Pedagoška akademija ali fakulteta? (Nekaj odgovora na članek tov. V. Modrinjaka.) Na kongresu UJU se je v zvezi s problemom učiteljske izobrazbe razpravljalo tudi o vprašanju višje pedagoške šole in reorganizacije ueiteljišč. Jasno je, da ta vprašanja v tem smislu, kakor so se nedavno razmotrivala v »Prosveti«, za nas ne obstojajo — za nas. to je za vse one, ki učiteljišča kot splošna obrazovališča za učiteljski naraščaj odklanjajo in enako tudi višje ped. šole, kakor jih zamišlja ministrska naredba iz leta 1920. Po tej naredbi bi služile te šole trojnemu namenu: kot fabrike za pedagoške mandarine. za »profesorje« na učiteljiščih in za »višje« učitelje na meščanskih šolah. Za nas ni sporno, da bi pomenila taka višja pedagoška šola v našem šolstvu korak nazaj in bi v protislovju z našim prizadevanjem ustvarjala nove kategorije učiteljstva. Zato moramo izjavo profesorskega zbora filozofske fakultete v Beogradu, ki se obrača proti tem visjim pedagoškim solara, v nekem oziru celo pozdravljati. Seve je treba priznati, da je s širšega državnega vidika ves problem manj enostaven kot z ožjega slovenskega. vendar razsoden človek nemore od nas zahtevati, da bi svoje zahteve v nazadnjaŠkem smislu prikrojevali razmeram v drugili pokrajinah, ker to ne bi bilo v interesu celokupnega šolstva. Stvar zakonodaje je, da unese v zakon za prehodno dobo tudi prehodne določbe. Pota do cilja pa si ne pustimo zagraditi. V načelnih vprašanjih ne smemo popuščati in tov. Modrinjak, ki je brez dvoma pogumen mož. ne sme poguma tudi drugim odrekati. Niti z daleka mi ne prihaja na um, da bi delal komurkoli katerekoli koncesije iz drugih kot iz zgolj stvarnih razlogov. Vseeno sem tov. Modrinjaku hvaležen. da je odločno zagrabil problem pri onem koncu, kjer mu utegnemo priti najprej do živega. Modrinjak odklanja pedagoško akademijo in hoče, da prevzame posebna pe- dagoška fakulteta obrazovanje vsega učiteljstva, da, on naravnost svari pred polovičarsko rešitvijo vprašanja. Ako bi šlo za tezo — antitezo: samostojna akademija ali fakulteta, bi moral priznati, da je njegova skrb kolikor toliko utemeljena. a v našem slučaju gre l.e bolj za besedo kot za stvar. Ni take važnosti, ali nosi inštitucija, ki ima nalogo obrazovati učiteljstvo. ime akadeinija ali fakulteta. ampak odločilno je. ali je samostojna, ali del univerze.* Zakaj se nisem zavzel naravnost za pedagoško fakulteto? Pedagoška fakulteta. ki bi zaslužila to ime, nikakor ni tako enostavna stvar, kakor. si jo utegne ta in oni predstavljati. Kot samostojen del univerze bi morala imeti tudi svoj profesorski zbor. docenture za razna špecialna področja obširne pedagoške vede. Razen za sistematično in historično pedagogiko bi moralo biti preskrbljeno tudi za praktično pedagogiko in za telinično-umetniške stroke. Za druge znanstvene stroke bi morala vseeno še skrbeti filozofska fakulteta, ker pedagoška ne more imeti svojega slavista. zgodovinarja. geografa. ketnika itd. Pri vsem tem ne smemo pozabiti, da je poklicna izobrazba učiteljev glede svoje vsebine in naloge kolikor toliko sporna zadeva in mi sami še nismo opredelili v tem pogledu svojega stališča. Upam, da bomo imeli pogum, da tudi nekaj svojega, izvirnega unesemo v ideal učiteljske izobrazbe. kakor so ga zasnovali drugod. * Ako ne bi združevali z besedo »akademija«, »akademski« nek program, bi bilo bolje, da bi naše bodoče obrazovališče iinenovali kratko »pedagoška šola«. vsaj dotlej. da je ne bi smeli z vsem pravom nazivati fakulteto. Izogibati bi sc morali vsem nazivom, ki kakor »višia« in »visoka« pomenijo neko razredovanje šol po rangu, česar res demokratični narodi. kakor Amerikanci in Angleži ne poznajo. (Primerjaj: Dr. Turič, Nočri osriove »Visoke« škole za razvitak pedagogike in odgoj pedagoga.) Pedagoška fakulteta se potemtakem ne da čez noe ustvariti, kar priznavajo tudi najvnetejši njeni zagovorniki. Vidim torej za enkrat sanio dve poti, ki vodita do cilja: ali kolikor toliko samostojen akademski inštitut, v nekaki personalni uniji z univerzo. ki bi se polagoma razvil v pedagoško fakulteto.* ali pa filozofska fakulteta. na kateri bi s^ ustanovil poseben pedagoški oddelek. Za eno in za drugo imaino že zglede v Nemčiji. Priznati moram, da se nisem mogel odločiti za propagiranje drugega načina rešitve našega problema. Pomisleki proti filozofski fakulteti kot obrazovališču za ljudskošolsko učiteljstvo so načelnega in praktičnega značaja. Nisein med onimi, ki bi lioteli pri učiteljskem obrazovanju uvcljaviti izključno le praktične pedagoške vidike, ki bi znanstvenim strokam odmerjali le toliko prostora, kolikor to zahteva obvladanje snovi za prakso. ker končno je treba za spoznavanje in samostojno izbero kulturnih vrednot obrazovalnega in vzgojnega pomena vendar nekoliko temeljitejšega strokovnega znanja in vsaj v eni stroki bi kazalo. da bi segel vsak učitelj tnalo bolj v globino, da ne bi ostal povsod polo-vičar. a vendar si predstavljam naše bodoče obrazovališče nekoliko drugače  kot je univerza — vsaj v luči kritike njenih poznavalcev. Njene dvojne naloge: gojiti vedo radi vede in pripravljati slušatelje za njih bodoči poklic pač ni laliko spraviti v sklad — zlasti ne na filozofski fakulteti. Ni dvoma, da je treba na bodočih naših obrazovališčih čim ožje zveze znanosti z življenjem. Naša naloga ne more biti, da gojimo znanost s samostojnitn raziskavanjem. naša naloga je prak- * Najrazboritejši nasprotnik pedagoškib akadeinij in zagovornik pedagoškc fakulteto, prof. Kiihnel satn priporoča to pot. Kutzner, na k_.terega se Modrinjak sklicuje, navaja v svoii brošuri kot enega najtehtnejših argumentov proti pedagoškim akademijam in za pedagoško faknlteto, da mora pedagoška veda imeti nekje mesto za strogo znanstveno proučavanje in svoboden znanstven razmah. kar se mu zdi šamo na univerzi mogoče in sicer samo v zvezi teorije s ptakso. (Glej medicinsko fakulteto!) Tej potrebi pa lahko ustreže tudi filozofska fakulteta. akn ima svoj pedagoški oddelek, seminar in vadnico. (Glej .leno!) Modrinjak nadalie opozaria na Reiclisvolkschulkonferenz 1. 1920. v Berlinn. ki je brez dvoma doslei najučinkovitejša manifcstacija za našo zahtevo po akademski izobrazbi. Vendar do glasovanja v plenumu ni prišlo, dasi so se razen enega, vsi govorniki izrekli za ta naš postulat. Pri glasovanju v odseku, kier so daleko pi evladovali visokošolski in srednješolski profeserji. se je izjavila ogromna večina proti samostojnim akademijam kot izključnim obrazov.liščt.n za ljudskošolske učitelje, več.no pa ie ir..š< _ prcdlog, naj bodo dopustne poleg drugih visokošolskih uredb tudi take akademije za izobrazbo vsega učiteljstva — tudi srednieSolskega. Z 29 proti 26 glasmn se je izrekel odsek proti pedagoškim fakultetam. Sprejet pa je bil predlog. dx se naj pritegnejo filozofske fakultete poleg drugih inštitucij v te namene. Velika večina se je izrckla za to, da se v tesni zvezi z cbstoječimi visokimi šolami ustanovijo posebni pedagoški inštitu.i za izobrazbo ljudskošolskega učitcljstva. tično-vzgojna. Duh, ki bi naj vladal v bodoči učiteljski šoli. mora biti duh znanstvene delovne zajednice, kjer stopa predavanje, snov v ozadje, duh, ki usmerja vse mišljenje v pedagoško smer in trajno upliva na značaj bodočega vzgojitelja, ki podčrtava »kulturo človeka napram kulturi snovi.« Pogosto se povdarja, da tudi za profesorski naraščaj na srednjili šolah ne bi škodilo nekaj reforme v izobrazbi. proe od pretiranega intelektualizma k pedagoškemu mišljenju. nekaj refonne v praktično smer. a zdi se mi, da ni naša stvar, da bi drugim svoje nazore usiljevali in zahtevali, da bi se filozofska fakulteta preobrazila nain na ljubo v zgorajšnjem sinislu. Računati morarno z zelo starimi tradicijanii univerz, a tudi z dejanskitni točkami. Nisrno v Ameriki, kjer se praktičnim potrebam brez pomislekov lahko in hitro ustreže. Nečemo pa tudi, da bi bili naši slušatelji na univerzi morda neljubi gostje. Želimo, da bi naši univerzitetni profesorji z veseljem sodelovali pri reševanju našega vprašanja in pri obrazovanju bodočega ljudskošolskega učiteljstva. Ne smemo končno omalovaževati, da nam je' treba gotove svobode, da si svoje bodoče obrazovališče izgradimo po lastnem zamisleku. Tudi naša poklicna šola imej poleg ožje svoje naloge še drugo širšo, postani torišče resnega pončevanja vseh narodnih življenskih in kulturno-vzgojnih vprašanj, prava kulturna akademija in narodni pedagogij. Nekaj mož Krekovega duha bi si želel na njej kot učitelje. Težko si je predstavljati tako inštitucijo v okvirju filozofske fakultete, pač pa si jo lahko zamislimo kot kolikortoliko samostojen inštitut (akademijo), ki bi mu bila na razpolago vsa obrazovalna sredstva. s kojimi univerza razpolaga (knjižnice, zbirke. laboratoriji) in na katerem bi. preko tesnega fakultetnega okvirja sodelovali vsi profesorji. ki bi jih veselil ta novi delokrog. Prepričan sem celo, da si univerza ne bo dala vzeti iz rok duhovnega vodstva take inštitucije s tako važnimi občenarodnimi vzgojnimi najogami. V skromnetn obsegu se da ta načrt takoj izvesti, dočim bi morali na pedagoško fakulteto še dolgo čakati. V bistvu zahtevam torej prav isto kot tov. Modrinjak. da se namreč naše obrazovanje vrši na univerzi, le da ne zahtevam nekaj. kar izgleda nekoliko utopično in kar bi utegnilo zadeti na odpor pri onih, na kojih prostovoljno sotrudništvo računamo. Ako smo si torej glede stvari edini, se ne bo težko glede iinena pobotati. Važnejši od vsega je, da je to. kar hočenio, realno zamišljeno. v svoji osnovi zdravo. da je možen nadaljnji razvoj. postopna izgradifev idealnega načrta, ki ga na mab seve ne moremo uresničiti. Ker pa vemo. da nam je pot do cilja tako dolgo zagfajena. ko obstoja sedanja separacija učiteljskega studija. ko obstojajo za splošno obrazovanje učiteljskega naraščaja posebne šole, velja naš prvi boj učiteljiščem. Vemo. da bo ta boj še dolg in trdovraten. Če v tem boju uspemo. dosežemo tudi vse drugo, drugače pa ostane vse govorjenje in pisanje o akademski izobrazbi ljudskošolskega učiteljstva brezplodno.