Č i t a n j e. Poročal pri društvenih večerih ,Slovenskega učiteljskega društva" v Ljubljani dne 4. prosinca, in 1. sušca t. 1. Jakob D i m n i k. 1. svečana (Dalje.) //) Kar se je ueenec učil na pamet, pridno ž njim ponavljaj, bodi si posamezno ali pa v koru z vsemi učenci; kajti to, kar se je učenec natančno učil in večkrat ponavljal, ostane mu v trajnem spominu še v poznem življenji. I. poglavje. Ročno čitanje. 1. razred. Učni smoter: ,,Počasno in glasovno pravilno čitanje". Umevno je samo ob sebi, da morajo učenci poprej, preden začno čitati, poznati glasnike in njihova znamenja (črke). Poglejmo si otroka, ko stopi prvič v šolo, kako je vender neroden. Oko njegovo še ni vajeno gledati, uho ne zna razločevati posameznih glasov, roka njegova je slabotna in okorna; govori samo doraače narečje, ne da bi razumil posamezne pojrae; jasno je, da vsled tega tudi ne razumi književnega jezika, odnosno jezika učiteljevega. Ce lioeemo torej, da bode pouk v 1. razredu otroku res teknil, so neobhodno potrebne v ta namen gotovo predvaje, ki otroka usposobijo, da mu je mogoče naučiti se pisanega in tiskanega čitanja. Te predvaje se razdele: a) v predvaje z rokami in očmi; b) v „ posluhainjezika(govoril); c) v nazorne in govorne vaje kot pripravljalni pouk. Predvaje z rokami in očmi se razdele tako - le: 1. vaja: prostorno razmerje; 2. „ pika; 3. „ stenoravna (navpična črta); 4. vaja: vodoravna črta; 5. „ nagnjena (poševna) črta; 6. „ kot; 7. „ okrogla črta. Predvaje posluha in jezika se razdele: 1. stavek in njegovi deli t. j. razdelitev stavka v besede; 2. razdelitev besed v zloge ; 3. razdelitev zlogov v glasnike. Nazofne in govorne vaje kot pripravljalni pouk so prve govorne vaje nazornega nauka; kajti naloga nazornemu nauku je, naučiti otroka govoriti in razumevati učiteljev jezik. Nazorni nauk krepi otrokovo oko in uho, vadi ga raisliti ter budi in oživlja duševno bitje njegovo. Kaj pa predpisuje učni načrt glede pripravljalnega nazornega nauka v 1. razredu? »Nazorne in govorne vaje, počenši s predmeti iz otrokovega obližja". Predraeti iz otrokovega obližja so pa tiste stvari, s katerimi se otrok peča (igra)> njegovo stanovanje obleka in hrana. Zato se razgovarjamo z otrokom prve dni ob stvareh, ki se nahajajo v šoli, v sobi; ob delih sobe, ob zvunanjih in notranjih delih hiše, ob obleki in hrani. Ko smo te predvaje temeljito razpravljali, šele zdaj se prične pravi pisalnočitalni pouk, ki ima namen, naučiti otroka glasnike ter njih pisna in tiskana znamenja. Zveza pisalnega pouka s čitalnira poukora (pisalno-čitalna metoda) je dandanes tako razširjena, da ga ni več 1. razreda, v katerem bi se pisanje za se in čitanje za se poučevalo. Pri pisalni-čitalni metodi sta nam dve učni poti na razpolaganje in sicer: a) sintetična pisalno-čitalna metoda, b) analitično-sinteticna pisalnočitalna metoda, tudi normalno (vzgledno) besedna metoda imenovana. V čem se pa razlikujeta te dve metodi? Predvaje imata obedve jednake. Sintetična pisalno-čitalna metoda razvija posamezne glasnike ; zveže takoj po- samezne samo- in soglasnike v zloge, zloge v besede in besede pa v stavke. Pri analitično-sintetični pisalno-čitalni metodi seznanimo otroka najprej z norraalno (vzgledno) besedo s pomočjo podobe (slike). Ob tej podobi, ki jo imenujerao z imenom, se najpoprej razgovarjamo z učenci (nazorni nauk in stvarna razprava); potem se ta beseda razdeli v zloge in glasnike, nazadnje pa čita in piše. Glase, ki smo jih pri tej razdelitvi dobili, sestavimo zopet v zloge in zvežemo z že znanimi glasi v nove besede. Obedve metodični poti hnata svoje zagovornike in pristaše in obedve peljeta k jednerau in istemu smotru, da ju le učitelj dobro razume. Sintetična pisalno-čitalna metoda ima pri zasnovi in obravnavi glasii te- le stopinje: 1. Razsnova glasii t. j. navajati je besede, v katerih se sliši glas v začetku, konec in sredi besede. 2. Učenci iščejo in imenujejo besede, v katerih se nahaja glas (glasnik). 3. Učitelj zapiše na tablo pisano znamenje glasu in razloži natančno njegove dele; učenci ga pišejo najpoprej v zraku in potem pa na tablice (po taktu). 4. Novi glas se zveže z že znanirni glasovi v zloge in besede; učenci pišejo te zloge na tablice. Vaja. 5. Poišče se novo znamenje na stenski tabli in v abecedniku (opazuje podobo). Citanje in stvarna razlaga, kar je pisano na stenski tabli in v abecedniku. 6. Pokaže se tiskano znamenje glasu (črko) in primerja s pisanim. 7. V^aja v čitanji in stvarna razlaga, kar je tiskano na stenski tabli in poteni v abecedniku. 8. Vaje v prepisovanji. Stopinje pri obravnavi normalne (vzgledne) besede: 1. Stvarna obravnava nornialne besede. (Nazorni nauk). Istinit predmet; če pa tega ni, pa podoba (slika). 2. Učitelj nariše prav jednostavno predmet na tablo in učenci pa na tablice potem, ko se je o podobi razgovarjalo. 3. Ustna razdelitev in sestava normalne besede. 4. Učitelj zapiše nornialno besedo na tablo, jo razdeli in imenuje vse glasnike; učenci se vadijo pisati vse črke, ki so v tej besedi, prepisujejo potera celo normalno besedo in poiščejo nazadnje črko na stenski tabli in v abecedniku. 6. Vaje s črkami iz predalnika za tiskane črke: u) Razdelitev in sestava tiskane besede. h) Naštevanje novih besed, sestavljenih iz znanih srlasov in črk. 7. Citanje in stvarna razprava, kar je tiskano na stenski tabli. y 8. Citanje in stvarna razprava tega oddelka v abecedniku. 9. Prepisovanje s stenske table. 10. Prepisovanje iz abecednika. Sedaj še le pride na vrsto ,,počasno, glasovno, pravilno citanje z ozirom na razzlogovanje". V 1. razredu se zahteva počasno in glasovno pravilno čitanje, to se pravi, otroci morajo po vsakem zlogu nekoliko prenehati in posamezne glase tako zlivati drug v druzega, da poslušalec razuine zlog in sliši vsak glas, iz katerega je sestavljen zlog. Umevno je, da mora učenec prav počasi čitati. Izlivanje glasov drug v druzega se mora pri učenji vsakega glasu nepretrgoma vaditi, ker le na tak način dosežemo, da zna učenec konec leta kratko berilo zlog za zlogom čitati. Hitro čitanje v 1. razredu je dvakrat napačno; prvič zato, ker se odlikujejo v tem le posebno marljivi otroci, drugi pa zastanejo, ker ne morejo slediti hitremu čitanju; drugie pa zato, ker se položi v prvem razredu s hitrim čitanjem podstava napačnemu pisanju. Kot učilo pa rabimo pri pouku v čitanji stenske table in predalnik s tiskanimi črkarai. S pomočjo tiskanih črk iz predalnika sestavljamo lehko razne besede; s premenjavo samoglasnika ali soglasnika nastane že nova beseda. Na ta način se pouk v čitanji zelo oživi in pospešuje. Crke na stenskih tablah morajo pa biti tako velike, da jih učenci celega razreda lehko vidijo; drugace ne dosežejo te table svojega namena. 2. razred. Učnismoter:,,Počasno inglasovno pravilno čitanje, natančnoseoziraje na ločila in prizadevaje si dobro naglaše vanje". Zaradi bolezni otrok, slabega šolskega obiskovanja, poeitnic in druzih vzrokov zastanejo mnogi otroci tako zelo v čitanji, da je učitelj primoran pričetkom 2. razreda z učenci vse črke ponavljati; potem naj bero kratka berila iz ,,Prvega berila in slovnice". Pri čitanji v 2. razredu je treba na to-le paziti: a) Učenec čitaj celo šolsko leto prav počasi; kajti, kdor hitro čita, navadno tudi hitro in napačno piše. Ce učenec počasi čita, le potem si dobio zapomni razna znarnenja in če pravilno besedno obliko večkrat vidi, dobi najboljšo podstavo za pravopisje. K počasnemu čitanji spada v 2. razredu tudi čitanje po zlogih; predolgo pa čitanje po zlogih ne sme trajati, ker se učenec rad razvadi v tem in zloge nalašč prav glasno poudarja. Polagoma mora to čitanje prenehati in temu se učenec privadi, če ponavlja posamezne stavke v navadni pripovedovalni obliki. h) Otroka raoramo vaditi, da pazi na ločila t. j. na vejico, podpičje, piko, vprašaj, klicaj, dvopičje. Ločila razdele govor v posamezne dele ter so čitalcu nokako navodilo, kako naj pri čitanji preminja glas. Glas se mora pa pri čitanji zato preminjati, da poslušalec laže razume, kar čitamo. S preminjavo glasii glede na na- men prednašanja navdušujemo poslušalca, ga omečujemo ali napeljujemo k dejanju (delu). Pri vsakem ločilu prenehaj ucenec z glasom. V ta namen je dobro, če otroci jeden ali dva tedna za vsakim ločilom po tihem štejejo in sicer: pri vejici — jedna, pri podpicji — dve, pri ptki, vprašaji, klicaji — tri. Pornniti je tudi treba, da učenec pri vsakem ločilu — izvzemši vejico — z glasom pade. Misel, da se mora pri vprašaji zadnji zlog povzdigniti, je popolnoma napačna; saj v navadnem govoru tudi tega ne storimo in šola pa vzgojuje in poučuje za življenje. Tista beseda v vprašalnem stavku ki ima največ pomena, se naglaša, zadnji zlog pa nikdar ne. c) Le taka berila naj učenci čitajo, koje razumejo, koje je torej učitelj ž njimi poprej stvarno obravnaval. Tako čitanje, kojega ucenec ne razume, nič ne koristi in vzbuja še celo pri učencu mržnjo do čitanja. V 2. razredu čitaj učitelj najpoprej vsako berilo glasno in pravilno pred učenci naprej in potem še le posamezni učenci3. razred. Učni smoter: ,,Kakor na prejšnji stopinji s pomnoženimi zahtevarni". Kaj so pa pomnožeue zahteve? Pod pomnoženimi zahtevami razumemo večjp ročnost (izurjenost) v čitanji in natančno opazovanje ločil. Da doseže učenec vecjo ročnost v čitanji, mora v ta narnen sicer p o č a s i pa prav pogosto čitati in večkrat po nekoliko vrstic iz berila prepisati. Prepisovanje pospešuje naglo razdelitev in zopetno sestavo glasnikov v zloge in besede; pogosto čitanje se pa naslanja na izrek: ,,vaja stori mojstra". UČenci naj čitajo razven v nalašč za čitanje odločenih urah tudi v pravopisnih in slovniških urah, ako se berila slovnično obravnavajo. Naravoslovne, zemljepisne in zgodovinske ure so tudi jako pripravne za vaje v čitanji. Veroučitelj čitaj z učenci zgodbe sv. pisma; pa tudi praktične vporabe iz ,,Račuaice" in pesmi iz ,,Siavčka'' naj učenci čitajo. Učitelj ima torej vsak dan mnogo prilike, da vadi učence, oziroma, da se vadijo učenci v ročnem čitanji. Smejo li učenci celo uro nepretrgorna čitati ? Ne! Tako se je prakticiralo v stari šoli, a dandanes samo mehanično čitanje nič več ne velja. To se pravi otroka trpinčiti; kajti otrok ni v stani celo uro nepretrgoma v knjigo gledati in slediti vrsto za vrsto učencu, ki eita naprej; zato učitelj pri čitanji večkrat prenehaj, da se oko učenčevo prevec ne utrudi. Ali naj pa med tera učenci brez dela sede? Ne! Vmes učitelj stvarno razpravljaj berilo, povprašuj po vsebini, zapiši bolj težke besede na tablo, važne odstavke nravstvene vsebine naj se pa uče učenci na pamet. Take premembe več koristijo, kakor pa nepretrgano tiho čitanje in razne kazni, koje učitelj nalaga posameznim učencem, ker niso vedeli dalje čitati. V 3. razredu se morajo navaditi učenci tudi pravilnega naglaševanja. Zato učitelj prav pogosto posamezna berila glasno učencem naprej čitaj! Pri vejici se raora glas nekoliko povzdigniti in pri piki pa zadnja beseda tako naglašati, da poslušalec iz preminjave glasu spozna, kje je vejica in kje pika, odnosno konec stavka. Vprašalni stavek se mora tako čitati, kakor v navadnem življenji vprašujemo; zato se ne sme zadnja beseda povdarjati, arapak lo tista, v kateri je pravo za pravo poraen vprašanja. Ce n. pr. v golern stavku naglašamo prvič osebek, drugič pa dopovedek, ima stavek obakrat drugačen pomen. N. pr. _Ali mati molijo?" in ,,Ali mati molijo?" Velelni in želelni stavki se že sami na sebi razločujejo po glasu od pripovedovalnih stavkov. (Dalje prih.)