Uredniški uvod
Pričujoči teksti so posvečeni osvetljevanju »konteksta ljubljanskega procesa«. To pomeni, da ne skušajo v prvi vrsti odgovoriti na vprašanja o procesu samem, o njegovi kronologiji, o nekem neogibnem in dramatičnem dogajanju, ki ga ni bilo več mogoče ustaviti, potem ko jc bilo sproženo, kol pač velja za vsak sodni proces. V mesecih po izreku sodbe je skrivnostnost sicer postopoma izginjala, o mnogih detajlih sije bilo mogoče izoblikovati jasno sliko, toda postavljati so se začela nova in nova vprašanja, kajti realni in simbolični pomeni posameznih detajlov procesa so kakor niti vodili v vedno nove in večje klobke njegovega konteksta.
Poleg tega pa pričujoča besedila tudi ne prehitevajo raziskovanja komisije Skupščine SR Slovenije, ki na najbolj parlamentarni, kompetentni in informativno utemeljeni osnovi raziskuje ta proces. Poročila te komisije bodo lahko najbolj vsestransko govorila o procesu, če bo dosledno spoštovana suverenost skupščine in če bo komisija postopala nepristransko. To pa sta pogoja, ki sta povezana s prav tistim kontekstom procesa, o katerem jc tukaj govor.
Na neda vnem sestanku konference Zveze komunistov Vojvodine, potem ko so bili odstranjeni z vodilnih mest vsi tisti, ki sc niso pokoravali ali so celo oporekali ekstatičnemu pohodu Slobodana Miloševiča, jc neki mlad politik spregovoril tudi o obsojencih z ljubljanskega procesa in jih označil za » četin mangupa i špijuna«. S to oznako jc smislcno začeti razpravljanje o kontekstu procesa, ker jasno izraža eno dimenzijo duhovne situacije, v kateri jc do procesa prišlo in iz katere ga ocenjujemo.
Prva oznaka, da so obsojenci *četiri mangupa«, jc žaljiva. Posebej jc problematična zato, ker jc bila izrečena o ljudeh, ki so bili obsojeni in morajo po pravni logiki odslužiti svojo kazen, toda po moralni logiki zato ne smejo biti izpostavljeni teptanju svojega človeškega dostojanstva. To jc najbolj elementarno pravilo vsakršnega pravnega in kulturnega reda, saj teptanje človeškega dostojanstva obsojencev pro-blcmatizira sodno avtoriteto, ki jim je sodbo izrekla, ker namiguje, da ni bila zadostna.
5
Ta žaljivost pa je problematična tudi zato. ker je bila izrečena na sestanku zveze komunistov, ki Šteje med svoje predhcxlnikc mislece, kakrScn je bil npr. Marx. Ob tem pa je to žaljenje v izrecnem nasprotju z duhom njegovega mišljenja in hotenja, kije izpričan v njegovem članku o smrtni kazni. Tu izrecno govori, da sta Kant in Hegel jemala pravo zelo togo in formalistično, toda njuno stališče, da je kazen pravica zločinca, je po njegovem mnenju daljnosežno, kajti tudi zločinca, najbolj zavrženega človeka, pojmujeta Kant in Hegel nc kot filistri, ki so pripravljeni teptati človeško dostojanstvo obsojenega, temveč tudi v tej ckstremni situaciji Se vedno kot svobodnega človeka. V zgodnji dobi starogrške filozofije se je uveljavil rek, da naj bo najboljše mera. V zvezi s kontekstom ljubljanskega procesa pa je mogoče reči obratno, da je gornja oznaka obsojencev s vso svojo borniranostjo in kratkovidnostjo mera celotnega družbenega in političnega gibanja, ki mu pripada in ki se hoče razglasiti za ljudsko, kot da bi resnično ljudskemu nizkotnost nc bila le vselej odvratna.
Druga oznaka, da so obsojenci z ljubljanskega procesa »špijuni«, je neresnična in krivična, ter v izrecnem naspmtju z spoštovanjem prava. Kajti obsojenci so bili podvrženi preiskovalnem postopku in kazenskem procesu, v katerem je bila dolžnost preiskovalcev in sodišča, da razkrije njihova eventualna kazniva dejanja. Ker niso bili niti obloženi niti obsojeni zaradi vohunstva, je vsakrSno takšno jamo obtoževanje po izreku kazni neutemeljeno in krivično, ter prav tako pomeni teptanje njihovega človeškega dostojanstva. Hkrati pa nakazuje, da tudi tisti, kijih tako kleveta, krši zakonodajo v tistem delu, ki pripoveduje obtoževanje, dokler podlage zanj nc ugotovi sodišče.
Posebnost konteksta ljubljanskega procesa torej je, da so bili obsojenci inkriminirani tudi za tisto, česar niso storili, tisti pa, ki so jih obtožc vali po krivem, niso bili za to niti postavljeni pred sodišče niti se politično gibanje, ki mu pripadajo, od njih ni distanciralo. To tudi ni presenetljivo, kajti pra v to gibanje je pogosto pozivalo k linču, pregonu z domače zemlje in difamiranju, kakor da bi s temi pozivi in s takšnimi akcijami lahko popravilo kakršne koli krivice, v imenu katerih je nastopalo.
Centralna točka obtožbe in obsodbe v procesu je bilo posedovanje tajnega dokumenta, vojaškega ukaza, in pri enem od obtoženih, Borštncrju, protipravna odtujitev tega dokumenta. Pri tem pa obtožbi ni uspelo dokazali, da so obtoženci imeli namen zlorabiti ta dokument, tako da bi ga posredovali javnosti. Dejstvo namreč je, da so fotokopije dokumenta pustili ležali na svojih mizah, niso pa storili ničesar, da bo ga javno objavili. Od tod jc mogoče naredili sklep, da se niso zavedali kaznivosti svojega dejanja, ki bi bilo v seznanjenju javnosti z. vsebino tega dokumenta oz. ukaza, saj bi bila kaznivost povezana ravno s takšnim namenom.
Sodišče je torej razsodilo ekstremno strogo, ko jih jc obsodilo za dejanje, katerega kaznivosti se takrat, ko so ga storili, niso zavedali, saj potencialnega dejanja objave pred javnostjo, zaradi katerega so bili obsojeni, niso imeli namena storili. Po drugi strani pa je Slo za dokument, ki je sporen glede na ustavno suverenost institucij pramega reda in civilnega življenja, v katerega se vojaške službe brez usta vnopravne podlage nimajo pravice vmcScvati ali vanj posegati. Na tej točki jc proces zadel ob temeljno vprašanje razmerja med civilnim in vojaškim v Sloveniji in Jugoslaviji, ki v vsem sodobnem svetu velja za eno od nevralgičnih točk demokratičnega družbe-
6
nega razvoja.
V sodobnih demokratičnih družbah je namreč nezamisljivo in nedopustno poseganje vojaških oblasti v civilni ustavni red, pa naj se ta Se tako spreminja. To velja tudi za večino socialističnih družbenih ureditev, v katerih je komunistična partija glavni nosilec oblasti, ki se ji mora v vseh bistvenih ozirih armada podrejati. Ob tem sicer velja, da so bile komunistične partije že od začetka največkrat organizirane po vojaških načelih, ki so sc v veliki meri Se ohranila v mehanizmih demokratičnega centralizma, \vndarje v socialističnih družbah armada vselaj ostajala striktno podrejena oblasti centralnih komitejev komunističnih partij in s tem civilni oblasti.
Zal pa je drugače v mnogih deželah Tretjega sveta. Kadar sc družbene in politične krize v teh deželah skrajno zaostrijo, se v njihovih armadah pojavijo rešitelji, ki najavijo, da bodo odpravili dotedanji korumpirani in nesposobni civilni ustavni red in njegove institucije in da bodo uvedli vojaSko organizacijo vse družbe, da se bo ta lahko izvila iz težav in krize. To zadnje pase v nobeni od teh dežel ni uresničilo, nasprotno, izkazuje sc, da v taksnih okoliščinah te dežele padejo v Sc hujSo krizo, da postane upravljanje celih držav Sc bolj togo, neživljcnjsko in da samo utrjuje krizo in brezizhodnost dežele. Hkrati pa te dežele postanejo po neki neogibni logiki militarizacijc celotne družbe ckscmplarični primeri teptanja človeških pravic in človeškega dostojanstva ogromne večine svojih prebivalcev, teptanja elementarnih pravic avtonomije posameznih kultur, jezikov in narodov v tistih državah Tretjega sveta, ki so večkulturnc, večjezikovne in večnarodne, kar velja za večino med njimi. S tem utrjena beda kulturnega in političnega življenja v militariziranih deželah Tretjega sveta se dopolnjuje z neznansko zdravstveno, prehrambno, stanovanjsko in izobraževalno bedo. Kajti ljudje v brez.pravju in revščini odgovorijo na represijo z edinim načinom, ki jim preostane, če s kulturnimi in političnimi sredstvi ne morejo protestirati in sc upreti svojim življenjskim razmeram, namreč tako, da ignorirajo upravljavski sistem z zmanjševanjem produktivnosti dela in z omejevanjem zadovoljevanja svojih kulturnih in materialnih potreb. S tem spontano uporabijo listi način odpora, h kateremu je svoječasno pozival Ghandi. Neuspešnost razreševanja družbenih in političnih kriz z militarizacijami v nerazvitih deželah Tretjega sveta je tako očitna, da postaja jasna samim militarističnim oligarhijam v teh deželah, ki se pogosto prelevijo v civilne, da bi lahko privedle deželo iz krize, čeprav Sc naprej delujejo po utečenih mehanizmih vojaškega upravljanja, ki ga edinega dobro poznajo, hkrati pa ne prenesejo družbenega nadzora drugače mislečih in avtonomnih posameznikov, narodov in družbenih skupin. Zato se po previdnem dopuščanju civilne oblasti ponovno zatekajo k avtokratskemu in brezprizivnemu vladanju. Agonija mnogih nerazvitih dežel v Tretjem svetu dobiva izrecen pečat z njihovo militarizacijo, ki jim ne more pomagati na bolje, ampak obratno, pomeni potrditev neuspeha in poloma v njihovem kulturnem in družbenem razvoju, tako da postaja neskladje med razvitimi in trdno civilno demokratično upravljanimi deželami in deželami Tretjega sveta vedno bolj dramatično in nepremostljivo. Dežele Tretjega sveta tudi na svojem najbolj svetem področju, vojaški moči, vedno bolj izgubljajo vsakrSno težo.
Razvoj v Evropi pa vzbuja upanje, kajti dva v začetku uspcSna poskusa globalne militarizacijc družbe, v Španiji in Grčiji, sta spodletela in pokazala veliko nestabil-
7
nost in neperspektivnost takega načina ¡/.hoda iz družbene in politične krize. Tudi v nekaterih kronično militariziranih deželah Južne Amerike se je utrdila civilna ustavna oblast takoj, ko ni mogla dobiti ustrezne mednarodne podpore in utišati domačega političnega protesta.
V	Jugoslaviji je armada ohranjala svojo politično in družbeno nevtralnost, ki so jo nekateri upravičeno imenovali»splendid isolation«, po vzoru Velike Britanije, ki je ostajala zunaj evropskih sporov. Toda s poglabljanjem družbene in politične krize, ki smo mu priča, je armada ne glede na politično prepričanje in demokratičnega duha, ki prežema tudi njo, bolj in bolj razdvojena glede odločilnega vprašanja, ali naj nastopa kot avtonomen politični akter. Razsodni v njej odločno zavračajo takšno možnost, ker se zavedajo neogibnega poloma takšnega poskusa, človeške, kulturne in politične drame, ki bi jo to povzročilo, in nepovratnosti politične legitimnosti, ki bi Sla v izgubo.
Odločilnega pomena je spoštovanje ustave, ki predstavlja Rubikon za vsakršno politično hotenje in delovanje. Vendar usta va ni brez direktne povezanosti s konkretnim in vsakdanjim družbenim in političnim življenjem, dilemami in konflikti. Njena življenjskost in njen demokratični značaj se lahko potrjujeta le z učinkovitim praktičnim zagotavljanjem avtonomije, človeškega dostojanstva in svobode v vsej kulturni in socialni raznolikosti prebivalcev Jugoslavije. To se na procesu v Ljubljani ni zgodilo, kajti javnost je bila v celoti izključena, celo od tistih delov obravnave, ki niso bili izrecno posvečeni spornemu dokumentu, civilni zagovorniki obloženih niso bili dopuščeni in razprava ni potekala v slovenskem jeziku.
V	bistvu so bile vojaške sodne oblasti po nepotrebnem potegnjene v proces, kajti za isti delikt bi bile povsem pristojne civilne sodne oblasti, ki sodijo po istem kazenskem zakoniku kot vojaške, in ki bi se za vsa sporna vprašanja lahko obrnile na vojaške izvedence. To velja tudi za preiskavo, v kateri je prišlo do vrste procedumih kršitev, ki tudi v sodnem postopku niso bile korigirane in deloma zaradi svoje nepovratnosti tudi niso mogle biti korigirane. Največ, kar bi sodišče v tem pogledu lahko storilo, bi bilo upoštevanje olajševalnih okoliščin, vendar je vojaško sodišče to priložnost zamudilo.
Posebej problematična je bila odsotnost rabe slovenskega jezika pred sodiščem v Ljubljani. Ta odsotnost je bila žaljiva in oteževalna okoliščina za obtožene pred s&liščcm, kije zatrjevalo svojo nepristranskost in svojo strogo spoštovanje zakona, hkrati pa je bila žaljiva za slovenski narod kot suvereni narod v SR Sloveniji in skupaj z. drugimi narodi v SFR Jugoslaviji. Pokazalo se je, da teptanje človeškega dostojanstva posameznika ali posameznih ljudi neogibno vodi k teptanju dostojanstva celih narodov. Predstavljajmo si, da bi kakšno vojaško sodišče sodilo v Beogradu obtožencem srbske narodnosti v slovenskem jeziku, vojaško sodišče v Zagrebu obtožencem hrvaške narodnosti v makedonskem jeziku, v Skopju obtožencem makedonske narodnosti v turškem jeziku. V takem primeru bi gotovo bilo razumevanje pomena in spoštovanja rabe jezika drugačno, kot je danes. Celo mnogi intelektualci (recimo Djilas v enem zadnjih intervjujev), ki se imajo za svetovljane, zatrjujejo, da smo Slovenci dobil/ pravico do javne rabe slovenskega jezika šele z nastankom Jugoslavije in da zato zdaj pretiravamo z njenim uresničevanjem. Kakor da bi ne obstajali že v stari avstrijski vojski slovenski
8
bataljoni, ki so poslali slami po svojih uporih v Judcnburgu in drugje, in kakor da bi že v stari Avstriji ne veljalo pravilo, da je moral vsak uradnik na slovenskem ozemlju obvladali tudi slovenski jezik.
Ljubljanski proces je zadel v temeljno vprašanje položaja slovenskega jezika v Sloveniji in v vprašanje slovenske suverenosti. Spodbudil je razmišljanje in razpravljanje o vprašanju službene rabe jezikov različnih narodov po vsej Jugoslaviji. Pri tem se je razkrilo, da ne gre samo za praktične pomanjkljivosti, oholost in aro-ganco pri spoštovanju različnih jezikov, temveč da cirkulirajo prav taksna polura-dna stališča, ki razlagajo ustavno zagotovljeno pravičnost in enakost v rabi jezikov. Z najbolj avtoritativnih mest je mogoče slišali kratkovidne in bojevito nesramne interpretacije, ki želijo biti podlaga za razumevanje ustavne pravice do enakopravnosti jezikov na tak način, da dejansko utemeljujejo ukinitev vsakršne enakopravnosti jezikov in pisav jugoslovanskih narodov, hkrati pa se delajo, da je to edino prava interpretacija ustave.
Predvsem bojevito nastopajo proti resničnemu spoštovanju enakopravnosti jezikov in pisav na tak način, da strogo ločujejo med ustavno zagotovljeno enakopravnostjo jezikov in pisav in njihovo službeno uporabo: »Nekatera pojmovanja enakopravnosti jezikov narodov in narodnosti in njihovih pisav na teritoriju Jugoslavije težijo k temu, da mora biti jezik in pisava narodnosti v službeni rabi v Socialistični federativni republiki Jugoslaviji. Zato se zdi nujno, da sc nakaže različna vsebina teh pojmov in posledice, ki morajo izhajau iz lega v praktični uporabi določenih načel o enakopravnosti jezikov in pisav v službeni rabi v Socialistični federativni republiki Jugoslaviji glede jezikov in pisav narodov in narodnostiV
Nakazano je nadaljnje ločevanje jezikov in pisav narodov, ki so sicer enakopravni z jeziki in pisavami narodnosti, vendar so jeziki in pisave narodov bolj enakopravni kot jeziki in pisave narodnosti. To je prvo in uvodno razlikovanje, ki mu bodo sledila Sc mnoga nadaljnja, vsako izmed njih pa bo uvedlo novo zožitev na začetku proklamirane enakopravnosti: »Z odredbo prvega odstavka 1 TJ. člena je določeno, da imajo pripadniki narodnosti, v skladu z ustavo in zakonom, pravico do rabe svojega jezika in pisave pri uresničevanju svojih pravic in dolžnosti, kot tudi v postopku pred državnimi organi in organizacijami, ki izvršujejo javna pooblastila... Ta odredba Ustave SFRJ predvsem ugotavlja, da imajo pripadniki narodnosti pravico do rabe svojega jezika v skladu z ustavo in zakonom«. Dobronameren bralec bo iz tega sklepal, da v zvezi z ustavno proklamirano enakopravnostjo jezika in pisav pri njihovi rabi ne bo nobenih težav, saj tako enakopravnost zagotavljajo tako ustava kot zakoni. Avtoritativni interpretator pa hoče povedati nekaj čisto drugega, namreč to da tu omenjena enakopra vnost jezikov in pisav ni zadostni pogoj za njihovo enakopravno rabo, temveč le nujni pogoj, kije lahko uresničen le, če je tako določeno z posebnimi zakoni in tistimi pravnimi določbami, ki te zakone podrobneje spcciHcirajo, torej različni podzakonski akti, statuti, pravilniki, hišnimi in Šolskimi redi itn. » Odločilno je torej naglasiti, poleg rvčenega, tudi to, da raba jezikov in pisav narodnosti v postopku pred državnimi organi ne pomeni službene rabe jezi-
1 Djordje Djurkovič, Jezici naroda i narodnosti u sluibcnoj upolrebi, Sudska praksa, Jugoslovcnski stručno-informativni časopis. Beograd, januarja 1989, sir. 7.
9
kov in pisav narodnosti. Pravica do rabe lastnega jezika v postopku ne pomeni tudi službene rabe, glede na to, da ima ta pojem drugo vsebino: obveznost organa ni samo, da sprejema zahtevke (predloge), izrečene v jeziku in pisavi narodnosti, temveč, kar je prava vsebina pojma službene rabe, da vodi postopek, svoje poslovanje, v določenem jeziku (naroda oz. narodnosti) in pisavi. Iz te pravice državljana-pri-padnika narodnosti, da se izraža v svojem jeziku in pisavi, ko je govor o državnemu organu, ne izhaja nič več kot pa to, ne izhaja tudi obveznost, da posluje v jeziku, oziroma pisavi, v kateri je bil zahtevek predložen V
To torej pomeni, da ustavno določbo o enakopravnosti jezikov in pisav narodov in narodnosti Jugoslavije lahko omeji vsaka republiška ustava in zakon, ker je šele ta tisti, ki jo v resnici pozitivno določi. In nadalje to pomeni, da vsakršno enakopravnost jezikov pred državnimi organi in sploh v službeni rabi lahko omejujejo podzakonski akti, statuti, pravilniki, redi teh organov, zakaj šele ti akti so tisti, s katerimi je taka službena raba pozitivno opredeljena. Ker pa so vsi ti državni organi hkrati predlagatelji in izvrševalci svojih statutov, pravilnikov in mdov, to pomeni, da najbolj zakoten in nizkoten pravilnik, statut ali red, in celo le posamezna njegova interpretacija, ki jo izvoli ta organ sprejeti kot svojo, suspendira temeljno pravico o enakopravnosti jezikov in pisav, o kateri govori ustava. Ustava je torej razumljena v tej interpretaciji na tak način, da sicer na sploh zagotavlja enakopravnost jezikov in pisav, kaj pa ta enakopravnost v resnici pomeni, o tem ustava ne more ničesar povedati in je povsem nemočna, kajti o tem lahko odločajo državni organi le na podlagi svojih statutov, kijih seveda lahko spreminjajo, kakor jih je volja.
Ta paradoks je prišel do polnega izraza tudi ob ljubljanskem procesu. Potem ko se je vzdignil val protestov zaradi brezobzirnega obravnavanja slovenskega jezika pa tudi drugih ustavno problematičnih pravnih ukrepov, so vojaški organi razumevajoče pokazali svoje statute in pravilnike, s katerimi je proces potekal povsem v skladu, tako da niso mogli razumeli, zakaj lak nemir ter vik in krik, ko pa vendar šele takšni statuti in pravilniki opredelijo tisto, kar je v ustavi še čisto nedoločeno.
Seveda pomeni takšno dajanje vsebine ustavnim določbam šele z zakoni in statuti ter pravilniki državnih organov hkrati tudi suspendiranje samih ustavnih določb, kajti državni organ ni zavezan spoštovati te določbe, razen če sam tega ne določi. Komičnost tega postopka je prišla ob ljubljanskem procesu do polnega izraza še tretjič, ko je Predsedstvo Slovenije pozvalo Predsedstvo Jugoslavije, naj ponovo preveri zakonitost in ustavno veljavnost razsodb na procesu. Predsedstvo Jugoslavije namreč razume pravo čisto tako kot Djordje Djurkovič, zato je povprašalo razsojajoče državne organe, ali je bilo njihovo postopanje v skladu z zakonom in z ustavo. Njihovo ravnanje torej ni bilo podvrženo nobenemu nevtralnemu državnemu organu, temveč so ga tisti, ki so ga izvedli, nato tudi sami ponovo ocenili, seveda za pozitivno in brez napak. In pri tem so vojaški sodni organi celo prijazno opozorili in predložili svoje statute in pravilnike ki so jih seveda sami sprejeli, jih sami izvajajo in sami o njih sodijo in s katerimi je bil ljubljanski proces povsem v skladu.
Tisti, ki so sprejeli odločitev Predsedstva Jugoslavije, da je bila opustitev rabe 2 Djordje Djurkovič, Ibidcm. 10
slovenskega jezika na ljubljanskem vojaškem procesu povsem v redu, zakonita in ustavna, kot porog Predsedstvu Slovenije in vsem, katerih materin jezik je slovenski, pa tudi vsem, ne glede na njihov materin jezik, ki razumejo pravico do rabe materinega jezika kot del zakonitega in ustavnega ravnanja v kulturnem svetu, niso opazili, da je bivše Predsedstvo Jugoslavije ravnalo kol ujetnik nekega ustaljenega načina interpretiranja ustave in zakonitosti, v katerem ima popolno prednost pred ustavo vsak najbolj mimogrede sestavljen pravilnik državnega organa. S tem Predsedstvo Jugoslavije ni kršilo zakonitosti in ustavnosti, temveč je samo spoštovalo ustaljeno prakso uveljavljenega načina njegove interpretacije, zato je bila v perspektivi prcccndcnčnega prava njegova odločitev povsem zakonita in ustavna. Vendar izhaja iz takšnega ravnanja ravno za to Predsedstvo določena težava. Avtonomija državnih organov, ki naj bi mu bili sicer podrejeni, je zdaj nasproti njemu integrirana v samo razumevanje ustavnosti in zakonitosti, tako kot se samo hoče uveljaviti kot avtonomno nasproti Skupščini Jugoslavije. Na neki način je s takšnim interpretiranjem odpravljena vsakršna avtoritativnost ustavnega sodstva, s tem pa niso v nobenem pogledu zavarovani demokratični politični in družbeni odnosi. Nezavarovanost ustavnosti vzbuja razširjenost občutka arbitrarnosti dela državnih organov, kar je eden bistvenih spodbujevalnih elementov aktualne krize v Jugoslaviji. Povezana je seveda tudi z visoko inflacijo, ki razžira vsakršne stabilne in prozorne odnose v tržnih razmerjih in se je ne bi sramovali najbolj nestabilni politični režimi Južne Amerike. Mikuličevi vladi je s spodbujanjem nerealnih obresti in skoraj neomejenim državnim proračunom uspelo zvišati inflacijo s 40 na 250% ter s tem ustvariti družbene in politične razmere, ki v veliki meri spominjajo na razmere v weimarski republiki leta 1930. Torej gre za spopad demokratičnih političnih in družbenih sil, ki se zavzemajo za utrjevanje in širjenje pluralističnega načina in mehanizmov odločanja, in avlokralskih političnih sil, ki se posmehujejo samim demokratičnim političnim proceduram, parlamentarnemu odločanju, avtonomiji narodov in manjšin in seveda varovanju in uresničevanju človeških pravic in individualnega in narodnega dostojanstva.
Potem ko je Slobodan MiloSevič kot prc>licdnik srbske partije na shodu v Beogradu napovedal kaznovanje in aretacije organizatorjev albanskega protesta v rudnikih, je padla še zadnja koprena z gibanja, ki ga prezentira skupaj z glavnim organizatorjem demonstracij in mitingov Srbov in Črnogorcev, Solevičem. Odslej ni več nobena skrivnost, da ne more biti avtonomije sodstva in policije lam, kjer procese napoveduje kar šef partije, oz. da je bila vsaka taka avtonomija in pravna država že odpravljena. To pomeni, da sodni organi in policija ne interpretirajo avtonomno zakonov, da ne postopajo po svojem avtonomnem preudarku, temveč so le še fasada neke pol ¡ličke bilke, v kateri so politični procesi predzadnja poteza v odstranjevanju vsakršnih drugače mislečih političnih in družbenih akterjev. Plaz procesov, do katerega je prišlo na Kosovu v okoliščinah izrednega stanja, za katerega prav tako ni bilo ne zakonite ne ustavne podlage, je plaz montiranih političnih procesov, kajti z Milošcvičevega in Solevičevega stališča je vsakršno albansko avtonomno politično dejanje že sovražno in tako predmet sodnega preganjanja najhujše vrste. V tej perspektivi so razumljivejše okoliščine, v katerih je prišlo do ljubljanskega procesa proti četverici. Ta proces je bil uvod v neko globalno politično gibanje, bil je znamenje in napoved rušenja preostankov avtonomije sodišč,
11
policije, vojske in politike. V njem se je že pokazala neka fundamcntalistična poteza politične in sodne nepopusljivosti, izključevanja javnosti in vpletanja vojske kot zadnje in najbolj rigorozne instance v političnem pluralizmu ob njegovi ukinitvi. Za ta fundamentalizem, ki ni v prvi vrsti inspiriran religiozno, temveč nacionalno in politično avtokratsko, ki pa se mora konec koncev zlili tudi z edino pravo vero, kulturo, jezikom, običaji itn., jc značilna doslednost, ki pač velja za vsak fundamentalizem, prav mu pridejo namreč vsakršna sredstva in drugače misleče poskuša ohromiti z najbolj presenetljivimi in nepričakovanimi potezami, ki lahko omogočijo njihov politični poraz, in ki ne more biti nikoli dovolj radikalen in dokončen. V tej perspektivi tudi najbolj nemoralni scenariji dobivajo zaradi vzvišenosti in dokončnosti političnega smotra etično in politično, nato pa Se pravno, kulturno in religiozno opravičilo. Da spraviš nasprotnika na oni svet v božjem imenu, to je sporočilo iranskega fundamentalizma pisatelju Rushdiju, lahko streljaš, sodno in policijsko še tako nekorektno preganjaš, lahko uporabljaš izgovore in zagovore, lahko se posmchuješ okornosti demokratičnih političnih in sodnih postopkov, da ti le za hrbtom stoji prava, ena sama in najvišja avtoriteta, božanski ali edini pravi nacionalni, državni, vojaški, moralni interes. Fundamentalizem je striktna enostranskost, vsaka njena lastna popustljivost jc edina možna moralna nedoslednost in moralna senca.
Prvi udarec mora biti eksemplaričcn, brez vsakršnega popuščanja in z maksimalnim učinkom v javnosti. Solevič ne govori slučajno o nekih zakonitostih, ki tu vladajo. Najprej jc treba prizadeti centralno izpostavljeno figuro, ki uteleša avtonomijo. V tem smislu je ves ljubljanski proces veljal Janezu Janši, čeprav jc očitno, da dejanja, zaradi katerih jc bil obsojen, sploh niso kazniva dejanja. Bil jc najbolj izstopajoč publicist, tista figura na šahovnici, katere padec povzroči strateško slabost. Najbolj dokončen način političnega nestrinjanja in razhajanja je moralno difamiranje kot uvod v kriminaliziranjc. Rezultat takega postopanja pa je pcnalizi-ranje, da je postavljen strašilni zgled. S tem jc odpravljena avtonomija prava nasproti politiki in avtonomija politike nasproti pravu. Hkrati pa mora morala na vratolomno pot metamorfoz od nečesa intimnega in prvinskega prek različnih družbenih funkcij do službe v najvišjem interesu, ko je moralno samo še tisto, kar jc storjeno v interesu pra ve politike. Inscenirati politični proces pomeni insccnirati prevratne politične razmere, v katerih bo izbrisan ves zgodovinski balast, ki daje avtonomijo in konkretno vsebino osebnosti, narodom, institucijam, jezikom in kulturam.
Solevič jc opravil pot lega gibanja, kije imelo težave, da razume samo sebe. Uspelo mu jc spregledati paradokse, ki se nenadoma razpletejo le v perspektivi zlitja individualnega in kolektivnega očiščenja. kakršno je on doživel. Usoda jc hotela, da jc leta 1975 v prištinskem trgovskem podjetju prišel v konflikt z direktorjem in skupino ob njem. Verjel jc, da bo deležen pravne zaščite in da bodo veljali argumenti proti argumentom. Toda zgodilo sc jc nekaj, česar ni predvideval, namreč, da jc imel direktor »politično podporo« pri predsedniku občine, kije poskrbel, da jc ta dobil tudi sodno in policijsko podporo in tako sc jc Solevič znašel lepega dne na cesti brez službe in brez vsake socialne varnosti. Spoznal je, kakšna jc moč stvarne lokalne politične hierarhije, zraslost ekonomije, prava, policije in sploh vsakršne oblike lokalne oblasti, njeno neusmiljeno surovost in dosledno ncpopustljivost, in
12
sklenil je, da ji bo vrnil milo za drago. To je listi občutek zavrženosti, ki ga jc mladi Hitler čutil nasproti Židom kot bogatim reprezentantom stare oblasti in njene degeneriranosti, ali mladi Stalin kot semeniški seminarist nasproti vzvišeno neusmiljenim cerkvenim predstojnikom, ki so ga vrgli iz semenišča, ki je bilo njegova edina možnost, da bi prišel do izobrazbe in kakega mesta v družbi.
Iz pozicije te zavrženosti se izoblikuje nova morala in nova ncpopustljivost. Na ulici in brezposeln je Solevič spoznal, da nima prav tisti, na katerega strani jc pravica, ampak tisti, na katerega strani jc moč, in la ni lebdeče zasidrana nasploh nekje v instituciji, v partijskem komiteju, ampak v konkretnem človeku ali dveh. S tem je spoznal, da ima moč zaradi svoje utelcScnosti v tako maloštevilnih ljudeh neznansko slabost, ki jo jc mogoče razJcriti, se pravi razgaliti in premagati, če razkri-ješ kakršno koli osebno človeško lastnost tistega človeka, ki je resnični nosilec tc oblasti. In hkrati je spoznal, s kakšnimi ljudmi je mogoče dobili takšno bitko za prevrat, s takšnimi, ki so osebno močni in moralno nedotakljivi. To ne pomeni, da ne smejo kršiti zakonov in morale. Nikakor. To le pomeni, da v določenih strategijah javnega političnega spopada niso dotakljivi in občutljivi za legalne in moralne očitke, ki so običajni v političnem spopadu. To jc situacija, ki jo je francoski filozof Jacques Dcrrida označil z znanim izrekom: » Argumenti veljajo le znotraj institucije. « Med institucijami pa velja moč. V tem smislu je bil tudi ljubljanski proces sodni spor med institucijami, spor med institucijo in eksponiranimi posamezniki, med njo in časopisom Mladina, ki ji je tudi veljalo, da naj postane strašilni zgled.
Soleviču so zelo zamerili tisto, kar je javno povedal. Vendar največja zamera ni izvirala od tistega, kar je povedal, kajti da gre za kolosalne montaže in scenarije,je bilo nemogoče spregledali, temveč od tega dajete montaže in scenarije izrecno priznal. Seveda jc to storil v trenutku, ko jc bil že povsem prepričan, da gibanja, ki ga jc neskrupulozno organiziral, ne more več nihče in nič zadržati, ustaviti ali preusmerili. Kdo bi si ne mislil, da so bili napadi na Žide v wcimarski Nemčiji, še zlasti pa po letu 1933, usmerjeni in organizirani. Vendar bi z veliko težavo dobili izrecno priznanje velikih nacistov, kako so dajali podrobne napotke. Tudi pri Stalinu bi težko našli izrecne in konkretne napotke za osebne likvidacije, za insccnira-njc razprav na sestankih centralnega komiteja ali za insccniranjc sodnih procesov proti Kamcnjcvu, Buharinu itn.
Solevičeva izjava, da je lahko v njegovem gibanju soudeležen vsakdo, tudi kriminalec, jc bila dokaz njegove iskrenosti. Kajti to gibanje očiščujc, dela moralno čistega vsakogar, ki se mu preda, saj je namenjeno pravemu in najvišjemu smotru. Cisto tehnična zadeva je, da voditelji tega gibanja ne smejo imeti na sebi nobenih moralnih senc, namreč senc preteklosti. Kajti kdo bo gibanju očital, da jc nesprejemljivo zaradi nemoralnosti ali kriminala tega ali onega izmed slotisočcv udeležencev, ki zgolj skandira z drugimi. Cisto nekaj drugega pa je, če je mogoče očrniti koga od glawih go\x>mikov. S tem seveda, da je tisto, karje rečeno pred hislerizirano množico, lahko beseda same histerije, da so to zahteve in zagotovila za arctacijc, za pregon celih narodov, če se ne uklonijo avtoriteti lega gibanja in njegovih reprezentantov, celo za grožnje s smrtjo. To so le kolegialni verbalni spodrsljaji, ki se med tistimi, ki imajo hkrati na povodcih sodstvo, policijo in medije obravnavajo kot gentlemen 's agreement, medtem ko sveta jeza zadene njihove nasprotnike, ne
13
zaradi tistega, kar so »objektivno* storili, ampak za tisto, kar so imeli v mislih, ko so to počeli, čeprav pred sodiščem trdijo, da so imeli v mislih nekaj čisto drugega. Obsojenci z ljubljanskega procesa so bili krivi, ker je sodišče domnevalo, da so imeli namen izkoristiti inkriminirani dokument in ga posredovati javnosti ali se pred javnostjo okoriščati z njim, čeprav tega niso storili in so med procesom vztrajno trdili, da tega tudi niso imeli namen storiti. Prav tako je Vllasi obtožen, kerjc obiskal stavkajoče rudarje, ker da jc imel ob tem ne vem kakšne namene, in mu nič ne pomaga, da zatrjuje, da jih v resnici ni imel. Velja torej rek, ki ga je nedavno izrekel Galbrcit: Bolje se jc molili skupaj z večino (oz. pravim gibanjem, op. pisca), kakor pa sam imeti prav.
Gibanje uporablja v napadu isto strategijo kot v obrambi. Predvsem pazi na nedotakljivost svojih ključnih tigur in poskuša čimbolj zadeti ključne Hgurc vseh, ki se mu nočejo ukloniti in se z njim strinjati. Zato bi se zdelo, da smo tu na polju čistih formalnih relacij, kjer jc vsakdo poljubno zamenljiv, če je le prilagodljiv zahtevam in neizprosnosti gibanja. Celo Solcvič sam omahuje v smer takšne hipoteze, ko pravi, da se človek prvi trenutek slabo počuti, ko obleče vojaško uniformo, da pa se sprosti, ko opazi, da pravzaprav ni nihče na boljšem, kakor daleč mu seže oko. S tem izrecno primerja gibanje in armado. Vendar jc taka primerjava neustrezna in nezadostna. Kajti v gibanju jc gibalni motor družina in družinske vezi so najbolj trden garant, da organizacijska improvizacija preide v koherentno politično demonstracijo, kije sposobna zrušiti vso nasprotno politično hierarhijo.
Družinske vezi vodij gibanja so njegovo najbolj trdno vezivo. Toda v družino je človek najprej rojen, ne izbira sije sam. S tem gibanje organizacijsko ohranja in utrjuje neki arhaizem, ki ga na drug način povzdiguje v svojih geslih, metaforah sovraštva in delitvah na naše in one druge. Tudi morala, ki jo praklicira, jc arhaična, ena pravila veljajo za naše in nas same, druga za drugače misleče. V tem smislu jc Solcvičev fundamentalizem podoben gibanju rdečih khmerov: pod surovo silo so gnali vse ljudstvo k egalitarizmu, niso pa opazili palicc, ki so mu jo vihteli nad glavo. Model egalitame države, v kateri so zabrisane vse socialno razlike kot nevzdružne in nespremenljive, hkrati pa so visoko dvignjeni družinski odnosi kot edini kulturno koherentni elementi, jc hkrati model odpravljanja vsakršne prjvnc države, avtonomije zakonodajne, sodne in izvršne oblasti, kjer lahko stečejo politični procesi brez vsakršnih zastojev.
Solevičeva insccniranja političnih dogodkov so gotovo eden najbolj nazornih elementov konteksta ljubljanskega procesa, ker razkrivajo taktiko in strategijo političnega insccniranja družbenih, političnih in sodnih procesov. Vendar jc v tem fun-damcntalizmu neka samouničcvalnost, ki sc kaže v nczadoivljstvu gibanja z vsem doseženim. Ravno v tistih delih države, kjer se je demonstrativno uveljavilo, kjer je z največjim hrupom zrušilo svetilnike stare politične oblasti, sc mu zdijo lastni rezultati ničevi zaradi fine mreže stare hierarhije ne le na lokalni ra vni, ki sc jc zlahka prilagodila velikemu preobratu h globalnemu egalitarizmu teh področij. Zato se mora gibanje spopasti z »notranjim nasprotnikom« na žc zasedenih področjih, čisto v stalinističnem smislu, da jc najhujši nasprouiik prav notranji. To v stilističnem pogledu pomeni privzemanje mililarisličnih izrazov, ki dramatizirajo ogroženost lastnega tabora, da jc mogoče nato čimbolj neusmiljeno intervenirati. 2jc z izbiro
14
besednjaka se s tem ustvarja permanentno izjemno stanje, ki zahteva posebno budnost, nezaupljivost in neusmiljenost, drugače misleči je lahko le Se sovražnik, politično odločanje le spopad in eliminiranje, pogovor le Se ukazovanje in sprejemanje ukazov.
V Sloveniji, ki jo gibanje napada verbalno, in s tem pripravlja uvod v realni scenarij, je za pojasnitev ljubljanskega procesa najpomembnejša odločnost demokratičnih institucij, zlasti republiške skupščine, da razjasni vse podrobnosti tega procesa in s tem potrdi svojo suverenost. Napovedi reprezentantov gibanja, ki mu pripada Solevič, merijo na odpravo vseh pomembnih elementov ustave iz leta 1974, na unitaristično državno ureditev, v kateri bi bilo dovoljeno vsakrSno izražanje volje, le tiste ne, ki bi taksno ureditev označilo z njenim pravim imenom. V tem smislu je ljubljanski proces in njegovo osvetljevanje detektor demokradčnih družbenih in političnih procesov in njihove prihodnosti.
Lco ScScrko Ljubljana, April, 1989
15