LETO (AtfO) XLIV (38)
štev. (No.) 15
ESLOVENIA LIBRE
BUENOS AIRES 25. aprila 1985
Zvezdna vojna
Duh je
ušel iz steklenice
'Težko bi si bilo misliti bolj zapleteno in bolj sporno zadevo našega časa, ki je zasledujemo v znanstvenih razpravah, še bolj pa v političnih polemikah o protimisilskem, obrambnem orožju. Neke vrste spočetnik, a-meriški predsednik Ronald Reagan, jo imenuije strateška obrambna iniciativa (Strategie Defense Initiative), v široki ljudski govorici pa so ji v'zđeli angleško ime Star Wars, po naše Zvezdna vojna. Dolga leta v razvoju atomskega orožja so govorili le o napadalnem jedrskem oboroževanju, kakor da bi proti tej strahotni iznajdbi nuklearne tehnike ne bilo drugega sredstva kot še več in še močnejših atomskih bomb in raket pri obeh velesilah. Sedanje ravnotežje med Ameriko in - Sovjetijo sloni na zastrašitveni kapaciteti od ene in druge strani, kar nujno vodi v oboroževalno tekmo, kateri ni videti konca.
Pred dvema letoma je predsednik Reagan v posebni zgodovinski izjavi predlagal, naj se začnejo izvajati takojšnje, intenzivne tehnološke raziskave za izdelavo obrambnega orožja zoper vse vrste misilov. Reaganova iniciativa, ki je. svetu v svojem daljnosežnem čiliju zaprla sapo, predvideva izdelavo obrambnega sistema, ki bo lokaliziran v vsemirju zmožen prestreči vsako sovražno raketo na poletu in. jo uničiti, preden bi ta dosegel svoj cilj bodisi v Ameriki ali pri zaveznikih v Evropi. Predsednik je posebej naglasil, da je končni cilj njegovega predloga popolna izključitev vsega atomskega orožja.
Ideja strateške obrambe izven o-zračja pravzaprav nj bila nova. Kakih 15 let poprej je že bila sprožena, o nji so razpravljali in odločili, da je ni mogoče izpeljati. Med tem pa je tehnološka znanost v Ameriki tako zelo napredovala, da se znanstvenikom vidi mogoče tedanje ovire uspešno premagati in začeti z nadaljnjim delom za izdelavo obrambnega orožja, ki ne bo atomsko, delo samo pa bo trajalo mnogo' let, preden bo vsemir-ska obramba mogla stopiti v akcijo.
'Svet je prisluhnil ne samo v Združenih državah, ampak povsod širom zemeljske oble. Začele so se živahne debate za in proti, komaj kdaj v zgodovini je bilo v mirnem času toliko govorjenja in pisanja o kakšnem predmetu in komaj kdaj toliko različnih mnenj in predlogov. Mnogo glasov je slišati, da bi bila vsemlrska obramba zelo zaželena — če bi bila
popolnoma zanesljiva in uspešna. Kaj takega pa nihče ob sedanjem razvoju tehnologije ne more zanesljivo jamči-
ti.	Ameriška vlada je zbrala skupaj kakih 50 najbolj prominentnih tehniških strokovnjakov in inženirjev ter jim naložila težko nalogo v enem ali dveh desetletjih z najbolj skrbno in popolno raziskavo pripraviti pogoje za izdelavo ozvezdnega obrambnega orožja.
Kako se bodo stvari razvijale, je danes težko kaj reči. Dosedanji razvoj celotnega vprašanja se pa zdi da je tako pozitiven, da ga bo zelo težko ustaviti, če ga bo sploh mogoče. 'Ideja obrambe je že zajela široke kroge tudi v Ameriki, in celo v kongresu. Vendar mučijo ameriške zakonodajalce posebne skrbi, ležeče na njihovih ramah, namreč, kako kriti ogromne stroške, ki bodo šli v tisoče milijone dol. Zaenkrat se 'izdatki omejujejo samo na znanstveno raziskovalno aktivnost, ki bi razvoj privedla pred izdelavo predvidenega, čudovitega lovca na misi:e. Za produkcijo' bodo potrebni novi dogovori in sporazumi. Med tem bo morda tudi svetovni položaj dozorel do lažje odločitve.
Jedrsko napadalno orožje se bo zelo verjetno raztegnilo tudi na države, v rokah katerih bi utegnilo postati katastrofalno za ves svet. Kakšna situacija bi nastala, ko bi z atomsko bombo zagrozil kak verski fanatik a la Homeini, ali Kadafi? Trezna presoja tako možnost vzame v pretres, saj imajo' ti teroristi v rokah oljna bogastva, za denar se pa danes kar vse dobi...
Česar ta pisec ne more razumeti, je vztrajna, nepopustljiva in popolna opozicija Sovjetske zveze. Uspeh sedanjih pogajanj v Ženevi trdovratno spravlja v zvezo s popolno kapitulacijo Amerike na področju Star Wars. Po mojem mnenju je iskati vzrok v zavesti sovjetskih oblastnikov, da Rusija ni zmožna razviti potrebne, skrajno zapletene tehnologije na e-ni strani, na drugi pa pri svojem marksističnem gospodarstvu ne more financirati ogromnih produkcijskih stroškov. Kar koli je vzrok, pri tekočih pogajanjih se bo razkril. Amerika bo Sovjetom verjetno ponudila souporabo ozvezdnih lovcev na atomske misile (sam Reagan je že na to namignil), a kapitulirala ne bo.
Prepričanje' tega pisca je, da bo tako prav.
L.	P. — Am. dom.
Med nas je usekalo...
4£Metafel našega begunstva
Od dneva ustanovitve do konca vojske je domobranska . vojska neprestano rastia. Prvotno jedro 3.000 borcev je do pomladi leta 19U5 nwrastlo na 15.000 mož. Pobegnili so k domobrancem domala vsi bivši člani Vaških straž, ki so bili prisilno mobilizirani v partizanski vojski. Pobegnila je od partizanov k domobrancem tudi večina drugih prisilnih mobilizirancev ter celo nekaj starih partizanskih borcev, hi so sprevideli, da partizanska vojska ni nič drugega nego orodje partije in da prinaša ljudstvu le gorje in nesrečo. Zaman so bili vsi breznniselni pozivi londonskega radia, naj domobranci dezertirajo k partizanom. Dogajalo se je prav nasprotno. Ljudstvo, ki je od blizu videlo, kdo ga uničuje in. kdo ga rešuje, es ni dalo premotiti pozivom daljnih političnih modrecev.
Predel za predelom slovenskega o-zemlja je prehajal pod območje domo-branskega orožja, predel za predelom je bil očiščen od partizanov, zavarovan s posadko, vključen v gospodarski in kulturni razvoj. Le komunisti so trepetali.
Obnavljale so se porušene ali drugače poškodovane cerkve, odpirale so se
po vaseh slovenske šole, popravljala so se kmetijska poslopja, izmučeno prebi-vavstvo je pod varstvom domobrancev spet zadihalo in ßi celilo strašne rane, ki mu jih je zadal „narodnoosvobodilni“ boj. Udarni bataljon domobrancev je zasledoval partizanske enote v najnedo-stopnejše predele ter jim onemogočal zbiranje za, večje vojaške akcije.
Kljub vsemu je spomladi leta 19A5 bilo vse slovensko ozemlje skoraj popolnoma v domobranskih rokah (razen Štajerske, kjer ini bilo domobrancev, ker se tam tudi partizanstvo ni moglo razviti in je bilo le nekaj komunistov in četnikov). Le bolj ali manj razpršeni oddelki partizanov so tavali po gozdovih. Ostali so zvesti partizanski vojski le prekaljeni komunisti. Te komunistične sile so se po vedimi umaknile na Hrvaško, kjer so imele varnejša tla, ali se skrivale v Beli krajini. Vzdolž stare italijansko-jugoslovanske meje so poleg domobrancev čdkali na zaveznike tudi številni srbski čeimiki in dobrovoljci, ki so bili pripravljeni Udariti v hrbet nemškim četam, če bi to omogočilo hitrejše prodiranje zaveznikov na naše ozemlje.
Vir: Pravi obraz OF, II. str, 328, 330.
Pod tem naslovom iz Tisoč in ene noči je MILAN APIH v ljubljanskem Dnevniku 2. marca 'etos nastopil odločno v obrambo Spomenke Hribar. Apih je bil eden od recenzentov Kocbekovega zbornika, ki čaka že natisnjen milosti partije; kot tak je članek Hribarjeve o narodni spravi odobril.
Ö'anek je sila zanimiv, a predolg za celotno objavo, zato ga objavljamo le delno:
Da ne bo nobene nejasnosti, bom najprej navedel nekaj tega, kar sem že zapisal v svoji recenziji...
„Ob tem se nam vsiljuje vprašanje, ali je po štiridesetih letih res prezgodaj za odpravo vseh embargov, ki ne morejo skriti zgodovinske resnice? Morda zato, ker so mnogi neposredni udeleženci te tragedije (na obeh straneh) še živi? Ali pa, ker krivci med njimi še niso pri-pravljeni priznati svojega dejanja, ki ga kljub temu, da se je zgodilo v izjemnih okoliščinah, pač nj mogoče imenovati drugače kakor zločin“...
Danes pa temu dodajam: če bi bilo namreč do tega priznanja prišlo, recimo že kmalu po samem dogodku (če bi bilo to takrat sploh mogoče), ali pa vsaj po letu 1948, bi bila stvar verjetno razčiščena — pred ljudmi in zgodovino, namesto da je ostala ■— tabu!
Najprej bi rad omenil pisce, ki to dejanje sploh zanikajo. Menim, da so med njimi tudi ljudje, ki tega sploh verjeti ne morejo in se ga ne različne načine izogibajo tako, da npr. govore o „justifikaciji“, ki pa, kakor je znano, pomeni izvršitev (smrtne) obsodbe; torej sodbe po nekem pravinem postopku, ki ga, kakor vemo, hi bilo.
Huje pa je z drugimi, ki to preprosto odobravajo. Tudi na različne načine! Med članki, ki to počno, je tudi nekaj takih, ki že zaradi svojega nivoja ne bi zaslužili obravnave (in najbrže tudi ne objave!), če ne b'i vsebovali trditev, s katerimi je treba resno obračunati.
Žal je ena najhujših, in najmanj, kar lahko rečemo, skrajno nepremišljena, izjava razširjenega odbora borcev X. SNOUB Ljubljanske, ki govori — če pustimo ob strani vse drugo — o „kampanji, ki odpira že zdavnaj znane in razčiščene dogodke in postavlja pod vprašaj upravičenost kaznovanja domobrancev po vseh družbenih pravilih in mora'nih normah.. .“ če k tem besedam (kjer se zaenkrat ne hi spuščal v vprašanje, od kdaj 'in komu so ti dogodki „znani“, še manj pa kako in kdaj so „razčiščeni“!) dodamo še retorično vprašanje, češ „in mi bi tej tolpi potencialnih morilcev 'in krvi željnih klavcev .priznali status vojnih ujetnikov?“ (Vilhar), potem moram pač še enkrat izjaviti, da se kot borec, ki sem tudi sam nekajkrat gledal v oči smrti prav iz domobranskih pušk, z velikim ogorčenjem distanciram od takih izjav.
Take misli pa hote ali nehote zavračajo tudi taki, ki sicer "dejanja niti ne zanikajo niti ne odobravajo, pač pa ga poskušajo tako ali drugače opravičevati, ko spet in spet naštevajo in opisujejo zločine,, ki so jih počeli domobranci, kakor da tega ne vemo in ne obsojamo vsi skupaj. Med takimi je predvsem novinar Vresnik, ki nam poleg tega kot za zgled slika še podobne pomore kvilslingov pri drugih narodih, predvsem v Franciji. Žal navaja večinoma izmišljene in daleč pretirane številke, ki jih povrhu vsega jemlje iz arzenala antikomunisfične propagande (Glej Enciklopedijo II. svetovne vojne!). Vendar je jasno, da eno in drugo cilja mimo in ne mora opravičiti tega, kar se je zgodilo. To so — poleg še mnogih drugih dejstev — lahko seveda olajševalne okoliščine, toda stvari s tem ni mo-
goče. spraviti s sveta, razen po poti, ki sta jo nakazala že Kocbek in
S.	H.
Podobno,-v bistvu pa vendarle nekoliko drugače, nastopa Zoran Polič v svojem članku v prilogi Dnevi, ko govori o tem poboju kot o „moralnem madežu“, ki „ni v skladu z moralnimi civilizacijskimi načeli“, in pravi, da bi bilo treba „preprečiti ustrelitev tistih udeležencev, ki niso sodili v poveljniški kader, ki si niso umazali rok s poboji ln umori in ki so bili šele v zadnjih mesecih boja vključeni v sovražne enote, nasilno mobilizirani all celo le naključni sopotniki pri begu preko meje...“ Obenem poskuša to odločitev pripisati kakemu „področnemu štabu“ ali celo „posamezniku“, kar je seveda več kakor naivno, če gre za poboj od 7 (že priznanih) do 12 tisoč ljudi (kakor se še ugiba), za kar je bilo treba pač več časa, ljudi in priprav! To pa počnejo z njim vred še drugi (npr. Ribičič, ko govori o „objektivno izsiljenem vojaškem ukre-pu... v sklopu zaključnih operacij“, čeprav se je to dogajalo drugače in v resnici precej pozneje t. j. po 15. maju, kakor to podrobno opisuje Matevž Krivici. Sicer pa je bil Zoran Polič takrat notranji minister v slovenski vladi, vendar verjamem, da o tem ni vedel kaj več.
Že ko sem pisal svojo recenzijo o prispevku S. H., sem se vprašal:
„Narodne sprave? Ali ni tudi ta sintagma tabu, ki zbuja sum in strah? čeprav je jasno, da ne gre za spravo z belogardizmlom (Nesmisel!), temveč za spravo med ljudmi... kot kohezijo vseh narodnih sil, vseh ustvarjalcih sil naroda... ob priznanju nazorskega pluralizma, usmerjenega v enotno slovensko bit, kar je tudi edina alternativa — kot še neizpolnjena dolžnost revolucije, kakor pravi Kocbek!
Ali je to nekaj tako nemogočega? Ali pa je ta „sprava“ lahko samo taka, kakor sta si jo zamišljala Hitler in Stalin? Upajmo, da je čas takih „idealov“ za vselej mimo!
Drugič pa se postavlja vprašanje, kaj pomen'! komu beseda „narodna sprava“, ki seveda dopušča različne razlage, pomene in namene. Ti pa se gibljejo od tistega, kar sta povsem jasno in pošteno povedala tako Kocbek kot Spomenka Hribar, slednja kar dovolj eksplicitno tudi v svojem .zadnjem članku in še posebej na kulturni tribuni v Cankarjevem domu, — pa mimo PoMča in podobnih, za katere sega ta sprava v njihovi domišljiji vse do Argentine in Vatikana pa do večpartijskega sistema (tako, da si — kakor naklepa Šetinc — lahko „razdelimo o-blast“) in sploh do restavracije ka-pita’izma oziroma do prave apokalipse !
Drugo razlago pa nudijo tisti, ki ise vsake sprave hoje in sicer iz drugih (razrednih?) razlogov, zaradi katerih b| imela slabe posledice predvsem za nje’ same, za njihovo sektaštvo in notorično sovraštvo. Zato je tem bolj razumljivia zagrizenost.
Tu pa bi vendar rad vedel, kaj je hotel povedati tovariš Šetinc, ko je v svojem nedavnem intervjuju rekel, da „v narodno spravo preprosto ne bomo šli in ni razloga, da se še naprej ponavlja.“ No, on že ve, kako to misli. Toda nisem prepričan, da je dovolj premislil, kaj to pomeni. Bojim se, da ga bosta življenje in potreba po nadaljnjem razvoju , in obstoju slovenskega naroda demantirala. Kajt; sprava, če misliva seveda oba na tako, ki je edina mogoča, ne pa tako, ki jo hočejo nekateri podtakniti S. H. ter Kocbeku in morda še meni, je neizogibna. Ona trka na vfata in se vsak dan uresničuje.
Zdaj pa še k zadnjemu vprašanju — h geslu, k; je tudi dvignilo mnogo hrupa: „Ali zoper okupatorja k sovjetizaciji ali zoper sovjetizacijo z okupatorjem!“
Seveda je tudi jasno, da to v bistvu pomeni državljansko vojno, ki jo nekateri kar na slepo, prezirajo vsa zgodovinska dejstva in dognanja (Kardelj, Bilandžič in dr.), še zmeraj v celoti trdovratno negirajo. Vendar o tem tukaj ne bi razpravljal. Le vpraša! bi se rad, ali morda niso Natlačen, Ehrlich, Praprotnik, Debeljak in drugi poborniki in ideologi protikomunizma in klerofa-šizma od prvega dne, ko se je pojavila misel na oidpor zoper okupatorja, vedeli, da ji «stoje na čelu komunisti, ki svojega končnega cilja in pripadnosti Kominterni niso nikoli skrivali — čeprav tega ni bilo v programu OF, — in razširili prek svoje goste mreže kaplanov in župnikov med ljudstvo besno propagando zoper Sovjetsko zvezo s famo o preganjanju vere, o skupnih kotlih in ženah, o odvzemu zemlje in privatne lastnine, pa tudi s prikazovanjem resničnih grozot, ki jih je počenja! Stalin,!— in s tem netili' državljansko vojno — v bistvu na razredni podlagi? Mislim celo, da je mnogo belogardistov (in pozneje' domobrancev). vsaj od začetka temu nasedlo in šlo v boj zoper partizane predvsem zaradi tega, ne pa ker bi preveč ljubili okupatorja, čeprav so storili nedoumljiv zločin s tem, da so jemali od njega orožje. Sicer pa se je njihova vojiska množila celo vzporedno z zmagami Sovjetske zveze in zaveznikov nad Hitlerjem, kar govori o njihovi veri, da bodo nazadnje zmagali Angleži, ki bodo preprečili boljševizacijo dežele. Seveda pa smo včasih s svojim sek-tašenjem pri tem pomagali tudi sami. Vse to pa velja bolj za „Ljubljansko pokrajino“.
Kar pa zadeva potrebo po raziskavi, pa se seveda strinjam, čeprav nimam iz razumljivih razlogov višaj za nekaj časa nobenega upanja, da bomo kaj posebnega dogna-
li.	Zato ostane to naš dolg, ki pa ga, ponavljam, trenutno nihče ne terja. Vendar pa nas najbolj preprosta in tud; že neštetokrat izdelana raziskava neogibno privede do sklepa, da smo bili takrat, ko-se je to dogajalo, v železnem objemu in pod ideološko in materialno peto Stalina, česar smo se šele pozneje z muko in žrtvami rešili. Ali si je' mogoče zamisliti, da bi se bili mogli takrat — tudi brez morebitnega direktnega povelja ali „naisveta“ — in pod vplivom in pritiskom, ki se je odražal v odnosu do milijonov ljudi v SZ, lastnih pa tudi tujih (in med njim-; tudi jugoslovanskih revolucionarjev!), ki so izginjali v Stalinovih čistkah, upreti vsemu temu?
Menim, da je v tem, in edino v tem, naše vsaj delno opravičilo? Pa tudi svarilo — za bodoče!
In kaj zdaj ? Pohod je bil sprožen in se bojim, da ga ne bo tako lahko zaustaviti. Saj je zajel že zelo širok krlog in to celo v smeri, kjer si tega ne bi mislil.
Ali bomo spravili duha nazaj v steklenico?
Zato pa naj s svojih skromnih pozicij nazadnje še jaz apeliram k spravi. K tisti spravi vseh nas, „ki dobro v srcu mislimo“, pa tudi k tisti, ki bo počasi opustila jezo na nesrečnega Kocbeka, ki ne more ničesar več napisati, in na vse tiste, ki ga pač še vedno spoštujejo. Ne pozabimo, kakor sem napisal že v recenziji, da ni malo spomenikov na svetu, ki so posvečeni ljudem, nad katerimi je bila nekoč izrečena anatema! In ne sejmo sovraštva! — pišejo nekateri tovariši (Batič, Kovač in dr.), ter ne delajmo po nepotrebnem sovražnikov iz tistih, ki to nisc-in tudi nočejo biti!
STEPrnC I\ RAZKOL Z RIMOM
Zagrebški škof dr. Alojzij Stepinac je bil leta 1946 obsojen na 16 let zapora s prisilnim delom in na petletno izgubo političnih in državljanskih pravic, in sicer zaradi „dokazanega“ sodelovanja z okupatorsko oblastjo, z Nezavisno državo Hrvatsko in s peto kolono.
Vsi, zunaj in doma, smo vedeli, da ■je vse to le izmišljotina, da je pač bil obsojen kot predstavnik Cerkve, ki se je edina upala upreti režimu in so jo zato hoteli zlomiti. Javni tožilec je bil tedaj Jakov Blažević.
V februarju pa je za zagrebški Polet podal intervju, kjer se je ves proces pokazal v drugi luči : Krat-komalo je bivši javni tožilec Stepinca dejal, da procesa proti Stepincu ne bi bilo, če bi bil hrvaško katoliško Cerkev ločil od svetega sedeža in tako „kompromitiral fašističnega pape-
KBO JE
FAZ, febr. 1985
Vedno težji gospodarski položaj Jugoslavije in vidno slabši odnos dežele do inozemskih upnikov je vzrok, da jugoslovanski politiki raziskujejo, kdo je prav za prav kriv, da je prišlo tako daieč.
Z preiskavami so najprej e pričeli 'makedonski komunisti, ker je njihova republika zlalšla v izredne težave zaradi investicij, katere so naredili v devizah. Pridružili so se jim srbski in hrvaški partijci, !ki obdolžujejo drug drugega, da so prekršili izkazano jim zaupanje ter šli tako daleč, da ob ,svojem času niso upoštevali niti svaril Tita in Kardelja. S tem so naredili „politične prekrške“ ter ranili „socijalistično odgovornost“. Ker krivce že imensko navajajo, ne mara Slovenec Popit sedati za isto mizo z osebami, ki naj bi bile zapletene v te mahinacije. Seveda se je tudi Stane Dolanc moral oglasiti in je Izjavil : „Sicer je pravilno, da iščemo krivca in da predvsem poudarjamo osebno odgovornost, a moramo vendarle tudi priznati, da s takšnim početjem lahko omalovažujemo marsikatere pridobitve pridobitve naše devolucije, pa tudi osebnost Tita in Kardelja postavljamo -v dvomljivo luč.“
Jasno je, da so v takšnih razmerah nastala trenja med narodi, ki sestavljajo državo južnih Slovanov. Med njimi so Slovenci najbolj zapadno usmerjeni in pripadajo predvsem etnično bolj zapadu, kot pa vzhodu. To se jim pozna tudi v značaju. So manj. prepirljivi, so umerjeni, a kadar gre za interes naroda, nastopajo združeno!. Za Hrvate velja pregovor (po mnenju FAZ) : Kjer sta dva Hrvata, imamo tri stranke! ter se hitreje „vnamejo“ in je predvsem hrvaška inteligenca, ljubosumna na svo-
ža Pija XII.“; ter še več, da je to od njega zahteval sam Tito.
TU je torej nova monstruoznost: Če je bil Stepinac kriv, mu ne bi smeli ponujati svobode, če pa ne, je bil proces proti njemu — kot toliko drugih •— lažen.
- Blažević sam pravi, da sta se srečala po vojski Stepinac in Tito in je ta dejal nadškofu, da naj „izrazito vazalno razmerje do Rima posebej glede politike preoblikuje v smeri večje samostojnosti“.
Toda nadškof ni bil dovolj „prožen“ in na kaj takega ni pristal, kar je popolnoma razumljivo, čeprav Blažević govori o škofu Strossmayerju, ki da ni priznaval rimskega vodstva (kar seveda ni res).
Počasi si resnica utira pot In na dan prihajajo stare zakulisne igre, ki razgaljajo pravo naravo režima in njegovih sodnih fars.
KRIV?
(Priredila P. D.)
jega severnegd! soseda. Zgodovinsko je nesoglasje med Srbi in Hrvati in čestokrat se med njimi vnamejo vroči prepiri, tako politični, pa tudi na verski osnovi. Hrvaški katolicizem ima pa sedaj še večje naloge: poleg versko-narodnostnih problemov se mora boriti še proti jugoslovanskemu državnemu marksizmu.
DENARNA POMOČ OBSOJENIM
NA DACHAUSKIH PROCESIH
Skupna izjava Centralnega komiteja Zveize komunistov Slovenije in Republiškega komiteja Socialistične1 zveze delovnega ljudstva (CK ZKS in RK SZDL) je 10. julija 1984 odločila, naj ,se odpravi posledice obsodbe, ki je prizadela osebe na tako imenovanih dachauskih procesih. Tako je sedaj v obravnavi predlog izvršnega skupščine SR Slovenije, ki naj pravni rehabilitaciji pridruži tudi materialno odškodnino: prizadetim se bo izplačal čas prestajanja zaipora in čas brezposelnosti po izpustitvi, vdove umrlih pa dobijo enkratno denarno pomoč in dodatek k pokojninam. In s tem naj bi bil zaključen proces odpravljanja pravnih in materialnih posledic procesov in obisodb.
Da, za dachauske procese je to lahko zaključek, na podobno rehabilitacijo pa čakajo mnogo številnejše vdove in družine tistih, ki so bili ne samo krivično obsojeni, marveč kar brez procesa mučeni in ubiti v krutih morijah širom Slovenije, česar se borno slovesno spominjali v mesecu juniju, ko bo poteklo že štirideset let od tistih dogodkov. Kdaj bo prišlo do tega?
Pretiravamo, če zapišemo, da se položaj zapleta? Verjetno da. Taki in podobni zapleti so v argentinski politik; vsakdanji kruh. Menjajo se le okoliščine, in pa nastopajoče o-sebe. V bistvu pa smisel položaja ostaja isti.
Vendar s,e splača nekoliko razgreb-sti v sedanjo stanje. Dvoje dogodkov bi osvetlili (ali zatemnili?) v teh vrsticah. Dve točki sta važni v teh dneh, ko se dviga prah in dim, in je zaradi tega težko videti, kje se pravzaprav odigravajo odločilni dogodki. Tudi to je običajno v argentinski politiki.
SODI ME, O BOG...
Pričela ise je sodba vojaških hunt, zaradi obsodb v zvezi s kršenjem človekovih pravic. Sodnijska zbornica sedaj zaslišuje priče, ki jih državni tožilec in branilci kličejo v sodno dvorano, časopisi polnijo svoje strani s to tvarino, radio in TV prenašajo zadevo. Vise skupaj je nekoliko žalostno. A precej poučno. Kot priče sedajo pred sodnijsko komisijo bivši začasni predsednik Luder, ministri zadnje peronistične vlade itd. Kličejo jih v zagovor vojaškim poveljnikom, ki so borbo proti gverili začeli na podlagi zakona izdanega s strani ustavne' vlade.
Poučno je dejstvo, da iz njih pričevanja znova vistane pred občinstvom slika dežele, katero so pretresali nenehni udarci gverile. Položaj je bil tak, da mu normalna policijska obramba že’ ni bila več kos. Treba je bilo poklicati na pomoč oborožene sile. In poklicala jih je ustavna vlada, izvoljena z abso--lutno večino.
Poučno je slišati iz ust bivših ministrov in funkcionarjev, da so bili, po vojaškem udaru, domala vsi zaprti, dalj časa in brez sodbe. Mnogim so bila vsaj začasno zaplenjena imetja. Niso smeli pisati, niti opravljati svojih civilnih poklicev. Sedaj jih isti, k!i so jih pregnali, kličejo, naj kot priče razjasnijo njihov položaj obtožencev.
Nič manj poučno pa je razmišljanje, ki ga vsak lahko opravi v zvezi z „legalno“ in „nelegalno“ vojno proti gverili, čeprav je izredno težko potegniti črto, ki naj pametno loči eno in drugo, vendar ne bi smelo biti dvoma, da se mora vsaka vojna, še tako sveta, vršiti v mejah zakonov, narodnih in mednarodnih.■ V čem naj se sicer loči „dobri“ od „hudobnega“? Postopek, ki je v teku, naj bi vrgel nekoliko luči tudi nad
vprašanje, koliko je bilo v resnici „prekrškov“. A težko je tudi v tem priti do dna. Resnica, vsa resnica, bo, kot mnogokrat, ostala zakopana.
LE VKUP, LE VKUP
Položaj vlade ni lahak. Dobro se radikalni možje zavedajo koliko jim gre trda v razmerju do oboroženih sil prav zaradi sedaj vpeljane sodbe. Toliko bolj pa je neistalen njihov položaj, ker se ne čutijo varne niti s strani civilistov, če bi bilo delo uspešno na gospodarskem in socialnem področju, bi ves narod stal strumno za predsednikom. Ker pa se polom razširja zlasti na ta področja, ni te gotovo/sti.
„Prikrita“ opozicija, tista, ki po vladnem mnenju rovari proti ustavnemu redu, je izrabila ta težak trenutek, ter razpela svoje mreže. To vsaj moremo sklepati iz predsednikovega govora, v katerem je narod pozval na obrambo demokracije. „Le vkup, le vkup, uboga gmajna“, naj bi se slišalo. A na žalost predsednik ni pozval na čim uspešnejše delo, ne na 'večje žrtve, temveč na veliko zborovanje na Majskem trgu, ki bo ta petek.
A ne bodimo preveč kritični. Pomislimo kateri element sestavlja vse tukajšnje ustanove, tudi oborožene sile. če vlada sumi kako nevarnost, in ji je moč spraviti y svojo obrambo na ulice kake stotisoč glave množice, bo to imponiralo še tako odločnemu udarniku. Dr. Alfonsin je v tem pogledu izredno spreten mož. Njegove besede so 'bile zavite. Na-značil je nevarnost, ki prihaja bolj s civilne kot z vojaške strani. Dejal je, da vojska zvesto uboga ustavno oblast. A ni izrekel imen. To je prepustil drugim. On ohrani svoje dostojanstvo.
Kaj se je pravzaprav zgodilo. Nekateri civilisti, ki niso našli odziva ne v votivnih skrinjah, ne v politični zbornici, so se baje približali vojaštvu z določenim; ponudbami. Ni šlo za tradicionalen državni u-dar, marveč za nekolikšno spremembo. Žrtev te naj bi bila le oseba predsednika dr. Alfonsina, ki naj bi< ga zamenjala kaka druga oseba, vse pa naj bi vodilo v neke vrste koalicijsko vlado. Določeni vojaški oficirji so vso zadevo sporočili vladi. Poizkus je padel v vodo. A padlo je v vse te zgode tudi ime enega 'izmed 'bivših civilnih predsedtokov, dr. Frondizlja. Ta je iz Španije, kjer se nahaja trenutno, vso stvar zanikal. in se proglasil za branitelja demokracije. Kje' je resnica?
NIČ NOVEGA
Vlada je poslala v kongres vrsto osnutkov davčne reforme in nekaterih gospodarskih ukrepov. V vsem tem zaenkrat n; nič novega. Vsaj nič novega tam, kjer bi to pričakovali. Kot smo že katerikrat omenili, je mogoče zavožen položaj rešiti le z ustvarjanjem večjega bogastva, v eni besedi s produktivnostjo. Po drugi strani pa s tem, da država nekoliko omeji svojo blazno potrošnjo.
Niti država še ni storila resnega koraka v tej smeri, niti ni mogoče povečati produktivnosti v ozračju divje inflacije in hude recesije, ko kredit na produktivnost praktično ne obstaja, in vse še vedno raje špekulira kot pa dela. Zaenkrat bo treba še čakati rešilne formule. Rešeni pa bomo takrat, ko bomo nehali čakati rešilne formule, pometli gnezda špekulacije in pričeli krepko delati.
MEDNARODNI TEDEN
V EL SALVADORJU so imeli parlamentarne volitve. V državi, ki že dolga leta trpi notranjo vojno, je že uspeh vsak nov institucionalni korak. To pot pa je poleg tega še prepričljivo zmagala vladna Krščanska demokracija, ki ji načeljuje državni predsednik Napoleon Duarte. Kot se razvidi iz delnih rezultatov, je KD prejela okoli 54% glasov, desničarska koalicija pa 37%. To vladi daje v parlamentu potrebno večino, da izvede svoj reformistični program in skuša tako povrniti deželi mir.
BRAZILSKI izvoljeni predsednik, Tancredo Neves, je po dolgi in težki bolezni umrl. Nevesa so internirali dva dni predno bi moral nastopiti pred-sedniištvo države. Bil je zatem kar sedemkrat operiran na črevesju in še na srcu, ter končno podlegel. Kot je ves narod molil za njegovo zdravje, ga sedaj ves narod objokuje A d.emokratič-no življenje je zagotovljeno. Tako kongres, kot oborožene sile in same politične stranke so priznale dosedanjega podpredsednika Jožeta Sarneya kot novega vodja države. A pot bo težka, in trnjeva.
GLAVNI TAJNIK Organizacije združenih narodov, Perujec Pérez de Cuellar, je objavil obirno poročilo, ki so ga pripravili strokovnjaki Glavnega tajnilšltva v zvezi s finančnim, gospodarskim in socialnim položajem držav v razvoju. V njem napovedujejo „dobo trpljenja“, ki čaka te države, ki bodo dočakale konec 80: desetletja v ozračju razočaranja in obupa. Napoveduje ta-korekoč splošno gospodarsko krizo ta-koimenovanega „tretjega sveta“ in poziva razvite države na razumevanje tega položaja in na delo, da se vsaj malo omili „trpljenje“, ki te narode čaka.
«■■■■uaaaa9aaannBair«ai»aBaBan9BV,«Bis*iia!iaati«*3)i’i«aRasnBKR»naes-BBiiMaana«a«B*Bts*aM»aaias«Nai«NK
Naše šole - naš ponos
\ POROČILO ŠOLSKEGA REFERENTA ZS FRANCETA VITRIHA
Vsak, ki danes z ljubeznijo in idealizmom dela za slovensko skupnost v Argentini, mora biti prepričan, da, tega dela ne bi mogel opravljati, če pred njim ne bi v ljubezni do slovenstva pri delu za njegovo ohranitev — izgoreli kot sveča — idealisti, ki so koristi skupnosti predpostavljali pred svojim osebnim blagostanjem.
Tega se prav posebno zaveda slovenska šolska družina. Naj bodo prve besede poročila v slovenskih šolah besede zahvale idealistom, našim sodelavcem, ki so nas v dolbi od zadnjega občnega zbora zapustili:
Župnik Matija Lamovšek, naš katehet; Miloš Stare, prvi predsednik ZS in izdajatelj naiše prve čitanke „Naša beseda“; Slavimir Batagelj, mož voditeljice, oče učiteljice in voditelja šolske kolonije; Pavle Rant, naš učitelj in u-rednik čitank „Zdomski živ-žav“, „Slovenski svet“; Mirko Kunčič, naš prijatelj in pisatelj; Lojzka Jereb, naša, sodelavka, mati naših učiteljic.
Za njihovo ljubezen in delo pri o-hranjevanju slovenske šolske družine, naj jim Bog nakloni večno življenje. Vam in prihodnjim rodovom pa naj o-stanejo svetal zgled javnega delavca-idealista, ki je zmožen pozabiti sebe, ki se ne odreče samo udobnostim, ampak tudi lastnim potrebam, samo za-
to, da bi naša skupnost ohranila vrednote, katerim zvestoba je bila vzrok, da smo pred 40 leti zapustili Slovenijo.
V	šolskem letu 1984 so obstajale slovenske šole v desetih krajih.
Balantičeva šola v San Justa: voditeljica Angelca Klanšek, 11 učnih moči, 88 učencev; Baragova šola v Slovenski vasi: vodi Zdenka Jan, 7 uč. moči, 61 učencev; Jegličeva šola v Slovenski hiši: vod. Marjana Batagelj, 6 uč. moči, 26 učencev; Jurčičeva šola v Carapa-chaju, vod. Mara Pleško, 5 uč. moči, 17 učencev; Prešernova šola v Castelarju, vod. Mija Marke®, 12 uč. moči, 47 u-čencev; Rozmanova šola v San Martinu, vod. Katica Dimnik, 8 uč. moči, 46 u-čencev; Slomškova šola v Ramos Me-jiji, vod. Helena Malovrh, 13 uč, moči, 81 učencev; Šola sv. Cirila in Metoda v Mendozi, vod. Lenčka Božnar, 6 uč. moči, 41 učencev; Aljaževa šola v Barilo-čah, vod. Milena Arko, 4 uč. moči, 6 u-čencev; Krekova šola v Tucumanu, vod. Jožejka, Žakelj, 4 uč. moči, 10 učencev.
Oddelka za špansko govoreče otroke: v Slovenski hiši, vod. Marjana Batagelj s tremi uč. močmi in 18 učenci; v Mendozi, vod. Marjana Bajda s tremi uč. močmi in 19 učenci.
V	vseh šolah stoje voditeljicam v pomoč krajevni šolski sveti staršev.
Slovenske šole je obiskovalo 455 o-
trok; 238 deklic in 217 dečkov. Poučevalo je skupno z voditeljicami in kateheti 82 oseb.
. Poleg teh rednih šol sta še dva učitelja poučevala slovenske otroke v Boliviji in en katehet v Miramaru.
Podrobna razčlenitev in celotna o-memba vseh učnih moči po raznih šolali je podana v reviji Duhovno življenje za februar 1985.
Izraz povezanosti naših šol so skupne prireditve in srečanja.
V	pretekli poslovni dobi smo imeli tri skupne prirèditve v Slovenski hiši. Pri vseh je daroval sveto mašo msgr. Anton Orehar in nam posredoval duhovno misel.
10. junija 1984 — Alojzijeva proslava. Po sveti maši smo se poklonili pred spomenikom pomorjenim domobrancem, žrtvam vojne in revolucije, z molitvijo, slovenskim šopkom in pesmijo. Spominske besede je spregovoril Marjan Loboda.
V	dvorani so šolarji Slomškove šole v režiji Anice Šemrov predstavili igro pisatelja Josipa Ribičiča „V kraljestvu palčkov“. Pri pripravi in izvedbi so sodelovali: Marjana Marn, Lenčka Malovrh, Ciril Loboda, Jože Hrovat, Lojze Lavrič, Niko in Marko Potočnik in Milan in Bogdan Magister.
29. junij 1984 — S'omškova proslava. To srečanje .je bilo dan zahvale našemu zlatomašniku msgr. Antonu Ore-harju. Med špalirjem narodnih noš je prišel do vhoda v cerkev, kjer ga je pozdravil učenec slovenske šole, deklica pa mu je izročila slovenski šopek.
V	lepo okrašeni dvorani so ga po-
zdravili in se mu zahvalili učenci vseh naših šol. Besedilo je sestavila Anica Šemrov, dvorano je temu jubileju primerno okrasil Stane Snoj. Izvedba je bila v zamisli in režiji Frida Beznika.
10. marca 1985 — Začetna šolska prirfeditev. šolska skupnost Slovenske Pristave se nam je predstavila s spevoigro „[Sneguljčica“. Režiral je Miha Gaser, pri klavirju je spremljala nastopajoče Anka Gaser, Pri pripravi in izvedbi so sodelovali bivši učenci, starši posebno pa Magda Češarek. O-membe vredno je, da je tbila udeležba staršev in otrok na prireditvi izredno številna.
Letni šolski izlet 20. oktobra 1984 je bil v park Villa Albertina. Po posredovanju Zdenke Jan so naši šolarji že več let celodnevni gostje v njem. Po sveti maiši dr. A. Starca je 306 otrok pod nadzorstvom sedmih voditeljic in 22 učiteljic veselo preživelo lep spomladanski dan.
Počitniška kolonija v domu pokojnega dr. Rudolfa Hanželiča v Cordobi od 27. decembra 1984 do 10. januarja, 1085.
V okviru šolskega odseka je ZS tudi letos organizirala počitniško kolonijo. 78 otrok se je je udeležilo. Učenci vseh šol so bili na koloniji zastopani V lepem številu so se je udeležili Mendoščani.
Pri pripravi kolonije so sodelovali: Emil Cof, tajnik ZS; France Rant, predsednik počitniškega doma; Panaino Carlos in Dorian Heller. Tako kot vsako leto je omogočil udeležbo .na koloniji potrebnemu šolarju Dorian Heller.
Velikokrat smo imeli nevšečnosti pri nakupu vozovnic. Letos je to odpadlo, ker nam je vse uredila slovenska agencija „IlirijaJTur“. Preskrbela je tudi, da smo potovali v obe smeri v lastnem vagonu, kar je za, varnost otrok velike važnosti.
Program kolonije je pripravila s sodelovanjem spremljevalcev Marjana Marn. Vodstvo kolonije so sestavljali: Marjana Marn, Pavlina Bajda, Kristina Jereb, Nevenka Magister, Karla Malovrh, Gregor. Batagelj, Ciril Loboda in šolski referent.
Duhovni oče kolonije je bil msgr. A. Orehar, Rudolf Smersu upravnik doma, Ivanka Golob in njene pomočnice Mici Cerar, Zofi Golob, Veronika Malovrh, Kristina Petkovšek in Marija Rupnik pa so skrbeli, da smo udobno stanovali in imeli zadostno in okusno hrano.
Dva udeleženca kolonije, fantek in deklica, sta prišla na postajo Retiro, ko je vlak odhajal. Bivša, učencev Cankarjeve šole dr. Rudi Vidmar, Friderik Štrbenc in bivša učenka Prešernove šole so jih z avtomobilom pripeljali v Rosario, še preden je vlak dospel, in jih vesele izročili vodstvu kolonije. Lep zgled požrtvovalnosti in solidarnosti.
Učiteljstvo in otroci so sodelovali pri romanju v Lujan, procesiji Svetega Rešnjega Telesa in pri prvem svetem obhajilu.
Slovenske šole imajo lastne prireditve in sodelujejo pri prireditvah krajevnih domov.
Šolski odselj ima redne mesečne seje, večji del s stoodstotno udeležbo. U-
S
NOVICE IZ SLOVENIJE
Visokošolski tečaj stopa v peto leto
LJUBLJANA — Manjša epidemija gripe je razsajala približno od konca februarja do srede marca. Gripo so povzročali večinoma virusi iz skupine A. Okoli Kopra, so morali zaradi obolenja učencev in učiteljev zapreti nekaj nižjih razredov osnovnih šol.
NOVO MESTO — 6.500 katrc (Renault 4) in 425, R-18 je izdelala v prvih dveh mesecih tega leta Industrija motornih vozil (IMV). Lani je izvozila v Francijo 21.971 R-4, letos pa je predpisanih okrog 30.000.
IZOLA — Igrače iz Mehanoteknike
gredo doibro v prodajo, predvsem na tujem. Lani so izvozili kar tri četrtine proizvodnje, kar je predstavljalo dvanajst milijonov dolarjev. Ima pa hudo konkurenco, zato bo letos za modernizacijo opreme izdala cel milijon dolarjev. Najbolj so zadovoljni s prodajo tradicionalnih igrač.
MARIBOR — Hitra cesta, po kateri bo tekel promet skozi Maribor, naj bi bila skončana do 30. maja. Cesta pelje po zgornji etaži meljskega mostu, potem skozi predor na desnem bregu Drave do Ptujske ceste. Leta 1987 bo pa dograjem še odsek hitre ceste med Mariborom in Pesnico, kar bo odpravilo prometni zamašek, ki nastane na križišču Partizanske in Meljske ceste.
LJUBLJANA — Manj stanovanj kot
v letu 1983 so zgradili lani. Mišljene so zidave družbenega sektorja (slovenski ,,FONÌAVI“)- Največ je bilo sezidanih dvosobnih stanovanj : 1587 ; e-nosobnih je bilo 1415, trisobnih 1249, štirisobnih in večjih pa 165. Vse skupaj pomeni 15 odstotkov manj kot leta 1983. Vseeno pa \Slovenija prednjači pred drugimi jugoslovanskimi republikami, če primerjamo na koliko prebivalcev pride eno novo stanovanje: 435; v Srbiji 476, Hrvaški 510, na Kosovu 1976 prebivalcev.
ŽIRI — Alpina slovi po Europi zaradi svojih smučarskih obutev, skuša pa prodreti na trgu tudi z drugimi šlportnimi obutvami, predvsem za trim („aerobizem“) in jadranje na vodi. Prvih bodo naredili 100.000, drugih pa o-koli 80.000 parov.
LJUBLJANA — Nočno delo žensk
vsako leto močno narašča. Lani je bilo 33l% več žensk na nočnem delu, kot pa 1983. Vzrok je v zastoju proizvodnje zaradi pomanjkanja surovin in nerednih dobav ter tudi pomanjkanja moške delovne sile.
LJUBLJANA — Delo Benjamina I-pavca so posneli na ploščo, ki jo je izdala Založba kaset in plošč RTVLj. Vsebuje izbor samospevov in serenado na
deležujejo se jih dr. Alojzij Starc in voditeljice šol.
šolski referent je obiskal vse šole v Buenos Airesu.
9. marca 1985 je bil na Pristavi v Castelarju študijski dan slovenskih šolnikov osnovnih šol in srednješolskega tečaja z namenom, da se pomenimo o pomenu in ureditvi, o naši vztrajnosti in ljubezni do naših šol, o skupnem delu, ki naj bi slonelo pa skupnem programu.
Gmotno je podprla srečanje ZS. Odbor Slovenske pristave in oskrbnik Milan Križ s sodelavci, pa so vse storili, da so šolniki preživeli študijski dan v družinskem vzdušju.
Na roditeljskih sestankih so v preteklem letu predavali: dr. Alojzij Starc, Zdenka Jan, dr. Jože Krivec in Zorko Simčič.
Stane Snoj je izdelal zvezke za drugi razred. Besedilo je pripravila Anica Šemrov.
Zedinjena Slovenija podari vsem šolarjem spričevala in posreduje šolam knjige, zvezke, učne liste in pripravi vse tekste za skupne prireditve. Imamo arhiv igric, ki je zlasti mendoškim rojakom dobrodošel.
Z družino slovenskih šol so velikodušno sodelovali: Anica Šemrov, Stane Snoj, Marjana Marn, Iva Vivod, Zdenka Gornik, Frido Beznik in Miha Ga-ser.
Bog plačaj vsem v poročilu omenjenim in tihim sodelavcem, ki so v preteklem letu z ljubeznijo, delom in žrtvami, prežeti z optimizmom sodelovali pri ohranjevanju slovenskih šol.
godala, ki so jih izvajali simfoniki RTVLj z dirigentom Antonom Nanutom, sopranistka Ana Phšar-Jerič, tenor Anton Dermota in pianista Hilda Dermota in Andrej Jarc.
LJUBLJANA — Tretja izdaja romana Umiranje na obroke Igorja Torkarja je izšla v nakladi 7,000 'izvodov. Prvi dve, skupaj 11.000 izvodov, sta poišli.
LJUBLJANA — Ocem programskih kaset je namenjenih otrokom, da jih seznanijo z računalniško pismenostjo. Vse so pripravljene le za računalnike spectrum 48 K. Zadnji dve nosita ime „Ciciban šteje“ in „Ciciban računa“.
PTUJ — Dvižne priključke za traktorje vseh vrst bo od avgusta naprej poslala na trg tovarna Olga Meglič. Dva modela (dvig 800 in 1500 kg) sta že v končni izdelavi in sta namenjena različnim stvarem, od gnoja do gramoza. V razvoju imajo še domačo silo-reznico, s katero bi napolnili vrzel v domačem polju.
LJUBLJANA — Avtocesta Ljublja-na-Naklo naj bi bila dokončana do meseca junija. V tem času morajo razvoziti 90.000 kubikov zemlje, odpeljati
35.000	kubikov humusa, navoziti 40.000 kubikov gramoza in 110.000 ton asfalta, kar je precej zahtevna naloga v tako kratkem času.
LJUBLJANA — Geotermično energijo bi lahko izrabljali v Sloveniji predvsem v Prekmurju. Ker so vrtalni stroški tisti, ki določajo rentabilnost izkoriščanja, je treba dobro analizirati podatke. Vrtanje globlje od tri tisoč metrov se ne splača; najboljše bi bilo le nekaj sto metrov, a je toplota v ma-lokje blizu. Ker se toplota hitro izgubi, jo skušajo „pripeljati“ z vodo, ki jo vbrizgajo s površine in jo uporabijo v industriji z visoko temperaturo ali pa kot paro. V Čateiških in MoraVških Toplicah jo že uporabljajo za ogrevanje prostorov in vode v bazenih.
LJUBLJANA — 75 let jamarskega dela so proslavljali 13. marca v Cankarjevem domu. Edini še živeči ustanovni član je prof. Pavel Kunaver, ki se lahko pohvali z več kot sto raziskanimi jamami.
UMRLI SO od 7. do 12. marca 1985:
LJUBLJANA — Jože Sušnik, 79; Miha Pavčič, 83; Rudolf Trnovec, 82; Franci Bardorfer; Slavka Kink, 78; Franc Babnik, 87; Dušan Bufon; Karel Kastelic; Marija Mikša; Viktor Škedelj; Ivanka Rozman roj. Šturm, 79; Ljud-
Po apoteotičnem zborovanju slovenskih kulturnih delavcev v Cankarjevem domu, začetka januarja 1985, pod geslom: Slovenski narod in slovenska kultura, se je oglasila tudi togo stalinistična in dogmatična plast slovenske „vrhuške“. Če so tam Tone Partljič, Marjan Rožanc, Boris Pahor, Bojan Štih in drugi zahtevali, naj preneha v Sloveniji partijski in kulturni pritisk drugih narodov Jugoslavije, zahtevali u-stanovitev Slovenskega kulturnega parlamenta, da, celo zvezo s slovenskimi intelektualci po svetu, potem je bila uradna plat vsa v obrambi, vsa v preteklosti, dejali bi celo vsa prešinjena z nekim strahom. Programska seja Republiške konference Socialistične zveze delovnega ljudstva (RK SZDL), ki se je vršila v Ljubljani konec januarja, je bila pod nekakim (sicer nikjer zapisanim) geslom: ničesar obžalovati, ničesar popraviti. Na vsak način je bilo treba zamegliti sliko, ki jo jè inozemstvu dalo zborovanje slovenskih kulturnih delavcev, ko je tuj časopis zapisal: v Sloveniji ni posameznih oporečnikov, oporečnifka je vsa Slovenija. Glavni govornik na Programski seji je bil pred-sedrfFk SZDL Franc Šetinc. Nanizajmo nekaj cvetk iz njegovega kilometrskega govora: „Če je naše ljudstvo znalo reči odločen ne ostankom klerikalizma v c-migraciji, ki so po vojni sanjali o narodni spravi in podobnem, bo sposobno tudi v bodeče preprečiti take nakane. Ni mogoče namreč pozabiti, da so bili tudi pobiti domobranci (ena prvih Še-
SLOVENCI T ARGENTINI
Osebne novice
Krsta: V nedeljo, 21. aprila je bila krščena v cerkvi Marije Pomagaj Marjana Cecilija Dolinar, hčerka Francija in ge. Alenke roj. Rajer. za botra sta bila gdč. Marjetka Dolinar in Marjan Pograjc. Krstil jo je msgr. Anton Ore-har.
V Mendozi pa je bil krščen Ivan Bajda, sin Petra in ge. Ivanke roj. Krvina.
Srečnim staršem iskrene čestitke!
Poroki: V cerkvi Marije Pomočnice v Ramos Mejiji sta' v soboto, 20. aprila, sklenila zakon inž. Niko Jakoš in prof. Mirjam Šeme. Za priče so bili njuni starši Janez in ga. Zalka Jakoš ter Jože in ga. Ivanka Šeme. Med poročno mašo, pri kateri je pel mladinski zbor Slomškovega doma, ju je poročil Jože Škerlbec.
Istega dne pa sta se v cerkvi Sv. Roze iz Lime v Buenos Airesu poročila dr. Alenka Smersu in dr. José Manuel Fernandez. Za priče so bili nevestini starši ga. Nataša in Miha Smersu ter ženinovi starši ga. Maria Trinidad in Manuel Fernandez.
Poroka: V cerkvi Marije Kraljice v Slovenski vasi sta se poročila Kati Adamič in Dinko Radoš. Botrovala sta Marjana Radoš in Jože Radoš. Poročal -je g. Marko Cukjati CM. čestitamo!
Novoporočencem čestitamo!
Nova diplomantka: Na medicinski fakulteti v Cordobi je končala univerzitetne študije gdč. Lenka Grošelj iz Mendoze in postala kirurginja. Čestitamo!
mila Ribič roj. Vehar; Milutin Fajdiga, 82; Mira Leskovec; Ferdo Miglič, 79; Marija Ternovee roj. Čermelj; Verena Vreček roj. Mohorič; Ivan Rener; Leon Berlot; Anton Bogataj, 73; Stane Novak, 60; Rafael Štular, 75; Ana Babnik roj. Mohorič; Anica Čehovin.
RAZNI KRAJI — Tone Varl, Škofja Loka; Ivan Rebov, Celje; Minka Jaki roj. Zidar, 87, Šentrupert; Frančiška Lango, 76, Žalec; Marija Kraševec roj. Fink, Zagorje; Ivana Peterka roj. Dimc, Domžale; Jožef Pogorelc, žup. v Dol. Logatcu; Antonija Vitez, Povirje; Štefan Strah, Novo mesto; Antonija Merlak:roj. Hladnik (Recanova mama), 86, Žibrše; Jože Brezec, 90, Be-zuljak; Neža Zalokar, 93, Trbovlje; I-vanka Ševeu roj. Likozar, Kranj; Janez Podgoršek, Kamnik; Franc Pirc, Leskovar; Ivanka Tišler, Goričane; Marjeta Meglič, 91, Tržič; Viktor Hribar, Zg. Tuhinj; Milena Medved roj. Putrih, Koper; Jožef Meško, Ptuj; Marija Kragelj roj. Rutar, 88, Mengeš; Francka Koselj, Radovljica; Marija Golnar roj. Ručigaj, 88, Trzin; Rudi Pleišec, 61, Rakovnik; France Gašper, Pogorje pri SL Gradcu; Justina Baraga, 73, Trbovlje; Franc Kokol, Laško; Rudi Pušnik, Laško; Dušan Herzog, Maribor; Frančiška Cajhen, 72, Zajelše; Marija Škrbec roj. Rgvšelj, Podcerkev; Zdenka Požar, Murska Sobota; Štefka Dečman, Celje.
•n»
tinčevih priznanj !) predvsem žrtve kle-rofašističnega mračnjaštva“. Nato je zavrnil vsako idejo o rehabilitaciji škofa Ražmana, češ tudi Norvežani niso ‘rehabilitirali svojega nobelovca Hamsuna (delovanje obeh med vojno je bilo diametralno nasprotno — op. uredništva). Zatem se je spoprijel s slovenskimi kulturniki, češ potegnjena mora biti jasna črta ločnica, ki ne sme dovoliti, da v enoten slovenski prostor vdirajo silnice, ki pomenijo sovraštvo, ostanke fašizma, iredento, belogardizem in podobno. Vsekakor pa mora v tem prostoru steči ustvarjalen dialog. Prav tako je treba odločno zavrniti skrajno ignorantstvo takih posameznikov, kot je bil nastop tržaškega pisatelja Borisa Pahorja na nedavni pisateljski tribuni v domu Ivana Cankarja v Ljubljani. Šetinčeva izvajanja je podprl (vseh govornikov jé bilo blizu trideset) tudi Jože Mihalič, ki se je vprašal v imenu bralcev Dela, če so res prisiljeni v vsaki sobotni prilogi prebirati v pismfh bralcev razna osebna obračunavanja med posamezniki, ki napadajo SZDL in Zvezo komunistov (ZK). čudil se je urednikom javnih občil, kako da ne spoznajo, da stojijo za raznimi pozivi k spravi in rehabilitaciji narodnih izdajalcev, reakcionarne sile iz tujine. Malo strpnejši je bil Pavle Bojc (naš znanec iz Argentine), ki ie priznal, da v socialistični družbi še ni uveljavljeno, predvsem kar se tiče Sredstev obveščanja, načelo enakovrednosti vernih in neverujočih. Vendar pa, po njegovem, ni mogoče zaradi ločitve
(Čeprav so razna posamična predavanja in celo ciklusi, organizirani v sklopu SKAD-a, že prejšnja leta zdaj nudili našim izobražencem možnost razmišljanja o raznih aktualnih vprašajih, je pa vendar šele leta 1981 na pobudo akademikov bil v nekako organizirano življenje priklican Visokošolski tečaj.
Ob študiju slovenske zgodovine, ob filozofskih in teoloških razmišljanjih, oh še globljem spoznavanju slovenščine in naše literature, ter ob razmišljanju o vprašanjih našega zdomstva, naj hi iskali resnico, in ob 'spoznavanju vrednot, ob poglabljanju v krščanski realizem pa tudi ah vedno globljem čutenju vrednote slovenstva naj bi nagnili voljo k temu, kar smo spoznali za „pravo“.
Za soboto (13. aprila t. 1.) so bili povabljeni k otvoritvi letošnjega Tečaja vsi Slovenski akademiki v Buenos Airesu, vsi drugi mladi, ki se po končani srednji šoli izpopolnjujejo po raznih institutih, pa tudi profesorji, učitelji in učiteljice, ki se posvečajo pouku naših otrok.
Po pozdravnih besedah predstavnice SKAD-a, članice odbora Vera Breznikar, je dr. Alojzij Starc napovedal program letošnjega tečaja, nato pa povabil univ. prof. dr. Milana Komarja, da prične z inavguralnim predavanjem. Okoli petdeset poslušalcev je v dveur-nem predavanju sledilo mislim predavatelja, ko je govoril o temi „Živeti lastno življenje“. S tem je bil storjen prvi 'korak na študijski poti letošnjega Visokošolskega tečaja.
Predavanja na tečaju bodo tudi letos vsako drugo in vsako zadnjo soboto v mesecu, vključno do novembra. Vsako zadnjo soboto v mesecu bo dr. Milan Komar govoril o temi „Edvard Kocbek
—	Emanuel Mounier. 'Radiografija u-sodne zmede in zablode“. Ta ciklus predavanj organizira — kakor je to bilo že prejšnja leta — SKAS v sporazumu z Visokošolskim tečajem. Kakor je bilo v pomenku po inavguralnem predavanju rečeno gre za analizo ene usodnih zméd sodobnosti, katere ne. najmanjša posledica je ta, da je zaradi nje tisoče ljudi izgubilo življenje in pa da danes mnogi Slovenci razmišljamo o njej v
—	tujini; za analizo zpblode, ki je tudi še danes nevarna.
Vsako drugo soboto v mesecu, pa se bodo letos na Tečaju obravnavali naslednji predmeti: Pri Slovenščini (Zorko Simčič) bo pod naslovom „Refleksivna, erotična in domoljubna tematika v naši poeziji“, ko se poslušajočim sproti prikazujejo tudi razne značilnosti slovenščine, branje in komentiranje izbranih poezij. Letos, v četrtem letu tega ciklusa, bo vsaj v izseku prikazan del sodobne slovenske poezije.
V okviru zgodovine bo dr. Marko Kremžar, ki je lani zaključil dvoletni ciklus pregleda slovenske zgodovine, i-
Cerkve od države, da hi verske skupnosti izvajale svoje programe v šolah, kot tudi ne o prenašanju verskih t obredov po radiu in televiziji. Kot zadnji oevirk te dolge seje bi dodali še mnenje Vekoslava Grmiča, ki je (zgoščeno) takole razvijal svoje misli: „Nekateri bi pri nas danes hoteli videti rešitev v večstrankarskem sistemu. Toda ta sistem je ponekod že v krizi. Stranke namreč ne zastopajo interesov ljudi, ampak lastne interese. Rešitev pri nas in drugod je edinole v prizadevanju za čim popolnejše uresničevanje zamisli sàmouprav-ljanja.“
Pa pustimo to Programsko sejo s tridesetimi govorniki, z redkimi (verjetno) navdušenimi poslušalci in mnogimi (verjetno) skeptičnimi prisotnimi in poglejmo drugo plat današnjega slovenskega udejstvovanja. To so osebni računalniki. Slovenijo preplavljajo osebni računalniki predvsem tipa Sinclair in Commodore (to so enostavni računalniki, na tukajšnjem trgu se giblje ■njihova cena okrog 500 dolarjev). Da se pa bodo lastniki (zlasti mladina) še bolj zabavali z njimi, kot se že, je Založba Kaset in plošč RTV Ljubljana v začetku februarja poslala na trg novo računalniško kaseto s pustolovsko igro Kontrabant 2 (Kontrabant 1 je že davno razprodan). Cilj nove igre je vstop v leto 2000. Junak zgodbe, ki mu doma pravijo „računalniško oné“ se prebija preko vsemogočih zaprek v leto 2000. Seveda ga mora igralec voditi, da te zapreke pravilno in čimiprej premosti. Stvar pa ni tako enostavna, saj je pot skozi pokrajino posejana z vrsto zgodovinskih mejnikov; mimo katerih so se pomikali ljudje po slovenskem ozemlju.
mel „Seminar o slovenski sedanjosti in prihodnosti“. Gre za prerez pogledov raznih naših javnih delavcev iz zamejstva in zdomstva in za njih analizo.
Pri teologiji bo letos dr. Alojzij Starc govoril o „Teologiji vere“. (Nekatera vprašanja o veri v sodobnem svetu). Predavatelj bo posvetil nekaj ur sodobnim, marsikdaj celo krščanskem izobražencu ne vedno dovolj prisotnim problemom.
Obiskovalci Visokošolskega tečaja pa bodo nekaj ur razmišljali tudi o povsem internih aktualnih vprašanjih življenja v skupnosti. Milan Magister bo pod naslovom „Vprašanja našega zdomstva“ posvetil nekaj ur tej tematiki.
Vodstvo Visokošolskega tečaja sporoča vsem, ki so se že vpisali, pa tudi tistim, ki Ibi to želeli storiti ob začetku (rednega pouka, da bodo naslednja redna predavanja v soboto 11. maja (Zgodovina in Slovenščina) in pa 25. maja (začetek Filozofskega cikla).
Vse naše mlajše „žive sile“ opozarjamo na ta predavanja. Gre za razmišljanja o večnih resnicah, gre za razčiščevanje sodobnih problemov, gre pa tudi za iskanje lepote, kar vse bo v nas samih pripomoglo k močnejši in bolj harmonični osebni rasti in kar bo, brez dvoma, prej ali slej tudi celotni naši skupnosti prineslo sadove.
I. T.
Goriška in Primorska
V razstavnih dvoranah Galerije Sagittaria v Pordenonu je bilo razpostavljenih 161 del , slikarja Lojzeta Spacala. Ta antološka razstava je strnila 50 let Spacalovega ustvarjanja.
Zavod za družbeno in versko zgodovino v Gorici je priredil večer na temo „Slovenska kulturna prisotnost na Primorskem v sedanji doibi“. Na večeru so predstavili tri knjižne publikacije, ki so namenjene italijanskim bralcem, obravnavajo pa slovensko preteklost in kulturno življenje na Primorskem. Po predstavitvi publicističnih del je sledila debata, ki se je ustavila ob temi, ki je v zvezi z vzroki, ki ovirajo da bi italijanska javnost bila bolje seznanjena s slovenskim kulturnim ustvarjanjem in z našo zgodovino.
Slovensko planinsko društvo v Trstu je založilo in izdalo ob svoji 80. letnici pomembno knjigo „Zgodovina SPD Trst“. Napisal jo je dr. Dušan Jelinčič, ki je Tinj igo razdelil na kronološka obdobja: nastanek društva in njega delovanje do prve svetovne vojne, razpustitev društva pod fašizmom (nadaljevalo je delo v ilegali), delovanje SPD po drugi svetovni vojni do današnjih dni.
Treba je brškati po literaturi, poznati n. pr. Martina Krpana, knjigo Pod svobodnim soncem, vedeti za ljudi kot sta. bila Atila in Janez Bleiweis, prav dobrodošlo pa je tudi znanje iz biologije, saj se v igri n. pr. pojavljata zelena rega in človeška ribica. Ker je možnosti na stotine, je vsako potovanje nova dogodivščina, seveda pa je računalnik nepodkupljiv in neusmiljeno zabeleži minuto in sekundo, ko se „one“ odpravi na pot in trenutek, ko prekorači prag tretjega tisočletja. Najuspešnejše igralce čaka vrsta lepih nagrad: do 5. maja je treba poslati časovne rezultate rešitev igre, 6. maja pa bo deset najboljših moralo napovedani čas do vstopa v tretje tisočletje dokazati pred strogo komisijo. Tekmovalci bodo smeli imeti pri 'sebi vse pripomočke, od zemljevidov do leksikonov.
Obzorja bodo zalagala revijo Znamenje. člani skupščine Založbe Obzorja so soglašali s predlogom uredništva revije Znamenje, da z letom 1985. pričenja mariborska založba izdajati njihovo revijo. Letno izide šest številk Znamenja.
Revijo je doslej zalagala Mohorjeva družba v Celju, s katero pa je uredništvo Znamenj prihajalo večkrat navzkriž zaradi znanega levo usmerjenega koncepta revije. Jedro uredniškega odbora in izdajateljskega sveta Znamenja živi in dela v Mariboru, med njimi glavni urednik Rafko Vodeb, odgovorni urednik Jože Rajhman in predsednik izdajateljskega sveta dr. Vekoslav Grmič. Mi samo lahko čestitamo Mohorjevi družbi v Celju, da je končno le odvrgla to kukavičje jajce iz svojega gnezda.
Priredil: Marjan Schiffrer
(28)
LISTAM JE (P® DELU
ZEDINJENA
SLOVENIJA
■
V zvezi naročila zadnjega občne- j
■	ga zbora je uipravni svet Zedinjene ■ S Slovenije na svoji seji dne 18. apri- * ; la 1985 sprejel dva sklepa:
:	. š
! I) Upoštevajoč sedanjo inflaci- !
■	jo bo od 1. maja 1985 članarina za Š j samske fa 200 mesečno odn, $a 2.400 • Š letno in za družine $a 300 mesečno ■ ; odn. fa 3.600 letno. Istočasno se ; ; dvigne tudi posmrtnina na fa 20.000 • S za v Sa k smrtni slučaj.
\	:
■	II) a) Posmrtnina se bo v bodo- !
če poviševala istočasno s ! povišanjem članarine.
b)	Karenčna doba za nove : člane je 6 mesecev.
c)	Pravico do posmrtnine i- 5 majo:
h	m
1)	Novi člani (do 1 leta), če ; so na tekočem s članarino. :
a	o
■	H
2)	Člani z do 10 let članstva, !
S	če niso s članarino v za- s
h	a
ostanku več kot tri me- j sece.	!
E)	■
a	a
2	3) Člani z več kot 10 let član- :
stva, če niso v zaostanku 5 s članarino več kot šest *
a	c
mesecev.
S ZAVAROVANJE VSEH VRST :
• -
I	M in H. LOBODA
:	j
: Saimiento 385 - 1. nadstr. - pis. 10 :
•	Buenos Aires	Tek 812-2127 ;
*	vsak dan od 11 do 18.30
;	:
»»■•aiias»Mifiii»iHUi»BHiH*uiaa»RaiMBact
iHBBiiiBiiaciiiiBBBaBiiBiiiiaBiiiiiiiiaBBigBffcaaiiBKaiisBi
OBVCSTILG
SOBOTA, 27. aprila:
Sestanek Konzorcija Svobodne Slovenije ob 20 v prostorih Slovenske hiše.
Pri SKA in SKAD predavanje dr.
M.	Komarja ob 16. uri v mali dvorani Slovenske hiše.
NEDELJA, 28. aprila:
Občni zbor Slomškovega doma po
maiši. .
Zvezni sestanek SDO in SFZ ob 9.30
v Slovenski hiši po skupni mladinski maši. Predaval bo Jože Bokalič CM.
Sestanek staršev Prešernove šole po slov. maiši. Predavala bo dr. Katica Cu-kjati: ,,0 vplivu televizije na otroka“.
V	Hladnikovem domu: SKA in Društvo Slov. vas vabi na igro: „Namišljeni bolnik“ Moliera. Začetek: ob 17. uri.
SOBOTA, 4. .maja:
Redni pouk Slov. Srednješolskega tečaja v Slovenski hiši ob 15. uri.
V	Slomškovem domu ob 21. uri jesenski ples v priredbi SDO-SEZ.
II. kulturni večer SKA ob 20. uri v gornji dvorani Slovenske hiše. Predstavitev knjige: dr. Marko Kremžar „Obris družbene preosnoVe“.
V	S. Justu „Namišljeni bolnik“ ob 10.
NEDELJA, 5. maja:
Obletnica Slovenskega doma v Ca-rapachayu s celodnevno prireditvijo.
SREDA, 8. maja:
Sestanek Zveza slov. mater in žena
v Slovenski hiši. Govoril 'bo o mladini msgr. Anton Orehar.
PETEK, 10. maja:
Seja Medorganizacijskega sveta v
prostorih Zedinjene Slovenije ob 20. uri.
SOBOTA, 11. maja:
Visokošolski tečaj oh 16. uri v Slovenski hiši.
NEDELJA, 12. maja:
Romanje v Lujàn.
SREDA, 15. maja:
Sestanek Lige žena-mati v San Martinu. Predaval bo rev. Jože Škerbec o
SLOVENSKA KULTURNA AKCIJA
2. KULTURNI VEČER	XXXII. SEZONE
Predstavitev knjige
Mark® Kremžar: ©foris družbene preosnove
V gornji dvorani Slovenske hiše, 4. maja 1985 ob 20. uri.
BAJDA s.ni.
‘Naš kvalitetni parket sedaj na razpolago tudi v Buenos •Airesu.
JUAN B. ALBERDI 3981	Capital	Tel. 67-2494
POSEBEN POPUST ZA ROJAKE !
ESL0VENIA LIBRE
Fundador: MILOŠ STARE
REDACCION Y ADMINISTRACION:
RAMON L. FALCON 4158 1407 BUENOS AIRES ARGENTINA Telèfono: 6 9-9503 Glavni urednik:
Tine Debeljak ml. Uredniški odbor dr. Tine Debeljak, Tone Mizerit, dr. Katica Cukjati, Gregor Batagelj
	FRANQUEO PAGADO
1 o M	
I ° ■- w	Concesión N9 5775
S & -4-> —1 1 £ Ö rt		
° bU+i ° j» s i ^ Ü	TARIFA REDUCIDA
	Concesión N9 3824
i Registro Nacional de la Propiedad	
	Intelectual N9 299831
Naročnina Svobodne Slovenije za 1. 1985 :
Za Argentino fa 5.300, pri pošiljanju po pošti fa 6.000; Združ. države in Kanada pri pošiljanju z letalsko pošto 60 USA dol.; obmejne države Argentine 53 USA dol.; Evropa 65 USA dol.; Avstralija, Afrika, Azija 70 USA dol.; ZDA, Kanada in Evropa za pošiljanje z navadno pošto 45 USA dol. TALLERES GRAFICOS “VILKO” S.R.L., ESTA-DOS UNIDOS 425, 1101 - BUENOS AIRES -T. E. 362-7215
PRIDOBIVAJTE NOVE NAROČNIKE!
Tristoletnici rojstva Bacha, Händla -n Scarlattija.
ČETRTEK, 17. maja:
Seja Upravnega sveta Zedinjene Slovenije ob 20. uri.
NEDELJA, 19. maja:
25. obletnica Slovenskega doma v San Martinu. Celodnevna prireditev.
NEDELJA, 26. maja:
Žegnanje pri slovenski cerkvi Marije Pomagaj.
PODJETNIK, TRGOVEC, OBRTNIK!
Imaš morda čeke ali denar spravljen doma? Imaš denar v tekočem računu v banki? Plaču ješ drage bančne komisije, za tvoj denar pa ti ne plačajo nobenih obresti, če ti kdaj zmanjka denarja, te banka ne pozna več, zanjo si dober, dokler ji nosiš denar. — Popolnoma drugače pa ravna s svojimi člani SLOGA. Denar pri nas ti vsak dan prinaša obresti; komisij ni nobenih, če ti kdaj zmanjka denarja, imaš v SLOGI vedno odprt kredit. In še celo vrsto drugih ugodnosti bi lahko našteli. Pa o tem več osebno ali po telefonu v naši pisarni, Bmé. Mitre 97 - Ramos Mejia, Tel. 658-6574 ali 654-6438.
Slovenci v Carapsadiayn praznujemo
V NEDELJO, 5. MAJA
25. OBLETNICO USTANOVITVE DOMA
s celodnevno prireditvijo: ob 11.00 Dviganje in pozdrav zastav
ob 11.30 Sv. maša msgr. Antona Oreharja za žive in mrtve člane
Po maši bo skupno kosilo
ob 16.00 Kulturni program, na katerem bo govoril g. Tone Brulc
Po programu prosta zabava in dobra postrežba. — Na razpolago bodo priznani carapachayski krofi.
Rojaki in prijatelji našega Doma iskreno vabljeni!
■ HIBnBBBBMl*nHBBB«B»BBBBBBBBBBBBOBHBBBBBBBBBB»«»BBBBBBBBBBBB»flBBBBllBBBBBBBBBBBBaBBBBBBBBaSBBB'BBB»WU
iiaaaaaaaai
Darovali so
V dobrodelni sklad Zveze slovenskih mater in žena so darovali: ga. Ema Kessler v spomin T. Kocjan fa 500; ga. T. Truden v spomin ge. Korošec in ga. Eiletz fa 300; dr. Benedičič v spomin V. Berlota fa 6.000; Nadica in Andrej Grohar fa 10.000; ga. Mira Ecker fa 700; ga. Jakulin fa 200. Najlepša hvala!
KLINIČNE ANALIZE
B
B
j Lic. Zofija Pograjc
B
“Obras Sociales”
■	Bolnike obiščem na domu.
■j
5 Informacije na Tel. 629-6901.
■
■ '
IBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBB«
:	NAŠ DOM	-	SAN JUSTO
■
B
B
Namišljeni bolnik
(MOLIERE : VESELOIGRA
B
B
5 V REŽIJI G. MAKSA BORŠTNIKA	4. MAJA 1985 OB 20
t
Vdani v božjo voljo, sporočamo vsem prijateljem in znancem, da je’ v 79. letu življenja prenehalo biti srce našemu očetu, dedu in pradedu
Petru Bajda
Pokopali smo ga 19. aprila na pokopališču „Parque de Desicanso“ v Guaymallenu - Mendoza.
Prisrčno se .zahvaljujemo g. Jožetu Hornu za opravljene molitve, pogrebno sv. mašo in tolažilne besede, župniku Ivanu Tomažiču, župniku Peronu in duhovnim sobratom Jožef inčem, za opravljene molitve ob kite ti, inž. agr. Marku Bajuku za poslovilne 'besede ob grobu, in vsem, ki so ga spremili na njegovi zadnji poti. Posebna zahvala dr. Juretu Bajuku, ki je v bolezni skrbel zanj.
Prijateljem 'in znancem ga priporočamo v molitev.
Žalujoči:
Hčeri: Marija in Ana z družinama,
'sinovi: Pavel, Peter, Jaka, Martin in Franc z družinami,
bratje, sestre in ostalo sorodstvo.
Mendoza, Buenos Aires, Minesota - ZDA, Ljubljana, Kranj
1BBBBBBSBBBBBBGBBBBBBBBBBBIIHBBBBBBBBBI
BSBBBBBBIBBBB BBGBBBBBBBBBBBBBBBBBBIBBBBBIBBBBBBBBBBBBBCBBBBBBBBBBBBBBBB BBBBi
BB'BBBBBBBBBaBBBBBBBBBBBBIflBflBBBBBBIBBBBBBBBIBBBIiaBIteBBaBBBBBBlIBBBBBBBBBBBBBBBBBIB VBBBIBBBBBIBUBBMBBI
Marja Rodziewiczowna	(39)
HRAST
(DEWAJTIS)
iše sreča, da teta Aneta ni slišala, teh besed, kajti gotovo ne bi hotela sprejeti jagod od take hudobnice. Toda starka je pomirila svojo občutljivost, sprejela košarico in odšla v hišo. Pokazala se je šele po izbruhu jeze ter je tako s praznim prtičkom in prisrčnim zahvaljevanjem prekinila neljub prizor.
„Nimate se za kaj zahvaljevati!“ je rekla Marta zopet v davnem načinu. „Ah, tu stojim, ne povem pa najvažnejše stvari. Tam na Dewajtu sem srečala gospodo s Pošwic. S čolnom sta se pripeljala. Gospodična je zelo lepa in po modi oblečena, gospod pa, zdi se, da je njen mož, je tako grd, da je kar strah!“
„Kaj naj 'bi delala tam ? “ sta vprašala Ragis in Julka; Hanka pa je že dolgo časa gledala bele oblake na obzorju, a teta Aneta je odšla v hišo.
„Pela sta in govorila v tujem jeziku, gledala v jame, v rove, šla trikrat okrog Dewajtisa, dokler nista zagledala mene. Tedaj sta se ukrenila in šla,. In o nečem sta spraševala, zdi se mi, da o Dewajtisu, kajti z roko sta kazala nanj. Gospa razume malo poljsko, nisem je pa razumela, kaj hoče. Potem je pogledala v neko knjižico in vprašala lepo: Kje stanuje gospod Marko Ozertvvan? Pokazala sem jima stezo, poklonila sta se in šla dalje. Prav
gotovo prideta sem;...“
„Lepa novica!“ je zaklicala Julka. „Čakala ju bom do polnoči. Zelo sem radovedna, kakšna je ta Američanka. Je še nihče ni videl?“
„Ne! Vpraišal sem že Marka, če je lepa, pa seveda nisem ničesar zvedel,“ se je vtaknil Ragis.
„Videti je, da je zelo delavna in praktična,. Witold je bil včeraj pri nji,“ se je oglasila Hanka. „Rekel je, da ne more gledati vanjo brez navdušenja.“ „Ho, ho, ho! Lahko bo še slaba z Witoldom! Dobil bo košarico!“
„Od kod tako žalostni zaključek?“ jé v dovtipu pripomnila Julka.
„Razume se, kajti nobena praktična in delavna ga ne bo vzela! Sicer pa, kaj jaz vem? 'Menda pa je oni grdi njen zaročenec...“
„O majka mila, kje je imela oči, da je tega vzela?“ je rekla Marta.
„Ho, ho, ho! Nikdar ne spominjajte, tudi vaše oči so morale mrkniti, ko ste jemali moža, gospa Lukeževa,“ se je nagajivo zasmejal Ragis.
Ženska je škrlatno zardela.
„Sužnost še ni raj!“ je zmešana odgovorila.
„Volja je slatoiša od sužnosti,“ se je stari neusmiljeno norčeval.
Obrnila se je k vratom in zakrila oči z robcem.
„Na svidenje in zbogom!“ je še rekla in odšla.
„Lepa ženska!“ je tiho pripomnila Julka. „Po okusu gospoda Marka?“
„Okus?“ je rekel Ragis. „Bog nas varuj takega okusa!“
Teta Aneta se je prikazala na prlagu s pladnjem, polnim podstavkov, s skodelico jagod in vrčem mleka, za njo pa je prinesel Greniš na novo postruže-no mizo.
„Tu imate, otroci moji, in poskusite moje slaščice!“ se je lagodno nasmehnila. „Jaz 'bom pa med tem časom posadila bučele v panj, da se ne bodo mučile v vrečici.“
„Jaz pomagam teti!“ se je žrtvovala Hanka.
„Hvala vam, moja draga! Greniš bo pomagal. Ti kar jej jagode in odpočij se od svojega učenja!“
S temi besedami si je starka ovila pleča z nekakšno plahto, krog glave vrgla mrežo, ovito s platnom, ter je s hlapcem odšla na vrt.
Dekletci sta se smejali temu čudnemu pokrivalu ter jedli sočne jagode.
Tedaj je žerjav pomolil od nekod svojo glavo in s kljunom potrkal po pladnju, ostali del menežarije pa je opazoval od daleč.
„Kje pa je Živa?“ je naglo vprašala Hanka, z belo dlanjo gladeč peresa prosto letajočega ptiča.
„Živa?!“ je rekel Ragis in iskal nekaj po strehi in vejah.
S strehe je skočila naravnost na mizo štirinožna svojeglava veverica. Sedla je na zadnje nožice, prednje pa je položila navzkriž, vihala brke in gledala
na prisotni par z očmi, okroglimi kot jagode. Košati rep se ji je tresel kot baldahin nad glavo.
„Hočeš oreh?“ je smejoče se vprašala Hanka.
Ko je videla slaščico, je veverica napravila mojstrski skok, zagrabila orešek in stekla z njim na plot. Lisjak je radovedno pogledal, žerjav je odkorakal k njej, morda z zlim namenom, ona pa se zanju ni prav nič brigala, temveč je vneto grizla lupino.
„Manjka samo.še eden mojih davnih znancev,“ se je oglasila Hanka. „Ali je morda poginil pošteni jež, da ne pride?“ '
„Jež?“ je ves rdeč zaklical Ragis. „Kam neki se je netnamež skril? Lenuh ničvredni! Vse dni prespi ponoči pa šari okrog! Že po naravi je nevljuden. Ho, ho, učim ga neprenehoma, toda zaman, okamenel je v svojih razvadah. Končal bo slabo, kakor vsak ničvrednež!“
„Narava se ne da spremeniti!“ je res pripomnila Julka. Že od Hanke je
poznala čudaštvo starega vojaka in zato ga je vneto poslušala.
Ragis se je razvnel in navduševal. Živali so bile, njegov priljubljeni predmet razgovora.
„Čisto prav imate, gospodična! Živali so kot ljudje, le toliko so na boljšem, da ne morejo klepetati in da nimajo denarja. Sicer je pa vseeno. Tudi žival je dobra in slaba, lagodna in jezna, razsipna itn skopuška, poštena in tatinska, lepa in grda. Samo poglejte jih! Župnik me je nahrulil, ko sem mu rekel, da v vsaki živali dela nekdo pokoro. Greh
je greh, toda fajmošter mi ni dal, da bi mu razložil te stvari! Gotovo hi še sam verjel! Že trideset let vzgajam razne zverice, dobre živalce, in vsako sem natanko opazoval. Ni je boljše od psa, a ne slabše ’ od lisjaka, dokler se malo ne privzgoji. Ali ni res, Robak?“
Lisjak je pomigal z repom ter z nedolžnim obrazom poškilil na kure tete Apete. Vse življenje se je v njem borilo vprašanje: ubogati ali moriti? Disciplina ali pa kurnik?
» „Prosim vas, pokažite mi ježa!“ je poprosila Julka.
„Meni pa kunce!“ je dodala Hanka.
„Takoj, takoj! Najprej zbudim ježa, potem pa skličem vso to drhal. Drže se po vseh kotih, trapci!“
Še kar naprej je govoril in medtem krevljal v hišo ter kmalu prinesel v naročju majhno bodičasto živalco. Jež I-glač, prebujen iz sladkega sna, se je zvil v klobčič ter jezno pihal. Poznal pa je red, zato se je raztegnil in začel capljati.
Ragis ga je postavil na mizo pred Julko in zažvižgal.
Jež je kot na povelje pomolil smrček se stegnil in s hitrimi nogami stekel k lastniku.
„Hočeš sladkorček, nepridiprav ti?!“ je uganil Ragis.
Smrček se je dvignil navzgor in lakomno njuhal.
„Aha, že vem, kaj hočeš! A ponoči mi ne daš miru, a? Ves čas mi nekje delaš halo! Seveda skrivni razbojnik, na zunaj si videti miren, a v resnici si hinavec, razgrajač! Ho, ho le počakaj, počakaj no!“