NaJbolj prizadetl L. 1919. je bila na učiteljišču zadnja matura s 4 letniki. L. 1930. mature ni bilo, ker je bil vpeljan V. letnik, in tako smo prišli k maturi šele 1. 1931. Ravno ti maturantje pa smo v najhujših letih krize čakali na službo po štiri, da celo po pet let. Ko smo končno dobiii službo, položili praktični izpit, pa zaman čakamo za sprejem v IX. skupino. V vseh drugih skupinah se še čita tu in tam o kakem napredovanju, le mi, najbolj prizadeti, ki smo bili najdalj brezposelni, pretrpeli najhujše pomanjkanje, moramo, kakor v posmeh vsemu trpljenju, čak«ti tudi najdalj za sprejem v IX. pol. skupino. Ali ni ironija, da so tovariši(-ice), ki so se vpisali le eno leto pred nami na učiteljišče, že v VIII. skupini, medtem ko smo mi še pripravniki(-ce) in da bodo z nami vred (če ne kdo že prej) sprejeti v IX. skupino maturanti iz 1. 1935. Ne da bi kdo mislil na kako nevoščljivost, toda marsikdo s svojo pripravniško plačo ni še niti jJoplačal dolgov iz let brezposelno&ti. Da bi pa mislil na zakon, pri plačici 900 din, je isploh smešno. Tovarišicam pa, ki so se poročile, se godi še večja krivica. Odtrgavajo jim draginjske doklade, in tako imajo po večletnem študiju, brezposelnosti in štiriletnem službovanju, kot 30-letne matere plače nekaj čez 600 din, a morajo opravljati isto delo kot drugi. Kakor vse kaže, pa bodo čakale na IX. skupino in ono malenkostno povišico še precej časa. Če premišljujemo vse to, moramo postati več kot zagrenjeni. Morda pa na merodajnih mestih ne vedo o naših stiskah! Dvomimo! K. A.