Podučno bcrilo za niladost VII. Kdor nikoli ne govori in ne stori kaj , česar bi se sramoval, ko bi to vedili starši in drugi pošteni ljudje, je sramožljiv. Sramožljivost se pokaže že na licih, če zarude in zapečejo, kadar človek kaj nespodobnega vidi ali sliši. Sramožljiv clovek se varuje vsakega naj manjšega pregreška, ki se ga sramuje. Sramožljivost je lepa in potrebna čednost, ker človeka, posebno mladega, varuje, da se ne pokvari in ne postane hudoben. — Včasi pa je sramožljivost tudi napčna. — Učenec posluša učenikove nauke, pa ne more kaj popolno razumeti; rad bi tedaj poprosil učenika, da bi mu nerazumljivo reč še enkrat povedal, toda sram ga je, da bi prašal, ker bi ga morda njegovi tovarši in tovaršice zavoljo tega pogledovali i. t. d.; taka sramožljivost ni prava. Ce kdo kaj ne ve, ni treba, da bi se zavoljo tega sramoval; sram naj bo le tega, ki se noče učiti. Prizadevati si moramo, da bomo sramožljivi vselej, kadar je treba, to je, kadar bi storlli kaj takega, kar prepoveduje Bog in kar ne dovolijo storiti tudi pošteni Ijudje. Taka sramožljivost naj povsod spremlja mladega človeka, in gotovo se bo srečno ogibal in ognil vseh brezštevilnih hudobnih nastav, s kterimi je obilo obilo preprežen sedanji svet.