POSTNIMA PLAČANA V GOTOVINI
LETO VI. ŠTEV. 15 — CENA 8 DIN
Ureja uredniški odbor — Glavni urednik Štrukelj Karel — Naslov uredništva in uprave: »Posavski tednik«. Krško 56 — Telefon 33 — Čekovni račun pri NB FRLJ Krško, štev. 615-T-145	— Tiska
Mariborska tiskarna — Celoletna naročnina 350, polletna 180, četrtletna 90 dinarjev — »Posavski tednik« izhaja enkrat tedensko
KRŠKO. DNE 18. APRILA 1953
GLASILO SOCIALISTIČNE ZVEZE DELOVNIH LJUDI OKRAJA KRŠKO
Večna slava narodnemu heroju in junaku socialističnega dela
BORISU KIDRIČU

Globoka narodna žalost v celi drzaoi - StoiisoČi izkazujejo poslednjo časi veikemu Vokojniku - Mad 230.000 ‘Beograjčanov se je poslovilo cd tov. Bonsa Kidriča -V Beogradu kodo postavili spomenik tov. Kidriču - Na tis oče prebivalcev krškega okraja so se 06 progi poklonili posmrtnim ostankom tov. Kidriča narodnega Heroja
Boris Kidrič je mrtev. Umrl je veliki sin našega ljudstva, ognjeviti revolucionar in borce, ponos Zveze komunistov Jugoslavije. Nehalo je utripati srce, ki je tako močno bilo za našo revolucijo, za socialistično Jugoslavijo. Odšel je od nas mislec, ki je z ustvarjalno silo svojega razuma označeval obdobja viharnega revolucionarnega gospodarskega razvoja, ki je z nezlomljivo odločnostjo revolucionarja marksista Titovega kova bil zavestni pobudnik tega razvoja.
Številna poročila iz vse države govore o globoki žalosti ljudstva ob izgubi tovariša Borisa Kidriča. To ni navadna žalost ob smrti visokega državnega voditelja, temveč žalost ob izgubi človeka, ki je vse svoje življenje posvetil ljudstvu in ga za njegovo boljše življenje tudi žrtvoval.
V	mnogih mestih so Že v soboto zvečer imeli žalne svečanosti, na katerih so govorili o revolucionarni osebnosti Borisa Kidriča. V, Beograd so začele takoj prihajati brezštevilne sožal-ne brzojavke iz cele države.
Komemoracije
krškega okraja
Tudi prebivalstvo krškega okraja se je začelo spontano zbirati na številnih žalnih sejah, ki so se vršile po vsem okraju, da s tem počastijo spomin umrlega tovariša Borisa Kidriča.
Vse žalne seje, posebno v Krškem, Brežicah, Kostanjevici, Dobovi, Brestanici, Sevnici, Senovem itd. so bile izredno dobro obiskane. Na vseh žalnih svečanostih je bil očrtan lik tovariša Borisa Kidriča, herojskega borca, nepozabnega organizatorja slovenske naroonoosvobodilne borbe, prvega predsednika slovenske vlade in odločnega borca za razvoj jugoslovanskega socialističnega gospodarstva. Iz vseh teh žalnih svečanosti so bile poslane CK ZKJ, Zveznemu izvršnemu svetu ter tovarišici Zdenki Kidričevi sožalne brzojavke.
Sožalje predsednika CMD za krški okraj
Predsednik CMD za krški okraj dekan g. Kurent je ob smrti Borisa Kidriča, narodnega heroja in junaka socialističnega dela, izrekel komiteju ZKS Krško sožalje, ki se glasi:
Ob težki izgubi tov. Borisa Kidriča, prvoborca za osvoboditev slovenskega naroda, ki pomeni nenadomestljivo izgubo za ZKJ, slovenski in jugoslovanske narode, sočustvujem in izrekam najgloblje sožalje v svojem kakor tudi v imenu CMD za krški okraj.
*
PREBIVALCI BEOGRADA SO SE POSLOVILI OD TOVARIŠA BORISA KIDRIČA
V	nedeljo nekoliko po 12. uri so odprli vhod v poslopje Zvezi nega izvršnega sveta, v katerem so bili izpostavljeni posmrtni ostanki tovariša Borisa Kidriča, posmrtni ostanki Borisa Kidriča so ležali v slavnostni dvorani v kateri so prej izročali odlikovanja in v kateri je verjetno pokojni tovariš Kidrič pre-
jel svoje zadnje odlikovanje — Bed junaka socialističnega dela.
Izkazovanje zadnje časti preminulemu tovarišu se je začelo ob 12,05, ko so zavzeli prostor poleg odra v prvi častni straži člani Izvršnega komiteja CK Zveze komunistov Jugoslavije Edvard Kardelj, Aleksander Rankovič, Milovan Djilas Ivan Gošnjak, Moša Pijade in Djuro Salaj. Oblečeni so bili v temne obleke s črnim trakom v gumbnici.
Častna straža se je vsakih 5 minut menjala. Prvo častno stražo so zamenjali člani Zveznega izvršnega sveta Ljudske skupščine FLRJ. Nato so zavzeli prostor poleg odra zastopniki generalnega štaba JLA Med tem so začeli hoditi mimo krste meščani. V nepretrgani koloni so se vrstili starejši ljudje, mladina, oficirji in vojaki JLA, katerih pogledi so bili usmerjeni proti krsti. Mnogi so prinašali vence.
Zadnjo čast tovarišu Kidriču je v imenu Centralnega komiteja zveze komunistov Srbije izkazala častna straža s tovarišem Dušanom Petrovičem na čelu.
Velika dvorana, v kateri so ležali posmrtni ostanki tov Borisa Kidriča, je napravila vtis globoke žalosti Sončni žarki niso prodirali vanjo, ker so bili čez velika okna spuščeni težki črni zastori. Krsta je ležala v senci, ki jo je metala črna platnena zavesa, s katero je bila pokrita vsa stena dvorane Le skozi tanke črne zavese je prodirala blaga svetloba luči z vseh zidov.
ŽALNA SEJA ZVEZNEGA IZVRŠNEGA SVETA
V	ponedeljek ob 10. uri dopoldne je bila pod predsedstvom predsednika republike Josipa Broza Tita komemora-tivna seja Zveznega izvršnega sveta.
O revolucionarni dejavnosti in ustvarjalnem delu tov. Borisa Kidriča je govoril podpredsednik Zveznega izvršnega sveta Moša Pijade. On je v kratkem in ganljivem govoru orisal lik in življenjsko pot neumornega borca in revolucionarja, katerega izguba pomeni za vse jugoslovanske narode veliko bolečino. Po govoru Moše Pijade je predsednik republike Josip Broz Tito podal predlog znanstvenih delavcev znanstvenega instituta v Vin-či, da se institut imenuje po Borisu Kidriču, kar je bilo soglasno sprejeto. Na koncu je Zvezni izvršni svet sprejel soglasno predlog, da se Borisu Kidriču postavi spomenik na mestu, kjer so že spomeniki Ive Lole Ribarja, Ivana Milutinoviča in Djure Djakoviča.
STOTISOČI IZKAZUJEJO POSLEDNJO ČAST
VELIKEMU POKOJNIKU
V	ponedeljek točno ob 10,50 se je na odru pokojnega Borisa Kidriča zamenjala zadnja častna straža.
Ob pretresljivih zvokih V. Beethovnove simfonije je pre-sednik republike Josip Broz Tito s člani Izvršnega komiteja CK ZKJ Edvardom Kardeljem. Aleksandrom Rankovi-čem. Moše Pijadom. Vladina! rom Bakaričem, Ivanom Gošnjakom, Djurom Pučarom, Lazarom Koliševskim, Francem Leskoškom, dalje S člani ZK ZKJ Mihom Marinkom, Petrom Stamboličem in Blažom Jovanovičem stopil k odru pokojnega Borisa Kidriča. Nekoliko prej je bila v dvorani soproga pokojnega Zdenka Kidrič 6 svojo hčerko.
Ob 11. uri dopoldne je zadnja častna straža pristopila h
položili krsto s posmrtnimi ostanki Borisa Kidriča na še-sterovprežno lafeto. Med tem ko so odmevali zvoki Beehtov-nove žalne koračnice je sprevod polagoma krenil proti Te-razijam in železniški postaji.
Na začetku sprevoda so nosili nagrobno znamenje s peterokrako zvezdo in napisom: »Boris Kidrič 1912—1953.« Nato je sledilo sto in sto vencev. Za venci je stopala vojaška godba z zborom centralnega doma JLA in častno četo ter oddelkom oficirjev ljudske armade. Takoj za oficirji se je pomikala šesterovprežna lafeta s posmrtnimi ostanki Borisa Kidriča. Pred lafeto so nosili vsa nešteta odlikovanja, ki jih je veliki revolucionar dobil kot priznanje za svoje veliko to zaslužno delo za domovino.
Za lafeto je stopala soproga Borisa Kidriča Zdenka Kidrič s hčerko. Z njo so bile soproga predsednika republike Jovan-ka Broz, Pepca Kardelj, Slavka Rankovič in Lidija Šentjurc. Neposredno za družino so bili v sprevodu člani Izvršnega komiteja CK ZKJ. Za njimi so stopali predsedniki izvršnih svetov, Člani zveznega izvršnega sveta, generali JLA, drugi visoki politični in državni funkcionarji in delegacije iz vseh republik države.
Na Bulevarju revolucije sta se od pokojnika poslovila Aleksander Rankovič, v imenu JLA pa načelnik generalnega štaba Peko Dapčevič. Nato je sprevod krenil po beograjskih ulicah, ki so bile polne desettiso-Čev meščanov. Dvomotorni bombniki jugoslovanskega vojnega letalstva so krožili nad sprevodom to Izražali zadnjo čast velikemu sinu naših narodov. Ko je sprevod prisnel pred železniško postajo, je bil Trg bratstva in enotnosti poln ljudi, ki so se že po deveti uri začeli zbirati. Desettisoči so potrpežljivo čakali na sprevod na trgu in po bližnjih ulicah.
ška godba je zaigrala posmrtne koračnice. Lafeta s posmrtnimi ostanki Borisa Kidriča se je ustavila pred tribuno, s katere je govoril Pertar Stambolič, predsednik izvršnega sveta Srbije. Ko je le-ta končal svoj govor, so krsto s posmrtnimi ostanki dvignili z lafete in jo pnenesli na peron železniške postaje. Vlak s posmrtnimi ostanki Borisa Kidriča je zapustil beograjsko železniško postajo točno ob 13,10. Z isto kompozicijo so odpotovali tudi člani zveznega izvršnega sveta, CK ZKJ to najbližji sodelavci Borisa Kidriča.
Na celi poti iz Beograda do slovenske meje so desettisoči prebivalcev izkazovali zadnjo čast pokojnemu tovarišu Borisu Kidriču.
Na prvi slovenski postaji v Dobovi se je zbralo kljub pozni url nad IdOO ljudi, kjer so žalostno pričakovali vlak s krsto pokojnega Borisa Kidriča. V Brežicah sta vlak pričakovala sekretar mestnega komiteja ZKJ Ljubljana Vlado Krivic In predsednik zveze sindikatov Slovenije Janko Rudolf. Po kratki, ganljivi komemoraciji je vlak krenil proti Ljubljani. V Krškem, Brestanici, Sevnici so bile prirejene komemoracije, kjer so se tisoči prebivalcev poklonili velikemu
S solzami, žalostjo to z neizmerno boljo v srcu je sprejela Ljubljana mrtvega stoa v svoj objem. Noč, v kateri so tisoči Ljubljančanov pričakovali posmrtne ostanke tovariša Borisa Kidriča, bo ostala vsem v nepozabnem spominu.
Na železniški postaji, M je bila vsa zavita v črnino, so se dolgo pred prihodom vlaka zbrali Kidričevi sodelavci iz dni skrite borbe, soborci iz let revolucije in soustvarjalci socialistične graditve nove Jugoslavije. Ob tiru je stala vrsta železni" čar jev z baklami v rokah. Povsod je vladala mrtva tišina. Točno ob polnoči je pripeljal vlak z delom spremstva, ki je neopazno izstopilo, da ne bi motilo žalostnega pričakovanja. Petindvajset minut kasneje je gluho tišino pretrgal glas siren vseh lokomotiv, ki so presunljivo naznanile bližan j e žalnega vlaka Srca vseh so zatrepetala v neizmerni boli. Ko se je vlak ustavil, je skozi tiho ozračje zazvenela žalostinka, ki sta jo zaigrali godbi JLA in Ljudske milice. V tem nad vse svečanem trenutku se je počasi približal vagonu, kjer je bila krsta s posmrtnimi ostanki Borisa Kidriča pokrita z državno za-
pokojniku tovarišu Borisu Kidriču.
V	Zidanem mostu so priredili tovarišu Kidriču veličastno zadnje slovo. Tu se je zbralo nad 2000 ljudi, nad 1000 se jih je pripeljalo s posebnim vlakom iz Celja. Vsa postaja je bila v črnini, na strehi pa se je svetila v noč vidna daleč na okoli velika slika tovariša Kidriča. Tu je iz vlaka izstopil tovariš Djilas to se zahvalil zastopnikom delovnih kolektivov to ljudske oblasti za veličastno slovo od pokojnika to za sožalja.
V	Hrastniku je spet pričakala vlak godba in množica ljudstva. V Trbovljah se je vlak ustavil Rudarske svetilke so zagorele v zadnji pozdrav Borisu Kidriču. Iz vlaka je stopil tov. Tito. Tovariš Kardelj in Djilas pa sta se rokovala s predstavniki delovnih kolektivov to oblasti, ki so položili venec na krsto. V Imenu trboveljskih rudarjev se je poslovil od pokojnika sekretar Zveze komunistov rudnika Trbovlje Vili Škrinjar.
V	Zagorju ni bilo predvideno, da se bo vlak ustavil, Toda na kolodvoru se je zbralo več sto zagorskih rudarjev z godbo in sindikalnimi zastavami to ti so ga ustavili. Predsednik mestne občine Alojz Vuk as se je v imenu vseh rudarjev poslovil od velikega pokojnika.
stavo to venci rdečih rož — tovariš Tito. Pogled njegovih žalostnih oči je trudno zrl v daljavo kot da čita v noči vso tisto trnovo, toda lepo in bogato pot, ki jo je prehodil s pokojnikom. Tovariša Tita so spremljali Edvard Kardelj, Aleksander Rankovič, Miha Marinko, Milovan Djilas in številni drugi dostojanstveniki.
Od vagona do izhoda se je razvil kratek žalni sprevod. Osem narodnih herojev je dvignilo krsto in jo preneslo skozi špalir častne straže, oficirjev JLA na katafalk pred postajo. Ta pretresljiv prizor so spremljali pritajeni zvoki žalostinke.
Kot prvi so se v imenu ljudstva poslovili od mrtvega tovariša sekretar mestnega komiteja ZKS Vlado Krivic, prijatelj in sodelavec predvojnih let Andrej Kumar in narodni heroj Albto-ca Malijeva. kakor tudi tovariš Mitja Ribičič.
Po končanem prvem slovesu na tleh ožje domovine pokojnega, so krsto prenesli v avto fur-gon, ki je na čelu žalnega sprevoda krenil proti poslopju Ljudske skupščine, kjer so se v torek poslovile od velikega pokojnika brezštevilne množice našega delovnega ljudstva.
krsti in jo prenesla pred po-
Ko se je pogrebni sprevod polagoma približeval vhodu v železniško postajo je na trgu
sl op j e Izvršnega sveta. Tu so I zavladala globoka tišina. Voja-
S pogrebnih svečanosti v Beograda
Srce Slovenije je sprejelo ' mrtvega sina v svoje nan čje
Mrtvi komisar narodnoosvobodilne vojske Peter Kalan se je vrnil k svojim vojnim tovarišem
Na veličastnih pogrebnih svečanostih
v Ljubljani je bilo nad 200.000 ljudi
Maršal Tila dragemu Borisu
Vsa Ljubljana, Slovenija in Jugoslavija se je v sredo v nemi, brezmejni žalosti poslovila od svojega dragega Borisa Kidriča. Že v zgodnjih dopoldanskih urah so napolnili ljubljanske ulice in trge desettisoči prebivalcev iz vseh krajev domovine. Ob 10.45 so nastopili poslednjo častno stražo tovariši Miha Marinko, Jože Vidmar, Franc Leskošek, Boris Kraigher, Marijan Brecelj, Stane Kavčič, Jože Rus, Viktor Avbelj, Ivan Regent in Ferdo Kozak. Po petih minutah častne straže so dvignili krsto z mrtvaškega odra in jo odnesli na Trg revo-
Dragi Peter! Tovariši in tovarišice! Danes spremljamo na poslednji poti pepel človeka, ki je v polnem smislu besede izgorel v neizrečni ljubezni za delovnega človeka, v goreči revolucionarni težnji po socialističnem ustvarjanju. Jugoslovansko ljudstvo je izgubilo v njem velikega sina, katerega življenje je vtkano v zgodovino naše revolucije in naše borbe za socializem kot njen bistveni sestavni del, mi, njegovi soborci in komunisti, pa smo izgubili V njem do poslednjega diha vernega tovariša, ki je v vseh borbah naše revolucije nosil najtežje breme, ne da bi samo enkrat dejal:	Ne zmorem. Ko
nam je sovražna smrt ugrabila iz naše srede Tebe, dragi Peter, je zadela to, kar nam je najdražje, v čemer smo najmočnejši, Iztrgala nam je del našega lastnega srca.
Boris Kidrič je živel le malo časa, toda boril se je dolgo in silno, kot bi slutil, da mu je odmerjeno kratko življenje. Ni mi potrebno govoriti o njegovih zaslugah za slovenski in jugoslovanske narode. Hvalnice ob njegovi krsti bi samo poniževale njegov lik, lik neumornega in osebno vedno skromnega borca in revolucionarnega delavca, kakršen živi v našem spominu in ki bo večno živel v spominu bodočih pokolenj. Boris Kidrič nikoli ni mislil na sebe in o sebi. Bil je eden tistih redkih ljudi, ki svoje plodno življenje brez predaha in do poslednjega diha dajejo svojemu ljudstvu v neprekinjenih borbah za njegov napredek in napredek človeštva sploh.
Tako je tudi umrl. Njegovo srce, tako vztrajno in silno v revolucionarni ustvarjalni težnji, tako dobro in plemenito v ljubezni do delovnega človeka, je prenehalo biti sredi bitke proti nevarnosti državno-kapitali-stične degeneracije socialistične revolucije. V to bitko se je vrgel z vso svojo energijo. V njej so se razmahnile vse njegove odlike kot človeka, borca in misleca. Tak človek je bil Boris Kidrič.
Na takih ljudeh, na takih borcih je zgrajena zgodovina človeškega napredka. Take ljudi rodijo samo velika razdobja, velika dela, takšna kot je naša socialistična revolucija. Danes dajemo priznanje velikemu doprinosu Borisa Kidriča v borbi za lepšo bodočnost jugoslovanskega ljudstva. S tem samo prikazujemo veličino naše ljudske revolucije, ki je dala ljudi s takšno ustvarjalno močjo, kot je bil Boris Kidrič.
Dragi Peter, vemo, da nisi nikoli hlepel za priznanjem in da Ti pohvale niso pomenile nič, toda stotine tisočev jugoslovanskih delovnih ljudi, v nemi boli, sklonjenih glav na Tvoji poslednji poti od Beograda do Ljubljane in njihove s silo zadrževane, toda ne vedno zadržane solze, Ti na pretresljiv način dokazujejo, da Ti jugoslovansko delovno ljudstvo toplo in hvaležno vrača ljubezen, ki si mu jo Ti tako obilno poklanjal skozi vse svoje življenje. Ta ljubezen ljudstva je spomenik Tvojemu spominu, s katerim se ne more primerjati nobeno drugo priznanje.
Boris Kidrič ni bil samo borec. Bi! je tudi ustvarjalec in organizator, mislec, ki je dajal neprecenljiv doprinos k idejnemu oblikovanju naše revolucije in naše socialistične poti Bil je socialistični intemacionalisl toda ne brezdomovinski svetovljan Strastno je ljubil svojo domačo slovensko grudo, za katere osvobojence je toliko doprinesel. Enako l jubezen ie poklonil tudi bratski skupnosti jugoslovanskih narodov, ker je vedel, da
lucije ter položili na topovsko lafeto, ki je stala na Trgu revolucije. Na vsem prostranem trgu, napolnjenem z desettisoči ljudi, je bilo slišati le ihtenje in kapljanje dežja.
Na govorniški oder je stopil globoko potrt tovariš Edvard Kardelj Njegove besede so bile tako pretresljiva in globoka izpoved, kakor da bi jih trgal iz živega srca. Z njim je zajokala vsa Ljubljana, vsa Slovenija in Jugoslavija Besede so se mu trgale iz ust tako težko In boleče, kot se težko poslavlja ljudstvo od svojega velikega sina.
brez nje ne more biti svobode in socializma za njene narode. Krepitvi te skupnosti in njeni moči je posvetil vse svoje sile pri vsakem delu, ki ga je opravljal. Toda Boris Kidrič pri tem ni imel niti sence nacionalizma in nacionalne ozkosrčnosti. Široko srce komunista in revolucionarja ni poznalo nacionalne in državne meje. Udarjalo je za človeka, za delovnega človeka brez ozira na jezik in raso,
Boris Kidrič se je gibal v širokih obzorjih humanizma in socialističnega internacionaliz-ma. Zato je tudi lahko toliko nudil jugoslovanski socialistični skupnosti in zato je njegovo delo hkrati tako dragocen doprinos mednarodnemu socializmu.
Peter, globoko si veroval v zgodovinsko poslanstvo naše borbe proti birokratizmu, za socializem in socialistično demokracijo. Mnogo si storil, da bi ta borba bila uspešna. Ko bodo jutri izkušnje in uspehi naše borbe za socializem postali bistveni sestavni del idejne zakladnice mednarodnega delavskega gibanja in socializma, bodo te
Za tovarišem Kardeljem se je od velikega pokojnika poslovil narodni heroj Janko Rudolf. Pred lafeto se je razvrstila častna straža JLA. Za krsto sta stopili vdova Zdenka Kidrič s hčerko Jurki co v spremstvu Pepce Kardelj in Lidije Šent-jurc. Njim so sledili Edvard Kardelj, Moše Pijada, Milovan Djilas, Aleksander Ranlcovič, Miha Marinko in drugi najvidnejši politični voditelji. Žalni sprevod je zavil s Trga revolucije v Vegovo ulico in se počasi pomikal po Emonski, Aškerčevi in Prešernovi cesti.
Pročelje palače Izvršnega sveta je bilo prekrito v črno. V tej stavbi je Boris Kidrič neumorno delal 1945. in 1946. leta kot prvi predsednik slovenske vlade. Za pisalno mizo v prvem nadstropju je prečul nešteto noči. K njemu so prihajali delavci iz tovarn, sindikalni voditelji, kmetje iz oddaljenih vasi in nešteti politični delavci. Za zidovi te hiše je ostal del njegovega zdravja, vendar se je rad oglašal v njej tudi potem, ko je bil že v Beogradu.
Tu sta se poslovila od njega Miha Marinko in Josip Vidmar. Nato je sprevod krenil po Prešernovi ulici, na Cankarjevo cesto, od tam po Zupančičevi ulici in na Trg narodnih herojev Prvi so prišli nosilci okrog 4000 vencev Za njimi so se razvrstili nosilci zastav Med njimi šobile zastave Tomšičeve. Cankarjeve, Gubčeve in Sercerjeve brigade ter XIV divizije in zastave Ko-krškega in Savinjskega odreda. Nosili so jih stari borci, ki so Borisa Kidriča osebno poznali med borbo
Ob 12.30 je do Trga prispela lafeta s truplom Borisa Kidri-
izkušnje in uspehi neločljivo povezani s Tvojim imenom.
Peter, dragi moj tovariš in prijatelj, tu v Ljubljani si pred 26 leti pogumno stopil na pot revolucionarne borbe za glas in oblast delovnega ljudstva, za socializem. Sedaj se vračaš v to mesto, da bi v njem ostal za vedno. Nisi se vrnil truden in zlomljen od borbe. Nikoli nisi bil truden in borba te je samo krepila. Takšnega človeka, kot si bil Ti, je mogla zlomiti samo zahrbtna bolezen. Počival boš s svojimi tovariši heroji, ki so padli pred Teboj.
Politični komisar Narodnoosvobodilne Vojske Slovenije Peter Kalan se vrača k svojim tovarišem iz borbe. Toda nam, ki smo se skupno s Teboj, s tovarišem Titom na čelu, borili dolgo vrsto let za isto stvar, nam, ki so nas nešteviine bitke krepko povezale s Teboj v revolucionarnem tovarištvu in toplem prijateljstvu, nam, ki Te danes spremljamo na Tvoji poslednji poti, se trga srce, ko pomislimo, da Te ne bo več med nami.
Toda ne, delovni ljudje Jugoslavije! Tovariš Boris Kidrič ne odhaja od nas. Na poslednjo pot bomo ponesli samo pepel življenja, ki je prerano zgorelo v plemeniti požrtvovalnosti. Boris Kidrič je del duše naše revolucije in ta duša je živa. Ona bije zmagovite bitke, iz dneva v dan rodi nove plodove in nič na svetu je ne more uničiti. V tej duši naše revolucije, v njenih plodovih živi in bo večno živel Boris Kidrič, dragi naš tovariš in prijatelj Peter. Njegov grob pa bo ostal spodbuda vsem sedanjim in bodočim pokolenjem v nenehni borbi za napredek, za lepšo bodočnost delovnega človeka.
Večna slava Borisu Kidriču
Naj živi velika stvar socializ ma, za katero se je boril!
ča. Ustavila se je na vogalu Tomšičeve in Zupančičeve ulice. S stopnišča muzeja se je oglasila žalna fanfara.
Lafeto je pričakal tu maršal Tito v spremstvu Ivana Mačka in generala Zežlja. Tito je pristopil h krsti in jo skupaj z E. Kardeljem, M. Djilasom, A. Rankovlčem, M Pijadom. Marinkom, Stamboličem, Bakari-čem, Leskoškom, Blaževičem, Koliševskim in Pucarjem na rokah odnesel pred grobnico.
Grobnica je bila že odprta. Prostor okoli nje so obkrožali venci. Ves zid ob Puharjevi ulici je bil kot cvetoč vrt. Trg je bil en sam vrt cvetja in rož V zraku je krožilo letalo. Godbe so igrale žalostinke.
Bleda so bila lica in nemi obrazi Tita, Kardelja, Djilasa. Marinka in drugih, ko so položili krsto pred odprto grobnico. Kidričeva Jur ki ca se je stisnila k Pepci Kardelj in tožno zajokala. Zdenkin obraz so zalile solze.
Tito je stopil na govorniški oder, ki je bil prevlečen v črno Nastala je brezglasna tihota
Odšel si od nas, toda Tvoj divni lik borca in komunista bo ostal vsajen globoko v naših srcih
Dragi tovariš Boris!
Težko je govoriti, ko se stiska srce ob misli, da Te ne bomo mi. tvoji stari dolgoletni tovariši, nikoli več slišali in delili s Teboj veselja ob vse večjem in bližajočem se triumfu veličastnega dela socializma, kateremu si med prvimi posvetil vse svoje telesne in umske sposobnosti in v katerega temelje si vzidaval in vzidal svojo mladost in slednjič tudi svoje življenje.
Tvoje življenje Je bila trnova pot revolucionarja Pridružil si se revolucionarnemu gibanju brezpravnega in izkoriščanega delavskega razreda že kot nepolnoleten fant. Odšel si kot otrok iz onega razreda, ki bi Ti osebno lahko zagotovil udobno življenje. Nisi odšel zaradi sentimentalnosti, niti ne zaradi avanturizma ali konjunkture, saj si se pridružil Komunistični partiji v času, ko je režim vojaške diktature Aleksandra in generala Živko-viča najhuje preganjal in celo iztrebljal njene člane. Pridružil si sc delavskemu gibanju zaradi tega, ker Tvoj plemeniti duh in srce nista mogla prenašati in mirno gledati neenako borbo med izkoriščanimi in izkoriščevalci. Pridružil si se zaradi tega, ker je Tvoj naravni revolucionarni in raziskovalni duh že v najbolj zgodnji mladosti prodrl v zakone družbenega razvoja Z naukom Marxa, Engelsa in Lenina si se pridružil delavskemu gibanju zaradi tega, ker si hotel biti sodelavec in aktivni borec z umom, srcem in vsem svojim bistvom pri porajanju nove, a ne pri umiranju stare družbe.
Dragi Boris! Mi. Tvoji stari tovariši smo tedaj spremljali Tvojo borbo proti onim. ki so le hoteli speljati s poti. ki si si jo sam izbral. Toda Ti si bil neomajen, nisi dopustil, da bi Te prestrašili z ječo. niti z ostalimi zastraševanji. Šel sl skozi iste celice v ječah kakor mi in sicer prav tedaj, ko si šele stopil v življenje Ponašal si se, kakor se mora ponašati in tudi naj ponaša pravi revolucionar Ječa je bila za Te šola, v kateri si se obogatil z marksistično znanostjo. Ni te omehčala, kakor so pričakovali naši sovražniki, temveč nasprotno, ojeklenila Te je še z večjo energijo. Nadaljeval si svoje revolucionarno delo, potem ko si zapustil zidove ječe.
V tem mestu tukaj, kjer bo odslej počivalo Tvoje telo, sem Te srečal pred devetnajstimi leti; jaz kot komunist ilegalec, a Ti kot komunist pod policijskim nadzorstvom Tudi tedaj si bil, Boris, poln ognja in nepremagljive energije, zaradi česar sem Te prav tako kakor tudi mnogi tovariši vzljubil. Od tedaj pa do danes smo skupno delali že polnih devetnajst let ne glede na to, kje je kdo živel Devetnajst let sem lahko spremljal formiranje Tvojega herojskega, revolucionarnega lika. Vseh devetnajst let nisi nikoli razočaral niti mene niti ostalih tovarišev. Videl sem Te v Pragi l. 1937, ko si potrpežljivo prenašal emigrantsko življenje in po sklepu Partije nadaljeval študije, pri tem pa delal, kolikor si le mogel, za našo Partijo, za našo domovino. Videl sem Te v Parizu 1. 1937. 1938 in 1939. to je v najtežjih trenutkih za našo Partijo, ko je njen organizem razdirala frakcionašlta borba v vrhovih in ko ji je pretila nevarnost od onih, ki so bili prav v kominterni glavni krivci za fnkcionaško borbo v naši Partiji.
Boris, neprecenljiva je vrednost Tvoje neomajnosti in podpore, ki si jo nam tedaj nudil, da bi ohranili avantgardo jugoslovanskega delavskega razreda, uresničili njeno monolitnost in jo osposobili za težke trenutke, ki so se približevali in grozili našim narodom z uničenjem. Tik pred dnevi negotovosti in groženj za našo deželo in naše narode si se vrnil iz emigrantstva, da bi delil usodo skupno s svojimi tovariši in svojim ljudstvom. Vedel si, da je Tvoje mesto med nami. Delal si neutrudljivo skupno z nami pri pripravah in skupno z nami preživljal veselje ob uresničenju enotnosti in monolitnosti naše Partije, kateri je pripadla zgodovinska vloga, da organizira in vodi ljudsko vstajo proti okupatorjem in izdajalcem naše dežele.
Kot eden od prvih voditeljev ljudske vstaje v Sloveniji si pri tem velikem narodno-revo-Iticionarnem delu pokazal svoje izredno velike umske in or ganizatorične sposobnosti in ue-
omajnost. Postal si eden od najpomembnejših voditeljev ljudske vstaje in revolucionarne borbe za uresničenje Nove Jugoslavije.
Pri tem velikem delu je ostalo Tvoje ime vtisnjeno v srcih milijonov naših delovnih ljudi. O tem govori neizmerna žalost, ki je zajela milijone državljanov Nove socialistične Jugo slavije zaradi Tvoje tragične in prezgodnje smrti. Mar je lahko bilo ali je eno samo srce poštenega državljana naše države, ki ljubi našo. s stoletno borbo prenasičeno domovino, ki ga ne bi prevzela žalost in bridkost, ko je slišal, da je prenehalo biti Tvoje čudovito srce, ki je brezmejno ljubilo svoje ljudstvo in svojo domovino. Odšel si od nas. toda Tvoj čudoviti lik, lik borca, odločnega človeka in komunista, bo ostal globoko vsajen v srcih naših ljudi.
Dragi Boris! Leta 1948 je zapretila naši državi nova, strašna nevarnost Ti sl bil v teb težkih dneh za našo Partijo in naše narode med prvimi in prvi dojel vso bistvo napada na nas in tragičnost položaja, v katerem se je ta čas znašla naša država. Toda tudi tu se je pokazal Tvoj lik, jekleni lik revolucionarja in komunista. Ti si ostal neomajen v borbi skupno z nami. četudi v neenaki borbi za resnico, za našo neodvisnost in svobodo.
Da. Boris, Tvoj neugasljiv plamen revolucionarja in rodoljuba, katerega si znal z vso močjo vsaditi v srca in misli mlajših tovarišev in borcev med osvobodilno vojno in v času Tvojega, le redkokdaj vidnega in požrtvovalnega dela pri najobčutljivejšem poslu v obdobju graditve socializma, bo mogočno plapolal tudi po Tvoji prezgodnji, tragični smrti v srcih sedanjih in bodočih rodov.
Milijoni naših delovnih ljudi so vedeli za Tvoje požrtvovalno delo. Tudi mi. Boris, Tvoji tovariši, smo Te videli pri Tvojem delu vsak dan, videli smo Te, kako goriš in dogorevaš pri delu noč in dan. Videli smo, da delaš do nezavesti, in smo se bali, da Te bo to prezgodaj skrhalo. Nismo pa vedeli, kakor tudi Ti ne, da Tvoje močno telo izpodjeda zahrbtna bo-
V PANDMUNDZOMU GRE TOKRAT ZA RES. — Od načelnih sporazumov do podpisovanja uradne listine je navadno precej dolga pot, posebno še, če državi-pogodbenici ne mislita iskreno Kadar gre z a vprašanje vojne ali miru, je ta resnica še toliko večja Za zgolj vojnimi operaci lami na bojišču se namreč kaj rade skrivajo še najrazličnejše temne, proti človečanstvu naperjene težnje.
Poročila iz Panmundžoma so razveselila svetovno javnost, četudi niso mogla povsem odstraniti dvomov in sumničenj v ki-lajsko-severnokorejsko in s tem tudi v sovjetsko iskrenost. Izjave sovejtskih uradnih predstavnikov, da se v celoti strinjajo s Ču En Lajevimi mirovnimi predlogi, tega vtisa niso mogle kar tako izpremeniti. Vse preveč se je namreč ukoreninila med ljudmi resnica, da pomenijo moskovske obljube eno, njih izvajanje oa povsem nekaj drugega.
Vendar najnove/ša dogajanja v Moskvi kažejo, da se je Ma-lenkova vlada odločila za politiko ■>popuščanja« do Zahoda. Domneve, čemu je izpeemeniia dosedanji Stalinov kurz, so lahko različne. Najverjetneje je, da je nanjo vplivala odločnost zahodnega sveta, da se z oboroženimi 'Hami upre vsakršnemu nasilne mu dejanju, kakor /e to že storil v korejskem primeru. Morda ie postal pritisk zatiranih in brezpravnih sovjetskih mnoižc proti nasilju birokratske kaste v SZ tako močan, da ga hoče vlado sedaj s pomilostitvami in podob nimi ukrepi odpraviti in si prido biti vsaj malce zaupanja. Neka teri krogi na Zahodu menijo, da gre tudi za notranja trenja med sedanjimi upravnimi in politični mi vrhovi, ki seve slabe državo na znotraj in hkrati zahtevajo tja do okočnega čiščenja« držav nega in političnega aparate .memo politiko do zahodnih sosedov Zelo redki pa so, ki sodijo, da so se »novi« sovjetski voditelji odpovedali stalinističnim oblikam nasilja in spletk v no ranji in zunanji politiki
Trenutno so najvažnejša de ja rja in ta kažejo zelo prijazno lice. SPORAZUM O ZAMENJAV! bolnih in tanjenih ujetnikov na
lezen, ki Te je tako hitro iztrgala iz naših vrst.
Tovariš Boris! Tvoja izguba Je za nas nenadomestljiva. Ti si umel in mogel nositi ogromno breme na svojih plečih. Toda mi, ki ostanemo, se Ti bomo najbolje oddolžili s tem, da bomo breme ki si ga Ti prenašal, razdelili med seboj in se na vso moč trudili, da čimprej uresničimo ono, za kar si se Ti boril in za kar si dal svoje življenje. S Teboj so naši narodi izgubili svojega velikega sina. Naše narode si močno zadolžil, le-ti pa so kot priznanje Tebi vsadili v svoja srca spomin na Tvojo herojsko osebnost, spomin, ki bo trajno ostal.
Dragi naš tovariš in nepozabni Boris! Težkega srca se poslavljam od Tebe v imenu svojih tovarišev in v imenu naših narodov. V svojih mislih in srcih bomo nosili Tvoj vedno veseli lik, živahen in poln optimizma. Počivaj mimo, Boris, tu med umrlimi heroji, ki tudi po svoji smrti žive v srcu naših narodov kot vzor, kajti — kot pravi pesnik —: »Grobovi niso krste, temveč izvori novih sil.«
Naj Ti bo večna slava, dragi tovariš, Boris Kidrič!
★
Ko je predsednik republike Tito izrekel poslednje poslovilne besede, je stopil nazaj h krsti Pristopili so pogrebci.
Ob 12.45 so začeli spuščati krsto v grobnico. Tedaj je oddala častna četa tri salve v poslednji pozdrav V vsej domovini so zopet zatulile sirene. Stisnila so se srca vseh naših ljudi, ki so se ob igranju Internacionale in ob spuščenih zastavah poslednjič poklonili velikemu sinu in človeku Borisu Kidriču.
Zatem so pred grob položili štiri vence: venec žene Zdenke in hčerke Jurkice in Marjetice; venec predsednika republike Tita; venec Zveznega izvršnega sveta in venec Izvršnega sveta Slovenije Prinesli so tudi kristalno vazo s prstjo domačije iz Rogaške Slatine. V prsti je bil zasajen spomladanski' češnjev cvet Tudi prst iz Baze 20 so položili poleg grobnice.
Ko so združeni zbori odpeli »Lipa zelenela je«, je stopil predsednik Tito k Zdenki in Jurkici in iima stisnil roko.
Koreji je podpisan. Združeno poveljstvo bo izročilo po 20. aprilu v enem mesecu 5100 severnokorejskih in 700 kitajskih ujetnikov, severno poveljstvo pa hkrati 450 južnokorejskih, 120 ameriških, 20 '--itanskih in 15 turških in nizozemskih ujetnikov. Borbe na bojiščih se bodo nadaljevale vse dotlej, dokler se obe stranki ne sporazumeta o nadaljevanju Dogajanj za premirje.
POPUŠČANJE MEDNARODNE NAPETOST] čutimo tudi že na ostalih področjih mednarodne politike. SZ je sklicala te dni posebno konterenco, na kateri se bo s predstavniki treh ostaiih 'asedbenih sil Nemčije domenila o varnosti letalskega prevoza po tako imenovanih »zračnih hodnikih«, ki povezujejo Berlin z Zahodno Nemčijo. Znano je, da je berlinska občina sredi sovjetske zasedbene cone Nemčije in da lahko zavezniške sile potujejo odtod v Zahodno Nemčijo samo po treh, 20 km širokih »zračnih hodnikih«. Pogajanja naj bi preprečila zračne spopade na tem področju. Govore pa že tudi o neke vrste kopnenem hodniku«, po katerem bi nemoteno potovali zahodni transporti bodisi po železnici, bodisi po cestah.
Pred dnevi je na povabilo sovjetske vlade obiskalo Moskvo 10 predstavnikov ameriških časnikov in radijskih postaj. Sovjeti so nadalje zmanjšali svojo proti-zahodno propagando. Dokaj obzirno se izražajo moskovski časniki in radijske postaje, kadar novo-t o zahodnih državah. Sploh se v Moskvi trudijo, da bi prikazali svojo »mirovno ofenzivo« kot zadevo dejanj, a ne kot nropagandni manever.
Po splošni ocenitvi je sedaj najlepša priložnost, da razen korejskega rešijo tudi še ostala pereča vprašanja, ki ločijo zahodni m vzhodni svet. Najvažne’ša bi bila naslednja: sprejem LR Kitajske v OZN in rešitev vseh •prašanj daljnega Vzhoda, rešitev nemškega vprašanja in mirovne pogodbe z Avstrijo, raz-iritev vsestranskega sodelovanja med Vzhodom in Zahodom itd. Res ie, da stvari ne moreia potekati s tako hitrostjo, kakor si želimo. Zato je potrebna primerna potrpežljivost.
Slovo tov.Edvarda Kardelje
Tovariši Tito, Edvard Kardelj, Milovan Djilas, Aleksander Ranico vič, D juro Pucar-Stari, Lazar Koiiševski in Miha Marinko nosijo krsto s posmrtnimi ostan ki velikega pokojnika
Važni dogodki v svetu
Novice in
m iz na
V »J? P	•
sin kra\
ev
V Celulozi le zasedal
nov delavski svet
Brežice
IDobova
Iz obrtniških vrst. Ljudski odbor mestne občine je potrdil krajevno potrebo nove pečarske obrti Vinku Stanglju in klobasičarske obrti Ferdu Kočarju.
Ustno javno razglašanje je zopet uvedla občina ob sedmih zjutraj vsako nedeljo pred poslopjem sedeža Ljudskega odbora mestne občine.
Žalne seje in sestanke v spomin našega velikega vodilnega borca za boljšo bodočnost delovnih ljudi tov. Borisa Kidriča so imele v letu preteklega ponedeljka vse tukajšnje sindikalne podružnice.
Nove uradne ure na mestni občini so ob ponedeljkih, četrtkih in sobotah od sedme do dvanajste ure.
Paša živine po travnatih predelih projektiranih ulic in cest zlasti na Hrastincu je v bodoče prepovedana. Tako je sklenil občinski ljudski odbor na pritožbe nekaterih lastnikov stavbenih parcel, ki so bili oškodovani zaradi nepazljivosti čuvarjev živine.
Krajevna potreba je priznana snujoči se Mesarski zadrugi, kakor tudi urarski obrti N. Hojnika.
Za dokončno ureditev parka
bo sestavil gospodarski svet mestne občine posebno komisijo, ki bo morala predvsem poiskati potrebna gmotna sredstva. Gospodarske in zadružne organizacije so naprošene za gmotno pornič v svrho nabave materiala. Pri enostavnejših delih pa bi bilo dobro seči tudi po prostovoljni delovni sili.
Kioske enotne oblike po načrtu si bodo morali v bodoče omisliti vsi, ki želijo dobiti dovoljenje mestne občine za maloprodajo na javnih mestih. Za enkrat gre za reflektante iz vrst slaščičarjev.
Pereče vprašanje kanalizacije Hrastinca kaže, da bo sedaj rešeno. Občina je sklenila napraviti s Kmetijsko zadrugo aranžman, po katerem bo KZ poskrbela za potrebna sredstva, ki jih bo občina vrnila v desetih letih.
Brežiško mlekarno sprašujejo številne gospodinje, zlasti matere z dojenčki, kaj naj to pomeni. da se že ob pričetku pomladi ponovno in ponovno skisa mleko,, ki ga prodaja mlekarna. Prihodnjič bodo v takem primeru kupci upravičeno zahtevali vrnitev kupnine. Kaj bo šele ob poletni vročini?
Interesentom za brezplačne stavbene parcele, ki jih daje mestna občina Brežice, ne bodo postavljeni kaki posebni pogoji, če so prosilci domači obačni. Morebitni prosilci iz drugih občin pa bodo morali pristati na to, da bodo zgradili vsaj dvostanovanjsko hišo in v izvest-nem določenem roku.
Običajni požarni ogledi se vršijo te dni po hišah. Stranke naj v lastnem interesu dajo poslujočim odposlancem vsa potrebna pojasnila.
V globoki žalosti so se zbrali v ponedeljek zvečer v veliki dvorani JLA Brežičani iz vseh civilnih in vojaških krogov ter poslušali komemorativni govor sodnika Staneta Švajgerja v spomin nepozabnega preobliko-valca naše družbe tov. Borisa Kidriča.
V nedeljo je zasedal delavski svet Pletilnice in izvolil nov upravni odbor. Pletilnica ima 44 uslužbencev, 14 pletilnih in pet šivalnih strojev. V letu 1952 je imela 760.000 dinarjev dobička. Zaradi zmanjšanja obrata in 100-odstotne zaposlitve vseh uslužbencev, zaradi česar pa produkcija ne bo trpela. Na nadaljnjem sestavku so sklepali o odpustitvi delovne sile in ker se niso mogli sporazumeti, so s tajnim glasovanjem rešili, da se odpuste Frasova in Novoseliče-va, obema osebnima upokojenkama Parazajdovi in Savnikovi pa, če jima bo pokojnina ukinjena se prepusti prvenstvena pravica za ponovni sprejem v službo. Novi upravnik Anton Zorčič je poudaril, da se ne bo priznalo nadur, ampak naj se v primeru potrebe nadurnega dela pokliče nazaj na delo sedaj odvišna odpuščena delovna sila. Želimo, da bi podjetje uspevalo in da nadaljnja redukcija ne bi bila potrebna.	D. V.
Artiče
Minulo je podrugo stoletje, odkar je bila v ljubljanskem gledolišču uprizorjena prva slovenska komedija in slovensko gledališko delo sploh — Linhartova Zupanova Micka. Z njo je Linhard položil slovenski Taliji trden temelj, na katerega gledališki umetniki in dramatiki zidajo slovensko gledališko umetnost Linhart je prvi dokazal, da je slovenski jezik zmožen realistično prikazati dogotke iz resničnega življenja.
V Županovi Micki dobi kmet moč v svoje roke to je moč jezika, s katero se odslej z vso upornosjo bori proti gospodi, ki ji brez strahu pljuni v obraz. Gospod, ki je dotlej živela na
račun kmetovih žuljev je tu neenkrat osramočena in premagana — in kar je najvažneje premagana od preprostega človeka. Tako si literamo-zgodo-v inskemu momentu pridržuje še močna družbeno napredna nota, ki daje delu še trajnejšo vrednost.
V marcu so dali maturinti nižje gimnazije iz Artič kar dvakrat to pomembno Linharo-vo delo. Ni slučaj, da so se dijaki lotili prav tega dela! Novo dograjeno dvorano v Zadružnem domu je bilo treba odpreti na slovesen način, kar so dijaki z omenjeno komedijo tudi storili. Učiteljski zbor, ki je imel na skrbi režijo in izvedbo sploh se je potrudil, da je dal stvar kolikor mogoče v Linhartovem stilu. Mladi igralci so se torej morali priučiti jezika in kretnje, da so vse to lahko vskladili z oblekami, lasuljami in drugimi podrobnostim! rokoko sloga. Tovarišica Ostrelič Marjanca je za to priliko naštudirala znamenito Massenetovo arijo Man on, ki jo je zapela pred dejanjem po režijskih osnutkih velike jugoslovanske Manon Zlate Gjungje-nac. Organizatorji pa so imeli poleg vsega še posebno srečo — sceno so lahko priredili s tipičnimi gorenjskimi rekviziti, ki jih je posodila Demač Marica, katera pri vsaki prireditvi ljubeznivo priskoči na pomoč. Ježih, ki nas je terjal mnogo truda in časa je bil Linhartov, ker imamo več izgledov zanj kot za knjižnega.
Tako smo začeli na novem odru, ki so ga med skušnjami za Zupanovo Micko še gradili. Kulturno — umetniško društvo pa je med letom pripravilo toliko celovečernih prireditev, da bo poslej vsako nedeljo imelo naše ljudstvo potrebno razvedrilo in umetniški užitek .
Petaci Anica
„Srcflnp uh v Bo3fai?ia“ in iboro-tanie prosvetnih delavcev v Brežicah
V soboto 11. aprila so se prosvetni delavci krškega okraja zbrali v dvorani doma JLA, kjer so po uspelem predavanju tov. prof. Luznerja iz Celja in po uspeli diskusiji prešli na vprašanje članka v SP »Srednji vek v Boštanju« Tov Tominc je izjavil, da je nujno, da sindikat prosvetnih delavcev zavzame 'odločno stališče proti tovrstnemu pisanju, zaupati pa mora v sodišče, ki bo brez dvoma nepristransko rešilo ta problem, ki ni samo zadeva Šoštanja in učiteljstva krškega okraja, temveč klofuta vsem prosvetnim delavcem Slovenije. Tov Mazaj in Papeževa Sta podala vsak svojo pismeno izjavo, ki jo bosta poslala uredništvu SP, tov Drnač pa je osvetlil neprimeren in netovariški izpad Juga proti Vučajnku, nakar je predsednik Tominc izjavil: »Vrgel nam je rokavico in mi smo jo pobrali!« Tov. upravitelj Mazaj je nad 180 prisotnim prebral še poročilo z množičnega sestanka v Boštanju 8. aprila, ki se ga je udeležilo nad 300 ljudi, tov. Bohinčeva, predsednica Sveta za kulturo in prosveto pa je pojasnila, da je Svet na svoji seji 10. aprila sklenil, da postavi vse prosvetne funkcionarje, to je inšpektorje tov. Košoroka, Župevca, Dolinarja ter Mazaja in Vučajnka pred
disciplinsko sodišče razen Papeževe, ki je itak v sodnem postopku. Pojasnila pa je tudi težek položaj učitelja — učitelj vzgaja v šoli po socialističnih principih, starši doma pa —? In kako težko je za otroka, ki sprejema dvojno (nasprotujoči si vzgoji) — in če bi ta način vzgoje podrobneje pregledali, bi učiteljstvo dobilo mnogo prepotrebnega materiala za svoje delo v šoli in izven nje. Tov. Gajšek je mnogo razpravljal o novinarski morali, o odgovornosti »pisunov« in njih skrivanje za »imuniteto«, nakar je tov. Humar, sekretar LP pojasnil, da tudi za dopisnike in odgovorne urednike velja zakon o tisku, prav tako pa tudi posledice, ki slede eventualnemu neresničnemu poročanju. Zadevo »Srednjega veka v Boštanju« naj reši sodišče, po končani tožbi, ki naj izpade tako ali drugače, pa naj sindikat zavzame svoje stališče. Tov. Jerin iz Bistrice ob Sotli pa je izjavil, da naj se zadeva rešuje takoj, saj je zapisnik množičnega sestanka v Boštanju tu in misli, da je nepotrebno vprašanje, ali naj V ljudske množice verujemo ali ne.
O končni sodbi sodišče, kakor tudi o razsodbi disciplinskega sodišča sveta za kulturo in prosveto, pa bomo še poročali.
8. t. m. je imel novoizvoljeni delavski svet v tovarni Celuloza na Vidmu prvo zasedanje, h kateremu so bili povabljeni tudi člani prejšnjega delavskega sveta. V nagovoru je starostni predsednik tovariš Rihter prikazal pomen delavskega samoupravljanja ter vlogo DS na splošno.
Za predsednika je bil izvoljen tovariš Darko Mižigoj, delavec inštalater, ki je s svojim delom in vsestranskim udejstvovanjem v tovarni in izven nje dokazal, da je vreden tako visokega zaupanja. Za predsednika UO pa je bU izvoljen tovariš Marjan Štajner, kar je zbudilo splošno odobravanje celotnega DS.
Iz izčrpnega gospodarskega in finančnega poročila za leto 1952 je bilo razvidno, da so dobro gospodarili, kjub temu, da so morali pozimi za tri tedne ustaviti obrat zaradi pomanjkanja lesa. Družbi so v obliki akumulacije prispevali kar čeden znesek, precej pa so darovali za razna komunalna dela in elektrifikacijo, pa tudi presežek plač jim je uspelo nekajkrat razdeliti. Ko je analiziral izvršitev gradbenih del po posameznih objektih nove tovarne rotacijskega papirja, je opozoril na zelo obsežna dela, ki so predvidena za letošnje leto ter na veliko dolžnost novega DS in UO, da skrbita za uresničenje tega načrta.
Med razpravo so se navzoči zanimali za razna vprašanja v
zvezi s proizvodnjo, predvsem pa so bili radovedni, kako bo z nabavo lesa osnovne surovi-
ne. Tov. direktor je pojasnil, da bo letos sečnja v Sloveniji precej omejena, da pa ima tovarna od podjetja »Gorjana« zagotovljeno potrebno količino, vendar v glavnem slabše vrste lesa iz Bosne. Ker naši LIP kvaliteten les izvažajo, je malo izgledov za les in se bo treba precej omejiti na proizvodnjo celuloze slabše vrste. Ker delavcem ni šlo v glavo, čemu ne bi z lesom krili najprej domačih potreb in ga šele nato izvažali, jim je to razložil zastopnik okraja, ki je tudi prisostvoval zasedanju. Pojasnil je, da gre kvaliteten celulozni les predvsem v zavezniško Turčijo v zamener za razne prehrambene artikle.
Kčr sl je delovni kolektiv zadal veliko nalogo — zgraditev modernega plavalnega bazena, v katerega bo vložil vsa sredstva iz sklada za prosto razpolaganje, je še stari DS sklenil, da ne bo ugodil več nobeni želji, ki se nanaša na pomoč. Z. T.
Pomemben Kn turnl degsdeh v brskem
Vražje dekle, zgodovinska drama v 4. dejanjih in 3. slikah.
Ze lani je dramatiziral Srečko Staut iz Videm-Krškega zgodovinsko povest like Vaštetove Vražje dekle. S tem je nameraval počastiti VI. kongres ZKJ. Avtor drame je zelo spretno zajel v štirih dejanjih in treh slikah številna prizorišča v povesti in na dramatičen način prikazal usodo Vražjega dekleta.
Pri tem delu mu je nudila pisateljica povesti vso pomoč. V njej opisuje usodo Marije Trostove, dozdevne hčerke Valvazorjevega bakrorezca Andreja Trošta. Slavni zgodovinar baron Janez Vajkart Valvazor je živel namreč poslednja leta svojega življenja v Krškem, kjer je tudi dne 19. septembra 1693. leta umrl.
V to dobo spada tudi povest. Pisateljica nam je na zelo zanimiv način prikazala tedanjo dobo, dobo polno mračnjaštva, ko je imela vso oblast nad življenjem in smrtjo ljudstva maloštevilna fevdalna gospoda in pokvarjena katoliška duhovščina. Pri tem se je posluževala strašne inkvizicije in grmad, na katerih so sežigali vse one, ki so Si drznili misliti z lastno glavo.
Marija Trostova, tudi Vražje dekle imenovana zaradi svoje mladostne živahnosti in nedolžne razposajenosti, je podedovala to svojo živahnost po njenem pravem očetu Pavlu Ritter Vi-tezoviču, ki je bil Valvazorjev prijatelj ter po rodu iz Senja. Mati mu je bila iz rodu senj-skih gusarjev, oče pa je bil alzaški plemič. Tudi po njenih žilah se je pretakala tedaj nemirna in divja vlaška kri pomeša-
na s krvjo Alzačanov, Ze v nežni otroški dobi je izgubila mater. Trošt, le po imenu Marijin oče, ni imel časa za njeno vzgojo in tako je rasla Marija na Valvazorjevem gradu Bogen-šperk prepuščena sama sebi.
Valvazorju je bilo živahno in razposajeno dekletce všeč. Pozneje, ko je malo dorasla, ji je pričel posredovati svoje obširno znanje: učil jo je tujih jezikov, jo uvajal v laboratorijsko delo ter jo pozneje uporabljal kot pomočnico pri svojih znanstvenih poizkusih. Pomagala mu je tudi urejevati njegovo obširno knjižnico. Pri tem delu si je svoje znanje močno izpopolnila, postala je Valvazorjeva desna roka — njegov famulus.
Ni čuda, da se je že zgodaj duševno visoko razvila in kaj kmalu spregledala obupne razmere v katerih je živelo ubogo ljudstvo, kar je rodilo v njej odpor proti onim, ki so držali to ljudstvo v sužnosti in mračnjaštvu. Če se je le mogla, se je ogibala njihove družbe in se raje zatekla k ubogim toda poštenim oglarjem, ki so bili prav-tako polni mržnje in sovraštva do svojih tlačiteljev. Le v njihovi družbi se je počutila srečno in zadovoljno, čutila je z njimi. Onim »boljšim« pa je marsikatero zaigrala, kar jo je spravilo končno v ječo in skoro na grmado.
V ječo jo je spravil pater Jurij, kapucin krškega samostana, tipičen predstavnik hinavščine in zlobe one pokvarjene duhovščine, ki je vsled svojega nečloveškega ravnanja z ljudstvom in s svojim razvratnim življenjem sprožila težke verske boje — reformacijo. Med tedanjo duhovščino pa so bili tudi poštenjaki in značajni možje, ki so
videli trpljenje ljudstva, trpeli z njim in mu skušali pomagati. Ni jih bilo mnogo. Vendar vidimo v povesti primer takega poštenega duhovnika v osebi patra Avguština, gvardijana kapucinskega samostana v Krškem. Ta mož se je zaman boril proti mračnjaštvu ter zlobi in pokvarjenosti svojih duhovnikov sobratov. Bil je poln razumevanja za človeške slabosti in strasti. Čutil je z ubogo brezpravno rajo, kar je posebno lepo povedal Mariji, ko jo je obiskal v ječi: »Nisem prišel, da vas tolažim. Prišel sem, da vi potolažite mene. Zgodaj, prezgodaj ste duševno dozoreli. Vaš duh se vzpenja visoko. Vzpenja se nad vse, ki ste jih poznali. Po duhu se vam zdimo vsi otročji, nerazviti. Vem, za stoletja ste pred nami. Premnogokrat sem to občutil. Ze rajni Valvazor je rasel v prihodnji rod, vi pa — ne vem, kdaj vas doseže človeštvo, mater spiritualist!«
Povest je nekak odlomek zgodovine našega mesta. V njej nastopata dve sili: Sila, ki je rodila škofa Tomaža Hrena in številne njemu vredne naslednike vse do predstavnikov današnje vatikanske politike, in sila, ki nam je dala Primoža Trubarja, očeta slovenske knjige, Jurija Dalmatina, krškega rojaka, pozneje pa Marka Pohlina, Vodnika, Slomška, Einspielerja. Finžgarja, Meška in podobne.
Sele s slovensko knjigo so bili ustvarjeni pogoji, da se je zmogel naš narod duhovno pripraviti na veličastno borbo proti fašizmu pod slavnim vodstvom ZKJ in v katerih vrstah srečamo zopet ljudske duhovnike Lampreta in dr. Mikuža.
Le duhovno zrel narod je imel tudi moč, da se je po končani vojni ves posvetil graditvi socializma, tedaj lepšega in srečnejšega življenja in da se je odločno uprl namenu SZ, da bi postali njeni sužnji.
Krstne prestave, ki bo v soboto, 18. t. m. se bo udeležila tudi avtorica povesti. K. P.
OBVESTILO
Obveščamo vse zadruge oziroma delegate, da se bo vršil v petek, dne 24. aprila 1953 ob 8. uri občni zbor Okr. Zadružne zveze v kinodvorani v Krškem. *
Zahvala
Moj sin Alojz Mlakar, učenec osnovne šole na Studencu, se je pri igri ponesrečil na desnem očesu. Po končanem zdravljenju mi je poslovalnica DOZ v Krškem izplačala pripadajočo invalidnino 20.000 din, za kar se ji tem potom toplo zahvaljujem.
Neža Mlakar, Studenec 5.
★
MALI OGLASI
Dne 8 ali 9. aprila je bilo pozabljeno pred Narodno banko v Krškem moško kolo znamke Unior. Poštenega najditelja naprošam, da ga proti nagradi vrne na naslov: Novak, mehanik, Videm.
Iščem stanovanje v Krškem, Vidmu, Leskovcu ali bližnji okolici, po možnosti s kuhinjo in sobo. Za protiuslugo bi žena pomagala v gospodinjstvu ali na polju. Naslov v uredništvu.
PRODAM radio »Philips«, baterijski 4+1. Vprašati Cesta krških žrtev 53, 'pri Francu Račič.
Ob. dnevu praznika
Spored
V	nedeljo, dne 19. aprila 1953 dopoldne bo množični pohod v Zagradec, kjer je bil prvi partizanski logor.
V	torek, 21. aprila ob 8. uri bo slavnostna akademija, kjer bo govoril major Lenič Lojze. Nato bo nastop pionirskega pevskega zbora, pionirske baletne skupine, recitacijskega krožka, moškega pevskega zbora, nakar bo sledilo 1. dejanje iz »Volkodlakov«.
Po akademiji skupni pohod na Malkovec, kjer bo predvojaška vzgoja izvršila napad, nato pa bo pogostitev partizanskih mater in vdov.
Sledilo bo ljudsko rajanje.
★
21. aprila bomo prebivalci občine Tržišče proslavili 11. obletnico prvega masovnega odhoda tamkajšnjih fantov v partizane.. Lahko pa tudi rečemo, da je ta datum vezan na splošno ljudsko vstajo v tem »obmejnem« delu Dolenjske. Z ozirom, da je NOB tedaj vzela velik zamah in pričela z oboroženimi in revolucionarnimi akcijami, smatram za potrebno, da ob 11. obletnici in prvem občinskem prazniku nekaj več spregovorim o NOB v tem predelu Slovenske zemlje.
občinskega v Tiziicu
Nepravilno bi bilo, če bi govorili, da se je z 21. aprilom leta 1942 šele začela NOB v naši občini, kajti NOB se je že precej razširil v zadnjih štirih mesecih leta 1941. Prva vest, da KP organizira in dela na pripravah za oborožen upor proti okupatorju tudi na teritoriju naše občine je prispela v mesecu avgustu leta 1941. Kmalu nato so kurirji iz Ljubljane preko Mokronoga začeli prinašati Slovenskega poročevalca in razno drugo literaturo, ter jo razpošiljati preko bivše italijansko-nemške meje v zasavske predele in naprej na Štajersko. Tako se je ravno na teritoriju naše občine vzpostavila ena izmed zvez preko bivše italijansko-nemške meje s Štajersko. V tem času imamo že tudi prve sestanke, katerih organizator je bil Nace Majcen iz Mokronoga še z drugimi tovariši. Ti prvi sestanki so se vršili na Malkovcu in Tržišču. Z ozirom na ilegalnost dela NOB v tem času širše množice še niso bile toliko seznanjene z osvobodilno borbo. Z napadom Nemcev na izdana partizana Milana in Janka Majcena v Janžu dne 28. oktobra 1941 se je vest o pratiza-nih začela hitro širiti in se je prav zaradi izredne hrabrosti
padlih dveh o tem mnogo govorilo Borba jebila namreč zelo ostra in je trajala 19 ur v hiši, kjer so ju obkolili. Janko je kmalu padel, nakar Je Milan sam nadaljeval borbo z Nemci z vračanjem bomb, ki so jih Nemci metali v hišo, ker mu je zmanjkalo municije. Po 19-urni borbi, ko so Nemci sklenili, da pripeljejo top za uničenje »trdnjave«, je moral tudi naš nepozabni heroj Milan častno umreti. V tej bitki sta pokojna Majcena ubila 14 Nemcev, okrog 20 pa jih je bilo ranjenih. Tedaj so Nemci prvič v tem okolišu uvideli, kako trda je partizanska pest, kar so tudi sami priznali in Milana Majcena pokopali z vsemi ceremonijami vojaškega pogreba. Štiri dni za tem je mokronoška in novomeška skupina partizanov napadla Bučko, obmejno postojanko nemških graničarjev in SS-ovcev.
V zimskih mesecih od 1941 na 1942 je NOB v naši občini delala na pripravah splošne ljudske vstaje, katera se je predvidela za prve mesece leta 1942. Prvenstvena naloga terenskih organizacij je V tem času bila zbiranje orožja in sploh trofeja bivše jugoslovanske vojske, politično delo z masami in organiziranje narodno osvobodilnih odborov. To nalogo so terenski odbori pod vodstvom KP dobro izvršili. Zbralo se je nekaj orožja, kakor tudi drugega vojaškega materiala in municije, utrdile
in številčno povečale so se terenske organizacije in politično pripravilo ljudi na težke predstoječe naloge. Z ozirom na aktivnost NOB so Italijani začeli s represalijami, ki so bile v začetku milejše, kot policijska ura, legitimiranje in kontrola prebivalstva. Kmalu pa so sledile prve aretacije in tako so Italijani 27. marca 1942 aretirali 7 oseb iz Tržišča in Malkovca. Takoj po tej aretaciji je 5 fantov iz Tržišča in Malkovca odšlo v partizane.
Z ozirom na neumorno delo KP na pripravah za pomladanske dogodke, je večina ljudstva v tem kraju vedela, kaj so partizani in kaj hočejo, kljub temu, da jih mnogi še niso videli. Malkovec, ki tedaj ni bil zaseden po Italijanih, je nastal žarišče NOB v naši občni Ustanovljen je bil precej močan NOO in formirane vaške straže Iz Malkovca se je tudi vzdrževala z rudnikom v Krmelju preko Malkovčanov, ki so biti tam zaposleni. Vse priprave za odhod v partizane « r,hile v glavnem izvršene, čakali smo le poziv, kdaj in kam gremo. In res, dne 19. aprila (v nedeljo) je bil zakazan sestanek v gozdu pod Malkov-cem. V popoldanskih urah se je zbralo precej ljudi iz Malkovca, Pavle vasi in okolice. Kmalu so prišli partizani, katere je vodil tov Potočar Sta-ne-Lazar (sedaj generalni major JLA) Tov Lazar je imel trovor in med ostalim povedal, da je napočil čas, da se poslovi-
mo od svojih domov in krampe j za ni rade volj e odgovarjali na zamenjamo s puškami. Druga j naša vprašanja. Razporejeni skupina partizanov, katero je 1 smo bili v vode in prejeli prva vodil tov Majcen Nace-Taras, ! navodila partizanskega življe-pa je krenila z istimi naloga- j nja in discipline. Vsak si je iz-mi na Lepo gorico, Skurševc, ; bral tudi ilegalno ime, pod ka-Sv. Vrh in dalje proti Mokro- j terim smo se od tedaj dalje nogu. Odhod v partizane je ’ poznali. Ta dan se je tudi vršil bil določen za torek 21. aprila, i SKOJ-evski sestanek in sva bi-Tovariša Lazar in Taras sta 1 Ja dva od novodošlitt sprejeta v nam ob tej priliki svetovala, ; ?KOJ. Nato smo nekaj_dn, veda pojačamo že obstoječe stra- i	m spoznavah orožje m se
že in podvzamemo vse mere	osnovnih eksercirmh vaj
opreznosti za slučaj Italijan- Med tem časom smo tudi na skega izpada. Obenem sta nam svečan način položili prisego. V povedala, kaj naj vzamemo s zadnjih dneh meseca aprila in
seboj in da skušamo dobiti čimveč orožja in opreme. V zvezi z navodilom tovarišev smo še isti večer postavili močnejše straže, zbrali orožje in prenočili na dogovorjeni zidanici. Naslednji dan smo pripravili vse potrebne stvari, ki smo jih nameravali vzeti s seboj in imeli stalne oborožene patrole. V torek 21. aprila, ko je padel nad Malkovcem mrak, smo se zbrali pri Majcenovi hiši na Malkovcu, kot je bilo dogovorjeno. Nato je nas^ 14, skoraj vsi smo bili oboroženi, krenilo proti Otavniku, kjer nas je čakal partizan in nas peljal v logor Zagradec. Ko sme prišli tja, so nas z veseljem sprejeli stari partizani in. nam tovariško stisnili roko. Ravno tedaj je začelo deževati in so nas tovariši razdelili in sprejeli v svoje šotore. Pogovori v šotorih so se slišali pozno v noč. Naslednji dan smo si prvo ogledali naš bodoči dom in so nam stari parti-
prvih dneh meseca maja smo imeli več akcij nabiranja orožja in municije ter šli s starejšimi partizani po vaseh. Pred prvim majem 1942 je Gašperjev vod dobil nalogo, da napravi rekvizicijo v graščini Kelvevž in, če bo potrebno se spopade z gestapovci, ki so prišli do graj-ščaka zaradi zavarovanja selitve vse premičnine v Nemčijo Akcijo smo uspešno izvršili. Kljub temu, da smo gestapovce izzivali, zažgali njihova dva avtomobila, niso reagirali in niso na nas izstrelili niti enega strela. To je bla prva akcija tnalkov-ških partizanov,
Italijani so kmalu zvedeli za naš odhod v partizane, vendar pa niso imeli toliko poguma, da bi prišli na Malkovec »sprova-jat svoje vzgojne metode nad svojci«. No, mi jih nismo pustili mimo spati in smo v noči 19. maja napadli v sami postojanki dva karabinerja in pri
(Nadaljevanje na 4, strani)
Pionirji
no m pišejo
Tudi pionirji videmske šole se redno zbiramo na sestankih. Štab odreda skrbi, da so sestanki čimbolj privlačni za vsC pionirje. Skupno razpravljamo o izboljšanju učnih uspehov, o vedenju in snagi vseh pionirjev.
V vsakem razredu pregleduje higieničar pionirje. Ciste pohvali, umazane graja. Učni krožki pripomorejo slabšim učencem, da izboljšajo svoje znanje. Ob vsakem državnem prazniku priskočimo na pomoč ljudski prosveti s kratkim programom. Prvi spomladanski dan smo proslavili na Libni. Mamice so nam pripravile izdatno malico. Na vrhu Libne smo se igrali, peli, lovili in si pripovedovali povesti Tovarišica Verica nam je igrala harmoniko. 9. aprila smo gostovali v Brežicah z igrico »Rdeča kapica«. Upamo, da so bili brežiški pionirji z nami zadovoljni. Ne bo dolgo, pa bomo zopet razveselili naše starše z novo igrico.
V tem šolskem letu smo prostovoljno zbrali denar in kupili album za znamke. Vsi pionirji jih pridno zbirajo, kar nam dokaže že lepa zbirka. Do rojstnega dne maršala Tita bomo zbrali album njegovih slik. Po-
slušali bomo tri predavanja o borbi naših narodov za osvoboditev domovine. *
Obljubljamo vsem pionirjem, da bomo pridni in želimo, da se tudi drugi kaj oglasijo.
Štab odreda
*
niadina « Sevnici na deln
Mnogokrat smo slišali upravičeno kritiko o naši mladini, da je ni videti nikjer, ne v telovadnici, ne na odru, še manj pa v kakem pevskem zboru. Letos je pa mladina pod vodstvom sekretarja občinskega komiteja LMS v Sevnici s to prakso prenehala in začela delati tudi na kulturnoprosvetnem polju. — V oktobru mesecu se je ustanovil mešani pevski zbor delavsko kulturnega društva »Svobode« v Sevnici, ki je začel z rednimi pevskimi vajami. V zbor je vključeno 45 mladih ljudi, in to iz vseh vrst. V njem so delavci in delavke iz kopitarne, Jugota-nina, mizarske zadruge, obrtniška mladina, uslužbenci iz tr-
govinske mreže In prosvetni delavci. Trdo delo, ki se je pričelo že v jeseni in je trajalo preko vse zime, je rodilo tudi zadovoljiv sad. Zbor, ki ga vodi šolski upravitelj Ludvik Ahačič, se nam je predstavil s celovečernim koncertnim programom v nedeljo, dne 29. marca 1953, ob 20. uri v telovadnem domu društva Partizan. Izvajal je 14 pesmi mešanega pevskega zbora slovenskih skladateljev, šest pesmi je zapel moški kvintet, za zaključek pa je sledil venček narodnih pesmi (20 po številu) s spremljavo klavirja. (Kakšen uspeh je zbor dosegel, podpisani ne morem navajati, ker sem ga vodil sam — to prepuščam komu drugemu!). Dvorana je bila nabito polna in občinstvo je dalo naši mladini vse priznanje za njen vložen trud na kultumo-prosvetnem polju.
Iz zgoraj navedenih vrstic lahko zaključimo, da je naša mladina voljna delati tudi v kulturnem javnem življenju, le zainteresirati jo je treba in pa pravilno usmerjati. Le po tej poti naprej!	A. L.
Koncert pevskega zbora „Viktor Parma“
Dne 27. III. 1953 se je krškemu občinstvu predstavil na novo organizirani pevski zbor »Viktor Parma« s celovečernim obširnim programom narodnih in umetnih pesmi. Vseh točk je bilo 27,
Najbolj zveneč, harmonično enoten in barvit je bil ženski zbor, ki je svojih šest pesmi odpel z resnično občuteno žensko čustvenostjo, intonačno čisto, skoro brezhibno. Posebno dobro so bile interpretirane: Pohojena travca, Kako bom
ljubila in Uspavanka. Na splošno razpolaga ženski zbor z zelo sočnimi in čistimi soprani, mehkimi in lepo barvanimi alti; M so tudi velika opora mešanemu zboru.
Moški glasovi mešanega zbora se niso tako prilegali ženskim glasovom, in zato ni bilo tolikega zlitja in hemogenosti v predvajanju, kot smo to čutili pri ženskem zboru. Vendar pa je ženski del mešanega zbora mnogo pripomogel, da je tudi mešani zbor odpel svoj program z
z obrati:
v
Živinorejski odsek Sadjarsko-vinogradniški odsek Strojni odsek Kreditni odsek Trgovski odsek
Odkupni odsek - odkupna klet vina
Mesnica
Gostilna
Čestita
svojim članom in delovnim ljudem k prazniku dela 1. maji
(Nadaljevanje s 3. strani) tem enega ubili, drugega pa ranili. Tako so partizani-domači-ni zaplenili okupatorju prvi dve puški in eno pištolo. Ko so Lahi slišali partizansko »zbrojevko«, so se v strahu potuhnili v poslopjih, kjer so bili razmeščeni in se do dne niso pokazali. Šele proti jutru, ko so prišli na pomoč iz Krmelja in Mokronoga, so vas obkolili in iskali partizane, ki so tedaj že v logoru ogledovali svoj plen in se pogovarjali o uspeli akciji. Ob italijanski obkolitvi vasi Tržišče so skušale nekateri moški pobegniti, tako je poskušal Duško Renko, sin čevljarja, a je bil na begu ranjen in prijet od fašistov, ki so ga pripeljali pred cerkev in tam ustrelili. Tako je mladi Duško postal ena izmed prvih žrtev fašizma v tem kraju.
S tem drznim napadom v samem fašističnem gnezdu smo zadali Lahom toliko strahu, da so izpraznili postojanko v sami vasi Tržišče in se utrdili na Železniki postaji. Mi smo nato zasedli Tržišče in od tu oblegali postajna poslopja, kjer so se Italijani mrzlično utrjevali. S pomočjo Lahov iz Krmelja so večkrat skušali prodreti v Tržišče, kar pa so jim preprečile partizanske zasede na pokopališču in iznad Tržišča v gozdu. Uspelo jim je šele tedaj, ko so poklicali Nemce na pomoč, ki so udarili naši zasedi v desni bok zaradi česar smo se morali umakniti. Izgub in ranjenih nismo imeli. Naslednji dan smo ponovno zasedli iste položaje in se ni smel Italijan pokazati iz utrjenih stavb, kajti partizan-
ski ostrostrelci so vedno prežali nanje. Tako smo kakih 14 dni oblegali preplašene Italijane in je pri tem bilo nekaj ranjenih in mrtvih fašistov. Te akcije pa niso vršili samo partizani iz Zagraškega logorja, kajti vsi sposobni moški z odborniki NOO na čelu so sodelovali v teh akcijah, ali v zasedi, patroli ali straži. Resda so bili nekateri oboroženi samo a lovskimi puškami in avstrijskimi gazarjl z nekaj komadi municije, vendar zaradi tega niso zgubili poguma. Pravtako je mladina, posebno malkovška prav v naše zasede prinašala hrano partizanom, kljub žvižganju fašističnih krogel. Terenski delavci oziroma odborniki z ogromno večino ljudstva so zasekali in prekopali vso cesto na Maikovec in s tem onemogočili prodiranje fašistov na Maikovec in ostale osvobojene kraje z motoriziranimi vozili. Prav tako so napravili tudi proti Mokronogu. Odbomki so podvzemali tudi večje sabotažne akcije kot je miniranje železniškega mostu čez Mimo, kljub temu, da je bil v bližini italijanski bunker z mitraljezom in reflektorjem.
S temi akcijami se je NOB zelo hitro širila. Na Malkovcu bilo pravo partizansko zaledje. NOO na Malkovcu (civilna oblast, kot so jo ljudje imenovali) je postal v pravem smislu ljudska oblast, ki je imela mnogo dela. Široke naloge in kompetence. Vsakdo, ki je hotel iti v kraj zaseden po Italijanih, je moral imeti za to dovoljenje, prav tako se vsakega ni puščalo na Maikovec zaradi eventu-
alnih izdajstev. NOO je tudi vr- j šil zaplembo imovine narodnih' izdajalcev kot je bil na primer Mauser. NOO je imel tudi nalogo, da z razpoložljivimi sredstvi čuva osvobojeno ozemlje in s tem, da organizira obveščevalno službo in ob eventualnih nameravanih italijanskih izpadih takoj obvesti partizanske edinice. Vzporedno s temi uspehi NOB se je tudi hitro večala partizanska vojska in je številčno stanje partizanov diktiralo organizacijske spremembe naše enote, ter se je formiralo več čet v okviru Krškega odreda in so posamezne čete bile poslane na druge sektorje Dolenjske. III. četa je bila poslana na Trško goro, kjer je imela zelo uspele akcije. Tako smo se tudi Malkovčani m Tržiščani poslovili in šli tja, kamor nas je klicala Partija.
Vse to, kar se je odigralava-lo na osvobojenem partizanskem ozemlju ni šlo v račun fašističnim buticam in že porajajočim se domačim izdajalcem. V laških štabih so začeli razmišljati, kako napraviti ofenzivo in uničiti center NOB v naši občini. Laski komandanti so sklenili, da to »strateško« akcijo izvršijo 2. avgusta. Zbrali so vse razpoložljive sile iz postojank Tržišče, Mokronoga, Trebnjega in celo iz Novega mesta. Fašistična drhal, preko 1000 po številu, z vso opreznostjo se je opogumila 2. avgusta v zgod-1 njih jutranjih urah vdreti na I Maikovec, kjer se je trenutno < nahajalo nekaj terencev in trije partizani. Ti trije partizani in j aktivisti so se nahajala v Pri- I
Taborenja so pred nami
Se dobra dva meseca in šole bodo za nekaj časa zamrle. Nastopil bo prelepi čas šolskih počitnic. Kdo se rad ne spominja nazaj na tista mlada leta, ko smo s hrepenenjem čakali na konec šolskega leta in se predali za nekaj časa brezskrbnemu življenju? Da, bilo je brezskrbno življenje za takratne pojme, a marsikateri reče danes: »Ah, ko bi bil lahko zdaj še enkrat šolar ali dijak. Imel bi drugačne počitnice, še mnogo lepše in zanimivejše!« Res je, danes se mladini nudijo vse možnosti zdravega izživljanja, bodisi v raznih krožkih, kjer preizkušajo svoja znanja, ali v telovadnicah, kjer preizkušajo svoje moči, ali pa na taborjenjih, kjer preizkušajo svoj značaj, vadijo se v samo-
leplm uspehom. Zelo občuteno so bile predvajane: Premrlova Zdravica, Adamičeve Vipavska, Kaj pa delajo ptički in Vsi so prihajali ter Lajovčeva Kisa,
Moški zbor je zapel: Oblaki so rdeči, Moj deklič, Po polju že ruožce cvete jo, Jadransko morje in Eno devo le bom ljubil. Pevcem moškega zbora KUD so prišli pomagat tudi nekateri člani Videmskega okteta, kar pa kvaliteti zbora ni mnogo pomagalo. Poznalo se je, da ti Člani niso sodelovali pri tolikih vajah, kar pa je nujno, če hoče zborovodja doseči enovitost v ritmu, dikciji, fraziranju in interpretaciji. V takem primeru tudi ne pride do izstopov posameznikov. Basi so nosili težo vsega zbora.
Solo Josipa Pavčiča »Pastirica«, ki jo je s spremljavo klavirja odpela tov. Rankova, je bil odpet občuteno, le ponekod s premalo jasno vokalizacijo.
Duet »Divja rožica« iz operete Mala Floramy, ki sta ga odpeli tov. Domnikova in Medvedova, je bil podan prisrčno in s toplino, tako da sta ga morali tovarišici ponavljati
Vse tri zbore je naštudiral in vodil tov. Jože Košorok, šolski nadzornik iz Krškega in s tem dokazal, da ni le spreten inter-pretet mladinskega zbora na gimnaziji, ampak da je moral uspešno in trdo delati preko vse zime, da je naštudiral tako obširen program. Treba je vedeti, da končno ni najvažnejše, da je dosegel tak ali tak uspeh — in uspeh je na vsak način lep. Važno je to, da je v Krškem, ki je sedež okraja in po glasbeni tradiciji znano mestece, istega dvignil iz mrtvila, s tem da je organiziral pevski zbor, ki je doslej nekaj let počival.
Tov. Košoroku je tako kot vodji zbora in kot prosvetnemu delavcu, ki se zaveda svojega poslanstva tudi izven svoje ozke šolske dejavnosti — gojiti med narodom našo lepo slovensko pesem — samo čestitati A. L.
stojnostl, iznajdljivosti in skromnosti.
Ze večkrat je bilo v našem Časopisju govora o taborništvu, o ciljih in namenih tega gibanja, ki ima svojo svetlo tradicijo v naših partizanih. Taborniška vzgojna metoda bazira na psiholoških temeljih, ker že zajame doraščajočo mladino, ko zapušča svet bajk in želi spoznati širni svet, hoče preizkušati svoje mlade moči. Vsa hotenja mladega človeka ta vzgojna metoda usmerja v zdrave oblike, ki izključujejo vsako bolestnosti Hkrati pobija ozko malomeščanstvo, ki stremi le za lastnim ugodjem in udobjem. Taborniška organizacija vodi zato mladino v prirodo, kjer se z njo bliže seznani in zbliža. Nauči se živeti preprosto in skromno.
Tudi letos se pripravljajo taborjenja za našo mladino in sicer višinska taborjenja morda na Bohorju in nižinska taborjenja nekje ob Krki. Naši mladi sp za to že nestrpno pripravljajo. Krška taborniška enota prireja vodniški tečaj, tako, da bo vsebina dela v taboru dokaj pestra in zabavna. Bodoči vod-
niki, ki so izbrani med najboljšimi najboljši, bodo imeli lahko delo, kajti razpolagali bodo z zadostnim teoretičnim in praktičnim znanjem.
Marsikateri bo mislil, ki ga morda to gibanje zanima, da je taborništvo samo za doraščajočo mladino, toda naj bo pomirjen. Tudi odrasli, že zreli ljudje bodo našli tu marsikaj lepega. Taborniška organizacija z veseljem sprejme v svojo sredo slehernega, ki mu priroda nekaj pomeni. Zavrača pa malomeščanskega cinika in človeka z nezdravimi nazori, ki so škodljivi naši stvarnosti.
Z ozirom na letna taborjenja se je taborniška organizacija obrnila na rama podjetja in ustanove na področju mestne občine Videm-Krško s prošnjo, da z denarnimi sredstvi omogoči čim večjemu številu mladine taborjenje. Dijaki gimnazije Krško so od igre »Pepelka«, ki so jo enkrat igrali v ta namen, odstopili ves čisti izkupiček. Priredili bodo tudi literarni večer, kjer bodo tudi ves izkupiček odstopili za taborjenje. Med prvimi, ki se je odzvala naši prošnji, je mestna občina Videm-Krško, ki "je s tem pokazala svoje razumevanje.
Brežiška bolnica v 1.1952
Bolniški kolektiv brežiške bolnice se je tudi v letu 1932 trudil, da izvrši vse zadane mu naloge, da pomaga do zdravja onim, ki so se z zaupanjem podali v bolnico po pomoč. Koliko se mu je to posrečilo, naj pomaga presoditi kratek pregled opravljenega dela hkrati z težavami in problemi, ki pri tem delu nastopajo.
V letu 1952 je bilo sprejetih v zdravljenje 4225 oseb, ki so skupaj pribile v bolnici 52.764 oskrbnih dni, en bolnik torej povprečno 12 dni. Ker se pa na pljučnem oddelku zdravijo bolniki po več mesecev, vpliva to dejstvo na celotno statistiko. V splošnem so bivali bolniki na glavnih oddelkih, kirurškem in internem povprečno 9 dni, kar je zelo nizko število. Med bolniki naštejemo 661 porodnic, kar pomeni, da njih število in število porodov stalno narašča, ker skupnost prevzema za nje stroške zdravljenja in v porodnišnici brez sicer velikih neprijetnosti ter v polnem zaupanju prebijejo svoje težke ure. Kar je zanje namenjenih samo 12 postelj, obstoja trajno pomahj-kanje mesta in jih moramo nameščati med drugimi, operiranimi bolnicami. Najnujnejši in poglavitni problem bolnice je torej razširitev porodniško-gine-kološkega oddelka.
Od vseh zdravljenih bolnikov jih je umrlo 85, vstevši tudi novorojenčke, ki so vsled življenjske slabosti ali drugih prirojenih napak umrli med ali po
CebetarH »agar!
Kmetijska zadruga v Leskovcu
Vam nndi vse vrste čebelnih panjev, satnic in ostalo opremo po 6o do yo % znižani ceni
Priporočamo ae z a Vaša naročila !
Jatlovi vili na Malkovcu, o čemer so bili Italijani informirani, kar kaže to, da je bil »center njihovega strateškega udara« prav ta vila, kamor so bile obrnjene tudi vse cevi njihovega orožja. Kljub temu, da so svoje »jurišače« zadolžili da pod vsako ceno uničijo, kar je v vili, ni šlo tako gladko. Ko je par-tizan-domačin Franci Urigelj uvidel, da so obkoljeni, je vrgel med »jurišače« bombo, s čimer je povzročil paniko med njimi, dva Laha pa sta pustila svoje možgane na portugalski trti Prijatlovega vinograda. To paniko so partizani izkoristili in skozi streho poskakali v globino 6 metrov. V tem času so Lahi odprli ogenj iz svojih zašed v Pavli vasi in pri tem ranili Francija Urigelja, ki je pozneje ranam podlegel. Od prvih strelov in eksplozije bombe je bila alarmirana vsa okoiica. Prebivalci Iz Malkovca, Pavle vasi in okolice, ki so še uspeli, so zbežali s svojih domov in se poskrili po bližnjih gozdovih in njivah. Nato so črnosrajčniki začeli s svojo »strateško« akcijo. Pri vili, kjer sta bila ubita dva Italijana, so postrelili štiri talce, dva moška pa so ustreliti na begu. Za tem so izropali Maikovec in Pavlo vas, odgnali s seboj vso živino in požgali 44 poslopij. Kamor se niso upali so požgali poslopja z minome-talci, kot na primer na Lepi gorici. S tem so fašisti končali svojo operativno nalogo in se zmagoslavno vrnili v svoja gnezda.
S tem barbarskim pohodom so Italijani povzročili zelo težko
situacijo na Malkovcu in Pavli vasi. Nastalo je vprašanje, kako se bodo ti ljudje sploh preživeli kajti žito je bilo ravno v kozolcih, ki so jih požgali, odpeljali so vso živino in izropali vse, kar so le mogli odnesti ali odpeljati s seboj. Poleg tega pa mnogi niti niso imeli strehe, kamor bi lahko šli. Okupator je s tem pri njih dosegel obratno — nepomirljivo mržnjo do fašistov in željo po maščevanju. Malkovčani imajo še danes vidne materialne posledice, žrtev pa ne more nadomestiti nihče — grozot okupatorja sedanja generacija ne bo pozabila.
Nimam namena pisati o dogodkih in o delu NOB v naši občini v letih od 1942 do 1945, to je do končne zmage naše revolucije. Hotel sem vsaj delno prikazati prvo fazo razvoja NOB v občini Tržišče. Lahko rečem, da smo ponosni, da smo tudi mi doprinesli svoj delež k zmagi naše revolucije in da se bomo dosledno boriti za izgradnjo socializma v Titovi Jugoslaviji. Ni mogoče pozabiti naših žrtev, naših dragih, katerim ni bila dana možnost, da dočakajo to, za kar so sc borili za kar so dali svoja življenja — za svobodo. Samo Maikovec ima preko 40 žrtev fašističnega nasilja, ki so padli v partizanih, pomrli v internacijah ali pa bili ustrejleni kot talci Zato naj bi bil 21. april naš prvi občinski praznik, pravi partizanski praznik, obenem pa politična manifestacija vseh občanov.
L, L.
porodu. Procent umrljivosti, ki se giblje v splošnem okrog 3%, je znašal lani pri nas 2% in je torej razmeroma nizek. Velika večina bolnikov je šla domov zdrava in zadovoljna, le majhen odstotek neozdravljenih ali izboljšanih. Rakastih bolnikov je bilo 28, od katerih smo jih nekaj poslali na zdravljanje v spe-. cializirane zavode v Ljubljani ali Zagrebu. Ambulantno je bilo zdravljenih v letu 1952 6250 oseb, tako da je skupno iskalo v bolnici pomoči 10.495 bolnikov. Na kirurškem oddelku je bilo izvršenih 1968 operacij (za približno 300 več kot v 1. 1951) med njimi '147 operacij slepiča, 117 raznih operacij kil, operacij želodca 49, žolčnika 11, transfuzij krvi 30, splavov 205, raznih porodniških in ginekoloških operacij 140, prelomov kosti 382, ran 234, gnojnih vnetij 368 itd. V splošnem smo operirali najrazličnejše, tudi najtežje primere, razen onih, ki jih vsled značaja bolezni in posebnih okol-nosti pošiljamo na klinično zdravljenje. Vse to delo so opravili trije stalni zdravniki bolnice ob občasni pomoči dveh zdravnikov pripravnikov in ob marljivem in vestnem sodelovanju lekarnarja, dveh instru-mentark, 3 babic, 15 bolničarjev, 18 strežnic, kuhinjskega, pralniškega in ostalega pomožnega osebja. Za materialne potrebe bolnice ter pravilno gospodarjenje je oskrbelo administrativno osebje z tov. upraviteljem PožaPjem na čelu tako, da so znašali stroški okrog 500 dinarjev za oskrbni dan. kar je najnižji znesek v republiki.
Bolnica je razpolagala v letu 1952 z 206 posteljami od teh 70 na kirurško-porodniškem, 71 na internem, 35 na infekcijskem ter 30 na pljučnem oddelku. Povprečno je dnevni stalež bolnikov znašal 165, ker predvsem infekcijski oddelek ni bil vedno polno zaseden.
Bolniška ekonomija je vkljub suši pridelala skoraj vse potrebno zelenjavo za bolnike in uspešno gojila svinje, kar je znatno pripomoglo k znižanju stroškov prehrane.
Delo v bolnici, bivanje v njej znatno otežava pomanjkanje prostorov. Bolniške sobe so prenatrpane, ni primernih dnevnih prostorov za pokretne bolnike, razen na novem pljučnem oddelku, ki odgovarja modernim zahtevam zdravstvenega zavoda. Operacijski prostori so premajhni. nepravilno nameščeni na južni strani, spojeni s sterilizacijskimi prostori, kar povzroča posebno poleti visoko vročino v njih in s tem fizično muko za vso pri operacijah za-pjosleno osebje. Kuhinja je zastarela, brez modemih naprav, prav posebno pa je primitivna pralnica, ki pomeni za v njej zaposleno osebje prav poseben napor.
Dr. Bergles
Vladimir
KINO Brežice
Film »En dan življenja« nam je uspelo nabaviti samo za dan 27. aprila praznik OF. Ker veljajo vstopnice za predstave od 12. aprila za filmsko komedijo »Občinsko dete«, vršimo predprodajo vstopnic za film »En dan življenja« (27. aprila) od torka 21. aprila dalje v pisarni Kina Brežice vsako predpoldne.
21.,	22. in 23. aprila premiera italijanskega filma »Jutri je prepozno«.
24.,	25., 26, in 27. aprila ameriški barvni film »Knjiga o džungli«.
V nedeljo ob 10. uri matineja.