List 6.
Sadimo in snažimo sadno drevje pravilno!
Povsod, kodar sem hodil in kjer se sadjereja še vedno le po starem kopitu goji, opazoval sem sploh eno najglavnejših napak: pregosti nasad, iapa nepravilno snaženje odraslega sadnega drevja, katero se pa največkrat še celo popolnoma pogreša. O teh dveh splošnih napakah hočem danes par besedic spregovoriti. „V drenji ni dobro bivati", glasi se stara prislo-vica. Tudi tisti ni dober gospodar, ki si preveč poslov najame , kojim nima zadostnega opravila dati, pa tudi ne potrebnega in zadostnega živeža. Takemu gospodarju počasi cela družinica in ž njo vred tudi on sam popolnoma opeša. Živinorejec, ako ima malo zemljišča, toraj prideluje le za dvoje ali troje goved zadostno krme, a si omisli pet, šest ali še več goved na račun male krme, smel bi se v polnem smislu besede pravi bedak nazi-vati. On ne bi zavrgel le samo krme, nego imel bi prazen trud , a živina bi mu nikakoršnega dobička ne glede vžitka, ne glede gnojd a tudi ne glede prodaje ne donašala, ampak bil bi v nevarnosti še celo ob njo priti, ker bi mu jo glad vničil. — Tak živinorejec bil bi ob enem tudi pravi trinog svoji živinici , katero bi polagoma izhiral.
Nekaj enacega je tudi se sadnim drevjem na stalno mesto posajenim. Tudi drevo ljubi prostost; zahteva prostora, svitlobe in zraka, — mineralnega, gnojilnega in zračnega živeža, ako se hoče od njega tudi kakega dohodka pričakovati. V gošči sadno drevo nikdar vspešno ne raste, še manj pa sad roditi more; če ga pa vendar slučajno obrodi, nima nikakoršne veljave in nič pravega okusa. Vsakega kolikor toliko izvedenega kmetovalca izkušnje uče, da se nobena pregosta setev na polji dobro ne obnese, naj bode katere koli vrste; s pregosto setvijo pokvari se mnogo semena , katero bi se moglo kot živež družini dobro vporabiti. Le pri nasadu sadnega drevja se to pravilo splošno vse preveč pogreša.
Tu gre vse navskriž; nasadi se drevo poleg^ drevesa, da ima komaj človek med njima prostora. Čudno ni, ako tako nasajeno drevje tri, štiri leta še precej dobro raste, nekoliko v poznejših letih cvete, sem ter tje kako leto tudi po nekoliko sadii obrodi, a nemudoma v rasti zastane, ostari in — pogine. Nad zemljo se veje vse preprežejo, a pod zemljo pa korenika koreniki na-potje dela, mineralno gnojilo poide, tako tudi drugo, katero se pa od lastnika nikdar ne — nadomesti. Zemlja in zrak pa čudežev delati ne moreta čez svojo moč.
42
Naj navedem tu le eno priliko. Pri skledi, katera z jedjo napolnjena ravno za eno osebo zadostuje, hrani se en sam človek redno in pošteno , ostane krepak in gladu ne pozna, ako se mu skleda tudi proti in o pravem času napolnuje. Prisede naj pa k taki skledi vselej še druga oseba, nasitila bosta se oba v posledici le na pol. Na zadnje taki osebi popolnoma oslabite. Koliko hitreje se pa to še le zgodi, ko bi se k skledi,   katera z jedjo enemu samemu človeku zadostuje, šestero,    osmero in še več ljudi vsedalo!
 To velja posebno glede nasada sadnega drevja na  stalno mesto po starem načinu po veliko krajih nase  domovine. Na prostor enemu drevesu primeren posadi se jih po 6—8 in še več. Ne sme se po tem takem nobenemu čudno zdeti, da tudi sadjereja, kjer je je kaj, pravega dobička ne donaša. Ni ne res, da se mora od sadnega drevesa na stalno mesto posajenega, in to še morebiti v pregostem sporedu, brez daljne skrbi zahtevati obilnega in zdatnega pridelka. Naj bode še tako velik zaklad skupaj, če se od njega vedno le jemlje in nič ne dodaja, slednjič zgine — ni ga več!
To velja posebno o sadnem drevji in o zemlji. Prva leta drevo na zemlji, kamor je stalno vsajeno, posebno če je spočita, dobro raste, a ko je mineralne in druge gnojilne tvarine iz sebe oddala , počne drevo vidno pešati , ostari in se nazadnje prezgodaj tudi posuši. Tu je treba, od časa do časa gnojila in pa okopavanja dreves, da spodnje plasti zemlje na vrh pridejo, se pod vplivom zraka, mokrote, toplote in mraza kemično razkrojijo ter rodovitne postanejo. To ni ravno velik trud, kateri se pa vselej dobro splača.
Sadno drevje dela navadno tisto širiavo izraščeni venec korenin pod zemljo kakor ga ima v vrhu iz vej. Zatega del mislim, da ne bode napačno, ako tukaj navedem primerni rlan, koliko narazen naj se posamezne vrste sadnega drevja — drevo od drevesa - na stalno mesto sadi. Sicer se to lahko vidi na izgletinih vrtih zavednih sadjerejcev (kakoršnih je pa pri nas še vse premalo) ter se nahaja tudi skoraj v vsaki sadjerejski knjižici. A, ker je reč prevažna, naj jo podam še posebej častitim čitateljem „Novic^ tudi tukaj
Jablane, hruške in češnje naj se sade na stalno mesto od 10 do lo'/2 metra narazen; češplje, slive, višnje, breskve, marelice in mandeljni pa po 5 do 6J/2 metra vsaksebi; kutne in nešplje po 3'/3 do 5 metrov, a orehi in kostanji pa po 13 do 17 metrov eden od druzega.
Po takem nasadu ima vsako drevo za-se zadostni prostor, se veselo in krepko razširja, dobro raste, ima v zemlji zad »stni prostor za razvoj korenik , tako tudi posebno mineralnih gnojil, do nega je dohod zraku in svitlobi odprt, a pod njim se tudi še lepe krme — sena — pridela, ter ako je snaženo in ima mir pred elementarnimi silami, dobri > obilni in okusni sad donaša; se ve, da mu je treba tudi od ča*a do časa nekoliko zemljo ob koreninah zrahljati in pravilno pognojiti, kar pa le redkokateremu današnjih sadjerejcev na um pride.
(Konec prihodnjič.)
List 7.
Sadimo in snažimo sadno drevje pravilno!
(Konec.)
Druga glavna napaka dandanašnjih sadjerejcev je pa nepravilno ali pa celo zanemarjeno sna-ženje sadnega drevja. Večina je te misli: Drevo sem vsadil, rodi mi in Bog te obvaruj ; — za drugo še porajtajo ne. Le, kedar jim drevo kaj rodi, so pripravljeni ga otresti in neusmiljeno oklatiti. To je res grda nehvaležnost, ker se ga le takrat spominjajo, kedar jim trudapolno, vse zanemarjeno kaj koristi obrodi. Sem ter t je ob hudi zimi pri pomanjkanji drv res komu na misel pride, da se spravi na sadno drevje, ter mu prav po rabeljsko kake navzdol viseče veje po pol metra od debla se skrhano sekiro na pol odseče , a na pol pa odlomi, ter vse razknjene štreclje stati pusti, v katerih voda zastaja, pozimi zmrzne, še veče razpoke napravi, kar prouzroči, da sicer krepko in trdno drevo trohneti začne in prehitro pod zlo pride.
Ni zadostno, da se odrastlemu drevesu le navzdol viseče veje neusmiljeno odsečejo, temveč morajo se drevesu vse nepotrebne veje in izrastke po celem vencu odstraniti, a to tikoma pri deblu na gladko z drevesno žagico. Ko se je to izvršilo, mora tudi strgulja peti, se mah in mrtva — šuplja — skorja odstraniti, ter deblo in debeleje veje z apnom pobeliti, a večje rane pa z mazilom, katero se prav dobro iz enega dela apna, enega dela vgnane ilovice in enega dela kravjeka napravi, zamazati, da jih kambij počasi zalije, ali da se obrastejo in zacelijo.
Žalostno res je gledati drevje po nekaterih krajih, katero je z vejami vse prerasčeno in tako gosto , kot ščet; od takega drevja je še čudo, da more listje in les rediti, a čudo pa ni prav nikakoršno, če pomladi tudi cvete, a v jeseni na njem sadeža opaziti ni. Podobno je tako neosnaženo drevo malomarnemu človeku, ki se nikdar ne umije, ne opere, ne počeše in ne osnaži, ter je poln vsakovrstnega mrčesa in nesnage- lazi sicer okoli, vegetira in se ogreba, a ni za nobeno delo sposoben. Kakor toraj človeku in drugi živali snaga in prostost dobro ugaja, da ostane vesel, zdrav in za delo krepak,   ravno  tako dobro  tudi snaga sadnemu drevju
50
ugodno prija, da se more po prirodnih zakonih krepko razvijati in nam kaj koristiti.
Za snaženje in obrezovanje drevja sicer deloma vsak letni čas ugaja, a najboljši so pozimski meseci ; ravno v tem času ima tudi sadjerejec, ob enem poljedelec, za ta posel največ časa, ko drugo navadno kmetijsko delo miruje. S enazenjem drevja si pa tudi lastnik dostikrat v zadregi ob zimskem času potrebnih drv dobiva v bližini svojega stanovanja, ter mu ni potrebno v po več ur oddaljeni gozd po nje hoditi — se ve da tam , kjer je tudi sadjereja uže precej zastopana. Ta dvojni prid naj bi si pač vsak kmet sadjerejec dobro v spomin vtisnil in ga nikdar ne izgrešil! Sadnemu drevju s tem pomaga k lepši rasti , boljšemu razvoju in bolj  gotbvi produktivnosti, a sam sebi pa prihrani veliko te-žaivnega in trudopoinega dela, ter si zagotovi boljših dohodkov od sadnega vrta, drevje pa v krepki rasti in lepem razvoju obrani.
Memogrede naj še to omenim, da je sedaj najboljši Čas sadnih cepi če v si priskrbeti. Nabirajo naj se cepiči ob lepem suhem vremeni, od zdravega ne prestarega drevja na vrhovih vejah; spravijo naj se potem za pomladno in poletno cepljenje v klet> kolikor moč na hladni in temni kraj; dobro se hranijo, ako se v drobni, ne presubi pesek zataknejo; tako ohranil sem jih uže celo do konca meseca avgusta v dobrem stanu. — Drug način cepiče hraniti, navaja pa zadnji list, Slovenskega Gospodarja" tako le: V kleti, kjer ni miši, naj se na tla razgrne za prst na debelo slame, na to slamo naj ae razpolože nabrani cepiči, sorta po sorti skupaj, kateri naj se pokrijejo z močno slamnato storijo, na katero naj se nadevajo deske, katere naj se še s kamenjem oblože, da cepiči na trdo med slamo leže. Na ta način se cepiči prav dobro do meseca julija ohraniti dajo. Poskusimo!
Tako končam svoj današnji dopis z željo, da se sadjereja povsod na boljšo stopinjo povzdigne!
M. Rant,  narodni učitelj.