Mostnina plačana v gotovini.
Štev. 24.
“NAŠ GLAS" izide vsakega prvega, in petnajstega v mesecu. Naročnina za celo leto din 40’—, za pol leta din 20"—, za četrt leta din 10-—. — Za inozetn-»tvo je dodati poštnino. = Oglasi po ceniku. =
V Ljubljani dne 15. decembra 1938.
Cena posamezni številki Din 3‘—
Leto XX.
NAS GLAS
Uredništvo i Ljubljana, Frančiškanska ulica 6/1. Rokopisi se ne vračajo. Nefrankirana pisma se ne sprejemajo. — Upravništvo- Ljubljana, Frančiškar — S, Rač i. r' v Ljufc
List za državne nameščence in upokojence
Pred božičem
Letos obhajamo božične praznike v dobi največje razrvanosti, mrzličnega pripravljanja, oboroževanja, sebičnosti, nasilnosti. Dogodki se vrste z blazno naglico in vsi živimo v vednem pričakovanju nečesa strašnega, grozotnega. Skoro smo pozabili na božič, na ta posvečeni praznik miru in ljubezni. Toda kljub vsemu ne bo šel čar božičnega časa mimo nas; sladkost in pokoj božične noči bo čutil, sleherni, med nami. V naše borne domove bo prinesla svetloba božičnih lučic vsaj nekoliko bleska, vsaj malce praznične lepote. Veselje naših otrok ob skromnih božičnih darovih nas bo povedlo nazaj v mladostne dni, ko smo še sami postavljali. jaselce, nestrpno pričakovali božje Dete in njegova darila ter praznovali božič res v miru in tihi radosti.
Božič je praznik uresničenih obljub, izpolnjenih želja. Ta misel bo grenila božično veselje, saj nam uradnikom letošnji božič ne bo prinesel tega, kar smo tako zaupljivo pričakovali. Letošnje naše božično darilo je neizpolnjeno pričakovanje. V dolgotrajni borbi za obstanek smo se navadili potrpljenja, čakanja, obljub ... A nismo se še vdali brezupni malodušnosti! Jasno se zavedamo, da se borimo za pravično stvar in da bomo končno le dosegli priznanje naših upravičenih teženj in zahtev, ki so za nas res življenjskega pomena. Prepričani smo, da bodo našle naše prošnje vendarle umevanje in da si bomo končno priborili pravice, ki nam po vseh božjih in člo-
veških postavah gredo. Trpke so te misli in grenile nam bodo lepoto božičnih dni.
Krivični bi pa bili, če bi se ravno o božiču ne zavedali, da smo prestali srečno dni, ko je visela usoda Evrope — in posebno še naše ožje domovine —• na tanki niti. Praznik miru obhajamo na domačih tleh, v lastnih domovih, svobodni, mirni, varni. Srečna zvezda je vodila našo usodo in nas ubranila pred najhujšim. V rodni zemlji smo ostali, na svojem bomo praznovali. veliki dan ljubezni.
Kakšen pa je letošnji božič tistih tisoče naših bratskih stanovskih tovarišev izven naše domovine, ki se potikajo izkoreninjeni, odpuščeni, kot begunci po raznih taboriščih, ki žive od podpor, od miloščine! Praznik miru in ljubezni se jim je spremenil v strahoto begunstva ali pa v življenje nasilja, duhovnega zasužnjenja. In morda so nam bili prav ti tovariši nekdaj vzgled mirnega, udobnega življenja javnih nameščencev. Danes nam je njih kruta usoda nadvse resen opomin. Ali se zavedamo, kako srečni smo kljub večnim skrbem in stiskam?
Naš dom je v vsi svoji skromnosti lep, kajti naš je in končno je le dom, čeprav je reven in tesen, naše življenje pa do skrajnosti utesnjeno.
Menda ni ob takem razmišljanju nikogar, ki ne bo v sveti noči bolj goreče kot kdaj prej ponavljal božično oznanilo:
In mir ljudem na zemlji!
Za zvišanje
V predzadnji številki smo poročali o odposlanstvu 18 strokovnih organizacij, ki je dne 10. novembra predložilo g. banu dravske banovine poglavitne težnje in zahteve zastopanih društev drž. uslužbenstva. Odposlanci so izročili g. banu tudi tole
spomenico:
»Materialni položaj državnih nameščencev, upokojencev vseh strok in položajev in delavcev postaja dan na dan obupnejši. Že pred zadnjim znižanjem leta 1935. so bili njihovi prejemki daleč pod eksistenčnim minimom in so takrat nameščenci in delavci pričakovali zvišanje, nikakor pa ne znižanja svojih že itak nezadostnih dohodkov. Regulacija osebnih prejemkov v letu 1937. je bila neznatna in ncza-
prejemkov!
dostna. Prejemki poročenih državnih uslužbencev po tej regulaciji niti niso dosegli višine pred zadnjo redukcijo v letu 1935., četudi je medtem draginja silno narasla. Rodbinska doklada za ženo ni bila vrnjena, poročene državne uslužbenke in upokojenci sploh niso prejeli ničesar. Prve še danes ne prejemajo nobenih osebnih doklad, upokojenci pa le znižane po uredbi iz leta 1935. Za te v prejemkih ustvarjene razlike državni nameščenci in upokojenci ne najdejo nobene opravičljive utemeljitve, najmanj x pa utemeljitve, ki bi slonela na socialnih razlogih.
Cene vseh življenjskih potrebščin neprestano naraščajo in so danes za 25 % do 30 % višje od cen v letu 1936.
Spričo tega težko izhajajo samski uslužbenci v najvišjih položajih, oni v nižjih položajih, zlasti poročeni z družinami, pa se bore s pritrgovanjem in pomanjkanjem, kljub temu pa zapadejo bolj in bolj v dolgove. Nameščen-ske družine razjedata zato danes beda in obup. Slabo ter nezadostno hranjeni in oblečeni otroci v slabih in nezakurjenih stanovanjih zdravstveno propadajo. Nameščenci sami pa zaradi neprestanega pritrgovanja izčrpani in od morečih skrbi za eksistenco svojih družin izmučeni svojega dela ne morejo opravljati s tisto poglobljenostjo in predanostjo, kot bi to bilo v interesu službe.
Državni uslužbenci, na katerih delu sloni vsa administracija in vse redno delo države sploh, pričakujemo izboljšanje svojega položaja zlasti sedaj, ko se je po oficielnih izjavah gospodarsko stanje države izredno zboljšalo in so državni dohodki močno prekoračili v državnem proračunu predvidene postavke. Posebno pa pričakujemo zboljšanje, ker je kraljevska vlada pokaza-
la potrebno razumevanje za slabo materialno stanje ene stroke državnih uslužbencev in ji priznala posebno doklado.
Neobhodno je potrebno, da se ustvari vsem državnim uslužbencem in upokojencem možnost skromne eksistence. Z ozirom na danes obstoječe stanje cen bi moglo edinole zadovoljiti:
L da se povišajo vsem državnim uslužbencem in upokojencem ne glede na stroko in položaj prejemki po 500 din mesečno;
2.	da se prizna rodbinska doklada za otroke in za ženo v prvotnem znesku mesečno po 150 din;
3.	da se priznajo poročeni ženi v državni službi osebne doklade v isti višini, kot se priznavajo neporočeni državni uslužbenki;
4.	da se ukinejo vse razlike med osebnimi dokladami aktivnih in upokojenih uslužbencev;
5.	da obdrže staroupokojenci dosedanje višje osebne doklade, ker je to socialno utemeljeno.«
Dr. Fran Ogrin:
Na novih potih narod, in drž. življenja
Po ustanovitvi Jugoslavije
Dogodki so šli svojo pot dalje. Dne L decembra 1918. je izročilo zagrebško Narodno veće pod predsednikom dr. Korošcem, ki je predstavljalo do tedaj vrhovni in suvereni državni organ za Slovenijo, Hrvatsko-Slavoni-jo in Dalmacijo, svečano adreso vpričo regenta Aleksandra in srbske vlade, ki jc izšla iz srbske narodne skupščine, da je Narodno veće sklenilo, da se združijo po njem zastopane pokrajine s kraljevino Srbijo v eno enotno državo. S sprejemom adrese je bil izvršen državno-pravni akt zedinjenja. Združitev vseh Jugoslovanov v eno državo je bila na eni strani izpolnitev stoletnega sna o narodni osvoboditvi, na drugi pa jo je v sedanjih časih tudi narekovala potreba o zavarovanju komaj priborjene svobode in narodne obrambe, ki je mogoča le v veliki državi.
Novo državno tvorbo je bilo treba utrditi in vsestransko izgraditi. Politični »medeni tedni« so hitro minili. Spričo preostalih 6 različnih ustavno-upravnih sistemov je čakalo ogromno dela, da se nova država po enotnih vidikih politično-upravno, gospodarsko in kulturno uredi. Ustavotvorna skupščina je dala leta 1921. prvo (vidov-
dansko) ustavo, ki je položila temelje državni ureditvi. V prvem desetletju po ustavi je bilo opravljeno na izenačenju zakonodaje in na urejanju države veliko delo.
Ko se je zaključila doba absolutne monarhije, ki je trajala od pomembnega 6. januarja 1929. do 3. septembra 1931. — takrat smo dobili važne ustavno-upravne organizacijske zakone, od katerih nam je prinesel zakon o nazivu in razdelitvi kraljevine z dne 3. oktobra 1929. enoten naziv države »Kraljevina Jugoslavija« in ustroj banovin — je izšla 3. septembra 1931. nova ustava, ki velja še danes. Vse državno in javno življenje se je poslej razvijalo na osnovi novih ustavnih določil, ki so povzela ustanovo banovin in ustvarila poleg državne skupščine še senat. Sedanja državna uprava in samouprava — zakon o izgradnji samouprave je pripravljen — utegneta dobiti, ako se notranja državna ureditev z rešitvijo hrvatskega vprašanja kaj izpremeni, novo lice.
Veliko bi bilo pisati, ako bi hoteli obseči vse delo, ki je bilo izvršeno na politično-upravnem in gospodarsko-kulturnem področju v času od 1. 1931. do 1938., zlasti v zadnjih letih. Zuna-
BB
s
Franjo Cvirn, podpolkovnik v p., Maribor:
Prevrat v Pulju in moje potovanje v Maribor
(Konec.)
Najožje prijateljstvo, ki je združevalo mene z generalom Maistrom izza mladih let skupnega službovanja v Ljubljani, naju je po dolgih letih ločitve zopet združilo k skupnemu službovanju v Mariboru. Ker sem vsa leta vojne preživel v četni službi na fronti, sem imel le v času štirinajstdnevnih dopustov priliko priti v Maribor, in vsakokrat sva potem z Maistrom večer za večerom skupaj kramljala v kakšnem tihem in skrivnem kotičku o znakih nove politične orientacije avstrijskih slovanskih narodov. Tako sem tudi meseca avgusta leta 1918. svoj zadnji dopust pred prevratom preživel v Mariboru. Pred mojim odhodom nazaj v Pulj sva sedela z Maistrom dne 15. avgusta zvečer v večji družbi v Narodnem domu skupaj z dr. Rosinom in drugimi slovenskimi rodoljubi, kjer so živahno komentirali bližajoče se znake vojaškega propada Avstrije. Proti 11. uri ponoči je Maister vstal in skupno sva odšla na njegovo stanovanje na strogo zaupen pogovor, na katerega me je Maister povabil. Na tem sestanku mi je Maister popolnoma odkril svojo dušo in izrazil mi je
prepričanje, da je Avstrija čisto na koncu svojih sil in da se rapidno približuje popolnemu razsulu. Ko sem pa odvrnil, da velesile, posebno Anglija, ne bodo pripustile popolnega razpada Avstrije, je Maister vstal in odločno odvrnil: »Ne, to se nikdar ne zgodi! Razpad Avstrije je gotova stvar. Najdalje še tri mesece, in Avstrijo bo h .... vzel!« (ipsissima verba.)
Nato je Maister stopil k omari, kjer je imel dobro shranjen velik zemljevid. Razgrnil ga je pred menoj po mizi in videl sem vse ozemlje jugoslov. dela avstro - ogrske monarhije in Balkana do Soluna. Na zemljevidu pa so bile začrtane meje bodoče Jugoslavije, ki jih je Maister sam začrtal z rdečim svinčnikom. Maister mi je s prstom pokozal začrtano mejo od Gorice do St. Gotharda—Rabe — okrog vsega Banata do romunske meje, Dalmacijo, Bosno in Hercegovino, Srbijo z Makedonijo do Soluna, rekoč: »Glej, to bo bodoča velika Jugoslavija! Ali ne bo to krasno?« Pritrdil sem mu z besedami: »Naj se zgodi po tvoji volji in naj se izpolni tvoja želja!« Takoj pa je Maister dostavil, da bo v Mariboru ob prevratu najhuje. Rekel je: »Spoznal sem sam na sebi neizprosnost naših narodnih nasprotnikov, oni ne poznajo par-dona. V Mariboru bo tekla kri. Takrat pa bom potreboval tebe in računam s teboj!« Obljubil sem mu, da pridem takoj, ko me
bo obvestil in poklical. Nato sva si krepko podala roke in odšel sem od Maistra z občutkom, da se pripravlja nekaj velikega, nisem pa mislil, da se bo tako točno izpolnilo Maistrovo prerokovanje.
To je bil vzrok, da sem takoj odpotoval iz Pulja, ko sem prejel po svojem slugi Maistrov poziv in tako sem postal prvi komandant jugoslovanskega Maribora v najtežjem položaju, ko je Maister razpolagal samo s približno 350 vojaki in 10 oficirji, Nemci pa so si organizirali svojo nemško gardo, ki je štela preko 1500 mož in več kot 100 oficirjev, in šele, ko se je dne 23. novembra Maistru posrečilo razorožiti jih, je postal gospodar položaja.
Burni prevratni dogodki v Mariboru, ki ostanejo meni in vsem Maistrovim soborcem v nepozabnem in ponosnem spominu, pripadajo zgodovini. Maister sam jih je tako stvarno, zgodovinsko resnično in objektivno popisal, da bodo bodoči zgodovinarji mogli v polnem obsegu ugotoviti vso veličino narodnih zaslug, ki si jih je stekel veliki naš junak in pesnik za svoj narod in za Jugoslavijo z osvobojenjem Maribora, Slov. goric in dela Koroške. Žal pa je Maistra prehitela neizprosna smrt, ko je ravno končaval svojo zgodovino prevrata v Mariboru. Tako je ostalo njegovo veliko delo nedokončano, se pa, zdaj po poklicanih dopolnjuje v Maistrovem smislu.
Guy de Maupassant:
Obešenčeva roka ...
»Približno osem mesecev bo tega, kar je eden mojih prijateljev, Louis R ..., nekega večera zbral pri sebi nekaj tovarišev iz gimnazije; pili smo punč, kadili in se razgovarjali o slovstvu, slikarstvu ter si zdaj pa zdaj pripovedovali kake šale, kakor je to navada, če se zbero mladi ljudje. Kar naenkrat se odpro vrata na stežaj in eden mojih dobrih prijateljev iz mladosti vdre v sobo kakor vihra. »Ugenite, od kod prihajam,« vzklikne takoj. — »Stavim da iz Mabillea,« odgovori nekdo. — »Ne, prevesel si, pravkar si si izposodil denar, ali si pokopal strica ali pa si zastavil uro v zastavljalnici,« je odgovoril drugi. — »Napil si se ga,« je menil tretji, »in ker si zavohal pri Louisu punč, si prišel gor, da pričneš iznova.«
»Motite se vsi vkup, prihajam iz P... v Normandiji, kjer sem preživel pet dni in od koder sem prinesel svojega prijatelja, velikega zločinca, ki si ga vam z dovoljenjem drznem predstaviti.« S temi besedami je izvlekel iz žepa odrto obešenčevo roko; ta roka je bila strahotna, črna, suha, zelo dolga in kakor nagrbančena. Nenavadno krepke kite je znotraj in zunaj obdajal
■ '	™-ni ■ n , , ii	m
njo politiko je bilo treba prilagoditi novim mednarodnim komponentom, v državi pa zagotoviti red v sodstvu in upravi ter pospeševali ljudsko blaginjo z javnimi deli. Njih vrednost (železnice, ceste, pristanišča, vodovodi; higienske, delavsko-zaščitne in prosvetne naprave) gre v milijarde.
K dokončni izgraditvi države.
Spoznanje svojih zmot in napak je prvi korak k izboljšanju, pravi pregovor. Bodimo odkriti! V 20 letih svobodnega življenja v lastni državi je bilo za njen razvoj in napredek mnogo storjenega. Ta doba pa je, tudi če se .v tem času ne bi bile delale pomote, napake in zlorabe, premajhna, da bi mogel biti veliki državni dbrat popolnoma in v vsem urejen. Nerešena je ostala še cela vrsta važnih vprašanj: ustvaritev resnične samouprave, notra-nje-politična ureditev države, izraba
Vsa ta povojna doba je bila za državnega nameščenca doba bridkih preizkušenj. Zasebne službe so se nam ponujale in so nam zasebniki nudili neprimerno boljše plače. Velika večina je ostala mehanično v svojih uradih, samo bolj podjetni so presedlali, ali v zasebne službe ali pa so sc ogledali za boljšimi mesti na jugu.
Država je le polagoma in vedno prepozno zvišavala naše plače — in nam je dala končno namesto boljše plače — uredbo o nabavljalnih zadrugah. (Izšla dne 5. dec. 1920.). — S to uredbo naj bi si pomagali in se zamotili državni nameščenci. Obenem z dobrim nasvetom je dala vlada malo doto, denar, ki ga je začela postopoma dobivati Zveza nabavljalnih zadrug. Oni, ki so sodelovali pri sestavi te uredbe so si zamislili bodočo tvorbo zadrug z idealnega — zadružnega stališča — Zveza nabavljalne zadruge je rasla in zrasla v mogočno stavbo. To danes ni všeč trgovcem, — pa tako je. Namesto par sto milijonov dinarjev, ki bi jih morala takrat država po vsi pravici več plačevati državnim nameščencem, so dobili le-ti samo —- lepe besede, dober nasvet in niti desetino tistega denarja, ki bi ga bili morali dobiti kot plačilo. Naj se jim ta desetina ne očita...
V to povojno dobo, polno težkoč zaradi nestalnosti valute in slabih plač, spada ustanovitev naših zadrug. Imeli so ljubljanski državni nameščenci sicer že svojo zadrugo, tako imenovano »Samopomoč, r. z. z o. z.« na Vodnikovem trgu. Ustanovili so jo na pobudo raznih uradnih predstojnikov, ki so se hoteli otresti ostankov medvojnih aprovizacij po uradih. Ta zadruga je zašla v težkoče in je samo oplašila konsumente !pred novimi zadrugami. Vkljub temu smo imeli že v letu 1921. nabavljalne zadruge drž. nameščencev v Brežicah, Celju, Kočevju, Kostanjevici, Kranju, Krškem, Ljubljani, Mariboru, Novem mestu in Ptuju.
Najrazličnejše težkoče so morali prebroditi začetniki-ustvaritelji teh zadrug, najhujši je bil boj proti neumnosti in zlobi. Pa takrat smo bili vsi še
jermen v pergament spremenjene kože, nohti, ki so bili porumeneli, ozki, so ostali na koncu prstov; vse to je celo miljo daleč smrdelo po razbojniku. »Le predstavljajte si,« je dejal prijatelj, »da so oni dan prodajali ropotijo po smrti starega coprnika, ki ga je vsa okolica dobro poznala. Vsako soboto je na metli jahal na sestanek s copernicami, se pečal z belo in črno magijo, dajal kravam višnjevega mleka, da so nosile rep kakor prašič, ki je delal tovarišijo sv. Antonu. Bodisi kakor koli, gotovo je, da je ta stari lopov zelo cenil to roko, ki je, kakor je pravil, bila roka nekega slovitega zločinca, ki je bil usmrčen leta 1736., ker je zagnal svojo zakonsko ženo z glavo naprej v vodnjak, kar — bi dejal — je čisto prav storil, nato je obesil na cerkveni zvonik župnika, ki ga je poročil. Po tem dvojnem junaštvu se je po-tepel po svetu in v svojem prav tako kratkem, kakor dobro izpolnjenem življenju je obral malhe kakemu tucatu popotnikov, zapahi dobrih dvajset menihov v nekem samostanu, iz nunskega kloštra pa napravil pravi turški harem.«
»Ampak, kaj boš vendar počel s to grdobijo?« smo vsi zakričali.
»Ah, za vraga, porabil jo bom za ročaj pri zvoncu, da preplašim upnike.«
»Ljubi prijatelj,« je dejal Henri Smith, velik, zelo flegmatičen Anglež, »mislim, da
rudnega in narodnega bogastva po domačem kapitalu, nadaljevanje izgrad nje železniškega in cestnega omrežja, razširitev socialnega zavarovanja na kmetske delavce, uradniško vprašanje itd.
Vse to delo bo mogoče uspešno opraviti le, če se strnejo vse konstruktivne sile k skupnim naporom; če bo med posameznimi sloji in deli ljudstva več složnosti in strpljivosti, predvsem pa je potrebno, da bi zavladalo, v vsem javnem življenju samo poštenje in tista nesebičnost, ki je izražena v rimskem reku: Salus rei publicae suprema lex esto!
Glejmo, da bo bilanca našega dela ob proslavi tridesetletnice našega osvobojenja in zedinjenja jasna in ugodna, v srečo in zadovoljstvo vseh slojev in narodov naše velike Jugoslavije.
polni navdušenja. Tako so srečno premagali vse težave tudi tisti, ki niso bili ravno rojeni in najbolj sposobni za vodstvo zadrug. Ni šlo vse tako natančno kot danes, in takrat si se tudi lahko sproti učil. Končno se je le pokazala slika: kjer so bili pravi ljudje na pravem mestu, tam se je dosegel uspeh, kjer ni bilo teh ljudi, ni bilo uspeha.
Vse polno je bilo v tistih prevratnih dnevih dela in vse polno je bilo prilik, da si pomagamo drž. nameščenci. Niso bili vsi na mestu. Tako smo našli n. pr. v Rogaški Slatini lepo zdravilišče, last avstrijskega uradniškega društva. Društvo na Dunaju je ponudilo našim tovarišem stavbo v odkup za bagatelno vsoto menda 240.000 takratnih malovrednih kron. Naši so hoteli imeli stavbo zastonj. Oni je niso dali in jo pozneje prodali za veliko vsoto (ca. milijon dinarjev) drugim interesentom. Nasprotno so naši prevzemali razne skrahirane ustanove z velikimi obveznostmi, n. pr. razne samopomoči, ki pomenijo za naš razvoj samo izgubo in nadaljevanje avstrijskega šlendrijana, ki je vladal na tem področju. Pozno so drž. nameščenci začeli ustanavljati svoje lastne kreditne zadruge. Imeli smo v Ljubljani sicer Hranilni in posojilni konzorcij, ki je bil ustanovljen že leta 1874., ki je hotel pomagati državnim uradnikom z dajanjem posojil po nizki obrestni meri. Železničarji, ki so si ustanovili svojo Nabavljalno zadrugo, takrat v tem konzorciju niso videli tiste idealne in dovršene ustanove, kot bi lahko bila, in so si ustanovili tudi lastno kreditno zadrugo, v kateri so organizirali predvsem malo štednjo, s katero si večina železničarjev vnaprej odplačuje dolg, ki bi ga sicer drugod odplačevali za nazaj. Če se zamislimo nazaj v dobo pred 20 leti in pregledamo bilanco teh dveh desetletij, lahko rečemo: Kako slab je človek! Koliko smo prestali med vojno, kaj vse smo obljubljali, kako bomo živeli in gospodarili in se organizirali, če dočakamo mir. Pa smo dočakali mir in osvobojenje. V polnem razmahu bi bdi lahko izvedli, kar smo obljubili. Samo malo časa bi
je ta roka čisto preprosto samo indijansko meso, konservirano na nov način in ti svetujem, da si skuhaš juho iz nje.«
»Ne šalite se, gospodje,« je povzel z na j več jo hladnokrvnostjo neki medicinec, ki je bil že domalega pijan, »ti pa, Peter, če ti naj dam dober svet, daj lepo po krščansko pokopati tole človeško ostalino iz strahu, da te njen lastnik ne pride terjat jo nazaj; in potem, mogoče se je navzela slabih navad, tale roke, saj poznaš pregovor: ,Kdor je moril, bo mo*il‘.«
»In kdor je pil, bo pil,« je dejal gostitelj; s temi besedami je nalil dijaku velik kozarec punča, ki ga je le-ta na dušek zvrnil in padel pijan kakor klada pod mizo. To slovo so pozdravili vsi z strahovitim smehom in Peter je dvignil kozarec in nazdravil roki: »Pijem,« je rekel, »na prihodnji obisk tvojega gospodarja,« nato so govorili o drugih stvareh in vsi odšli domov.
Ko sem drugi dan šel mimo njegovih vrat in stopil k njemu, je bilo okoli dveh, in našel sem ga, ko je bral in kadil.
»No torej, kako se počutiš?« sem mu dejal.
»Prav dobro,« mi je odgovoril.
»Pa tvoja roka?«
»Moja roka, saj si jo moral videti na zvoncu, kamor sem jo sinoči pritrdil, ko sem se vrnil. Toda kar se tega tiče, pred-
bili še živeli naprej kot narod, obore-žen za vojno na gospodarskem polju, in imeli bi bili lahko lepe domove, zase in za našo skupnost. Imeli bi lahko lastno bolnico, počitniške kolonije v velikem obsegu, itd. Pa se taki poskusi končajo in utonejo večinoma v nerganju ostalih. Tisti narodi, ki so znali
Od uglednega srednješolskega profesorja smo prejeli tale zanimivi članek: »Profesorji so bili v plači vedno zapostavljeni drugemu uradništvu, ki je imelo še kakšne koli druge priboljške; v enem pa so vzbujali skupno z ostalim učiteljstvom zavist vsega drugega uradništva, namreč zaradi svojih počitnic. Pa tudi med letom je precej čedno število šole prostih dni... To je v glavnem še ostalo, kajti ne vemo ne ure ne dneva, da se z enim samim podpisom tudi to spremeni, kakor so bile lani kar čez noč spremenjena določila o božičnih počitnicah. Pa tudi sicer se profesor nima veseliti prostih dni. Ne samo, da nima denarja, da bi si lahko privoščil kak izlet, ne, tudi sicer zanj prosti dnevi niso res prosti.
Pride nedelja, profesor nadzoruj pri službi božji in si lahko vesel, če nima še kak podjeten krožek na zavodu kakega sestanka, da ‘boš stal še tam kot nema priča; nema zato, ker bi pač dijaki bili radi brez šolskega pritiska, priča pa vendarle, ker si ti odgovoren za vsako nepremišljeno ali le samo dvomljivo besedo, ki bi padla iz mladih ust... Da si vedno na razpolago, velja za tebe, dragi profesor, oni paragraf, da se ne smeš oddaljiti od službenega mesta brez višjega dovoljenja, pa čeprav sme to vsak sluga na pošti, vsak kretnik pri železnici, čeravno vidiš sodne uradnike hoditi na lov, in so šefi med njimi... Za vsakega drugega je nedelja svoboden dan, le za tebe ni prostega dne, le nedelja je, ko ne smeš imeti pouka. In to vse zato, ker ti edini nimaš — uradnih ur.
V delavnik je pa v zadnjih letih kar bujno po šolah, saj so razredi z dopoldanskim in popoldanskim poukom. Blagor tebi, profesor, ki imaš komaj svojih dvajset ur! Lahko jih boš opravil, ko imaš šest dopoldnevov in ravno toliko popoldnevov na razpolago. Če prav računaš, ti prideta po dve uri na pol dneva... in štirikrat kar po eno... Mar bi bil vesel, ko se ne boš pregnal... Kako mora pač biti prijetno, ko začneš takole ob osmih zjutraj, absolviraš svojo uro, greš malo na gabele, skrbno paziš, da ne zamudiš druge svoje ure, nato greš lepo k obedu, po obedu hajdi takoj zopet v šolo za eno urico — po 45 minut! — nato greš na šetnjo, da počakaš teme, ko greš in dokončaš svoj dnevni penzum tam enkrat proti sedmi na noč ...
stavljaj si, da mi je nekakšen tepec, ni dvoma, da bi mi zagodel neokusno šalo, prišel zvonit na vrata tako proti polnoči; vprašal sem, kdo je, toda ker mi ni nihče odgovoril, sem spet legel in zaspal.«
Tisti trenutek jc pozvonilo, bil je hišni gospodar, grob in zelo nesramen človek. Vstopil je ne da bi bil pozdravil.
»Gospod,« je dejal mojemu prijatelju, »prosim vas, da pri priči odstranite mrhovino, ki ste jo privezali na vašo vrvico od zvonca, sicer bom primoran, da vam odpovem.«
»Gospod,« je odvrnil Peter s precejšnjim dostojanstvom, »žalite roko, ki tega ne zasluži. Vedite, da je bil njen lastnik zelo dobro vzgojen človek.«
Hišni gospodar se je obrnil in odšel, kakor je bil prišel. Peter je stopil za njim, snel roko in jo obesil na zvonec, ki je visel v spalnici ob postelji. Tako bo bolje,« je dejal, »tale roka mi bo, kakor trapi-stovski ,Brat, umreti bo treba!1« vdihnila vsak večer, preden bom zaspal, resnobnih misli.« Čez četrt ure sem ga zapustil in se vrnil domov.
Prihodnjo noč sem slabo spal. Bil sem razburjen, živčen; nekolikokrat me je kar pokonci vrglo iz spanja, za trenutek sem si celo predstavljal, da se je nekdo vtihotapil k meni in sem vstal in pogledal po
vsaj malo nadaljevati vojno na gospodarskem polju, so dosegli velikanske uspehe.
Morda nas mine zaspanost današnjih dni, da se bomo zavedli, da ni dobro in pametno spati zraven narodov, ki gospodarsko napredujejo z velikanskimi koraki...	.
Blagor tebi, ko ti obstoja ves ljubi dan le v pričakovanju, da ne zamudiš šolskega zvonca, ko paziš na svoj hro-hometer kakor na punčico svojega očesa, kajti če te ta zapusti, potem si zamudil svojo uro, in ur je komaj dvajset na teden ... Pa ubogi profesor, ves ljubi dan stojiš na straži, da te spuste na kateder, kajti vedno si pripravljen na šolsko vojno, kajti nikoli ne veš, če te že ne išče šolski sluga v potu svojega obraza, da greš suplirat nenadoma zadržanega tovariša. Temu se pač ne smeš čuditi, služba je služba in ti imaš svoj maksimum 20 ur. Ti in jaz že veva, da jih je mnogo, mnogo več ves teden od osme zjutraj do sedme zvečer, ko ti je služba kar nepretrgana, pa na papirju ti jih je določenih le dvajset s pristavkom, da moraš biti sicer vedno na razpolago. Tako nekako je portirju na železnici, ki ščipa karte pri odhodih vlakov, sicer pa mu je dolgčas, a se tolaži, da mu tudi ta čas šteje v službo. Tebi profesor pa se tvoja pripravljenost ne šteje v službo, komaj v penzijon ...
Osnovnošolsko učiteljstvo si je znalo zasigurati vsaj en prosti dan, ako ima dopoldanski in popoldanski pouk, pri čemer ima seveda isto število ur, kakor sicer. V takih primerih je uči-tej v četrtek popolnoma prost, profesor pa nimaš božjega miru niti pol dneva v tednu, ne za oddih, ne za izpre-hod, ne za knjigo, ne za študij. Gotovo tudi profesorska služba ni tako mišljena, a je nastala vsled abnormalnih razmer, ki so sedaj na naših šolah. — Kakor pa so te razmere v škodo mladine, v naravnost nepopravljivo škodo za bodočo generacijo, saj so razredi, ki delajo sploh le pri luči v neprezračenih prostorih, tako so v pogubo profesorjev, ki so bili že v prejšnjih, toliko zavidanja vzbujajočih prostih časih tipično nervozni ljudje; kako bi bili pod sedanjimi razmerami boljši? Ne samo nervozni, zlovoljni, nedostopni za redno življenje, gluhi za vse obzire, povrhu pa še brez duševne zaposlitve, ko se ne morejo več baviti s svojim študijem, kajti neprestano beganje v šolo in iz šole jim ne da pokoja. Ur je sicer dvajset, duševna utrujenost pa je enaka oni, o kateri poje Župančič: Od štirih do ene, od štirih do ene, do osmih od treh žareči cveki, cveki v očeh ...	—k.
omarah in pod posteljo. Proti šesti uri zjutraj, ko sem končno že začel dremati, me je silen udarec na vrata vrgel iz postelje; bil je prijateljev sluga, komaj oblečen, bled in trepetajoč.
»Ah, gospod!« je vzkliknil glasno ihteč, »ubogi moj gospodar, umorili so ga!«
Naglo sem se oblekel in tekel k Petru. Hiša je bila polna ljudi, razgovarjali so se, se razburjali, neprestano so se gnetli, vsakdo je na dolgo govoričil, pripovedoval in razlagal dogodek na vse mogoče načine. Z veliko težavo sem se pririnil v sobo, kjer so bila vrata zastražena, povedal sem svoje ime in dovolili so mi, da vstopim. Štirje policijski uradniki so stali sredi sobe z zvezkom v roki, preiskavah, si po tihem zdaj pa zdaj kaj prišepnili in pisali; dva zdravnika sta se razgovarjala ob postelji, na kateri je ležal Peter nezavesten. Ni bil mrtev, toda bil je strahoten na pogled. Oči so bile prekomerno razprte, zdelo se je, kakor da razširjene zenice togo strme z nedopovedljivo grozo v strašno in neznano stvar, prsti so bili skrčeni, telo je bilo pa od podbradka pokrito z rjuho, ki sem jo privzdignil. Za vratom so se poznali sledovi petih prstov, ki so se globoko zagrebli v meso, nekaj kaplic krvi je omadeževalo srajco. Ta trenutek me je nekaj osupnilo, slučajno sem pogledal zvonec ob postelji, obešenčeve roke ni bilo več.
k: Naše zadrugarstvo pred 20 leti

Profesor in njegove učne ure
Zanimivo zborovanje
O zadnjem rednem občnem zboru Jugoslov. učiteljskega združenja, ki je bil sklican za dni 20. do 23. avgusta v Zagrebu, smo že pisali. Poročali smo
tudi, da je bilo zborovanje, na katerem je prišlo do ostrih nastopov opozicije, razpuščeno, preden je bil izčrpan dnevni red, izglasovan proračun in preden
je dobil osrednji odbor razrešnico. — Zato je bilo treba ta nedokončani občni zbor zaključiti. Združenje je v ta namen sklicalo izreden občni zbor za 25. septembra, ki se pa ni mogel vršiti, ker prosvetno ministrstvo ni dovolilo delegatom odmora. Nato je organizacija preložila izreden občni zbor na 6. novembra.
Še nekaj dni pred zborovanjem ni nihče natančno vedel, ali se bo občni zbor mogel vršiti ali ne. Dnevniki so celo že objavili vesti, da ga ne bo. — Končno je dva dni pred napovedanim rokom prišlo dovoljenje, tako da je organizacija mogla še pravočasno brzojavno pozvati predsednike sekcij in delegate, naj pridejo v Zagreb.
Na to brzojavno vabilo so se zbrali v Zagrebu 304 zastopniki, od katerih so nekateri morali potovati dalj nego 24 ur. Od vseh upravičenih delegatov jih je prišlo več kot dve tretjini, kar je izredno mnogo, če pomislimo, da se je občnih zborov le redkokdaj udeležilo nad štiri petine upravičencev. Delegate je gnala na pot zavest, da opravljajo važno stanovsko dolžnost, da morajo braniti načelo stanovske demokracije in da morajo zato za obstoj organizacije doprinesti tudi žrtve, ki so potrebne.
Skupščina sama se je izvršila naravnost s filmsko naglico. Predsednik glavnega odbora JUU, naš rojak gosp. Ivan Dimnik, je pozdravil zborovalce in predlagal vdanostno brzojavko vladarju, kar so zborovalci navdušeno sprejeli. Nato je naglasil, da se more zborovanje vršiti samo zaradi uvidevnosti podbana g. Mihaldžiča. Opisal je zapreke formalnopravnega značaja, ki so ovirale prejšnje sklicanje občnega zbora in zaradi katerih je treba na zborovanju po kratkem postopku opraviti
Zdravniki so jo gotovo sneli, da ne bi razburjala ljudi, ki so prihajali v ranjenčevo sobo, zakaj ta roka je bila zares strašna. Nisem se več zanimal, kaj se je bilo zgodilo z njo.
Zdaj bom izrezal iz dnevnika, ki je izšel drugi dan, poročilo o zločinu, z vsemi podrobnostmi, kar si jih je policija mogla preskrbeti. Bralo se je tam tole:
»Grozen atentat je bil storjen včeraj zoper osebo nekega mladega dijaka, g. Petra B ..., pravnika, potomca ene najodličnejših družin iz Normandije. Ta mladenič se je sinoči vrnil okrog desetih domov, odslovil slugo Bonvina in mu dejal, da je utrujen in da gre spat. Proti polnoči je kar naenkrat slugo prebudil gospodarjev zvonec, ki ga je nekdo vlekel prav divje, ustrašil se je, prižgal luč in čakal; zvonec je približno za minuto utihnil, nato je pričel zvoniti s tako silo, da se je sluga ves izven sebe od groze pognal iz sobe in hitel prebudit hišnika, ta je stekel obvestit policijo in približno čez četrt ure so stražniki vlomili vrata.
Grozen prizor se je odprl njihovim očem, pohištvo je bilo prevrnjeno, vse je kazalo, da se je vršila strašna borba med žrtvijo in zločincem. Na sredi sobe je na hrbtu togih udov, s prsteno bledim obrazom in strašno izbuljenimi očmi ležal mladi Peter B ..., negiben; na vratu so se mu
vse delo. Odpasti morajo vsi govori, o predlogih, ki jih delegati itak poznajo do podrobnosti, se bo pa glasovalo.
Izvolitev in poročilo verifikacijskega odbora so zborovalci odobrili s 300 glasovi proti 4. Ker se zaradi kratko odmerjenega časa ni mogla vršiti obravnava, so zborovalci kratkim potom sprejeli in odobrili poročilo finančnega odbora, obračun in proračun glavnega odbora JUU.
Predlog je bil sprejet s 300 proti 4 glasovom. Častno razsodišče je bilo izvoljeno z vzklikom. Nato je predsednik zaključil zborovanje in se zahvalil prisotnim in izjavil, da bodo imena zborovalcev ostala zgodovinskega pomena za organizacijo. Nato je zborovanje organizacije, ki šteje nad 20.000 članov, zaključil. Zborovanje je trajalo točno 16 minut.
O tem zgodovinskem zborovanju poroča učiteljsko glasilo, da se je pokazalo, da stoji vodstvo JUU na edino pravilnem stališču izključno stanovske smeri, vsled česar lahko vselej računa na popolno podporo zavednega članstva, zlasti pa v trenutku, ko gre za obstoj in za možnost rednega delovanja učiteljske organizacije. Na zborovanju ni bilo sicer nobenih govorov in obravnav, vendar so pa o vseh teh predmetih zborovali in obravnavali že avgusta meseca skupščinski odbori, tako da tudi ta nagli potek izrednega občnega zbora ni bil brez temeljite priprave. Dokazalo pa je to zborovanje, da bo mogoče doseči normalen potek občnih zborov le s popolno preureditvijo pravil JUU v resnično demokratskem duhu, zlasti glede sestave odposlancev za občni zbor. Ko bodo pravila v tem smislu popravljena, bo mogoče upravičeno pričakovati od občnih zborov JUU plodnega in uspešnega dela.
poznali globoki vtiski petih prstov. Poročilo doktorja Bourdeaua, ki so ga nemudoma poklicali, pravi, da je napadalec moral biti izredno močan in da mora imeti nenavadno suho in živčno roko, zakaj prsti so zapustili v vratu pet ran, kakor da so od krogel, in so se skoro sklenili v mesu. Nič ne daje sumiti, kaj naj bi bil povod za zločin, niti kdo bi mogel biti storilec.«
Drugi dan so brali v istem dnevniku:
»Gospod Peter B ..., žrtev groznega atentata, o katerem smo poročali včeraj, se je po dveh urah vztrajnega prizadevanja gospoda doktorja Bourdeaua zavedel. Njegovo življenje ni v nevarnosti, toda močno se bojč za njegov um; o krivcu ni nobenega sledu.«
Res, moj ubogi prijatelj je bil blazen; skozi sedem mesecev sem ga vsak dan obiskoval v bolnici, toda niti žarek razuma se mu ni vrnil. V blaznosti so mu uhajale čudne besede in kakor vsi umobolni, je imel fiksno idejo in je mislil, da ga neprestano preganja neki strah. Nekega dne so me prav na naglo prišli iskat in mi povedali, da mu gre slabše. Dobil sem ga umirajočega. Dve uri je bil čisto miren. Nato se je kar naenkrat zravnal na postelji, navzlic vsem našim naporom in mahaje z rokami in kakor da se ga je polastila strašna groza, je zakričal: »Vzemi jo! Vze-
»Gospodje delegatje! Kakor jaz sam, tako je tudi kr. vlada popolnoma prepričana, da je finančnemu položaju, aktivnih in upokojenih uslužbencev treba pomagati, ker se je življenjski standard zaradi povišanja cen kmetskih pridelkov podražil, toda moram takoj protestirati proti dvema izrazoma v resoluciji, in to proti; »najhitreje« in »takoj«. To zato, ker če bi tudi g, predsednik sam želel izvesti to, bi mu bilo nemogoče najprej vsled tega, ker je dotok v državne blagajne zaradi neizterjavanja davka minimalen, drugič pa zato, ker je to tehnično neizvedljivo, ker se gg. ministri nahajajo v svojih volilnih okrožjih.«
Zagrebški »Penzioner«, iz katerega posnemamo to poročilo, dodaja, da
VESELE BOŽIČNE PRAZNIKE voščita vsem prijateljem lista
uredništvo in uprava.
Zahvala. Vsem našim starim zvestim naročnikom, ki so nam omogočili, da s to številko sklepamo dvajseti letnik lista, se tudi tod zahvaljujemo. Tem vestnim naročnikom, ki s točnim in rednim plačevanjem naročnine omogočajo listu, da v današnjih hudih časih še more v redu izhajati, gre zasluga, da smo tudi to leto vzdržali. Z njihovo pomočjo, upamo, da bo list mogel redno izhajati še za naprej in tudi v prihodnje izpolnjevati svojo nalogo tako dosledno, kakor vseh dvajset letnikov doslej. Hvala jim!
Prihodnjo številko, ki izide za novo leto, pošljemo na ogled večjemu številu aktivnih in upokojenih tovarišev, ki na list še niso naročeni. Vse naše stare naročnike in prijatelje lista pa prosimo, naj povsod med tovariši agitirajo za »Naš Glas«, ga priporočajo in širijo. Zahtevajte »Naš Glas« po vseh javnih lokalih, čakalnicah, čitalnicah itd.!
Cerkvene takse za katolike. Na podlagi § 27., odst. 2., fin. zakona za 1938./39. je predsedništvo škofovskih konferenc z odobrenjem pravosodnega in finančnega ministra predpisalo »pravilnik o pobiranju taks za službene posle katoliških cerkvenih oblastev«. V čl. 1. pravilnika je določeno, da se te taksne pristojbine plačujejo v cerkvenih taksnih znamkah (kolkih), ki se bodo izdale v vrednosti od 25 par do 200 din v korist katoliške cerkve in bodo služile za pokrivanje njenih osebnih in gmotnih potreb. Izdajalo jih bo predsedništvo škofovskih konferenc v zakonski denarni vrednosti. S tem v zvezi se ustanovi v Zagrebu osrednji odbor za cerkvene takse. Sicer se, če v pravilniku ni drugače določeno, nobena cerkveni itaksi zavezarta stvar ne sme začeti obravnavati, preden ni plačana predpisana taksa. Določeno je, da bodo cerkveni organi, ki izdajajo spise z takso, ki bi bila nižja od predpisane, kaznovani s peterno globo, če pa uporabijo že rabljene ali pokvarjene kolke, pa z de-seterno globo. — To posnemamo iz zagrebškega »Penzionera«.
Železniške legitimacije otrok. Na vprašanje, ki smo ga že ponovno prejeli od raznih naročnikov, objavljamo vnovič pojasnilo, ki ga je ljubljanska direkcija državnih železnic izdala o tem, kdaj gre otrokom pravica do železniških legitimacij. Po tem pojasnilu je za presojo upravičenosti otrok aktivnih in upokojenih drž. uslužbencev do legitimacije za ugodnostno vožnjo odločilen poleg starosti, šolanja in življenja v družinski skupnosti še zaslužek.
mi jo! Zadušil me bo, na pomoč, na pomoč!« Dvakrat je stekel po sobi in tulil na ves glas, nato je padel mrtev z obrazom na tla.
Ker je bil brez svojcev, so meni naložili, da spremim njegovo truplo v vasico P • .. v Normandiji, kjer so bili pokopani starši. Prav iz te vasi je prišel tisti večer, ko smo se našli pri Luisu R., kjer smo pili punč in kjer nam je predstavil obešenčevo roko. Truplo so zabili v svinčeno krsto in štiri dni pozneje sem se žalosten sprehajal s starim župnikom, ki mu je bil prvi učitelj, po malem pokopališču, kjer so kopali zanj grob. Bilo je sijajno vreme. Od globoko sinjega neba je kar pršela svetloba; tiči so prepevali po robidovju na pobočju, kamor sva, oba še dečka, tolikokrat prišla zobat zrele jagode. Zdelo se mi je, da ga še vidim, kako se skriva vzdolž ob živi meji in se plazi skozi majhno luknjo,-ki sem jo dobro poznal, tam doli, prav na koncu v kotu, kjer pokopujejo reveže; nato sva se vračala domov s črnimi lici in ustnicami, črnimi od soka sadežev, ki sva jih pozobala; in ogledoval sem robidovje, in bilo je polno jagod, samogibno sem odtrgal eno in si jo vtaknil v usta. Župnik je odprl brevir in čisto po tihem mrmral svoje »Ore-mus«, a od konca drevoreda sem slišal, kako žvenketajo lopate grobarjev, ki so kopali grob. Kar naenkrat naju pokličejo,
je ministrski predsednik še pripomnil, kot naš pooblaščenec pride v ti zadevi po volitvah k njemu in ga bo že napotil k svojemu finančnemu ministru, da z njim to zelo važno vprašanje zadovoljivo reši. »Moram vam nadalje še to reči,« je dodal g. predsednik vlade, »da je kr. vlada že delala na tem, toda zaradi nepredvidljivih okoliščin tega zvišanja ni mogla izvesti. Trdim, da je to vprašanje na najboljši poti, da se reši.«
Po ti izjavi se je g. Matovič v imenu vseh odposlancev zahvalil za naklonjenost g. ministrskemu predsedniku, ki se je nato poslovil od delegatov. »Ti so odšli domov s popolnoma resnim upanjem na boljšo prihodnost,« pravi »Penzioner«.
Važen je zaslužek otrok samih, ki ne sme presegati 500 din na mesec, važen je pa tudi morebitni materin zaslužek, ta pa ne glede na višino. Toda v tem primeru je razumeti kot »zaslužek« matere samo tisti dohodek, ki ga mati dobiva od svojega udejstvovanja v trgovini, obrti ali v svobodnem poklicu, medtem ko ne smejo imeti otroci 500 din presegajočega dohodka, pa naj izvira od koder koli. — Po tem gre torej otroku pravica do legitimacije tudi tedaj, če ima mati kakršen koli dohodek (pa čeprav presega 500 din na mesec) od nepremičnin ali sicer od premoženja, ne gre mu pa, če izvršuje mati kako obrt ali svoboden poklic.
Krediti za odpravnike in nadničarje.
Naša direkcija — piše ljubljanski »Slovenski poštar« — se je silno trudila, da dobi kredit za zaposlitev odpravnikov na manjkajoča uradniška mesta in nadničarjev za pomoč nižjim uslužbencem v božični in novoletni dobi. Čeprv je bil ta predlog vsestransko utemeljen, je finančno ministrstvo odbilo zaprošeni kredit. Poštna direkcija se trudi, da te kredite vendarle izvojuje in z njimi reši stroko in osebje pred katastrofo.
Praktična in lepa darila za Božič po izredni ceni (n. pr. 4 m volnenega blaga za din 80,—) kupujemo letos v Manufakturi Novak na Kongresnem trgu.
Železnice in državni proračun. Kakor že nekajkrat pred sprejemom novega proračuna, se tudi zdaj oglašajo železniški uslužbenci z zahtevo, naj se enkrat za vselej odpravi razlog za pritožbe železniškega osebja in se uvede končno red na naših železnicah. Kot razlog za nezadovoljstvo železniškega uslužbenstva in nepravilno funkcioniranje prometnih naprav samih navajajo okolnost, da so drž. železnice kakor vsi drugi drž. uradi in podjetja odvisne od splošnega državnega proračuna. Zato je treba proračun prometnega ministrstva izločiti iz splošnega državnega proračuna, hkrati ga je pa treba sestaviti in izvršiti po gospodarskih načelih, kjer je predvsem upoštevati rentabilnost naprav in to po-sebe železniških, posebe pa donosnost morske in rečne plovbe. Tudi ti dve napravi naj imata vsaka svoj popolnoma ločen proračun, ki naj se prav tako sestavlja in izvaja po čisto trgovskih oz. pridobitnih načelih. V tem primeru bi bilo mogoče izboljšati službo, hkrati pa tudi zvišati plače uslužbenstvu, ki z današnjimi prejemki životari v skrajni revščini.
To je beseda! V Baselu (Švica) je na zasedanju velikega kantonskega sveta državni svetnik Brechbiihl odločno nastopil proti ovaduhom (denunciantom). Dejal je
župnik je zaprl knjigo in šla sva pogledat, kaj bi radi od naju. Našli so krsto. Z udarcem rovnice so odbili pokrov in zagledali smo prekomerno dolg okostnjak, ki je ležal na hrbtu in ki nas je s svojimi votlimi očmi — se mi je zdelo — še ogledoval in nas izzival; začutil sem slabost, ne vem zakaj, skoro me je postalo strah.
»Glej no!« je vzkliknil nekdo, »poglejte vendar, lopovu so odsekali roko, vidite, tu je pa roka.« In pobral je ob strani okostnjaka veliko posušeno roko in nam jo pomolil.
»Le priznaj,« je drugi smeje se dejal, »rekel bi, da te gleda in da ti bo skočii za vrat, da mu vrneš roko.«
»No torej, prijatelji,« je rekel župnik, »pustite mrliče v miru in zagrebite to krsto, izkopali bomo drugod grob za ubogega gospoda Petra.«
Drugi dan je bilo vse končano »in vrnil sem se v Pariz, potem ko sem pustil petdeset frankov staremu župniku, naj bere maše za pokoj duše tistega, ki smo mu tako zmotili grobni mir.
To prvo svojo črtico je petindvajsetletni Maupassant objavil leta 1875. pod psevdonimom: Joseph Prunier. Op. prev.
Upokojenski sestanek v Beogradu
Že zadnjič smo na kratko omenili priprave za prireditev zborovanja zastopnikov upokojenskih društev, ki naj bi se vršilo v Beogradu. Dne 10. novembra so se tam res zbrali k zborovanju zastopniki sedmih organizacij drž. upokojencev, namreč društev iz Ljubljane, Zagreba, Sarajeva, Splita, Banja Luke, Sombora in Čačka ter zastopniki tako imenovanega akcijskega odbora za ustanovitev upokojenškega društva v Beogradu (zakaj se to društvo po tolikšnih pripravah in čakanju ne ustanovi, ne vemo).
Na sestanku navedenih delegatov so obravnavali poglavitne zadeve in težnje upokojencev. Beograjski akcijski odbor je na podlagi resolucije zagrebškega društva kot vodeče upoko-jenške organizacije, sestavil novo resolucijo.
Zborovalci so izbrali poseben odbor za sestavitev in odobritev resolucije. Ta se glasi v dobesedenem prevodu:
»Prvo zborovanje jugoslov. upokojencev in upokojenk iz vse Jugoslavije, ki se je vršilo v Beogradu dne 10. novembra 1938., je oziraje se na okolnost, da so bili mnogi uslužbenci zedinjene Jugoslavije zaradi starosti ali kakršnih
koli drugih vzrokov upokojeni na temelju raznih uradniških zakonov, po-čenši z letom 1864. in do danes, z raznimi prejemki, ki so zaradi velike draginje nezadostni za dostojno življenje in vzdrževanje družine — soglasno sprejelo tole
resolucijo:
1.	Najhitreje in takoj naj se z uredbo kar najprej zvišajo drag. doklade, ker je sedanji standard (?) predrag.
2.	Odpravijo naj se vse dosedanje omejitve za prejemanje osebne in rodbinske doklade ne glede na velikost in izvir dohodkov.
Pooblaščeni zastopniki prvega zborovanja jugoslov. upokojencev in upokojenk si dovoljujejo prositi kr. vlado, naj blagovoli ugoditi upravičenim željam upokojencev in upokojenk.«
Potem, ko je bila ta resolucija soglasno sprejeta, so zborovalci izvolili zastopstvo, ki naj jo izroči ministrskemu predsedniku. To se je zgodilo drugi dan, ko jih je predsednik vlade sprejel na svojem domu. Na nagovor predsednika beograjskega akcijskega odbora, g. Boža Matoviča je ministrski predsednik g. dr. M. Stojadinovič pre-vzevši resolucijo izjavil tole:
Vestnik
med drugim takole: »Zdi se, da vlada v našem času posebna ovaduška psihoza, kajti dan za dnevom prihajajo sumljive ovadbe, ki jih je treba vse preizkusiti. Zagotavljam Vas, da bo policija z vso odločnostjo vodila borbo proti ovaduhom (špic-Ijem) in špijonom. Kajti ne smemo zavajati ljudstva v psihozo, ki bi lahko postala nezdrava in tudi ne smemo brez razloga sumničiti častivrednih državljanov in brskati po njihovem zasebnem življenju.
Društvo jugoslov. državnih in samoupravnih upokojencev v Mariboru sklicuje za ponedeljek, 26. t. m., ob 9. v mali dvorani Narodnega doma v Mariboru izredni občni zbor, ki bo sklepal o združitvi društva z banovinskim društvom državnih in samoupravnih upokojencev v Ljubljani. Če bo združitev sklenjena, bodo zborovalci izvolili pet članov ter jim dali pooblastilo za ureditev formalnosti združitve v okviru že določenih pogojev. Izredni občni zbor bo sklepčen ob prisotnosti najmanj četrtine članov. Ob nezadostni udeležbi bo pol ure pozneje drug občni zbor z istim dnevnim redom, ki bo sklepčen ne glede na število udeležencev.
Začasna preselitev upokojencev. Ponovili določbah dobi upokojenec, ki se začasno — toda nad dva meseca — mudi izven kraja, kjer sicer stalno stanuje, za ta čas začasnega bivanja doklado po draginj-skem razredu tega kraja, če je ta doklada nižja. Zato mora vsak upokojenec, ki se (čeprav samo začasno) preseli —• seveda v mejah naše države —• za dlje kot dva me-
Žrtve denunciacij moramo ščititi napram zlonamernim sumničenjem.« — Odločne, pametne in trezne besede, ki naj bi jih poslušal in uvaževal ves sodobni svet, pa bi bilo prihranjenega mnogo gorja. Kakor razne države poznajo zakone o zaščiti države, tako bi morale uvesti tudi posebno stroge zakone proti ovaduhom in ovadu-štvu. To bi bil povsod velik korak k notranjemu miru, ki je najboljši vodnik v mednarodno pomirjenje. (»Kmetski list«)
seča iz mesta na deželo, to prijaviti finančni direkciji, da mu za dobo njegovega bivanja izven stalnega bivališča, zniža doklado.
Pristojbine za posredovanja. Sombor-sko upokojenško združenje ima tako v Novem' Sadu, kjer je sedež banske uprave dunavske banovine, kakor tudi v Beogradu svoja poverjenika, ki opravljata za društvene člane razne intervencije, posredovanja in poizvedbe pri osrednjih državnih uradih. To posredovanje pa tudi za člane ni zastonj, temveč morajo plačati društveni člani novosadskemu poverjeniku za vsako intervencijo pri banski upravi v pokojninskih zadevah po 15 din in 6 din za poštnino. Beograjskemu poverjeniku, ki opravlja samo čisto informativne intervencije pri raznih ministrstvih, glavni kontroli, državnem svetu itd., je pa treba plačati za vsako zadevo po 46 din kot nagrado in poštnino. Člani pošiljajo svoje zadeve na društveni odbor, ki njihove vloge hkrati z poslanim denarjem dostavlja svojim poverjenikom.
ščen k okrajnemu sodišču v Mokronogu in pred dobrima dvema letoma k okrajnemu sodišču v Novem mestu.
Povsod, kjer je služboval, se je izkazal kot odlična pisarniška moč, ki je presegala daleč povprečno mero. Bil je zaradi svojih odličnih sposobnosti vsem rtareši-nam velika opora, tovarišem pa najboljši kolega in prijatelj. Zaradi svojega konci-liantnega in vedno dobro hotečega nastopa, je bil svojim podrejenim pa tudi širokim plastem kmečkega ljudstva, s katerim je imel sleherni dan obilo opravka, najboljši svetovalec in vodnik. Vsem je bil vedno pripravljen le pomagati in dobro svetovati.
Ob vseh vrlinah mu ni dala kruta usoda dočakati zasluženega pokoja in smrt nam ga je iztrgala iz naše srede nekaj let pred polno službeno dobo.
Če ste prečitali ugodne kritike slovenskih slikanic »Pisane lutke« in »Tinkin zajček«, ju boste takoj naročili pri Knjigarni Učiteljske tiskarne v Ljubljani ali njeni podružnici v Mariboru. Storite to takoj in jo podarite svojim otrokom za Božiči Napravite malčkom prijetne in vesele praznike!
Ko pridete v Ljubljano ali Maribor, ne pozabite vstopiti v Knjigarno Učiteljske tiskarne. Gotovo boste tam našli predmet, ki vam je potreben doma ali v šoli. — Potrebujete knjigo zase ali za svojce, dobite jo v Knjigarni Učiteljske tiskarne za mal denar. Morda potrebujete pisemski ali uradni papir, ali morda dobrih svinčnikov, peres; pogrešate na svoji pisalni mizi črnil-čimo po svoji želji knjigo s poljubno vse-ali keramiko za na mizo, omaro, polico.
Kako je bil pokojni Ivan Drašler v splošnem priljubljen, je pokazal dne 24. novembra popoldne njegov veličastni pogreb, ki se ga je udeležilo impozantno število stanovskih tovarišev od blizu in daleč, nameščenstvo vseh novomeških uradov od najvišjih predstavnikov pa do najnižjih uslužbencev. Iz Mokronoga je prihitela spremljat pokojnika na njegovi poslednji poti deputacija gasilcev s zastavo, iz Ljubljane pa je prišel tajnik sekcije Združenja zemljiškoknjižnih uradnikov tovariš Jožko Medved, ki se je pred hišo žalosti poslovil od rajnega z izbranimi besedami, ki so segle vsakomur do dna srca.
Ob prekrasnem večeru, ko je legal temačen mrak nad tiho Krko, je zagrnila zemlja našega blagega tovariša Ivana Drašlerja. Ohranili ga bomo v trajnem spominu, on pa naj spi mirno v naši zemlji, katero je tako neizmerno ljubil. —č.
praktično nalivno pero, mapo, album, podstavek? Vse to prav lahko dobite v Knjigarni Učiteljske tiskarne.
V dolgih zimskih večerih bi nas dolgočasje umorilo, če bi ne imeli lepe knjige. Da ga preženemo in da združimo koristno z zabavnim, si naročimo zanimivo knjigo. Kaj je tedaj prijetneje od čitanja dobre knjige v topli sobi, v svoji družini, ko zunaj hrumi, sneži in mraz pritiska? Zato ne odlašajmo, da nas zima ne prehiti. Naro-bino v Knjigarni Učiteljske tiskarne v Ljubljani ali njeni podružnici v Mariboru.
Obleke kemično čisti, barva, pllsira
In lika tovarna J O 8. REICH.
Študirate pedagogiko? Naročite pri Knjigarni Učiteljske tiskarne knjigi dr. Bo-rislava Stevanoviča: Razviće dečje inteligencije in Merenje inteligencije.
Tovarišu v spomin!
*1* Ivan Drašler
Upokojenec
Dne 22. novembra 1938. je preminul v Novem mestu višji pisarniški oficial in predstojnik pisarne okrajnega sodišča v Novem mestu, Ivan Drašler. Dasiravno je zlasti zadnje leto pogostoma bolehal in iskal zdravja za kratko dobo v bolnici usmiljenih bratov v Kandiji in v splošni državni bolnici v Ljubljani, nismo pri njegovi, vsaj na videz krepki konstituciji, pričakovali, da bomo tako nenadoma izgubili svojega predobrega stanovskega tovariša, vzornega moža in odličnega pisarniškega uradnika.
Pokojni Drašler Ivan se je rodil dne 11. julija 1884. v Niževcu pri Borovnici kot sin kmetske matere. Po dokončani šoli
se je posvetil lesni trgovini. Odslužil je vojake pri bivšem 5. dragonskem polku, nakar je vstopil po odsluženju kadrskega roka v žandarmerijo ter je služboval kot orožniški narednik v kršni Istri, medtem zlasti v prelepi Boduliji na otoku Cresu in tudi v Pazinu. Ker se mu je siromašni, vendar pa predobri istrski narod nad vse priljubil, si je med njim izbral svojo zvesto življenjsko družico Marijo iz družine Komac na Vranji pri Pazinu, s katero si ustanovil prelepo, harmonije polno družinsko življenje.
V letu 1920. je nastopil kot sodno pisarniški uradnik službo pri okrajnem sodišču v Tržiču, bil še istega leta preme-
III!
I l »ll|l ......11
Kralj, dvorni dobavitelj
ANTON VERBIČ
LJUBLJANA delikatese
Skrbna postrežba! SPE G E R IJ A
Telef. 2673
Najnižje cene Sveže blago!
»TRIGLAV« J.OLUP
industrija perila in oblek
Na vogalu Stari Irg 2 LJUBLJANA Pod Trančo 1
Priporoča lastno, splošno priznano perilo in obleke za vse letne čase po najnižjih cenah, za vsak stan in za vsako starost. Prepričajte se o tem v mojih poslovnih prostorih! Obleke in perilo izvršujemo tudi po meri najceneje in po najnovejšem kroju
Tova riši
Kupujte pri tvrdkah, ki oglašujejo v „NAŠEM GLASU“! Kdor podpira nas, ga podpiramo mil
Poravnajte
naročnino za
N$e po2S£&.Mfe sl ooledatti
vedno novodošle novosti v MODNI TRGOVINI
T. lEGEM, Ljubljana, Sv. Petra cesta št. 2
Prosimo, oglejte si izložbe!
Darila ^
za Miklavža in Božič.
Za svojce In uslužbence nudi veliko izbiro po znižanih cenah
MANUFAKTURI
NOVAK
Ljubljana, Kongresni trg
pri nunski cerkvi
F. I. GORIČAR
LJUBLJANA, Sv. Petra cesta št. 29
veliko izbiro blaga za moške in damske obleke, kakor tudi vse vrste konfekcijo lastnega izdelka. V svoji podružnici na Sv. Petra cesti št. 30 pa priporoča specialno zalogo damskega in moškega perila, razno posteljnino ter vse blago za notranje opreme. Vsakdo, ki kupi pri nas za nad 100 din, dobi svilen robček, če se sklicuje na ta inserat.
„NAŠ GLAS"
Priporočamo tvrdko
M. TIČAR
LJUBLJANA
za nakup pisarniških in šolskih potrebščin
Kreditna zadruga državnih uslužbencev
v Ljubljani, Gajeva ulica št. 9 v lastni hiši
Najstarejša kreditna zadruga v Jugoslaviji, ustanovljena leta 1874. Poštni čekovni račun štev. 10.681. Telefon štev. 3413. Posojila do Din 10.000 — v s e m javnim nameščencem po 7°/o proti zaznambi na plačo na prvem mestu in poroštvu.
r
iadeuM dezavuik usSmktueu m m&gug	e. %. k c. e.
Ljubljana, Vodnikov trg štev. 5 ♦ Telefon štev. 4421
Širite zadružno misel med svojimi tovariši!
Državni USillŽbanCl ! Vaša nakupovalnica mora biti edino zadružna
prodajalna. V zalogi ima vedno sveže špecerijsko blago. Dostava na dom brezplačna. Preskrbuje kurivo, posreduje nakup manufakturnega blaga. Na zalogi ima vsakovrsten porcelan, emajlirano kuhinjsko posodo, jedilni pribor, ki ne rjavi, itd.

Izdaja za konzorcij „Naš glas" odgovorni urednik dr. Karel Dobida. — Tiska Učiteljska tiskarna (predstavnik France Štrukelj). Vsi v Ljubljani.
NAS GLAS
List za državne nameščence In upokojence
LJUBLJANA, Frančišltanska ulica 6/1
Tovariši! Tovarišice !
Ko je nekdanja »Centralna zveza javnih uslužbencev v kraljestvu SHS« izdala dne 1. avgusta 1919. prvo številko svojega glasila »NAŠ GLAS«, je izšel list z obširnim programskim uvodnikom, iz katerega posnemamo nekaj odstavkov:
»,NAŠ GLAS‘ je stanovsko, politično nestrankarsko glasilo, ki bo zastopalo predvsem gospodarske in stanovske interese drž. nameščencev v vsem našem kraljestvu, odbijalo bo krivice in napade nanje, pa naj prihajajo od katere koli strani ter bo z resnično objektivnim slikanjem uradniških razmer informiralo vso jugoslovansko javnost. Moderen napreden, vsem stanovom in poklicem pravičen, vsestransko objektiven list si hočemo ustvariti, v katerem najde svojo tribuno vsaka preganjana, škodovana, prezirana ali vsaj krivično neupoštevana eksistenca našega stanu in vsega naroda.« —-
,NAŠ GLAS‘ ima svoje predale odprte za vsakogar, ki ima v javnosti kaj važnega, koristnega ali zanimivega povedati ali predlagati. Uredništvo bo dajalo dopisnikom, ki so podpisani, skrajno svobodo, ako so njih prispevki stvarni in po svoji obliki dostojni. Surovega gorjačarstva, osebne zadirčnosti in malenkostnega dlakocepljenja seveda ne bomo gojili. -,NAŠ GLAS1 je glasilo organiziranih javnih uslužbencev; organizacija pa pomenja tudi javno in notranjo disciplino. Naši dopisniki naj se tega tako polno zavedajo, kakor se zaveda tega uredništvo. V potrebnih stvareh enotnost, v dvomljivih ljubezen, v vseh svoboda/« —
Konec leta 1938. je s 24. številko končal »NAŠ GLAS« svoj dvajseti letnik. Kdor pregleda teh dvajset letnikov, bo moral priznati, da je list ves ta čas tvoril krepko duhovno vez med slovenskim drž. uslužbenstvom, da je vselej vneto in dosledno zastopal naše skupne koristi in se neutrudno boril proti vsem napadom na naš stan. - Vseh dvajset let je bil vselej objektiven in nepristranski podpornik vseh upravičenih teženj, vselej je skušal zbrati v svojem okrilju drž. uslužbence in upokojence vseh službenih strok, činov in kategorij, da bi bila vsaj tod dosežena lista popolna skupnost, enotnost in solidarnost, ki je potrebna vsakemu stanu.
Sprva je bil »NAŠ GLAS« glasilo »Centralne zveze javnih uslužbencev«, nato ljubljanske »Osrednje zveze drž. nameščencev«, končno »Zveze drž. nameščencev in upokojencev v Ljubljani«, dokler ta ni zaradi predpisov sedanjega uradniškega zakona morala
leta 1931. prenehati z delovanjem. Od tedaj naprej zastopa »NAŠ GLAS« kot edino s k u p n o slovensko glasilo drž. nameščencev in upokojencev splošne koristi in enotne interese vsega uslužbenstva in upokojencev v naši banovini.
To svojo nalogo je skušal izpolnjevati z načelnimi članki, organizačnimi sestavki, s strokovnimi razpravami, stvarnimi in pravnimi pojasnili, zakonskimi razlaganji in objavljanjem težko dostopnega gradiva z vseh področij uradniškega prava. Objavil je brez števila slehernemu aktivnemu in upokojenemu drž. uslužbencu nujno potrebnih obvestil, navodil in tolmačenj. Marsikaterega bralca je »NAŠ GLAS« obvaroval občutne škode, marsikomu je pripomogel do pravice, ki mu je šla. a je ni znal sam uveljaviti. Vselej je bil list na razpolago vsem našim strokovnim organizacijam - brez razlike službene panoge in vrste za objavljanje društvenih poročil, podpiral je 'z vso vnemo tudi naše zadrugar-stvo. Zgodovina našega celotnega strokovnega, stanovskega, gospodarskega in kulturnega gibanja slovenskih drž. uslužbencev in upokojencev je zbrana v dosedanjih letnikih »NAŠEGA GLASA«.
Mislimo, da smo o dosedanjem delu in uspehih lista dovolj povedali. Kakor doslej, bo skušal »NAŠ GLAS« tudi v prihodnje ostati tisto prepotrebno skupno glasilo vseh aktivnih in upokojenih drž. nameščencev v Sloveniji, ki se še zavedajo potrebnosti in koristi trdne vzajemne povezanosti vseh nas.
Naš poziv na naročbo in sodelovanje gre v prvi vrsti na naslov mlajših tovarišev, ki so doslej stali po večini nebrižni ob strani. Na njih je, da pokažejo svoj smisel za organizacijo, tovarištvo in skupno delo. - Stari pešajo, odmirajo drug za drugim, mladi morajo stopiti na njihova mesta in prevzeti njihove dolžnosti. »NAŠ GLAS« jih vabi in kliče na sodelovanje!
Vsem dosedanjim naročnikom in prijateljem lista naj bo pa tudi tu izrečena naša iskrena zahvala za vso idejno in gmotno pomoč. Naj jim bo zavest, da so pošteno izpolnili svojo dolžnost, v enako zadoščenje, kakor ga daje nam prepričanje, da smo pošteno in vestno skušali opravljati svoje delo.
»NAŠ GLAS« izide na leto 24 krat, vsakega 1. in 15. dne v mesecu, in velja za vse leto samo 40 din. Naroča se v Ljubljani, Frančiškanska ulica 611. — Račun pošt. hranilnice št. 11A67.
Naročajte ga, priporočajte ga, širite ga!!
'97« <®2gr*>>938
Vsem aktivnim in upokojenim tovarišem in tovarišicam!
Edino slovensko osrednje skupno glasilo vseh državnih uslužbencev in upokojencev brez razlike stroke in kategorije je »Naš Glas«. Že 21 let zastopa z enako odločnostjo in doslednostjo interese vsega našega stanu. Navzlic temu še vedno ni tako razširjen kakor bi zaradi svoje važnosti moral biti.
Dolžnost vsakega zavednega tovariša je, da stori vse, kar more, da se vzdrži in razširi »Naš Glas«. Zato je treba doseči, da se dosedanje število naročnikov ne le ohrani, temveč dvigne in pomnoži.
Samo z ustno, osebno agitacijo je mogoče doseči uspeh. Zato se obračamo tudi na Vas z vljudno prošnjo, da skušate med svojimi tovariši(icami) pridobiti za prihodnji letnik kolikor mogoče novih naročnikov. Njihove naslove blagovolite napisati na ta list. ki ga nato pošljite našemu upravništvu v Ljubljani, Frančiškanska ulica 6. Stroške Vam seveda povrnemo.
Prepričani smo, da se bodo vsi zavedni tovariši, ki jim je kaj do tega, da list ne propade in ne preneha izhajati, radi odzvali ti prošnji in po svojih močeh sodelovali pri akciji za razširitev »Našega Glasu«. Brez moralične in gmotne podpore ter aktivnega sodelovanja vseh pripadnikov našega stanu ne bo mogoče ohraniti in še izpopolniti list, ki si je pridobil že toliko zaslug za naš stan.
S tovariškim pozdravom!
Upravništvo „NAŠEGA GLASU«
NAS GLAS
List ata državne nameščence in upokojence
LJUBLJANA, Frančiškanska ulica <>I
Tovariši! Tovarišice !
Ko je nekdanja »Centralna zveza javnih uslužbencev v kraljestvu SHS« izdala dne 1. avgusta 1919. prvo številko svojega glasila »NAŠ GLAS«, je izšel list z obširnim programskim uvodnikom, iz katerega posnemamo nekaj odstavkov:
»,NAŠ GLAS' je stanovsko, politično nestrankarsko glasilo, ki bo zastopalo predvsem gospodarske in stanovske interese drž. nameščencev v vsem našem kraljestvu, odbijalo bo krivice in napade nanje, pa naj prihajajo od katere koli strani ter bo z resnično objektivnim slikanjem uradniških razmer informiralo vso jugoslovansko javnost. — Moderen napreden, vsem stanovom in poklicem pravičen, vsestransko objektiven list si hočemo ustvariti, v katerem najde svojo tribuno vsaka preganjana, škodovana, prezirana ali vsaj krivično neupoštevana eksistenca našega stanu in vsega naroda.« —
,NAŠ GLAS' ima svoje predale odprte za vsakogar, ki ima v javnosti kaj važnega, koristnega ali zanimivega povedati ali predlagati. Uredništvo bo dajalo dopisnikom, ki so podpisani, skrajno svobodo, ako so njih prispevki stvarni in po svoji obliki dostojni. Surovega gorjačarstva, osebne zadirčnosti in malenkostnega dlakocepljenja seveda ne bomo gojili. ,NAŠ GLAS' je glasilo organiziranih javnih uslužbencev; organizacija pa pomenja tudi javno in notranjo disciplino. Naši dopisniki naj se tega tako polno zavedajo, kakor se zaveda tega uredništvo. V potrebnih stvareh enotnost, v dvomljivih ljubezen, v vseh svoboda!« —
Konec leta 1938. je s 24. številko končal »NAŠ GLAS« svoj dvajseti letnik. Kdor pregleda teh dvajset letnikov, bo moral priznati, da je list ves ta čas tvoril krepko duhovno vez med slovenskim drž. uslužbenstvom, da je vselej vneto in dosledno zastopal naše skupne koristi in se neutrudno boril proti vsem napadom na naš stan. Vseh dvajset let je bil vselej objektiven in nepristranski podpornik vseh upravičenih teženj, vselej je skušal zbrati v svojem okrilju drž. uslužbence in upokojence vseh službenih strok, činov in kategorij, da bi bila vsaj tod dosežena tista popolna skupnost, enotnost in solidarnost, ki je potrebna vsakemu stanu.
Sprva je bil »NAŠ GLAS« glasilo »Centralne zveze javnih uslužbencev«, nato ljubljanske »Osrednje zveze drž. nameščencev«, končno »Zveze drž. nameščencev in upokojencev v Ljubljani«, dokler ta ni zaradi predpisov sedanjega uradniškega zakona morala
leta 1931. prenehati z delovanjem. Od tedaj naprej zastopa »NAŠ GLAS« kot edino skupno slovensko glasilo drž. nameščencev in upokojencev splošne koristi in enotne interese vsega uslužbenstva in upokojencev v naši banovini.
To svojo nalogo je skušal izpolnjevati z načelnimi članki, organizačnimi sestavki, s strokovnimi razpravami, stvarnimi in pravnimi pojasnili, zakonskimi razlaganji in objavljanjem težko dostopnega gradiva z vseh področij uradniškega prava. Objavil je brez števila slehernemu aktivnemu in upokojenemu drž. uslužbencu nujno potrebnih obvestil, navodil in tolmačenj. Marsikaterega bralca je »NAŠ GLAS« obvaroval občutne škode, marsikomu je pripomogel do pravice, ki mu je šla, a je ni znal sam uveljaviti. Vselej je bil list na razpolago vsem našim strokovnim organizacijam brez razlike službene panoge in vrste za objavljanje društvenih poročil, podpiral je z vso vnemo tudi naše zadrugar-stvo. Zgodovina našega celotnega strokovnega, stanovskega, gospodarskega in kulturnega gibanja slovenskih drž. uslužbencev in upokojencev je zbrana v dosedanjih letnikih »NAŠEGA GLASA«.
Mislimo, da smo o dosedanjem delu in uspehih lista dovolj povedali. Kakor doslej, bo skušal »NAŠ GLAS« tudi v prihodnje ostati tisto prepotrebno skupno glasilo vseh aktivnih in upokojenih drž. nameščencev v Sloveniji, ki se še zavedajo potrebnosti in koristi trdne vzajemne povezanosti vseh nas.
Naš poziv na naročbo in sodelovanje gre v prvi vrsti na naslov mlajših tovarišev, ki so doslej stali po večini nebrižni ob strani. Na njih je, da pokažejo svoj smisel za organizacijo, tovarištvo in skupno delo. - Stari pešajo, odmirajo drug za drugim, mladi morajo stopiti na njihova mesta in prevzeti njihove dolžnosti. »NAŠ GLAS« jih vabi in kliče na sodelovanje!
Vsem dosedanjim naročnikom in prijateljem lista naj bo pa tudi tu izrečena naša iskrena zahvala za vso idejno in gmotno pomoč. Naj jim bo zavest, da so pošteno izpolnili svojo dolžnost, v enako zadoščenje, kakor ga daje nam prepričanje, da smo pošteno in vestno skušali opravljati svoje delo.
»NAŠ GLAS« izide na leto 24 krat, vsakega 1. in 15. dne v mesecu, in velja za vse leto samo 40 din. Naroča se v Ljubljani, Frančiškanska ulica 611. Račun pošt. hranilnice št. 11.467.
N £» r o č *\ J t e ga, priporočaj le ga, širite ga!!
1976 (gggfeg?) 1938