Spominu Miroslava Pučelika V Framu, dne 3. marca 1933. »Veruj mi, da mi je žal, ker se ne morem udfleževati naših scstankov v Mariboru. Moral bi v Mariboru prenočiti, kar pa mi ne sodi. Pač pa bo lažje v prihodnjih mesecih, ko bo dan daljši in imam le ugodnejšo zvezo s Framom. Srečen sem v toliko, ker sem precej zaposlcn, vrhu tega pa šc blagajnik pri treh društvih. Zdrav sem in sc nadejam, da tudi Ti in Tvoji. Sicer pa se bova zopet kje srečala. Pusta smo slavili po framsko in prav fletno. Tudi Studenčani so nam neko vcselico dvigal^ nad običajni status. — Za sedaj se vfselim pomladi in suhih cest in stezic. Do sedaj srno vegetirali i v ledovje zakovani in vblato poviti, skratka: jazbefi v brlogu. Edino cviljenje svinj pod nožem tukajšnjib špeharjev nam ni molče trobentalo: memento mori. Naspali pa smo se Framčani. Za pol leta imamo »Vorsfhussa« in pa še špeha. Torej do vidfnja! Tvoj Pučelik.« Tako-le mi je pisal točno 14 dni prfd svojo nenadno smrtjo, ko sem ga vabil, da poseča iz Frama redne mesečne sestankt upokojenega učiteljstva v Mariboru. Vedro, malce hudomušno, a vendar ljubeznivo. Tak je pač bil pokojni Pučelik v svojem bitju in žitju. Tovariš Pučelik je.bil prav markantnaosebnost ne samo našega stanovskega, ampak tudi splošno javnega življenja v Mariboru. Vse ga je poznalo, vse spoštovalo in cenilo kot značajnega moža, izvrstnega šolnika in tovariša, ljubeznivega prijatflja in zelo prijetnfga družabnika. Kdor jt prišel ž njim v stike, si ga je na mah osvojil s svojo ljubeznivostjo in domačnostjo. In teh jf bilo silno mnogo izmed vseh stanov od preprostega viničarja in delavca pa tja do visokc denarne in duševne aristokracije. Kljub svoji vsestranski oliki in veliki načitanosti je bil obenem prcprosto domač in prijeten, da ga je nehote vzljubil vsak, kdor ga jc spoznal. Zaradi taktnosti in svoje širokogrudnosti ni imcl niti med narodnimi nasprotniki odkritih oscbnih sovražnikov, dasi so bila v tem oziru jako vroča tla v Mariboru in njegovi nfposredni okolici v prcdvojni in mcdvojni dobi. Krčcvina pri Mariboru je bila že v predvojni dobi znana kot najlepšc službeno mesto v bližini Maribora. Prav tako je bila pa znana tudi kot silno tcžko mesto zaradi narodnost- nih razmer, ki so vladale takrat. Nfmškemu pritisku so podlegle že vse okoliške šole. Le Krčevina je kljubovala. Zato so osredotočili vse svoje delovanje, da zavojujejo šc to tdino postojanko, ki je na zunaj kazila nemško lice Maribora in njegove okdlice. Leta 1901. so otvorili na utrakvistični krčevinski šoli dva nemška razreda, dasi je bilo uradno ugotovljeno, da razume od 83, ta dva razreda obiskujočih otrok samo pet(!) nemški učni jezik. Nemška šola je potem od leta do leta rastla, slovenska sc pa seveda krčila. Ob prevratu je imela nemška 6 razredov, slovenska pa isamo štiri. S kakšnimi napori in s koliko požrtvovalnostjo je bilo mogoče obdržati do prevrata to postojanko, vedo le tisti, ki so delovali na šoli in pa mariborska prcdvojna slovenska javnost, ki je delovanje slovcnskfga učiteljstva podpirala moralno in gmotno. To je bilo mogoče obdržati le takim učitdjskim osebnostim kakor je bil pokojni Miha Nerat, Pučflik in učiteljica Tončka Stupca in drugi. Zato je bilo tudi pokojnemu Pučdiku tem večje zadoščenje, ko se je 1. 1919. to stanje izpremenilo tako, da je odgovarjalo naravnim in dejanskim razmeram. Saj je takrat imel že celih 20 let trdega boja za seboj. Naravno, da je imel mož take kvalitete vse polno dela tudi izvcn šole bodisi v Krčevini — Košakih, bodisi v mestu. Aktivno je sodcloval skoro pri vseh kulturnih in humanitarnih društvih. V mnogih je opravljal tudi odborniška mesta. Stanovsko je bil vsikdar odločno zavedcn iu ponosen na svoj poklic, za katerega je bil kot ustvarjen. Zdo pri srcu mu je bil mariborski Učit. dom. Bil je več let vzoren prfdsednik nadzorstva tudi še kot upokojenec. Lani pa je izrazil željo, da se umakne, ker je zadnja leta imel stalno bivališče v Framu. Miroslav Pučelik sc je rodil 4. nov. 1872. v Brežicah. Njegov oče je bil davčni uradnik. Maturiral je 1. 1891. ter nastopil točno na svoj rojstni dan prvo službo v Framu. Po osmih letih pa je bil premeščen v Krčevino, kjer je služboval do svoje upokojitvf 1. 1926. Po nekaj letih se je stalno naselil v Framu pri svojem sinu tfr mu pomagal voditi preccj razsežno podjetje. Obtnem pa se je agilno udejstvoval pri Čitalnici, Sokolu in Zadružni elektrarni. Lansko leto je bil ob priliki mariborskega učiteljskega dneva odlikovan. Kdo bi si takrat mislil, da govori še čvrsti in krepki Pučelik, ko je proslavljal Nerata, obentm tudi svojo — labudnico. Od kapi zadet se je zrušil 17. marca. Pokopali pa smo ga na Jožefovo ob velikanski udeležbi tovarišev, znanffv in prijateljev. Njegov naravnost veličastni pogreb je pokazal, kakšno spoštovanje in ljubezen si lahko pridobi učitelj, če je v šoli in izven nje fel mož. Slava vrlemu tovarišu! —ski.