Glasnik SED 52|1,2,3,4 2012 15 4 Muzeološke strani Sebastjan Weber idr. maga soljudem, skrbi za svojo okolico, je odgovoren in pošten. Ponosen je na kraj, v katerem živi, in ima visoko razvito zavest o sobivanju z drugimi. Kot posameznik je sposoben funkcionirati v kolektivu, je samozavesten, odprt in predstavlja moralno avto- riteto. Tako je lahko meščan tudi kmet z opisanimi vrednotami in občutkom za lepo. Meščanstvo se definira v nasprotju z malomeščanstvom. To na- sprotje nekateri danes razumejo kot razmerje med elito in navi- dezno elito, med katero sodijo predstavniki nove slovenske elite, ki je nastala po osamosvojitvi republike Slovenije, predvsem v slovenski politiki. Po mnenju sogovornikov imajo ekonomsko in politično moč, nimajo pa prave vsebine – primernih vrednot in kulturnega kapitala. Tako meščani kot tudi malomeščani tvorijo lasten, zaprt krog ljudi, ki jih povezujejo sorodstvene in poročne linije, prehajanje med skupinama pa je skoraj nemogoče. Pred- stavnike teh skupin težko ločiš po zunanjem videzu, saj se ne razlikujejo po oblačilih in stanovanjski opremi, toda med njimi vendarle obstajajo bistvene razlike. Kakšen je torej malomeščan? Čeprav ima morda veliko material- nega bogastva, je omejen, nemoralen, sebičen, vzvišen in narci- soiden. Velja za obrekljivega in značajsko pokvarjenega. Malo- meščan ni intelektualec in ni mu mar za druge ljudi. Oblači se z namenom, da bi na druge naredil vtis. V gledališče zahaja, da se lahko pokaže pred drugimi in da ima njegova žena izgovor za obisk frizerja, čeprav njena pričeska vselej izpade neprimerno. Kupuje stvari, ki jih ne zna uporabljati in skuša z materialnimi dobrinami oponašati meščansko kulturo, ki pa je ne zna napol- niti z vsebino, zato je vedno obsojen na neuspeh. Nasprotno pa meščani ne živijo, da bi ugajali drugim, ampak ves čas ostajajo zvesti svojim kulturnim, socialnim in moralnim vrednotam. Katja Smolar Meščanke v Celju Ena zanimivejših in vedno aktualnih tem je primerjava koncepta današnje ženske s konceptom ženske iz 19. in prve polovice 20. stoletja. Vloga slovenske meščanske ženske je bila v omenje- nem obdobju strogo določena. Za tedanjo družbo je bila značilna patriarhalna ureditev, kar pomeni, da so bili moški nosilci druž- benega dogajanja. Bodisi kot izobraženci bodisi kot pomembne osebe iz gospodarske sfere so služili denar in preživljali svojo družino, hkrati pa se srečevali in družili v svojih krogih in s tem dopolnjevali svojo podobo meščana. Žene so bile matere in go- spodinje, skrbele so za otroke in gospodinjstvo. »S sposobno- stjo dobre in raznolike kuhinje se je kazala odličnost hiše, go- spodinjstva ter nenazadnje ugled žene, ki je skrbela za kuho« (Starec 2008: 185). Ženske kot gospodinje so pogosto ostajale v senci svojih mož (to se je kazalo tudi v nazivih, npr. gospa profesorjeva). Pomembna prelomnica za ženski del slovenskega meščanstva je bila druga svetovna vojna oz. njen konec, saj so se začele ženske organizirati in pojavljati v javni sferi ter postale pomemben del družbenega življenja. Danes sta v večini družin zaposlena tako mož kot žena. Bistvena sprememba, ki sem jo prepoznala tudi skozi fotografski objektiv, je podoba moškega kot očeta, ki se v svojem prostem času posveča svojim otrokom (podoba moškega z vozičkom) in prevzema določena gospodinj- ska opravila, ki so bila včasih zgolj v domeni žensk (npr. naku- povanje). O popolni enakopravnosti seveda še danes ni mogoče govoriti, prav gotovo pa lahko rečemo, da naša družba nekako stremi k enakopravnosti spolov na večini področij. Maša Flogie Moda in oblačilna kultura V meščanskem okolju je poleg izobrazbene ravni, stanovanjske kulture, predpisanih vzorcev vedenja ipd. imela pomembno težo tudi oblačilna kultura, s pomočjo katere je bilo mogoče potegni- ti ločnico med urbanim in ruralnim delom prebivalstva. Pomen oblačilne kulture je segal celo tako daleč, da je določal ne le eko- nomski status človeka v družbi, ampak ga tudi uvrščal oz. izločal iz določenih družbenih krogov. Dejstvo, da je bila oblačilna kultura »kot ustvarjena za uvelja- vljanje hierarhične delitve med posameznimi socialnimi sloji« (Tomažič 2008: 171), so potrdili tudi moji starejši sogovorni- ki, ki se še spominjajo mladosti, ki je bila delno prepletena s seg menti meščanstva. Obenem pa so me s pogovori in pomočjo primerjave sedanjosti s preteklostjo – skupaj s teorijo o vse večji današnji posameznikovi svobodni izbiri oblačilnega videza – vo- dili k naslednjim ugotovitvam. Vloga mode, ki jo je v 19. stoletju narekovalo meščanstvo, je začela izginjati, prav tako pa so se začele brisati meje med pre- bivalci urbanega in ruralnega okolja. Vrednote, ki so rasle so- razmerno s kvaliteto blaga in z raznimi modnimi dodatki, so se srečale s konkurenco – konfekcijo. Po mnenju sogovornice Vladimire so se nekateri elementi, ki so nekoč determinirali me- ščanstvo kot družbeni status, vendarle ohranili. Govorimo lahko o povsem konkretnih vzorcih (klasična moška obleka, vezenine, čipke, amuleti, perle …) kot tudi o simbolni ravni, ki vključuje meščanske promenade ter ločevanje med meščanstvom in malo- meščanstvom – le da se to pojavlja v drugačni obliki. Meščanske promenade so nadomestile razne javne prireditve, gala večeri, obiski gledališč ipd. Ločevanje na elito in tako imenovano »kva- zi elito« pa je primerljivo z nekdanjim statusom meščana in ma- lomeščana. Po mojem mnenju elementi meščanske oblačilne kulture niso v celoti izginili, ampak so se transformirali v nove pojavne oblike. »Sodobno meščanstvo« pa je izgubilo vlogo statusne kategorije ter moč podajanja smernic in vzorcev oblačilne kulture. Vira STAREC, Saša: Ženski svet: Ženske, meščanska kuhinja in gospodinjstvo. V: Jože Dežman, Jože Hudales in Božidar Jezernik (ur.), Slovensko meščan- stvo od vzpona nacije do nacionalizacije (1848–1948). Celovec: Mohorjeva založba, 2008, 185. TOMAŽIČ, Tanja: Oblačila, noša in slovensko meščanstvo. V: Jože Dežman, Jože Hudales in Božidar Jezernik (ur.), Slovensko meščanstvo. Od vzpona do nacionalizacije (1848–1948). Celovec: Mohorjeva založba, 2008, 171.