Ferucio Lesizza 60-letnik
Mož s stadiona
Ferucio Lesizza ali kar Ferucio, kot ga že desetletja imenujejo vsi športniki in simpati-zerji železniškega športnega društva Ljublja-na, je pretekli mesec praznoval svojo šest-desetletnico.
• Rodil se je v mestecu Medeus v bližini Gorice v Italiji. Otroštvo je preživel na otoku Rodosu, ki je bil v času med obema vojnama pod Italijo. Med drugo svetovno vojno se je bcjeval v vrstah grških partizanov, ko pa so zavezniki osvobodili Grčijo, so vse tuje dr-žavljane, potem ko so jih nekaj časa zadrže-vali v taboriščih, poslali domov; in tako se je prek Brindisija in Barija znašel leta 1945 v Trstu, v takratni coni A. Toda v Trstu niti v Gorici ni dolgo zdržal — zaposlitev je bila priložnostna pa tudi nič ga ni vezalo na te kraje, poleg tega pa so bili še slabi pogoji za šport, s katerim se je Ferucio že od mladih nog rad ukvarjal. Tako se je v novoletni noči 1949-50 odločil za pobeg v Jugoslavijo.
Najprej je živel nekaj časa v bazi za be-gunce v Podbrdu, ko pa so bile vse formal-nosti urejene, je dobil zaposlitev v Ljubljani. V začetku je delal kot železokrivec v Gradi-su, kasneje pri Megradu, dokler se ni leta 1952 zaposlil kot delavec pri upravi stadiona ZSD Ljubljana, kjer dela že skoraj 30 let. Pri obujanju spominov na pretekla leta živ-
: ljenja in dela na stadionu, v katerem je po-stal, kot nekateri pravijo, sestavni del dru-štva, se živo spominja vseh svetlih in temnih trenutkov. Doživljal je vzpone in padce po-
. sameznih klubov. Sam je delal in gradil tri-bune in druge naprave na stadionu, vzdrže-val je naravno drsališče čez zimo, v zadnjem
- času pa je nepogrešljiv mojster črtanja vseh igrišč v športnem parku.
Ferucio je bil tudi odličen atlet dolgopro-gaš. Svojo športno kariero je pričel kot 14-letni deček na Rodosu. Višek športne kariere pa mu je prekinila vojna, saj skoraj sedem let ni treniral. Takoj po vojni pa je nadalje-val z atletiko. Leta 1947 je bil amaterski zma-
. govalec teka okoli Rima na 42 kilometrov dolgi progi. V Ljubljani je bil najprej član Enotnosti, nato pa AK Ljubljana. Leta 1955
je bil slovenski prvak na 5.000 in 10.000 me-trov, leta 1956 pa v teku na eno uro. Dvakrat je sodeloval v zmagovalni ekipi Ljubljane v partizanskem maršu na »Pohodu ob žici«. Na znanem partizanskem maršu pa je bil v Kum-rovcu dvakrat četrti. Sodeloval je na vseh večjih maratonskih prireditvah v Jugoslaviji: Zagreb—Dugo selo, Beograd—Avala—Beograd, Subotica—Szeged itd. Bil je tudi kandidat za državno reprezentanco, pa mu je poškodba onemogočila nastop. Uspešno tekmovalno ka-riero je zaključil leta 1964, ko je bil star 45 let, vendar je ostal zvest športu vse do da-našnjih dni.
Ferucio pravi, da je sistem treninga da-nes v mnogočem drugačen. Pravi, da so v njegovih časih vadili dvakrat na teden in to na relaciji Ljubljana—Kamnik, kar po glavni cesti. Danes to ne bi bilo več mogoče, pa tudi trenirati je treba neprimerno več.
Prihodnje leto bo šel v pokoj, vendar ga bomo še vedno lahko videvali na stadionu, pa tudi v društvu pravijo, da bi ga težko pogre-
šali.
Komel