dobila položnice. V pismu z dne 15. oktobra ga je obvestila,da je plačala davke v višini 94 din, do konca leta naj bi bilo potrebno še manjše doplačilo: verjela je, da manj kot prejšnje leto. Sredi oktobra je prejela denar v znesku 1.568 din. 66 Zasebna zbirka, 28 – 30. 6. 1929. 67 Zasebna zbirka, 32 – 16. 7. 1929. 68 Zasebna zbirka, 35 – 27. 7. 1929. 69 Zasebna zbirka, 39 – 16. 8. 1929. »Veliko si mi poslal, mi bode ravno prav prišlo,« mu jeodgovorila. V načrtu je imela nakupe v bližnjem me­stu. Že pred tem je kupila svetlo modro blago po150 din za meter, kar jo bo stalo okrog 500 din (»... ga bodem imela kadar pridem v Holland ...«).70 Dala si je popraviti zobe, kar jo je stalo 800 din. V bližnjemmestu si je kupila novo jopo (170 din), prav tako zahčerko in sina (100 din). Računala je, da ne bo ime­la več stroškov. Potrjuje, da je 10. decembra prejela 1.120 din. Ni pričakovala, da bo tako hitro prejelanjegovo pismo in denar. Pisal ji je, da mora prejeti 1.147 din, dobila pa je 27 din manj. Moža prosi, najse na banki pozanima, zakaj ta razlika. Pisal ji je, daji je doslej poslal skoraj 12.000 din. Francka zapiše:»... prav lepa vsota je že bla, kaj ne!!« Maks jo spra­šuje, koliko je privarčevala od te vsote. Odkrito muje odgovorila, da niti dinarja, saj je vse šlo za oble­ko in živež, »... in ena reč in druga reč ...«. Omenila je tudi stroške za novorojenca. Doslej ni mogla ničprivarčevati, vendar je napovedala, da bo počasi lekaj prihranila.71 Na začetku januarja ji je ponovnoprimanjkovalo denarja.72 Pri omenjanju denarja se v dialogu med ženo in možem pojavljajo tri denarne enote, avstrijska kro­na, holandski gulden in jugoslovanski dinar. Že leta 1919 je avstrijska valuta odšla v zgodovino z menjavo 4 krone za en dinar, v zavesti ljudi, v našem primeru Francke in Maksa, pa živi še leta 1929. Takrat je bil tečaj, z majhnimi odstopanji, 22,20 din za 1 holand­ski gulden. Podatek, da je Maks v desetih mesecih ženi poslal okrog 48.000 kron, ne da bi ga pri tem popravila oziroma je bila s tem celo zadovoljna, nam je lahko iztočnica za preračun v dinarje – gre torej za znesek 12.000 din. Rojstvo otroka 3. julija popoldne je povila sinka Alojza. Še istega dne je možu poslala pismo, v katerem ga je obvesti­la o tem dogodku: »Dragi Maks! Sporočam Ti vese­lo vest, da sem danes dne 3/7. popoldan porodila srečno sina in da sva zaenkrat oba zdrava. Kadar bom mogla sama, Ti pišem kaj več. Srčno Te pozdravlja Tvoja žena Franca.«73 Tega dne je do tretje ure popoldne sušila seno, uro pozneje, ko so se začeli popadki, pa je bila v kozolcu.Rodila je petnajst minut pred šesto zvečer. Že 5. julija mu je poslala veselo pismo: »Sprejmi moj pozdrav iz Rima«, in se zahvalila za njegovo pismo, ki ji ga je poslal 30. junija. Možu piše, da sta zdrava, da je fan­tek lep in tak kot Maks in da so vsi trije njegovi (kot tretji je nedvomno mišljen prvorojenec, ki je umrl).Po desetih dneh, ko je vstala iz porodne postelje in od 70 Zasebna zbirka, 48 – 22. 10. 1929. 71 Zasebna zbirka, 55 – 12. 12. 1929. 72 Zasebna zbirka, 60 – 5. 1. 1930. 73 Zasebna zbirka, 29 – 3. 7. 1929. njega ni dobila nobenega pisma, je bila užaljena. Prvo njegovo pismo po porodu je prišlo med 19. in 27.julijem. Težko je z gotovostjo reči, zakaj tako pozno.Na podlagi dosedanjega poznavanja njunih odnosov lahko sklepam, da njegov molk ni bil naključen in je bil verjetno posledica njegovega odklanjanja otroka. Kasneje v istem pismu le izbruhne in užaljeno zapiše, da ne ve, ali bi spomladi prihodnje leto prišla k njemu, in se vpraša, ali je bil glede nje tako natan­čen tudi takrat, ko se je ženil z njo. Mimogrede: v Franckinih pismih je veliko vaških govoric in novic.Mnoge od njih so se dotikale skakanja čez plot, ki je bilo med vaščani in vaščankami vsakdanji pojav, tako tudi v primerih, ko so bili možje na delu v tujini. Kar nekaj teh zgodb je Francka natresla v pismih svojemu Maksu in nemalokrat izrazila upanje in zaupanje, da ji je bil zvest tudi na Nizozemskem. Do rojstva sina Alojza oziroma Lojzka je v uvo­dnih in zaključnih delih pisem – marsikdaj kar sredi pisma – moža obveščala o hčerkinem razvoju, bole­znih in njeni podobi očeta v tujini. Po sinovem roj­stvu ga je obveščala tudi o njem. Vzorec, da ga poz­dravlja sama, na drugem mestu hčerka in šele nato stari oče, se v pismih redno pojavlja. Takoj po odhodu moža sprašuje, ali pogreša hčer. Sama ga omenja vsak dan, čeprav ne več z besedami, da je ata odšel na delo,ampak da piše domov. Večkrat ponovi, da ga hčerka ni pozabila, da je zrasla, da že sama odpre hišna vrata in da že precej dobro govori. Hči ga je pogrešala, vsak dan se ga je spominjala. Rada je gledala njegovo foto­grafijo in spraševala po njem. Francka je hčerine be­sede in stavke prenašala v maniri otroške govorice, da bi možu čim bolj približala njeno čebljanje in misli.Na dvorišču se je igrala z mačkami in piščanci. Druž­bo ji je delal stari oče, s katerim se je dobro razumela.Toda želela si je stika z očetom. Pomagala je v ku­hinji. Po porodu v začetku julija, v času Maksovega pisnega molka ter njenih in Lojzkovih zdravstvenih težav, je Emica v njenih pismih za trenutek stopila v ozadje. Nad novorojenčkom je bila sestrica sprva začudena, kasneje pa ga je sprejela. Družino je pestila bolezen novorojenca. Francka spet omenja Emico,češ da pomaga materi. Zapiše: »Če jo kdo praša ki je pa ata, pa pravi moj ata je v Holandji kolm koplje bom šla hnjim da mi bo kolače kupu.« Ob tem se Francka naveže na Miklavža (ki ni bil še tako blizu) in možu namigne, da mu je lansko leto nastavila, pa ji je letos prinesel Lojzka, »... zdaj pa nič prav dosti več ne poraj­tam za take darove ker so take težave žnjimi in opravki! Če bo mogoče jih imava že dosti kaj ne!!« Poslala mu je fotografijo, na kateri je z Emico pred hišo. Vprašala ga je, ali ni hči kot ata, ali jo prepozna, ker ima velike (dolge) lase. Piše, da sta se fotografirali brez priprave,zato naj je ne kaže drugim, da se jima ne bi kdo sme­jal. Še vedno doji in je zdrava, zato lahko jé. Lažje in boljše živi kot včasih. Ob porodu Emice se je bala, da bo umrla, kar ji je škodovalo, tudi njeni postavi. Loj­zek pa je še vedno bolan. Ne ve, kaj bi bilo z njim, če bi umrla. Mož in Emica bi jo lahko pogrešala, težje bi bilo za Lojzka, ko je bil še tako majhen. Predvide­va, da bi si Maks našel drugo žensko. Nato preskoči na drugo temo. Na koncu se vrne k Emici, ki postaja neubogljiva, zato bi potrebovala očetovo vzgojo, saj se nje ne boji dovolj. Emica je bila radovedna, ko je Francka pisala možu, in ves čas spraševala, kaj mu piše, zato je dopi­sala, da ga posebej pozdravlja. V pismu, ki ga je pisala v soboto, 21. decembra ob štirih zjutraj, mu posreduje Emičino željo, da bi šla na Nizozemsko k očetu in da bi rada videla holandske jaslice. V Emičinem imenu je poslala novoletno čestitko otrok: »Dragi moj ata!! Vam želiva oba z Lojzkom. Vašo kartico sem prejela lepa hvala. Nadalje vam pošiljava prav srčne pozdravčke in poljubčke za novo leto. Meni je dobro mije mamca spekla veliko potičko jo maham in na peč sedim. Vas pozdravlja­ta Vaša Emica in Lojzk!« Francka je še pripisala, da je prejela njegovo pismo in da mu bo kmalu odpisala. Sklep Zgodba Franckine družine ter v manjši meri nje­nega sorodstva in sovaščanov tako doma kot na Nizo­zemskem je le utrinek, ki nam približa delček življe­nja in usode ločene družine. Bolj kot začetek manjkakonec te zgodbe. Nisem zajel vseh vprašanj, ki se vsi­ljujejo ob branju pisem, temveč sem se osredinil natista, ki so povezana z osebnimi in migracijskimi vse­binami. Nepoznavanje pisem moža Maksa, odkritostFranckinih pisem, njihova številčnost v razmeromakratkem času, skrbnost pisanja, ponavljajoča se vpra­šanja in informacije ter zlasti njihova človeška toplina,izrazi veselja in še bolj razočaranj, vključevanje otrok,zlasti Emice, ki odkriva otroško hrepenenje po očetuin pričakovanja – vse to tej zgodbi daje osebni pečat.S pomočjo Franckinih pisem se srečamo z vsakdanji­kom ženske, žene in matere, katere mož je na deluv tujini. Na kratko lahko to zgodbo opredelim kotFranckino zgodbo, zgodbo ženske, ki ima na svojihplečih kmetijo in bolj ali manj neprijazno, celo sovra­žno sosedstvo, vrh tega pa nosečnost in porod. Najboljpresenetljiv je možev odnos v predporodnem, poro­dnem in poporodnem času. Njegov pisemski molk jebolj ali manj očiten, Franckin strah in obupavanje paizrazito izpovedna. Kljub vsemu temu zadnje ohra­njeno pismo z dne 26. januarja 1930 začne in konča znaslednjimi stavki: »Dragi mi ljubi mož Maks! Srčno Tepozdravljam in poljubljam in enako oba mala otročička... Torej sprejmi od nas vseh prav lep pozdrav in poljub,posebno še od mene Tvoje zveste Te ljubeče Francke« (61 – 26. januar 1930). VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI AS – Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana. AS 74 – Kraljevska banska uprava Dravske ba­ novine, oddelek za socialno politiko in narodno zdravje. HDA – Hrvatski državni arhiv, Zagreb.HDA-1071 – Iseljenički komesarijat. ZASEBNI ARHIV AVTORJA Zbirka pisem in osebnih dokumentov (avtorjeva last). LITERATURA Arhivski predpisi v Republiki Sloveniji (ur. Vladimir Žumer). Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 2007. Barbič, Ana: Kmetica in kmečka družina v tranzici­ ji. Teoretična razmišljanja in empirične ugotovi­ tve. Družboslovne razprave, 16, 34/35, 2000, str. 97–125. Bren, Hugon: Slovenci v inozemstvu. Slovenci v de­setletju 1918–1928. Zbornik razprav iz kulturne, gospodarske in politične zgodovine (ur. Josip Mal).Ljubljana: Leonova družba v Ljubljani, 1928. Drnovšek, Marjan: Izseljensko in drugo časopis­je med Slovenci v zahodni Evropi do leta 1940.Dve domovini / Two Homelands, 2–3, 1992, str. 265–316. Drnovšek, Marjan: Slovenski izseljenci in zahodna Evropa v obdobju prve Jugoslavije. Ljubljana: Za­ložba ZRC, 2012. Holm, Christiane: Montag Ich., Dienstag Ich. Mit­twoch Ich. »@bsolut Privat! ? Vom Tagebuch zum Weblog« (ur. Christiane Holm, Eva Bös, Tine Nowak in dr.). Frankfurt am Main: Museums­stiftung Post und Telekommunikation, 2008. Kuhar, Alojzij: Slovenci na Nizozemskem. Spominski zbornik Slovenije. Ob dvajsetletnici Kraljevine Ju­goslavije (ur. Jože Lavrič, Josip Mal, France Stele).Ljubljana: Založba Jubilej, 1939. Langeweg, Serge: Mijnbouw en arbeidsmarkt in Ne­derlands-Limburg. Hilversum Verloren, Mono­grafieën 75, 2011. Lipoglavšek-Rakovec, Slava: Slovenski izseljenci.Geografski pregled predvojnega stanja. Geografski vestnik, XXII, 1950. Premrov, Jože: Izseljenska čitanka. Ljubljana: Mladin­ska založba, 1941. Selič, Rudolf: Naši v Holandiji. Heerlen: Uprava iz­seljeniškega glasila Rafael, 1934. Uratnik, Filip: Gospodarska in socialna statistika ru­darstva v Sloveniji. V: Poročilo Delavske zbornice za Slovenijo za leti 1927 in 1928. Ljubljana: De­lavska zbornica za Slovenijo, 1928. SUMMARY Letters from Francka to her husband Maks in the Netherlands. An immigration story The key focus of the discussion comes from the personal documents that were obtained by the author at a flea market and included in the discussion. The documents consist of 61 letters written in the context of immigration; they were kept by chance. The letters were written by the wife of an immigrant who had left to work in the Netherlands in 1929 and for a part of 1930. Despite their limited scope, the letters pro­vide a wealth of information on life in the family of an immigrant. The husband, a miner, was less com­municative, while the wife frequently took to writing.Although her writing style was on the elementary school level, a tendency towards finding the best way to recount her thoughts one after another can clearly be noted. The letters of less important people are only rarely preserved, and those of immigrants are even rarer. Her reflections on the life of the family of an immigrant show that it was the mother who ran family life, including the family’s property; she also cared for the children and kept her husband’s spirits from breaking while abroad. Socially speaking, the Netherlands were a friendlier place than most Euro­pean countries in the interwar period. Nonetheless,work in the mines was difficult. The letters written by Francka reflect a strong and patient personality who cared for her children and even gave birth to a son in the period in question. She was thrifty, and at the same time she implored her husband to send back as much money as possible. The surroundings of her life in the hills of Škofja Loka are also of interest:as the wife of an immigrant, she experienced a great deal of rejection and taunting. The picture presented by this story of immigration is part sociological and part anthropological; it reveals a need for different interpretations, including the possibility of a histori­cal interpretation. The immigration subject matter it covers presents great opportunities for further re­search in this field. 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 929Podkrajšek M.:305-055.2(497.4)(044)"19" Prejeto: 6. 11. 2013 Mateja Ratej dr., znanstvena sodelavka, Inštitut za kulturno zgodovino ZRC SAZU, Novi trg 2, SI–1000 Ljubljana E-pošta: mratej@zrc-sazu.si (Ma)Rija Podkrajšek – urednica mesečnika Žena in dom v letih 1930–1941 IZVLEČEK Avtorica se v prispevku ukvarja z življenjsko in s poklicno potjo Marije (Rije) Podkrajšek, ki je v letih 1930–1941 urejala mesečnik za žensko modo in zabavo Žena in dom. S pomočjo revije avtorica spremlja uredničin položaj zaposlene ženske in matere dveh otrok. Njeno osebnost, poglede in nazore skuša ujeti s pomočjo odgovorov, ki jih je urednica podajala na pisma (večinoma) bralk mesečnika in ki razkrivajo njene poglede in poglede slovenskega (ve­činoma) meščanstva v tridesetih letih 20. stoletja na vzgojo otrok, zakonsko zvezo, abortus, nezakonske otroke, na moški in ženski svet ipd. Pisma so zaradi svoje množine in nazornosti enkraten vpogled v odnose slovenske meščanske družine v tridesetih letih 20. stoletja. KLJUČNE BESEDE Kraljevina Jugoslavija, Marija Podkrajšek, Žena in dom, študije spolov, zgodovina mentalitet ABSTRACT (MA)RIJA PODKRAJŠEK – EDITOR OF THE MONTHLY ŽENA IN DOM IN 1930–1941 The author of this paper describes the life and career of Marija (Rija) Podkrajšek, the editor of the women’s monthlyŽena in dom in 1930–1941. Examining the magazine, the author describes the editor’s position as a working woman and a mother of two children. By doing so, her aim is to offer an insight into the editor’s personality, as well as her views and worldviews through the answers which she provided to the letters of her (largely) female readership and which capture not only her own perspectives but also those of Slovenian (in particular) middle-class population on upbringing, marriage, abortion, illegitimate children, men’s and women’s world, etc. during the 1930s. Owing to their multitude and explicitness, the letters provide a unique insight into the relations of a Slovenian middle-class family in the 1930s. KEY WORDS Kingdom of Yugoslavia, Marija Podkrajšek, Žena in dom, gender studies, history of mentalities So ljudje, ki radi kažejo, kako resno in dostojanstveno stoje nad tisoč majhnimi stvarmi, ki nam križajo pota našega življenja. Njih prav nič ne gane. /…/ Domišljajo si, da so ustvarjeni samo za velike reči. Čakajo, da pri­de čas za velike dogodke. Navadno čakajo zaman. /…/ Niso s tem računali, da so oni prav tako ljudje z majh­nimi in velikimi napakami, kakor smo vsi drugi. (RijaPodkrajšek)1 Četudi se nam kot opazovalcem preteklosti po­gosto zdi, da življenje v času družbenih sprememb kar zamre, da denimo totalna vojna ne dopušča obi­skovanja gledališč ali kina in revščina ne čustvovanja,temu v resnici ni tako. Eden od razlogov, zakaj se je bilo mamljivo lotiti raziskovanja življenja in dela Marije Podkrajšek v tridesetih letih 20. stoletja, je razbitje predsodka, ki trideseta leta na Slovenskem najprej in samodejno poveže s svetovno gospodarsko krizo in revščino ter z diktaturo kralja Aleksandra Karađorđevića. Eno in drugo drži, a življenje je teklo mimo tega in kljub temu. Šele ko razpraskamo debe­lo skorjo, ki smo jo na tem mikro delčku preteklosti pridno gradili politični in gospodarski zgodovinarji,začne pod njo utripati življenje … Marija (v nadaljevanju Rija, kakor se je podpiso­vala sama) Žargi se je rodila 15. marca 1895 v Lju­bljani zakoncema Mariji in Francu Žargi. Še ko je bila otrok, se je družina preselila v Nemčijo, kjer sta Rija in njena mlajša sestra Fani (Frančiška) obisko­vali nemško šolo. Čeprav se je mati po zgodnji očeto­vi smrti z obema hčerama vrnila v Ljubljano, je Rija tudi v svojih poznih letih odlično obvladala nemški jezik. V starejših letih ni veliko govorila o svoji otro­ški dobi in celo podatek, da je bil njen oče kuhar, je vnukom ob neki priložnosti omenila zgolj slučajno.2 Nikoli ne bomo mogli biti prepričani, a zgodnja iz­guba očeta in njegov poklic bi utegnili biti tisti oko­liščini, ki sta pomagali določiti Rijino življenjsko pot. Oktobra 1915 se je Rija poročila z Emilom Pod­krajškom, ki je bil rojen 13. maja 1894 v Maribo­ru materi Katarini in očetu Rudolfu, železniškemu uradniku; očetova zaposlitev na železnici je družino Podkrajšek zgodaj zanesla v Ljubljano, zato se je Emil čutil rojenega Ljubljančana. Ker je bila Rija ob poroki z Emilom po tedanji avstro-ogrski zakonodaji mladoletna, oče pa pokojen, je privolitev za poroko podal takratni ljubljanski sodnik Fran Milčinski, ki je leta 1944 postal tast Rijini in Emilovi hčerki Jani (poročeni Milčinski).3 Še pred Jano (1920) se je Riji in Emilu rodil sin Dinko (1916). V zgodnjih dvajsetih letih je družina živela v središču Ljubljane na Prešernovem trgu (te­daj Marijin trg). Oktobra 1919 sta bila Rija in Din­ 1 Rija Podkrajšek, Nekateri ljudje imajo vedno srečo, Žena in dom, 1. 2. 1932, str. 89. 2 Pričevanje Matije Milčinskega. 3 Prav tako. ko udeležena v hudem požaru v stavbi, kjer so živeli Podkrajškovi. Sprožila ga je eksplozija v tamkajšnji prodajalni barv, lakov in firnežev. Rija in takrat trile­tni Dinko sta bila poškodovana v požaru, ki ju je pre­stregel, ko sta okrog 13. ure pričakovala očeta h kosi­lu. Ko je pričelo goreti, je Rija skozi okno v drugem nadstropju svojega stanovanja najprej vrgla sinka, da ga je reševalec ujel v svoj plašč, nato pa je štiriindvaj­setletnica v dramatični akciji goreča skočila še sama.Pri tem je ostal otrok skorajda nepoškodovan, sama pa je dobila poškodbe glave in rok, ko se ji je zaradi vročine stopila verižica, ki jo je nosila okrog vratu.Oba sta bila sprejeta v bolnišnico. Dinko se je stiskal k materi in široko odprtih oči drobil piškote.4 Leta 1925 se je družina vselila v hišo na Mirju.5 Rijin soprog Emil Podkrajšek je v letih 1927–1940 urejal mesečnik za moško modo in zabavo Do­mači prijatelj (od leta 1932 Prijatelj). Pred začetkom druge svetovne vojne je bil tudi edini delničar Del­niške tiskarne (delniške družbe) in lastnik založbe Evalit v središču Ljubljane, ki je izdajala oba meseč­nika. Sprva je bil zaposlen kot hidrotehnik, a se je zgodaj invalidsko upokojil. Družina Podkrajšek ni dolgo ostala na ljubljanskem Mirju, temveč je Emil hišo prodal in kupil novo na Prulah, pred drugo sve­ 4 Požar na Marijinem trgu, Slovenec, 3. 10. 1919, str. 3–4; Pri­ čevanje Matije Milčinskega. 5 Milčinski, Moje življenje z Ježkom, str. 199. tovno vojno pa je družina živela v stanovanju na Mi­klošičevi ulici tik ob Delniški tiskarni.6 Delniška tiskarna je imela dolgo zgodovino in je bila od leta 1782 v lasti družin Kleinmayr – Bamberg ter dedičev. Po prevratu je zadnji nemški lastnik Ot­mar Bamberg tiskarno prodal delniški družbi Del­niška tiskarna. Podjetje je v času pred drugo svetov­no vojno zaposlovalo okrog 100 ljudi in je obsegalo moderno tiskarno, knjigoveznico, bakrotisk ipd.7 Na­predna naravnanost lastnikov je bila vidna v izboru avtorjev – v Delniški tiskarni so tiskali dela Josipa Stritarja, Frana Levstika, Ivana Tavčarja, Ivana Can­karja in Otona Župančiča, kasneje pa Alojza Gra­dnika, Slavka Gruma, Franceta Bevka, Prežihovega Voranca, Milana Vidmarja, Frana Govekarja, Miška Kranjca, Angele Vode ipd.8 Po koncu druge svetovne vojne je bila Delniška tiskarna nacionalizirana, zaradi česar je Emil ostal brez dela, kar ga je silno priza­delo.9 Po vojni je nekaj časa delal kot svetovalec pri Državni založbi Slovenije.10 *** Leta 1930 je tedaj petintridesetletna Rija Pod­krajšek skupaj z Erno Podgornik pričela izdajati me­sečnik Žena in dom. Kot odgovorna urednica je bila v začetku izhajanja mesečnika navedena Erna Pod­gornik, leta 1936 pa Tončka Lipoglavšek, vendar je bila Rija Podkrajšek v vseh enajstih letih izhajanja mesečnika nesporno srce in duša revije. Četudi splo­šno opredeljen kot mesečnik za ženske, je bil časopis vendar najbolj pisan na kožo ženski iz mestnega oko­lja, ki je bila po poklicu gospodinja in katere družina je bila dovolj premožna, da je imela gospodinja po­moč v služkinjah, da je lahko sledila modi v oblačenju in urejanju stanovanja ter se poudarjeno ukvarjala z nego in vzgojo otrok. Program novega mesečnika za ženske je namreč zajemal teme o gospodinjstvu,domu, vzgoji, higieni, zdravstvu, kuhinji, šivanju obleke in perila, pletenju, vrtu, negi sobnih rastlin,perutninarstvu, ženskem gibanju ipd.11 Žena in dom sicer ni bil niti prvi niti edini meseč­nik te vrste, temveč je predstavljal konkurenco tedaj že utečenemu mesečniku Ženski svet (izhajal je v le­tih 1923–1941 kot glasilo ženskih društev v Julijski krajini). Kot sta v prvi številki pojasnili urednici, je svetovna vojna postavila pred ženske nepričakovan izziv emancipacije, s čimer se je povečala tudi potre­ba po rednem obveščanju o rečeh, ki so jih vsako­dnevno obkrožale: »Več in več zahtevajo žene. Dom,gospodinjstvo, vzgoja vstopa čimdalje bolj v ospredje, 6 Pričevanje Matije Milčinskega. 7 Iz življenja Delniške tiskarne, Domači prijatelj, september – oktober 1931, str. 293. 8 Podatki povzeti po bibliografskem sistemu Cobiss. 9 Milčinski, Moje življenje z Ježkom, str. 42. 10 Pričevanje Matije Milčinskega. 11 Uvodnik, Žena in dom, januar 1930, str. 1. in to nas je napotilo, da prihajamo s pričujočim listom,namenjenim ženi, v svet.«12 V naslednjem desetletjuso se ob obeh urednicah kot bolj ali manj redni sode­lavci (pisci) mesečnika pojavljali še Ina Slokan, Vera Gogala, Manica Koman, Meta Koren, Ivo Peruzzi,Draga Hudales, Lida Mali, Milica Stupan, v zadnjih letih pred vojno pa še Rijina hči, gimnazijka Jana, ki je pisala tudi v očetovo revijo. Rija Podkrajšek in Erna Podgornik sta v prvi številki mesečnika obljubili osebno ali pisno pomoč v katerikoli zadevi, s katero bi se bralke obrnile na časopis.13 Oseben in iskren pristop urednic je kmalu obrodil sadove, saj so se pričela vrstiti vzhičena pisma bralk: »Drugo številko sem končno dočakala in se zelo razveselila njene vsebine! Pridni ste bili, ker niste samo obetali, pomislite, še moj mož se je zanimal za vsebino,tisti ‘kotiček za moške’ mi je pa kar glasno recitiral.«14 Ženske so poleg pohval reviji in urednicama zlasti veliko in podrobno pisale o svojem naraščaju, kar je sčasoma ob širjenju vsebine postalo moteče, zlasti za ženske brez otrok, zato je bila rubrika z objava­mi fotografij otrok postopno ukinjena.15 Dejstvo, da sta bili urednici zasuti s pošto, ki sta jo mestoma ko­maj obvladovali,16 priča o sili, ki jo je sprožil na novo odprt komunikacijski kanal, skozi katerega so lahko slovenske zlasti meščanske ženske vstopale v javnost. Ob koncu leta 1930 sta urednici Rija Podkrajšek in Erna Podgornik v nagovoru bralkam ob svoji sku­pni fotografiji pokazali, kako veliko jima je do tega,da se mesečniku v času gospodarske krize in v pogo­jih politične diktature uspe obdržati tako, da bo pri­dobival nove naročnice in da bodo obstoječe naroč­nice pravočasno plačevale letno naročnino.17 Ker se ječasopis financiral zgolj iz naročnin, je bilo uredništvo za redno plačevanje prisiljeno iz meseca v mesec na­ročnice milo prositi, tu in tam pretiti, večinoma pa prijateljsko polagati na srce pozive k rednim plači­lom.18 Ko sta imeli pred seboj celoten prvi letnik, sta bili Rija in Erna zadovoljni in zaradi številnih odzi­vov bralk pomirjeni, da Ženo in dom razvijata v pravo smer. Mnoge bralke so bile pripravljene sodelovati pri nastajanju mesečnika z nasveti, fotografijami, od­govarjanjem na ankete, kar sta urednici razumeli kot znak, da se je časopis zanesljivo umestil v slovenski medijski prostor.19 12 Prav tam. 13 Prav tam. 14 Naša deca, Žena in dom, 15. 3. 1930, str. 116–117. 15 Naša deca, Žena in dom, 15. 4. 1930, str. 153–154. 16 Nekaj dopisov naših naročnic, Žena in dom, 15. 4. 1930, str. 157. 17 Rija Podkrajšek, Ljuba čitateljica!, Žena in dom, 15. 12. 1930, napačna paginacija v vezanem letniku. 18 Rija Podkrajšek, Nikar se ne jezite, Žena in dom, julij 1934, str. 247; ista, Drage naročnice in bralke, Žena in dom, decem­ber 1935, str. 413. 19 Rija Podkrajšek, Našim dragim čitateljicam!, Žena in dom, 15. 12. 1930, str. 48. Urednici mesečnika Žena in dom Rija Podkrajšek in Erna Podgornik (Žena in dom, 15. 12. 1930). Spomladi 1931 sta urednici Žene in doma prvič poskrbeli za izdajo petih knjig s praktičnimi nasve­ti za gospodinjstvo. Za cilj sta si zadali pridobitev vsaj 10.000 prednaročnic, ki bi zagotavljale izdajo knjig po ugodni ceni. Kot še velikokrat je Rija tudi ob tej priložnosti pokazala, da razume trenutek na premici časa: »Danes so težki časi. Živimo hitreje ka­kor so živele naše babice. V takih resnih časih pa nekaj velja le oni, ki kaj zna, /…/ oni, ki se zna prilagoditi najtežjim okoliščinam.«20 Sploh se je Rija Podkrajšek od januarja 1932 na bralke obračala v svojem imenu;z odzivom bralk je bila več kot zadovoljna: »Toliko naklonjenosti niti v sanjah nisem pričakovala. Ves svoj živi dan nisem dobila toliko pisem. Tako sem vesela vas vseh in rada vas imam.«21 Erna Podgornik od zadnje polovice leta 1931 očitno ni bila več sodelavka Žene in doma. Že prvi letnik mesečnika je postregel z nasveti glede partnerskih in siceršnjih družinskih odnosov,ki so zaradi svoje množine in nazornosti enkraten vpogled v odnose slovenske meščanske družine, pa tudi v osebnost svetovalke – urednice Rije Podkraj­šek. Kajti četudi odgovori na vprašanja bralk in bral­cev niso bili zmeraj podpisani, je na vprašanja svojih bralk odgovarjala skoraj izključno Rija Podkrajšek;kadar je na vprašanje odgovorila katera od njenih sodelavk, je bila z inicialkami podpisana pod odgo­ 20 Rija Podkrajšek, Vse za vas, drage naročnice, Žena in dom, 1. 3. 1931, str. 106–107. 21 Rija Podkrajšek, Drage gospe in gospodične, Žena in dom,januar 1932, str. 49. vorom.22 V kasnejših letih, ko se je število naročnic vzpenjalo in se je lotevala kompleksnejših vprašanj,so ji pri odgovarjanju pomagale strokovne sodelavke.Ne glede na to so bralke (in redki) bralci pisma zme­raj naslavljali nanjo, kar je kot urednica sprejemala z največjo odgovornostjo. Skrbno se je posvečala vpra­šanjem in skušala pomagati, ko je šlo za nasvet glede družinskih odnosov, službe ali izbire ženina. Težje ji je šlo od rok, kadar so prispele bolj bizarne prošnje za prodajo vina in orehov: »Kar morem, vse rada storim.Vsega pa vendar ne morem.«23 Nadvse pomenljivo, ker ilustrira posebno zama­knjenost, ki jo je mogoče pogosto opaziti pri človeku tridesetih let 20. stoletja, je bilo pismo ene od bralk maja 1930, ki ji je bolj kot revija k srcu prirasla soču­tna in razumevajoča urednica: »Cenjena gospa, vedno bliže ste mi! Tako rada vas že imam, kakor bi vas pozna­la že dolgo vrsto let. /…/ Jaz vas imam zelo rada, draga gospa Rija, ker vidim, da ste ena izmed tistih, ki iščejo sorodnosti duš, pa je ne najdejo. Malo ste zaradi tega me­lanholični, toda to se vam poda. Jaz bi lahko pisala črtico o svoji gospej Riji, tako kakor si vas predstavljam! /…/ Pomislite, moj mož pravi, da sem odljudna, in to je res,zato se bojim tudi vas, bojim se, da mi na kakršenkoli način razderete sliko, ki jo nosim od vas v sebi.«24 22 Cenjena gospa urednica, Žena in dom, 1. 3. 1931, str. 121; Prosimo, oprostite!, Žena in dom, februar 1933, str. 47; V pre­ udarek, Žena in dom, avgust 1933, str. 274–275. 23 Rija Podkrajšek, Tistim, ki se obračajo name!, Žena in dom, 1. 3. 1932, str. 129. 24 Dopisi naših naročnic, Žena in dom, 15. 5. 1930, str. 195. Nagradno žrebanje naročnic v notarski pisarni Karla Pleiweissa; Rija Podkrajšek je druga z leve (Žena in dom, 1. 4. 1931). V svojih odgovorih na pisma bralk je Rija Podkraj­šek v zakonu prevaranim soprogam običajno svetovalaodpuščanje, potrpežljivost in osredotočenost na otro­ke. Menila je, da ženska moškemu lažje odpusti ne­zvestobo kot obratno.25 Tistim, ki so tožile, da možjeradi uhajajo z doma, je svetovala več iznajdljivosti, kibo moške obdržala ob domačem ognjišču.26 Možem,ki garajo ves dan, da preživijo družino, ni potrebnozvečer prenašati čemernega in sitnega ženinega obra­za. Rija se ni ustrašila niti grožnje neporočene materes samomorom; svetovala ji je pogovora z materjo, ki jibo znala stati ob strani, ter sprejetja svojega položaja,ki ji je prinašal posmeh in socialno izobčenje.27 Četudi je Rija Podkrajšek kot »pripadnica vsakega ženskega pokreta« odobravala, da so si ženske in so­proge doma znale izboriti čas zase, ni pristajala na način, ki bi razdiral družinsko življenje.28 Tako ni pomišljala, kako odgovoriti soprogi, katere mož ji je pred poroko obljubil, da bo lahko obiskovala tečaj plesa, kot zakonski tovariš pa ji je nato ples močno branil: »Zaradi plesa ni vredno, da se prepirate z mo­žem. Seveda ni prav, če vam je obljubil, da boste smeli v 25 Nesrečna žena, Žena in dom, 15. 9. 1930, str. 328; Kaj mi je všeč in kaj mi ni pri možu, Žena in dom, 1. 4. 1931, str. 165; Vprašujem, ti odgovarjaj, Žena in dom, 1. 1. 1932, str. 5. 26 Kaj mi je všeč in kaj mi ni pri možu, Žena in dom, 1. 4. 1931, str. 165; Vprašanja – odgovori, Žena in dom, februar 1935, str. 46. 27 Vprašanja – odgovori, Žena in dom, januar 1935, str. 3. 28 Vprašanja in odgovori, Žena in dom, 1. 10. 1931, str. 396. plesno šolo. Obljubo bi moral držati. Vi pa tudi nimate prav, da hočete nekaj, kar bi lahko privedlo do razdora.V zakonu se mora človek marsičemu odreči. Zakon je re­sna zadeva, zato vam svetujem, da je bolje za vas, če se odrečete plesu. S tem pokažete možu, da bolje razumevate njegove zahteve kakor pa on vaše želje.«29 Riji so pisale tudi ženske, ki so bolj kot nasvet po­trebovale sočutno poslušalko. Saj kaj svetovati ženski,katere mož skoraj vsako noč po koncu veseljačenja domov pripelje pijansko družbo, ki ji mora žena ku­hati kavo. Ali tisti, katere mož neprikrito osvaja nje­no mlajšo sestro, študentko, ki sta jo zakonca vzela pod streho zaradi finančne stiske. A je dobro usto­ličen patriarhat tu in tam vendarle vrgel s trona kak razočaran soprog, ki je Riji potarnal, da ga zakon­ska družica obtožuje tiranstva, ker ji krati pravico do družabnega življenja; nato so možje v komentarjih kar sami ugotavljali, da celo njim kot »vnetim zago­vornikom ženske enakopravnosti« ta v praksi ni všeč.30 Po letu in pol urejevanja mesečnika in prebiranja poslanih ji pisem je bila Rija Podkrajšek pretresena nad tem, kako »globoko čustvena je slovenska žena«. V zapletenejših primerih je za pomoč pri odgovarjanju večkrat prosila strokovno podkovane sodelavke, a vendar se je jezila nad lastno nemočjo, da bi kot ure­ 29 Vprašujem, ti odgovarjaj, Žena in dom, 1. 1. 1932, str. 5. 30 Kaj mi je všeč in kaj mi ni pri možu, Žena in dom, 1. 2. 1931, str. 81; Kaj mi je in kaj mi ni všeč pri ženi, Žena in dom, 1. 3. 1931, str. 122; Odgovor zaplečniku, Žena in dom, januar 1937, str. 5. dnica časopisa za ženske pomagala tistim, ki izgubijo svoje drage, ki živijo v nesrečnem zakonu ali pa jim skrbi in težave povzročajo otroci: »Kolikor pač morem, svetujem po svoji preudarnosti.« Kadar ni šlo drugače,je ženskam polagala na srce, da čas celi rane, in sve­tovala iskanje utehe v delu.31 V času, ko je gospodarska kriza dodobra pretre­sala tudi Kraljevino Jugoslavijo, je Rija Podkrajšek smelo pokazala svoj socialni čut, ko je uredništvo ča­sopisa večkrat preobrazila v posredovalnico za delo.Naročnice mesečnika je seznanjala z novimi poklici (kot poklic prihodnosti je zlasti rada priporočala po­klic oblikovalca reklamnih oglasov, verjetno s prido­bljenimi izkušnjami iz tujine),32 jih neutrudno pripo­ročala kot delavke svoji prepleteni mreži znancev in prijateljev, da so se je pričeli že izogibati zaradi tega,hkrati pa je bralke spodbujala, da svoje potrebe po 33 delovni moči sporočajo v uredništvo Žene in doma. Po drugi strani se je zavedala, da je sklicevanje nagospodarsko krizo marsikomu priročen izgovor zapasivnost,34 zato ni marala malodušja; prepričana jebila, da se za iznajdljivega človeka zmeraj najde delo.Navduševali so jo veseli in nasmejani obrazi ter razpo­sajen smeh tistih ljudi, ki so znali kljub eksistencialnimtežavam pogumno stopati v življenje.35 Četudi je bilaRija Podkrajšek med tistimi zaposlenimi ženskami, kiso po sili razmer zanemarjale domače gospodinjstvo,ni za vsako ceno spodbujala žensk v službe. Njena lo­gika je bila sledeča: kadar soprog zasluži dovolj denar­ja za oba, ni moralno, da ženska zaseda delovno mestunekomu, ki denar potrebuje bolj kot ona.36 Doživljanje krize v tridesetih letih 20. stoletja je sicer tema za samostojno razpravo, na tem mestu le toliko: ko je uredništvo Žene in doma leta 1936 po­prosilo svoje bralke, naj napišejo, čemu so se morale odreči zaradi gospodarske krize, je ob kopici pesi­mizma polnih pisem v duhu splošne mantre tarnanja vendarle nezanemarljivo veliko žensk ugotavljalo, da se jim ni bilo potrebno odreči ničemur, kar bi bilo pomembno.37 Rija Podkrajšek je brez omahovanja prisegala na (krščansko) normo enakosti, saj »solnce in zvezde sije­jo vsem enako« in še »vsi smo ustvarjeni po božji podobi.Nobene razlike ne sme biti med reveži in bogatini.«38 31 Rija Podkrajšek, Resne besede v resnem času, Žena in dom, 1. 8. 1931, str. 283–284. 32 Vprašanja in odgovori, Žena in dom, september 1935, str. 302. 33 Rija Podkrajšek, Resne besede v resnem času, Žena in dom, 1. 8. 1931, str. 283–284; Vprašanja – odgovori, Žena in dom,januar 1935, str. 3. 34 Rija Podkrajšek, Draga naročnica, Žena in dom, 1. 10. 1932, str. 392–393. 35 Rija Podkrajšek, Drage naročnice in bralke!, Žena in dom, april 1936, str. 133. 36 Vprašanja in odgovori, Žena in dom, april 1933, str. 130. 37 Trdi orehi, Žena in dom, februar 1936, str. 83–84; Odgovori na anketo, Žena in dom, april 1936, str. 130; maj 1936, str. 165. 38 Vprašujem, ti odgovarjaj, Žena in dom, 1. 1. 1932, str. 5; Rija Podkrajšek, Nikoli več vojne, Žena in dom, november 1936, str. 393. Gostiteljici čajanke, ki je spraševala, kako naj nazi­va svoje povabljenke, je zato napisala, da so ženske demokratičnih nazorov že zdavnaj opustile nazive »milostljiva«, »veleblagorodna« ipd. in v razumeva­nju družbenih sprememb dodala: »Sedaj niso časi za take reči.«39 Emil se je še v mlajših letih norčeval iz vere in tudi Rija ni hodila v cerkev, hkrati pa sta tako Emil kot Rija želela biti (in sta tudi bila) cerkveno pokopana.40 Čeprav je samo sebe razumevala kot konservativno osebo,41 je ničkolikokrat demonstrira­la samozavestno, odprto in napredno razmišljanje, ki se ni zmenilo za obrekovanja, opravljanja, porojena iz brezdelja, ter predsodke drugih;42 z zamahom roke je, denimo, zavrnila skrb tiste mlade matere, ki je trepetala za novorojenčkovo duševno zdravje zaradi očetovega poslušanja radia,43 ki je bil tedaj na Slo­venskem komaj nekaj let prisotna tehnologija. Ob veliki predanosti delu se je Rija Podkrajšek pogosto spraševala, kako naj izboljša svoj mesečnik za ženske, da bo zanimiv kar najširšemu krogu bralk.Bila je lačna povratnih informacij bralk o svojem delu, da bi lahko pomirila dvome o tem, ali pravil­no zaznava njihove želje in potrebe.44 Ko se je zaradi emancipatorične drže uredništva le prevečkrat znašla pred očitkom svoje publike, da je revija do moških preveč ali premalo kritična, je Rija pojasnila, da je objektivnost v pisanju njena dolžnost, a je obenem pokazala, da je v svoji bralki videla predvsem žen­sko, ki je bila podvržena domači tiraniji: »Naj ji mar s članki, ki razgaljajo in razčlenjujejo njeno mučeništvo,prikazujemo tragiko njenega življenja v še obupnejši luči, naj ji bolest in trpljenje še stopnjujemo? Prav nobe­ne koristi ne bi imela od njih.«45 Želela je, da bi bil časopis, ki ga je ustvarjala, žen­skam v zabavo in korist, v začetku leta 1932 pa je k tejželji postavila novo ambicijo. Kot glavni cilj si je za­stavila, da bi Žena in dom »tvorila srčno vez med vsemi čitateljicami,« z drugimi besedami, da bi njen meseč­nik kot agens povezal ženska stremljenja v artikuli­rano gibanje, ki bi znalo oblikovati politična stališča,torej takšna, ki bi imela vpliv na sfero javnega. Ni jibila več dovolj kopica pohvalnih pisem, želela je parti­cipacijo bralk, njihove poglede na to, kaj želijo in kakobi lahko to dosegle. »Hočem, da bi tudi vi sodelovali pri listu,« je odločno zaključila v januarskem uvodniku.Povedano v številkah je to pomenilo, da je želela na­klado mesečnika povečati na 20.000 izvodov,46 kar bi 39 Vprašujem, ti odgovarjaj, Žena in dom, januar 1932, str. 50. 40 Pričevanje Matije Milčinskega. 41 Vprašanja in odgovori, Žena in dom, avgust 1935, str. 275. 42 Vprašanja in odgovori, Žena in dom, junij 1937, str. 222; sep­ tember 1937, str. 323–324; marec 1938, str. 93. 43 Vprašanja in odgovori, Žena in dom, avgust 1933, str. 303. 44 Rija Podkrajšek, Ne zamerite, Žena in dom, 1. 10. 1931, str. 395. 45 Vprašanja in odgovori, Žena in dom, november 1938, str. 397. 46 Rija Podkrajšek, Božično pismo!, Žena in dom, januar 1932, str. 7–9. pocenilo stroške tiskanja.47 Ambicija je bila velika, čevemo, da je katoliški dnevnik Slovenec v drugi polovicidvajsetih let 20. stoletja izhajal v nakladi med 8.000in 8.500 izvodov, Jutro kot osrednji dnevni časopisdemokratske usmeritve pa v nakladi od 15.000 do 20.000 izvodov.48 Da si je Rija v nekaj letih uspešno pridobivala zaupanje bralk, kažejo tudi nekatera pisma žensk iz kmečkega okolja, ki so se ujete v še trdnejši patriar­halni oklep plaho oglašale urednici. »Vi tam v mestu znate drugim svetovati, povejte še meni, kaj naj storim.Pisati mi ne smete, ker naš vsa pisma odpre,« je pisala mati osmih otrok, ker jo je bilo na smrt strah, da bo zakonski mož njuno prvorojenko ubil, ko bo izvedel,da je zanosila. Rija ji je svetovala, naj hčer brž preseli k sorodnikom, preden mož izve za njeno stanje, »čas pa bo tudi njega potolažil, da bo odpustil neizkušenost svoji hčerki.« Stopnja, do katere se je Rija angažirala v posameznih primerih, je bila mestoma že kar ne­verjetna. Posebno jo je zbodlo socialno zaničevanje in ustrahovanje nezakonskih otrok in njihovih mater,za katere je zmeraj našla sočutno in razumevajočo besedo.49 Tako je materi z vasi, katere nezakonski sin je bil v šoli dnevno deležen žaljivih opazk zaradi svojega položaja, pisala, naj ji sporoči naslov sinovega učitelja, da mu tudi sama napiše pismo; če se izživlja­nje otrok nad sošolcem tudi potem ne bi prenehalo,pa je bila Rija pripravljena otroku priskrbeti mesto v katerem od šolskih zavodov v Ljubljani.50 Kako močna je bila večkrat navezanost bralk na časopis in na Rijo, kažejo dopisi naročnic junija 1932,med katerimi je ena od njih prizadeto pisala, da je potrebno nerednim plačnicam mesečnik takoj usta­viti, saj je na škodi Žena in dom ter vse redne plačnice, če mesečnik prihaja v »nevredne roke«. Še nazornejša je bila Vera Sušnik: »Toliko potov mi je pokazal naš list,toliko nasvetov dobim v ‘Ženi in domu’, toliko luči in spoznanja mi prinaša, da je meni vaš list res moja srčna zadeva.«51 Mesečnik je bil včasih bolj družinski kot ženski prijatelj, kar dokazuje ganljivo pismo Franja Piltaverja iz Brežic, ki je junija 1932 kljub slabemu gmotnemu stanju družine brez ženine vednosti po­ravnal letno naročnino s pojasnilom, da je časopis ženi in celotni družini »prepotreben«.52 Julija 1932 je Rija Podkrajšek začutila, da je bral­kam dala vse, kar je znala in si mora zato nove iz­kušnje pridobiti v tujini. Bralkam mesečnika je na­povedala svoje enomesečno študijsko potovanje v nekatera uredništva velikih tujih časopisnih hiš, saj 47 Ob koncu leta, Žena in dom, 1. 10. 1932, str. 394. 48 NŠAM, fond: Andrej Karlin, Pismo Antona Jerovška škofu Karlinu, Maribor, 23. 2. 1926; Podražitev ‘Slovenca’, Jutro, 29. 12. 1928, str. 2; Naš notarski akt, Jutro, 1. 1. 1929, str. 2. 49 Vprašanja in odgovori, Žena in dom, september 1936, str. 210–211. 50 Vprašujem, ti odgovarjaj, Žena in dom, januar 1932, str. 50. 51 Dopisi naročnic, Žena in dom, 1. 6. 1932, str. 243. 52 Drugim za zgled, Žena in dom, 1. 6. 1932, str. 247. je želela dobre prakse prenesti v uredništvo svojega mesečnika.53 O svojih vtisih s potovanja ni poročala,a najbrž ne bo napak, če Rijino trezno duhovno širi­no pripišemo tudi njenim rednim stikom z zunanjim svetom. Tako je, denimo, zaskrbljeni konservativni materi, vajeni božiča za domačo pečjo, ki se je branila preživeti praznik na planinski koči, kamor jo je vabil preostanek družine, skušala Rija pričarati čarobnost pobeljenih planinskih postojank in jo osvoboditi strahu pred neznanim. Medtem je osamljenim bral­kam svetovala, naj na božični večer povabijo k sebi sorodno osamljeno dušo, četudi ji ne bi mogle ponu­diti drugega kot čaj in kos kruha.54 V pričetku leta 1933 je uredništvo Žene in doma sporočilo svojim bralkam, da se je v decembru 1932 in januarju 1933 močno povečalo število novih na­ročnic, kar pomeni, da je bil mesečnik Rije Podkraj­šek v petem letu Aleksandrove diktature v lepem vzponu.55 Leta 1934 se je lahko pohvalil tudi z izse­ljenskimi naročnicami. Februarja 1934 je iz Aleksan­drije pisala Ivana Holeček, ki je zatrjevala, da ne bo mirovala, dokler ne bodo na Ženo in dom naročene vse tamkajšnje Slovenke. Iz italijanskega Neaplja pa se je oglasila Julka Brodar s sporočilom, da ji je me­sečnik med tujci edina uteha in mesec za mesecem čaka nove številke: »Takrat pozabim na vse skrbi in sem zopet srečna, ko prebiram ljubo domačo besedo.«56 Jeseni 1934 je urednica Žene in doma ob prazno­vanju svetovnega dneva miru, 11. novembra, načeladebato o politiki razoroževanja in mirovništvu.57 V tistem času so bili geopolitični premiki v Evropi vi­dni že s prostim očesom in tudi kmečki ženski, kot jebila Rijina bralka Ana Hudnik, je bilo jasno, »kako se vse pripravlja na novo vojsko, kako nam bodo vzeli našesinove in može, da jih pokoljejo za prazen nič.«58 Fe­bruarja 1934 je bila Kraljevina Jugoslavija pobudni­ca sklenitve vojaškega zavezništva, t. i. Balkanskegapakta, ki so se mu pridružile še Romunija, Grčija inTurčija. Ko je tako jeseni istega leta Kraljevino Jugo­slavijo pretresla vest o atentatu na kralja Aleksandra,so tudi celostransko osmrtnico v novembrski številki Žene in doma pospremile besede, da je bil Aleksander»vdan in iskren prijatelj miru«, zato je z njegovo smrtjoKraljevina izgubila modrega vladarja, Evropa pa ve­likega pobudnika za mir in mednarodni sporazum.59 Še bolj odločno protivojna je bila dikcija Rije Podkrajšek novembra 1935, ko je med drugim zapi­ 53 Rija Podkrajšek, Dopisovanja meseca julija ne bo, Žena in dom, 1. 6. 1932, str. 248. 54 Rija Podkrajšek, Na sveti večer, Žena in dom, januar 1933, str. 7; Vprašanja in odgovori, Žena in dom, januar 1933, str. 6. 55 Prosimo, oprostite!, Žena in dom, februar 1933, str. 47. 56 Kaj pravijo o našem listu naročnice, ki žive v inozemstvu, Žena in dom, april 1934, str. 126. 57 Rija Podkrajšek, Drage naročnice!; V imenu otrok – razoro­ žite se, Žena in dom, november 1934, str. 385. 58 Nekaj sodb izmed tisočerih, Žena in dom, marec 1936, str. 93. 59 Osmrtnica, Žena in dom, november 1934, str. 391. sala: »Nikoli več vojne!«60 Novembra 1938 ob vztraj­nem približevanju vojne so bile njene besede prero­ške; dokazovale so, da glas razuma nikoli ne preglasi vojaškega bobna: »To uničenje bi zavzelo ob sedanjih vojnih sredstvih tak obseg, prepad, ki bi ga odprla nova svetovna vojna, bi bil tako brezdanji, da bi v njem izgi­nila vsa visoka kultura in omika dandanašnjega člove­štva, vsakršen pravni red, vsa rešilna načela in vsakršna možnost obnove.«61 Poleti 1936 se je Rija Podkrajšek prvič odločila za daljši dopust; za dva meseca je precejšen del obreme­nitve preložila na sodelavce mesečnika, sama pa je v uredništvo prihajala le še enkrat tedensko. Prosila je bralke, da se nanjo obračajo le z »zaupnimi stvarmi«,vse ostalo pa bodo rešile »gospodične« v uredništvu.62 Glavna urednica je bila tedaj Tončka Lipoglavšek, a se je Rija že leta 1937 vrnila kot glavna urednica in je na tem položaju ostala do zadnje številke časopisa leta 1941.63 Maja 1935 se je Rija bralkam pohvalila z več kot tisoč prejetimi pismi bralk, ki jih je vztrajno prebirala večer za večerom, ko se je lahko umaknila v svoj intimni kotiček.64 Ker je pismo, v katerem pojasnjuje razloge za daljše počitnice, edina tako obširna in iskrena Ri­jina izpoved, ki jo je kdaj delila s svojimi bralkami in hkrati razkriva njen uredniški vsakdan, dovolimo besedi, da teče: »Deset mesecev v letu sem zaposlena v uredništvu od jutra do noči. Saj same veste, koliko je dela pri tako razširjenem listu. Dopoldne je v uredništvu to­liko obiskov, da komaj pridem do svojega dela. Popoldne sestavljam odgovore na številna vprašanja in urejam pošto. Vsaka hoče imeti takoj odgovor. Zvečer, ko so drugi prosti, pa moram prebirati rokopise in sestavljati članke za časopis. Poleg tega moram gledati na to, da ustrežem številnim željam naših naročnic. Saj veste, vsaka hoče svoje. Kar je eni všeč, tega druga ne mara, in narobe.Moja dolžnost pa je, da gledam na to, da prinaša ‘Žena in dom’ vsaki nekaj praktičnih reči, poleg tega pa da pri­naša take članke, ki so vzgojni, čeprav tej ali oni niso po volji. V teh desetih mesecih mi pa seveda prav malo časa preostaja za družino in gospodinjstvo. Z gospodinjstvom sem se pa že od nekdaj rada ukvarjala. Ne zdi se mi nič lepšega, kakor gospodinjiti v svojem ljubem domu. Saj je toliko raznovrstnega dela, ki ga z veseljem opravljam.Saj veste, da si vsaka gospodinja domišlja, da sama vse najbolje izvrši. Poleg tega je zame gospodinjsko delo go­tovo nekaj lepega, ker pridem zaradi svojega poklica le redkokdaj do gospodinjstva. Imam pa tudi dva velika otroka (Dinko je imel tedaj 20, Jana pa 16 let, op. p.), 60 Rija Podkrajšek, Drage naročnice in bralke, Žena in dom, no­ vember 1935, str. 385. 61 Rija Podkrajšek, Drage naročnice in bralke, Žena in dom, no­ vember 1938, str. 401. 62 Rija Podkrajšek, Ljube naročnice, Žena in dom, julij 1936, str. 251. 63 Žena in dom – pregled kolofonov po letnikih. 64 Rija Podkrajšek, Drage naročnice, Žena in dom, maj 1935, str. 171. ki sta mi že čez glavo zrasla. Domišljata si, da že vse bo­lje znata kakor pa njuna mamica. Ne gre drugače, kakor da ta dva meseca, ko imata počitnice, njima posvetim, da jima dokažem, da njuna mamica le še kaj več zna, kakor pa samo hruške peči in urejati ženski list.«65 Jana Podkrajšek (por. Milčinski) je zatrjevala, da so bili njeni starši strogi vzgojitelji, za takšno se je imela tudi Rija.66 Kot urednica je bila kajpak zelo dobro seznanjena s sodobnimi smernicami vzgoje, ki so dajale poudarek vživljanju v otroka, razumevanju njegovih čustev, sposobnosti ipd. Materi prepirljivih petletnika in osemletnice je tako svetovala, naj ju za­posli, saj je njunim izbruhom agresije kriv dolgčas in ne otroška zloba.67 A kot se človeku rado zgodi, je tudi Rija lažje pametno svetovala neznankam, ker v njihove probleme ni bila čustveno vpletena; znala je naravnost povedati taščam, naj se ne vtikajo v življe­nja mladih, materi petletnika, da ni nič narobe, če se njen edinec igra s punčkami iz krp, staršem puber­tetnikov, naj bodo razumevajoči in potrpežljivi, pa trezno tistim zaščitniškim materam, ki se niso mogle sprijazniti z ženitno izbiro svojih otrok.68 Ko pa seje Rijina hči Jana maja 1941 prvič srečala s svojim bodočim soprogom Franom Milčinskim – Ježkom in ji je ta takoj prepričano zatrdil, da se bosta gotovo poročila, je bila sama glede tega močno v dvomih, saj je vedela, da imajo njeni starši »čisto drugačne ženine v mislih in nikakor ne igralca, umetnika, komedijanta.«69 Ko so leta 1944 postajala hrepenenja mladih po poroki vse močnejša, se je Jana zelo bala odziva star­šev. Frane jo je tolažil, da se lahko poročita tudi brez njunega privoljenja, a Jana na to ni želela pristati, saj se je še spominjala, kako zelo sta bila Rija in Emil prizadeta, ko se je njun prvorojenec poročil z zagreb­ško Judinjo brez blagoslova staršev. Poleti 1944 je Jana vendarle povabila Franeta domov. Pred Rijo je stopil s šopkom gladiol in jo prosil za hčerino roko:»Videla sem, kako jo je prizadelo, čeprav je takrat že po malem slutila, da se nekaj dogaja.« Poklicala je soproga,ki je imel pri hiši glavno besedo. Sklenil je, da je po­trebno predlog prespati. Jana in Rija sta se težkih src odpravili na sprehod na Rožnik.70 Kako je Rija Podkrajšek doživljala materinstvo, je pojasnila na nekem drugem mestu, ko je zapisala, da je otrok izpolnitev vseh sanj za pravo žensko. Ženski prav nič ne more nadomestiti otroka, je razmišljala,in kot glavni cilj vzgoje navedla človeka, ki bo znal z vedrim in pogumnim srcem stopati skozi življenje;vedrina in pogum sta bila tudi sicer Rijini življenj­ 65 Rija Podkrajšek, Ljube naročnice, Žena in dom, julij 1936, str. 251. 66 Vprašanja in odgovori, Žena in dom, avgust 1935, str. 275. 67 Vprašanja in odgovori, Žena in dom, januar 1938, str. 2–3. 68 Vprašujem, ti odgovarjaj, Žena in dom, 1. 3. 1932, str. 130; 1. 7. 1932, str. 274; 1. 10. 1932, str. 392; Vprašanja in odgovori,Žena in dom, avgust 1935, str. 275. 69 Milčinski, Moje življenje z Ježkom, str. 19–20, 27–28. 70 Prav tam. ski vodili: »Prave matere so tiste žene, ki vzgojijo svoje otroke v vredne člane človeške družbe!«71 Naklonjena je bila posvojitvam za tiste pare, ki niso mogli imeti bioloških otrok.72 Ker se je kot urednica trudila, da bi starši svojim hčeram najprej zagotovili izobrazbo in šele nato doto, nam ne preostane drugega kot verje­ti, da je Rija Podkrajšek tudi svoja otroka vzgajala v enakopravnem duhu ne glede na spol.73 Po pričevanju njunega vnuka Matije Milčinskega je bil Rijin in Emilov zakon topel in ljubeč, vendar se je morala Rija v njem prilagoditi soprogovi avtori­tarni naravi; po vrnitvi s potovanj je morala, denimo,Emilu predložiti natančen stroškovnik, vključno s cenami znamk, razglednic in pijač ob kosilih. Da sta bila zakonca kljub temu simbiotično povezana, pri­ča po drugi strani Emilovo žalovanje ob vsaki Rijini odsotnosti z doma in Rijina sprememba značaja po Emilovi smrti, ko je prevzela nekatere njegove la­stnosti, kot sta gospodovalnost in skopost. Po pove­danem se seveda poraja vprašanje, koliko avtonomije je imela Rija pri urejanju svojega mesečnika.74 Prepo­znavna (načelna, samozavestna in ponosna) dikcija, s katero je nastopala pred svojimi bralkami, napeljuje k tezi, da je bila Rija pri urejanju časopisa sorazmerno neodvisna in se Emil kot urednik moškega časopisa ni usodno vpletal v »ženske zadeve«. Rija je imela sicer o zakonu jasno izoblikovanostališče, saj je s svojimi nasveti ženskam in moškimzarisovala temelje zakonskim posvetovalnicam naSlovenskem. Zakonska harmonija je odvisna odznačajev zakoncev in od okoliščin ter razmer, v kate­rih živita zakonca, je trdila Rija. Zakon je dosmrtnikompromis, zato morata biti v njem oba partnerjavelikodušna in požrtvovalna, plemenita in obzirna,znati morata popuščati in odpuščati. Ne glede na to,da je sprejemala premiso, da mora biti žena v zako­nu podrejena možu, je ostro zavračala moško nasiljenad družinskimi člani,75 kakor je bila jasna njenazahteva po spoštovanju gospodinjskega dela, ki soga doma opravljale poročene ženske.76 Prav tako jezagovarjala stališče, da morata imeti v zakonu obapartnerja dovolj svobode, da ne utesnjujeta drugdrugega.77 Domače zdrahe in prepiri naj ostanejo zadomačimi stenami in še: vsak član družine naj seskuša do svojih bližnjih vesti tako prijazno, kakor sevede do prijateljev in znancev,78 kajti »zakonska sreča 71 Rija Podkrajšek, Drage naročnice in bralke, Žena in dom, fe­ bruar 1935, uvodnik. 72 Rija Podkrajšek, Ljube naročnice in bralke, Žena in dom, fe­ bruar 1936, str. 55. 73 Rija Podkrajšek, Ljube naročnice in bralke!, Žena in dom, sep­ tember 1935, str. 305. 74 Pričevanje Matije Milčinskega. 75 Vprašanja in odgovori, Žena in dom, oktober 1936, str. 351. 76 Rija Podkrajšek, Božično pismo, Žena in dom, januar 1937, str. 7–8. 77 Vprašanja in odgovori, Žena in dom, december 1936, str. 420. 78 Rija Podkrajšek, Ali ste kdaj nervozni?, Žena in dom, februar 1938, str. 57; Vprašanja in odgovori, Žena in dom, str. 134. je odvisna od samih malenkosti, od samih brezpomemb­nih reči.«79 Ob koncu leta 1936 je pri mesečniku Žena in dom izšla knjiga zdravnika Karla Petriča o regulaciji roj­stev in preprečevanju zanositve. Občutljive tematike se Rija Podkrajšek dotlej ni javno lotevala, a je ob izidu knjige priznala, da jo je k njeni izdaji navedlo veliko število pisem bralk na to temo.80 Abortus je bil pred drugo svetovno vojno na Slovenskem socialno nesprejemljiv in kazensko pregonljiv. Jugoslovanski kazenski zakonik iz leta 1929 je v svojem 170. in 173.členu določal zaporno kazen do treh let za žensko, ki bi umetno prekinila nosečnost, in zaporno kazen do petih let za osebo (zdravnika, lekarnarja ali babico),ki bi abortus opravila.81 Rija Podkrajšek je v začetku leta 1937 ponovno odprla vprašanje posvetovalnic za ženske. Že leta 1932 je na različna slovenska ženska društva naslovi­la pobudo za izgradnjo Ženskega doma v Ljubljani,v okviru katerega bi delovale različne posvetovalnice:pravna, zdravniška, poklicna, zakonska, vzgojna ipd.Kljub pripravljeni dokumentaciji Rija tedaj pri dru­štvih ni dobila zadostne podpore za izgradnjo, vendar zamisli ni opustila, četudi se je zavedala, da ji v letu 1937 zaradi slabega gospodarskega položaja države Ženskega doma ne bo uspelo postaviti na noge. Pozi­vala je ženska društva k oblikovanju ločenih posveto­valnic, saj so jo njene bralke z vprašanji vsakodnevno množično opominjale, kako potrebne so tovrstne pi­sarne za večjo avtonomijo žensk v slovenski družbi.82 Septembra 1939 so se ljudem sesuli še zadnji upi, da vojne v Evropi ne bo. Rija Podkrajšek je vi­dela glavni vzrok za novo morijo v razdejani zave­sti evropske skupnosti in iztrebitvi cveta evropskega človeka v vojni 1914–1918.83 Ne glede na to je vojno pričakala pokončna, kakor je zmeraj znala nastopi­ti pred svojimi bralkami. Pozivala jih je k vedrini in močni volji, k razumu, ki odklanja lažne govorice:»Vsako jadikovanje in tarnanje moramo opustiti. De­lajmo svojo dolžnost in izvršujmo svoje delo nemoteno naprej s prepričanjem, da nas bo vojna vihra pustila ob strani.«84 Urednica Žene in doma tudi marca 1940 ni dopuščala malodušja, ko je svoje bralke pozivala, naj se pozanimajo o življenjskih razmerah v delavskih kolonijah, predmestjih in na kmetih, preden tarnajo nad lastnimi. Skušala je tudi nanje prenesti svoj ži­vljenjski optimizem, ko je ženskam predlagala okoli­ščinam prilagojeno življenjsko vodilo, ki je govorilo, 79 Vprašanja in odgovori, Žena in dom, februar 1936, str. 51–53. 80 O preprečenju zanositve, Žena in dom, december 1936, str. 433. 81 Iz novega kazenskega zakonika, Slovenec, 1. 2. 1929, str. 1. 82 Rija Podkrajšek, Ustanovite posredovalnico, Žena in dom, ja­ nuar 1937, str. 21. 83 Rija Podkrajšek, Drage naročnice in bralke, Žena in dom, no­ vember 1940, str. 347. 84 Rija Podkrajšek, Drage naročnice in bralke, Žena in dom, ok­tober 1939, str. 369. da je vsakega trpljenja prej ali slej konec, svet pa se vrti naprej.85 Avgusta 1940 pa v Rijinem uvodniku ni bilo več sledu mirovništva; obljubljala je, da se bodo očetom,sinovom in možem v tokratni vojne brezpogojno pri­družile tudi ženske: »Borile se bomo kakor levinje. /…/ Domovina, vsak trenutek smo pripravljene žrtvovati se zate!«86 Toliko bolj je bila razočarana, ko je ugota­vljala, da so bila številna pisma bralk v prvih mese­cih leta 1941 polna grenkobe, žalosti, črnogledosti in vdanosti v usodo.87 Ko je aprila 1941 vojna dosegla Kraljevino Jugoslavijo, je izšla zadnja številka Žene in doma; Rija je tudi v njej odgovarjala na vprašanja svojih bralk o zakonu, družinskih razmerjih, poklic­nih usmeritvah ipd.88 Imela je prav: življenje je kljub vojni teklo dalje … *** Zakonca Podkrajšek sta se sčasoma sprijaznila s komedijantskim zetom, Jana in Frane Milčinski sta se 19. avgusta 1944 poročila. Dogodek je bil svečan,ena sama iluzija mirnega življenja sredi vojne in tež­ko si je zamisliti, da brez zaslug materine prepredene socialne mreže, ki jo je desetletje pletla kot uredni­ca svojega tretjega otroka – mesečnika Žena in dom. Jana se je z radostjo spominjala svojega poročnega dne: »Nevesta sem bila v dolgi beli obleki, ženin v čr­nem, v cerkvi prižgane sveče in oltar okrašen s cvetovi poletnih rož. Do cerkve, oddaljene le dobrih sto metrov,smo se peljali s kočijo.« Emil Podkrajšek je mladopo­ročencema obljubil sobici v Delniški tiskarni, ki se je držala Podkrajškovega doma. Razen tega je oba za­poslil, za tisk sta pripravljala knjige Zofke Kvedrove in prevajala tuje romane.89 Rijin in Emilov sin Dinko Podkrajšek se je po kapitulaciji Italije jeseni 1943 z ženo umaknil iz Lju­bljane in družina do konca vojne ni vedela, kje je.Rija je od hudega zbolela, Emila pa so Nemci zaprli.Sčasoma si je Rija nekoliko opomogla, Emila pa so Nemci izpustili, po besedah njune hčerke Jane prav zaradi materinega slabega zdravstvenega stanja. Da je Rijo Podkrajšek notranje določal kleni vitalizem,je ponovno pokazala, ko je naposled tudi božič leta 1944 pričarala v prazničnih barvah, četudi sta bila oba z Emilom zelo potrta zaradi sinovega izginotja.Natanko deset let pred tem je Rija v uvodniku svo­jega mesečnika pisala: »Sveti večer in priprave zanj so nekaj prav posebno mikavnega, in ženske to gotovo naj­ 85 Rija Podkrajšek, Ali je kaj boljše, če se predajate obupu, Žena in dom, marec 1940, str. 89. 86 Rija Podkrajšek, Domovina, mi smo pripravljeni, Žena in dom, avgust 1940, str. 235. 87 Rija Podkrajšek, Drage gospe in gospodične, Žena in dom, januar 1941, str. 9; ista, Drage naročnice in bralke, Žena in dom, marec 1941, str. 99. 88 Vprašaj, ne odlašaj, Žena in dom, april 1941, str. 139–141. 89 Milčinski, Moje življenje z Ježkom, str. 28–29, 32. bolj občutijo. One krasijo božično drevesce, one izbirajo darila za moža, za otroke, za matere, za služinčad, za prijatelje in za vsakogar, ki ga mislijo razveseliti. Bog ve, ali se pri teh opravkih in nakupih kedaj spomnite,da živijo po svetu ljudje, ki nimajo nikogar, ki bi jim pripravljal darila in bi jim z ljubečim srcem olepšal ta večer, nikogar, ki bi jim ta dan pripravil majhno, vsaj majceno veselje?«90 Ko je Rijina hči Jana spomladi 1945 pričakova­la prvega otroka, je bila spet mati tista, ki je s svojo ekspeditivnostjo »takoj poskrbela za vse«.91 Nič čudne­ga, ko pa se je že več kot deset let trudila izboljšati higienske razmere in izobrazbo porodnic, ki so roje­vale doma, prepogosto v povsem neprimernih raz­merah, kar se je odražalo v razmeroma visoki umr­ljivosti porodnic in novorojenčkov.92 Toliko bolj se je podvizala, ko je šlo za lastno hčer: »Peljala me je h ginekologu, poiskala stare rjuhe, da sva iz njih sešili plenice, pobrskala po predalih in našla še moje in bratove srajčke in povoje.«93 Družinska vila na Bledu, ki sta jo leta 1932 po­stavila zakonca Podkrajšek, je bila med vojno zaple­njena – leta 1944 jo je kupil in se vanjo vselil Rihard Schmitt. Po koncu vojne je bila vila povrnjena druži­ni Podkrajšek, Rija in Emil sta stara leta preživela v njej.94 V zgodnjih šestdesetih letih 20. stoletja sta se preselila v stanovanje v Ljubljani, vendar sta toplejše dele leta še zmeraj preživljala v svoji blejski posto­janki.95 Rijina hči je bila nanjo še posebej navezana,saj je bila izhodišče za številne vzpone na okoliške gorske vrhove, ki jih je obiskala s starši.96 Jana in Fran Milčinski sta blejsko vilo po smrti zakoncev Pod­krajšek še naprej uporabljala kot stalno počitniško rezidenco,97 danes pa je v lasti njunega sina MatijeMilčinskega. Babico je ohranil v spominu kot ljubečo in vedro žensko, sijajno kuharico ter značajsko skro­mno žensko, ki je v pogovorih o urednikovanju me­sečnika zmeraj govorila v prvi osebi množine: smo napisali, smo uredili, smo odgovorili itd.98 Rija se je takoj po koncu vojne z Jano odpravila na Bled, da bi preverila, kaj se je zgodilo z njihovo vilo, saj med vojno niso smeli iz mesta. Njen odnos do blejske družinske vile lahko morda razberemo iz pogleda, ki ga je nekoč v sebi lastni maniri razgrinjala svojim bralkam: »Če gremo v tuj kraj s pričakovanjem,da bomo našli svoje duševno ravnotežje ali pa nov po­gum za boj z vsakdanjostjo – tedaj bomo gotovo raz­očarani. Mir in duševno ravnotežje morata biti v nas samih – tuj kraj, naj bo še tako lep, nam ga ne more dati. 90 Pismo uredništva, Žena in dom, december 1934, str. 413. 91 Milčinski, Moje življenje z Ježkom, str. 23–24, 37. 92 Rija Podkrajšek, V vašo korist in za zdravje vaših otrok, Žena in dom, 1. 8. 1931, str. 315. 93 Milčinski, Moje življenje z Ježkom, str. 37. 94 Benedik, Počitniške vile, str. 208. 95 Pričevanje Matije Milčinskega. 96 Milčinski, Moje življenje z Ježkom, str. 41, 52. 97 Benedik, Počitniške vile, str. 208. 98 Pričevanje Matije Milčinskega. Dobro voljo in vedrost moramo sami nesti s seboj, potem nam bodo počitnice povsod lepe in prijetne.«99 Rija Podkrajšek je umrla štirinajst let po smrti svojega moža, 10. junija 1983, stara oseminosemde­set let. Do konca življenja so jo brazgotine na vratu spominjale na požar leta 1919, tiste v srcu pa na te­žaven odnos s sinom, ki se je po pobegu iz Ljublja­ne z ženo selil po begunskih taboriščih in nazadnje sprejel avstrijsko državljanstvo. Na tujem se je poročil še dvakrat, z Danko in Italijanko, Emil in Rija pa sta ga prvič obiskala šele sredi petdesetih let 20. sto­letja, ko je kot pravnik živel v Milanu. Kot kaže, je srž njegovega problematičnega odnosa s starši tičal v Dinkovem nasprotovanju očetu – Emil je sinu začr­tal poklicno pot, ki ji Dinko ni bil pripravljen slediti.Staršem se je iz tujine občasno oglašal v pismih, v katerih jih ni nikoli imenoval oče in mama.100 Življenje po drugi svetovni vojni Riji, ki se je upo­kojila kot novinarka, ni prinašalo tako velikih izzivov,kot jih je bila deležna v tridesetih letih 20. stoletja, ko je v patriarhalni družbi kot poročena ženska in mati dveh otrok uspešno razvijala mesečnik Žena in dom. Prirojeni vitalizem, ki ji je omogočal vodenje uredni­štva in ki ga izžarevajo njeni pogledi na življenje pred drugo svetovno vojno, pa ji je gotovo pomagal najti življenjski smisel tudi v poznih letih: »Z dobro voljo laže prenesemo vse težave in vse neprijetnosti, ki nam jih prinaša vsakdanjost. Z veselim pogledom na življe­nje se laže otresemo skrbi in laže premostimo zapreke.‘Pogumni človek si osvaja svet!’ V tem izreku je več re­snice, kakor bi si človek mislil. Pogumen in veder človek ima vesel nastop in hitreje doseže vse, kar želi. Tak člo­vek prijetno vpliva na svojo okolico in na ljudi, ki pri­haja z njimi v dotiko, in vsak mu nehote rad ustreže.«101 VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIR NŠAM – Nadškofijski arhiv Maribor fond Andrej Karlin, Pismo ravnatelja Tiskarne sv. Cirila dr. Antona Jerovška škofu dr. Andreju Kar­ linu, Maribor, 23. 2. 1926. USTNI VIR Pričevanje Matije Milčinskega – vnuka Rije Pod­krajšek, oktober 2013. 99 Rija Podkrajšek, Drage naročnice in bralke, Žena in dom, julij 1935, str. 249. 100 Pričevanje Matije Milčinskega. 101 Rija Podkrajšek, Drage naročnice in bralke!, Žena in dom, ja­nuar 1935, str. 5. TISKANI VIRI Domači prijatelj, 1931. Jutro, 1928 in 1929.Slovenec, 1919 in 1929.Žena in dom, 1930–1941. LITERATURA Benedik, Božo: Počitniške vile so bile ponos blejske­ga letovišča. Kronika 32, 1984, str. 197–213. Milčinski, Jana: Moje življenje z Ježkom. Mengeš: ICO, 1998. SUMMARY (Ma)Rija Podkrajšek – editor of the monthly Žena in dom in 1930–1941 Marija Žargi was born on 15 March 1895 in Ljubljana to Marija and Franc Žargi. In 1930, she began issuing the monthly Žena in dom [Wife and Home] together with Erna Podgornik. Throughout the eleven years of its existence, Rija Podkrajšek was the heart and soul of the magazine. Generally la­belled as a monthly for women, the periodical was largely dedicated to women from the urban environ­ment who worked as housewives and whose families maintained a well-enough financial standing for the housewives to afford maids, follow the latest trends in fashion, make various home improvements, as well as devote most of their time to the care and up­bringing of their children. The monthly’s programme covered themes relating to household, home, up­bringing, hygiene, health care, cuisine, sewing of clothes and underwear, knitting, houseplants, poul­try, women’s movement, etc. Before long, the editors were showered by letters – a clear indication of the force unleashed by the newly opened communica­tion channel through which Slovenian and especially middle-class women began to make their first strides into public. Already in its first year, the monthly of­fered advice regarding marital and other family rela­tions, the multitude and explicitness of which offers a unique insight into the relations within the Slove­nian middle-class family, as well as into the persona­lity of the adviser – editor Rija Podkrajšek. The latter is safe to argue because, even though the answers to the readers’ questions were not always signed, she was the only person in charge of the said task. At a time when the economic crisis also shook the King­dom of Yugoslavia, she fearlessly demonstrated her social sense by repeatedly transforming the edito­rial board into an employment agency. On the other hand, being aware that many took the economic crisis as a convenient excuse for their passivity, she disliked despondency and advocated vitality, which was a large part of her character. She awaited the war with the same confidence, which she passed on her readership. She encouraged them to remain optimis­tic and persistent. April 1941, when the war reached the Kingdom of Yugoslavia, witnessed the release of the last issue of Žena in dom; in it, Rija answered the questions of her readers regarding marriage, marital relationships, vocational directions, etc. She died on 10 June 1983 at the age of eighty-eight years. As a retired journalist, she did not face as many challeng­es after the Second World War as during the 1930s,when she ran the monthly Žena and dom as a married woman and a mother of two in a patriarchal society. Poročilo o 15. Mednarodnem simpozijušolskih muzejev in šolsko-zgodovinskihzbirk Konec meseca junija (26. 6. – 29. 6. 2013) je Slo­venski šolski muzej v sodelovanju z Zvezo zgodovin­skih društev Slovenije in slovensko sekcijo ICOM-a pod vodstvom dr. Branka Šuštarja pripravil 15. Med­narodni simpozij muzejev in zbirk o šolskem življe­nju in zgodovini šolstva. Simpozija pod naslovom Povezovanje v šolstvu: učiteljstvo in njihova društva kot spodbujevalci pedagoškega razvoja (zgodovinski in muzejski pogledi) se je udeležilo preko 100 udeležen­cev iz 25 držav sveta. Potekal je v prostorih Srednje zdravstvene šole Ljubljana, vsebino pa mu je dalo 78 avtorjev z 68 prispevki, ki so jih predstavljali v dveh vzporednih sekcijah. Med slovenskimi predavatelji so nastopili ddr. Verena Perko: Slovenski muzeji za 21. stoletje. Kdor se ne spominja preteklosti, je obsojen, da jo bo še enkrat doživel; dr. Breda Čebulj Sajko: Sloven-ski učitelji v Avstraliji – vez med dvema domovinama; dr. Edvard Protner: Gustav Adolf Lindner in Društvo za znanstveno pedagogiko; dr. Branko Šuštar: Poklic­no povezovanje učiteljstva v večnacionalnih državah – slovenske izkušnje med nacionalno in internacionalno usmeritvijo pred in po I. svetovni vojni; mag. Andre­ja Rihter, Državljanska vzgoja in zgodovina v šolskih učnih programih; mag. Marjetka Balkovec Debevec:Povezovanje učiteljstva s šolskim okoljem preko letnih poročil šol; Martina Škrabec: Sekcija medicinskih sester v vzgoji in izobraževanju pri Zbornici zdravstvene in babiške nege Slovenije; Tea Anžur, Društvo univerzi­tetnih profesorjev v Ljubljani; Vladimir Tkalec: SVIZ – sindikat vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture kot povezovalec in spodbujevalec pedagoškega razvoja;Mateja Ribarič: Društveno povezovanje učiteljic kot del ženskega gibanja na Slovenskem 1898 – 1948; Tina Palaić: Ko se »zahod« sreča z »vzhodom«: Šolski muzej v Jogiakarti, Indonezija. Predstavitve so potekale večinoma v angleščini,odvijale pa so se tudi v drugih jezikih, v romanski, slo­vanski in germanski sekciji. Vprašanja so se dotikalazgodovine učiteljskih združenj, podobe učitelja, zgo­dovine in podobe učiteljic ter pedagoškega poslanstva muzejev. Nekaj besed se je spregovorilo tudi v smerisoočanja muzejev z gospodarsko krizo, večje marke­tinške dejavnosti in širše muzejske prepoznavnosti. Za udeležence na Simpoziju je poleg celodnev­nih predavanj bilo poskrbljeno tudi za vsakodnevni popoldansko-večerni program. Tako se je prvi dan sklenil s spoznavno večerjo, ki jo je okronala unikatna torta s šolskimi starinami ob tridesetletnici prvega in odprtju petnajstega simpozija. Naslednje popoldne so se udeleženci sprehodili po starem delu Ljubljane in se ustavili v mestni hiši na sprejemu in pozdravu pri ljubljanskem županu. Program so nadaljevali v Slovenskem šolskem muzeju, kjer so poleg razstave doživeli še zgodovinsko učno uro, večer pa je sklenil izlet z ladjico po Ljubljanici. Petkov razvedrilni pro­gram je obsegal ogled ljubljanskega gradu, njegovega stolpa in muzeja ter slovesno večerjo na gradu. V so­boto so se po zaključnih predavanjih in poslovilnem programu udeleženci odpravili na izlet v Kamnik,Kranj in na Bled. Z združenimi silami Slovenskega šolskega mu­zeja, Zveze zgodovinskih društev in slovenskega od­seka ICOM-a se je tako ob svojem tridesetletnem jubileju uspešno končal 15. mednarodni simpozij šolskih muzejev in šolsko-zgodovinskih zbirk, ki je pomembno pripomogel k razširitvi obzorij, izmenja­vi izkušenj in obogatitvi znanja o zgodovini šolstva in njenega sodobnejšega predstavljanja javnosti. Anton Arko Ocene in poročila Trevor Shaw, Alenka Čuk: Slovene Caves & Karst pictured 1545–1914. Ljubljana:Založba ZRC, 2012, 230 strani. Knjiga z naslovom Slovene Caves & Karst pictured 1545–1914 je novo skupno delo Trevorja Shawa in Alenke Čuk. Oba avtorja sta v Sloveniji že znana kot samostojna raziskovalca preteklosti krasa in sta že sodelovala, ko sta leta 2002 skupaj izdala delo Royal an other Noble Visitors to Postojnska jama 1819–1945. Kras (z malo začetnico) je območje, kjer zaradi prepustnosti in topnosti kamnin nastanejo značilne površinske in podzemeljske oblike, vode pa tečejo večinoma pod površjem. Te značilne površinske in podzemeljske oblike (jame, vrtače, uvale, kraška po­lja) že stoletja privlačijo popotnike, obiskovalce in umetnike, ki so v svojih delih, s pomočjo skic, risb,ilustracij, grafik, slik, fotografij, želeli (in še vedno že­lijo) zase in za občinstvo zabeležiti, ujeti, predstaviti in pokazati ta del sveta. Ko so preučevali tovrstne po­vršinske in podzemeljske pojave po svetu, so ti dobili ime (kras, kraški pojavi) po slovenski pokrajini Kras (planoti med Tržaškim zalivom, Vipavsko dolino in Divačo), kjer se je to preučevanje najprej začelo. Rav­no zato je delo Slovene Caves & Karst pictured 1545– 1914 pomembno, saj so v njem pregledno zbrane prve upodobitve, ki so lahko služile tudi kot model raziskovalcem kraškega površja po svetu. Knjiga Tre­vorja Shawa in Alenke Čuk predstavlja zgodovino razvoja slikovne predstavitve jam in krasa, v obdobju štirih stoletij in pol, vse od Laziusovega zemljevida 1545, ki kraško pokrajino predstavlja brez natančno vrisanih rek, cest, na njem pa je jasno vrisano Cer­kniško jezero, pa do razglednic, slik in (predvsem) fotografij, nastalih malo pred začetkom 1. svetovne vojne, in prikazujejo Postojnsko, Planinsko in Kri­žno jamo, Rakov Škocjan, Divačo, Škocjanske jame,Dimnice. Avtorja se sicer dotakneta tudi del, ki so nastali po obdobju, zamejenem v naslovu. Kot naj­pomembnejša dela (zaradi njihove kakovosti ali zgo­dovinskega pomena) sta izpostavila prvo predstavitev Cerkniškega jezera na zemljevidu dunajskega zdrav­nika, zgodovinarja in kartografa Wolfganga Laziusa iz leta 1545; najstarejšo do sedaj znano upodobitev Postojnske jame, umetnika Carla Beduzzija iz leta 1748, objavljeno v rokopisnem poročilu Josepha Antona Nagela cesarju; upodobitve Planinske jame,Predjame, Vilenice, Škocjanskih jam in Rakovega Škocjana nemškega slikarja Ferdinanda Runka, okoli 1790; oljno podobo Vilenice, 1821, dunajskega sli­karja, litografa in graverja Petra Fendija; akvarele Po­stojnske jame iz leta 1821 slikarja Aloisa Schaffen­ratha; slike, risbe, litografije Vilenice in Postojnske jame slikarjev Giuseppeja in Alberta Riegerja iz 19.stoletja; fotografije Postojnske jame iz 1867 in 1868 fotografa Emanuela Mariota; veliko oljno podobo Postojnske jame na Dunaju rojenega slikarja Carla Hascha (1883) in fotografije Škocjanske in Divaške jame fotografa Francesca Benquea, ki so nastale v osemdesetih in devetdesetih letih 19. stoletja ob raz­iskovanju Škocjanskih jam. Jame in kraško površje so v knjigi predstavljeni v različnih tehnikah upo­dobitev: zemljevidi, slike, grafike, risbe, fotografije,na splošno je vsebina knjiga zajeta iz različnih virov,uporabljeni so tudi jamski motivi v reklamne in ogla­ševalske namene, razglednice. Zbranih je torej 250 upodobitev kraškega sveta, vendar ne z namenom, da bi le predstavili njegovo lepoto, ampak ima vsaka svoj namen. Nekatere izmed njih predstavljajo podobe, ki so bile, oziroma so, širši javnosti poznane v drugačni obliki (na primer Schaffenrathova upodobitev Kal­varije v Postojnski jami iz leta 1832; po njej je leta 1886 nastala fotografija in ta je nato kot osnova leta 1873 služila izdelavi gravure in risbe v sedemdesetih letih 19. stoletja). Predstavljeno slikovno gradivo hranijo različ­ni muzeji in privatne zbirke v Evropi in Združenih državah Amerike, mnoge upodobitve so bile tu širši javnosti predstavljene prvič. Ilustracije so ljudem, ki niso živeli na krasu, omogočile spoznati kraške po­sebnosti, ponujale čudovite slike, obogatile poročila,študije in knjige, namenjene popotnikom, populari­zirale določeno jamo, oglaševale nesorodne izdelke s privlačno podobo jam in omogočile, da je umetnik izrazil svoje vtise, občutke. Znan je rek, da slika pove več kot tisoč besed, zato upodobitve starejšega da­tuma gotovo nudijo zgodovinsko pomembne infor­macije, ki jih morda drugače sploh ne bomo našli v pisnih virih. Upodabljanje takratnih obiskovalcev prikaže takratno oblačilno kulturo, lahko določimo čas, kdaj je kakšno delo nastalo, vidimo orodja in pripomočke, ki so jih uporabljali vodniki po jamah (oljenke, vozički), podobe jamskih vhodov pa prika­zujejo, kako so nekdaj zaščitili dostop v jamo in kako je vstop v jamo sploh izgledal, dokumentirajo pa tudi poslopja, ki jih morda danes ni več. Knjiga je zani­miva za vse, ki jih zanima zgodovina, geografija, pa tudi za današnje raziskovalce opisanih območij. Ker je napisana v angleščini, doseže mednarodno občin­stvo, gotovo pa dopolni vedenje vseh, ki jih zanima kraško površje v Sloveniji. Podobe jam in kraškega površja so v knjigi ure­jene po poglavjih, znotraj teh pa po kronološkem zaporedju. Besedilo bralca seznani z avtorji, s časom nastanka, z objavo posameznih upodobitev in kje so upodobitve shranjene. Dodana so še poglavja: Bio­grafski leksikon avtorjev upodobitev, Nemško-slo­vensko-angleški slovar topografskih imen, Referen­ce, Povzetek v slovenskem jeziku, Seznam ilustracij in Indeks. Meta Turk Andreja Tomažin, Milan Gorišek, Miro Bergelj, Miran Prnaver: Plemiška družinaGutmansthal-Benvenuti in Radeče. Radeče: župnijski urad, 2013, 171 strani. Vse se je začelo leta 2012 s pobudo za prenovo na­grobne kapele plemiške družine Gutmansthal-Ben­venuti v Radečah. Mesto je danes znano predvsem po nekdanji proizvodnji »Radeče papirja«, medtem ko je zgodovina kraja širši javnosti neznana. Knjiga govori predvsem o plemiški družini Gutmansthal­-Benvenuti in zgodovini nekaterih njenih dvorcev in posestev ter o njenem vplivu na domače prebival­stvo. Avtorji dela so Andreja Tomažin, Milan Gori­šek, Miro Bergelj in Miran Prnaver. Vsebina knjige,ki obsega 171 strani, je razdeljena na več poglavij in podpoglavij ter je obogatena s slikovnim gradivom. Na začetku knjige je predstavljena zgodovina kraja. Prvi zapis o Radečah kot trgu najdemo že leta 1338, medtem ko so uradni naziv mesta dobile šele 1925. Prebivalci današnje občine Radeče se niso prav veliko razlikovali od prebivalcev preostalih obsavskih krajev. Ukvarjali so se tudi s splavarjenjem in brodar­jenjem. Novi dvor na Hotemežu je pred družino Gutman­sthal-Benvenuti zamenjalo veliko lastnikov, prav takotudi imen. Novi dvor, ki se je po nemško imenovalWeixelstein, je ime dobil po družini Weixelberg, ka­sneje pa so dvorec preimenovali v Novi dvor. Dvorecje bil leta 1926 prodan usmiljenim sestram, 15 let ka­sneje so ga prevzeli nemški vojaki, povojna jugoslo­vanska oblast pa ga je nacionalizirala. Ima novoveškoarhitekturo, vendar ima še vedno pridih srednjegaveka, saj je bil zgrajen okoli leta 1550. Značilnost ob­dobja so oglati vogali, gradbeni material pa sta bilakamen in opeka. Vsak grad je v zgodovini premogelvsaj enega duha ali kak drug nadnaravni dogodek.Kogar zanima dojemanje nadnaravnega v času nove­ga veka, bo nedvomno prebral prepis iz Slave vojvodi­ne Kranjske, ki govori o duši, ki se je prikazala in bilaodrešena na gradu Weixelstein (Novi dvor). Kaj lahko povemo o plemiški družini, ki je imela v lasti več dvorcev s pripadajočimi posestmi, kot so grad Novi dvor, graščinsko poslopje Turn v Radečah,grad Boštanj pri Sevnici, dvorec Hotemež in gradič Selo pri Radečah? Poglavar družine je bil dr. Lud­vik vitez Gutmansthal-Benvenuti (1810–1890), ki je leta 1853 kupil dvorec in se z družino preselil iz Trsta. Ludvik se ni rodil kot plemič, temveč je naziv podedoval po svojem očimu Janezu Krstniku vitezu Benvenutiju. Ludvik se je poročil z Marijo Sonntag, s katero je imel tri otroke: Georga, Marijo in Nikolaja. Ludvik pl. Gutmansthal-Benvenuti je bil aktiven član Kranjske kmetijske družbe (1861–1890), deloval pa je tudi kot poslanec v kranjskem deželnem zboru (1866–1889). S svojim znanjem o sadjarstvu (napi­sal je knjižico Kratki nauki za sadjerejo), strastjo nad gojenjem različnih rastlin ter z naprednim pogledom na kmetijstvo je uvedel veliko novosti, ki so olajšale naporna kmetijska opravila. Njegovo strokovno zna­nje so uporabili tudi v kranjskem deželnem zboru.Nenehoma je opozarjal na potencial kraja Radeče (npr. zavzemal se je za ustanovitev dolenjske vino­rejske šole). Gradovi in dvorci so prav tako ponujali možnost zaposlitve pri plemiški družini, kar je mar­sikateremu prebivalcu iz bližnje in daljne okolice po­menilo dodaten vir zaslužka. Marija pl. Gutmansthal-Benvenuti, rojena Sonn­tag, je bila znana predvsem po svojih dobrodelnih dejavnostih, kulturnem udejstvovanju in slikarskem talentu. Na platno je upodobila portret družinskega prijatelja Richarda Francisa Burtona (1821–1890).Kasneje je bil portret razstavljen v galeriji v Londonu. Georg pl. Gutmansthal-Benvenuti (1849–1892)je bil graščak na Koroškem in se je poročil z baronicoEmmo Conrad pl. Eybesfeld. Dvema vnukinjama seje uspelo poročiti v najvišje evropsko plemstvo. Takolahko še danes najdemo še živeče Georgove potomce.Približno pol leta po njegovi smrti so njegove posmr­tne ostanke prenesli in pokopali v družinsko grobnokapelo. Njegova sestra Marija pl. Gutmansthal-Ben­venuti (1853–1936) se je poročila s knezom Euge­nom Rudolfom Wredejem. Zakonca sta nekaj časabivala v Novem dvoru na Hotemežu. Imela sta dva sinova: Karla Ludvika in Edmundusa Alexandra. Prvi je bil rojen v Novem dvoru. Sledi za to vejo družineso se bolj ali manj zabrisale, znano pa je, da so živeli vMünchnu, kjer je Marija leta 1936 tudi umrla. Najmlajši otrok je bil Nikolaj pl. Gutmansthal­-Benvenuti (1856–1943). V spominih krajanov Radeč je bil znan kot lastnik graščin Novi dvor in Hotemež ter dobrotnik in boter številnim otrokom. Velik del svojega življenja se je izobraževal in potoval po svetu (v knjigi je njegov zapis o potovanju h gori Atos), nekaj časa pa je bil osebni komornik papeža Pija XI. Ta svet je zapustil kot usmiljeni brat v sa­mostanu Kandija v Novem mestu. V knjigi Nikolaj pl. Gutmansthal-Benvenuti zavzema prav posebno mesto. V delu so zbrani spomini nanj kot dobrotnika in botra skoraj 20 otrok. Vlogo botra je opravljal zelo vestno in je zmeraj poskrbel, da se je njegovim kr­ščencem dobro godilo. Predvsem pa je ljudem ostalo v spominu, da je zmeraj pomagal, kadar je bil kdo v stiski. Kot dobrotnik se je še posebej izkazal, ko je po vojni leta 1919 veliko denarja namenil sirotišnicam in mestnim ubožnicam. Bil je velik podpornik žup­nijske cerkve sv. Petra v Radečah, doniral je godbi na pihala ter podpiral delovanje ustanavljajočih se dru­štev. Denar pa ni bil vse, kar je Nikolaj podarjal. Ko je prišel s potovanja, je vedno prinesel kakšno novo rastlino, ki jo je posadil v parku Dvor. Muzejem in ljudem je podarjal posebne predmete s svojih popo­tovanj. Nikolaj pl. Gutmansthal-Benvenuti je leta 1926 grad Novi dvor s posestvom prodal usmiljenim se­stram sv. Vincencija Pavelskega. Knjige iz knjižnice je prodal Mestni občini Ljubljana, namenjene pa so bile za prvo slovensko univerzo. Zbirko slik je zapu­stil narodnemu muzeju v Ljubljani. Nekaj prihran­kov je podaril Cerkvi in svojim krščencem, nato pa je odšel v Vatikan, kjer je služboval kot osebni komor­nik papeža Pija XI. Leta 1933 se je pridružil usmi­ljenim bratom v konventu v Novem mestu, kjer je bil dejaven pri izdelovanju zdravilnih mazil. Leta 1943 je tam umrl in bil pokopan. Grad Novi dvor je v prvi polovici 20. stoletja do­živel kar nekaj korenitih sprememb. Neprecenljiv vir njegove zgodovine so slike umetnika Bena pl.Puteanija, ki so z dovoljenjem Narodnega muzeja Slovenije v knjigi prvič objavljene ter kažejo podo­bo gradu Novi dvor in njegove okolice v prvih letih po prvi svetovni vojni. Usmiljene sestre sv. Vincenci­ja Pavelskega so po letu 1926 spremenile notranjost stavbe in jo prilagodile svojim potrebam, obenem pa so vnesle veliko sodobnih adaptacij, kot npr. električ­no razsvetljavo. Novi dvor so preimenovale v Mari­jin dvor. Nemška okupacija slovenskega ozemlja je v grad prinesla nemške oficirje in vojake, zaradi katerih so morale usmiljene sestre po dobrih 15 letih delo­vanja grad zapustiti. Po vojni je nova jugoslovanska oblast Marijin dvor nacionalizirala in spremenila v prevzgojni dom, ki še danes deluje kot Prevzgojni dom Radeče. Notranjost stavbe je bila s tem dokonč­no spremenjena. Stopnišče in dva okrašena stropa so edini razpoznavni elementi nekdanjega gradu. Med druge danes vidne ostanke, ki pričajo o de­lovanju plemiške družine, spada tudi dvorec Hote­mež, ki je doživel podobno usodo kot grad Novi dvor.Dvorec Turn je v lasti občine Radeče in je v prete­klosti služil kot stanovanjski kompleks, v prihodnosti pa ga želi občina izkoristiti v turistične namene. V župnijski cerkvi sv. Petra v Radečah so vitraji, ki jih je podaril Nikolaj pl. Gutmansthal-Benvenuti. Plemi­ška družina nam je zapustila tudi park Dvor v zna­čilnem angleškem krajinskem slogu, ki je zavarovan kot naravna znamenitost in za katerega danes skrbijo gojenci in oskrbniki Prevzgojnega doma Radeče. Med krajani Radeč in okolice je danes še vedno prisoten lep spomin na plemiško družino Gutmans­thal-Benvenuti, ki se je prenašal iz roda v rod. V delu je zbranih več zapisov, ki potrjujejo že prej navedena dejstva in bralcu približajo osebni pogled na delova­nje družine v Radečah. Kjer smo začeli, bomo zgodbo o plemiški druži­ni Gutmansthal-Benvenuti tudi končali. Na rade­škem pokopališču počivajo trije pripadniki rodbine:dr. Ludvik pl. Gutmansthal-Benvenuti, žena Marija in sin Georg. Grobna kapela je zasnovana po vzoru sakralne arhitekture in ima neobaročni pridih. Na­pisi na njej so v nemški gotici, na nagrobni plošči zakoncev pa je tudi zapis v ruski cirilici in franco­ski latinici. Obnova kapele je potekala pod strogim nadzorom Zavoda za varstvo kulturne dediščine OE Celje, ki je deloval v skladu z ohranitvijo originalne arhitekturne podobe. Nagrobna kapela še danes služi kot opomnik na družino, ki je radeški krajani nikakor ne smejo pozabiti, njihov namen pa je, da plemiško družino Gutmansthal-Benvenuti spozna tudi širša slovenska javnost. Bojana Jović Jacopo Valvasone di Maniago: Descrittione della Patria del Friuli (ur. Angelo Floramo). Montereale Valcellina: Circolo culturale Menocchio, 2011. V zbirki Tracce archeologiche, ki jo izdaja kulturno društvo Menocchio iz kraja Montereale Valcellina,je leta 2011 prodorni raziskovalec in pisatelj Angelo Floramo objavil nedavno odkrito delo furlanske no­voveške historiografske produkcije, in sicer Descritti­one della Patria del Friuli (1568) videmskega plemiča Jacopa Valvasoneja di Maniaga (roj. 1499, umrl po letu 1568). Omenjeni avtor je zapustil veliko rokopi­snih del, od katerih so bila določena objavljena šele v 19. stoletju. Eno izmed njegovih del je bilo zaradi svoje skrivnostnosti deležno še posebnega zanimanja.Giovanni Giuseppe Liruti, znani furlanski erudit, je namreč v drugi knjigi dela Notizie delle vite ed opere scritte da letterati del Friuli (Venezia, 1762) omenil,da je Valvasone napisal tudi geografsko-politični opis Furlanije, ki ga je beneški senat novembra 1566 od­redil zadržati v popolni tajnosti, saj so bile v njem opisane tudi poti, preko katerih je mogoče najlažje vdreti v deželo. Beneška republika ni želela s tako dragocenimi podatki ogroziti varnosti lastnih meja in olajšati poti morebitnim napadalcem. Od takrat dalje so se za omenjenim delom izgu­bile vse sledi. Na osnovi Lirutijeve omembe pa se je kljub temu poskušalo identificirati omenjeno delo, ki ga je Valvasone napisal kot strokovnjak za voja­ške zadeve. Carlo Combi je domneval, da je v taj­nosti zadržano delo identično z delom Descrizione dei passi e delle fortezze che si hanno a fare nel Friuli,con le distanze dei luoghi, ki je ga na osnovi rokopisa,shranjenega v zbirki Cicogna, objavil v Benetkah leta 1876. Giulio Lughi pa je omenjeno delo identificiral z Valvasonejevim spisom o otomanskih vpadih, od katerega je na voljo veliko rokopisov in ki je bilo v 19.stoletju tudi večkrat objavljeno, in se pri tem opiral na besedilo, kakršno ga posreduje rokopis št. 1199 v hrambi videmske mestne knjižnice Vincenzo Joppi. Leta 1998 pa je prišlo do pomembnega odkri­tja. Zgodovinar Angelo Floramo, od leta 2012 tudi ravnatelj najstarejše furlanske knjižnice, znameni­te Guarneriane v kraju San Daniele del Friuli, je v omenjeni ustanovi med preučevanjem fonda Fon­tanini našel še neodkrit Valvasonejev opis Furlanije.Gre dejansko za spis, ki so ga beneške oblasti zadr­žale v tajnosti. Vključen je v rokopisni kodeks Mazz.213, ki združuje raznolike spise, nastale med 16. in 18. stoletjem in posvečene furlanski zgodovini. Spis je bil last sandanielskega erudita Giusta Fontaninija (1666.1736), apostolskega abreviatorja in častnega komornika Klemena XI. in Benedikta XIII., znanega predvsem kot nepopustljivega zagovornika papeških pravic nad posestvom Comacchio in tridentinske or­todoksnosti. Fontanini je bil zelo plodovit pisec in tudi strasten zbiratelj dokumentov. Svojo dragoceno knjižnico in zbirko dokumentov je v celoti namenil knjižnici domačega kraja, a žal je v Guarneriano pri­šlo le del njegove zapuščine, med drugim tudi ome­njeni kodeks. Objavljeno delo spada v vrsto geografsko-zgodo­vinskih opisov, ki so nastali v 16. stoletju. Beneška republika je spodbujala nastajanje spisov, ki so opi­sovali njena mejna področja. Tako je bilo sestavljenih veliko zemljevidov in eruditskih del o beneški Terra­fermi. Valvasonejev spis, ki se deli na štiri knjige, po­daja najprej geografski opis dežele in nato predstavi njeno zgodovino vse do avtorju sočasnega obdobja.Obogaten je z opisi navad, ustnimi izročili, jeziko­slovnimi opažanji, transkripcijami antičnih napisov,zanimivimi etimologijami itd. Pri tem se je avtor na­slanjal ne le na antične pisce, srednjeveške kronike,sočasne zgodovinopisce in starinoslovce, temveč tudi na osebne izkušnje, saj je zelo verjetno kraje, ki jih je opisal, tudi osebno obiskal. Neva Makuc Blejski grad: 1000 let prve omembe(ur. Marko Vidic). Bled: Muzejsko društvo: Zavod za kulturo; Ljubljana: Narodni muzejSlovenije, 2011, 246 strani. Leta 2011 je Muzejsko društvo Bled v sodelova­nju z Narodnim muzejem Slovenije in Zavodom za kulturo Bled izdalo knjigo o 1000-letnici omembe Blejskega gradu. V knjigi je zbranih 13 prispevkov strokovnjakov z različnih področij, ki obravnavajo več kot zgolj zgodovino Blejskega gradu. Uvodniku, ki ga je napisal predsednik Muzejske­ga društva Bled Srečo Vernig, sledi članek Petra Šti­ha o 1000-letnici prve omembe Blejskega gradu in začetkih zemljiškega gospostva škofov iz Briksna na Bledu. Prehod Bleda v last briksenske škofije je brez dvoma temeljna prelomnica, saj je Bled oziroma blej­sko gospostvo ostalo v njeni lasti od leta 1004 (čeprav takrat še ne v svojem poznejšem obsegu), ko se prvič pojavi v virih, pa vse do sekularizacije leta 1803. V Štihovem članku so predstavljeni kratka zgodovina briksenske oziroma pred tem sabionske škofije do obdobja podelitve ter razlogi za podelitev, med kate­rimi velja omeniti predvsem pomoč in podporo bri­ksenskih škofov kraljevim ambicijam v Italiji. Tako je Henrik II. leta 1004 briksenskemu škofu Albuinu najprej podelil manjši del kraljeve zemlje v blejskem koncu, leta 1011 pa njegovemu nasledniku Adalberu še Blejski grad in 30 kraljevih hub oziroma zemljo, ki jo je imel možnost izkrčiti in obdelati. V tej listini je bil Blejski grad tudi prvič omenjen. Prispevek vsebu­je še podrobne diplomatične analize listine in iz nje izhajajočih pravic ter oris razvoja blejskega gospostva v 11. stoletju. Tako je briksenska škofija postala po­memben posestnik in politični akter na Kranjskem.Omeniti velja še dejstvo, da je v listini Kranjska ome­njena s slovanskim imenom Creina, in to kljub temu,da je bilo še v uporabi starejše ime Carniola. Poznejši razvoj blejskega gospostva v poznem srednjem veku in zgodnjem novem veku opiše Ma­tjaž Bizjak v prispevku o Blejskem gradu in gospo­stvu pod upravo rodbine Kraig, ki je imela blejsko gospostvo v zakupu od briksenske škofije od začet­kov podeljevanja gradu v zakup, se pravi od leta 1371,pa vse do leta 1558, ko je Briksen pogodbo s Kraigi prekinil. Zadnji zakupnik iz rodbine Kraig Krištof je sicer umrl že leta 1547, vendar je nato z gospostvom upravljal drugi mož njegove vdove Anton Thurn.Kraigi so bili koroška plemiška rodbina, ki je pod Spanheimi doživela vzpon, nazadovala ob koncu 13.stoletja ter se ponovno povzpela v času Habsburža­nov. Blejsko gospostvo je pridobila v zastavo v času Rudolfa IV. Habsburškega, ki se je vmešaval tudi v briksensko politiko. Kraigi so z blejskim gospostvom upravljali skoraj 200 let in so imeli v njem praktično vso oblast, saj so vodili združeni urad gradiščana, de­želskega sodnika in gospodarskega upravnika. Rod­bina Kraig je gospostvo ohranjala v zastavi predvsem s posojanjem denarja briksenskim škofom. Pogodba iz marca 1374 se je glasila tudi na dediče rodbine Kraig. Kraigi so kljub briksenskim težnjam po izpla­čilu posest upravljali zelo po domače ter jo obdržali,dokler ni Briksen leta 1558 pogodbo prekinil in za­stavo predal Herbardu Turjaškemu. O sodnih prisegah kmetov na gospostvu Bled izvemo iz prispevka Katje Škrubej. Prispevek ana­lizira prisego Matevža Čopa iz Blejske Dobrave, ki je 15. junija 1731 prisegel glede posojila Leonardu Zupanu, prisego Hanžeta Rozmana iz Zgornjih Gorij, ki je 22. oktobra 1740 prisegel glede zastave dveh njiv v zameno za posojilo, prisego treh kmetov iz Koroške Bele, ki so 2. decembra 1752 na zahtevo upnika Primoža Čopa Svetine pod prisego opravili cenitev donosa zastavljenih njiv, in nekatere druge.Sodne prisege kmetov se tako pokažejo kot vir, ki je za zgodovinsko obravnavo precej bolj zanimiv, kot se zdi na prvi pogled. Zanimivo je že to, da so zapisa­ne v slovenskem jeziku, še toliko bolj zanimive pa so posredne ugotovitve, do katerih pridemo z njihovo pomočjo in življenje podložnikov v 18. stoletju pri­kažejo v precej bolj realni luči. Spoznavamo lahko prostorske premike kmetov in posledično razmah kmečkega trgovanja, vprašanje upnikovih terjatev in celo položaj žensk. Zanimivo je že samo dejstvo, da je bila v primeru Matevža Čopa porokinja ženska,njegova nečakinja Alenka Lukežič. Ta primer poleg večje vloge žensk v tistem času, kot jim jo običaj­no priznavamo, kaže tudi socialno mobilnost, saj je bil Matevž Čop študent, in to kljub temu, da je bil najverjetneje kmečkega porekla. Iz priseg lahko ve­liko izvemo tudi o kmetovem dojemanju zemlje in gospoda. Kmetu namreč dejstvo, da je moral gospo­du plačevati dajatve, ni preprečevalo, da bi kmetijo hkrati dojemal kot svojo in da bi s svojo posestjo vsaj do določene mere svobodno razpolagal. To kaže na realnejšo podobo podložniškega stanu, kot smo je bili vajeni v marksističnem zgodovinopisju. Ker pa se pri obravnavi Bleda ne moremo izogniti povezavam in odnosom z Briksnom, jim je namenjen prispevek Josefa Gelmija, ki sistematično obdela od­nose med omenjenima krajema. Začne s slovenskim izvorom imena Bled, nadaljuje s cesarskimi darovi briksenski škofiji, s katerimi je ta dobila kraj Bled,in se nato ustavi ob vprašanju uprave v obdobju od 13. do 16. stoletja ter v 16. in 17. stoletju. Opozo­ri na izgubo upravne moči briksenskih knezoškofov ter na to, kako je iz stroškov posvetne oblasti škofov nastala »dežela Tirolska« in kako so ti škodljivo vpli­vali na odnose z Bledom. Nato se posveti še vpraša­njem upraviteljev, omeni Herbarda Turjaškega, ki je bil upravnik med letoma 1558 in 1574, ter se ustavi še ob vprašanju protestantizma na Bledu in zaradi njega izgnanega župnika Fašanka. Gelmi se kasneje dotakne še zanimivega vprašanja bivanja briksenskih škofov na Bledu, ki ni bilo tako redko. Najbolj znan je seveda primer Nikolaja Kuzanskega, ki je prišel na Bled 30. aprila 1458 in pridigal v blejski cerkvi. Za­nimiv je še podatek, da sta se briksenska knezoškofa Andrej Habsburški (1591–1600) in Krištof Andrej Spaur (1601–1613) zapletla v hude spore s škofom Hrenom. Gelmi se nato dotakne vprašanj prodaje Bleda leta 1858 in sekularizacije, prispevek pa konča z oživljanjem odnosov med mestoma po osamosvo­jitvi Slovenije. Gelmijevemu prispevku sledi članek avtorjev Matevža Novaka in Miloša Bavca, ki se ne ukvarja toliko z zgodovinsko tematiko, temveč z geologi­jo grajskega hriba. Opozori na zanimivost v njeni strukturi, in sicer da zaradi tektonskih stikov med kamninami v širši okolici vzorci iz grajskega hriba ne odsevajo običajnega zaporedja odlaganja kamnin.Si pa kljub vsemu lahko na njihovi podlagi dovolj jasno predstavljamo priobalni pas karbonatnega šel­fa v obdobju srednjega anizija. Prispevek poleg čiste geologije obravnava tudi fosile, najdene na grajskem griču, ter okolje nastanka kamnin grajske scene. Naslednji prispevek se vrne k zgodovinski tema­tiki, in sicer k najzgodnejši zgodovini. Gre za čla­nek Timoteja Knifica Grajski hrib in blejska krajina v davnini. Arheološka najdišča so namreč razkrila poselitev Bleda vse od časa ledenodobnih lovcev.Najdena so bila njihova orodja, kot so praskala, klini,vbodala in nožički. Iz istega obdobja so bili odkriti tudi ostanki uplenjene divjadi, kot so alpski svizci,kozorogi, gamsi itd. Iz obdobja mezolitika je bila najdena koščena harpuna, stara približno 10.000 let,katere uporaba se je na »Slovenskem« razširila šele v obdobju, ko sta lov in nabiralništvo že zamirala. Čla­nek se nato posveti najdbam iz obdobja poljedelstva (7. do 3. tisočletje pr. n. št.), za katero so značilne maloštevilne, toda pomembne najdbe in naselbine na težje dostopnih območjih. Je pa z vidika najstarej­še zgodovine Blejski kot dosegel razcvet v bronasti dobi, in sicer med 13. in 9. stoletjem pr. n. št. O tem pričajo številne najdbe, ki kažejo na prisotnost po­ljedelcev, vojščakov, obrtnikov in trgovcev. Izpričane so tudi najdbe iz železne dobe, ki je bila na ozemlju Slovenije čas blagostanja, iz mlajše železne dobe pa je izpričano tudi slovito noriško železo. Iz rimske dobe so se z Bleda ohranile skromnejše najdbe, a vendarle kažejo na naselbino vaškega značaja, mor­da je bila tu tudi vila. Zelo zanimiv pa se nam kaže Bled v pozni antiki. Iz tega obdobja so se namreč ohranili arheološki ostanki naselbine Romanov, pri kateri gre za eno pogostih višinskih naselij iz obdo­bja pozne antike. Ohranjeni so zgolj temeljni zidovi stavb naselbine neznanega imena. Pomembna najdba je še ponarejeni bizantinski kovanec iz časa cesarja Herakleja (610–641), ki kaže na obstoj naselbine še v zgodnjem 7. stoletju. Knific se nato posveti še »slo­vanskemu Bledu«. Bled je bil v zgodnjem srednjem veku del Carniole, alpskoslovanske državne tvorbe,katere prebivalci so se pridružili uporu Ljudevita Po­savskega. Naselbina je bila, če sklepamo po številu grobov, precej velika ter je morala imeti tudi lastne obdelovalne površine. Med najdbami so tako uhani,okrasne zaponke itd. Prispevek z naslovom Prenove Blejskega gradu skozi stoletja je delo Nike Leben. Avtorica predstavi razvoj gradu od predzgodovine oziroma časa pozne antike. Grad predstavi skozi različna obdobja, in si­cer romaniko, gotiko, renesanso, 18. in 19. stoletje pa vse do prenove pod vodstvom Toneta Bitenca.Blejski grad je v marsičem sledil sočasnim trendom v arhitekturi in umetnosti, žal pa smo zaradi prodaje grajske opreme in neohranjenosti starejših poslikav marsikaj izgubili. Naslednji prispevek prav tako prihaja iz umetno­stnozgodovinske stroke, spisal pa ga je Ivan Stopar.Članek z naslovom Blejski grad na starih upodobi­tvah nas popelje skozi upodobitve Blejskega gradu skozi čas. Upodobitve gradov in posesti so namreč postajale vsakdanje šele v renesansi. Tako je bil Bled deležen upodobitev v skicni knjigi Topografije Kranjske 1678–79, zelo znani pa sta tudi sliki iz leta 1775, ki prikazujeta Blejski grad in ju hrani briksen­ski škofijski arhiv. Bled je bil zaradi svoje lege več upodabljanja deležen v romantiki. Dodatno naklo­njenost je prineslo 19. stoletje, in sicer zaradi razvoja turizma. Tako se upodobitev gradu znajde v Costovi knjigi Spomini na Kranjsko. Velikokrat ga je upodo­bil tudi iz Salzburga priseljeni slikar Kurz pl. Gol­denstein. Bled oziroma Blejski grad so upodobili še Marko Pernhart, Anton Karinger, Ladislav Benesch,Conrad Grede itd., kar kaže na naklonjenost ume­tnikov motivu Blejskega gradu. Tretja umetnostnozgodovinska razprava je pri­spevek Janeza Fajfarja Sliki Bleda z okolico iz leta 1775. Ti znani sliki hranijo v škofijskem muzeju v Briksnu in sta delo neznanega avtorja. Nastali sta za časa vlade Leopolda von Spaura (in morda tudi nje­govega predhodnika Kasparja Ignaza von Künigla), o čemer pričata upodobljena grba. Sliki prikazujeta Bled s širšo okolico. Naselja so v prispevku identi­ficirana. Sledi prispevek Janka Rožiča z naslovom Tisoč­letni grajski zid. Članek z daljšim, nekoliko poetič­nim uvodom, v katerem se dotika splošnih vprašanj o naravi gradu in srednjeveške družbe, se prvenstveno ukvarja z grajskim zidom in vprašanji o odnosih med naravo in arhitekturo pri gradnji gradov, še posebej Blejskega gradu. Prispevek Tomaža Nabergoja Muzejska razstava na Blejskem gradu bralca popelje na pot oblikovanja gradu v zgodovinski spomenik in v muzejske razsta­ve v njem. Bralec se lahko seznani tako z začetnimi fazami obravnavanja gradu kot spomenika leta 1949,ko se je arheološka ekipa Narodnega muzeja Slove­nije zatekla na grad, kot tudi z zadnjimi sprememba­mi v razstavi. Članek se dotakne tudi tematike ob­nove gradu, prve muzejske zbirke in njenih kasnejših modifikacij, ob koncu pa predstavi še tematiko in koncepte razstave ter načrte za prihodnost. Zadnji prispevek, ki bi ga lahko označili kot zgo­dovinskega, je članek Marjana Zupana Znameniti obiskovalci Bleda in Blejskega gradu. V prispevku obravnava obdobje od srednjega veka do sedanjosti.Omenja predstavnike plemstva, kot je bil Brunon,grof Ballenstatski in Kirchberški, ki je Bled obi­skal kar trikrat, in sicer v letih 1267, 1278 in 1283.Nato omenja še škofe Mateja Kocmana, Nikolaja Kuzanskega in Sebastiana Sprenza. Izpustiti seveda ni mogoče Primoža Trubarja, ki je bil gost Kristine Auersperg. Med znanimi obiskovalci sta bila tudi Baltazar Hacquet, ki je Bled obiskal leta 1779, in sir Humphry Davy, svetovno znani naravoslovec, ki je Bled obiskal leta 1818. Bled je obiskal tudi knez Klemens Metternich, poleg njega pa še številni člani habsburške dinastije, kot so Franc Jožef, nadvojvoda Albreht in nadvojvodinja Elizabeta z možem Otom knezom Windisch-Graetzem. Bled je bil priljubljen tudi pri dinastiji Karađorđević in je gostil številne vplivne politike stare Jugoslavije. Podobna funkcija je Bledu pripadla tudi v novi socialistični Jugoslaviji. Po osamosvojitvi so bili med pomembnejšimi gosti ni­zozemski prestolonasledniški par, torej sedanji kralj Willem-Alexander s soprogo, predstavniki srednje­evropskih vlad, Laura Bush itd. Zbornik se zaključi z opisom pešpoti iz Bleda v Briksen, ki sta jo prehodila in opisala Vido Kregar in Ferdo Šerbelj. Knjiga je torej še en pester pregled slovenske krajevne zgodovine, ki jo osvetljuje s stali­šča različnih ved. Poleg pomena za lokalno zgodovi­no skozi razprave kaže tudi na dogodke v širši regiji.Tako lahko opazujemo povezanost Bleda in sloven­skega ozemlja z ožjo in širšo okolico. Andraž Kovač Hrvoje Petrić: Pogranična društva iokoliš. Varaždinski generalat i Križevačka županija u 17. stoljeću. Meridijani Samobor, Društvo za hrvatsku ekonomsku povijest iekohistoriju Zagreb, 2012, 435 str. Kot je v recenziji monografije razmeroma mlade­ga, a uveljavljenega zagrebško-koprivniškega zgodo­vinarja Hrvoja Petrića zapisal Drago Roksandić, je avtor obdelal novo temo v hrvaškem zgodovinopisju,in to na način, ki v hrvaški historiografiji zgodnjega novega veka nima primerjave. Diahrono in sinhro­no je namreč primerjal analitično izpeljana dejstva o spremembah okolja, naseljenosti in poselitvi ob­mejnega območja celinske Hrvaške z Osmanskim cesarstvom. Posebnega pomena je ekozgodovinska usmeritev knjige s težiščem na obravnavi procesov antropizacije narave in tipov naselij ter družbenih sprememb v interakciji mnogoterih dejavnikov. Ker tovrstni celovit pristop v slovenskem zgodovinopisju še pogrešamo in ker je predmet obravnave Petrićeve monografije prostor Slavonske vojne krajine ( Varaž­dinskega generalata), s katerim so bile slovenske de­žele tesno povezane, zlasti Štajerska, je na to izvirno delo vsekakor potrebno opozoriti, metodologijo pa bi kazalo čimprej »preizkusiti« tudi pri preučevanju našega obnebja. V kronološkem pogledu je Petrićeva obravnava zajela čas med začetkom t. i. Dolge vojne v zgodnjih devetdesetih letih 16. stoletja in Karlovškim mirom leta 1699, v prostorskem pa srednjeveško Križevsko županijo. Iz te se je v 17. stoletju postopoma izlo­čil Varaždinski generalat (Slavonska vojna krajina),tj. ob koncu 16. stoletja skoraj povsem opustošeni in komaj še obljudeni vzhodni del županije, katerega ponovna poselitev je prinesla drugačno družbeno or­ganiziranost vojnokrajiškega tipa in hkrati pomenila prilagoditev naravnega okolja novim potrebam. S takšnim radikalnim procesom bi v zgodnjem novem veku našli nekaj sicer veliko skromnejših vzporednic tudi v slovenskem prostoru (v Beli krajini in tedaj še kranjskem Žumberku), precej več pa v 20. stoletju (devastacija in delna repopulacija Kočevske s poseb­nimi oblikami družbenih skupnosti). Avtor je monografijo razdelil v devet pogla­vij. Trem uvodnim o ciljih in metodologiji, virih in stanju raziskanosti sledijo tematski sklopi: prostor v času (naravni dejavniki, spremembe bioloških de­javnikov), depopulacija in obramba, obmejne družbe in naseljevanje Križevske županije, obmejne družbe in naseljevanje Varaždinskega generalata, poskus rekonstrukcije celotnega števila prebivalstva in ob­mejna naselja. Povedano drugače: na začetku je želel ugotoviti, kakšne so bile posledice procesa za okolje,nato razložiti izvor in etnično pripadnost priseljen­cev ter nazadnje pokazati, kakšna naselja so nastajala v procesu kolonizacije. V obravnavanem prostoru je problematiko okolj­ske zgodovine mogoče razdeliti na dva segmenta:prvi je povezan z vplivom narave na ljudi, drugi pa z obrnjenim vplivom – človeških dejavnikov na naravo.V prvem izstopata »mala ledena doba« in vloga reke Drave. Podnebne spremembe so poleg številnih po­sledic v gospodarstvu, kmetijstvu, vegetaciji, družbi in zdravju vsaj deloma pogojevale tudi migracije Vla­hov in Predavcev, povezane z »globalno ohladitvijo«.V 17. stoletju so se v obrambi pred poplavami začela skromna regulacijska dela na Dravi z zelo omejenim učinkom, na drugi strani pa je precej večje uspehe žela kolonizacija (ustanavljanje novih vasi) na moč­virnih območjih. Antropizacija, ki jo je povzročila intenzivna kolonizacija delov Varaždinskega gene­ralata, je imela v enem primeru naravnost drastične posledice za okolje: koloniziranje gozdnih območij okoli Đurđevca je povzročilo eolsko erozijo in nasta­nek precej velikih območij premikajočega se površin­skega peska, katerih širjenje je pozneje ustavilo šele načrtno pogozdovanje. Poseben problem srednjeveške Križevske župa­nije je bila depopulacija kot posledica spopadov z Osmani v 16. stoletju. Že sredi tega stoletja se je za­čela demografska revitalizacija, tako s pravoslavnim vlaškim prebivalstvom iz Osmanskega cesarstva kot pozneje tudi s številnim katoliškim življem različne­ga izvora. S tem je povezano krčenje obsežnih goz­dnih površin, ki so se pred tem povečale predvsem zaradi depopulacije. Kartografski viri iz 17. in 18.stoletja pričajo, da iz varnostnih in drugih razlogov ni bilo gozdnih površin okoli vojnokrajiških utrdb.Glede na to, da obrambni sistem nikoli ni postal vprašljiv, je mogoče kljub močni depopulaciji skle­pati, da se je del staroselskega prebivalstva v bližini meje z Osmanskim cesarstvom vendarle obdržal, kar v poznejšem času ne nazadnje potrjujejo dokumen­tirani govori lokalnega prebivalstva. Precej manjša depopulacija je zajela prostor zahodno od Ivanića in Đurđevca, medtem ko je še bolj proti zahodu, od črte Koprivnica–Križevci–Vrbovec mogoče govoriti o kontinuiranem funkcioniranju zemljiških gospostev s samo načetim ravnotežjem poseljenosti. Z različno intenzivno izpraznitvijo in kolonizacijo sta povezana diskontinuiteta vaških naselij ter spremembe v prav­nem in gospodarskem položaju prebivalstva (npr.prehod iz podložniškega v svobodniški stan, nasta­nek vlaških in svobodniških naselij). Še v 16. stole­tju nastali obrambni sistem na ozemlju Kraljevine Slavonije se je v 17. stoletju postopoma preobrazil v Varaždinski generalat, ki je v največji meri postal zaokrožen prostor. V obravnavanem stoletju se je sis­tem utrdb dograjeval in moderniziral ter fizično in mentalno močno vplival na demografske, družbene in gospodarske spremembe. Posebno pozornost posveča Petrić priseljenemuprebivalstvu, ki ga diferencira po konfesionalnih,geografskih, jezikovnih, pravnih in drugih krite­rijih. Znatne razlike je zaznati med priseljenci naobmočju Varaždinskega generalata in onimi na tleh(ostankov) Križevske županije. Tako so se Vlahi,štokavsko prebivalstvo pravoslavne vere, znašli v ne­enakem položaju, odvisno od tega, kje so se naseli­li. Obstajala je tudi razlika med samoidentifikacijovlaškega prebivalstva in percepcijo Vlahov s strani»drugih«. Poudariti kaže, da so se med Vlahi znašliposamezni pripadniki drugih etničnih skupin, ki pr­votno niso bili pravoslavne vere, in da je del vlaškegapravoslavnega prebivalstva v dolgem procesu katoli­ške prenove prestopil v rimskokatoliško vero. Varaž­dinski generalat je v prvih desetletjih 17. stoletja, za­radi privilegiranega položaja Vlahov (statut iz leta1630) predstavljal magnet za priseljevanje z vsehstrani, zdaj pretežno nevlaškega in nepravoslavnegaprebivalstva. Na tem območju so pravoslavni Vlahiv začetku stoletja predstavljali več kot dve tretjinipopulacije in so se odtlej še krepili, medtem ko jenjihov delež v (banski) Križevski županiji v istemčasu dosegel le okoli sedmino, nato pa se je samoše zmanjševal. Od konca 17. stoletja dalje (premikOsmanske meje po letu 1699 na vzhod in jug) soznatno številčno in procentualno zmanjšanje doži­veli tudi pravoslavni v Varaždinskem generalatu, po­tem ko so v največjem delu obmejnega območja iz­gubili status »prve obrambne črte«. Med priseljenciso za slovensko zgodovino posebej pomemben seg­ment prebegi z zemljiških gospostev v slovenskemetničnem prostoru. Petrić deloma na ta način razlagaporeklo Kranjcev, ki so se tako v županiji kot v gene­ralatu naseljevali izrazito disperzirano, priimek Kra­njec pa naj bi bil odraz prikrivanja identitete. Odpiratudi vprašanje izvora t. i. Dolencev in se dotika po­imenovanja ter identitete staroselskega kajkavskegaprebivalstva – »Slovencev«. Predmet njegove obrav­nave so vse etnične skupine do Judov, Bolgarov inNemcev. Proces priseljevanja, kot poudarja avtor,kaže, da nikakor ni mogoče govoriti izključno o hr­vaško-srbskih/srbsko-hrvaških etničnih relacijah.Metodološko in vsebinsko je zanimiv njegov poskusrekonstrukcije skupnega števila prebivalstva v gene­ralatu in županiji, ki je privedel do ključne ugotovi­tve, da se je celotna populacija od začetka do konca 17. stoletja več kot potrojila (s približno 28.000 na 84.000 prebivalcev). Zadnje poglavje, posvečeno naseljem, ločenoobravnava meščanska in ruralna naselja. Tipe me-ščanskih naselij klasificira v pet skupin od svobodnihkraljevskih mest do trgov, ki so se preobrazili v vasi,in ugotavlja, da je bil proces (re)urbanizacije najin­tenzivnejši do srede 17. stoletja, ko je najmočnejenapredovala celotna kolonizacija. Stopnja urbanizi­ranosti se v Križevski županiji ni spremenila, opaznopa se je z nastankom trgov povečala v Varaždinskemgeneralatu, kjer je sicer ostajala dvakrat nižja kotv županiji. Za potrebe raziskovanja obeh sosednjihprostorov je Petrić ponudil novo klasifikacijo rural­nih naselij, pri kateri imajo občutno največjo vlogonaravne danosti. Monografija Hrvoja Petrića ne samo na strogo znanstven, ampak tudi na bralcu prijazen in nazo­ren način posrečeno združuje obravnavo prostora in družbe s tretjim dejavnikom – okoljem. Nakazani smeri raziskav zadnje čase vse bolj sledi tudi sloven­sko zgodovinopisje o starejših obdobjih, s katerim je kolega Petrić že pred desetletjem vzpostavil »trajne povezave«. Boris Golec Oskar Zoran Zelič: V znamenju Sokolain Partizana v Sevnici. Sevnica: Športnodruštvo Partizan Sevnica, 2012, 107 strani. Monografija, ki je pred nami, je rezultat večletne­ga preučevanja gradiva in zbiranja materiala s strani avtorja Oskarja Zorana Zeliča. Zelič je že v preteklo­sti raziskoval in izdal številne publikacije in mono­grafije, vezane na zgodovino svojega domačega kraja Sevnico. Objavil je publikacijo Godbeništvo v Sevni­ci (2003), monografije Župnija sv. Nikolaja v Sevnici (2003), Po sledeh obrtništva v Sevnici (2006), V čas zapisana sevniška partitura (2008) in Sevnica – sto­letje na razglednicah (2009), kot urednik in soavtor pa je sodeloval tudi pri izdaji številnih drugih del.V znamenju Sokola in Partizana v Sevnici predstavlja zaokroženo celoto zgodovine telovadnega društva vse od prvih korakov delovanja pa do danes. Avtor je na osnovi preučevanja časopisnih virov, ustnih priče­vanj in slikovnega gradiva pomembno dopolnil zgo­dovinsko, kulturno in športno podobo Sevnice. Na celovit in sistematičen način je predstavil kronološko sosledje dogodkov, ki so ključno vplivali na delovanje in razvoj društva. Pričujoče delo je avtor ob upoštevanju kronolo­škega vidika smotrno razdelil v tri sklope, s čimer je ustvaril dober pogled na delovanje društva pred dru­go svetovno vojno ter po njej. V prvem delu, ki ga je avtor naslovil V znamenju Sokola v Sevnici, nam oriše začetke delovanja društva, ki segajo v avstrijsko monarhijo. Predstavi politično dogajanje tedanjega časa, ki je bilo ključno za nastanek in razvoj različnih društev. Sokolsko gibanje se je začelo na Češkem in se je v kasnejših letih pod idejo združitve slovanskih narodov razširilo še na ostala območja. V Slovenijo so idejo o sokolstvu prinesli študentje, ki so študirali v Pragi in so leta 1863 ustanovili telovadno društvo Gimnastično društvo Južni Sokol. Sokolska ideja je vzpodbujala narodno in kulturno zavest ob telovad­bi v disciplini vzgajanja telesa in duha. Gibanje se je konec 19. stoletja organizacijsko okrepilo in začelo postopno širiti mrežo društev. Avtor poudarja, da je bilo leto 1905 za slovensko sokolstvo prelomno,saj jim je oblast dovolila, da se združijo v slovensko sokolsko zvezo. Odraz boljše povezanosti med telo­vadci je tudi enotna sokolska uniforma, ki je imela veliko nacionalno in politično simbolno moč. Krepi­tev slovenske narodne zavesti se je začela kazati tudi v Sevnici in tako je bila z nekaj predhodnimi zapleti leta 1908 prvič organizirana športna dejavnost. Leto kasneje je sevniški odsek prvič organiziral javno telo­vadbo z ljudsko veselico. Sredi leta 1912 se je sevni­ški sokolski odsek osamosvojil in postal samostojno društvo, imenovano Telovadno društvo »Sokol« v Sevnici. Prvotno navdušenje na novoustanovljenim društvom ni trajalo dolgo, saj je delovanje prekinila prva svetovna vojna. Oblasti so ob izbruhu vojne pre­povedale delovanje slovenske sokolske zveze in vseh v njej delujočih sokolskih društev, vendar posejano seme telovadnega društva ni zamrlo. V drugem sklopu, naslovljenem Sevniški Sokol med svetovnima vojnama, avtor opiše delovanje dru­štva v tem obdobju. Poudarja, da ideja Sokolstva med vojno ni zamrla in da je bilo možno sokolsko orga­nizacijo hitro obnoviti. Število članov se je po vojni povečalo in tako štelo nad sto vadečih privržencev sokolstva. Zaradi razkola v politiki je prišlo tudi do razkola v društvu. Razdelili so se na Orle, ki so bili bolj privrženi slovenstvu, in na Sokole, ki so bolj stre­meli k jugoslovanstvu. Na Vidov dan leta 1919 so na prvem skupnem sokolskem zboru v Novem Sadu iz­glasovali Sokolsko zvezo Srbov, Hrvatov in Slovencev pod geslom »Ena država, en narod, eno sokolstvo!«.Izglasovali so tudi program, ki jim je določal politič­no pripadnost in jih tako postavil nasproti katoliški zvezi Orel. V naslednjih letih je sevniški Sokol poleg telovadne dejavnosti razširil svoje delovanje tudi na dramski in godbeni odsek. Omenimo naj še avtorje­vo zanimivo navedbo, da je bilo za društvo zelo po­membno leto 1929, saj je tistega leta kralj Aleksander ustanovil enotne vsedržavne telovadne organizacije – Sokol Kraljevine Jugoslavije in s tem sokolsko idejo povzdignil kot nosilko narodne vzgoje. Sistematično opiše tudi vse vidne člane, ki so aktivno sodelovali v društvu, in nazorno prikaže vse odmevne dogodke s priloženimi fotografijami. V nadaljevanju opiše tudi dogajanje tik pred drugo svetovno vojno, kjer pouda­ri, da je pripadnost društvu rasla, vendar jo je prekinil prihod nemških okupatorjev. Ti so številne vidne čla­ne društva zaprli ali izgnali, samo delovanje društva pa grobo zadušili. Drugi del študije avtor sklene s pogledom na dejavnosti, ki jih je izvajalo društvo. Poudari, da se društvo ni ukvarjalo samo z vzgojo telesa, ampak da so veliko pozornost posvečali tudi kulturno-prosve­tnim in družabnim prireditvam, kot so gledališke in lutkovne predstave, izleti, veselice in druge zabavne prireditve. V nadaljevanju opiše delovanje godbene­ga, lutkovnega in prosvetnega odseka društva. Tretji sklop monografije avtor prične s kratkim opisom fizkulturnega društva Sevnica, ki je bilo usta­novljeno neposredno po drugi svetovni vojni. Vede­nje o delovanju društva ni ohranjeno v pisnih virih,ampak se nanaša zgolj na skromna ustna pričeva­nja. Zelič nato nadaljuje poglavje z opisom društva za telesno vzgojo »Partizan« Sevnica, ki je nasledil Fizkulturno društvo Sevnica. Nadalje pojasni spre­membo imena, ki je temeljilo na simbolu junaštva,požrtvovalnosti, nesebičnosti, tovarištvu in ljubezni do domovine. Samo delovanje društva se po vojni ni bistveno spreminjalo, ampak je nadaljevalo utečene športne dejavnosti. Avtor poudarja, da je bilo dru­štvo v petdesetih in šestdesetih letih glavno in edino središče družabnega in kulturnega življenja mesta.Se je pa spopadalo s številnimi težavami, kot je bilo na primer finančno vprašanje za urejanje, vzdrževa­nje igrišč, nabavo rekvizitov, kakor tudi financiranje sprotnih stroškov kurjave, razsvetljevanja in čiščenja.Problem je predstavljalo tudi stalno pomanjkanje vodstvenega kadra. Društvo je svoje delovanje na­daljevalo tudi v sedemdesetih in osemdesetih letih,vendar bolj v okrnjeni obliki. V devetdesetih letih pa se je stanje društva poslabšalo. Spremenjene druž­bene razmere in vrednote, spremenjen način finan­ciranja s strani občine, pomanjkanje sredstev in vse močnejše sekcije, ki so videle večje priložnosti v lastni samostojnosti, so privedle do tega, da so se sekcije znotraj sevniškega Partizana osamosvojile in usta­novile lastna društva. Boljši časi za društvo Partizan so se začeli po letu 2000. Stekla so pogajanja o novi izgradnji telovadnega doma in tako se je leta 2005 začela gradnja športnega doma, ki nudi boljšo infra­strukturo in več funkcionalnih površin. V zaključnem poglavju avtor poda podrobnejši opis delovanja sekcij, ki so po drugi svetovni vojni delovale pod okriljem društva Partizan. Avtor mo­nografijo zaključi z optimističnimi željami za svetlo prihodnost društva. V letu 2012 je sevniški Partizan kot naslednik predvojnih sokolov aktivno pristopil k praznovanju bližajoče se 100-letnice »Telovadne­ga društva Sokol« v Sevnici. Glede tega poudarja,da aktivne priprave skupine za prosto vajo pomeni ponovno oživitev delovanja društva v upanju, da se zopet razvijejo različne športne sekcije. Pričujoča knjiga je delo, s katerim je avtor uspel z lastnimi raziskavami sestaviti izredno zanimivo in berljivo zgodbo o telovadnem društvu iz Sevnice. To mu je omogočalo sistematično raziskovanje časopi­snih virov in zbiranje ustnih izročil številnih infor­matorjev. Monografija Zeliča nas seznanja z bogato zbirko slikovnega materiala, s katerim nam še bolj približa oris zgodovinskega dogajanja in pokaže av­torjevo skrbno željo po ohranitvi kulturne dediščine. Andreja Jankovič Deržič Jure Gašparič: Državni zbor 1992–2012.Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino,2012, 378 str. (Zbirka Razpoznavanja = Recognitiones; 17) Osamosvojitev Slovenije je prinesla velike spre­membe tudi v političnem sistemu mlade države. Nov ustavni sistem je kot temelj demokratičnega odloča­nja v državi postavil Državni zbor, kot osrednji zako­nodajni organ. Kot drugi dom mu je bil dodan Dr­žavni svet, ki pa Državnemu zboru ni enakopraven.Jure Gašparič v knjigi, ki je izšla ob dvajsetletnici dela Državnega zbora, opisuje njegov razvoj skozi več smiselnih poglavij. Za začetek nam predstavi pot, po kateri je bil v ustavni sistem vključen Državni zbor.Takoj ob osamosvojitvi je funkcijo parlamenta opra­vljala stara, kot avtor ponekod imenuje, kardeljanska skupščina. Ta skupščina je leta 1991 sprejela ustavo in v njej določeni parlament t. j. Državni zbor je bil prvič izvoljen konec leta 1992. Po dolgi razpravi je bil Državni zbor opredeljen kot zbor z 90 poslanci, čeprav so bile ideje tudi o višjem številu. Dve mesti sta rezervirani za zasto­pnike italijanske in madžarske narodnosti, poslanci pa so izvoljeni na splošnih, tajnih in neposrednih volitvah. Po uvodnem poglavju sledijo tri podobno obsežna poglavja, kjer avtor predstavlja tri sklope dr­žavnozborske zgodovine – šest mandatnih obdobij,temeljne značilnosti dela in poglavje o liku in delu poslanca. Prvi dve poglavji obsegata po okoli 100 strani in zadnje nekaj več kot 40 strani. Predstavitev šestih mandatnih obdobij Državne­ga zbora je nakazana že v naslovih posameznih pod­poglavij vsakega mandata. Gašparič je že z naslovi opozoril na temeljno nalogo, s katero se je DZ v do-ločenem mandatu spopadal, oz. z naslovom opozori na kakšno drugo značilnost mandata. Prvo podpo­glavje nosi naslov Prvo mandatno obdobje – v zname­nju tranzicije. Z naslovom je Gašparič opozoril, da se je v omenjenem mandatu DZ spopadal predvsem z zakonodajo, ki je bila nujna za preobrazbo slovenske družbe in gospodarstva po odhodu iz Jugoslavije in po uvedbi novega gospodarskega sistema. Ker je šlo seveda za prvi sklic parlamenta v novi obliki, je bila pomembna tudi zunanja podoba, oz. vtis, ki so ga o delu DZ dobili volivci. Morda je bila in je še danes največja težava volivcev pri opazovanju, razumevanju in ocenjevanju dela pogostost najrazličnejših pro­ceduralnih zapletov in občutek nagajanja poslancev drug drugemu. Drugi mandat je Gašparič označil z naslovom Drugo mandatno obdobje – šibkost velike koalicije. To je bil tisti sklic, ki nam je ostal v spo­minu po svojem razburljivem začetku s prestopom Cirila Pucka in kasetno afero Pavla Ruparja. Mandat se je končal s padcem vlade Janeza Drnovška. Tretji in četrti mandat je Gašparič označil kot mandata v znamenju levice in nato v znamenju desnice. Tretji mandat je bil v znamenju levice, ko je LDS Jane­za Drnovška jeseni 2000 premočno zmagala, četrti mandat pa je bil v znamenju desnice, ko se je po vo­litvah leta 2004 prvič, z izjemo kratke vlade Andre­ja Bajuka leta 2000, na oblast z zmago na volitvah povzpela desnica pod vodstvom Janeza Janše. Sledil je mandat krize, ko je vlado vodil Borut Pahor in je prvi mandat DZ, ki ni zaključil redne mandatne dobe, temveč je bil DZ po treh letih razpuščen. Šesti sklic DZ, izvoljen leta 2011, je Gašparič poimenoval Čas novih strank? Vprašaj na koncu je pomenljiv, saj vsiljuje razmišljanja, ali gre za novosti med stranka­mi, ali je to že nov čas …? Poglavje o značilnostih parlamentarnega dela po­nuja pravi vpogled v način dela DZ, v zakulisje pravil,tipologije poslanskega dela, strukturo parlamenta, na odnos med vladajočo koalicijo in opozicijo, pokaže,koliko je poslanec sploh samostojna oseba, ki razmi­šlja s svojo glavo in dela po svoji vesti in v kolikšni meri je le orodje stranke. Poglavje Poslanec Državnega zbora Republike Slovenije predstavlja poslanca kot posameznika. Po­memben element poslančeve svobode je bila v pre­teklosti njegova imuniteta, ki pa je bila prepogosto razumljena in uporabljena v napačnem smislu. Da­nes pa pravzaprav ni več zanimiva, saj, kot opozarja Gašparič, se je število zahtev po uveljavitvi imuni­tete drastično zmanjšalo. O tem pričajo tudi tabele,ki jih je Gašparič vključil v svoje besedilo. V knjigi tudi sicer najdemo zelo veliko tabelarnega gradiva, ki je zelo dobrodošlo. Med temi tabelami naj omenim tudi seznam vseh poslancev v dosedanjih mandatih Državnega zbora. Pred omenjenim seznamom po­slancev je Gašparič svoj pregled zgodovine DZ za­ključil s podpoglavjem Parlament in zaupanje, kjer je z zanimivimi primeri iz zgodovine opozoril na dile­me zaupanja v parlament in politiko na sploh. Knjiga Jureta Gašpariča o Državnem zboru RS je slika razvoja Slovenije po osamosvojitvi, je slika po­litične kulture in je slika splošnega stanja v slovenski politiki. Knjigo je vredno prebrati ne le zaradi vpo­gleda v ta del slovenske zgodovine, pač pa jo more­biti v teh politično turbulentnih časih uporabiti kot ogledalo, zato da v njej vidimo stanje, ki se ga da tudi izboljšati in nadgraditi. Bojan Balkovec S patri smo si bili dobri: tri stoletjabrežiških frančiškanov. Zbornik znanstvenih razprav (ur. Jože Škofljanec). Krško: Zavod Neviodunum; Ljubljana: BratFrančišek, 2013. (Zbirka Brežiške študije; 4)488 strani. Po nekoliko daljšem premoru, ki mu je verjetno botrovala tudi vsega našega življenja dotikajoča se gospodarska kriza, saj je pripomogla k precejšnjemu uspavanju izdajateljske dejavnosti, so brežiški zane­senjaki izdali novo knjigo iz zbirke Brežiške študije.Poleg njihovih naporov je ob tem uspehu treba po­hvaliti tudi domačine, ki so za materialom za objave v seriji knjig Brežiške študije ponovno pobrskali po na podstrešjih odloženih škatlah in po družinskih arhi­vih, v katerih se marsikje skrivajo tovrstni »zakladi«.S tem ohranjajo živ spomin na ljudi, ki jih ni več, pa tudi na dogodke in zanimivosti iz življenja kraja v preteklosti in izkazujejo svojo pripadnost in ponos,da so njegovi krajani. Dejstvo je, da imajo sistematič­no obdelano zgodovino večinoma le večji kraji, Bre­žice pa med te gotovo ne sodijo. Vendar Brežičani z izdajanjem Brežiških študij uspešno zapolnjujejo tovrstni primanjkljaj. Tokratni zvezek nosi številko 4, vsebinsko pa gre za zbornik referatov, ki so jih avtorji predstavili na simpoziju, posvečenem 350. obletnici prihoda fran­čiškanov v Brežice. To je glavni razlog, da se je med avtorje člankov uvrstilo mnogo frančiškanskih pa­trov, ki se zaradi lastnega interesa zanimajo za svoj red, njegovo zgodovino in redovna pravila. Ko pa so se frančiškanski bratje naselili v manjšem kraju, v na­šem primeru v Brežicah, so hote ali nehote spremi­njali tudi življenje domačih prebivalcev. Ob tem so člani samostanske družine ves čas živeli pod budnim očesom domačega prebivalstva. Njihovo delo je bilo v manjšem kraju veliko bolj opaženo in odmevno,kakor bi bilo v večjem mestu, ljudje pa so zato tudi veliko prej opazili, da katero od dejanj, ki ga je nare­dil kateri od patrov, ne sodi na seznam dovoljenega v vodilu samostanskega reda. Obsojali so jih eni bolj in drugi manj strogo, končno besedo pri ugotavljanju prekrškov pa je običajno imel samostanski gvardijan ali celo provincialno vodstvo. Z izgonom patrov in porušitvijo cerkve jeseni leta 1941 so Nemci sobivanje patrov in Brežic prekini­li, povojna oblast pa ni omogočila njihove vrnitve.V nekdanji samostan se je naselila gimnazija, molk o frančiškanih pa je bil med prebivalstvom tako tr­den, da mnoge generacije gimnazijcev še dolgo po zaključku svojega šolanja niso vedele, da so vsaj štiri leta po znanje zahajale v poslopje nekdanjega samo­stana. V zborniku so članki smiselno razvrščeni, zajema­jo pa vsa področja delovanja reda in življenja brežiške redovne skupnosti. Po uvodnih besedah aktualnega župana Ivana Molana, Staneta Zoreta, provinciala reda manjših bratov, in urednika Jožeta Škofljanca je o redu manjših bratov in slovenski frančiškanski pro­vinci pisal pater Robert Bahčič. V prvem delu svojega članka je osvetlil začetke reda, ki ga je v 13. stoletju ustanovil Frančišek Asiški, v drugem delu pa je opisal razvoj province sv. Križa, ki jo danes tvorijo franči­škanski samostani na slovenskih tleh, od leta 1514 dalje. Na njegov članek se neposredno navezuje čla­nek patra Viktorja Papeža, ki je predstavil provinci­alne statute od 16. do konca 19. stoletja ter okoliščine in vzroke, ki so botrovali njihovemu nastanku. Poleg statutov je pojasnil tudi pomen vodila kot temeljne listine reda, vsaka ustanova pa ima ob vodilu tudi svoje konstitucije, ki vsebujejo osnovno normativo ustanove in odražajo namene ustanovitelja, njenega duha, naravo in značaj, zdrava izročila in podedovane vrednote ustanove. Ob tem konstitucije določajo tudi način vodenja ustanove in disciplino članov, inkorpo­racijo in formacijo članov kot tudi vsebino redovnih zaobljub. Dr. France Dolinar je čas, ko so v Brežicah delo­vali frančiškani, postavil v širši družbeni okvir. Pose­ben poudarek je namenil razmeram v drugi polovici 19. in prvi polovici 20. stoletja; zlasti v slednjem so skrajne ideologije (fašizem, nacizem in komunizem) pripomogle k uničenju frančiškanske samostanske postojanke v Brežicah, ki ga je označil za eno prvih žrtev okupatorjevega nasilja pri nas. Dr. Jože Škofljanec, ki se že več let posveča razi­skavam, katerih tematika so frančiškani in frančiškan­ski samostanski red, je osvetlil razmere ob naselitvi frančiškanov v Brežicah. Ko so Brežičani ugotovili,da za duhovno oskrbo vseh župljanov potrebujejo več kot župnika in dva kaplana, so se po navadah takra­tnega časa s prošnjo, da v Brežicah ustanovijo svojo redovno hišo, obrnili na redovnega provinciala Žigo Beltrama, ki je živel v Ljubljani. Ko je bila odločitev o postavitvi frančiškanskega samostana v Brežicah že v veljavi, so z različnimi darovnicami poskrbeli tudi za njegovo materialno podstat. Ta se je kasneje iz­kazala za nezadostno, saj se je gradnja prvega samo­stana in cerkve zaradi pomanjkanja denarja zavlekla preko pričakovanih rokov. Da bi samostanska sku­pnost lahko živela, so bili brežiški frančiškani deležni nekaterih darovnic, npr. Marije Julijane Frankopan,ki je naredila ustanovo s kapitalom 2000 goldinar­jev. Kasneje so frančiškani prejemali denar tudi od ustanov, za katere so osnovni kapital dobili iz oporok nekaterih brežiških meščanov in duhovnikov okoli­ških župnij, voljenega za njihovo vzdrževanje. Sicer pa so bili menda vsaj prva leta po nastanku samosta­na frančiškani z živili tako dobro preskrbljeni, da ko­lekture, s katero so običajno zbirali hrano na terenu,sploh niso potrebovali. Življenju in dejavnosti brežiških frančiškanov v 19. stoletju se je posvetil dr. Matjaž Ambrožič. Kot glavni vir za članek je uporabil samostansko kroniko,ki so jo skozi obdobja bolj ali manj redno in natančno pisali, kljub temu pa daje obilo podatkov o dogajanju v samostanski skupnosti. Patri so namreč na prelomu 18. v 19. stoletje za krajši čas prevzeli še delo, ki naj bi ga opravljala župnija. Ko je nastopil mir in je župnijo spet vodila škofijska duhovščina, je bilo treba poskr­beti za ponovno vzpostavitev redovne discipline v samostanu. Vendar tudi ta mir ni trajal dolgo, saj je položaj ponovno močno vzburkala marčna revolucija leta 1848. Vzrok nespoštovanja redovne discipline,opazen v pogosti menjavi gvardijanov, je avtor pri­pisal temu, da naj bi provincialno vodstvo v brežiški samostan pošiljalo najbolj »problematične« patre, pa tudi pogosto napeti odnosi med brežiškimi franči­škani in domačimi župniki niso ravno pripomogli k umiritvi razmer, v katerih bi samostanski bratje lahko zaživeli mirno in zgledno. Ključne dogodke v delovanju brežiškega samo­stana v 20. stoletju je opisal p. Mihael Stanislav Vovk.Najprej je 29. januarja 1917 dopoldan potres močno prizadel samostansko cerkev in samostan, poleg raz­majanih stavb pa je ponovno delno razdejal redovno skupnost, saj so se novinci in njihov magister preselili v frančiškanski samostan v Nazarje, odselili pa so se tudi nekateri člani samostanske družine. Drug udarec za brežiške frančiškane je predstavljal začetek druge svetovne vojne, saj so jih Nemci že takoj ob priho­du v Brežice aprila 1941 izgnali na Hrvaško. Še isto leto so začeli z rušenjem cerkve, od katere so ostali le zidovi prezbiterija. Po koncu vojne so se frančiškani sicer skušali vrniti v Brežice, vendar je nova oblast naredila vse, da do tega ni prišlo. Nekaj naslednjih člankov je posvečenih material­ni dediščini frančiškanske redovne skupnosti v Bre­žicah. Prvi med njimi je članek dr. Helene Seražin o arhitekturi frančiškanske cerkve in samostana ter fazah gradenj, v katerih sta bila zgrajena. Avtorica je s primerjavami z gradnjami drugod po avstrijsko­-nemškem prostoru uspela arhitekturo samostanske­ga kompleksa vključiti v širši geografski prostor in politične razmere, ki so s spreminjanjem pristojnosti oblastnih organov in posledično usmerjanjem doto­ka denarja krojile njegovo gradnjo tako po podobi in uporabnosti kakor po časovnih okvirih. Ikonografijo sv. Antona Padovanskega, ki mu je bila posvečena brežiška samostanska cerkev, in nje­govim upodobitvam na Slovenskem se je posvetila dr.Ana Lavrič. Nanizala je veliko primerov, saj spada sv.Anton Padovanski med najbolj priljubljene svetnike zahodnega krščanstva, ljudje pa so se mu priporočali v najrazličnejših potrebah in stiskah. Na navedenih slikah oz. kipih je najpogosteje upodobljen z njemu pripadajočimi atributi (lilija, knjiga, Dete Jezus), ne manjka pa tudi upodobitev, ki prikazujejo katerega od mnogih, njemu pripisanih čudežev. Pater Felicijan Pevec je opisal samostansko knji­žnico v Brežicah. Ker je bil v brežiškem frančiškan­skem samostanu občasno še noviciat, bratje pa so se ob pastoralni dejavnosti in pomoči vernikom posve­čali še študiju moralne teologije, je bila samostanska knjižnica bogato založena. Po več selitvah danes ve­čino ohranjenega knjižnega fonda hranijo v samo­stanu Sv. Trojica v Slovenskih Goricah. Knjižni fond obsega tudi nekaj inkunabul, avtor pa se je posebej posvetil še knjigam s področja medicine in farmacije.Da so imeli v vsakem samostanu posebnega knjižni­čarja in da morajo vsako leto porabiti določeno vsoto denarja za nabavo knjig, pa je zahteval že generalni kapitelj leta 1633. Pater Felicijan Pevec žal ni dočakal izdaje pri­čujoče knjige, zato je med zadnjimi članki v njej objavljenih še nekaj njemu posvečenih spominskih zapisov. Čeprav je živel v frančiškanskem samostanu v Novem mestu, kjer je bil »dobra duša« tamkajšnje knjižnice in arhiva ter tisti med frančiškani, »ki mu je zgodovina in kulturna dediščina najbližje«, je s svojimi nasveti ostalim avtorjem veliko pripomogel k nastanku tokratne številke Brežiških študij. Dr. Matija Ogrin je predstavil tri doslej (skoraj) nepoznane frančiškanske pisatelje retorske proze s konca 17. in iz 18. stoletja. V svojem članku ugota­vlja, da je bila pridiga v baročni dobi in daleč v 19.stoletje oblikovana s številnimi literarnimi prvinami,čeprav je bila v prvi vrsti pastoralno besedilo. Dr. Matjaž Barbo se je posvetil predstavitvi can­tuala, ki je edina muzikalija med ohranjenim arhiv­skim gradivom brežiškega samostana. Cerkvena glas­ba frančiškanov se je od 17. stoletja dalje povezovala s posebnostmi ubožnega reda, v tem okviru pa so se v 18. stoletju izoblikovale tudi določene kompozicijske značilnosti. Pater Emanuel Hoško je v svojem članku opi­sal sistem vzgoje in izobraževanja v frančiškanskem samostanu v Brežicah. Frančiškani so imeli že pred razglasitvijo sklepov tridentinskega koncila obliko­van lastni šolski sistem s šolami gramatike, filozo­fije in teologije. Čeprav je bil šolski program manj zahteven od jezuitskega, je dajal dijakom osnovno humanistično izobrazbo in dovolj znanja latinščine za nadaljevanje študija. Na prispevek patra Hoška se navezuje članek dr. Mirana Špeliča, ki se je osredoto­čil na predstavitev rokopisa, ki obravnava spoved in popravo škode kot temo v učnem programu. Anali­ziral je tudi dodatek k spisu, v katerem je prikazana praksa odslovitve spovedanca pred podelitvijo odve­ze, potrebo po ponovitvi neveljavne spovedi, spraše­vanje pri spovedi, spovedno molčečnost, vrsto in me­njavo naložene pokore in obveznost povračil škode.Ugotavlja, da je za samostane posameznega reda ve­ljalo, da je njihova pastoralna praksa zaradi enotnega vodila in kroženja osebja po samostanih podobna. O začetkih in delovanju javne osnovne šole v Bre­žicah, za katero imajo po uvedbi zakonodaje o ob­vezni državni šoli zasluge tudi brežiški frančiškani,je pisal dr. Branko Šuštar. V krajih, kjer so obstaja­li samostani, se je oblast namreč najprej obrnila na predstojnike samostanov in poizvedela, ali je kate­ri od samostanskih bratov sposoben in pripravljen prevzeti poučevanje katerega od šolskih predmetov.Na njihovo pomoč je računala tudi pri organizaciji šolskega procesa, brežiški frančiškani pa so v državni šoli poučevali do leta 1871. Pater Silvin Marijan Krajnc je opisal socialno misel in delovanje bratov patrov Angelika in Ro­mana Tominca, ki sta s svojim vzgojnim, kulturnim in socialnim delom v 20. stoletju izobraževala ljudi in s konkretnimi dejavnostmi blažila socialne stiske delavcev, brezdomcev, zapornikov in drugih, na rob družbe odrinjenih ljudi. Brežiški frančiškanski samostan je bil ves čas delovanja tesno vpet v dogajanje v kraju in njegovi okolici. Povezanost ljudi in samostana je slikovito opisala dr. Ivanka Počkar. Poleg zapisov pripovedi svojih informatorjev je za prikaz njihovih odnosov uporabila tudi župnijsko kroniko. Patri so župniku in kaplanom namreč pomagali skrbeti za potrebe fa­ranov; posebej so se udejstvovali pri oskrbi bolnih in umirajočih. Kot priloge so na koncu zbornika objavljene nekatere listine, pomembne za nastanek in bivanje frančiškanov v Brežicah, ki jih hrani Arhiv Slovenske frančiškanske province. Prva je transkribirana in pre­vedena listina, s katero so frančiškani dobili povabilo,naj se naselijo v Brežicah, druga pa darovnica Ma­rije Julijane grofice Abensperg in Traun, roj. grofice Frankopan, s katero je pri gospostvu Brežice naredila ustanovo za vzdrževanje brežiškega frančiškanskega samostana. Tretjo prilogo predstavlja listina, s katero je provincial Anton Lazari sprejel omenjeno darov­nico in v imenu frančiškanov prevzel obveznosti, ki so izhajale iz nje, četrta pa opis večjih prenov v cerkvi in modernizaciji samostana od potresa 1917 do za­četka druge svetovne vojne, kot se jih je spominjal br.Luka Vodošek. Kot peta priloga je objavljen spomin­ski zapis p. Henrika Damiša o izgonu frančiškanov iz Brežic, šesto predstavlja zapis pogovora z Ivanom Johnom Cvetkovičem iz Avstralije, ki je bil kot mlad fant leta 1941 samostanski vrtnar, prilogi 7 in 8 pa sta seznam predstojnikov frančiškanskega samostana in seznam bratov frančiškanov, ki so umrli v brežiškem samostanu. Iz prispevkov v knjigi je razbrati, da so si bili nek­daj Brežičani s samostanom pogosto veliko bližje ka­kor z domačim župnikom. Ker nalog in razlikovanja med njimi niso dobro poznali, so od obojih pričako­vali korektno duhovno oskrbo, ki je bila pri franči­škanih bolj pestra, saj so bili številčnejši od župnijske duhovščine, poleg tega pa jim je bila verjetno bolj všeč popustljivejša pastoralna praksa, ki so jo našli pri frančiškanskih bratih. Frančiškani so se očitno znali ljudem približati bolj kot župnijski duhovniki. Brežiški župniki so na tovrstno dogajanje gleda­li z večjim ali manjšim razumevanjem, mnoge med njimi pa je ravnanje ljudi jezilo. Iz citiranih zapisov je slutiti, da so nekateri župniki frančiškane dojema­li kot konkurenco tako pri številu vernikov kot pri oskrbi z živežem, saj so ljudje samostan z darovi in zlasti ob kolekturah oskrbovali s potrebnimi živili. Po navedbah v člankih o kakršnem koli pomanjkanju v samostanu kronika namreč le redko poroča, če pa že,je k njemu pripomogla slaba letina in njeni posle­dici draginja ter vsesplošno pomanjkanje. Svojo jezo nad patri frančiškani je v župnijski kroniki večkrat v zelo sočnem jeziku, v katerem ni izbiral izrazov, stre­sel župnik Jurhar. Nič bolj prizanesljiv ni bil tudi do vseh ostalih, če se mu kaj ni zdelo prav ali po njego­vih merilih. Obregnil se je ob obisk »napačne« maše v nedeljo ali vključevanje v družbo tretjerednikov in celo ob po njegovem »neustrezno« naročanje tiska ter podobno. K obredom k frančiškanom so poleg Brežičanov hodili tudi okoliški prebivalci, ki jih oddaljenost ni motila in so nekateri prihajali tudi po uro in več da­leč. Frančiškani so imeli z župniki okoliških župnij prijaznejši odnos kot z mestnimi. Veliko je k bolj množičnemu obiskovanju frančiškanske ustanove pripomogla tudi samostanska cerkev, ki so jo ljudje kljub nekaterim pomanjkljivostim, avtorji na primer ponekod omenjajo odstopanje tlaka v cerkvi, doje­mali kot svetlejšo, lepšo in prijaznejšo od župnijske.Priljubljen je bil tudi njen glavni patron sv. Anton Padovanski (13. junija), ki pa ga večinoma niso do­bro ločili od sv. Antona »Prašičkarja« (17. januarja).Zato so se s prošnjami za zdravje prašičev na svetnika obračali ob obeh godovnih praznikih in na oba sve­tnika. Knjiga na razumljiv način obravnava tematiko,ki je večina bralcev v podrobnostih ne pozna prav dobro. Meniško življenje in pravila meniškega ži­vljenja so za večino nepooblaščenih še vedno neko­liko prekrita s tančicami skrivnosti. Literatura o teh vsebinah je za branje laikov običajno prezahtevna ali v tujem jeziku, ki ga povprečni bralec ne obvlada dovolj. Ker jo večinoma hranijo specialne knjižnice,je težje dostopna, vse našteto pa tovrstno tematiko dela še bolj mikavno. Nova knjiga v zbirki Brežiške študije take težave nekoliko uravnava, za lažje razu­mevanje pa je na koncu dodan še seznam z razlago posameznih pojmov in kratic. Urednik je poleg fran­čiškanskih patrov, ki življenje svojega reda najbolje poznajo, uspel nagovoriti zavidljivo število uglednih znanstvenikov, ki so pripravili prispevke za simpozij in zbornik. Čeprav se članki po kvaliteti in vsebinah med seboj razlikujejo in ima vsak avtor svoj pogled na obravnavano tematiko, prinaša knjiga veliko novih spoznanj o samostanu in o njegovem vklapljanju v življenje malega kraja in njegovem vplivanju na bre­žiški vsakdan. Knjiga se po obliki, velikosti in barvi lepo vklju­čuje v celotno zbirko, njeno naslovno stran in hrbet pa ob fotografiji mestnega predela s samostanom kot poseben simbol krasi fotografija cveta dalije. Roža,ki so jo v Brežice prinesli frančiškani in jo gojili na svojem vrtu, je postala pravi modni hit med brežiški­mi gospodinjami. Ob zagnanosti uredništva pa lahko upamo, da bodo tudi Brežiške študije vsaj v takem obsegu in kvaliteti kot do sedaj, cvetele še naprej. Alenka Kačičnik Gabrič Boris Golec: Valvasorjeva hiša v Krškem – napačna in prava. Ljubljana: Založba ZRC,ZRC SAZU, 2013, 148 str. Že ob samem naslovu se zastavi vprašanje – kako je mogoče napisati knjigo, ki obsega skoraj 150 stra­ni, o Valvasorjevi hiši v Krškem, pravzaprav o dveh Valvasorejvih hišah, o napačni in pravi. Po koncu branja pa se izkaže nekaj drugega, namreč koliko tru­da, časa, raziskovanja in trdne volje je potrebno, da je bila popravljena zmota, ko so leta 1894 neutemeljeno pritrdili spominsko ploščo na hišo, ki z vklesano let­nico 1609 nad vhodom sporoča svojo veliko starost.Nedvomno je zmot, ki so hranile ali še hranijo naš narodni ponos, v zgodovinopisju več in potrebni so dokazi, trdni bolj kot kamen, da prepričajo tudi tiste,ki bi se po vsej sili hoteli oklepati starih »resnic«. Zamislimo se lahko še ob nečem – ali je tako zelo pomembno, da spominska plošča visi na pravi hiši ali je morda vseeno, kje je obešena, ali pa je celo odveč,da je sploh obešena, saj počasi ne bo več hiše brez kake plošče? Toda ne gre toliko za samo ploščo in njeno pravilno namestitev, kakor za poznavanje ne­kega zgodovinskega dejstva, ki ne more in ne sme biti potvorjeno iz kakršnih koli že razlogov in želja. Prvo poglavje ima naslov Zgodba o dveh Valvasor­jevih hišah na kratko, v katerem avtor za neučakanega bralca, ki ne zmore tratiti dragocenega časa in nima trdne volje, kakor sam takoj spočetka zapiše, na de­setih straneh podaja bistvene ugotovitve – kdaj in kako je prišlo do tega, da so kot Valvasorjevo določili napačno hišo, kako je pisatelj Janez Mencinger pred dobrimi sto leti prvi podvomil v pravilnost lokacije,ne da bi se zavedal, da sam živi v pravi Valvasorjevi hiši in, kar je bistveno, kako pomembni so podatki iz virov, ki se ne skladajo s splošno uveljavljeno »resni­co«. V tem primeru je to bila kupo-prodajna pogodba iz leta 1693, v kateri je hiša, ki jo je kupil Valvasor,opisana kot hiša z vrtom med dvema hišama, prav tako z vrtovoma, kar se nikakor ne sklada z lego in podobo napačne hiše. Za pozornega, natančnega in razmišljujočega človeka je bilo to dovolj za dvom.Najtežji del naloge – poiskati pravo Valvasorjevo hišo, se je nato šele začel. Avtor zaključi poglavje s prijaznim povabilom bralcu, da prebere celotno knji­go in izve, »kar je avtor mogel dognati in kako se je do svojih spoznanj dokopal«. Torej, za vsakogar, ki bi se ne mogel zadovoljiti zgolj z vednostjo, da je hiša, ki je toliko rodov nosila Valvasorjevo ime, napačna, in da je bila zmota s tru­dom popravljena, se pravo branje tu šele začenja. V poglavju O raziskavi – cilji, izhodišča, viri, me­tode se za bralca skrivajo ključna vprašanja – katere vire je avtor uporabil oz. koliko je sploh ohranjenih in katerih metod se je poslužil, da jih je razčlenil in povezal. Že po nekaj vrsticah naletimo na žalostno in prepogosto resnico, da je »Krško eno tistih sloven­skih mest, katerih arhivi so skoraj v celoti uničeni«.Če bi se ohranili vsaj davčni registri, bi verjetno do zmote niti ne prišlo. Tako pa je avtor od sočasnih vi­rov imel v rokah le tri dokumente, ki sporočajo imena prejšnjega in poznejšega lastnika prave hiše, kupno vrednost hiše in njeno sosedstvo. Določanje hiš in njihovih lastnikov od srede 18.stoletja naprej ni zelo težavno delo ob upoštevanju podatkov iz terezijanskega in franciscejskega katastra s pripadajočimi mapami z vrisanimi nepremičninami ter zemljiških knjig, če so te le ohranjene. Kako pa premostiti obdobje do srede 18. stoletja, iz katerega se niso ohranili mestni viri in so tudi posredni viri zelo skopi in nepopolni, je vprašanje iznajdljivosti,sklepanja in primerjanja ter, kakor zapiše avtor, tudi sreče. Pri Valvasorjevi hiši je bil najtrši oreh čas od njenega nakupa leta 1693 in nato prodaje leta 1706 do podatkov v terezijanskem katastru, ker so se pri vseh treh hišah, omenjenih v kupo-prodajni pogod­bi, zamenjali lastniki. Avtor je poiskal in preučil prav vse vire, kjer bi lahko našel bistvene podatke – pred­vsem župnijske matične knjige pa tudi zapuščinske inventarje in testamente deželnega sodišča v Ljublja­ni, gradivo Štajerskega deželnega arhiva v Gradcu in Auerspergov rodbinski arhiv na Dunaju. Razisko­vanje, zakaj napačna hiša ne more biti prava in kje iskati pravo hišo, je bilo prav gotovo zelo zamudno delo, polno iskanja in premišljevanja. Predstavitev avtorjeve metode moremo jemati celo kot učbenik,na katere vire se je potrebno opreti in kako jih razu­meti pri preučevanju starejše gradbene zgodovine hiš vseh slovenskih mest. Naslednje poglavje se ukvarja z zmoto oz. z na­pačno hišo in vprašanjem, kako in kdaj je do nje pri­šlo. Avtor je sledil nastajanju zmote vse do njenega izvora, do Antona Jellouschka, ljubiteljskega zgodo­vinarja in najditelja listine o nakupu hiše leta 1693.Ko je bil podatek o Valvasorjevi napačni hiši sredi 19. stoletja objavljen, so ga kasnejši raziskovalci Val­vasorjevega življenja samo še prepisovali, tako da je na koncu postal del »žlahtne tradicije«. Toda avtor se ni zadovoljil samo z ugotovitvijo, kdo je bil prvi,ki je s prstom pokazal na napačno hišo, zanimalo ga je tudi, kaj je pisca na to navedlo, zato je pregledal tudi njegovo rokopisno zapuščino. Raziskal je tudi lastnike napačne hiše v prvi polovici 19. stoletja, kar je zaradi njihovega sorodstva z Valvasorjem verjetno že prej širilo glas o tej hiši kot o zadnjem Valvasor­jevem domu. Sledijo argumenti za neustreznost lokacije napač­ne hiše oz. dveh hiš, ki sta bili kasneje združeni v eno,s primerjavo vseh hiš v uličnem otoku z znanimi po­datki o pravi Valvasorjevi hiši. Da bi potrdil napačno določitev, se je avtor podal še v raziskovanje lastništev te hiše in njene prodaje leta 1701, ki je v popolnem nasprotju z znanimi dejstvi o Valvasorjevi hiši. Pravo mojstrstvo razodeva razkrivanje družinskih vezi od Valvasorjevega časa do srede 18. stoletja, po katerih je bilo mogoče nedvomno dokazati, da hiša nikoli ni bila Valvasorjeva. V zadnjem poglavju z naslovom V kateri hiši je kranjski polihistor dejansko živel in umrl? se avtor ukvarja s pravo Valvasorjevo hišo, ki je bila ena­ko kot napačna kasneje združena s sosednjo v eno samo. Iskanja se je lotil na najširši način, pregledal je namreč historiate vseh hiš v Krškem, ki bi po legi lahko ustrezale podatkom v ključnih dokumentih, in preiskal je vse sorodstvene vezi med družinami, ki so omenjene v teh dokumentih. Z metodo izloča­nja hiš, ki ne ustrezajo Valvasorjevi, je avtorju uspelo razkriti historiate nekaterih drugih pomembnejših mestnih zgradb. Potrditev več kot verjetne domneve na podlagi lokacije in izgleda hiše je avtor dosegel s sistematičnim preiskovanjem matičnih knjig, ki so razkrile sorodstvene povezave med kasnejšimi lastni­ki Valvasorjeve hiše in obeh njenih sosed ter njihove življenjske poti oz. bivanje v Krškem. Avtor je z vztrajnim iskanjem po virih prišel do mnogih novih podatkov, ki jih prejšnji raziskovalci pač niso poznali, toda videti je, da je ključni poda­tek, t. j. opis lege hiše iz kupo-prodajne pogodbe iz leta 1693, ob določanju in vztrajanju pri napačni hiši vsa pretekla leta ležal na Prokrustovi postelji, da ne bi bila prizadeta »žlahtna tradicija«. Dokazi za pravo hišo so bili neizpodbitni, ko je avtor s potrpljenjem zbral vse bistvene podatke o hiši in njenih lastnikih od prodajalca Jakoba Vodnika, preko Valvasorja, nje­gove druge žene Ane Maksimile, ki je hišo leta 1706 prodala Janezu Krstniku Kamnikarju, do vnovične prodaje baronici Zetschker, ki jo je že mogoče pove­zati s kasnejšimi lastniki po sredi 18. stoletja. V knjigi skorajda ni strani brez opomb, od ka­terih jih večina navaja vir ali opozarja na napake v starejši literaturi o Valvasorju. Nekaj med njimi pa je kratkih razprav o vprašanjih, ki niso bila bistvena za dokazovanje, toda avtorju je pri zasledovanju glav­ne niti uspelo rešiti še kako uganko, npr. rod pesnika Valentina Vodnika, ki ga je odkritelj kupo-prodajne listine iz leta 1693 povezoval s prodajalcem hiše Ja­kobom Vodnikom. Že samo število opomb priča o velikanskem številu virov, ki so bili uporabljeni pri raziskovanju. Da ima avtor neverjeten smisel in vese­lje za reševanje rodoslovnih linij, priča tudi opomba 131, kjer je med podpisniki nekega dokumenta iz leta 1749 naveden celo avtorjev sedemkratni praded. Kljub temu da knjiga ni tekoča pripoved o ne­kem preteklem dogajanju in je branje zaradi obilice imen in priimkov, pojasnjevanja ter sklepanja večkrat naporno, jo je užitek prebirati zaradi bogatega, več­krat igrivega in domiselnega jezika. Popestri jo prav toliko fotografij, kot jih bralec potrebuje za popolno predstavo o legi in podobah obeh hiš. Pohvaliti pa velja tudi oblikovno podobo knjige, preprosto, a ven­dar zelo elegantno. Čeprav je pisatelj Mencinger nekoč napovedoval,da bi se tisti, ki bi spominsko ploščo »na drugi hiši izklesati dal«, izpostavil občemu zasmehovanju, se to ni zgodilo. Novi plošči sta bili v lanskem letu pritr­jeni na pravi in na napačni hiši, zadnja pod ploščo iz leta 1894 in s skopim pojasnilom, od kod pomota.Nedvomno je temu botrovalo izjemno natančno in z vseh strani podprto avtorjevo raziskovanje, ki je zmo­glo prepričati tudi najhujše pristaše tradicije. Meta Matijevič Prevalje po starih sledeh, [zbrala in uredilaDragomir in Davorin Benko]. Prevalje:Kulturno društvo Mohorjan, 2012, 205strani. Stare sledi, Ugasle peči in Perzonali so stano­vanjski predeli koroških Prevalj, kjer je nekoč stala prevaljska železarna. Čeprav je tovarna železniških tirnic s pečmi in dimniki vred že davno izginila v kolesju zgodovine, lahko pozorno oko vseeno uzre še nekaj »starih sledi«, ki pričajo o takratni živahni gospodarski dejavnosti, ki v tistem času v slovenskem prostoru skorajda ni imela konkurence. Za prave bi­sere med njimi sta tokrat poskrbela Dragomir in Da­vorin Benko z objavo izbora starih razglednic Prevalj iz svoje bogate zasebne zbirke, ki so objavljene v pri­čujoči monografiji postale dostopne širši javnosti. Avtorja sta želela s knjigo počastiti tudi sto pet­deseto obletnico (v letu 2013) dveh pomembnih do­godkov v zgodovini Prevalj, in sicer prihod vlaka leta 1863 (odprtje železniške proge Maribor–Celovec) ter odprtje prve pošte v Mežiški dolini. Sunkovit go­spodarski razvoj Prevalj se je namreč začel z odpr­tjem železarne bratov Rosthorn v tridesetih letih 19.stoletja, v kateri so, ob energetski podpori premogov­nika na bližnjih Lešah in z vrhunskimi tehnološkimi inovacijami, izdelovali železniške tirnice in osi. Go­spodarski razvoj kraja pa je, kot se slikovito izrazi­ta avtorja, »pomenil preseganje boguzahrbtništva in odpiranje trmaste zaprte koroške duše, navajene na divjost, temačnost in samotnost gozdnate, bregovite prevaljske nicine«. Knjiga je v celoti dvojezična (tudi v nemščini) in je razdeljena na dva tematska sklopa. V prvem delu so poleg dveh uvodnih tekstov aktualnega prevalj­skega župana Matica Tasiča in uvodu obeh avtorjev zbrana razmišljanja o posebnostih, duši in prebival­cih Prevalj izpod peres treh domačinov Farčanov (Farna vas je danes del Prevalj), in sicer zdravnika Draga Plešivčnika, filozofa Vinka Ošlaka in pisatelja Primoža Suhodolčana. Iz spisov vejeta tako globoka naklonjenost kot tudi kritičnost do domačega kraja in ljudi, čeprav ga seveda vsak vidi in občuti na svoj način, pač v skladu s svojim značajem in svetovnim nazorom. Naslednji trije prispevki predstavljajo geograf­sko-zgodovinski uvod v sam izbor objavljenih raz­glednic. Štefan Keber oriše glavne geografske zna­čilnosti Prevalj in neposredne okolice ter postreže s statističnimi podatki o prebivalstvu. Sledi tekst Karle Oder o zgodovinskem razvoju z glavnimi poudarki,kot so razlaga o nastanku imena in predvsem ra­zvoj Prevalj od dvajsetih let 19. stoletja dalje, ki je potekal v sozvočju z ambicioznim vlaganjem bratov Rosthorn v industrijsko proizvodnjo železniških tir­nic. Rosthorni so sicer na desnem bregu reke Meže najprej zgradili cinkarno, ki pa so jo že po nekaj le­tih opustili in namesto nje je sredi tridesetih let 19.stoletja že delovala moderna pudlarna po angleškem vzoru, ki je železniške tirnice dobavljala za severno Ferdinandovo železnico na Češkem, za izgradnjo avstrijske železnice v severni Italiji, madžarsko osre­dnjo železnico itd. Ko so v pudlarni iznašli še posto­pek uporabe rjavega premoga, je bila to pomembna prelomnica v kurilni tehnologiji metalurškega po­stopka za ves evropski prostor. S tem se je začel tudi razvoj premogovnika na bližnjih Lešah, ki je bil v obdobju 1835–1856 po proizvodnji in številu zapo­slenih največji premogovnik v slovenskem prostoru.Železarna, ki je delovala do leta 1899, je bila v svojem času svetovno znana, že leta 1845 je na industrijski obrtni razstavi na Dunaju dobila zlato priznanje za kvaliteto svojih izdelkov. V najboljšem obdobju delo­vanja je zaposlovala čez tisoč delavcev, ki so proizve­dli čez 11.000 ton izdelkov letno. Množični pritok delavcev je z izgradnjo delavskih kolonij pomemb­no preoblikoval oz. urbaniziral prej bistveno manjši kraj. Odrova oriše še pomen posameznih stavb, kot so na primer Ahačeva hiša, Preganthauz – najstarejša večstanovanjska hiša zgrajena pred letom 1840, več­stanovanjske hiše oz. Perzonali in šola zgrajena leta 1853. Nedvomno pa je bila izrednega pomena izgra­dnja železniške proge Maribor–Celovec, ki je vlak leta 1863 pripeljala tudi na Prevalje. Zanimivo je,da so si za izgradnjo železnice skozi Mežiško dolino že od tridesetih let 19. stoletja dalje prizadevali tako Rosthorni na Prevaljah kot tudi grofje Thurni, indu­strialci in lastniki železarskih obratov v Črni, Mežici in na Ravnah. Pomembno vlogo pri tem sta odigrala Franc Rosthorn, poslanec v koroškem parlamentu in od leta 1850 predsednik Trgovske in obrtne zbornice v Celovcu, in grof Jurij (Georg) Thurn, koroški dežel­ni glavar in predsednik družbe za izgradnjo koroških železnic. S prevaljsko železniško postajo so povezali še dva industrijska tira dveh rudarskih središč v doli­ni, in sicer na Leše do premogovnika in med letoma 1918–1921 še do Žerjava za potrebe rudnika svinca in cinka v Mežici. Sledi dragocena objava spominov Mirka Kumra »Prevalje med svetovnima vojnama«, ki bralcu poma­ga pri orientaciji po posameznih delih Prevalj in ki smiselno dopolnjuje uvodne študije. Mirko Kumer se je rodil leta 1917 in petleten začel živeti na Prevaljah,kjer je obiskoval tudi otroški vrtec. V tekstu najprej na podlagi katastrskih map predstavi vse stavbe leta 1827, drugi obsežnejši del pa predstavljajo njegovi spomini na prevaljske hiše in njihove lastnike v ob­dobju 1920–1940. Mirko Kumer opisuje živahno tr­govsko, obrtno in gostinsko dejavnost na Prevaljah in takratne življenjske navade ljudi. Opisuje, kako se je po eni strani prevaljska gospoda (sodniki, advokati,lesni trgovci, učitelji) zbirala na kegljišču pri Ahacu ali pa v posebni sobi pri Riflu, kegljišče gostilne Vau­kan pa je bilo poznano po strastnih igralcih in stavah.Spominja se lokalnih posebnežev, kot je bil na primer Popov terc (Popov Miha), ki je prenočeval pri žup­nišču na Fari in za katerega je skrbela celotna skup­nost. Preživljanje majhnih trgovcev in obrtnikov pa ponazarjata pek Kincl, ki je poleg pekarskih izdelkov prodajal tudi šolske potrebščine, in gospa Karlina, ki se je preživljala s prodajo drobnarij (tobačni izdelki,znamke, slaščice, svinčniki) v nekakšnem kiosku, v sezoni pa pekla kostanje in sadje. Kumer opisuje ži­vahno dejavnost kovačij zaradi velikega števila težkih konj, ki so prevažali les, in težkih vozov parizarjev, in se spominja, kaj vse je v svoji prodajalni prodajal Fric Filipowsky – od moke in sladkorja do kvargljevih vr­vic in smole. Spominja se tako Katre Juh, pobožne in spoštovane bolničarke, ki je ljudem rada pomagala z domačimi zdravili in ženskam pomagala pri porodih,kot tudi dr. Flisa, ki tudi nezavarovanim bolnikom ni odrekel pomoči. Opisuje živahno pekarsko dejavnost,ko sta se v boj za kupce kruha na Prevaljah vmešala še guštanjski in leški pek. Prevaljski pek Pečarnik, pa je poleg hlebov pekel še majhne in velike žemlje, buh­teljčke in ob praznikih kolače. Slaščičar Ivan Kotnik je na »sejmišču« pred cerkvijo na Fari točil medico in pred Flisovo hišo v središču Prevalj prodajal sladoled.Občinski sluga Zazi pa je na taistem »sejmišču« pred cerkvijo ob nedeljah po maši okliceval občinske in sodne odloke … Poleg ljudi so v njegovem spominu ostali tudi po­samezni zanimivi dogodki. Tako se spominja velike poplave leta 1926 in leto pozneje predvajanja ver­jetno prvega filma na Prevaljah, ko so film o kačah anakondah gledali na velikem platnu, napetem na steno gostilne Rozman. Občasno se je po Prevaljah slišalo celo tamburice, gosli Mačičevega Liksija in petje ob spremljavi citer dveh slepih žensk za vbo­gajme. Spominja se, kako so cigani nasproti gostilne Vaukan občasno postavili vrtiljak oz. »ringelšpil« in kako so otroci radi pili rdeče obarvano pijačo »poka­lice«. V spominu mu je ostalo tudi podrtje zadnjega železarniškega dimnika in hmelj na farovškem polju,kjer so ga gojili kar nekaj let. In nenazadnje, da je bila »vila« Korotan prva hiša na Prevaljah, ki je imela vodovod in angleško stranišče … Razglednice so smiselno posejane tudi med uvod­nimi teksti, tako da lahko del dogajanja iz Kum­rovih spominov tudi dejansko vidimo. Fotografi­je na razglednicah nam razkrivajo podobo gostilne Vaukan in prve pošte, Preganthauza, vile direktorja leškega premogovnika Hansa Flaschbergerja, gostil­ne Štefanovo, gostilne Rifel, notranjost trgovine Fri­ca Filipowskega, osebje Pekarne Pečarnik, Lekarne pri sveti Mariji, hiše Delavsko konzumnega društva,Restavracije Lahovnik, notranjosti žage družbe Ko­rotan, Pečijeve hiše, pralnice premoga, Glavarstva,papirnice, gostilne Brančurnik itd. Glavni del knjige predstavlja objava izbora raz­glednic, ki so geografsko omejene na Prevalje. Kro­nološko so razdeljene na tri obdobja: čas Avstro­-Ogrske, od konca prve svetovne vojne do konca druge svetovne vojne in na obdobje med letoma 1945 in 1991, pri čemer razglednice, izdane v času samo­stojne Republike Slovenije, niso vključene. Razdelje­ne so v štiri tematske sklope, in sicer Na Fari, Barbara in Brinjeva gora, železniška postaja in Prevalje. Raz­glednice so objavljene v enotni velikosti, s kratkim opisom motiva, s podatki na hrbtni strani (izdajatelj,leto izdaje, kdaj je bila razglednica odposlana, od kod in kam je potovala). Avtorja sta pri opisu posame­znih razglednic uporabila današnja ledinska imena,pri zapisovanju priimkov in imen pa sta si pomagala z Biografskim leksikonom Občine Prevalje. Najstarejša objavljena razglednica Fare je iz leta 1900, vendar s fotografijo izpred leta 1899, saj je še viden dim iz železarskih dimnikov. Zanimiva je raz­glednica, izdelana po letu 1902, vendar s fotografijo Fare pred letom 1890, ki prikazuje farno cerkev pred obnovo. Farna vas (cerkev Device Marije na jezeru in farne kmetije) je pogosto fotografirana z železarno in goro Peco v ozadju oz. kot ozadje Prevaljam. Konec dvajsetih let se na fotografijah v ozadju Farne vasi pojavi žaga s skladiščem lesa in upravnim poslopjem (družba Korotan). Fara je fotografirana iz različnih smeri, zanimiva je razglednica z zahoda z Guštanjem v ozadju in železnico ob strani. Večina razglednic je črno-belih, nekatere so barvane. Nekaj razglednic je s posvetitve in namestitve novih cerkvenih zidov leta 1926. Ko se pomikamo po časovni premici naprej,se Fara počasi polni s hišami. Poseben sklop razgle­dnic povezujeta motiv cerkve na Barbari in kapelice Kozme in Damijana na Brinjevi gori. Cerkev na Bar­bari je pogosto z Uršljo goro v ozadju in papirnico pod njo. Železniška postaja je fotografirana s Faro v ozadju, s pogledom proti vzhodu in predstavlja eno najlepših prevaljskih vedut. Največji sklop predsta­vljajo razglednice Prevalj. Najstarejši dve (barvni litografiji) sta iz leta 1897, na prvi so upodobljeni železarniški obrati na obeh lokacijah in Barbara s cerkvijo, na drugi pa poleg omenjenega še gostilna Zimmerl (današnja Kertova hiša). Na leto mlajši razglednici je poleg obeh lokacij železarne in centra Prevalj, Barbare in železniške postaje tudi Štoparjev most. Zelo zanimiva je razglednica iz leta 1900 s fo­tografijo Perzonalov z zadnje strani, ko so med Mežo in bloki dobro vidni vrtovi, drvarnice in hlevi žele­zarskih in rudarskih delavcev ter mostovi čez Mežo. Pogost je panoramski pogled na Prevalje z zahoda proti vzhodu s Faro in z Brinjevo goro v ozadju. Zelo zanimiva je dvojna panoramska razglednica Prevalj z juga proti severu, ki je leta 1905 potovala v Celovec,saj lahko prevaljskim hišam sledimo po vsej dolžini večjega dela Prevalj, in sicer od gostilne Rozman do železniške postaje. Pogosti zorni kot fotografije kraja je tudi s severozahoda proti Lešam, ko se vidi tudi del Prevalj Glavarstvo. Ena od značilnosti fotografij prvih trideset let 20. stoletja je postopno izginjanje dimnikov opuščene železarne, kar je lepo vidno na razglednici iz leta 1920 v dveh fotografijah delujo­če in opuščene železarne. Prav tako je na razglednici iz istega leta za Perzonali stari del železarne že po­polnoma izginil. Posebnost razglednice iz leta 1916 je poleg že znanih motivov tudi fotografija pralnice premoga (iz leškega premogovnika) v Perzonalih, ki je sicer vidna še na fotografijah Perzonalov in žele­zarne s severozahoda. Na razglednici s pogledom z Riflovega vrha proti Brinjevi gori pa je vidna stavba uprave železarne. Dodane so še razglednice z zim­skimi motivi Prevalj, tematska glasbena razglednica moškega pevskega zbora, z gostilno Brančurnik in enem od prvih avtomobilov v Mežiški dolini oko­li leta 1925, Konzumno društvo in Zadružni dom leta 1927. Za razglednice po drugi svetovni vojni je značilna hitra zgostitev pozidave, v šestdesetih letih so začeli z gradnjo blokov in stanovanjskih hiš, ki se je nadaljevala vse do devetdesetih let 20. stoletja.Leta 1965 se na dveh razglednicah pojavi tudi nova osnovna šola (zgrajena leta 1963). V sedemdesetih letih postanejo razglednice barvne. Monografijo je oblikoval arhitekt Matija Miler,ki je na naslovnico poleg upodobitve prevaljske že­lezarne iz časa pred letom 1871 koroškega slikarja Marka Pernharta posrečeno umestil železniško tir­nico v profilu. S pričujočo ambiciozno objavo starih razglednic iz zbirke Dragomirja in Davorina Benka so koroške Prevalje zagotovo dobile enega svojih naj­odličnejših pomnikov, ljubitelji zgodovine in doma­čini pa prvovrsten (zgodovinski) vir tako za nadaljnje zgodovinske in domoznanske raziskave kot tudi za zanimivo spoznavanje pestre preteklosti domačega kraja. Katarina Keber NAROČILNICA . želim postati naročnik Kronike, časopisa za slovensko krajevno zgodovino z letom ___________ naprej . Naročam ______ izvod(ov) Kronike letnik/številka ______________________________________ Cena: Letna naročnina: za posameznike 25,00 EURza upokojence: 18,00 EURza študente: 18,00 EURza ustanove: 30,00 EUR Ime: _____________________________________________________________________________ Priimek: __________________________________________________________________________ Naslov: ___________________________________________________________________________ Pošta: ____________________________________________________________________________ Status: . zaposlen . študent . upokojenec . ustanova Telefon: __________________________________________________________________________ e-pošta: ___________________________________________________________________________ Datum: ________________ Podpis: ___________________________________ Naročilnico lahko pošljite na naslov ali fax: Barbara Šterbenc Svetina Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZUNovi trg 2, p.p. 3061000 LJUBLJANA fax: ++386 1 4257 801 Navodila avtorjem * Kronika – časopis za slovensko krajevno zgodovino – je osrednja slovenska revija za lokalno zgodovino. Izdaja jo Zveza zgodovinskih društev Slovenije. * Prispevki, ki jih objavlja Kronika, so v slovenskem jeziku. Njihov obseg je praviloma ena avtorska pola in pol, to je do 24 strani običajnega tipkopisa. Članek naj bo lektoriran. Avtorji morajo poslati:članek – vsebinska razčlenitev naj bo pregledna in logična;podatke o avtorju – ime in priimek, akademski naslov, poklic in delovno mesto, ustanovo, kjer je zaposlen, in njen naslov, naslov elektronske pošte in telefonsko številko, kjer je avtor dosegljiv;povzetek – predstavi naj glavne rezultate prispevka in naj, razen v izjemnih primerih, ne presega ene strani (30 vrstic);izvleček – kratek opis prispevka (do 10 vrstic);ključne besede;spisek uporabljenih virov in literature;priloge – slikovno gradivo, kopije dokumentov, zemljevidov ipd. Fotografije naj bodo označene z legendo. Na iztisu članka označite. kje naj bi bila posamezna priloga objavljena. * Opombe – morajo biti pisane enotno. Avtorji naj uporabljajo opombe pod črto (footnote) in ne opombe medtekstom (v oklepaju) ali na koncu (endnote). V opombah uporabljamo krajše navedbe, ki morajo biti skupaj skraticami razložene v poglavju viri in literatura. Pri arhivskih virih uporabljamo uveljavljene kratice za arhiv, natonavedemo kratico fonda ali zbirke, signaturo oziroma številko fascikla ali škatle in številko arhivske enote aliime dokumenta. Pri literaturi navedemo priimek avtorja, smiselno skrajšani naslov (ne letnice izdaje) in številkestrani. * Poglavje Viri in literatura – v njem morajo biti sistematično navedeni vsi viri in vsa literatura, ki smo jo navedli v opombah. Ločeno navedemo arhivske vire, literaturo, po potrebi tudi časopise, ustne izjave ipd. V teh sklopih je treba gradivo navajati po abecednem vrstnem redu. Najprej navedemo skrajšano navedbo, ki smo jo uporabljali v opombah, in nato celotno navedbo vira ali literature. Arhivski viri – navedemo: arhiv, ime fonda ali zbirke, po potrebi še številke fasciklov ali škatel.Primer: AS 231 – Arhiv Republike Slovenije, Fond Ministrstvo za prosveto Ljudske republike Slovenije, 1945–1951 (po potrebi še številke škatel). V opombi zadostuje, če navedemo: AS 231, š. (številka škatle), (številka ali ime dokumenta).Primer: ZAP, MOP (kot navajamo v opombah) – Zgodovinski arhiv Ptuj, Fond Mestna občina Ptuj (po potrebi še številke škatel ali fasciklov). V opombi zadostuje, če navedemo: ZAP, MOP, š. (številka škatle), (številka ali ime dokumenta). Literatura – monografije – navedemo: priimek in ime avtorja: naslov (in podnaslov) dela (v ležečem tisku). Kraj: založba in leto izida. Primer: Gestrin, Ferdo: Slovenske dežele in zgodnji kapitalizem. Ljubljana : Slovenska matica, 1991. Literatura – članki – navedemo: priimek in ime avtorja, naslov članka. Naslov periodike ali zbornika (v ležečem tisku), za periodiko še letnik, leto, številko in strani, za zbornik (ime urednika), kraj in leto izida in strani. Primer za periodiko: Slana, Lidija: Iz zgodovine gradu in gospostva Snežnik na Notranjskem. Kronika, 48, 2000, št. 1–2, str. 20–41. Primer za zbornik: Melik, Vasilij: Ideja Zedinjene Slovenije 1848–1991. Slovenija 1848–1998 : iskanje lastne poti (ur. Stane Granda in Barbara Šatej). Ljubljana : Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 1998, str. 15–20. * Prispevke naj avtorji pošljejo na sedež uredništva Kronike (Filozofska fakulteta, Oddelek za zgodovino, Ašker­čeva 2, 1000 Ljubljana) ali odgovornemu uredniku Kronike (Miha Preinfalk, Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, Novi trg 2, p.p. 306, 1000 Ljubljana). Prispevke lahko pošljete tudi po elektronski pošti na naslova odgovornega urednika (mpreinfalk@zrc-sazu.si) ali tehnične urednice Barbare Šterbenc Svetina (barbara.svetina@zrc-sazu.si). * Članki naj bodo napisani v običajnih računalniških programih. Na poslanem gradivu naj bodo upoštevane zgoraj navedene zahteve. Ime besedila (file) naj bo ime avtorja članka. Priporoča se oddaja slikovnega gradiva v obliki fotografij, diasov ali podobno, če pa je skenirano, mora imeti ločljivost najmanj 300 dpi. Biti mora v približni velikosti objave v reviji ter shranjeno v tif formatu brez kompresije. * Za prevode povzetkov in izvlečkov v tuje jezike (v nemščino in angleščino) poskrbi uredništvo revije. Slikovno gradivo vrnemo po izidu prispevka. * Za trditve in za znanstveno korektnost odgovarjajo avtorji člankov. Prispevki so strokovno recenzirani, recen­zentski postopek je anonimen. Uredništvo Kronike